Glasbena Malica v Ljubljani.
V ponedeljek, 6. marca 102.2,. zvečer točno ob 8. uri v dvorani Filharmonične družbe na Kongresnem trgu
III. KONCERT
iz cikla Jubilejnih koncertov ob 50»letnici Glasbene Matice z izključno izvirnim sporedom.
Izvaja ga koncertna In operna pevka gospa
Pavla Lovše.
Na klavirju spremlja K or»*», prof. g. Janko Ravnik.
SPORED:
1. a) Nedved: Pogled v nedolžno oko. k>) Viličar: Nezakonska mati. e) Foerster: Arija Minke iz opere
Gorenjski Slavček.
2. a) La|ovic: Begunka pri zibeli.
b) Kogoj M.: Gazela.
c) Škrjanc: Vizija, č) Škrjanc: Pomladne noči. tl) Ravnik: V razkošni sreči.
ODMOR.
3. a) Parma : Poslednja noč.
b) Prochazka: Zvezde žarijo.
c) Dev: Pastirica.
4. a) dr. Krek: Tam zunaj je sneg.
I>) Pavčič: Pred durmi, e) Pavčič: Mehurčki, č) Pu rčt». V Indijo.
POGLED V NEDOLŽNO OKO.
(S.- Gregorčič.)
Nikar, nikar se me ne boj, nedolžni, nežni angelj moj, le semkaj k meni sedi, oko v oko mi gledi!
Pogled je čist, oko mirno, v njem seva ti nebo in meni v njem leskeče odsev že davne sreče. l!udi spomin mi krasnih ditii, ko bil sem še, kot zdaj si ti, spominja me mladosti brez toge, brez bridkosti.
Spominja me čarobnih let, ko bil je v cvetji svet enako vrtu v maju, ko živel sem ko v raju.
Pa če zaprt je sreče raj, da gledam vanj, se zdi mi vsaj. ko v tvoja zrem očesa odprta v njih nebesa.
Srce se v prsih mi topi, zamaknjeno v nekdanje dni, v presrečno dobo cveta, o zlata, zlata leta!
NEZAKONSKA MATI. (dr. Fran Prešern.)
Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo, dete lepo, meni mladi deklici, neporočeni materi?
Oče so kleli, tepli me, mati nad mano jokali se: moji se mene sramovali so, tuji za mano kazali so.
On, ki je sam bil ljubi moj, on, ki je pravi oče tvoj, šel je po svetu, Bog ve kam; tebe in mene ga je sram!
Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo, dete lepo?
Al’ te je bilo treba al’ ne, vendar presrčno ljubim te.
Meni nebo odprto se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči; kadar prijazno nasmeješ se, kar sem prebila, pozabljeno je. On, ki ptice pod nebom živi, naj ti da srečne, vesele dni! Al’ te je treba, al’ ne, vedno bom srčno ljubila te!
ARIJA MINKE IZ OPERE GORENJSKI SLAVČEK.
(Lujiza Pesjakova.)
Nebeško solnce trosi nadejo mi v srce
in klasje in cvetlice o sreči govore.
Oj, danes sem vesela, da davno ne tako
in vedno premišljujem, kaj se zgodilo bo!
Skrbi, solze in toga v tem hipu so prešle,
o solnce, klasje, cvetje, povejte, kaj mi je!
BEGUNKA PRI ZIBELI. (Oton Zupančič.)
Jezušček med trtami,
Jezušček pod oljkami, ziblje ga Marija .. .
Zlata pala je steza preko polja ravnega, dete, pojva k njima.
Kdo sta tujca in odkod '
K Jezusu na božjo pot greva preko Soče, in k Mariji greva z Brd, izpod oljk in izmed trt romarja brez koče ...
K meni, k meni, romarja!
Kar iskala, sta našla:
Jezusa, Marijo v Betlehemu sredi trt, sredi oljk, kot sredi Brd tiho domačijo.
K meni, k meni romarja!
Kar iskala, sta našla: bomo skup živeli, bomo skupaj sanjali, zibelke poganjali, si o domu peli...
Mati božja objema me,
Jezušček prižema te — — joj, saj smo si znanci: midva z Brd in onadva s Svete Gore sta doma, z doma vsi pregnanci...
GAZELA.
POSLEDNJA NOČ.
(Dragotin Kette.)
Pa zelene brstiče poganja vsaka vejica kostanja.
In poljubi jih solnce jedenkrat, pa privabi že listke zelene in poljubi jih solnce drugikrat, sredi listov že cvetje požene in poljubi jih solnce tretjikrat: ah, že je omamilo tudi mene.
VIZIJA.
(Pavel Karlin.)
S temne samote, zvečernih senc se je prikazal tvoj beli obraz ... Kakor spomin na veselo pomlad, na vriskajočo, cvetočo pomlad. Ljubica, jaz nate mislim takrat! Svetlo, plamenčka iz temne noči so me pogledale tvoje oči — Kakor meglice od rožnega polja so se ovili krog tvoje glave zlati, nakodrani mehki lasje.
