SLOVENSKI UČITELJ. Glasilo »Učiteljskega društva za slovenski Štajer." Izhnja 5. in 20. vsakega meseca n« celi lil Za oznanila se plačuje od navadne ver-poli in velja za celo leto 3 gld., za pol I Btice, če se natisne enkrat, 10 kr., dvakrat leta 1 gld. 60 kr. III 14 kr., trikrat 18 kr. Štev. 16. V Mariboru 20. avgusta 1877. Letnik V. Kratek pregled kranjske zgodovine. (Za učence ljudskih šol.) Pervotni stanovalci na Kranjskem so bili raznih plemen; bili so na severni strani Noričani, na vzhodni Panonci in na jugu in zahodu Japodi in Karnci, pa tudi Ilirci. Že v tistih starih časih je stalo skoro na istem mestu, kakor dan danes Ljubljana, mesto Emona. Na Notranjskem so imeli takratni stanovalci že veliko vterjeno mesto Met ul tam, kjer je dan danes vas Metlje v obloški fari. Pa to mesto so bili Rimljani 30 let pr. Kr. napadli, pa ga le težko in po velikem kervavem boju vzeli in ukončali. 15 let pr. Kr. podvergli so si bili pa Rimljani vso kranjsko deželo in čez njo nad 400 let gospodovali. Kranjska dežela je dobila svoje ime brž ko ne po Karnci h, ki so stanovali pri priliki po sedanjem Gorenjskem, kateri del naše dežele so pervotno imenovali „Carnia“ ali „Carniola“, iz česar je nastalo nemško ime „Krain“ in slovensko kranjsko". Lehko pa tudi pomeni „krajino“, toliko kakor mejna dežela. Slovenci so se na Kranjskem naselili še le proti koncu 6. stoletja. V teh časih so pa tudi kranjski Slovenci mnogo terpeli pred divjimi Obr(, od katerih podložnosti je bil vse Slovence, kranjske, koroške in štajerske rešil slavni knez Samo leta 621. Po njegovi smerti pa je po njem ustanovljena der-žava zopet razpadla. Kranjske Slovence nahajamo v tej dobi (okoli 700 let pr. Kr.) podveržene raznim deržavam; gorenjski del je spadal k Gorotanu (sedanji Koroški), ki pa je bil naj-pervo Bavarcem in pozueje tudi Frankom podložen. Karol Veliki podaril je deželo vojvodi Erihu furlanskemu, ker se je ta bil iskal v bojih z Avari. Jugovzhodni del kranjske dežele (sedaj Dolenjsko) in morda nekoliko spodnjega Štajera se je imenoval ,,Slovenska pokrajina" ali „marka"; zahodni del pa je spadal nekoliko k Istri, nekoliko k Furlaniji. Začetkoma, od 12. stoletja do leta 1234 je bilo glavno mesto kranjske „marke“ Kranj, kjer so stanovali kranjski vladarji, mejni grofje, ki so pa bili odvisni od bavarskih namestnikov. Kranjska je bila večkrat v oblasti oglejskih patrijarhov; pa tudi brižiuski škofje so si bili velika posestva na Kranjskem pridobili. Razen teh so še drugi plemeniti gospodje imeli na Kranjskem velike graščine, n. pr. grofi ali knezi Turjaški, grofi Oitcn-burški, Celjski itd. Leta 1229. pa kupi Leopold VI., vojvoda Avstrijski (in Štajerski), posestva na Kranjskem od brižinskega škofa, ki je imel Loko in drugo v posestvi. To je bil pervi začetek, da se je Kranjska združila z Avstrijo, ker že njegov potomec Friderik II. imenoval se je, ko so kranjski mejni grofje 1234 odmrli, „go8poda Kranjskega". Gospodar kranjske dežele, ki je bila v 13. stoletju zopet s Koroško združena, bil je za nekaj časa tudi mogočni češki kralj Otokar. Ko je bil pa na Nemškem za cesarja izvoljen modri Rudolf Habsburški, praded naše avstrijske cesarske rodovine, moral je Otokar po zgubljeni vojski razen družili dežel tudi Kranjsko in Slovensko pokrajino izročiti Rudolfu, ki je te dežele podelil svojemu sinu Albrehtu. Za njim so gospodarili tirolski grofje do leta 1335. Na Kranjskem so imeli še precej posestev goriski grofje in veliko pravic do nje so si prisojevali oglejski patrijarhi. Toda po smorti goriškega grofa Albrehta V. (1. 1374) pripadala je h Kranjski dolenjska stran, in tudi še drugi grofje, zlasti posestniki na Notranjskem so se prostovoljno pridružili kot skupna celota k Avstriji. Celjski grofje in tudi grofje Ortenburški, ki so imeli mnogo graščin, bili so pomerli in tako je prišla vsa Kranjska k Avstriji in to zlasti potem, ko je bila oblast oglejskih patriarhov oslabela. Na mestu, kjer je stara Emona, pri preseljevanji narodov od Huncev uničena, povzdignilo se je novo mesto Ljubljana, ki je postala glavno mesto leta 1374;, Kranjski Slovenci so bili do osmega stoletja po Kr. pagani. Še le v tem letu so jih jeli h keršanski veri preobračevati oglejski patrijarhi, največ pa solnograški škofje, ki so pošiljali daleč na jug svoje duhovnike kerščansko vero učit. Pa mnogo Slovencev ni hotelo Kristusove vere sprejeti in bili so takrat hudi boji med spreobernjenimi in še paganskimi Slovenci, ki so pa bili od pervih premagani. Škofija je bila na Kranjskem 1. 