Najlepša leta mojega življenja
V teh dnch je pri zalo/bi Borvc izšla knjiga ijjrulca Aleksandra Valiča Frontniki, /a katero jv uvtor prejel lelos tudi cno i/med štirih Kajuhovih nagrad. Na 280 slranch tv knjige je v besedi in sliki ponovno zaživclo frontno glcdališči' VII. korpusa NOV in POJ. Tako bo ludi la dcl boja nascjja na-roda ostal zapisan v literarni zgoduvini, kajti doslej ni še nihče prikazal dela in poslanstva le kulturne skupine.
Zakaj je igralec Aleksander Valič postal pisatelj? Katera no-tranja nuja ga je prisilila v to?
Nekako pred petnajstimi leti sem v drami organiziral slikovno razstavo o gledališkem življenju v NOB. /delo se mi je, da so parti-zanski kultumiki in frontno gle-daluče v literarni zgodovini pre-malo opisani. Prebral sem na-mrec veliko knjig z orisi parti-zanskega zivljenja. In rekel sem si: Kaj res vse to, kar smo dali borcem in prebivalstvu, ni vredno
več kot nekaj stavkov? To je bila prva spodbuda k pisanju. Drugi vzrok, ki me je silil k izpovedi, pa je bila želja, da bi zapustil svo-jetnu sinu, mlademu človeku, ki si je izbral isti poklic kot jaz, spo-mine na tista leta, ki so bila zame najlepša. Da so bila ta leta res naj-lepši del našc mladosti, mLslijo tudi nekdanji člani frontnega gle-dališča. Vse to mi je pomagalo, da sem se spravil k pisanju.
Želja ohraniti spomin na frontno gledališče in povedati, zlasti mladim Ijudem, o naporih, žalosti in veselju tistih dni, je torej vzklila že pred petnajstimi leti. Kdaj pa ste pričeli s pisa-njem?
Dokler sem redno delal, nisem utegnil dosti pisati. Po upokojitvi, ko sem si čas lahko razporedil po svoje, pa sem.tačel. To je bilo pred petimi leti. Dolgo se nisem mogel odločiti za način pisanja. Nisem vedel, katera pot je prava. Iskal sem predvsem občutek. Istočasno pa sem seveda zbiral tudi dokumentarno gradivo. Po-skušal sem povedati, koliko Iju-bezni je bilo v nas vseh do tega dela in koliko Ijubezni do poklica je bilo tudi v meni samem. Ta-krat, ko sem knjigo še pisal, me je nekoč obiskal sin in pokazal sem mu nekaj slrani. Rekel je: Oče, to je pa res lepo. Takrat sem prvi-krat začutil, da sem na pravi poti.
Za knjigo ste prejeli Kajuhovo nagrado. Kaj vam to priznanje pomeni?
Veliko mi je pomenilo že to, da bo knjiga sploh natisnjena. Zato se z nagrado v mislih še dolgo
nisem mogel sprijazniti. V svojem poklicu namreč znam presoditi, kajzmorem in česa ne. Kot pisalelj pa se počutim popolnoma izgub-Ijenega. Ne vem, kaj je dobro na-pisano in kaj ni. OdvLsen sem od mnenja drugih. Pravijo pa, da je prva polovica knjige, ki opisuje NOB, napisana čutovito. Nekdo je <%lo rekel, da prvikrat bere tako preprosto in toplo knjigo o partizanščini. Zdaj pa čakam, kaj bo rekel braiec.
Naslov knjige je Frontniki. Zakaj? Ste imeli v mislih le člane frontnega gledališča ali še kaj več?
Ko so nas borci zagledali, so vedno rekli: Frontniki so tu. Z.ato se mi ta naslov zdi živ in pravi. Toda ko sem se odločil za naslov knjige, sem imel v mislih tudi vse tiste kulturne delavce, ki so se že pred drugo svetovno vojno hiif za slovenski jezik.
ln kakšne načrte ima pisatelj Aleksander Valič za naprej?
Verjetno bom zdaj težje pisal kot doslej. Pa tudi več časa. Zdaj nisem zadovoljen s vsakim stav-kom, postajam kritičen do sebe. Najbrž bom še kaj napisal. Toda obljubiti, da bom res napisal, )e odgovornost in dolžnosl. Naj zato končam takole: To so bili res naj-lepši dnevi mojega življenja.
DARJA JUVAN