Marko Elsner Grošelj
Metulji letijo po svoje
1.
Zvrtinčen list na tleh me spomni na samoto pod drevesom, ponosen plašč nekoga drugega,
sposojeno življenje, ki ne uboga angelov, drevo ne odgovori, ziblje se, nenaden pok ne splaši uboge kretnje, ptice obstojijo kot pege v očesu, čutim, kako se veje naslonijo na moj hrbet, z nogami sem nižje od polja, v žilah zime, njenega ledu.
2.
Nekaj misli, ki mi jih je dal mah z vlažnimi tačkami, roji mrčesa in Baobab na reki Swan bodo ostale nepojasnjene, recimo, kako se izneveri drevo v preveliki budnosti, ki jo rotirajoča vrana dvigne v modre višave, slep dan, kamor stopam bos, brez magičnega zrcala, spoznanje, kako lahkotna je izguba, strmenje, ki se mi ni posrečilo, odhod vlaka z izpuščaji zadnjih stanovanjskih blokov,
premikajočih se od violončela do praznine, z nabrežja med semena trte, od zračnice tira do razrezanega platna.
3.
To ni bilo prebujanje pomladi, odjuga zimskih dni, sokovi oživljenega sveta, to ni bil čas samomorov, krčevitega rojevanja, trganje od zaledenele pokrajine, pokanje zemlje, napetih popkov, to je bilo sestopanje z blaznega vrtenja, obrnjen hrbet ulicam, zapuščanje porcelana, leteči predmeti mraka, obetavno jutro, negotova hoja
k novemu domu, opazovanje vzdrhtele narave,
ki ji skopost zadostuje preživeti v milini.
4.
Veter, izzivam te, položi svoje karte na mizo,
ne pihljaj tako previdno, ne tipaj
v špranje kot gospodična
v petičnih čeveljcih,
ne predajaj se zgolj skritim jasam,
vzgonu ljubezni, ki ti jo pošilja sonce,
prekliči že te grape, brezdušje,
sram obzidja, naredi kot jaz,
raztogoti se, vreden si orkana,
raztrgaj reklamne panoje na koščke,
saj imaš zobe,
prečisti mojo dušo,
ko se ti dajem gol in praznih rok,
približaj mi obzorje,
ki se hrani z menoj,
zvok tesnobe na robu.
5.
V jasnih nočeh sem prisluškoval
obračanju kamenja v reki,
zvoku, ki prihaja iz trebuha
in se okrepi v skali, ostanku ledenika,
predstavljal sem si, da plavam
skozi čas in kamenine,
da vem toliko kot drevo v zemlji,
razumel sem gibe, ki jih je brusila voda,
srčno črto v varovanju hiše
neke mrzle zime,
ki ostaja kot privid
še bolj ljubeč, telo z ledom
v nogah, zavetje v ustih,
ki jim dih na šipi razpre dlan
za sanje, sanjati, sem rekel,
ob vseh teh velikih vodah,
ki nosijo srebrne mladice
v enaki višini.
6.
Vsa moja namišljena pomembnost zbledi, ko taščica pozoblje sonce, vsa nadutost izgine, ko zima zgrize železo v srcu, ko tesnobo prežene prva snežinka in sem doma, nenasilen glas, toda tanek in visok, zdrobi steklene bisere neslišnosti, golobje siva zima, to sem rekel nižini, pokaže na pesek oblakov, zato sem neprestano odsoten pred klici iz onstranstva.
7.
Nikjer drugje nisem prepoznal svojega obraza, zato sem prišel nekega dne, ko je padal dež, in tako je ostalo, ne da bi me pustila pokrajina iz neodposlanih pisem, božajoč odlomljen žamet mize, dišečo kožo doline in tvoja ledja, ki jih je dvignil vonj po mleku, ko si me tistega srečnega dne okušala s prstjo, sajami in kristali, da bi ti bil podoben, da bi izginila med drevjem in se stopila s sokovi, ki so vreli iz podzemnih votlin najinih prstov.
8.
Ne premaknem se iz sobe, morda je oni svet bolj za druge, ne zanimajo me zlati kvadrati, titan in platina in silicij na stojnicah, rad imam to goličavo v preletih, trapasto nebo, na pol pozabljeno, rad imam hrapave, izumrle roke, zažgano suhljad in nežno prezimovanje, rad imam od vode izsekana korita, svetlo močvirje in metulje, ki letijo po svoje.
9.
"Ni imel svojega lutnarja," stavek iz neke knjige, ki ga ne morem pozabiti, saj je kot včerajšnja svetla zvezda, ki sem jo opazoval v prizoru s črnim borom v pečini, kulisa tihote, tako nemogoče navzoča v vseh prihodnjih stavkih, izrečenih besedah, dihanju, žlice v predalu potresavajo nebo, nikoli ni prepozno, da ne bi mislil nate, moji zobje se majejo kot krhka, uporna stebla sredi zime, izigrane besede povešajo svoje lase v amalgam demonov, ki plešejo sredi vrta in mečejo nože v prazno.