SVOBODNA SLOVENIJA AÑO XXXVIII (32) Štev. (No.) 6 ESLOVBNIA LIBRE! BUENOS AIRES 22. februarja 1979 ŠKOFOVSKA ZASEDANJA V PUEBLA LATINSKOAMERIŠKA CERKEV IŠČE NOVIH POTOV Un camino para América latina El pasado 12 de febrero quedó clausurada en. Puebla, Méjico, la III Conferencia General del Episcopado Latinoamericano. A su término, los obispos allí reunidos aprobaron un Mensaje a los pueblos del continente, que en su parte final invitan especialmente a las familias, a los jóvenes, “y a cuantos ejercen cargos y misiones en los más variados campos de la cultura, la ciencia, la política, la educación, el trabajo, los medios de comunicación, el arte”. “Os invitamos a ser los constructores abnegados de la civilización del amor (Paulo VI, E. N.) inspirada en la palabra, la vida y en la aecid|a plena de Cristo, basada en la justicia, la verdad y la libertad”. “Una civilización del amor —dicen en otro lugar— repudia la violencia, el egoísmo, la explotación de los desatinos morales; una civilización del amor propone a todos una riqueza evangélica de reconciliación nacional e internacional”. “Y ahora una palabra final: Dios está presente, vivo, en Jesucristo liberador, en el corazón de América Latina. Creemos en el poder del Evangelio. Creemos en la eficacia del valor evangélico, de la comunión y de la participación para generar creatividad, promover experiencias y nuevos proyectos pastorales. Creemos en la gracia y en el poder del Señor Jesús que penetra en la vida y nos impulsa para la conversión y la solidaridad. Creemos en la esperanza que alimenta y favorece al hombre y a su camino hacia Dios, nuestro Padre. Creemos en la civilización del amor. “Que nuestra Señora de Guadalupe, patrona de América Latina, nos acompañe solícita, como siempre en esta peregrinación de paz”. Dr. Jožko Tischler umrl Pred tretjo svetovno vojno „Razvidno je, da drsimo v tretjo svetovno vojno, a vendar zahodni državniki varajo sami sebe, da se utrjuje odjuga. Več dežel letno izročijo komunizmu, pa se ničesar ne bojijo... kako dolgo bo še trajalo to izročanje dežel?“ Tako je opozarjal Aleksander Solženicin londonske televizijske in radijske poslušalce minulo soboto, ob praznovanju pete obletnice svojega izgona iz ZSSR, na dan, ko je vzplamtelo na našem planetu novo vojno žarišče z napadom rdeče Kitajske na rdeči Vietnam. Kitajsko-vietnamska meja je sedaj 27. področje na zemeljski obli v letošnjem letu, kjer govori orožje. Pred tem se odigravajo oboroženi spopadi različnih vrst na 26 drugih področjih, od katerih nekateri trajajo več kot 15 let. Trenutno je na svetu pod orožjem več kot 25 milijonov vojakov ter se več troši za oborožene sile kakor n. pr. za vzgojo ljudi. Večina vojnih spopadov je gverilskega značaja. Zanimivo je tudi to, da se vsi vojni spopadi odigravajo na področjih dežel tkim. tretjega sveta, se pravi med nerazvitimi odn. med revnimi državami. Bogate industrijske države imajo prav toliko ali pa še več problemov med seboj, toda izgubile bi preveč, da bi vse tvegale z oboroženimi spopadi, kakor to delajo države tretjega sveta. Kadar se spopadejo industrijske države, so žrtve med prebivalstvom veliko večje. V vseh nad sto oboroženih spopadih po letu 1945 do danes, vključno Korejo, Vietnam in Bližnji vzhod, ni padlo toliko smrtnih žrtev, kakor samo v zadnjih dvanajstih mesecih 2'. svetovne vojne. Oboroženi spopadi se danes, v letu 1979, odigravajo na naslednjih področjih: 1. Turčija se nahaja na robu državljanske vojne ter je v bojih med komunisti in nekomunisti lansko leto bilo nad 800 smrtnih žrtev, največ med univerzitetno mladino. 2. Libanonska državljanska vojna je zahtevala 30.000 smrtnih žrtev ih še traja, dasi se je uradno končala pred dvema letoma. Libanon je okupiran s 30.000 sirijskimi četami, ki pa miru ne morejo ohraniti. Občasni letalski in su-hozemski izraelski vpadi proti palestinskim gverilcem v Libanonu povzročajo nadaljnje žrtve med prebivalstvom. 3. V Iraku se Kurdi že nad 14 let borijo za samostojnost proti Irašča-nom, obenem pa še med seboj v državljanski vojni med komunisti in nekomunisti. 4. Južni Jemen je pozorišče gverilskih napadov na režimske oborožene sile. 5. V Severni Irski traja gverilska vojska že devet let in je zahtevala nad 2000 smrtnih žrtev. Marksistična IRA je zanesla teror sedaj tudi v južno Anglijo. 6. Baskovski separatisti pod vodstvom marksistične ETA-e zlasti od Francove smrti naprej sejejo smrt in teror po Španiji, predvsem proti policiji in vojaškim funkcionarjem. Nad 40 smrtnih žrtev je bilo od lanskega oktobra do danes. 7. Eritrejski gverilci so po 15 letih bojev že skoro dosegli uspeh po osamosvojitvi dežele, a jih je abesinska vojska s pomočjo sovjetskega orožja in kubanskih vojakov pognala nazaj v puščavsko grmovje, od koder nadaljujejo boj proti abesinskemu marksističnemu okupatorju. 8. Tudi Somalijci so se morali umakniti pred združeno abesinsko-kubansko premočjo, ko so se hoteli polastiti od Somalijcev poseljenega področja Abesinije. Somalijska gverila nadaljuje z napadi na abesinsko vojsko. 9. Obmejni spopadi med Ugando in Tanzanijo se nadaljujejo, kljub temu, da se je Uganda umaknila s tanzanijskega ozemlja, ki ga je zasedla ob lanskem napadu na Tanzanijo. 10. Bivšo špansko Saharo sta si razdelila Maroko in Mavritanija. Proti tema dvema državama pošilja gve- Zadnje dni januarja in prvo polovico februarja se je odvijalo v mehiškem mestu Puebla III. splošno zasedanje latinskoameriških škofov. Zborovanje je sklicala Sveta stolica, organizirala pa ga je latinskoameriška škofovska konferenca CELAM. Precej črnila je preteklo pred in med zborovanjem, in mnogo bo pisanja o njem v bodoče. Hočeš nočeš, latinska Amerika je konfliktiven kontinent in položaj narodov in ljudstev, ki v njem prebivajo, je stalna snov polemike. Vpliv Cerkve je silno močan in razne miselne in politične struje skušajo pritegniti Cerkev oz. vernike v svoje območje, da bi tako lažje pridobili zase široke množice, ali pa vplivne elite. Pojav, ki se zadnja leta stalno ponavlja, je poizkus levičarske infiltracije na cerkveno polje, pridobivanje katoličanov za sopotnike raznih socio-po-litičnih struj. Tako si je lažje razložiti prisotnost krščanskih socialnih nestrpnežev v območju levičarske gverile, ali vsaj glasne posege sicer dobronamernih ljudi v območju levičarskega tiska ali njega idejnih struj. Latinska Amerika je kontinent milijonov zapostavljenih, revnih in nepismenih, mozaik ljudstev in ras, pa je upanje Cerkve, saj se tukaj nahaja največje število katoličanov. Pred desetletjem je, Medellinsko zasedanje odprlo nova pota delovanju Cerkve na tem predelu sveta, in sedanje zasedanje v Puebla naj bi v novi luči razsvetlilo ta pota. Kakšna naj bi bila ta luč? Tu je bistvo, okoli katerega se je še pred zasedanjem razvila huda polemika. Ne le levičarski krogi, mnoge katoliške skupine zlasti v Evropi in Severni Ameriki so zahtevale, naj Puebla pomeni korak naprej v „odprtju“ Cerkve, nova iskanja okoli „teologije osvoboditve“, ki je žalostna posledica Medellina, in temeljit socialni kompromis s „tlačenimi ljudstvi“. rilce Alžir, medtem ko Francija podpira Mavritanijo. Vojni spopad med Alži-rom in Marokom je letos predviden. 11. Libija je oborožila muslimanske gverilce v severnem čadu proti obstoječemu režimu, ki ga podpira Francija s svojimi oboroženimi silami in letalstvom. Boji se nadaljujejo. 12. V Rodeziji gverilska vojna proti belemu režimu traja že šest let ter je bilo ubitih nad 12.000 ljudi, več kot polovica samo lansko leto. Rodezijska vojska vpada v sosednji Mozambik in Zambijo, ki ščitita gverilce. 13. Angolski marksistični režim se lahko samo s podporo kubanske vojske otresa gverilskih napadov protikomunistične UNUTA, ki je začasno propadla v državljanski vojni v Angoli po umiku Portugalcev iz te afriške kolonije. 14. Gverilci v Namibiji se že enajst let borijo proti belemu režimu, zadnja leta s podporo iz sosednje marksistične Angole. Gverilska organizacija S"WA-PO nasprotuje svobodnim volitvam v Namibiji, ker ni gotova, da bi marksisti dobili večino. 15. Afganistanski marksistični režim, ki se je lanskega aprila povzpel na oblast, trpi neprestane napade protikomunističnih gverilcev v vzhodnem delu države. Njihova oporišča napada afganistanska letalska sila. V Kabulu so gverilci pred kratkim ubili ameriškega veleposlanika. 16. Ves severni del Burme je v oblasti uporniških komunističnih gverilcev že dolga leta, ki pa so tudi med seboj razdeljeni na prosovjetsko in pro-kitajsko frakcijo ter se med seboj spopadata. Burmanska režimska vojska pa napada obe frakciji. 