274
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Marijan Smolik
PRISPEVKI KATOLI[KIH TEOLOGOV
K PREU^EVANJU PROTESTANTIKE
Slovenski katoliški teologi smo se v zavesti, kako pomemben je
bil prispevek slovenskih protestantov za našo versko in splošno
kulturo, lotili znanstvenega teološkega raziskovanja njihovih spisov.
Vedeli smo, kaj so o tem objavili naši slovstveni in splošni zgo-
dovinarji, ker pa avtorji niso mogli biti posebej pozorni na versko in
teološko vsebino, se je slušateljem in profesorjem ljubljanske Teološke
fakultete zdelo primerno, da se poglobimo v njihova dela. Zavedali
smo se, da teološke disertacije v prvih desetletjih fakultete niso
posegale v to tematiko. Nekateri slušatelji smo bili celo znanci in
sošolci nekaterih slovenskih evangeličanskih teologov, ki so okrog
leta 1952 obiskovali nekatera predavanja, zlasti filozofijo in bibli-
cistiko, na naši fakulteti, ker v prvih povojnih letih tudi oni še niso
mogli študirati v tujini, kakor pozneje, npr. v Bratislavi.
Protestantsko cerkveno poezijo sem začel preiskovati po letu 1960,
ko sem zbiral gradivo za teološko disertacijo iz dogmatike najprej
pod vodstvom prof. dr. Franca Ksaverja Lukmana, nato pa dr. Antona
Strleta, in ob slavističnih spodbudah upokojenega slavista škofijske
klasične gimnazije prof. Jakoba Šolarja. Oglasil sem se tudi pri prof.
dr. Ivanu Grafenauerju, vendar zaradi starosti ni mogel sprejeti
svetovanja.
Najprej sem seveda pregledal gradivo v Semeniški in Škofijski
knjižnici ter Knjižnici Teološke fakultete, pot do zakladov v Narodni
in univerzitetni knjižnici pa mi je odprl njen ravnatelj dr. Mirko
Rupel, ki je bil nekoč v gimnaziji profesor našega semeniškega rek-
torja in profesorja dr. Janeza Oražma. Rupel ga je spodbujal, naj bi
teologi raziskovali staro slovensko književnost. Tako so mi bili do-
275
stopni zakladi v NUK. V rokopisni zbirki sem lahko izpisoval in celo
pretipkaval pesmi iz protestantskih pesmaric s pomočjo bibliotekarja
dr. Branka Berčiča. Po letu 1945 sta se namreč z Ruplom posebej
trudila, da so bili v knjižnici na voljo izvirniki ali vsaj fotokopije del,
ki jih hranijo samo knjižnice v tujini.V Ljubljani takrat še ni bilo
mogoče besedil kopirati ali celo skenirati.
Moja disertacija iz dogmatične teologije leta 1963 je dobila naslov:
Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov
do leta 1800; kot ciklostilna razmnoženina je izšla v Ljubljani (1963).
V njej je na začetku bibliografski popis 173 tiskanih in rokopisnih
pesmaric, nato pa vsebinski pretres posameznih pesmi, npr. iz Tru-
barjevega katekizma 1550, pa tudi pesmi drugih protestantskih in
katoliških avtorjev obravnavanega obdobja.
Med iskanjem gradiva za disertacijo sem v Semeniški knjižnici
naletel na dve pesmarici, ki sta bili last stolnega dekana in sousta-
novitelja knjižnice Janeza Antona Dolničarja. Obe sta vezani v eno
knjigo, prva je bila natisnjena leta 1609, druga pa 1611. Natisnjeno je
besedilo pesmi brez not, vsebinsko pa so pesmi sorodne z nekaterimi
slovenskimi protestantskimi. Avtor obeh je hrvaški gradiščanski
pastor Mekinić, ki je bil tedaj neznan celo hrvaškim bibliografom. V
sodelovanju z mariborskim cerkvenim zgodovinarjem Ivanom Ška-
farjem sva zaradi drugih mojih obveznosti šele leta 1969 uspela
objaviti v mariborski reviji Časopis za zgodovino in narodopisje razpravi:
M. Smolik, Grgur Mekinić in njegovi pesmarici 1609 in 1611 (ČZN, n.v.
5/1969, 246–272 s seznamom vseh pesmi) in Ivan Škafar, Gergur
Mekinić Pithyraeus, hrvatski protestantski pisatelj in začetki slovstva pri
Gradiščanskih Hrvatih (prav tam, 273–295). Izkazalo se je, da dotlej
obe pesmarici nista bili znani in da jih tudi pozneje ni bilo mogoče
odkriti v kaki knjižnici. Zato so Hrvati v Zagrebu 1990 poskrbeli za
reprint obeh z naslovom na platnici: Duševne pesme Grgura Mekinića.
