SVOBODNA SLOVENIJA A Si O (LETO) XXXII. (26) Štev. (No.) 50 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 13. decembra 1973 KOMENTARJI K RAZVOJE V JEGOSEAVIJI Notranji politični razvoj v Jugoslaviji ima zlasti zadnje čase pogosto odmev v svetovnem tisku, še bolj pa zasledujejo komentatorji Ti. tove poteze v zunanji politiki, ker je še vedno nejasen odnos Jugoslavije do ¡Sovjetske zveze odnosno njena vključitev v sovjetski bl.ok. V nadaljnjem objavljamo nekaj komentarjev, ki bodo bralcem gotovo v 'korist pri ocenjevanju zunanjepolitičnega položaja Jugoslavije v tem trenutku: Klerikalizem v službi komunizma Zdrav duh Medtem ko je na vsej severni polobli pouk novega šolskega leta že v polnem teku, pa s-o v južnih deželah sveta nastopile šolarjem in študentom tako pri" ljubljene počitnice. Z našega slovenskega vidika to znova prinaša obnovljen či-nitelj v življenju rojakov tako npr. v Južni Ameriki, zlasti Argentini, kot v Avstraliji. Stopamo v mesece, ko za vso diružino nastopi vsaj za par tednov tako potrebni letni oddih. V tem okviru, v današnjem času in v okoliščinah v katerih živi večina rojakov, zado-bi posebno važnost način kako preživijo naši osnovnošolski otroci pa tudj srednješolci svoj poletni čas. V mestnem ali predmestnem okolju, kjer so rojaki najbolj strnjeno naseljeni so okoliščine tako s -fizičnega, zdravstvenega vidika, kakor z umskega in nravnega bolj negativne kot pozitivne. Zato je .ena prvih skrbi staršev, da v tem obdobju poskrbijo za telesno in duševno zdravje svojih otrok, da jim dajo primerno zaposlitev, da jih po možnosti vsaj za nekaj časa pošljejo na oddih na deželo, v naravo, kjer se otrok vsestransko okrepi in zaživi pod vplivom novih izkušenj- Vendar starši sami gotovo ne morejo biti kos tej nalogi. Najsibo iz gospodarskih razlogov, ali ker v majhnem družinskem okviru ni mogoče izk ¡čistiti vseh prvin, katere pa nudi širši skup nostni krog. Zato je prav skupnost poklicana, da zamaši to vrzel, s tem, da organizira v poletnih mesecih vse pri-reditve1___ki so potrebne za dosego teh zaželjenin ciljev. In to tudi še z dragega vidika ,namreč s prakso dokazanega dejstva, da otroci narodno kulturno bogastvo, ki so si ga med letom pri vzeli v slovenski šoli, prav v poletnih mesecih radi pozabijo, zlasti če jim dom in družina tega ne pospešujeta. Tako glede na slovensko govorico, kot našo slovensko pesem, itd. Ni bilo majhno, nasprotno, oblino delo, ki ga je skupnost doslej na tem polju že opravila, tako v okviru organizacij kot po iniciativi posamez. nikov. Naj tu omenimo le počitniško kolonijo v kordobskih hribih, počitniške dneve v nekaterih naših krajevnih domovih, ali izkušnja obširnih počitniških dni, kar cele kolonije, lani na kinti Sloge. Ne bi pa bilo prav, če bi po vsem opravljenem delu s temi, že preizkušenimi in upeljanimi prireditvami prenehali. Nasprotno, dosedanje delo bi moralo biti podlaga za novo, bolj izpopolnjeno organiziranje sličnih kolonij in počitniških dni, ki bi lahko zajeli ne le del, temveč celotno našo mladino. Načrtovanje in izpeljavanje tega tako potrebnega posla pa ne more biti prepuščeno le nekaterim posameznikom, ki z najboljšo voljo in požrtvovanjem delujejo na tem polju. Sami ne bode mogli biti kos težavnim nalogam. Potrebno je skupno pripravljanje, denarna pomoč, kajti po vsem delu, ki ga ti požrtvovalni organizatorji imajo, ne moremo od njih zahtevati, da krijejo stroške ali izgube iž lastnega žepa. Potrebno je svetovanje še ne dovolj izkušenim. In pa iz nekega centra je treba takorekoč „mobilizirati“ razpoložljive moči v vseh okrajih in poiskati novih sodelavcev, ker zopet ne smemo še tega počitniškega dela naložiti na preobremenjena ramena naših požrtvovalnih učiteljev. Jr pa k temu poklicana naša osrednja organizacija, ki je na tem področju storila že obilo hvalevrednega dela, da to še pospeši po svojih pristojnih odsekih ter s sodelovanjem pristojnih odsekov krajevnih domov. Če znova pomislimo, koliko se je na tem področju že doseglo, da lahko računamo vsaj na temeljne elemente ki so za to delo potrebni, t. j. prostore, orodje in razne naprave, potem moramo priti do zaključka, da bo sicer potreben velik napor, a da tega ni nemogoče izpeljati. Naša skupnost je bila kos že večjim težavam, izpeljala je še težje naloge in more ter mora tudi to, ki sicer na prvi pogled ne izgleda važna, a JASNA ODLOČITEV BREŽNEVA IN TITA ZA ARABCE Neue Züricher Zeitung, 18. 11. 1973- Na sestanku Brežneva in Tita v Kijevu je bilo poudarjeno „prijateljstvo in sosedelovanje obeh držav“. Brežnev je govoril o 'razmerju Sovjetske zveze do Jugoslavije od 1. 1948 naprej, toda podčrtaval je predvsem to, kar „ju druži in ne razdvaja; skupne objektivne zakone za razvoj socializma, ki sta jih odkrila Marx in Lenin in so jih potrdile izkušnje mnogih kom. partij, kar je postalo vodilna težnja držav z isto socialno tendenco.“ Tito pa se je nasprotno skliceval na „skupne principe, ki so: enakovrednost vseh, neodvisnost, ne vmešavanje v zadeve drugih, obzir na posebnosti v notranjem razvoju ter vpo-števanje mednarodnega stališča slednjega naroda.“ Toda te besede niso omenjene v skupnem komunikeju. Jugoslavija torej ne pomeni nobeno izjemo. Tudi se nista dotaknila kitajskega problema, ki je za Tita kočljiv. Brežnjev je našel tudi pohvalne besede za konferenco neopredeljenih v Alžiru, ki jo je vrednotil pod vidikom „boja proti imperializmu, kolonializmu in novokoloniali-zmu“, torej pod vidikom ustrezanja komunističnim tendencam- Glavno pa je bil sporazum glede razmerja do Arabcev, ter sta v skupnem komunikju oba zahtevala pomaknitev izraelskih čet na stare meje pred 22. okt- 1973 leta ter zato izpraznitev vsega zasedenega ozemlja“, v bodočem miru pa bodo zagotovljeno „legalne narodne pravice Palestincev“. TITOVI NASPROTUJOČI SI CILJI V Frankfurter Allgemeine Zeitung, 23. 