1461 ustanovljena in pervi ljubljanski škof je bil Žiga La m b er ga r. Od divjih Turkov so vse avstrijske dežele veliko terpele; toda največkrat in uajhujse so nadlegovali kranjsko deželo, kamor so prav pogostoma prilomastili. Toda naši stari očetje jih niso mirno gledali, marveč jih sami in broz tuje pomoči pobijali in nazaj zaganjali. Kako so se stari Kranjci z grozovitnim Tur- činom bojevali, o tem je več pripovedk. Naj tukaj eno povemo: Turki so prišli v neko vas na Dolenjskem. Vso je bilo prazno, razen ene bajtice, ki je na višavi stala. Tukaj je ostal gospodar, velik korenjašk mož, s svojo hčerjo doma in je hotel rajše poginiti, kakor svojo kočo Turkom pustiti. Imel je dve puški, s kterima ustreli na prišle Turke in z vsakim strelom enega neverca podere. Serditi Turki planejo proti koči in mečejo plemen na njo, pa se je ogenj ni prejel, ker je bila z zelenimi jelkovimi kožami krita. Mož si med tem puško na novo nabaše in zopet Turčina podere; drugo puško pa mu hčerka zaverta, da more še četertega sovražnika zverniti. Hčerka mu je nadalje puške basala, mož pa streljal, da so Turčini kar zaporedoma padali. Jeli so radi tega misliti, da je v bajti cela truma Slovencev; zato so se zbali in pete odnesli. Ko kmet iz bajte pride, vidi vso višino z mertvimi Turki pokrito. Luteranska vera se je bila tudi po Slovenskem nekaj prijateljev pridobila. Najbolj jej je bil vdau Primož Trubar, ki je še slovenske knjige samo radi tega pisati začel in jih tiskati dal, da bi sc je slovenski kmetje, neumeči nemščine, rajše in ložje poprijeli. Ker je bila pa nova vera pozneje ostro prepovedana, bile so tudi slovenske knjige, pisane v duhu nove vere, ukončane. Od teh časov, od IG. stoletja namreč do francoskih vojsk ni posebnih dogodkov na Kranjskem zaznamnovati. Imenujmo pa vendar še popred blago cesarico Marijo Terezijo (1740—1780), ki je modro vladala polnih 40 let in vsem svojim podložnim veliko koristila. Ona je olajšela kmetom bremena in jih nekoliko oprostila od velike podložnosti grajskim gospodom. Začela je tudi šole ustauovljati. To slavno vladarico je posnemal v vsem njen sin Jožef II, (1780—1790). On je ljubil vse stanove enako in posebno spoštoval kmetski stan, kateremu je še več slobode podelil, nego njegova mati. Žalibog, da je on vsem nenemškim narodom preveč nemški jezik vsiljeval. Pod vlado cesarja Franca I. (1792—1835) začele so se francoske vojske. Francoski poveljnik Napoleon, ki je bil pozneje za francoskega cesarja izvoljen, prcderl je leta 1797 iz Laškega in koj vzel kranjsko deželo. Pa Francozi so ostali takrat le malo časa v naši deželi. Leta 1805. pa se je vžgalo novo bojevanje, Francozi so prišli zopet na Kranjsko in v Ljubljano, toda po sklenjenem miru jo zopet zapustili. Tretjikrat, uamreč leta 1809, ko se je nov boj začel, so bile Kranjska in druge dežele z nova zgubljene; Francozi so ostali skozi 4 leta v naši deželi in jo Se le leta 1813. zapustili, ker so bili pri Lipsiki na Nemškem od treh cesarjev popolnem pobiti. IG* „U6itelj Dobrašin" Podučna povest Slovencora. Po hervatskom izvirniku od «T. Trnskega posnel Jvan Lapajne. (Dalje.) Te krepke besede so se navzočim zel6 dopadale, kajti Stariteržani so imeli redkokdaj priliko slišati tako odločnih in resnobnih besed. Njihov učitelj jim je znal le burke po kerč-mali vganjati. Eden izmed navzočih je izvedel, da se morebiti Dobrašin preseli v Stari terg. Mož je bil v mladosti na nemških šolali, zato se mu je nemščina bolj preljubila, nego slovenščina. Tudi svoje otroke bi radi tega rad v nemščini izobraževal. Ker je pa čul, da je Dobrašin iskren Slovence, bil jo v skerbi, da ne bode hotel njegovim željam vstreči. Zato bi rad kar naravuost iz Dobrašinovih ust slišal njegovo mnenje, in ga v ta namen popraša tako-le: „Vi tako iskreno ljubite svoj ali smem tudi reči naš narod, vi posebno povdarjajte izobraževanje v materinem jeziku; to jaz vse odobrujem. Ali to se mi pa le prav ne zdi, da znanje druzega deželnega jezika, pri nas nemškega tako malo cenite, da mu baje v šoli mesta ne privoščite.“ Dobrašin pa mu od-verne: „Tako govorč o meni in družili vnetih domoljubih le naši neprijatelji, ali pa oni, ki nas ne razumč. Slovenski domoljubi čislamo v pervi versti naš slovcuski jezik, katerega že od mladih nog govorimo in katerega nas je ljuba mamka že v zibeli naučila. V tom jeziku radi občujemo med seboj, v tem jeziku govorilno in pišemo vsem, ki ga tudi razumč. V tern jeziku moramo govoriti tudi pri poduku naše slovenske mladine, ki druzega jezika no razume. V tem jeziku pripovedujemo mladini vse potrebne nauke za življenje, ker na ta način oajložje svojo važno nalogo izveršujemo. Toda tudi nemški jezik in vsak drug jezik spoštujemo, ker tudi Nemce sainc, kot omikan narod, čislamo. Tudi nemški jezik bi radi tako gojili, kakor slovenski, ako bi tako potreben bil, kakor slovenski, in ako bi dragi čas