17. V Tajski komunistična gverila gospodari na severovzhodu države, medtem ko jo z juga napadajo komunistični gverilci iz sosednje Malazije, kjer imajo svoja oporišča na varnem pred tajskimi oboroženimi silami. 18. Dasi so v Malaziji komunistične gverilce Angleži potolkli v 12 letni vojni od 1948 do 1960, so ponovno dvignili Ob začetku zasedanja je v Mehiko pohitel papež Janez Pavel II. Otvoril je zborovanje in škofom dal jasne napotke za njih delovanje. V smislu teh napotkov se je tudi razvijala konferenca, in nje zaključki so blagoslov za latinskoameriško Cerkev. Jasno je, da ni šlo brez debate, škofje prihajajo iz različnih držav, kjer je socialni položaj različen, politične okoliščine drugačne in ima delovanje Cerkve svojstvene prizvoke. Tudi so nekateri bolj zaskrbljeni glede socialnega problema svojih vernikov, drugi imajo večje težave s pastirstvom. A spričo dobre volje večine, je zasedanje poteklo mirno. Drugačni pogledi na določene probleme so le obogatili celoten pogled na latinskoameriško sedanjost in na poslanstvo Cerkve na tem predelu sveta. 12. februarja je bilo zasedanje zaključeno. škofje so ta dan objavili daljše pastirsko pismo, naslovljeno na vse latinskoameriške katoličane; medtem so v Vatikan poslali sprejete dokumente, katere bo sedaj papež .proučil, jih potrdil (morebitno popravil), nakar bodo objavljeni v vseh škofijah kontinenta, in se bo pričela aplikacija njih napotkov v življenju lokalnih cerkva. Pastirsko pismo je pa pravzaprav povzetek teh dokumentov. Škofje nakažejo svoj pogled na položaj v latinski Ameriki. Poudarjajo da ,,se veča razdalja med mnogimi, ki imajo malo in maloštevilnimi, ki imajo mnogo“, nakazujejo da so v nevarnosti „temeljne vrednote naše krščanske kulture“, teptajo se človečanske pravice in vojne sejejo razdejanja na mnogih krajih. Ob tem citirajo besede svetega očeta, ki vse vabi, naj odpro vrata Kristusu. Njemu naj se odpro vrata držav, političnih in gospodarskih sistemov, kulture, civilizacije in razvoja. škofje nato opredelijo poslanstvo Cerkve. Navajajo bistvena področja, kjer hoče Cerkev ojačiti svoje delo-(Nad. na 2. str.) glave zlasti po letu 1975 ter šarijo predvsem ob malazijsko-tajski meji. 19. Komunistični režim v Laosu, ki je zavladal tam leta 1975, ne more zatreti ok. 15.000 gverilcev Meo, ostankov „tajne CIA vojske“, ki se je borila proti komunistom v Laosu med 1962 in 1975. Obvladujejo področje v srednjem in južnem Laosu. 20. Vietnam je v nekaj tednih z bliskovito vojno Hitlerjevega tipa pregazil prokitajski režim v Kambodži, ni pa mu uspelo uničiti vseh gnezd gverilcev Khmer Rouge, ki še naprej napadajo prosovjetske vietnamske okupatorje. 21. Marksistični gverilci v Zahodnem Irianu (Indonezija) so okrepili svojo aktivnost lansko leto z oporišč iz sosednje Nove Gvineje. Indonezijska vojska pogostokrat napada njihova oporišča onstran indonezijske meje. 22. Na jugu filipinskega otočja hočejo muslimanski gverilci odcepiti svoje področje od Filipinov ter je velik del filipinske vojske angažiran v bojih proti njim. Letno zahtevajo ti boji povprečno nad 1000 mrtvih. 23. V Gvatemali so spopadi med marksistično gverilo in gvatemalsko vojsko že kronični od leta 1960 sem ter je povprečno letno 2000 smrtnih žrtev. 24. V Salvadorju je položaj močno podoben razmeram v Gvatemali. 25. Marksistična vstaja v bližnji Ni-caragui je lansko leto zahtevala nad 8000 smrtnih žrtev. Po mestih so gverilce zatrli, spopadi pa se na deželi nadaljujejo. 26. Zrušitev šahove monarhije v Iranu je zahtevala desettisoče smrtnih žrtev, v iranskem Azerbejdžanu se komunistični gverilci nočejo vdati oblasti muslimanskega fanatika Homeinija, za katerega sploh dvomijo, da bo mogel obdržati oblast v državi. Krona vseh teh vojnih spopadov je sedaj kitajski vpad v Vietnam, ki bi o-benem z razvojem v Iranu lahko potisnil tudi ZDA in ZSSR v vojni metež. S Koroškega je prišlo žalostno sporočilo, da je 23. jan. t. 1. umrl v 78 letu starosti nesporna voditeljska osebnost koroških Slovencev, dr. Jožko Tischler, dvorni svetnik, ravnatelj slovenske gimnazije v pokoju, dolgoletni predsednik Narodnega Sveta Koroških Slovencev (NSKS) in zdaj njegov prvi častni predsednik itd. itd., tako, da je Naš tednik upravičeno napisal v naslov svojemu spominskemu članku Z velikimi črkami samo besedo: PRVEMU! Ta smrt pomeni krut udarec za koroške Slovence, kajti z njim so izgubili centralno osebnost v svoji skupnosti, ki jim je po trdih bojih in tudi uspehih postal zgled delavca za narodov blagor. Resnično: vse svoje življenje je delal za svoje Slovence v najtežji dobi zgodovine, trpel z njimi preganjanje in izgnanstvo, pa zopet vrnitev med svoje, s katerimi je odslej delil in vodil borbo za enakopravnost Slovencev v Avstriji, za dosego vseh ustanov, politične in kulturne, ki pripadajo koroškim Slovencem kot manjšinskemu narodu na Koroškem. Pokojni dr. Jožko Tischler se je rodil 8. maja pri Marku v Zablatah pri Kamnu v Podjuni. Kmalu nato je oče kupil Hajnžinovo hišo v Tinjah. V gimnazijo je vstopil v Celovcu tik pred prvo svetovno vojno, 6. in 7. razred nadaljeval v Kranju, toda maturo je napravil spet v Celovcu po plebiscitu. Odšel je na Dunaj študirat za profesorja matematike in fizike. Iz teh predmetov je tudi doktoriral na Dunaju. Kot visokošolec na Dunaju je postal soustanovitelj Kluba dunajskih študentov. Ti so tedaj prevzeli tudi nalogo voditi tiskanje Koroškega Slovenca, ki so ga v rokopisu urejali v Celovcu, tiskali pa v češki tiskarni na Dunaju. Kot zavedni Slovenec ni dobil službenega mesta v Celovcu, kamor je zaprosil, ampak na štajerskem v Fiir-stenfeldu, in šele 1. 1934 v Beljaku. Tam je 1. 1936 postal predsednik Slovenske prosvetne zveze, kar je potem ostal do leta 1946, celo desetletje. V času najhujšega Hitlerjevega pritiska po Anšlusu 1. 1938 so tudi njega pregnali „službeno“ na Predarlsko v Bre-genz, kjer se ni smel niti svobodno gibati in mu je bila prepovedana vrnitev na Koroško. Iz „pregnanstva in konfinacije“ je med vojno vendarle trikrat uspel obiskati (ilegalno) koroške slov. prisilne delavce v Hesselbergu. Tem so prepovedali celo udeležbo pri javnih božjih službah. Pri eni takih prepovedi je tudi on s takimi koroškimi delavci zapustil cerkev. Ko je nacizem propadel, je takoj zbral te prisilne izseljence in jih povedel nazaj na Koroško. Toda oblasti — okupatorske — so jim zabranile vstop, tako da je z največjo odločnostjo — nastavil je prsi, naj ga rajši ustrele! — uspel, da so se slovenski Korošci spet lahko naselili doma. To je bil prvi njegov uspeh v 1. 1945. Kot predstavnik koroških Slovencev je bil poklican v prvo koroško deželno vlado, kjer je v nekaj mesecih, ko je bil član, dosegel ustanovitev obveznih dvojezičnih šol. To je zopet bil velik uspeh. — In potem je bilo sodelovanje pri obnovitvi dela Družbe sv. Mohorja v Celovcu, ki je bila svoj čas tako razširjena, pa so jo nacisti zaprli. Sodeloval je pri prevzemu Koroške' kronike, ki je prenehala 1. maja 1950, pa je prešla — potem ko je bila že nevarnost, da jo dobe koroški vindišerji — po veliki zaslugi dr. Tischlerja v roke Narodnega sveta za koroške Slovence (NSKS). Tega je zamislil in ustanovil 1. 1949 in desetletja vodil prav dr. Tischler. Prvič od 1949 do 1960, in drugič od 1972 do 1976. Ustanovitev NSKS je velik us-, peh pokojnega. — In tretji, za Korošce važen dogodek, je njegovo delo: 1. 1955 je bila podpisana pogodba z Avstrijo in zavezniki, v njej je bilo določeno postopanje z narodnimi manjšinami. |T|edaj je dr. Tigchler/ ugotovil, da pogodba govori o Slovencih kot takih, ne o „rdečih““ ali „belih“ ter je dal vzpodbudo, da obe organizaciji koroških Slovencev, NSKS in Zveza koroških slov. organizacij podasta skupno spomenico na centralno avstrijsko vlado. Za skupni nastop ni bila niti Ljubljana niti Zveza, pa je vendarle uspel. Danes prav ta Spomenica velja za fundamentalni dokument pri zahtevi izpolnitve pogodbe in čl. 7. In to je izključno zasluga dr. Tischlerja, ki je edini postavljal potrebe naroda pred strankami ter je bil vedno ža skiipne nastope, kadar to terja dobrobit naroda. To je bila ena njegovih temeljnih smernic, ki mu jo priznavajo tudi njegovi politični nasprotniki. Toda uspeh, na katerega je bil dr. Tischler vedno najbolj ponosen, je bila ustanovitev Državne gimnazije za Slovence v Celovcu. Predvidena je bila v pogodbi, toda samo po vztrajni borbi dr. Tischlarja je bila končno 1. 