Fran Albrecht:
Mysteria dolorosa. Noč.
I\akor srebrni pasovi tonejo ceste v noč. Kam, o sestre, drugovi utonila nam moč?
Kakor goreči cvetovi padajo zvezde z neba . . . Naše sanje, drugovi, uklenila tema,
naša vera, drugovi, naša ljubezen je šla . . . Kakor goreči cvetovi padajo zvezde z neba.
Svidenje.
1  onižano, obupano, prevarano, nad svetom celim razočarano je palo mi v objem užaljeno srce. —
Ob njeni postelji sem stal
in čul njen smeh. Njen težki smeh
je moje prsi razkljuval . . .
Ta laž — njen smeh.
Oči globoke od solza — v njih groza blazna je brez dna so zrle v me kot groba dva, grobova mrtva dva.
»Ljubljanski zvon" 1914  XXXIV. 6.
250                                Fran Albrccht: Mysteria dolorosa.
In sem dejal: »Ozdraviš spet in peljem te med zlati svet in ti cvetela boš ko prej mladosti in nadej!"
Govoril sem in sem lagal
in čul njen smeh. O, ta njen smeh
je moje prsi razkljuval . . .
Ta laž — njen smeh!
Romilda.
Jaz sem ti dal cvetočih sanj
in sem ti dal pekočih spoznanj;
ko pa k tebi sem prišel z obupom v očeh,
si mi nudila v dar ti svoj zlati nasmeh.
Od solnca v obraz in v roke zagorela, kot mati si prša razgalila bela pred mano otrokom, da vanje vsesal sem goreč in drhteč svojo blazno ljuba^v . . .
Edina, ki v dušo si mi zaslutila, Romilda, — si v cerkvi ko dete molila pri Bogu tam svojem za blagor in mir in srca obup in stotisoč nevgr.
Rodno mesto.
Ud daleč sem te sanjal, zlato mesto. Ko si v pomladni se nakit odelo, je v moji krvi od želja zavrelo, o za teboj, ti zlato, rodno mesto!
Slepila me tujina je zločesto
in za mladost, bogato in v veselo,
mi dala starcev je spoznanje velo,
za dom mi dala je — brezciljno cesto . . .
A jaz sem bil začaran v tesni krog teh nizkih bajtic in teh ozkih cest preveč, da bi postal ti kdaj nezvest.
Fran Albrecht: Mysteria dolorosa.                                 251
In zdaj kot ti sem sam jaz in ubog; tam daleč svet šumečih je zablod, globok in svet Čar najinih samot.
Requiem.
Visoko iz lin zvoni žalovanje iz bronastih src zvondv tugovanje.
Brezčuten in krut preko nas plove čas, y njega črna perot udarja ob nas.
Zvonovi pojo, zvonovi pojo glasovi črni ob srca bijo: Kam naša gre pot, razkrij nam, Gospod!
Razodetje.
. . . In smo spregledali: globlje so ceste skozi življenje kot hrepenenje, globlja je vera nego nevera, a najglobočja je bolečina samospoznanja. Najglobočji so slepih beračev smehljaji in njih — brezdanje oči.