11. 73 je J. G- Reissmuller napisal članek pod zgornjim, naslovom, v katerem. pravi med drugim; Tito je vedno vse storil za Arabce, že vse od 1. 1967, ko je pripomogel, da je vzhodni blok, kateremu sploh ni pripadel razdrl zveze z Izraelom. In pozneje še večkrat. Vedno je dajal na razpolago zračno p'ot čez Jugoslavijo za prevažanje pomoči Arabcem. To naj hi napravilo Tita za Brežnjevega partnerja. Toda Moskva ne misli smatrati Tita za pomembnega zaveznika v vzhodni politiki in ne misli podpirati jugoslovanske vzhodne politike. Tako Tito vkljub naporom ne st:ji v centru odločanja, kar je prihranjeno velesilam. Titova vzhodna politika ima poseben cilj: pridobiti si naklonjenost arabskih držav, v katerih gleda Tito najvažnejše zaveznike jutrišnjega dne. Ne samo zaradi dobave petroleja, temveč naj m a te države tudi pomagajo do vodilnega vpliva v tretjem svetovnem bloku. Jugoslavija naj ima v tem bloku vodilno vlogo to je od nekdaj glavna gibalna sila v Titovi politiki. Ves ta čas je v družbi z 'Nehrujem, Nasserjem in Sukarnom vodil politiko proti - imperializmu, ter je udarjal le na USA ne pa Sovjetsko zvezo. Ko pa je zdaj v Alžiru libijski -prezident Gaddafi sovjetski imperializem postavil ob stran ameriškemu, se je na konferenci naenkrat začutil osamljenega. ¡Nasprotno pa ji podrobnejša analiza da ves pomen, ki ga ima. Zdrav duh v zdravem telesu. Prastara ideja, ki j: moramo holj kot kdajkoli pripeljati do veljave .v sedanjem modernem času, ko je telesno in duševno zdravje ogroženo v vrvenju velemestnega življenja. Zdrav slovenski duh v zdravih telesih naše mladine! To naj bi bil» vodilo' letošnjih počitniških dni. je Sovjetska zveza, ki je doslej gledala na konference neopredeljenih kot na prazne lepe beisede, naenkrat sprevidela korist, ki bi jo lahko imela od tega bloka, (dokler bi seveda kakšna država Varšavskega bloka ne prišla na misel, da se v imenu svobode odtrga od sovjet skega bloka). Kar se je v Titovi zunanji politiki karalo kot težnja po neodvisnosti, sie je naenkrat pokazalo kot zmes lastnih interesov in sovjetskih. Ozir na Sovjetsko zvezo, da podpora Sovjetske zveze, je danes glavna težnja Titove zunanje politike. Kako je prišlo do tega, da je ta velik dolgoletni smrtni nasprotnik sovjetskega svetovnega kolosa spremenil svoje stališče? Razloga za to ni iskati samo v spremenjenih okoliščinah Vzhodne in Srednje Evrope, kjer raste vpliv SZ, temveč tudi v — notranji Titovi politiki. Ko se je 1. 1948 Tito uprl Stalinu, je lahko računal na splošno pomoč vsega naroda, tako komunističnega kot nekomunističnega, ki je bil pripravljen upreti se tudi z orožjem- Tako je bil Tito v petdesetih in šestdesetih letih prisiljen po nasvetih svojih dale-kovidnih .svetovalcev — toda več ali manj proti svoji volji —, dovoljevati svojim podložnikom po odmerjenih dozah vee osebnih in političnih svoboščin, ki naj bi vodile do federacije. Ta težnja k federaciji je bila najtrdnejši temelj, ki ga je mogla vzdržati proti grozeči nevarnosti Brežnjeve doktrine. Toda kar je dajalo Jugoslaviji moč in garancijo za obstanek, se je Titu kmalu pokazalo kot veleizdaja ideologije. Izgrajenemu leninistično stalinistični dobi marksizma se je Titu moralo zdeti reformizem Kavčiča, Tripala in Nikeziča kot meščanska deformacija marksizma. Zato jih je vrgel in je spremenil Jugoslavijo kos za 'koisom nazaj v komunistično diktaturo po sovjetskem zgledu. Ko se sedaj ni mogel več nasloniti še naprej na sVoje narode, zate potrebuje za svoj obstanek Sovjetsko zvezo, ki je najboljši porok poltotalitarističnega socializma. Živahni partijski stiki med Jugoslavijo in varšavskim blokom se neizogibna posledica notranjepolitičnih razmer. Ko je bil pred kratkem jugoslovanski partijski sekretar Dolanc, kj je že dve leti glavni Titov zaupnik, v Berlinu, je imenoval cilj svojega potovanja „izmenjava izkušenj“. Ni bila to samo fraza. Med jugoslovanskim komunizmom, kakršen je danes, in vzhodnonemškim, si je treba izmenjavati skušnje ob takih dogajanjih, kakor so „revizionizem“, „liberalizem“ in „socialdemokratizem“. Tito hoče vedno neodvisno Jugoslavijo. Toda zadnji dve leti išče odločno pot nazaj k diktatorskemu komunizmu. To ,p.a ga bo veljalo drago tudi v zunanji politiki. DVA. KI STA ŠLA SVOJA POTA, STA SE SREČALA Polkovnik Gaddafi daje maršalu Titu nafto za orožje. 24. nov. 1973 Frankfurter Allegemei-ue Zeitung, Andreas Razum ovsky: Zadnji nepričakovani obisk polkovnika Gaddafija, predsednika Libije, v Bel-gr.adu, pomeni srečanje dveh nasprotnih si mnenj v nekdaj enotnem taboru •— Tako se je srečal revolucionar Tito z ravno pol stoletja mlajšim Gaddafijem kot s svojo mladostjo. Z zlatem okičeni maršal je podelil odlikovanje temu preprostemu v belo haljo odetemu gostu. Ta je navdušen nad srečanjem, vendarle je jasno povedal, da se njegova dežela ne ho udeležila srečanja Arabcev v vrhovih v Alžiru. Gaddafi je ¡prišel v Belgrad na stvarne Komuniste v Sloveniji strašno jezi, da mladina ne gre z njimi. Za ta neuspeh mečejo krivdo na katoliško Cerkev in ji očitajo, da uganja „klerikalizem“, to je, da išče vpliva tudi na političnem in socialnem področju. Če kaplan kupi žogo učencem verouka in jim dovoli, da jo malo brcajo, je že klerikalizem. če župnik zbira podpise na prošnjo za pozidavo porušene cerkve zgreši hud klerikalizem. Po pisanju mesečnika „Komunist“ štev. 9 — september — je. klerikalizem tudi, „če kdo govori, da je vsakdo, kdor je veren, boljši človek, bolj pošten, it.