dovolil. Toda večina naših otrok bodo kmetje in kmetovalci, kakor so njih stariši, ali obertniki in tergovci v domačem kraju; torej jim tako velikega znanja tega jezika ne bo trebalo. Po tujem si kruha iskati je težka reč; vsak človek na tujem si zopet v domače kraje želi. Znano vam utegne biti pesem „popotnik“, v kateri si človek tako željno domačih krajev želi, vsaj je „človek na tujem, kakor duša izgubljena", pravi pregovor. Vendar s tem nočem reči, naj se nemščina ne uči po slovenskih šolah; timveč dolžnost naj bo učiteljem, da ondi kjer je več razredov, po 3 in 4, tudi v tem jeziku mladino napeljujejo. Sicer pa lehko tudi vsak posamezni učitelji željam poediuih starišev vstrcže, da jim dcco podučuje tudi v takih predmetih, ki niso strogo zaukazani. Jaz sem pripravljen, želje starišev vsikdar poslušati in po mogočnosti vstreči. Tako je končal Dobrašin. Bil je potem še o marsičem razgovor, dokler se Dobrašin, ki se je bil družbi prav prikupil, ni od nje poslovil in nazaj v Divjakovec podal. Kerčmarjeve spletke. Kerčmar Vodopivec je začel Dobrašina po vasi gerditi in obrekovati, da mu je hotel hčer prevariti in zapeljati. Župniku je pripovedoval, da mu je Dobrašin ponujal 100 gld., samo da ne bi kupil njegovega vina, katero je drago in slabo imenoval. Župniku se itak Dobrašin ni dopadel in rad bi se ga bil iznebil. Šolski oblasti ga je zatožil radi razmerja z Jelico in pristavil, da ga je treba prestaviti na drugo službo. Divjakovčanom se je reklo: „Ako se tega učitelja rešite, nobeden ne bode več k nam došel. Vsaj ga ne bodemo tudi potrebovali ne. Pa čemu bi radi učiteljev večje davke plačevali? Otroci nam bodo potem doma živino pasli, ne bo jim trebalo vedno novih oblek nare-jati, knjig in papirja kupovati!" „Ali dragi ljudje", oglasi se eden vaščanov, čegar deček je v šoli prav dobro napredoval in se mnogo lepih reči od učitelja naučil, „mar ne vidite, v kakošno korist nam je šola“. Moj deček bodi komaj tri leta v šolo, pa zna več nego jaz. Naučil se je tako cepiti, da se mu vsako drevesce prime. Po njegovem načertu, ki se ga je naučil od učitelja, izkopali smo gnojišče poleg hleva, v gnojišče napeljali žleb, da se vse vanj oceja. Vse odpadke, vsako drobtino, ki se okrog valja, spravljamo v gnojišče — in imamo veliko izverstnega gnoja. Koliko se je naučil čitati iu pisati že moj deček! Nimam večjega veselja po zimi, nego to, da mi deček toliko lepega iz knjig čita, n. pr. o gospodarstvu ali pa o tem, kak6 so se naši pradedi s Turkom bojevali. Tako je imel Dobrašin, kakor vsak dober človek, dosta tožiteljev, pa tudi nekaj zagovornikov. Kerčmar Vodopivec pa je s svojo termo čedalje bolj zagazil. Pripeljal je res v hišo nekega tujca, kojemu je vse premoženje pripisal. Ta človek je le malo slovenski znal, bil je bledih lic in nemilega pogleda. Hotel se je po vsej sili kje na Slovenskem naseliti, čim dalje od večjih mest in tergov, tim bolje. Divjakovec mu je bil že radi tega po volji, ker ni bilo tu še nobenega tergovca in ker mu je bila Jelica prav dopadljivo dekle. S kerčmarjem sta se tako pogodila, da prevzame tujec vse premoženje, a da tudi vse dolgove plača; njemu pa hoče vina dajati na račun, dokler se mu bo ljubilo kcrčmaiiti. Jelica pa bi imela tujca v zakon vzeti; toda se temu nikakor ni hotela vdati in je vsaki pot odločno odgovorila: ,,Jaz sem Dobrašinova zaročnica, ne morem - 24G - druzega vzeti, dokler je on živ. Ako me njemu ne daste, ostanem pri vas in čem vam pokorna biti in vas služiti, dokler sem živa. Ne silite me, ne morem prelomiti zvestobe, ki sem jo Dobrašinu prisegla". Pogodba se sklene kljubu temu, kajti kerčmar in tujec sta se nadjala, da se pozneje Jelici že tujec priljubi in da pozabi Uobrašina. Novi tcrgovec začne tcrgovino, nakupi mnogo blaga, dobrega vina, dela kupčije, plačuje dolgove in bogati. Kerčmar Vodopivec pije z gosti in tujcem zopet vino, kerč-marica kuba in služi novemu gospodarju, Jelica jej pomaga — a vse to brez plačila. Kaj je bilo tega treba, da dve izverstni ženski tujcu strežete zastonj? Samo kerčmar vinopivec, a ne Vodopivec je tega vzrok, pil ga je zopet in pil ga je zastonj, a tujec je pogostoma vodo vlival vanj, da se je odškodoval. Med tem je ininola velika noč, miuolo je tudi poletje, kar poči glas, da je v bližnjem Starem tergu stari učitelj Woblauf upokojen in da njegovo službo nastopi divjakovski učitelj Do brašin. Ko se je ta novica po Divjakovcu raznesla, bila je po volji samo trojici: kerčmarju Vodopivcu, njegovemu gospodarju, katerega bi rad za zeta imel, in župniku, ki je bil tudi vesel, da se je novodobnega učitelja iznebil. Vsi drugi so pa obžalovali, da Dobrašin njihov kraj zapusti, Vsak kmet je znal pripovedovati, kako mu