Soizdajatelji so bili Hrvatsko kulturno društvo u Gradišću, Željezno/
Eisenstadt, Nacionalna i sveučilišna biblioteka Zagreb in Kršćanska
sadašnjost v Zagrebu. Dodana je daljša razprava dr. Alojza Jembriha
(160 str. s seznamom vseh pesmi). Avtor se je pozneje še vračal k temu
staremu avtorju, sam pa za to nisem imel več priložnosti.
S protestantsko tematiko pa sem se spet začel ukvarjati leta 1974,
MARIJAN SMOLIK
276
RAZGLEDI, VPOGLEDI
ko je madžarski bibliotekar dr. Gedeon Borsa v Semeniški knjižnici v
platnicah stare knjige iz leta 1573 zaslutil potiskane liste s slovan-
skimi besedami. Po strokovni razvezavi platnic, ki so bile delo Janža
Mandelca v Ljubljani, so v NUK izluščili več razmeroma velikih listov
hrvaškega obrednika Crikveni ordinalic, natisnjenega v Tübingenu
istega leta 1564, kot je bila tam natisnjena vsebinsko sorodna slo-
venska Cerkovna ordninga. Iz poškodovanih listov je bilo s pomočjo
dr. Branka Berčiča mogoče sestaviti skoraj devet desetin izvirne knjige
majhne oblike. Liste so v knjigoveznici SAZU lepo zvezali in nastala
je knjiga, »ki je nikoli ni bilo« in je seveda zdaj v Semeniški knjižnici
shranjena kot posebna dragocenost. Iskanje kakega ohranjenega
izvoda te knjige v nemških knjižnicah v Berlinu in Dresdenu (pred
vojno je še bila tam), da bi po njem dopolnili manjkajoče strani, ni
rodilo uspeha, ker so bili ti izvodi – kakor slovenska Cerkovna ordninga
– v vojni uničeni. Ohranjen pa je izvod iste knjige, tiskan v glagolici
(videl sem ga leta 1984 v Münchnu in posnetek na mikrofilmu dal v
NUK); slavisti bi se torej mogli (ali morali) poglobiti v staro besedilo.
Nekaj molitev v hrvaški in slovenski izdaji cerkvenega reda sem
primerjal, ko sem poročal o najdbi v Bogoslovnem vestniku, reviji naše
Teološke fakultete, s člankom Hrvaški Crikveni ordinalic in slovenska
Cerkovna ordninga (BV, 36/l976, 445–461).
Ugotovitve iz disertacije sem pozneje poglabljal in širši javnosti
doma in v tujini posredoval na različnih simpozijih in s članki v
revijah in zbornikih.
Zadnjikrat sem se v protestantsko tematiko poglabljal, ko sem na
vabilo uredništva leksikona Musik in der Geschichte und Gegenwart
napisal biobibliografski članek o Trubarjevem glasbenem delu (izšel
je leta 2006 v 16. zvezku leksikona). V letu Trubarju posvečenih sim-
pozijev seveda na njih obnavljam, kar sem pred desetletji lahko razi-
skoval, a premalo o tem objavljal.
Naslednji teolog, ki je na naši fakulteti posegel v ustvarjanje
slovenskih protestantov, je bil France Oražem (roj. 1930) z disertacijo
Dogmatični nazori Primoža Trubarja in njegova odvisnost od početnikov
reformacije; ciklostilno je razmnožena v Ljubljani leta 1964. Nastala
je pod mentorstvom dr. Antona Strleta, dr. Maksa Miklavčiča in dr.
Stanka Cajnkarja. Prvi del ima naslov: Vzroki Trubarjevega pristopa k
277
reformatorskemu gibanju in razvoj njegove miselnosti v protestantski smeri,
drugi del pa Sistematični pregled Trubarjevih protestantskih nazorov. –
Avtor se s to tematiko pozneje ni podrobneje ukvarjal.
Jože Rajhman (1924–1998, prvotno Reichmann) je Trubarjevo
teologijo raziskoval v dveh disertacijah: prvo, Primož Trubar v letu 1550,
je obranil leta 1972 na Filozofski fakulteti, kjer je študiral po diplomi
na Teološki fakulteti. V Mariboru je takoj izšla razmnožena v ciklo-
stilu, dostopna pa je tudi v tiskani knjigi: Prva slovenska knjiga v luči
teoloških, literarno-zgodovinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav (Ljub-
ljana 1977). Druga njegova disertacija na Teološki fakulteti (1973)
ima naslov Teološka podoba Trubarjeve Ene dolge predguvori (ciklostil,
Maribor 1974). V Bogoslovnem vestniku je že 1972 objavil njeno vsebino
s člankom Prolegomena k Trubarjevi Eni dolgi predguvori (BV 32/1972,
213–218). Strokovno oceno te Rajhmanove disertacije so dali teološki
profesorji dr. Vekoslav Grmič, dr. Anton Strle, dr. France Oražem in
dr. Franc Plemenitaš.