“ Vpliva Cerkve se grozno bojijo. To je tudi vzrok, da so „Družini“ prepovedali nadaljevati z zbirko za mednarodni sklad „Lačnih otrok“. ¡Pri tem se pa sami poslužujejo cerkvenih predstojnikov, da po njih dosegajo svoje cilje, ki jih drugače ne bi mo- gli. ¡Če se duhovnik v javnosti uveljavi kot predstavnik Cerkve, uganja klerikalizem, ki je po njihovem vse obsodbe vreden, ne moti jih pa, da ne bi zahtevali od duhovnika, da mora svoj vpliv zastaviti v dosego njihovih ciljev- V spominu nam je še lansko „Odprto pismo slovenskim, škofom“, ki ga j > napisal nekdanji mučilec slovenskih duhovnikov v komunističnih ječah Zdenko Roter, v katerem zahteva, da morajo msgrja. Kunstlja odstaviti od vodstva dušnega pastirstva med 'slovenskimi izseljenci, ker je v duhovniškem listu „Omnes unum‘< napisal temeljit članek o komunizmu in njegovih metodah. S svojo zahtevo je Zdenko Roter nehote priznal, da hočejo slovenski komunisti imeti Cerkev za poslušno orodje, ki naj jim pomaga graditi komunizem, ovire pri tej gradnji pa odstranjevati. Po poročilu Muenchener Katoliscne Kirchenzeitung so skušali partijski funkcionarji v Jugoslaviji pripraviti katoliške škofe, naj bi podprli Titovo potegovanje za Nobelovo mirovno nagrado. 7 .preteklem juniju naj hi bili ¡obiskali s to nalogo vse katoliške škofe. Mnogi že nekaj časa pogrešamo dr. Blatnikovih člankov v Ameriški domovini. Marsikatero komunistično laž j e stvarno razgalil in zavrnil. Zakaj ne piše več? Prepovedali so mu. Kdo in zakaj? pogovore. S sabo je prinesel obljubo dveh milijonov ton nafte. Toda za to je hotel protiusluge. In kakor se ve, ne iz oficiel-nih krogov, temveč se lahko sklepa iz Gaddafijevih besed, da gre za graditev raznih tovarn, kasarno, vojaških akademij, predvsem Pa za letala, kakor so mu jih kazali v mostarski tovarni „Galeb“ Pa tudi ladje, izdelane na jadranski obali, bodo morale v Libijo za petrolej. Seveda javnost o teh pogajanjih ne bo nič zvedela, ker bodo inozemske časnikarje držali daleč od pogovorov. Časnikarji se hod: pač razpisovali o obiskih tega muslimanskega preroka pri jugoslovanskem najvišjem mohamedanskem predstavniku v Sarajevu ¡pri reis el ulemi Hadži Schulemanu, s katerim bosta sku-naj opravila molitve. Kakor vemo je Tito prav tako kakor proti katoličanom in pravoslavnim, neprijazen tudi do muslimanov. Kakor se kaže, kljub gotovim skupnim točkam, so razlike med Titom in predsednikom Gaddafijem velike. SOVJETSKI BLOK IMA NAČRTE ZA SREDNJE—VZHODNI OLJNI CEVOVOD. Dnevnik „The Toronto Sun“ dne 12-nov. 1973- Medtem ko se zapadni svet bavi s vprašanjem dostave arabskega olja, dežele sovjetskega bloka z vso naglico vodijo razgovore z .Tugoslavij o grajenju cevovoda, ki naj bi oskrboval Vzhodno Evropo z oljem iz Srednjega Vzhoda. Čeravno so se razgovori o takem ce- Ko je pred dvema letoma Tito prišel na obisk v Washington, je dr. Blatnik objavil v Ameriški domovini vrsto člankov pod skupnim naslovom „Kako sem pripravljal atentat na Tita?“ V njih je opisa komunistični pritisk na begunce, naj bi se vrnili domov, svoj beg v Italijo in delovanje v Rimu, pa zopet beg iz Rima in končno, kako je z razglednicami, ki jih je s pomočjo nekega znanca v Carigradu poslal svojcem v Slovenijo, potegnil jugoslovanske komuniste, da -so mislili, da je šel v Carigrad pripravtjat atentat na Tita, ki je takrat nameraval iti tja na obisk, za kar pa dr. Blatnik niti vedel ni. Te članke je zbral in dal ponatisniti v knjižici, ki jo je razposlal zlasti svojim slovenskim sobratom in sestram salezijankam po svetu. Dobila jo je tudi neka sestra, ki živi v Italiji, in sicer prav, ko se je -odpravljala na pot v Slovenijo. Nič ni pogledala, kaj je v kuverti marveč vse skupaj dala v kovček kar na vrh. Jioj, kaj je bilo na meji! Dva dni ¡n dve noči so jo tam gnjavili, potem pa poslali v Ljubljano v zapore. Dr. Blatnik mi je to pripovedoval, ko sva -se vozila na p-ogreb generala Prezlja, ¡pa je dodal: „Veš, ta sestra jc doma s Primorskega in je vso vojsko preživela v Italiji, zato komunizma še ni dobro poznala.“ ¡Salezijanske predstojnike v Ljubljani, ki z vsem tem niso imeli nobene zveze in člankov niti brali niso, so klicali in jih zmerjali, da vzdržujejo zveze s takim izdajalcem. Sestri je grozila najmanj šestletna ječa. Njene predstojnice so se obrnile na beograjskega papeževega pronuncija s prošnjo za posredovanje. Cena je bila, da dr. Blatnik neha pisati „politične članke proti jugoslovanskemu režimu“. Vrhovni predstojnik Salezijanske družbe mu je to uradno sporočil. Pa mi povejte, če ne znajo komunisti res spretno uganjati svoj klerikalizem, ko se poslužujejo cerkvenih predstojnikov v dosego svojih namenov. Mojstri so. Slučaj dr. Blatnika nam pove, da komunistov nič bolj ne jezi, kot če kdo piše resnico in jo objavlja. Če je on moral utihniti, bodimo drugi -bolj glasni! Jože Cvelbar. vovodu vodili že več let, je Sovjetska Zveza z novim interesom pričela spravljati te razgovore v hitrejši tempo, potem ko so Jugoslovani pristali lansko leto, da se tak cevovod gradi- Nte-daven obisk predsednika 'ruske državne banke iz Moskve, obisk madžarskega finančnega ministra in sestanek skupnega Jugoslovansko—Češkoslovaškega ekonomskega odbora, je bil predvsem v zvezi z enim vprašanjem: Adrijanski cevovod. Ta cevovod je bil tudi predmet razgovorov, ki so jih imeli voditelji dežel sovjetskega bloka, ko so obiskovali Jugoslavijo v tem letu. Med obiskovalci so bili: vodja poljske