1957 uzakonjena. To je tudi edina točka iz pogodbe, ki je bila v celoti izpolnjena. In to je dosegel dr. Tischler, ki ni bil samo ustanovitelj te prve in edine slovenske gimnazije, ampak tudi njen prvi ravnatelj, ki je svoj zavod tudi organiziral in ga branil in reševal pred poginom. Zdaj je zavod praznoval 20 letnico obstoja in udeležba na tem jubileju je bil eden zadnjih nastopov pokojnega. In narod mu je dal časten naslov: Oče slovenske gimnazije. Kaj pa pomeni slovenska gimnazija za Slovence na (Nad. na 2. str.) EDVARD KARDELJ: . LIKVIDIRATI VSAKOGAR. . .“ OB SMRTI JUGOSLOVANSKEGA PARTIJSKEGA IDEOLOGA V Ljubljani je za rakom umrl 69 let star ideolog „jugoslovanske poti v socializem“, po naše, komunizma, učitelj Edvard Kardelj. Med 2. svetovno vojno je bil eden vodilnih partijskih veljakov Titovega partizanskega štaba in kot tak ostal vse do svoje smrti krivec desettisočev smrtnih žrtev državljanske vojne med komunisti in demokratskimi silami narodov, ki sestavljajo Jugoslavijo. Njegov značaj in njegov pogled na svet je najboljše opisal v knjigi „Eastem Approaches“ britanski zvezni častnik pri Titovem partizanskem štabu med 2. svetovno vojno, Fitzroy Maclean, ki o njem pravi na str. 327 druge izdaje te knjige leta 1949: „Bil je povsem odkrit, povsem logičen, povsem miren in nepremakljiv. Blato; umor; laž; izdaja. Vse to je res. Vse to se dogaja v komunizmu, je tudi namerni del komunistične politike. Toda na dolgo roko koristi. Konec posvečuje sredstva.. Nekega dne bodo dosegli svoje; nekega dne bodo težave izginile; njihovi nas- protniki bodo eliminirani; ljudstvo vz-spremenilo svet v srečnejši in boljši kraj. Takrat bo potreba po strogih ukrepih izginila. On morda ne bo doživel tega. Toda pripravljen je, kakor so vsi drugi, ne samo sam umreti za to, temveč žrtvovati vsakogar in vse, ki so blizu in dragi njemu, za cilj, ki si ga je izbral, likvidirati vsakogar, ki gojeno; in komunistično tisočletje bo bi mu bil napoti. Takšne žrtve, takšne likvidacije bodo za večjo blaginjo človeštva.“ Ni dvoma, da je „jugoslovanska pot v socializem'* s Kardeljem izgubila enega svojih najkrutejših marksističnih fanatikov. 87. letu se bližajoči njegov nadrejeni marksistični diktator Tito je ob smrti svojega najzvestejšega oprode, ki ga je pred zavratno boleznijo smatral za svojega naslednika na diktatorskem stolčku v Beogradu, prekinil svoje potovanje po Bližnjem vzhodu, da se je mogel udeležiti pogreba brez križa. Kitajska „kazenska ekspedicija“ proti Vietnamu Rdeča Kitajska je zadnje mesece zaskrbljeno opazovala, kako jo je Moskva odkrito obkoljevala v jugovzhodni Aziji z vojaškimi akcijami svojega satelita Vietnama, ki ga v svobodnem svetu označujejo za „azijsko Kubo". Vietnam, ki kot sovjetski satelit že Puebla (Nad. iz 1. str.) vanje: družina, mladina, vzgoja. Vabijo vse, naj pomagajo pri gradnji „civilizacije ljubezni", kakor jo je imenoval že pokojni papež Pavel VI, ki je prvi sklical to zasedanje. Končno znova poudarjajo, da edino Kristus lahko resnično osvobodi ljudi in narode. „Civilizacija ljubezni" zatrjujejo „zavrača nasilje, egoizem in izkoriščanje moralnih zablod; civilizacija ljubezni predlaga vsem evangeljsko bogastvo narodne in mednarodne sprave“. V tem duhu so razviti tudi posamezni deli dokumenta, ki se trenutno nahaja v Vatikanu. Važen je dokument o položaju kontinenta in kako potom spremembe struktur iz tega položaja , priti. Drug del razpravlja o liturgiji kot prvenstveni faktor evangelizacije. •Cerkev kot vzgojiteljica celotnega človeka je druga važna točka dokumentov, prav kakor pospešitev ekumenskega gibanja. Škofje polagajo tudi važnost v „spreobrnjenje celotne Cerkve“, da se ta posveti posebej najbolj revnim in doseže njih integralno osvoboditev". Potrebna je zgradba nove družbe, ki naj sloni na pravici in ljubezni, ki naj spoštuje in pospešuje dostojanstvo človeške osebe. Puebla predstavlja poraz vseh tistih tkim. naprednih struj, ki so hotele izzvati politično opredelitev Cerkve. Jožko Ti.selil er (Nad. iz 1. str.) Koroškem, ni treba posebno poudarjati: to je vse, kar imajo slovenski Korošci in na čemer temelji njihova bodočnost. Dva rodova abiturientov sta že šla med narod, in koderkoli so, so v čast slovenskemu učilišču in njegovemu ustanovitelju, dr. Jožku Tischler-ju. In razumljivo je, da se ta nikjer ,ni boljše počutil, kakor med svojo mladino, ki jo je poučeval celih 40 let! In ona je v njem gledala mit pravega koroškega Slovenca. Dr. Jožko Tischler je s svojim značajnim, vztrajnim in neutrudnim delom postavil koroškim Slovencem najlepši zgled domovinske ljubezni, dela za narod z vero v Boga. Kako je to dvoje bilo tesno povezano med seboj, je pokazal, ko je šlo za spominsko cerkveno slovesnost ob obletnici obglavljenja Selških mladeničev na Dunaju. Sv. maša zanje ni bila dovoljena, ljudje so se ¿brali v cerkvi in tedaj je vzel dr. Tischler rožnivenec v roke in začel moliti na glas in za njim vsa cerkev. Bil je tudi član Katoliške akcije. Držal se je tega, kar mu je naročil oče, ko je odhajal na Dunaj: „Jožej, na Boga ne pozabi!“ Njegova smrt je povezala vse koroške Slovence v veliko žalost. Žalno sejo je sklical takoj Narodni svet za kontrolira komunistični režim v sosednjem Laosu, da ostaja na moskovski strani, je izpeljal bliskovito vojaško akcijo proti pro-kitajski 'Kambodži in jo v nekaj tednih pregazil ter zrušil komunistični režim Khmer Rouge. V Kambodži je Vietnam postavil pro-sovjet-ski komunistični režim, svoje oborožene sile pa je pripravil za nadaljnje vojaške pohode proti sosednji Tajski. V Pekingu so medtem večkrat namignili, da vietnamskih „agresij“ ne bodo mirno gledali ter je besedam sledilo minulo soboto dejanje. Peking je poslal „kazensko ekspedicijo“ proti Vietnamu ter je na skoro 1000 km dolgi fronti zavalili svojo vojsko in tanke čez vietnamsko mejo s prodorom v pet severnih vietnamskih provinc. Istočasno so v Pekingu objavili, da ne nameravajo zavzeti Vietnama, temveč ga samo „kaznovati". Vietnamska vojska se je rdečim Kitajcem postavila po robu, vendar premoči ni mogla odoleti. Kitajske sile so sicer počasi, a nezadržno napredovale proti jugu vedno globlje v Vietnam. Po vsem svetu je ob kitajskem napadu na Vietnam završalo, ker vsi vedo, da ne gre za udar proti Hanoju, temveč za udar proti Moskvi. V Vietnamu si sedaj stojita nasproti rdeča Kitajska in ZSSR, oba komunistična velikana, Id lahko zanetita vojni požar v vsej Aziji, če že ne novo svetovno vojno. ZDA so pozvale Kitajsko, naj se umakne iz Vietnama, Vietnam pa, naj se umakne iz Kambodže. Vietnam je poslal poročilo o kitajskem vdoru v Varnostni svet ZN, ni pa zahteval sklicanja tega organizma. Vsi sovjetski evropski sateliti so obsodili Peking za „napadalca", razen Romunija. Tudi Beograd zaenkrat molči. koroške Slovence, katerega častni predsednik je bil, ko je 1. 1976 predal njega vodstvo mlajšim močem, ki jih je že sam vzgojil na svoji gimnaziji. Prav tako je svečano žalno sejo sklicala Krščansko kulturna zveza, naslednica tiste Prosvetne zveze, ki ji je bil Tischler desetletja predsednik. Sedanji gimnazijci so držali častno stražo ob krsti, ki je ležala v dvorani Slomškovega doma v novi stavbi Mohorjeve. Pogreb pa je bil določen za 29. januarja na pokopališču v Žrelcu. Velikemu borcu za koroške Slovence se klanja tudi zdomska Slovenija. Tudi ta, ki živi v Argentini, tudi naš list še posebej kot svojemu prijatelju in sotrudniku. Danes lahko povemo, da je vsa prva leta pisal glavne članke o Koroški v Koledarje in Zbornike Svobodne Slovenije prav on, pod psevdonimom — dr. Jezernik. To so bili izredno aktualni članki in razprave v tistih letih, ko je Koroška doživljala prelomne čase. Uredniški odbor Svobodne Slovenije izreka njegovi družini najgloblje sožalje, obenem pa sočustvuje z vsem slovenskim narodom na Koroškem v njegovi izgubi. Toda tolažba ni samo v bolečini, temveč tudi v tem, kakor je nekoč rekel vodja Doma v Tinjah: „Ne žalovati, da dr. Tischlerja ni več, ampak biti hvaležni, da smo ga imeli toliko časa!" Naj počiva v miru! MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI JUGOSLOVANSKI komunistični diktator Tito se je tik pred najhujšimi protišahovskimi izgredi v Iranu podal na dvotedensko potovanje po Bližnjem vzhodu, da obišče Kuwait, Irak, Sirijo in Jordanijo. Tito je imel namen, tako so objavili v Beogradu, „pozvati a-rabske vodje, da se združijo v naporih za rešitev konflikta z Izraelom.