je to ali ono Dobrašin prav svetoval in kako mu je otroke dobro izredil in jih lepo naučil. Vsak ga je zdaj hvalil, rekoč: Dobrašin je bil z vsakim prijazen, vsakemu je dobro svetoval, nikoli ni bil pijan, nikoli ni klel, nikoli nespodobno govoril. Seveda je bilo tudi Jelici žal, da Dobrašin odide; zdaj ne bode več slišala njegovega milega glasa v cerkvi. — Pa prav je, da odide, mislila si je, vsaj mu ne bo treba več gledati hiše, iz katere ga jo čerua nehvaležnost izgnala. Prišel je dan šolskega izpraševanja, in to zadnji dan Dobrašinovega bivauja v Divjakovcu. Navzoč je bil župnik iz Starega terga in obilo starišev iz domače vasi. Otroci so izverstuo odgovarjali iz vseh predmetov in lepo peli. Naposled sc je učenec zahvalil sta-rišem, da so jih pošiljali v šolo, in učitelju za prijete nauke. Ko se je učitelj poslovil od starišev in otrok, bilo je sleherno oko solzno. Drugo jutro je pred juterno zorb naložil Dobrašin svojo reči na voz in se tihoma odpeljal na svoje novo mesto v Stari terg. Pri odhodu se jo samo eno okno odperlo, in iz okna je pomignila mala roka z belim roboem, a z istem robcem je ista roka brisala vroče solze še dolgo potem, ko je bil voz mimo nekdanje kerčmarjeve hiše odderdral. Župnik Dobrila. V Starem tergu, kjer je nas Dobrašin dobil novo službo, bil je ves drug župnik, nego v Divjakovcu. Zval se je Dobrila. Mož je bil po božji volji, učene glave in plemenitega serca. V semenišče (duhovniško solo) je bil radi tega vstopil, ker je čul od velikega domoljuba, da nobeden ne more za naroden napredek več storiti, nego dober duhovnik in dober narodni učitelj. A dostavil je tudi isti domoljub, da nihče ne more narodu več škoditi nego nemarni duhovnik in nemarni učitelj. Kot bogoslovec je potoval po raznih krajih naše slovenske domovine in tudi drugod, in videl, kaj duhovniki delajo. Po doveršenih bogoslovskih šolah naš g. župnik ni mislil, da se je vsega že naučil, on se je marveč baš nasprotno mislil in se ravnal po hervatskem pregovoru: „Dober duhovnik se do smerti uči“. Posebno'mu je bilo to na sercu, da bi svoje farmane v to napeljal, da si zboljšajo svoje gospodarstvo, da postanejo premožnejši ljudje. „Premožni narod, rekel je, ložje dela šole, ložje stavi si lepe vasi, terge in mesta, ložje si dela lepe ceste, ložje si čisti reke, ložje podpira umetnost in literaturo, ložje se ponaša pred drugimi narodi“. Naš župnik imel je pred vsim lepo duhovnijo (farof). V njem je bil red in čistota doma. Na njegovem dvorišču mogel si opaziti umnepa kmetovalca. Tu si videl obzidano gnojišče, prostorne bleve; v njem krave Švicarke. Ni jih gonil na pašo, marveč večinoma doma redil, da se mu ni gnoj izgubljal. Na bližnji njivi je imel lepo deteljico, po travniku je poravnal kertoviue, zatiral slabe trave, v sadouosniku čistil sadno drevje, sejal peškece in cepil divjake. Ako je došel farman k župniku, ni se mogel tej snažnosti iu redu dovolj načuditi. Župnik ni nikoli kmeta psoval in gerdil, marveč je vsakega lepo sprejel, mirno poslušal njegovo prošnjo in mu vselej po očetovsko svetoval. Ako je siromaška družina stradala, bil je župnik Dobrila pervi, ki je pomagal, tako rekoč drugim v dober izgled, naj tudi oni pomagajo. Zato so ga zvali teržani „očeta sirot11. Sovražil pa je iz cele svoje duše lenuhe, rekoč jim : „Kdor oe dela, naj tudi ne jč“. Ta izrek je posebno v šoli prav po-gostoma rabil. Ni pustil otrok domu k obedu, dokler se mu niso naučili, kar jim je naložil. Župnik Dobrila je bil goreč prijatelj šolstva. Ni imel nikjer večjega veselja, nego v šoli pri priduih otrocih, katere je večkrat obdaroval, posebno s knjigami. (Dalje prih.) Kocenov zemljepis za narodne šole. Poslovenil Ivan Lapajne. II. Oddelek. Zemlja kot bivališče človekovo. (Dalje.) 40. Velika vojvodina Badonska. 278 kvadr. milj (153 □miriam.) in 1,470.000 ljudi. Ta dežela obsega večjidel Černega lesa in gorenje-renske nižine. Pridelki so: žito, konoplje, tabak, sadje, vino; Čemi les daje mnogo derv in druzega lesa. Posebna tergovina je z urami černo-lesnimi. Razdeljuje se na II okrožij. 1. Kostnice (10.000 lj.), na bodenskem jezerom, llus-ova sraert 1414. 2. Villingen, Donaueschlingen. 3. Waldshut. 4. Ldrracli (5400 lj.). 5. Freiburg (24.000 lj.), katoliška univerza. 6. Offenburg (5400 lj ); Lahr (7500 lj.). 7. Baden (10.000 lj.), toplice; Rastatt (terdnjava). 8. Karlsruhe (38.000 lj.), glavno mesto, tehnika; Pforzheim (20.000 lj.), obertnijstvo z zlatnino in srebernino. 9. Mannbeim (39.000 lj.). 10. Heidelberg (20.000 lj.), protostanska univerza. 11. Mosbach; Wertheim. 41. Velika vojvodina Hesenska. 139 kvadr. milj (77 □miriam.) in 852.000 ljudi. 