komunistične partija Edward Giere-k, nadalje romunski predsednik Nicolae Ceasescu, sovjetski Aleksi j Kosygin, madžarski Janoš Kadar in nedavno češkoslovaški Gustav Husak. Strokovnjaki vidijo 420 milj dolg cevovod kot najcenejši in najhitrejši način dostave olja iz -Srednjega Vzhoda in Severne Afrike. Cevovod ho šel iz severno—jadranske luke Reke do industrijskega centra pri Zagrebu, od tam pa naprej v B'eograd s posebnimi cevovodi v Madžarsko in Rumunijo. Trenutno ostaja nerešeno vprašanje,, koliko olja — preje namenjenega na Zapad in Japonsko —, bodo dežele Vzhodne Evrope zmožne absorbirati. Vsekakor je iz vsega tega razvidno da imajo velike načrte in da imajo ti. načrti blagoslov Sovjetske Zveze. ARABSKI PETROLEJ BA KAPITAL MIROVNA KONFERENCA V ŽENEVI El comunismo en números Es harto conocido que la fuerza del comunismo en América latina nio’ procede de la potencia de los propios F. C-, los cuales, salvjpl raras excepciones, cuentan con muy pocos afiliados, sino de la influencia que esos pequeños núcleos ejercen en la opinión mediante los compañeros de ruta, que voluntariamente o no difunden más ampliamente algunos de los temas que los comunistas se encargan luego ae explotar, una vez que hayan sido extendidos en la opinión pública po“r todos esos auxiliares. En efecto, se podrá tener una idea de la relativa debilidad numérica de los camunistas si se tiene en cuenta el último informe del Departamento de Estado norteamericano a este respecto. Este informe estima que los P. C. cuentan apenas con 400.000 miembros en toda América latina (en 1972), o sea aproximadamente el 2 por 100 de la población. Los países donde los comunistas son- más numerosos son Cuba, Chile y Argentina, que representan el 82 p,o‘r 100 del total. He aquí las cifras que da de litis principales países: Cuba, 125.000; Chile, 120.000; Argentina, 70.000; Uruguay, 22.000; Colombia, 11.000; Venezuela, 8.000; Brasil, 7.000; México, 5.000; Paraguay, 3.500; Bolivia, 3.200; Perú, 3.200; Costa Rica, 1.000; República Dominicana, 1.400; Ecuador, 1.200; El Salvador, 125; Guatemala, 750; Guayana, 100; Honduras, 300; Nicaragua, 100; Panamá, 500. Ix življenja in dogajanja v Argentini Silovit boj med dvema svetovoma, med svobodnim in komunističnim, ki se odvija ob bližnjevzhodnem petroleju, kjer si med Izraelom na eni in Arabci na drugi strani ZDA in ZSSR merita sila, je še vedno v polnem razmahu, dasi se kažejo prvi znaki, ki dajejo u-panje na 'mirno rešitev spora. Petrolejsko orožje, ki ga proti zahodni civilizaciji vihtijo arabski šejki v svojem slepem srdu do Izraela, je sicer n-činkovito sredstvo v njihovi zunanji politiki, nima pa tako neomejene uporabe, da bi mogli z njim doseči kar ko- li.. Arabski šejki namreč tudi morajo živeti in celotne petrolejske proizvodnje enostavno ne morejo ukiniti, če nočejo sami poginiti. To vedo oni sami in to vedo tudi na Zahodu. Za januar prihodnjega leta so arabske petrolejske države napovedale sicer še nadaljnjo zmanjšanje petrolejske proizvodnje za pet odstotkov, so pa že nakazale, da so pripravljene obnoviti petrolejsko produkcijo, če bo Izrael postopoma odstopil ozemlja, ki jih je zavzel v zadnjih dveh vojnah. Arabski šejki pravijo, da bo njihov petrolej spet tekel v žejni zahodni svet, če bo Izrael odstopil področja, ki jih je zasedel po letu 1967. Postavljajo pa znova in znova zahtevo tudi po Jeruzalemu. Arabci so celo izjavili, da bodo začeli prodajati petrolej tudi Washingto-nu, če bo ameriška vlada garantirala program postopnega izraelskega umika. Skoro prenehali so že govoriti o popolnem uničenju Izraela. Do zgornjih ponudb so arabski delegati prišli na zadnjem sobotnem sestanku v Kuwaitu, kjer so v sklopu tkim. Organizacie arabskih petrolejskih izvoznih držav (Organization of Arab Petroleum Exporting Countres — OA PEC) naznanili nadaljnjo pet odstotno zmanjšanje produkcije za prihodnji januar. Za tekoči december so arabski šejki določili, da petrolejske produkcije ne bo- Severnoameriški zunanji minister Kissinger se je minuli ponedeljek in torek mudil na dvodnevnem zasedanju zunanjih ministrov NATO v Bruslju.. Od tam je nadaljeval pot na Bližnji vzhod, nakar se namerava udeležiti mirovne konference v Ženevi. V Bruslju se je. Kissinger sestal z zunanjima ministroma Nizozemske in Portugalske, držav, ki sta dali na razpolago Amerikancem svoja letališča za zračni most, ki so ga ZDA organizirale v pomoč Izraelu v nedavni vojni proti Arabcem. Arabci so zato ustavili ves dovoz petroleja Nizozemski. Ostale zahodnoevropske države niso hotele dati do zmanjšali, ker da so zadovoljni z izjavo držav Evropskega skupnega trga o Bližnjem vzhodu, prihodnjega januarja pa jo bodo znižali spet za pet odstotkov. Največje znižanje petrolejske produkcije so izvršili do novembra m sicer za 25 odtotkov, tako da bo januarja arabska petrolejska produkcija zmanjšana za 30 odtotkov. Seveda je za prav toliko zmanjšan tudi dotok dolarjev v njihove blagajne, kar seveda Arabcem ni po godu. Zahodna Evropa in Japonska, ki sta najbolj odvisni od arabskega petroleja, upata, da nadaljnjih znižanj petrolejske produkcije ne bo, ker Arabci na-dalnjih finančnih izgub, ki so zanje s tem zvezane, ne bodo mogli več trpeti. Razvoj prihaja na mrtvo ali kritično točko, tako za Zahodni svet kakor za Arabce, odnosno za Moskvo. Finančni kapital, ki ga imajo Arabci naloženega v raznih evropskih bankah, kjer se jim bogato obrestuje, je ostal doslej v tej igri nedotaknjen. V Zahodni Evropi pa so se začeli pojavljati glasovi, da naj bi arabske finančne zaloge v Zahodni Evropi blokirali, dokler