“ Iz izjave je razvidna želja po uničenju Izraela, ki mu Titov komunistični režim vztrajno nasprotuje. Istočasno je šel Tito prosit Kuwait in Irak za večja posojila komunistični Jugoslaviji, ki se vedno hitreje pogreza v hudo gospodarsko krizo. Potovanje je Tito prekinil ob smrti svojega partijskega ideologa 69-letnega Kardelja, da se je u-deležil pogreba. V KOMUNISTIČNEM AFGANISTANU je „desničarska gverila“ ugrabila ameriškega veleposlanika v glavnem mestu Kabul ter ga je afganska partijska policija „osvobodila“ tako, da je pobila ugrabitelje z ameriškim veleposlanikom vred. Pri policijski akciji za „osvoboditev" ameriškega veleposlanika so sodelovali sovjetski vojaški svetovalci. Ameriška vlada je protestirala v Kabulu in Moskvi. ZSSR se izgovarja, da sovjetski svetovalci niso krivi veleposlanikove smrti. NA SESTANKU v Mehiko sta se Carter in mehiški predsednik Lopez Portillo dogovorila, da se bodo pogajanja za mehiško prodajo naravnega plina in petroleja Severni Ameriki začela letos marca. ZDA že uvažajo nekaj mehiškega petroleja, odkar pa so v Mehiki odkrili ogromna petrolejska ležišča, večja od tistih v Sandijevi Arabiji, nameravajo ZDA večino potrebnega petroleja uvažati kar iz Mehike. Obenem sta predsednika razpravljala tudi o medsebojnih zadevah glede trgovine, mamil in mehiške inmigracije v ZDA. Hud udarec je predstavljalo za vladni prestiž zvišanje cen v mesecu januarju. Spričo 12,8 procentnega skoka so padli v vodo vsi upi, da bo inflacija jako skrčena v svojem obsegu tekom letošnjega leta, in da se bo končno začela tako zaželjena gospodarska obnova. Nočemo s tem zatrditi, da letošnje leto, ki smo ga komaj začeli, ne bo boljše od lanskega. A vera v ta „čudež“ je v ljudeh hudo upadla spričo krute resnice 12,8 odstotne podražitve v prvem mesecu. Strokovnjaki gospodarskega ministrstva so iskali razloge, in jih baje našli. Razni funkcionarji so na tiskovnih konferencah po televiziji razlagali pojav. A ljudje se kaj malo spoznajo na strokovne izraze. Spoznajo se dobro na dejstvo, da denar ne zadošča. In spričo tega dejstva se inflacija spremeni v političen pojav, ki ga skušajo „ka-pitalizirati" razne opozicionalne skupine, najsi bodo bivše politične stranke, ali novonastali politični zvezdniki. Pozitivno spričo tega je, da vlada ni izgubila glave. Skuša po svojih močeh kontrolirati inflacijo, Le da orožje, s katerim razpolaga, ni dovolj uspešno. Dejstvo je, da po mnenju strokovnjakov, država ne polaga dovolj napora v varčevanje fondov. Naj gre že za v proračunu predvidene izdatke, ali za posebne, naj se govori o preobilni birokraciji, ki državo stane težke denarje, ali pa če omenimo zloglasna državna podjetja, ki trpijo težke izgube, pa se jih vlada ne more, ne zna, ali noče znebiti: zaključek vsega je deficit, ki vlado primora v iskanje fondov v posojilih, dolgovih, tiskanju nevrednega denarja, ki povzroča tak pojav svetovnega rekorda inflacije v deželi, ki je naravno bogata kot malo-katera na svetu, in še dokaj razvita. Da vlada ne najde, pota iz težke finančne zagate, je dokaz tudi dejstvo, da je segla po novem viru dohodkov (namesto po novih kontrolah izdatkov). .štiri najmočnejše province in zvezno prestolnico je „zaprosila“ za izredni prispevek. Znova politična posledica: guverner cordobske province, general Chasseing, je enostavno odstopil, ker se ni strinjal s tem prispevkom. Imenovali so drugega, a „škan-dalčka“ niso mogli zabrisati. Kakšna bo bodočnost? Tudi najresnejši opazovalci si ne upajo prerokovati v duhu optimizma. Kritike in osporavanja pa seveda dežujejo na gospodarsko vodstvo, ki se pa nanje ne ozira. Dovolj ima skrbi s pravimi problemi. Z gospodarskim problemom je povezan tudi socialni. Zato se čezdalje bolj razvija delovanje sindikatov, ki pod pritiskom delavstva zahtevajo spremembe v politiki plač. Dosedanji minister za delo je prešel na novo vojaško mesto, in novi, general Reston, nadaljuje njegovo delo iskanja skupnih točk s sindikati, prepovedovanja gremialne-ga delovanja in napovedovanja skorajšnje objave zakona sindikalnih organizacij. Če se bravci spominjajo, smo večkrat omenili potrebo tega zakona in nenehne vladne napovedi, da je zakon skoraj pred objavo. Dejstvo je, da se vladni (t. j. vojaški) krogi ne morejo zediniti glede zakonskega osnutka. Kot se ne morejo zediniti glede spočetja političnega delovanja. Vse ostaja pri meglenih napovedih in nejasnih ocenah. Medtem si sledijo večerje ali kosila političnih vodij, in občasna aretacija udeležencev teh gostij... Da zaključimo: sredi hudih državnih finančnih težav, sredi težkega socialnega stanja, sindikalnega vrenja in poskusov obnovitve političnega delovanja strank, vlada usmerja krmilo argentinske barke. Vtis ob tem je, da si včasih krmarji niso na jasnem, kako naj krmilo zasukajo. Republika Iran VRNITEV NA „STARE ISLAMSE OBIČAJE“ •Po šahovem odhodu iz Irana je začasno vladal v državi bivši šahov opo-zicionalec Bahtiar, ki ga je njegova stranka izključila iz svojih vrst, ker je iz šahoVih rok sprejel imenovanje za vladnega predsednika, „dokler se šah ne bo vrnil, po začasnih počitnicah." Bahtiar je objavil, da je prevzel vlado, da bi vzpostavil demokratičen režim in preprečil prelivanje krvi v Iranu. Toda namera se mu ni posrečila. Iranske muslimanske množice, ki jih je iz Pariza, v političnem izgnanstvu, vodil muslimanski svečenik Homeini, so v Teheranu in po vseh večjih iranskih mestih naprej plenile, ropale, se spopadale s policijo in vojsko, požigale in rušile. Vsak dan je bilo stotine smrtnih žrtev pri teh izgredih. Tudi strnjenost v vrstah oboroženih sil se je začela rahljati ter so se nekateri vojaški oddelki pridružili Homeinijevim pristašem. Homeini se je končno odločil, odn. so ga razmere prisilile, da se je iz varnega Pariza z letalom pripeljal v razburkani Teheran, kjer so ga pri-čake milijonske množice. Bahtiar se je s svojo vlado skril neznanokam, Ho- meini pa je za vladnega predsednika nastavil dr. Bazargana ter istočasno pozval izgrednike, naj takoj odložijo orožje. Komunisti Homeinija seveda niso poslušali ter so nadaljevali z oboroženimi izgredi po vsej državi, medtem ko so v Tabrisu, glavnem mestu iranskega Azerbejdžana, uprizorili pravi upor proti Homeiniju in za odcepitev province od Irana ter za priključitev k ZSSR. Homeini je bil prisiljen poslati v Tabris vojsko, ki je upor v krvi zadušila. Komunisti so v Teheranu poskušali izzvati proti Homeiniju tudi ZDA s tem, da so napadli ameriško veleposlaništvo in ugrabili ameriškega veleposlanika ter vse ameriško osebje. Po vojaški intervenciji so bili vsi osvobojeni, iranska vlada pa se je Washing-tonu opravičila zaradi incidenta. Homeiniju se je končno šele minuli teden posrečilo začasno pomiriti državo, da se je večina delavstva na petrolejskih ležiščih vrnila na delo in da bo Iran mogel spet začeti izvažati petrolej, brez česar sploh ne more živeti. Predsednik dr. Bazargan je objavil, da bo Iran obnovil izvoz petroleja vsem državam, katerim ga je izvažal doslej in da bo vlada zadušila sleherni poskus komunistov, da bi nadaljevali z izgredi. „Če se bodo še naprej borili in destabilizirali državo, jih bomo uničili," Novi iranski režim sta takoj priznali ZSSR in ZDA ter večina drugih držav na svetu. ZDA so šaha povsem odpisale, Moskva pa še naprej išče poti, kako bi pomagala iranskim komunistom priti do oblasti. Islamski režim pod vodstvom Homeinija je uvedel znova stare muslimanske običaje, med drugim razne fizične kazni (sekanje rok za krajo, i.pd.), žensko nošnjo pajčolana čez o-braz (pajčolan morajo nositi tudi ne-muslimanke), itd. Objavil je, da bo v kratkem izvedel plebiscit v državi, ko bodo Iranci morali odgovoriti samo z „da" ali „ne" na vprašanje: „Namesto monarhije, ali hočete islamsko republiko?“ V Homeinijevem diktatorskem režimu je rezultat plebiscita že vnaprej znan. Mimogrede je vojaško sodišče dalo ustreliti štiri generale zaradi „izdajstva", Homeini se je sestal s palestinskim teroristom Arafatom ter mu izročil bivše izraelsko veleposlaništvo v Teheranu za glavni stan tkim. palestinske osvobodilne fronte. Z Izraelom je Iran prekinil diplomatske odnose. Tine Debeljak (81) Med knjigami in revijami POPRAVEK IN POROČILO O SPOMINIH ISTRSKEGA DUHOVNIKA V štev. 3 Svobodne Slovenije na tem mestu sem poročal o zadnji številki Hr-vatske revije ter tam omenjal tudi o-ceno B. Milanovičeve knjige Moje u-spomene. Ob njej sem pripomnil, da ni mogel jeseni 1. 1946 sprejeti obiska dr. J. Kralja, ker je ta „umrl že o božiču 1. 1945.“ To zadnjo letnico mi je popačil tiskarski škrat in jo bom popravil ob koncu tega poročila. Zdaj sem namreč dobil celotno knjigo v roke in se mi zdi, da bo Slovence zanimalo, če kaj več poročam o njej. Dr. Božo Milanovič je danes starosta istrskih duhovnikov, kajti nahaja se že v 89. letu starosti. Istrski rojak, ki je že v osmi šoli uspel patentirati na Dunaju svoj izum dopolnitve električnega konmutatorja (1. 