1. Proviucija Starkenburška med Rcno in Meno. Darmstadt (40.000 lj.), glavno mesto; Offenbach (22.000 lj.), fabrike za vozove. 2. Provincija Porenska Ilosija med Rono in Nabo, izverstna renska vina. Moguncija (Mainz, 53.000 lj.), močna terdnjava, užo v rimljanskih časih znano mesto; Worms (14.000 lj.), jako staro nemško mesto. 3. Provincija Gorenja-Hosija. Giessan (12.000 lj.), univerza; Nauheim, soline. B. Severna Nemčija. 42. Kraljestvo Prusko. 6321 kvadr, milj (3480 □miriam.) in 24,606,000 lj. Kraljestvo Prusko sega od Izhodnoga in Severnega morja do Sudetov in do Mene, od Lnskemburga do Meraela. V severnem deln je kmetijstvo in živinoreja, v južnem in zahodnem delu obertnija in rudarstvo. 1, Provincija Pruska: Kraljovac (K6"igsberg, 102.000 lj.), močna terdnjava, univerza; Danzig (90.000 lj.), terdnjava, torgovsko mesto. 2. Provinci ja Poznanjska: Poznanj (Posen, 54.000 lj.), terdnjava; Bidgošč (Bromberg, 27.000 lj.); Gnozdno (10.000 lj.), staro glavno mesto Poljskega. 3. Provincija Šlezija: Vratislav (208.000 lj.), vseučelišče; Nisa (19000 lj.) in Kladsko (12.000 lj.); Legnica (23.000 lj.), Zgo-relec (42.000 lj.); Glogova (18,000 lj.), terdnjava; Breg (15.000 lj.). 4. Provincija Pomerjanska: Stetin (76.000 lj.), terdnjava; Stralsund (27.000 lj.), terdnjava; Greifswald (17.500 lj.), univerza. 5. Provincija Brandenburška: Berolin (825000 lj.), glavuo mesto Pruske in Nemčije, najvažnejše nemško fabriško mesto; Potsdam (44.000 lj.); Frankfurt na Odri (43.000 lj ). 6. Provincija Saška je bogata soli in bakra in ima velike sladkorne fabrike: Devin (Magdeburg, 115.000 lj.), močna terdnjava; Stass-furt, velike soline; Halle (52.000 lj.), vseučelišče; Erfurt (43.000 lj.), terdnjava. 7. Provincija Slezvig-Holstein: Altona (74.000 tj.), kup-čijsko mesto; Kiel (31.000 lj.), vseučelišče; Flensburg (22.000 lj.). 8. Lauenburg: Ratzeburg, Molln. 9. Provincija Hanoveranska z velikimi rudniki v Ilarz-u in izverstna živinoreja ob rekah: Hannover (87.000 lj.), tehnika; Hildes-heirn (21.000 lj.); Gdttingen (16.000 lj.), univerza; Osnabrllk (23.000 lj.). 10. Provincija Hesija-Nassau: Kasel (46.000 lj.); Marburg (na Leni. 8000 lj.). univerza; Fulda (10.000 lj.); Hanau (20.000 lj.), tovarniško mesto za zlatnino in srebernino; Frankfurt na Meni 90.000 lj ), voliko kupčijsko mesto; Wiesbadon (35000 lj.); v okolici se pridelujejo izverstna vina (Johannisberg, Hochheim itd.). 11. Provincija Vestfalija: Monaater (Miinster 26.000 lj.); Min-den (17.000 lj), terdnjava; Bielefeld (21.000 lj.); Paderboru (14.000 lj.); Dortmund (44.000 lj.); Iserlohn (16.000 lj.). 12. Provincija Poronska ima bogate preraogokope in jako razvito obertnijo: Kolin (Koln, 140 000 lj.), terdnjava s prelepo stolno cerkvijo; Bonn (26.000 lj.), vseučelišče; Diisseldorf (69.000 lj.); Solingen (14000 lj.); Remscheid (22.000 lj.); Elbcrfeld (72.000 lj.); Barmen (70.000 lj.); Essen (45.000 lj.); Aachen (74.000 lj.); Koblenc (33.000 lj ), najmočnejša nemška terdnjava; Tri er (22.000 lj.);Saarbriicken (14.000 lj.). 13. Hohenzollernske dežele: Sigmaringen in Hechingen. 21 kvadr. milj in 70.000 ljudi 43. Kraljestvo Saksonsko. 372 kvadr. milj (150 kvadr. miriam.) in 2,556.000 ljudi. Jaka ljudnata in dobro obdelana dežela. Bogati rudniki na srebro, veliki premogovi rudniki, dobro ovčarstvo, velika obertnija in živahna kupčija. Draždane (177.000 lj.), glavno mesto; Froiberg (21.000 lj), rudarska šola; Lipsko (Leipzig), univerza, središčo nemškega knjigoteržtva; Cvikov (27.000 lj.), premog; Kamenice (Chemnitz), fabrike; Plauen (23.000 lj.); Annaberg (13.000 lj.); Bautzen (13.000 lj.); Zittau (18.000 lj ). 44. Turinsko. 1. Veliko vojvodstvo saski Weinar-Eisenach, 66 kvadr. milj (36 kvadr. mir.) in 286.000 ljudi. Woimar (16.000 lj.); Jena, univerza; Eisenach (14,000 lj.). 2. Vojvodstvo saski Meiningen, 45 kvadr. milj (25 kvadr. mir.) in 188.000 lj.). Meiningen in Hildburghausen. 3. Vojvodstvo saski Koburg-Altenburg, 24 kvadr. milj (13 kvadr. mir.) in 142.000 ljudi. Altenburg (20.000 lj.). 4. Vojvodstvo saski Koburg-Gotha, 36 kvadr. milj (20 kvadr. mir.) in 174.000 lj.). Gotha (21,000 |j.) in Koburg (13.000lj.). 5. Kneživina Schwarzburg-Sondershausen, 15 ‘/j kvadr. milj (9 kvadr. mir.) in 68.000 ljudi. SondershauBen (6600 lj.). 6. Kneževina Schwarzburg-Rudolstadt, 17*/, kvadr. milj (10 kvadr. mir.) iu 76.000 ljudi. Grad Schwarzburg. 7. Kneževina Reuss-Greiz, 6 kvadr. milj in 46.000 ljudi. Greis (5600 (j.). 8. Kneževina Reuss-Schleiz, 15 kvadr. milj in 90.000 ljudi. Scbleiz (6400 lj.). 45. Vojvodstvo Anhalt. 48 kvadr. milj (23 □miriam.) in 200.000 (judi. Dessan (17.000 lj.). Bernburg. 46. Vojvodstvo Braunscbvveig. 67 kvadr. milj (37 □miriam.) in 306.000 ljudi. Braun8cbweig (58.000 lj.); Wolfenbtittel (10.000 lj.). 