ne bodo arabski šejki popustili v svojem izsiljevanju. Drugi glasovi gredo še dalje in predlagajo, naj bi poleg tega zahodnoevropske banke ustavile sprejemanje nadaljnjih arabskih dolarskih naložb. Svoje dolarje naj Arabci nalagajo kjer koli drugje, če hočejo, tudi v Moskvi. Toda Arabci sami Moskvi ne zaupajo svojih dolarjev. Alžir je prišel na dan tudi z idejo, naj bi Arabci ustanovili svoj lastni finančni trg in sicer s kapitalom, ki bi ga potegnili iz evropskih bank, kjer ga imajo naloženega, če jim ga ne bi Zahodna Evropa prej blokirala. Medtem so priprave na mirovno kon ferenco, ki naj bi bila v Ženevi v Švici v polnem teku. Konference na bi se udeleževale ZDA, ZSSR, Izrael, Egipt, Jordan in Sirija, druge arabske države pa morebiti kot opazovalci. Konferenca se bo predvidoma začela 18. t, 'm. Amerikancem na razpolago svoja letališča. Kissinger je ob prihodu v Bruselj izjavil, da ostaja NATO steber ameriške zunanje politike v Evropi in da ga je treba zato še okrepiti. V zadnjih izra-elsko-arabski krizi so se v NATO pokazale velike razpoke. Razen Nizozemske in Portugala ni nobena druga članica NATO podprla Washingtona v'zaščiti Izraela. Gerald Ford je postal novi podpredsednik ZDA. Poslanska zbornica ga je potrdila z 218 glasovi, .senat pa z 92 glasovi. Ford je bil doslej republikanski govornik v senatu. Mednarodni teden Komet Kohoutek se s hitrostjo 185.000 kilometrov na uro približuje soncu in razvija vedno daljši rep, ki že dosega dolžino 11 milijonov kilometrov. Ko bo po božiču zavil okoli sonca in ga bo mogoče videti na večernem nebu takoj po sončnem zahodu, bo njegov rep predvidoma meril 80 milijonov kilometrov. Astronavti poročajo iz Skylaba, dd ima Kohoutek dva repa, enega iz plinov, drugega iz prahu. V Čilu je vlada vrnila lastnikom 115 podjetij, ki jih je bil marksist Allende podržavil. Istočasno je vlada izgnala švedskega veleposlanika Edelstama, ker se je vmešaval v čilske notranje zadeve. Na švedskem poslanstvu v Santiago se še vedno nahaja AUendejeva tajnica Contreras, na katere glavo je čilska vlada razpisala nagrado. Trsko britanski spor, ki je doslej zahteval veliko smrtnih žrtev, bo, upajo, končan, z dogovorom med britansko vlado in irskimi delegati o ustanovitvi Irskega sveta, ki naj hi odslej vodil irske zadeve. V svetu ni nobenega Angleža. London se je obvezal, da bo privolil na odcepitev Severne Irske od Anglije in na njeno priključitev Irski, če bo tako odločila večina tamkajšnjega prebivalstva. V Zahodni Evropi ¡se borijo, s hudo zimo in s pomanjkanjem goriva. Več evropskih držav je prepovedalo uporabo zasebnih avtomobilov ob nedeljah,, med njimi Italija. Papež Pavel VI. se je minulo soboto v kočiji vozil iz Vatikana na Španski trg v Rimu na slovesnost za praznik Brezmadežnega spočetja. Tudi komunistične države, med njimi Jugoslavija, so začele čutiti pomanjkanje petroleja. Rrandt se odpoveduje Sudetom POGODBA S ČEŠKOSLOVAŠKO Zahodnonemški kancler Brand je v torek prišel v Prago, kjer je podpisal s Češkoslovaško pogodbo, s katero so se normalizirali odnosi med obema državama in razveljavila pogodba „pomirje-nja‘‘ iz leta 1938- Brandt je tako napravil zadnji korak na svoji poti tkim. Ostpolitiki, s katero je nameraval odpraviti živčno vojno in se pobotati z vzhodnoevropskimi državami, ki so bile žrtve Hitlerjevega nacizma. Za češkoslovaško nova pogodba z Nemčijo pomeni razveljavljenje pogodbe, s katero je češkoslovaška leta 1938 „prostovoljno“ odstopila Hitlerjevi Nemčiji področje Sudetov. Za Zahodno Nemčijo je novo pogodbo podpisal Brandt, za češkoslovaško pa sedanji predsednik Strougal. Obe državi sta tudi vzpostavili redne diplomatske odnose. Izstopajoči dogodek v preteklem tednu je bila gotovo sprememba v vrhovnem vodstvu vojne mornarice. Dotedanu poveljnik kontraadmiral Alvarez je odstopil zaradi „nesporazuma“ z vlado. Takoimenovani nesporazum je bil le taktična pomota, ko je dotedanji šef mornarice sporočil letošnja povišanja oficirjev, ne da bi tozadevne sezname prej dal v pregled predsedniškim, kot je sicer v praksi. Kriza se je kaj hitro rešila z odstopom dosedanjega vodje in z imenovanjem niovega. Je bil to prvi tak slučaj, prvo Peronovo imenovanje na vojaškem področju in prav v primeru mornarice, ki je bila tradicionalno znana kot ostro protiperonistična. Z gori omenjenega vidika ima ta postopek še posebno važntest. Perón je izbral, kot je sicer predsednikova pravica, enega izmed kadra višjih oficirjev, imenovanje !e radio na kontraadmirala Eduardo Emilio Mansera, katerega označujejo kot za bolj pripravljenega za „dialog“ s sedanjo vlado. A zaradi njegovega imenovanja je odstopilo, kot je tudi praksa, šest višjih oficirjev, ki so po činu in starosti presegali novega vrhovnega poveljnika. Sprememba je potekla, mirno in oborožene sile so dokazale, da se strogo, držijo principa spoštovanja ustavne vlade, princip, katerega izražajo vse od dobe institucionalizacije dalje. Opazovalci menijo, da tudi ta „obgK-vitev“ Vojne mornarice ne bo imela ni-kakih posledic. Perón da ima velik inferos obdržati sedanji status quo z 'oboroženimi silami, ki so trenutno eden temeljev moči ustavne vlade. Drugo področje, ki je pritegnilo pozornost opazovalcev, pa so bili razgovori med delavskimi zastopniki in gospodarskim ministrstvom. Vlada je -bila prisiljena, dovoliti nekatera zvišanja cen. Še več jih je pa imela v načrtu, pa dovolitev ni izdala prav zaradi ostrega upora sindikalistov. Ti zahtevajo kot protiukrep za te spremembe cen povi-šice delavskih plač, kar pa seveda ni v računih ekonomskega ministrstva. Nekateri