1913), je šel v bogoslovje v Gorici in se pod vplivi slovenskega katoliškega prosvetne- ga dela, ki so ga vodili dr. J. Krek in škofje Mahnič, Sedej, Karlin in Srebrnič posvetil kulturno-prosvetnemu in publicističnemu delu med Hrvati v Istri. V teh prijetno pisanih spominih opisuje svoje delo (list Pučki prijatelj) še v Avstriji, med prvo svetovno vojno in zlasti po njej, ko so jo zasedli Italijani. Za čas Majniške deklaracije podaja izjavo slovenskega istrskega duhovnika Grašiča, da mu je tedaj (1017) že dr. J. E. Krek rekel, da bo „Istra prišla pod Italijane, da pa bodo vseeno obdržali svoje pravice (str. 24). Nekateri slovenski duhovniki so se umaknili na Kranjsko, on pa je vztrajal v delu za Istrane tudi pod fašizmom, ki mu je sproti uničeval delo (ukinitev lista, napadi, zapori itd.), dokler se ni umaknil v Trst. Tam je postal duhovni pomočnik na slovenski fari pri Sv. Ivanu, kjer je ostal 25 let in opravljal duše-brižnost v slovenskem jeziku. Obenem je vbdil znova list za istrske Hrvate, ustanovil Istrsko družbo sv. Mohorja, izdajal knjige, koledarje, molitvenike itd. in opravljal delo mohorjana Finžgarja med Hrvati. Bil je v dobrih zvezah s slovenskimi duhovniki in politiki mladokatoliške smeri (Besednjak, šček, tudi dr. Kralj...), pač pa se je razšel z liberalno frakcijo pri Edinosti (dr. 'Wilfan, dr. Slavik...). Mnogo je tudi za Slovence prosil pri škofu Fogarju. Kot je prej podal oznake slovenskih škofov, je zdaj označil škofe Fogarja (z najlepšim priznanjem), Bartoloma-sija, Margottija, pa Sirottija (z najslabšim!). Bil je interniran med drugo svetovno vojno v Bergamu in mu je v 1. 1944 pretila največja nevarnost od Lahov, da ga ni rešil slovenski duhovnik Duhovnik, ki je uspel, da so ga Nemci prevzeli od Lahov in nato izpustili. O Duhovniku piše: „Ob koncu vojne je šel v Italijo, da se razgovar-ja z Angleži in Amerikanci... pa so ga Nemci odvedli že iz vlaka — in s plinom zadušili." (116). Po „osvoboditvi“ je dr. B. Milanovič (ki je študiral pod Istranom „hrvat-skega rodu" dr. Ujčičem iz Starega Bat Pogreb dr. Jožka Tischler j a LJUBLJANA — Po neuradnih podatkih je v prometnih nesrečah v lanskem letu umrlo 733 oseb, okoli petdeset več kot predlani. KOPER — V koperskem pristanišču so v letu 1978 pretovorili 2.130.000 ton blaga in nafte in izpolnili 95-odstotno načrt. Vrednost dela je za 12 odstotkov večja kot je bilo predvideno. Tako so delavci pristanišča, ki je 1977 imelo izgubo, kar dobro rese-' vali probleme. Dela jim, kot izgleda, ne manjka, saj so ves januar delali v dveh izmenah po 12 ur, na pomoč pa jim je prišlo iz puljskega pristanišča še 40 delavcev. KOPER — Ob tridesetletnici Filatelističnega kluba Koper so v Pokrajinskem muzeju odprli razstavo originalnih osnutkov jugoslovanskih znamk, ki jih je izdelal akademski slikar Božidar Jakac. MARIBOR — Po enajstih letih so v mariborski Operi spet uprizorili Tosco. Dirigiral jo je Samo Hubod. Zanimiv je podatek, da Samo Hubad ni v Sloveniji dirigiral že dvajset let nobene opere — vse odkar je odšel k RTV Ljubljana. Toda v drugih mestih Jugoslavije so ga cesto povabili za opernega dirigenta. MARIBOR — V dnevni red prve konference komunistov na univerzi v Mariboru so „zavzeto razmišljali“ o vzrokih, zakaj se študentje tako malo vključujejo v družbenopolitično delo. Sklenili so, da bodo temeljito preučili problem in ga skušali rešiti. Vse pa seveda grade na „oblikovanju samoupravnih skupin“ in na zavzetosti učiteljev in drugih delavcev na univerzi, ki se bodo mogli vključevati v „delo samoupravne skupine kot izvajalci uč-novzgojnega procesa in subjekti svobodne menjave dela“. LJUBLJANA — V Sloveniji je 178 podjetij, ki uporabljajo za razvažanje blaga iz tovarne do železnice „industrijski tir“. Teh tirov je okoli 300 km. Železniško podjetje pa je pripravilo načrt za nove industrijske tire v dolžini 158 km. Pri tem je železniško podjetje pripravljeno finančno sodelovati z industrijami, ki bi take tire potrebovale, nekaj pa naj bi krili z desetletnimi posojili. BREŽICE — Opekarna Brežice, ki je podjetje anhovskega Salonita, je največji slovenski in jugoslovanski proizvajalec opeke. Je pa tudi od obnove stare opekarne, tega je že nekaj let — v težavah. Pripravljajo nov sanacijski program, ki bo veljal kakih 45 milijonov dinarjev, kajti vračanje a-nuitet je eden poglavitnih problemov zaradi štiriletne zamude pri izgradnji tovarne. AJDOVŠČINA — V Pilonovi galeriji v Ajdovščini so prve dni januarja razstavljali dela slikarji Alojz Berlec, Borko Tepina in Janko Testen. LJUBLJANA — Huda zima s snegom in konec januarja nenadna otoplitev in dež so prinesli obilo težav Slovencem. Manjkalo jim je premoga, plina, olja za peči, le elektrike jim niso zmanjšali. Otoplitev z dežjem pa je povzročila tudi poplave. Sava je na mnogih krajih prestopila bregove, voda je spodjedla mnogo cest in marsikje tožijo, da so ceste zaradi lukenj neprevozne in to na najnovejših cestah, še na avtocesti Vrhnika-Razdrto jih je že polno, čeprav bi morala ta cesta vzdržati vsaj deset let. Ker pa ni tako, sedaj iščejo krivce. Že so jih tudi našli — na sestanku v Ljubljani so 2. februarja zbrani možje ugotovili, da je priprava za gradnjo prekratka in nepopolna, graditelji menda ne upoštevajo geoloških raziskav tal, kontrole pa ni ne med gradnjo, ne po opravljenem delu, /saj zadostne ne. PTUJ — Ptujski igralci so pod vod-in je govoril vse obrede v slovenščini. Potočnika uprizorili v začetku februar-stvom mariborskega režiserja Franja je Cervantesove ,Medigre*. V petindvajsetih vlogah je nastopilo enajst Ptujčanov, ki so doslej pod istim režiserjem izvedli vrsto aram. NAKLO — Na robu njiv v Žejah je srečni nabiralec Tone Grmek našel 1. februarja prvi letošnji regrat. Za tri večerje ga je nabral, kot je povedal. In še zastonj ga je dobil. Povrtnina je zaradi zime izredno draga — za pol kilograma radiča je treba na ljubljanskem trgu odšteti 70 dinarjev. Umrli so od 8. do 20. januarja 1979: LJUBLJANA: Anton Arh, up. pismonoša, 71; Rudolf Letnar, 85, borec za sev. mejo; Edvid Tešar, up.; Goj-mir Gala; Zinka Picelj, up.; Marija Aupič; Marija Janežič r. Gvajc; prof. Mihael Kambič, akad. slikar, 92; Mara Rakovec, 72, up.; Albert Mlekuš; Emil Zavodnik, žel. up.; Rudolf Vehar, up. gostilničar; Anton Kocman, up.; Francka Filipič r. Gluhodedov, 50; Jože Podobnik; Jakob Kuhar, up., 92; Vinko Bajželj, up.; Emilija Kumar r. Lenarčič, 82; Vinko Smolnikar; Leopold Hajnšek; Miha Oswald, 87; Anton Gregorčič, 79; Stane Pretnar; Bogomila Kristan r. Vovk, up., 58; Frančiška Raubar v. Gregorčič, 92; Albina Gorjanc; Ivan Matičič, pisatelj, up. uč., 92; Albin Fakin, prof. glasbe; Albina Krištof; Danilo Merlak, operni solist. RAZNI KRAJI: Jože Plevčak, 71, Trbovlje; Mihael Japelj, kmet, Brest; Alojz Pratnemer, žel. ur., Maribor; Mirko Hribljan, up., Kokrica; Alojz Matjaž, žel. up., Jelovec; Tolčka Pilko; Celje; Janez Ferme, posestnik, Limovce pri Trojanah; Marjia Prašnikar, Kri-ževska vas; Jože Kocjančič, posestnik, Negastm; Jožko Pavli, kroj. mojster, Jesenice; Gertrud Kajžer r. Busch, Škofja Loka; Frančiška Kokalj r. Jurič, Breg; Franja Brodar r. Jenko, 86, Kranj; Martin Dolinšek, Mengeš; Martina Pleskovič r. Mikolič, up. uč., Mokronog; Franc šomenc, 78, posestnik, Zaboršt; Angela Škerl r. Erjavec, Klemenova mama, Kleče; Ivan Praprotnik, usnjar, Vransko; Marija Pogačar, Bohinjska Bela; Angela Klenha r. Potočnik, up., Kranj; Janez Kozina, Tep-kov ata, Jurjeviča; Anka Zupan r. Pra- Kakor smo poročali, je truplo dr. j. Tischlerja ležalo v dvorani Slomškovega doma v Mohorjevi ob častni straži bivših učencev — slovenskih gimnazijcev. Prvo mašo zadušnico je opravil v Mohorjevi kapeli prelat dr. A. Zech-ner. Družina je v osmrtnici izrazila željo, da naj namesto vencev, kdor želi, pošlje kaj v podporo Združenja staršev pri slovenski gimnaziji oz. Domu duhovnih vaj v Tinjah. Kot prvi se ga je spomnila na ta način Zveza slovenskih izseljencev, torej prav tisti, katere je on pripeljal z nevarnostjo lastnega življenja iz nacističnega izgnanstva v domovino. Dr. Tischlerja so pokopali v ponedeljek 29. januarja v Žrelcu. Deževalo je in tudi snežilo in vse ulice v Žrelcu so bile polne avtomobilov, ki so spremljali truplo iz Celovca. Ljudi je bilo toliko, da niti duhovniki — in bilo jih je 50! — niso mogli spremljati krste pred oltar. Kronikar pravi: bil je neproto-kolaren pogreb, toda „za ves slovenski narod je imel obeležje državnega pogreba.