Jaz sem pozabil na svoje gorje...
POMLADNE NOČI.
(Li-tai-pe — Karlin.)
Najlepša je pomladna noč, cekin bi zanjo dal: cvetice sladko vonjajo in mesec je svetal. —
In pesmi glas in zvok piščalk z vetrom hite lahno.
Med drevjem tiho v nočnem miru ujčke se zibajo.
V	RAZKOŠNI SREČI.
(dr. V. Mole.)
Pod solncem se daljave grejejo, drhte jim grudi sveže, mlade, pod nebom se škrjančki smejejo in radost sejejo v livade.
Blesteče veje se priklanjajo in čakajo dehtenja, cvetja in solnčne moje misli sanjajo ' o raju Tvojega objetja.
In moje pesmi nate čakajo, da Te pripelje bela cesta, se v sreči smejejo in plakajo kot pred oltar idoč nevesta.
(A. Aškerc.)
Še en poljub dekle mi daj! Ostani z Bogom vekomaj! Nocojšnjo noč, poslednjo noč, od tebe moram daleč proč.
Le mesec bo tovariš moj in zvezd na nebu bledih roj mi svetil bo na temno pot, ko pojdem samcat, sam odtod. Saj davno vem, saj dobro vem, da jaz te ljubiti ne smem. Poslednjič v črne ti oči pogled se moj naj potopi.
V	to hladno noč in sneg in led od tebe moram v tuji svet.
Še en poljub mi, ljuba daj!
Ne bo me nikdar več nazaj!
ZVEZDE ŽARIJO.
(O. Župančič.)
Zvezde žarijo pokojno, rože duhtijo opojno, ljubica lahko noč!
Moja devojčica spava, moja ljubezen plava lahno nad njo.
Tiho okoli vse tiho.
Skoro ni slišati vzdihov tople noči,
in vse brezmejno okrožje, iskrice milosti božje siplje na svet.
Zvezde žarijo pokojno, rože duhtijo opojno, ljubica lahko noč!
PASTIRICA.
(dr. Ivan Robida.)
Jagnjeta bela, moja vesela, dajte, krenimo na cesto belo!
Tam za borovi, tam za lesovi pada že solnce zlato za goro.
Hoj, hoj, hojo!
Ptičke vtihnile so, glavice skrile so plahe pod mehko perut.
Rožice shivajo, v rosi umivajo ličica drobna povsod.
Zvezdice vrh neba iz srebra, iz zlata, že pogledavajo v noč.
Ko pa posveti še mesec čez vrh gore, on bo privriskal gredoč!
Kje si li ljubček moj, srca edinec moj, da te ne vidi oko!
Ah, glej, vse dolge dni, ah, glej, vse daljše noči mislim le nate samo.
Cvetja nabrala sem, v šopek zvezala sem, nageljni ž njega delite, rosa na njih blišči.
Morda pa rosa ni, morda so moje solze.
.Jagnjeta bela, moja vesela, dajte, krenimo na cesto belo! Tam za borovi, tam za lesovi, pada že solnce zlato za goro. Hoj, hoj, hoho!
TAM ZUNAJ ,IE SNEG.
Tam zunaj je sneg in burja nezvanka, a tebe, nevganka, le radost in smeh.
Ah, vse drugo je šlo. le tvoj pogled žari še, tvoje lice rudi še kot nekdaj lepo.
Ni več na vrteh lepih rožic razvitih, vijolic ni skritih, lilij belih ko sneg.
Toda ti si krasna, lako strastna in vroča, strastna, vroča in sredi naročja ti vse si, ti vsa si moja.
PRED DURMI.
(S. JENKO.)
Glasno si pevala, strune ubirala, nisi pač mislila, da sem te čul.
Klizu pri durih bil, tvoje sem glase pil, ž njimi srce pojil, vbogo srce.
Kljuko prijemala, skor’ jo pritisnila, pa se ni upala roka moja.
Solza je padala, lice namakala, nisi je videla lite zastonj.
MEHURČKI.
(O. Župančič: »Ciciban:.)
Cicibanus, on je danes: Coprianus Coper, coper, hudi čar, vsakemu iz lonca dar!
Najprej solnce, komu solnce?
Solnce Bogu, iz injegovih zlatih rok sije slava vseokrog.
Potle luna, komu luno?
Luno mami!
Vsako noč bedi za nas, z luno bo ji krajši čas.
Tretje zemlja, komu zemljo?
Zemljo očki, preoral jo bo, sejal, bo pogače nam dajal!
V	INDIJO.
(Iv. Albrecht.)
Vija, vaja, ena, dve, kdor ostaja, naj pove! Vija, vaja, dober glas, kar ne raja, ni za nas.
Konja bomo osedlali, v Indijo se odpeljali, voz lesen in usnjat bič. vse ostalo ni za nič.
Tri gore in tri vode, konj po ravni cesti gre, ravna cesta sredi hiše, skozi okna veter piše.
Konj, konjiček, ihaha, vija, vaja, dva in dva!
Tu je stena — kraj sveta pod klopjo pa Indija!