sindikati so tudi zahtevali obnovitev paritetnih komisij za diskusijo’ skupnih delavskih pogodb. Kako se bo ta problem izpeljal, še ni jasno- Izgleda, da bodo sindikalisti nekoliko popustili glede cen, dosegli bodo pa še povišice plač v višini 5 do 10 odstotkov in pa baje obljubo sklicanja paritetnih komi-cij za sredo prihodnjega leta. •Ponovno se je pretekli teden govorilo o spremembi ustave. V zvezi s tem napovedujejo še pred Božičem sestanek Petona z radikalnim vodjem Balbinom. Pristojnost sklicanja ustavne skupščine pa sme potrditi le Kongres, Ni verjetno, da bi to storil v sedanji izredni dobi zasedanj, ki poteče koncem leta. Btolj verjetno bo to . prišlo na dan prihodnje leto ob novi dobi zasedanja. Sedanje izredno zasedanje Kongresa v mesecu decembru se je itak začelo kaj slabo. Ob prvem sklicanju siploh ni bilo v zbornici dovolj poslancev, da bj lahko glasovali glede zakonov. Večina jih je bila na kratkem oddihu. Medtem pa Se najavlja za prihodnji ponedeljek, 17. t. m,, govor predsednika Perona, naslovljen vsemu narodu. V njem bo napovedal glavne obrise triletnega plana, ki bo stopil v veljavo s prihodnjim letom. Zbornik Svobodne §I©ve» mije X Ï. 1971-1972 Je po vsebini najbogatejša slovenska knjiga v sve« tu, p® obsegu najobsfr*-Etejša im tudi najeemejša Zato Zbornik v vsak® slovensko družino! Razpoke /v MAT1® ZAHODNA EVROPA KOLEBA Dr. Ludovik Puš (2) WATERGATE V Ameriki poznamo eno silo v javnem življenju, ki je nobena druga ne nadkri-Ijuje, in kakršne verjetno ne poznajo v nobeni drugi dežel' širom sveta. To je Ijena popolna svoboda, to pa z očividnim tisk. V ustavj nru je razločno zagotov-namenom, da neovirano zasleduje in nadzira vse pojave v vseh granah javnega in zasebnega dogajanja, jih odkriva javnosti, kritizira in sem in tja tudi vehementno napada. Očetje te slavne ameriške ustave ¡so morali biti prepričani da njihov sistem javne oblasti tak svoboden tisk (in seveda prav tako tudi govor) nujno potrebuje. Kajti njihov vladni sistem ni parlamentarna vlada, ki je odgovorna in odvisna od parlamenta in jo ta vsak čas lahko pokliče na odgovor, obsodi i. z glasovanjem vrže. V USA. predsednik republike, ki je hkrati tudi predsednik vlade, ni odgovoren kongresu in dejansko nikomur drugemu razen .ljudstvu' (people’), a people predstavlja tisk. T.a ni v službi strank, ampak skrbno zasleduje vse pojave v javnem delu, jih iznaša v javnost in ustvarja javno mnenje, ki je tu bolj važen činitelj v državnem življenju kakor drugje po svetu. Takemu skoraj suverenemu tisku se je v. novejšem času. pridružila še televizija, ki po učinkovitosti tisk presega, a uživa prav takšno svobodo. Ta dva dejavnika skoraj popolnoma neomejeno obvladata javno mnenje, kar je z ozirom na ustavna določila glede neodgovornost prezidenta in njegovega kabineta kongresu ali kateri koli drugi ustanovi (razen people) razumljivo in skoraj nujno čeravno taki informativni mediji svojo moč prav lahko zlorabljajo. V sedanji krizi ponovno prihaja do izraza prepričanje nekaterih ustavnih izvedencev, da v točki odgovornosti :n dajanju računa za vladne akcije (accountability) ameriška ustava ni najboljša. Ponavljajoči se ustavni spori radi pomanjkljivih določb v tem oziru krizo le še poglobujejo, ker rešitve onemogočajo. Edino stvarno ustavno možnost za obtožbo in ev. obsodbo prezidenta imata dve hiši kongesa (house ga lahko obtoži, senat obsodi), vendar samo za izredno velike prestopke, ki jih ustava imenuje (veleizdaja, velik zločin). Tak postopek imenujejo ,impeachement‘, a do sedaj še noben ameriški predsednik ni bil na ta način obsojen, čeprav sta bila menda dva obtoženca. Proces je namreč dolgotrajen in za blagor. dežele zelo škodljiv, Z.ato. bi bilo komaj verjetno, da bi. y primeru ev- prezidentovih prestopkov, strnjenih pod besedo Watergate ki bi jih bilo treba nesporno dokazati, impeache- ment sploh prišel v poštev. Vendar se, ko to pišem, o njem veliko govori celo na najbolj merodajnih mestih. Iz vsega tega povedanega sledi, da je ameriški 'prezident resnično velik mogočnež, ki mu m pisanj ustavni poti nihče ne more do živega. Kongres mu z zakonodajnimi ukrepi more staviti ovire pri vladanju, a zelo težko mu more kaj diktirati, ker ima prezident pravico veta, ki vedno obvelja, če ga ne preglasujeta obe hiši z 2/3 večino. Taka večina pa je praktično redkokdaj mogola. Kmalu po inauguraciji je začela zadeva Watergate oživljati. Vedno pogosteje je ta beseda padala v kongresu, kjer demokratski član; spektakularnega dogodka izza volivne borbe niso pozabili, še več, hoteli so ga izrabiti za boj proti Nixonu in njegovi prenovljeni administraciji. Zlasti ostro sta se v razkrivanje afere zagnala tisk in televizija. To oboje je pa — kot smo že rekli — velesila. Zdi se. da svet ne premere boljših detektivov od ameriških časnikarjev in televizijskih poročevalcev, če kdo, oni izvohajo iz najbolj zaupnih in skrivnih virov najbolj važne in delikatne vesti in se potem v listih ali na televiziji na široko razpisujejo o njih. To je ena značilnost. Druga pa je, da je v tej deželi komaj kaj označeno za tako zaupno in klasifi-cirano, da bi po eni ali drugi poti ne pronicalo v javnost. Lep primer za to je že starejša afera o „Pentagonovih listinah" (Pentagon Papers), najbolj zaupno klasificiran do- kument o vojaški intervenciji v Vietnamu, ki je prišel v javnost in vzdignil toliko prahu v Ameriki in po svetu. Prezident in vlada sta bila ob tem odkritju silno vznemirjena, izdane so bile stroge mere za razkritje „zločincev", ki so posredovali obširni material v roke časopisarjem (znani slučaj Ellsberg, ki se je kasneje rad; soudeležbe1 watergat-skih vlomilcev in prezidenta ¡samega v tej zadevi priključil celotnemu sklopu Watergate), čisto konkretna posledica tega odkritja pa je bil akt prezidenta, naj se v okviru Bele hiše ustanovi neke vrste majhna tajna.policija, znana pod imenom , plumbers" (plumber je vodovodni in kopalniški inštalater), njena naloga pa bodi „mašiti" luknje, skozi katere pronicajo tajni dokumenti in zaupne vesti v javnost. 