“ Sv. mašo je daroval škof dr. Kostner ob somaševanju 11 duhovnikov Na koru je pel zbor Petelin-Gallus (Janez Krampuš) Ropitzovo sveto mašo, ki jo je na orglah spremljal skladatelj sam. Pred oltarjem — obrnjeni h krsti in ljudstvu — so zapeli združeni mešani zbori pesem „Jaz sem vstajenje in življenje“. Pridigal je predsednik Krščanske zveze L. Kašelj. V imenu Cerkve se je poslovil mariborski škof dr. Grmič. Pri mrtvašnici so se poslovili 'Selani s ¡selskim križevim potom „Liepa roža“, in gimnazijski zbor mu je v slovo zapel njegovo najljubšo pe- Iz šahovskega sveta V ' HLADNA VOJNA TUDI NA ŠAHOVNICI — „Hladna vojna“ med Za-padom in Vzhodom ni šele od včeraj, ni izbruhnila šele med turnirjem v Manili za svetovno prvenstvo med sovjetskim disidentom Viktorjem Korčno-jem in „pravovernim“ Anatolom Karpovom. Da je temu tako, nam pričajo imena šahovskih otvoritev, ki imajo na Zahodu ena imena, za železno zaveso pa druga. Ta imena kar jasno spodbijajo trditev, da bi šahovnica družila Vzhod in Zahod. Leta 1924 je na newyorškem turnirju Tartakower zaigral nenavadno otvoritev s kmetom b4 in jo poimenoval „orangutanova otvoritev“. Dan prej je bil menda v živalskem vrtu in mil je bila zelo všeč orangutanova samica Suzana. Tako vsaj trdi mojster Maroczy. šahisti so se takoj lotili analize otvoritve in izbrskali, da je to potezo zaigral že 1. 1905 na Dunaju šahist Fleis-sig. Potem je otvoritev padla v pozabo. Tik pred drugo svetovno vojno in protnik, 72, Lesce; Janez Cerar, 71, Krašnja; Angela Brajer r. Moškric, Sostro; Angela Jamšek r. Hribar, Vevče; Ivanka Šinkovec r. Moljk, Radovljica; Marko Reba, 73, Drage; Cecilija Bla-žun, Domžale; Franc Burger, 70, Ribnica; Ferdo Mam, 100, up. obč. usl., Celje; Frančiška čuk, up., Vipava; dr. Alfonz Debeljak, up. zdravnik-gineko-log, Celje; Alojzij Koželj, up. šol. u-pravitelj, Rimske Toplice; Ivana Bizjak r. Vehar, Gorenja vas; Stanislav Jakulin, up. operni pevec, Beograd. sem Sirota jaz, okrog blodim. Ob odprtem grobu so mu zapeli pesem Rož, Podjuna, Zilja. Nato so se zvrstili govori. V imenu Narodnega sveta za koroške Slovence se je poslovil predsednik dr. Grilc, v imenu gimnazije ravnatelj dr. Vospernik, v imenu Zveze slovenskih organizacij predsednik dr. F. Zwitter, nato še dr. V. Inzko, s Tržaškega deželni poslanec dr. Štoka, Mi-hej Antonič pa v imenu Kluba slovenskih občinskih odbornikov. Pogrebne obrede je opravil drugi ravnatelj slovenske gimnazije zdaj v p. dr. P. Zablatnik. Sožalje so izrazili med drugimi predsednik avstrijske republike dr. R. Kirschläger, pa kancler dr. B. Kreisky ter več ministrov: zunanji, pravosodni, kmetijski itd., celovški in mariborski škof, koroški glavar itd., itd. tudi politični predstavniki iz matičnega naroda, primorskih Slovencev itd. Žalno sejo je sklical Narodni svet za koroške Slovence v dvorani Zbornice za obrtno gospodarstvo. Udeležili so se je zastopniki najvišjih avstrijskih predstavnikov, kanclerja, potem sekcijski šefi raznih ministrstev, predstavnik deželnega glavarja, mariborski škof dr. Grmič, predstavniki primorskih Slovencev, gradiščanskih Hrvatov itd. Pel je moški zbor iz štebna. Govorili so predsednik dr. Grilc, tajnik mag. Warasch, ki je prebral prispela brzojavna sožalja, nato pa v imenu Krščanske zveze L. Kašelj. Tako se je slovenska Koroška — in Koroška sploh — poslovila od dr. Jožka Tischlerja, velikega borca za slovensko Koroško. leta po njej jo je poživil sovjetski i-gralec Sokolski. Sovjetski šahovski strokovnjaki so seveda popolnoma pozabili na ,orangutanovo otvoritev“ in jo poimenovali po Sokolskem; v dobi Hruščova so pisali celo o „ukrajinski otvoritvi“, ker je Sokolski Ukrajinec. Slovenski velemojster Vasja Pirc je tudi znan ikot teoretik in je uspešno raziskoval novo obrambno varianto, ki je v šahovski literaturi dobila njegovo ime. Toda v Sovjetski zvezi jo imenujejo „Ufimčeva obramba“, po kazahstanskem šahistu Ufimcevu. A tudi v zahodni literaturi so v začetku Pirčevo ime nadomeščali z Robatschem, avstrijskim šahistom, ki jo je pogosto uporabljal. Švicarji so celo pisali, naj bi se obramba imenovala „Pi-R-Uf“. Sedaj pa je Pirčevo ime obstalo povsod po svetu, razen — seveda — v Sovjetski zvezi. Benko je ameriški šahist, rojen v Franciji, po krvnem pravu pa Madžar; Benkov gambit na Vzhodu nima državljanstva in ga imenujejo „volški gambit“. Pa vrsta ni zaključena: Richterjev napad — po nemškem igralcu — se v SZ imenuje „Rauzerjev napad“. Znani igralec predvojne Poljske in sedaj Argentine Najdorf je posredoval šahistom v svetu Najdorfovo obrambo, a na Vzhodu so jo pripisali Čehu Opo-čenskemu. Leonhardova varianta (Leonhard je iz ZRN) se imenuje Sozinova (SZ) varianta, Benonijeva je v knjigah sovjetskih šahistov imenovana „sistem Hromadke“, po češkem teoretiku. Aljehin, dolgoletni svetovni šahovski prvak in edeii prvih šahovskih disidentov, je nedavno dobil mesto v šahovskih učbenikih Sovjetske zveze. Po pr*'- • Pazina v Avgustineju in postal dr. bogoslovja) igral važno vlogo v organizaciji istrske duhovščine (ustanovitelj prvega duhovniškega društva sv. Cirila in Metoda v Jugoslaviji), tesno sodeloval s kanonikom dr. Rittigom v verski komisiji, reševal knjižne založbe, bogoslovje, samostane, ustanovil bogoslovje v Pazinu (direktor L. Jurca, o katerem pa ne omenja, da je Slovenec), bil direktor polne gimnazije (pozneje so jo degradirali v nižjo gimnazijo, kar tudi omenja) itd. Bil je med tremi istrskimi duhovniki, ki jih je zaslišala zavezniška razmejitvena komisija o pripadnosti Istre, bil skupno z župnikom A. Piščancem na mirovni konferenci v Parizu, se vrnil po razmejitvi 1. 1946 domov, postal monsignor, prelat, škofov namestnik z vsemi pravicami ordinarija (razen posvečenja duhovnikov), apostolski protonotar z mitro in doctor honoris causa bogoslovne fakultete v Zagrebu. Napisal je dve knjigi zgodovine istrskega preporoda, in ob 85-letnici te spomine (1976). To je pisec teh spominov, v katerih se dotika tudi mnogo slovenskih dogodkov in mož v zvezi z usodo Istre v tej dobi. Rad bi opozoril samo na nekaj citatov, ki zadevajo tudi Slovence. Preden je odšel v Pariz, se je srečal z E. Kocbekom, ko je ravno prispel iz Rusije (1946). Ta mu je govoril o zbolj- šanju odnosov ruske Cerkve, odkar je ona oborožila eno celo brigado... Stalin je pristal na patriarhat, sv. sinod... v zadnjem času je bilo zgrajenih in obnovljenih 80 cerkva. Državni tajnik mu je rekel: „Mi komunisti ostanemo na svoji filozofski liniji; smo pa za to, da ostane, kar prinese ‘izkustvo’; če se prepričamo, da je vera temeljni in nujni del človeške duše, bomo to upoštevali trajno v praksi.“ (140) Tajnik komunistične partije Duclos mu je rekel, „da dela na tem, da Trst postane jugoslovanski.“ Nasprotno pa mu je dejal neki francoski minister: „Trsta vam ne moremo dati, ker, če ga damo vam, bi bilo isto, kakor da ga damo Rusiji.“ (142) Francoski minister notranjih zadev Puissret je predlagal za Julijsko krajino plebiscit. Milanovič je bil proti temu, ker „ni znano, za kateri del Istre bi bil plebiscit odobren in koliko naših bi glasovalo za Italijo zaradi idejnih razlogov.“ (145) Pisatelj F. Bevk je „bil za plebiscit, ker je mislil na slovenske razmere.“ (145) še bolj zanimivo pa je, da je Bidault, eden od vodij francoskega odpora rekel jugoslovanski komisiji, da „ako žele pridobiti njihovo francosko javnost, jih ne sme hvaliti noben komunistični list.“ (145) 1. julija 1946 je bila sklenjena mirovna konferenca, ki je odločila Svobodno tržaško ozemlje z izgubo Gorice in Tržiča. „Angleži in Amerikanci so de- lali v naše slabo, Molotov se je zelo boril za nas, Francozi so bili posre-dovavci.“ (149) In tu pride tisti odstavek (str. 151), kjer govori o podkupovanju dr. Kralja: „Vrnili smo se v Trst (po,sklenitvi miru, 1. julija 1946 m. o.) in spet sem prevzel urejanje lista Gore srca. V Parizu smo se dogovorili, da v šolskih počitnicah od 11. do 31. oktobra 1946 odpremo v Semenišču tečaj za hrvatski jezik in književnost. Po tečaju smo šli na izlet v Zagreb kjer smo obiskali predsednika vlade dr. Bakariča, nadškofa Stepinca in Vladimirja Nazorja.“ Nato pride: „Začudio sam se, kad me je u ona doba posjetio prijatelj Janko Kralj, gorički Slovenac, te mi je ponudio veliku svotu, ako javno izjavim, da bi Istru trebalo priključiti slo-venskoj republici. Ja sam to odmah odbio.