47. Kneževina Waldeck. 20 kvadr. milj (11 □miriam.) in 56.000 ljudi. Arolsen (3000 lj.); Pirmont (4000 (j.). 48. Kneževina Lippe-Detmold. 20‘/» kvadr. milj (11 □miriam. in 112.000 ljudi. Dotmold (6000 lj.), 49. Kneževina Sohaumbiirg-Lippe. 8 kvadr. mi(J (4 □miriam.) in 31.000 ljudi. BUckeburg (5000 lj.). 50. Veliko vojvodstvo Oldenburg. 116 kvadr. milj (64 □miriam.) in 317.000 ljudi. Oldenburg (13.000 lj.). 51. Yeliko vojvodstvo Meklenburg-Schwerin. 242 kvadr. milj (133 □miriam.) in 560000 ljudi. Schwerin (27.000 lj.); Rostock (31.000 lj.), univerza. 52. Veliko vojvodstvo Meklenburg-Strelec. Novi Strelec (7600 lj.). 53. Svobodno mesto Broma. 4*/« kvadr. milj in 123.000 ljudi. Brema (Bremen. 83.000 lj.), velika kupčija. 54. Svobodno mesto Hamburg. 7 */, kvadr. milj in 334.000 ljudi. Hamburg (240.000 lj,). pervo kupčijsko mesto v Evropi. 56. Svobodno mesto Ljubek. 5'/« kvadr. milj in 52.000 lj. Ljubek (39.000 lj.), tergovstvo. Travemilnde. (Dalje prih.) — 251 -Dopisi. Iz savinjske doline. 4. julija t. 1. zbralo se nas je v sredini savinjske dolino v Letužu precejšnje število učiteljev k zborovanju ^Savinjskega učiteljskega društva11. Tudi nekaj neučiteljev nas je počastilo sč svojim dohodom, in to vzlasti iz Mozirja, v znak, da ima naše društvo dokaj prijateljev mej narodom. Čudili pa smo se, vidč, da so nas Gornje-savinj-čanje zopet na cedilu pustili, ko je bil kraj zborovanja vendar ravno v središči savinjske doline. Kar se zborovanja tiče, omenim le, da je imel najpervo odbor sejo, pri kojej se jo živahno pretrosovalo, kaj naj bi se z denarjem ukrenilo. Isto tako je bil povod živahnosti §. 2. društvenih pravil o spisovanji in razširjevanji primernih spisov. Ker naše društvo ne stoji v gmotnem oziru ravno na najterdnejih nogah, zbog tega je težko izpolnjevati omenjeno točko, lpak so sklene, z ovo namero ne predolgo odlašati, marveč vže pri prihotlnjej odborovqj seji določiti tvarino, kojo ima obsegati dotični spis, ki ga dA društvo na svetlo. Le na takov način se zamorejo s časoma pridobiti primerni spisi. Po seji bila je skupna zabava, pri kojej je g. Meglič, učitelj iz Vranjskega, prav temeljito in umljivo predaval o škodljivih živalih. Videlo seje, daje govornik v kmetijstvu izurjen, in da je teorijo in prakso združil v lepo celoto. Pri tej priliki omenim naj jaku koristne knjižice: „Živali, kmetijstvu in gozdarstvu koristne, z posebnim ozirom na zatiranje škodljivega mrčesa". Po Viljem Schleicher-u izdala družba kmetijska kranjska. Knjižica je vse hvale vredna, zato bi se ne smela pogrešati pri nobodnem učitelju, kajti je kot nalašč za učitelja.') Iz Šent Jurja, dne 27. julija 1877. Celjsko učiteljsko društvo je imelo 26. julija svoj shod — v tem mesecu druzega že, radi konference, ki bode prihodnji mesec. — Zborovanja se jo udeležilo 18 udov. Iz došlih dopisnic društvu smo zvedeli, da bode štajerski Lehrerbund zboroval 12. septembra zvečer v predskupščini in 13. septembra v glavnej skupščini, katerej naj društva predmet v obravnovalni rod in poročevalco naznanijo. Od onega društva došla je tudi ena „Denkschrift“, v katerej se govori o kaznovanji v šoli, ter se naposled priporoča naprava „Rettungshauser“. Praktične obravnave — brez vse priprave — kako kteri v svojej šoli obravnava začetni nauk o decimalah, so bile jako živahne. Udeleževali so se te razprave gg. Tisch, Bobisut, Miklauz, Rupnik, Lopan. O zgodovinskih podobah se je govorilo in posvetovalo mnogo, a sklenilo se nij nič. V. J. Slovstvo. (Napoved novih slovenskih šolskih knjižic.) Slovenska šolska literatura se bode v kratkem s nekaterimi praktičnimi pa cenimi šolskimi knjižicami pomnožila. V posebnih odtiskih pridejo namreč kot ') Na tem dopisu ni bil dopisnik podpisan; v prihodnost prosimo, da nam svoje ime poveste. Ur. ponatis iz „Učitelja“ na svetlo: 1. Kocenov Zemljepis, 2. „USitolj Dobrašin", 3. Kratek pregled štajerske, kranjske, koroško in primorske zgodovine za učence ljudskih šol. Šolske novice in drobtine. (Vabilo k občnemu zboru ^Učiteljskega društva za slovenski Štajer') v Brežicah, v torek 18. septembra. Dasi so učiteljska zborovanja prav pogostoma, dasi od njih nemarno toliko koristi, kolikor se je začetkoma pričakovalo: vendar podpisani odbor ne more drugače, nego da s tem najuljudneje vabi vse p. n. ude našega društva in druge slovenske učitelje k občnemu zboru svojemu. Radi obilih druzih učiteljskih skupščin, n. pr. zborovanj okrajnih učiteljskih društev, okrajnih konferenc vladnih, deželne učiteljske zveze in deželne učiteljske konference vladne bi mi bili sicer našo glavno učiteljsko skupščino letos opustili; toda v sklicovanje našega občnega zbora vežejo nas društvena pravila in kar je še več, čast naša