Vsebino je razdelil na štiri poglavja: Vsebina razprave in ocenitev
Trubarjevih navedb v Sumaričnem poročilu; Trubarjeve teološke ideje;
Trubarjeva izvirnost in odvisnost; Tridentinski koncil v luči Ene dolge
predguvori.
Vzporedno je Rajhman objavil nekaj študij iz te tematike, npr.:
Trubarjevi ekumenski nazori v luči katoliškega ekumenizma (BV 29/1969,
85–94); Zgodovinski oris nastanka Trubarjevega katekizma iz leta 1550 (BV
29/1969, 377–384). Tudi pozneje se je s Trubarjem intenzivno ukvar-
jal, ko je poskrbel za reprint njegove Ene dolge predguvori s posebnim
Dodatkom k reprintu (Ljubljana 1986). V tem Dodatku je ponatisnil
prva tri poglavja iz disertacije. V Trstu je isto leto izšla knjiga Trubarjev
svet, v Ljubljani pa je SAZU v zbirki Korespondence pomembnih Slo-
vencev kot sedmo in enajsto knjigo izdala njegovi pomembni deli: Pisma
Primoža Trubarja (1986) in nato še Pisma slovenskih protestantov (1997).
Marijan Peklaj (1943) je nadaljeval v tej smeri z disertacijo Sveto
pismo, izročilo in Cerkev v Predgovorih Jurija Dalmatina v Bibliji 1584 pod
mentorstvom dr. Antona Strleta in ocenjevalcev dr. Franceta Oražma,
dr. Jožeta Rajhmana in dr. Franca Rozmana; izšla je v Ljubljani 1984.
Štiri poglavja imajo naslove: Sveto pismo; Izročilo in izročanje; Cerkev in
njeni zakramenti; Pomen in ekumenske perspektive Dalmatinove teologije.
MARIJAN SMOLIK
278
RAZGLEDI, VPOGLEDI
K raziskovanju slovenske protestantske književnosti in misli sta
prispevala tudi slovenska teologa, ki sta v času teološkega študija
živela in doktorirala v tujini.
Jože Markuža (1939) iz Trsta (v Rimu je 1973 doktoriral iz vzhod-
nih cerkvenih ved) je nekoliko obotavljaje sporočil novico, da je med
iskanjem gradiva za svojo disertacijo v Vatikanski Apostolski knjižnici
maja 1971 po naključju dobil v roke dotlej neznani in pomotoma
med knjige v hrvaščini uvrščeni izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge
(prim. njegov opis najdbe: BV 32/1972, 203–212). Z novico, za Slo-
vence tako pomembno, ga je prehitel nemški protestantski teolog
Christoph Weismann, ki je bil skoraj v istem času tudi v Vatikanu; z
najdbo je takoj seznanil javnost in s tem posredno tudi našo Narodno
in univerzitetno knjižnico. Oba najditelja sta si oskrbela fotografski
posnetek dragocenega besedila: po Weismannovem je v Münchnu leta
1973 izšla faksimilna izdaja, Markužev pa je še zdaj v Semeniški
knjižnici v Ljubljani. Še leta 1987 sta v časopisu Delo razlagala, kako
je prišlo do skoraj sočasne najdbe. Zgodba o dvojni najdbi je postala
ponovno zanimiva, ko je vatikanska dragocenost smela biti raz-
stavljena v Ljubljani (prim.: Trubarjevo Cerkovno ordningo odkril dr. Jože
Markuža, v: Novi Glas, Trst-Gorica 12/2008, št. 11, str. 8; Ks. Hočevar,
Cerkovna ordninga prvič zapustila Vatikan, v: Družina, 57/2008, št. 12,
str. 16–17; tam tudi pogovor z dr. Markužo).
Edo Škulj (1941) iz Velikih Lašč je iz Argentine prišel študirat in
doktorirat (1972) iz cerkvene glasbe v Rim; pozneje se je preselil v
Ljubljano, kjer zavzeto podpira in tudi raziskuje cerkveno glasbo. Pri
založbi Družina je leta 2000 začel izdajati zbirko Slovenski ljudski
napevi in »ob 450-letnici izida prve slovenske knjige, ki je hkrati prva
slovenska pesmarica«, je kot prvi zvezek objavil Protestantske napeve iz
vseh Trubarjevih in Dalmatinovih tiskanih pesmaric. Protestante je
obravnaval tudi v Leksikonu cerkvenih glasbenikov (Ljubljana 2005).