Vzpomladni spomini.
H^fo zopet se vzpomlad zbudi               In glej, vijolica ljubo
Obilo cvetov nam rodi,                          Pokaže višnjavo glavo,
Ta je rudeč, ta snežnobel                      Svoj vonj razširja krog in krog,
Ta višnjav je, ta zagorel                      Napaja goro, hrib in log
Vsak barvo svojo nosi.                          In svet razveseljuje.
Najprvi zvonček zazvoni,                       Stotisoc cvetov ima gaj
Da daleč glas njegov doni:                   Kot bil nam zemeljski bi raj,
.,Kar evetov je najprvi jaz                    Vsakter naznanja cvet na glas,
Pokažem snežnobel obraz,                      Da prišel je vzpomladni čas,
Ko komaj sneg skopnfel je.                    Veselja čas in sreče.
Trobentioa se zaiskrf,                            In ti mladina poskakuj,
Glasn6 tako-le govori:                           Se cvetja krasnega raduj:
,,Jaz kličem cvetke vse na dan,            Saj kmalii, kakor cvetje to,
Naj krdsijo spet hrib in plan                Ti mlada leta poteko
Gore, doli, ravnine."                             Pustivši le — spomine.
M. Šašelj.