in vseh zavednih slo-vensko-štajerskih učiteljev. Opustimo mi naša letna zborovanja, hitro utegnejo reči naši neprijatelji, da smo odstopili od svojih načel, ali da nimamo več priveržencev ali kaj podobnega. To je en uzrok, iz katerega vabimo slovenske učitelje letos v Brežice (Rann), imamo pa za to še več razlogov. Med letom dohaja sicer učitelj k raznim zborovanjem; toda pri vseh teh, zlasti pri vladnih konferencah ne razpravljajo se one razmere naše, ki zadevajo zlasti slovensko-štajorsko šolstvo, in kar so razpravlja, zgodi se to nekako z zavezanimi rokami. Pri našem zboru bode pak dovoljena odkritoserčna beseda, in to domača beseda slovenska, katero se pri druzih zborih tako rado prezira in ovira. K našemu zboru se snido dobri in odkriti slovenski učitelji, zvesti prijatelji in bratje, tako rekoč, udje ene družine, katere navdaja sveta navdušenost za napredek domačegašol-stva na zdravih, t. j. narodnih, pedagogičnih načelih. Na dnevni red se postavijo najpervo društvene zadeve, ki so: 1. nagovor predsednika; 2. poročilo tajnika; 3. poročilo blagajnika; 4. volitev 3 pregledovalcev računa; 5. pogovor o bodočem društvenem delovanji; 6. določitev društvenega sedeža za bodoče leto; 7. določitev kraja za bodoči občni zbor; 8. volitev predsednika in 14 odbornikov; 9. razni predlogi. Kolikor bode čas dovolil, obravnavale se bodo one točke izmed nasvetovanih vprašanj, katere si bode občni zbor sam izvolil. Nasvetovana so sledeča pitanja: 1. drugi deželni jezik v narodni šoli (g. Žinko); 2. domača vzgoja (g. Žinko); 3. rastlinstvo v narodni šoli (g. Brezovnik); 4. o pomanjkljivostih slovensko-štajerskega šolstva (g. Lapajue); 5. poročilo o deželni učiteljski- konferenci in o zboru učiteljske zveze. (Ako se za to oglasi kateri poročevalec.) — Z ozirom na priobčen, precej zanimiv program, z ozirom na to, da nas bode brežko učiteljstvo gotovo prijazno sprejelo, z ozirom na dobljeno znižano ceno (glej spodej) po železnicah; pričakujemo od vseh slovenskih učiteljev, osobito bližnjih to- in onstran savskih obilo vdeležbe. (Vožnja za znižano ceno.) Na našo prošnjo dovolilo nam je vodstvo južne železnice za ‘/s znižano ceno na sledečih dragah: od Maribora, od Središča, od Ljubljane in Zagreba do Brežic in nazaj s poštnimi in osebenskimi vlaki (razen berzo-vlakov) v vozovih II. in III. reda. Stavi pa vodstvo sledeče pogoje: Vsak ud društva (udeležitelj) zbora so mora skazati z društveno pristopnico (to že imajo nekateri gg. iz prejšnjih let) in legitimicijsko karto (to dobč pri nas, treba se samo oglasiti). S temi se dobi na štacijah omenjenih čert karto po znižani ceni (»/,) zn vožnjo v Brežice in nazaj. Opomni se dalje, da se morajo dati legitimicijske karte prešterapljati na obeh štacijah. To znižanje cene velja od 16. do 20. septembra. — Ako kdo še kaj več razjasnila potrebuje, naj se do nas oberne. — Prihodnjič priobčimo lokal zborovanja i začetek, potem o veselici, ako bo mogoče kaj osnovati. — Gg. odbornike v tej zadevi v Brežicah pač lepo prosimo vse pomoči. V Ljutomeru 10. avgusta 1877. Odbor ».Učiteljskega društva za slovenski Štajer". Dostavek. Ko smo bili vabilo k zboru v Brežicah Se v tisk poslali, nam je doSel od ondot nepovoljen glas, da večina onih odbornikov, ki delajo priprave za zbor, bode vsled bolezni (g. Poljanec), vsied preseljevanja (g. Voglar) \n privatnih razmer druzih gg. ne-navzoča 18. septembra v Brežicah. Ako nam do 1. septembra ne dojdejo od drugih strani povoljni glasi o udeležbi, utegnemo Se v bodoči Številki „Učitelja‘‘ zbor preklicati. (O konferenci v Ločah) se nam piše: 30. julija t. I. smo imeli učitelji šmarijskega in konjiškega okraja skupno konferenco v Ločah. Zbrano jo bilo b’.izo 30 učiteljev. Konferirali so: Malenšek, Šumar, Jurkovič, Pučnik. Kapun in Teran. Konferenca je trajala od '/j 9 zj- do 1 p. pid. in od ‘/a 3 do '/a 7,p. pid. Za šiuarijski okraj gre k deželni učiteljski konferenci Jurkovič, za konjiški pa P. Kapun. (Iz Starega terga na Notranjskem.) Pri nas smo končali š. leto 26. julija. Zjutraj je bila skušinja v vseh treh razredih in popoldne pa šolarska veselica kakor lani Doci smo dali pečenke od dvoh telet, in ene ovce, kruha in vina. Naše gospe in svobito mil, kneginja Schonburg-Waldenburg so napekle dokaj kolačev, ki so se razdelili mej otroke, kojih je bilo 250 Po jedi so deklamirali in peli iz vseh treh razredov posebej in skupno Ob 7. uri zv čer smo doco izpustili domov. Vsom dobrotnikom pa kličem še enkrat: serčna hvala v imenu mladineI Živili! Janko Žirovnik. (Na učiteljišči v Kopru) so položili izpit učiteljske zrelosti sledeči gg. kandidati: Leop. Furlani, Ant. Kacafura, Mih. Karau ščič, Iv. Krajnik, Jan. Leban, Ant. Zorzut, Leop. Žorž