“ (str. 151) K temu stavku bi rad napisal nekaj pojasnil in popravek, zaradi katerega pravzaprav sem napisal ta članek. „U ono doba“ i— kdaj? Na vsak način — po maju 1945, kajti prej ni bilo Slovenske republike, h kateri naj bi se pridružila Istra. Ali po juliju 1946, ko so se vrnili iz Pariza v Trst? Ali po 31. avgustu, ko so končali seme-niščni tečaj in iso se podali v Zagreb? Nedvomno je dr. Milanovič dobro poznal dr. Kralja, saj ga imenuje „pri- jatelja“. V tem času, ki sem ga omenil zgoraj, naj bi ga dr. Kralj „osebno obiskal“ (posjetio me) — kje? in kako? Prof. dr. M. Komar je ob desetletnici smrti dr. Kralja napisal za Ko-ledar-Zbomik Svobodne Slovenije za leto 1954 članek o njem, kjer pravi: „V septembru 1. 1943 je bil dr. Kralj prisiljen oditi iz Gorice, kajti doma ni bil varen življenja. V Rimu je čakal in pričakal zaveznike... in umrl 27. decembra 1944. Vest o njegovi smrti je prišla v domovino šele po koncu vojne.“ i( str. 98) V omenjeni oceni HR je datum smrti pomotoma naveden z „za božič 1945.“ To popravljam sedaj na tem mestu, dasi bi natančen bravec iz nato sledečih besed z lahkoto razbral, da gre za napako, kajti tam stoji: „torej eno leto in pol potem, ko je umrl v Rimu.“ Datum smrti drži: božič 1944. Od septembra 1943 je bil dr. Kralj v Rimu in se ni vrnil nikdar več v Trst in tudi zvez ni imel nihče iz njegove okolice z domom, kajti šele „po vojni“, t. j. po maju 1945 je prišla vest o njegovi smrti na Primorsko. — Kako naj bi „u ono doba“ jeseni 1946 osebno obiskal pisca? Tu gre očividno za lapsus memoriae, za zamenjavo o-sebe ali časa. Podčrtam to neskladje, to nemožnost in seveda tudi — sklep, ki iz tega izvira. Bo treba poiskati dru- Slovenci v Argentini Osebne novice: Rojstvo. V družini Janeza Kocjančiča in njegove žene Ani roj. Sušnik, se je dne 20. februarja rodil sin prvorojenec. Čestitamo! Krst: Krščen je bil Nikolaj Albert Možina, sin Antona in ge. Ane Beatriz roj. Planinšek. Za botra sta bila Andrej Možina in Elena Compagnione. Krstil je rev. Franc Grom. čestitamo! Poroka. V soboto 10. februarja sta se v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi poročila Boris Rozina in Martina Miklič. Novoporočencema naše iskrene čestitke! CARAPACHAY Že nekaj tednov so zidarji, gospodarji našega doma. Uresničen bo načrt, ki je bil že dolgo v pripravi. Dom bo pridobil prostorni vhod, povečano kuhinjo, stopnišče in gostinske prostore, obenem bo vsa stavba dobila moderno in prikupno pročelje. Gradbeni odbor pod vodstvom L. Sedeja, ki vodi delo in odbor Doma, ki je odgovoren za finančno stran izvršitve, priredi v ta namen v nedeljo 4. marca veliko tombolo, katere glavni dobitek bo kompletna zakonska spalnica. Poleg tega bo še na razpolago dosti drugih lepih dobitkov. Opozarjamo in vabimo zavedne rojake, da nas obiščete in tako pomagate ohranjati slovensko skupnost v tem severnem delu predmestja. PO ŠPORTNEM SVETU ■ NA PREKRŠKI GORCI pri Mariboru je bila 14. januarja zadnja tekma na „skakalni turneji treh dežel“. Na tej turneji so Avstrijci slavili popoln uspeh in zmagali na vseh tekmah. Na Prekarski gorci je osvojil' prvo mesto Avstrijec Neuper, ki je skupaj z Norčičem, ki je bil tu drugi, postavil nov rekord skakalnice s 77 metri. V končni oceni so prva štiri mesta zasedli Avstrijec Tuscherer, Groyer, Neuper in Zahomčan Millonig, peti pa je bil Norčič. Nastopili so še skakalci iz Švice, Italije, ČSSR in ZRN. NA MEDNARODNEM NAMIZNOTENIŠKEM PRVENSTVU ČSSR, ki je bilo končano 28. januarja v Ustih na Labi, so jugoslovanski reprezentantje osvojili v skupnem tekmovanju drugo mesto za domačimi reprezentanti. Moški so v polfinalu premagali evropske prvake Madžare s 3:1, finalni boj so izgubili s 2:3. Damska jugoslovanska ekipa je s češkoslovaško izgubila s 3:1. LJUBLJANSKA OLIMPIJA je 32. jugoslovanski državni prvak v hokeju na ledu. V zadnjem srečanju je v Ljubljani premagala Jesenice s 5:3. Prvo mesto je imela Olimpija zagotovljeno že pred tem srečanjem. •■•■••••••■■■•■■•••••■....■....«■•................a. Darovali so Za tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: Slovensko keramično podjetje CACES iz Mendoze'100.000 pesov; N. N., Cleveland, 100 dolarjev; F. K., Cleveland, 5 dol.; g. Ferdo Gospodaric v spomin gdč. Ivanke Pograjc 10 dol. Vsem darovalcem iskrena hvala. Uprava ¡Svobodne Slovenije njegovi begunski poti na Zahod so ga Sovjeti dolga leta ignorirali in njegovo obrambno otvoritev gladko imenovali čajkinovo. Po tridesetih letih od njegove ¡smrti so, kot zgleda, pozabili na Aljehinov greh — pot v begunstvo — in pišejo le o „Aljehinovi obrambi“. gačnih dokumentov za tako težko ob-dolžitev, ki v tej zvezi izgubi vsako verodostojnost. Samo to. Na nadaljnjih straneh dr. Milanovič opisuje nadalje ¡svoje življenje na raznih življenjskih položajih, ki sem jih omenjal zgoraj. Bogato življenje velikega kulturnega delavca med Istrani in vreden, da je tako svoje delo skiciral 85-letnik sam v svojih spominih, sestavljenih mnogokrat po zapiskih. V koncu omenja tudi, da je župnik Gra-šac umrl na Sp. Berniku (torej je bil Slovenec), in tudi o proštu L. Jurcu, najožjem svojem sodelavcu ne omenja njegove slovenske narodnosti. In prav ta L. Jurca, zdaj koprski prošt, po rodu iz Vipavske doline (roj. v Braniku), ki je bil tudi gojenec Škofovega zavoda v št. Vidu in rektor semenišča v Pazinu, je zdaj izdal v Ljubljani podoben življenjepis pod naslovom Moja leta v Istri pod fašizmom. Vsekakor bo ta knjiga — kot sklepam iz že objavljenih odlomkov v listih ■— gotovo lepo slovensko dopolnilo spominov častitljivega istrskega prvoborca in rodoljuba dr. Milanoviča. Naj omenim še, da so Milanovičevi spomini opremljeni z mnogimi fotografijami, med njimi tudi s slovenskimi možmi, omenjenimi v spominih. In tudi to, da smatra za naravno mejo med Hrvati in Slovenci v Istri reko Dragonjo. (180) DRUŠTVENI OGLASNIK Seja upravnega sveta Zedinjene Slovenije bo 9. marca ob 20. uri v društvenih prostorih. Pouk slovenščine za kasteljansko govoreče otroke od 6. do 12. leta starosti se bo začel v Slovenski hiši v soboto 17. marca ob 10.30 uri. SLOVENSKI SREDNJEŠOLSKI TEČAJ “RAVN. MARKO BAJUK” Ramón L. Falcón 4158 Buenos Aires PRIČETEK ŠOLSKEGA EETA 1979 Sobota, 3. marca, ob 9. uri: Profesorska konferenca. (Določitev urnika, letnega koledarja, pretres pravil in učnega načrta. Skupno kosilo. Zaključek do 16. ure.) Sobota, 10. marca, ob 15. uri: Popravni izpiti. (Drugega roka za izpite ne bo. Edina izjema so dijaki, ki bi imeli isti dan izpite na argentinski šoli. Ti naj se — s pismenim potrdilom argentinske šole javijo k popravnim izpitom 17. marca ob 15. uri.) Sobota, 17. marca, ob 16.30 uri: Vpisovanje Ob 19. uri: Začetna sv. maša. Po maši stik med razredniki in učenci po razredih. Sobota, 31. marca, ob 15. uri: Prvi dan pouka Prosimo za točno udeležbo. Pogoji za vpis, ki so isti, kakor prejšnja leta, bodo objavljeni skupaj z letnim koledarjem tečaja v prihodnjem oglasu. Ravnateljstvo Začetek naših osnovnih šol bo v nedeljo, 11. marca, ob 16. uri v Slovenski hiši, Ramón Falcón 4158 Na sporedu: O sv. maša na čast Svetemu Duhu 0 uvodne besede in igra: „PETRČKOVE POSLEDNJE SANJE“ v izvedbi šole „dr. Gregorija Rožmana“ iz San Martina in v reliji Maksa Borštnika. Vabi šolski odsek ZS ’"B* Prosimo, ne odlašajte s poravnavo naročnine! Izredne uradne ure v SLOGI OB SOBOTAH OD 16. do 19. ure • SAMO ZA NALOŽBE DENARJA (Vezani in navadni deleži). 0 POKOJNINSKA POSVETOVALNICA — Vodi g. Adolf škrjanec. (Namesto ob sredah, bo odslej ob sobotah od 16. do 19. ure). SVOJI K SVOJIM! V SLOGI JE MOČ! Prof. dr. JUAI\ JESUS RLASNIK Specialist za ortopedijo in travmatologijo Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje Capital Federal Tel. 393-2413 Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 666-4366. V nedeljo 4. marca v Slovenskem domu v Carapaehayu Vsakoletna tombola Ob 11,30 sv. maša in nato skupno kosilo Ob 16,30 začetek tombole, katere glavni dobitek bo MODERNA KOMPLETNA ZAKONSKA SPALNICA Na razpolago bo še 50 lepih dobitkov, 200 činkvinov in nad 200 kvatern. Tablice so v predprodaji pri odbornikih. Na razpolago bodo priznano dobri krofi. Ves dan gostoljubna postrežba. Lepo vabljeni vsi prijatelji našega doma. ©SREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sáenz) Vse za dom Pohištvo PODRUŽNICE: EZEIZA Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197 C. SPEGAZZINI Av. 25 de Mayo^l36 SAN JUSTO Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine) LOMAS DE ZAMORA Hipólito Yrigoyen in Laprida Dekoracije Si želite v svojem domu prijetno hladno ozračje? Vam ugajajo lepe melodije ? Morda bi želeli zamenjati svoj star hladilnik za novega? Pridite v nedeljo popoldne 18. MUtGi v Slomškov dom, Castelli 28 Ramos Mejia, na veliko tombolo. Glavni dobitek po izbiri: ali: klimatska ohlaje-valna naprava FE-DERS 1500; ali: S ter cof o nični aparat ZENIT; ali: moderna hladilnica; Poleg tega več -sto lepib praktičnih dobitkov! Opozarjamo, da imajo tablice v predprodaji dve prednosti: so cenejše — po $ 500,— in imajo pravico do nagradnega žrebanja. Zato: zagotovite si tablice v predprodaji! Srečanje vseh, ki poučujejo v slovenskih ljudskih šolah bo v soboto 3. marca ob 16 uri v Slovenski hiši. Najprej bo predavanje msgr. Oreharja, potem razgovor o naših aktustlnih zadevah in problemih. Vsi prisrčno vabljeni! ESLOVENIA LIBRE Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel .Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit g m fcgg <3 FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N“ 3824 Registro Naeibnal de la Propiedad Intelectual No. 1.419.886 Naročnina Svobodne Slovenije za 1979: za Argentino: $ 25.000.—, pri pošiljanju po pošti $ 28.000.—; ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 30 USA dol.; obmejne države Argentine 25 USA dol.; Avstralija 35 USA dol.; Evropa 32 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 24 USA dol. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado* Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213. KREDITNA ZADRUGA tf ? "SLOGA" z o. z. 1 1 BME. MITRE 97 ; RAMOS MEJIA j. T. E. 658 - 6574 URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE. JAVNI NOTAR FRANCISCO RAC L CASCANTE Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aire» Pta. baja, ofic. 2 T E. 35-8827 Globoko užaloščeni sporočamo, da nas je zapustil dne 20. februarja 1979 v 55. letu starosti naš dragi soprog, oče, stric, svak, gospod Oton Drev Pokopali smo ga v sredo 21. februarja na pokopališče Flores. Priporočamo iga v molitev in drag spomin. Žalujoči: Ivanka roj. Perkovič, žena Valentin, sin Ivankica, hčerka Ana Pušnik, svakinja z možem Ivanom. Branko i««*i"it«»**»-,**»aBr»*a»*'«« »»e»BB0BB*»i «•■■••a »eaneM* >a •’■BaBBaBaBaaBBaBBaBaaaaaBaaaaaa »■iiiiimiHiiii*i*aii»**iiii»HHin«*» ,aaaaa«aaaaaMaaaaaBaBaaaaa»aaaaaaaaaaaaaaaBaaaaaaaaaw«aa Milovan Djilas: Sovjetski sistem je obsojen na razkroj n Sovjetska zveza in sultanova Turčija Carska Rusija je bila sicer avtokratska, ne pa totalitarna. Zato je smotrnejše in prepričljivejše primerjati Sovjeti jo z „verskimi“ vojaškimi cesarstvi, posebno z osmansko sultanovo Turčijo. Tako v osmanski Turčiji kot v leninistični Sovjetiji je bila in je najvišja svetna oblast obenem tudi verski oziroma ideološki glavar (sultan na eni strani in centralni komite na drugi). Funkcije in dobrine, kakor tudi najbolje honorirani položaji so bili podeljevani z ozirom na vdanost in uslužnost vrhovni oblasti. Niso pa bili dedni, čeprav so imeli otroci „zaslužnih“ večje izglede. Pravoverni in člani partije imajo prednost pred neverniki in nečlani. Vsa zemlja je bila sultanova last, v ZSSR je državna, tako zemlja kot tovarne in hiše. Podobnost, če že ne skladnost obstaja tudi v zunanjih odnosih. Turčija je smatrala deželo, ko je bila na njeni zemlji postavljena mošeja — za sveto in neodtujljivo. Sovjetija odklanja osamosvojitev takoim. socialističnih dežela in si pridržuje pravico intervencije, kadar vrednoti kako spremembo za „nesocialistično“. Sultan in njegovi verski mogočneži so si zagotovili pravico tol- mačenja islama. Sovjetska vrhovna oblast si je pridržala tolmačenje in priznavanje socializma. Oba izhajata iz potrebe po vojnah kljub strašnim in nepopravljivim izgubam. Vera v vojno vse dokler je še kaj „nevernikov“ oziroma „kapitalistov“ in „revizionistov“. Nadalje: nenasitnost v zavzemanju tujih ozemelj kljub neobvladanju in neizkoriščanju vseh lastnih predelov. Pravtako stremljenje po zavzemanju in podjarmljanju razvitejših dežela v kompenzacijo lastne zaostalosti, neproduktivnosti in neurejenosti. Z ozirom na krajevne danosti, tradicije, zunanje zveze in odpor dobe posamezne zavojevane in odvisne dežele različni status. Nič in nihče ni mogel o svojem času Turčije zaustaviti ali jo celo premagati, vse dokler ni vzdrževanje oblasti v teh deželah in vzdrževanje mogočne armade presegalo njene notranje moči. Takrat šele je začela dobivati težke poraze: bitka pri Lepantu 1571, obleganje Dunaja 1683 itd. O Sovjetiji se ne more trditi, da bi že zašla v tako propadanje. Sicer je opaziti že zanesljiva znamenja nagnitja: sterilnost ideologije, gospodarska neučinkovitost, zahteve po reformah, pojav sve-dobežnih sil. Obstajajo pa tudi znaki, da ta gniloba še ni pronikla dovolj globoko v vsa tkiva. Za enkrat gre za razvojno stopnjo nagnitja, ki naganja ,h krutim in pojačenim, čeprav brezuspešnim in brezizglednim naporom: pospeševanje vojne tehnike, uspešno izkoriščanje tujih revolucij za lastno prodiranje v nerazvite dežele idr. Tehnična zaostalost postaja smrtno nevarna Rusija se že od 15. stoletja neprestano širi. Nikdar ji ni uspelo doseči evropsko tehnično raven. Neizbežen tehnični napredek se uresničuje po evropskem zgledu, a za razliko s tem — s pojačenim nasiljem. Konkurenca in tehnični napredek so silili Evropo k osvajanju kolonij, medtem ko sta Rusijo navajala k širjenju svojega cesarstva fevdalizem in tehnična zaostalost. V tem se kaže po drugi svetovni vojni razlika med carsko in „partokra-tično“ (od partije obvladano) Rusijo: Nadaljnje širjenje se ne izplača več in postaja vedno težje — vsaj brez nove svetovne vojne, za katero ZSSR še ni pripravljena. Tehnična zaostalost je zaradi naraščajočih potreb lastnega prebivalstva in nasprotnikovega napredka postala smrtno nevarna. Nevarnost je tem večja, ker temelji monopolizem in misija partijske birokracije na tehničnem napredku, kar ustvarja nerešljivo protislovje: Sistem ni sposoben spremeniti se sam po sebi, in ta nespremenljivost ga smrtno ogroža. Ekspanzija v smeri tehničnih virov postaja za današnjo Rusijo — za Sov- jetsko zvezo — zgodovinska življenjska potreba. In tudi ekspanzija proti bogastvom surovin. Kajti za današnji tehnični tempo in za vztrajno večanje porabe v industriji in pri prebivalstvu, niso bogastva Sovjetije več neizčrpna. Tehnika in znanje — znanje je verjetno najvažnejše — se nahajata v Evropi. A surovine so v zaostalih deželah, ki so po prestanih starih kolonialnih krivicah zdaj zatirane po novih tehnoloških in finančnih krivicah; v deželah, ki nimajo utrjenih ustanov. Skratka, v deželah, zrelih za revolucijo, obsedenih z revolucijo kot rešenje in dokončna sreča. Povezanost z revolucijami ne nasprotuje notranji konzervativnosti sovjetskega reda. Nasprotno: čim konzerva ti vnejši je sistem, tem vne-tejše začne „pomagati“ revolucijam in tem napadalnejše širi svoj vpliv. Zakaj in čemu vse to, če ne bi bili sovjeti navdahnjeni po koristih, kot so to bili o svojem času kolonialisti? Zato pač, ker s tem utrjujejo družbeno raven in ugled partijske birokracije. Dohodki rastejo, pridobi se ugled in višji položaj, ter ne nazadnje mnoge prednosti. In kar je važnejše, celo najvažnejše: „kapitalistični“ nasprotnik (Evropa in ZDA) ostane oslabljen, nasprotnikovo zaledje zavzeto, s čemer se odpirajo možnosti, da bo razvitejši Zahod postal vojaško šibkejši in se bo moral podrediti sovjetski vojni sili. Sovjetska svetovna ideologija (leninizem) je danes le še motiv za ekspanzijo v svetovnem merilu, v katero se sovjetsko vodstvo zateka. Zaradi para-sitske in monopolistične vloge partijske birokracije ni jn ne more biti drugače. Najvažnejši strateški cilji niso zaostale dežele in tudi ne revolucije. Glavna tarča je zmeraj le tehnološki Zahod. Tega hoče Sovjetija najprej oslabiti, nato obvladati in ga končno uporabiti kot „tehnični servis“ Sovjetije za nova osvajanja in za dokončno utrjen j e sovjetskega gospostva. Če pa sovjetski sistem ni sposoben vzdrževati se sam po sebi, tedaj se lahko zaustavi ekspanzijo sovjetske države, in to z budnostjo, spoznanjem in močjo, tako kot so doslej še vse vojaške ekspanzije bile zaustavljene. Ponujanje miru in izmenjave je le druga plat spoznanja, da sta hudobnost in moč potrebni. To bi moglo postati usodno za rusko ljudstvo, ki je v Sovjetiji najštevilnejše; mesijanstvo je predvsem njegova zavzetost. Znotraj države mora nositi tudi največjo odgovornost. Ne sme se mu pretiti in izvajati nanj pritisk, a tudi ne popuščati in se omalodušiti. Zavest katastrofe, v katero vodi danes Sovjetija ves svet, pospešuje gnitje tega, kar je že gnilo in mora segniti. Miroljubna sila, opremljena z nezlomljivim prepričanjem tistih, ki se branijo, bo končno premagala lažnjivo in življenjsko nevarno vero v moč oblasti. Tako Djilas. Vprašanje je le, koliko tega bi imel on v vidiku, če bi se dokopal do oblasti, po kateri — po mnenju opazovavcev — stremi.