199
Dva zapisa
Kajetan Kovič
Pastorale
PRVA    v urah teče beli čas.
Plamenijo mračne glave. V temni gori kliče glas. Za vodami so daljave.
Kri v nevestah koprni. Kašče pokajo od zrnja. Bik rjove od slasti. Beli venci so iz trnja.
200                                                                                                                        Kajetan Kovic
Mile praproti zore. Temni glas med gabri toži. Na zahodnem robu dne spi nekdo v pretesni koži.
DRUGA    V tamar na zahodni gori grejo dolgi venci čred.
V  stenah drgetajo bori. Deklo peče divji med.
Bela senca kukavice spušča v gnezda tuji dar. Med rdeče pastirice stopi temni gospodar.
V  noč se vzdigne mračen dvorec.
V  enem oknu luč gori. Težka, temna kri je vzorec na rjuhah večnosti.
TRETJA    Na odprtem črne jelše. Ob potoku krhki loč.
V  vsakem oknu stare hiše čepi dolga, dolga noč.
V  sodu dah po gnilem grozdu. Senca plahuta čez dvor.
Beli gabri v sladkem gozdu. Na samoti črni bor.
Konji sopejo po cestah. Z njimi težki jezdeci. Pri izmučenih nevestah spijo tuji ženini.
ČETRTA    V koših je rumeno sadje. Čas je v šipah bel in slan. Mraz gre skoz cerkvene ladje. Rjavi zahodna stran.
201                                                                                                                                 Pastorale
Kalno vino teče v litre.
V  ločju bega divja gos.
V  kad so naložene vitre. Svet je raševnat in bos.
Dolge ure so do svita. Dekla hlipa v štrene las. Mrzlo iz teme žarita sveča in deviški pas.
PETA    Lovec tava v črnem lesu.
V  jarkih dreveni osat. Muka je v človeškem mesu. Od voda gre moder hlad.
Hiša sili iz bršljana. Mošt v pijani kleti vre. Tuja žena do zarana v izbi težko svečo žge.
V  soju žoltega plamena se podoba lesketa.
Na podobi Magdalena v beli senci Jezusa.
ŠESTA    V zimsko noč lisica laja. Mrzli jelšev les ječi. Svet je sinji od lišaja. Bela voda ledeni.
Divja čreda gre v zavetje. Daleč je rdeči kres. Kratko, enodnevno cvetje venca postelje nevest.
Temna roka na blazini tipa v modri, mrzli zid. Izdajalski petelini kličejo dvorezni svit.
SEDMA    Sneg zameta ozke hiše. Glas zahoda je zastrt. Še živali grejo tise v svojo neizmerno smrt.
V  zidu ura suho bije.
V  sanjah se otrok smehlja. Prepovedane gostije
divje žalijo boga.
V  kamri ledeni rjuha. Skozi vrata vdira gozd. Med bršljanom skorja kruha in za njo neznanski post.
OSMA    Lise padajo od vzhoda na pročelja modrih hiš. Rjasta je barva svoda. Iz bršljana sije križ.
Težka je nevestam bala. Lep je sladki strah mesa. Kruto zre iz ogledala glava tujega moža.
V  mrak razpadajo stopnice.
V  kleti poka star obroč. Za prividom bele psice grejo psi v surovo noč.
DEVETA    Tihi, črni sadovnjaki vzdigajo se iz megle. Jate grejo pod oblaki. Rja tope kose žre.
Modra vlaga je v ometu.
V  izbi gospodarji spe. Ovčja noč leži na svetu. Bele sveče ne gore.
202
Kajetan Kovic
203
Pastorale
Daljni pes na tujca laja. V mrazu ždi otrpli vrt in na vzhodu tiho vzhaja ali jutro ali smrt.