in privatist Fr. Černe. (Udje izprasevalno komisije za ljudske in meščanske sole v Terstu) so gg.: Ant. Klodič, (ravnatelj), Dr. V. Braun (namestnik), P. Rajak o v ie, Jož. Accun ti, Avg. Viorth al or, Iv. Cattaneo, Jož. Merger, Pr. Swida, H. Zernitz, R. Pibernik, Ana Stumpfi, Leop. L a u d is. (Poslano.) Slavno vrodništvo! Dne 5. julija t. 1., štev 13, stran 204 ima „Slov. Učitolj“ iz celjske okol ce zelo naopačen (?. Ur.) dopis o šolskih razmerah na Doberni. Blagovolite toraj sprejeti v Svoj cenjeni list slodečo djansko pojasnilo. Pervič ni res, da bi deželni šolski svet zaukazal, naj bo v II. razredu nemščina učni jezik, marveč so jo samo število poduku v nemščini na tjeden določenih šolskib ur pomnožilo tako, da vsak razred dobi po jedno uro več. Neresnična je toraj tudi številka gledč slovenščine določenih ur.') Dalje je neresnična terditva, da bi se moralo računstvo, naravo- in zemljepis predavati nemški. Nasprotno zaukazal je deželni šolski svet, naj so pri računstvu samo 2 uri rabi nemščina9) ter je v dotičnem zaukazu razločno, da se pri rečenih predmetih na nemščino bolje ozira še le takrat, ko so si otroci v tej stroki žo dovolj predznanja prilastili. *) Ni tedaj na mostu opomba: „ali bodo otroci, kateri so večjidel hribovci, razumeli?" (Kaj ne bi? Ur.) Kar se tičo ravnanja načelnika Dr. Paltanfa, bodi povedano, da je isti zastopal mnenje krajno-šolskega sveta in občine Dobernske, ktera po napredek tukajšnjega ljudstva za potrebno spoznava, da se šolskej mladeži podeli priložnost, izuriti se v nemščini.4) Krajnošolski svet na Doberni. Razpisi učiteljskih služeb po Slovenskem. Na štajerskem: Podučiteljska služba pri sv. Petru pri Radgoni (4r.) s 480 (360) gld. do 23. avg. na kr. š. sv. Podučiteljska služba pri sv. Duhu blizo sv. Jurja na Ščavnici (2r.) s 440 (330) gld. do 23 avg. na kr. š. sv. Podučiteljska služba v Rečici (2r.) pri Mozirji s s 440 (330) gld. do 15. oktobra na kr. š. sv. Na Kranjskem: Učiteljske službe na enorazrodnioah v Cernem verhu, Hotedoršioi in Begunjcah (pri Cirknici) s 450 gld. in stan. do 7. sept. na kr. š. svet. Služba učiteljice v Metliki (500 in stan.) do 15. sept. Učiteljske službe v Nemški loki (500), v Polomu, Gotenici, Morovici (po 450), v Kočovji (400), 2 učiteljski službi v So-deršici (ono 500, ena 400 in stan.). Učiteljske službe v Srednji vasi (2razr.), v V. Laščah (2razr), v Loškem potoku (2razr.) s 400 gld., v Dobrem polji s 450 gld. do 31. avg. na kr š. svet. Premembe pri učiteljstvu po Slovenskem. Na Štajerskem: Gospoda J. Škoflek na Vranskem in Al. Cizelj v Moz>rji, oba nadučitelja sta menjala s službami. G. Fr. Bezjak, (Wesiak), učitelj pri sv. Križu pri Slatini; gospodična Ida Salficky, učiteljica ženskih del v Ločah. Na Kranjskem: G. Avgust, Adamič, učitolj na Dobravi pri Ljubljani. 'J Koliko ur je torej nemščini, in koliko slovenščini odločenih? Ur. 'J Ali je to pedagogično, da so pri računstvu ozira na nemščini?! Ur. ’) Ali je pa mogočo, da si otroci v 2. razredu še dovolj znanja v realističnih predmetih pridobč? Ur. *) Kdo to ttyi? Toda perva roč je materinski jezik, drugič znanje in duševno izobraževanjo v obče in tretjič naj si bo še le nemščina. Ur. U nterlehr er stelle an der vicrklassigon Volksschule in Windisohgraz ist die Stelle mit den Beziigcn der II. Gehaltsklasse sogleich definitiv oder auch provieorisoh zu besetzen. Bowerber oder Bowerberinen, welohe der deutschen und slovenischen Sprache inSchtig sind, wollen ihre dokumentirten Gesuche im vorgeschrie-benen Dienstwege an den Ortsschulrath in Windi8ch-Graz bis langstens 10. September d. J. leiten. Bezirks-Sohulrath Windisoh-Graz den 4. Juni 1817. 1—2 Der Vorsitzcnde: Rupnik m. p. V Pragi v založbi Felkl-na in sina (Celetua ulica, č. 30) so izišle po priporočilu „Učiteljskega društva za slovenski Štajeru: NOVE RISANKE s slovenskimi napisi in s prav dobrim, debelim papirjem. Perva, druga in tretja risanka so pikčaste, če-terta ima čisti papir. V 1. risanki so pike 1 cm., v 2.-2 cm., v 3.—4 cm. narazen. 100 kosov velja 4 gld. 50 kr.; posamezni sešitki (s 6 listi) so po 6 kr. Za slovenske šole jih ima pa v zalogi Janez GJ-iontini in Fr. IDubois v Ljubljani. v Ljutomer n. Zlasti opozorujomo slavne okrajne šolske svete, p. n. gospode šolske ravnatelje iu učitelje na naše, izverstne po najnovejših zemljepisnih znanostih ured-jene zemeljske krogle (globe), luno- inpla-netostroje najnižjih cen v slovenskem, hervat-skem in s er bs k e m jeziku. Visoko naučno mini-sterstvo jih je v svojem času kot edino za šolo pripravne priporočilo. 04C Vzori (obrazci) se na zahtevanje zastonj in franko pošiljajo. Felkl in sina. 8—12 tergovina s papirjem v Pragi. P razstava na XXVI. „3^ skupina