'Plumberji so imeli v svoji sredi dolgoletne poklicne špijone; ki so igrali vodilno vlogo pri vdoru Watergate in pri Ellsbergovi aferi. Ta izredna, nezaslišana ustanova v Beli hiši je pravzaprav povzročitelj celotnega watergatskega škandala in vir vsega zla, ki j zajelo Nixona in njegov režim. Sleherni Amerikanec je vedel, da „plumberji" svojih akcij v Watergate niso podvzeli na svojo roko, marveč po naročilu od zgoraj. Kongres, časopisje in televizija so se zatorej lotili težke naloge, da bi nesporno dognali, kdo od onih „zgoraj‘< je odgovoren. Naloga, ki še do danes zdavnaj ni končana, je težka in zamudna, ifjredvsem zaradi velike moči in skoraj nikake javne odgovornosti prezidenta in ljudi v Beli hiši, ki so le njemu odgovorni. Celo kongres jih nima pravice klicati na redno zasliševanje. Da bi prišel takim oviram v okom, je senat v posebni resoluciji sklenil ustanoviti poseben „Watergate Committee" in ga -pooblastil v njegovem imenu začeti javno preiskavo ter zasliševati pod prisego in kaznijo (sub poena). Za kriminalno zasledovanje sq stvar vzela v roke sodišča, kjer so dejanski vlomilci že bili obsojeni. Sklicana je bila visoka porota, pravosodni minister pa je na zahtevo senata postavil posebnega tožilca (special prosecutor) in mu dal obširna pooblastila za sodno preganjanje krivcev. In so se začele preiskave po dveh tirih. In so se začela razkrinkavanja, s katerimi se je prvotni Watergate vlom razraste! v obširen, zelo nečeden volivni škandal, ki verjetno še dolgo ne bo zaključen, saj se od meseca do meseca bolj komplicira in zaostruje. Prav ta pretres pa je nesporno potrdilo, kako resnična demokracija v velikih krizah išče — in tudi najde — rešilno pot v novo, boljšo dobo, ne da bi se njena notranja sila okrnila ali celo zlomila. Senatni odbor vodi že več mesecev javna zasliševanja v žaru televizijskih kamer, ki celotno proceduro prenašajo po vsem svetu, človek se vpraša, če je to pametno, pa takoj dobi odgovor, da mora o vsem biti točno obveščeno ameriško ljudstvo (people) in da je to pri vsem najbolj važno. Kaj takega pa je mogoč? , jXHäJXä SLOVENCI ARGENTIN! LJUBLJANA. — Za letošnje božične praznike pričakujejo, da bo svoje dopuste izrabilo kakih 450-000 zdomcev. Ker se bo večina vračala na dopust preko Slovenije, -.-T.E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavim ir Batagelj in Tone Mizerit Correo Central (B) Argentino FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5776 TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N? 1.149.713 Naročnina Svob. Slovenije za leto 1973 za Argentino $ 75.— (7.500.—) — Pri pošiljanju po pošti $ 78.— (7.800.—). ZDA in Kanada 13 USA dol.; za Evropo pa 15 USA dol. za pošiljanje z avi-onsko pošte. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenes Aires. T. E. 33-7213 Prispevajte v tiskovni sklad! Pridobite nam nove naročnike! DSPB Tabor ^®43 Grahovo 1973 ognjeni grob pesnika Balantiča in soborcev SPOMINSKA SLOVESNOST 22. decembra 1973 ob 20 v Slomškovem domu, Ramos Mejia Pozdrav, deklamacije in recitacije, petje mladinskega zbora Karantanija. 99Žrtve in kri niso bile zaman“ Zgodovinsko dokumentarna razlaga ob originalnih diapozitivih dr- S. Baraga Sliko pesnika in pozorišče borbe narisal Fr Papež. Vabljeni vsi! Prostovojni prispevki. ♦ Člani bivše. „Slomškove družbe“ sporočamo, da je 6. decembra umrla v zavetišču „Gueireno“ v Buenos Airesu ga. Helena Petje učiteljica in vdova po šolskem nadzorniku. Pokapali smo jo na pokopališču Villegas v San Justu, kjer počiva tudi truplo njenega moža- Po dolgem in hudem trpljenju je Bog poklical njeno dušo, da bo prejela zasluženo plačilo. Piofctoj.na je ¡bila vedno zvesta in zavedna članica „Slomškove1 družbe“, vzorna učiteljica, verna slovenska žena. Ohranimo jo v lepem spominu in molimo za ookoj njene duše. Porabimo tio priliko, da se lepo zahvalimo .^redovnicam III- reda sv- Frančiška“, ki so ji požrtvovalno stregle v bolezni in ji lajšale trpljenje. 'Počivaj v miru, blaga gospa! Buenos Aires, na praznik Brezmadežne 1973- aBBBBBBBBBBBBBBBBBaBBaBBBBBBBBBBBBBBBBBaaBBBBBBBBBBBB« J. š. Teatro C Retablo de Maese Pedro Programu Janka in Metke je vod-sto Colona letos dodalo iz nerazumljivih razlogov še enodejanko španskega skladatelja in pianista Manuela de Fa-lla, ki je preživel zadnja leta v Argen tini in umrla 1. 