110
Etimologične drobtinice.
Nabral Davorin  Terstenjak.
Bešata, Bišati, na Beču.
Dve milji od Menguša na Kranjskem izvira Besa t a, Bi sat a, kakor Valvasor piše: „soost gar ein stilles VVas-eer, das mit einem leisen Gange fortschleicht", samo ob deževji je silna. V vasi Zbile pri Sme tedniku teče vrel-čina, kteri ljudstvo pravi Beč in mestu „na Bečii".
Kako neskončno važno je to ime!
Beč naravnost izrazuje zvir, vodo in enake sorodne pomene. Vr sanskritu najdem bek'a wRegenwasser, in Re-genzeittf, na Stirskem sem cul od kmeta Kobaleta iz slo-venjebistriške fare, kteri mi je enkrat čez breg pot kazal: ^Gospod ! jaz se ne morem tako hitro bekati, kot Vi.u Na vprašanje: kaj wbekatiu  pomenuje? mi odgovori: gibati.
Na Moravske m teče reka Bečva; v češčini pomenuje b e č v a, sod, Fass, in b e č v a r, „B6tticher" po pravem : „Wassergefassmacher" in beč ve, Wassergefass, kakor hvdria, 5?Wassergeiass" od vdog, voda. Sem spada slovenska beka, wWasserweide", toraj beko-vodo ljubeče drevo, primeri nemško: Salvveide, lat. salix in sansk. Sal, „fluerea teči, slov. Šola imena rek na Kranjskem, Ogerskem in Poljskem.
Poglavitno mesto našega cesarstva (Dunaj) se veli pri Jugoslovanih Beč, in za Rimljanov se je velelo Vindo-bona, to je poznamlovanje sosednih keltiških Bojev, kteri so se tudi po zapodenji Slovencov v Beču naselili bili. Vindobona pomenuje: Vin d o v, to je, Slovencov Beč, keltiški: bona, ,3FJussmundung, Quellea (Adelung Mithrid. II., 48), staronordiski: buna wscatu-rigo" (Grimm III., 783), basbretonski: bonn ,?borne", bavarski: Wanne, wfliessendes Wasser" (Schmeller IV., 83), sansk. vana, „aqua" slov. bona, bana voda, jezero, muza, česk. banje „Wasserwerkzeug — Kahnu cerkvenoslov. banja „balneum", češki: banka „Ganschenu prav za prav: \Vasserbewohnerin, aualogišno kakor vr\aaa odkorenike snu„fluereu, ati, anti, antja, a tj a, utja, utva, En te  itd. iz korenike a t, ali a nt.
Kdo more tajiti, da je kritično jezikoslovje neskončno velik pripomoček zgodovinoslovcu! Kako bogat je nekdaj bil jezik starih Slovencov! Ali niso ti oetanjki starega preboga-tega našega jezika vredni, da jih v zlate renje (okvire, Ran men) oblečemo?