1946 v Alta Gracia. De Falla je združeval v svojem ustvarjalnem delu španske ( folklorne prvine in francosko impresionistično skladateljsko tehniko. Poleg orkestrskih in klavirskih del sta znani njegovi operi Kratko življenje in El amor brujo in balet Trirogelnik. Retablo je glasbeno-scenska prireditev zabavne prigodbe z lutkarjem Pe-drom, kot jo je opisal Cervantes v 26-poglavju II. dela Bistroumnega plemiča don Kihota iz Manče in predstavlja o-svoboditev Gaiferove žene Melisande iz jeiništva v palači mavrskega kralja TVIarsilijo. Partitura je resnobno arhai-stična in de Falla se je z njo poklonil španskemu glasbenemu snovanju preteklih dob. Običajno jo izvajajo v obliki koncerta, saj je odrsko težko izvedljiva. Režiser in igralec Jorge Petraglia j ■; obvladal težavnost uprizoritve. Lutkovno uprizoritev je predstavil z mimi-bučmane, kar je lastno španski tradi- BBBBBBBBBBBaBaBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBaBBa»*1 (8) »Ion 1973 ki, ki jih je maskiral kot velikane m ciji, pevce pa postavil k orkestru. Don Kihota je pel Víctor de Narke, mojstra Pedra Ricardo Casinelli in pripovedovalca Trujmana Ana María González. čeprav je scenska uprizoritev zanimiva, bi pa poslušalstvo bolje dojelo glasbene lepote dela, če bi bilo v koncertni obliki. Vojna in mir Sklepna predstava letošnje Colonove operne sezone, ki je obsegala le 12 uprizoritev in ne 14 kot navadno doslej, je bila posvečena južnoameriški krstni izvedbi opere Vojna in mir Sergeja Prokofjeva (1891—195S) - Colón je v preteklih letih uprizoril nekajkrat njegovi operi Zaljubljen v tri oranže in Ognjeni angel in balete Izgubljeni sin, Romeo in Julija in Pepelka ter koreografske predstave na partituri Klasične simfonije ter glasbene pripovedke Peter in volk. Prokofjev je bil mnogostranski in plodovit skladatelj. Poleg 8 opernih del in 7 baletov je skomponiral tudi 7 simfonij, kantate, filmsko glasbo, 5 klavirskih in 2 violinska koncerta in veliko komornih ter solističnih skladb, ki jih pogosto izvajajo na koncertih po svetu. V glasbeni tvornosti Prokofjeva je dvoje jasno ločilnih razdobij. Po ruski revoluciji je emigriral v tujino, vrnil pa se je v Rusijo 1. 1933. Medtem ko je bil pred revolucijo in med svojim bivanjem zunaj domovine izrazit predstavnik avantgardističnih glasbenih smeri in iskanj, je moral po vrnitvi v Rusijo svojo prehojeno umetniško pot preklicati in se podvreči pravilom, ki jih je umetniškemu snovanju narekovala partija. Pri tem je moral zatajiti svoje osebne poteze in se potopiti v anonimnost neprepričljivega socialističnega realizma. Svojo poslednjo opero Vojna in mir je komponiral Prokofjev na libreto, ki romanu, ki slika moč ljudskega duha v ga je njegova žena Ira Mendelssohn priredila po znamenitem Tolstojevem domovinski vojni 1. 1812, ko se je Rusija borila proti Napoleonu. Delo je skladatelj snoval in predeloval do dokončne priredbe kar 11 let, od 1. 1941 do 1952. Celotne Tolstojeve nepozabne epopeje Prokofjev ni mogel glasbeno poustvariti. V 6 prizorih 1. dejanja predstavi člane 3 družin: Rostove (grofa, Natašo in Sonjo), Bolkonske (kneza Nikolaja, Andreja in Marija) in Bezuhove (Pierra, njegovo ženo lepotico .Heleno in njenega brata Anatola). V 6 prizorih 2. dejanja se dogajanje osredotoči na odpor in bojevanje ruskega naroda, na njegovo trpljenje, njegovo sovražnost do Francozov, na njegovo junaštvo in na končno zmago. Vojno dogajanje posega odločilno v usodo in življenje in značaj posame' BlVBBBBBBBBBBflflBBflBBBBBBBBBUBBBBBBBBBBBBBaBBBBBaBBBBBBai znikov. V vsem delu je čutiti pisateljevo naziranje, da je glavni in odločujoči junak narod: brezimni kmetje, kozaki in vojaki. Domovinska ogroženost kuje in prečiščuje ljudi in jih dela boljše, pogumnejše in požrtvovalnejše. Uglasbiti obširno Tolstojevo delo je bilo tvegana zadeva zavoljo ogromnega števila oseb in položajev, zato je bilo treba zgodbo nujno skrčiti in zato seveda osiromašiti. V 1. dejanju prevladuje lirični in dramatični vidik, v drugem pa epski in domoljubni. Nekateri prizori so glasbeno dognani, v večini primerov pa je opazno usihanje skladateljeve ustvarjalne sile spričo togih neumetnostnih pravil sovjetskega aparata, ki je hromil stvariteljska hotenja. Glasbena govorica Prokofjeva postaja preprosta in konvencionalna brez igrive domiselnosti in melodične žilice, ki ju očituje Ljubezen do treh oranž, ali halucinatorične sile in agresivnosti Ognjenega angela ali prefinjenosti klavirskih skladb. Je: pa kljub vsemu Prokofjev tudi v tem delu znamenit muzik, izviren in enkraten. Če upoštevamo vse težave uprizoritve zapletenega dela, lahko rečemo, da je bila predstava na dostojni višini in da je primerno sklenila sezono, ki je bila silno neenotna in poleg nekaterih uspelih predstav ena najšibkejših v vsej zgodovini gledališča. Češki dirigent Rudolf Vasata, ki opero dobro pozna, saj jo je sam priredil, je predstavil partituro povsem za- IBaaaBBBaBBIBBBHBBBaaBBiBBBIIflBaflBIMBIBBBliailliaiai dovoljivo, režiser Karel Jernek je v glavnem obvladal težave postavitve na oder, scenografija Oldricha Limačka pa je bila prikladnejša v 2. dejanju. V 1. dejanju bi želeli več svetlobe in grajskega razkošja, številne vloge so odpeli domači Colonovi pevci profesionalno, dobro pripravljeni pod veščim vodstvom. Kaj bo s Oolonovo prihodnostjo, je težko reči. Dobro znamenje je to, da je odstopil zadnji vodja prof. Bruno Jaco-vella in da je občina imenovala novega intervento rja. Pri eni izmed predstav je pela Traviato Beatriz Freixas, Jacqve-llova tajnica, dobra koncertna pevka, pa je prišlo do hudih nemirov v dvorani. Nekateri poslušalci so metali jajca na oder in je morala poseči vmes policija. Novi interventor je dr. Elvio H. Romeo, advokat in nekdanji violinist državnega sinfoničnega orkestra. Imenovan je za dobo 6 mesecev. V svojih izjavah je zaenkrat omenjal le to, da bo skušal izpeljati Colón iz kaosa zadnjih mesecev in vzpostaviti načelo avtoritete in discipline. Navadno so abonenti ob zadnji predstavi sezone prejeli že izdelan program z naslovi predstav za naslednje leto in celo točnimi datumi in imeni nastopajočih. Letos pa niti Colonovi funkcionarji in pevci ne vedo še ničesar glede predstav poletne sezone. Nekateri napovedujejo dobro sezono, da bi odpravili mučno razpoloženje in slabe izkušnje letošnje sezone, mnogi pa skeptično čakajo, kaj bo prinesla bodočnost.