26
Izidor Cankar kot ocenjevalec literature   s srbohrvaškega jezikovnega območja
Po bibliografiji del Izidorja Cankarja, ki jo prinaša Letopis SAZU za leto 1953, se je ta pisatelj in umetnostni zgodovinar z literarno kritiko ukvarjal le nekaj več kot eno desetletje (1906—1917) in svoje tovrstne prispevke vedno objavljal v Domu in svetu (DS). Bibliografija navaja 57 enot; kar četrtina ocen takratne literarne produkcije se nanaša na knjige in zbornike, objavljene v srbohrvaščini.
Izbor del, o katerih je pisal, je vsekakor naključen; če bi o tej kritiki (in kritiku) sodili samo po imenih avtorjev in del, o katerih je tekla beseda, bi bil ta del Cankarjevega opusa komaj omembe vreden. V tem, vsekakor zelo plodnem obdobju, ko so se v srbski in hrvaški literaturi pojavljala pomembna imena (od Dučiča, Rakiča, šantiča, Matoša, Nehajeva, Šimunoviča, do A. B. Šimiča, Milutina Bojiča, Sime Panduroviča in Vladislava Petkoviča Disa), Cankar piše, recimo, o Miroslavu Hircu, ki v samozaložbi izda zbirko, potem pa se popolnoma posveti ornitologiji in ga niti ena literarna zgodovina sploh ne omenja. Lahko pa rečemo — v določeno obrambo Cankarju — da je bil takrat in dolgo potem takšen naključen izbor bolj ali manj stalna praksa. Pomanjkanje informacij je vsekakor glavni vzrok takšnemu, bolj naključnemu kot premišljenemu »izboru« del iz drugih literatur.
In vendar se Cankarjeve ocene bistveno razlikujejo od ocen del iz istega področja, ki so jih takrat drugi pisali (predvsem pa najbolj plodovit med njimi — Janko Barle).
Samo v prvem letu recenzij je Cankar pisal oceno tiste knjige, ki je pred njim; pozneje postanejo njegovi tovrstni teksti mediji, da razširja lastna stališča o literaturi in umetnosti. Iz'vseh Cankarjevih ocen knjig lahko razberemo njegovo poetiko; in ta je formulirana tako, da se obrača predvsem k bralcu, ne pa k avtorju knjige (pisatelju). Osnovni namen Cankarja — kritika je: kultivirati, izobraziti čitatelja,
Marija Mitrović
27       Izidor Cankar kot ocenjevalec literature s srbohrvaškega jezikovnega območja
ne samo povedati mu, zakaj je določeno delo dobro in kaj v njem ne more obveljati, ampak tudi, ali predvsem, kako se kak pojav imenuje, kaj je bistvo tega pojava, kaj je bistvo ustvarjanja itn.
Prvi zapis iz področja, ki nas tukaj zanima, je posvečen romanu Zapreke Vjenceslava Novaka (DS 1906, str. 442). Novak je znano ime hrvaškega realizma, takrat nedvomno institucionalno še priznano, kljub prodoru »mladih« in kljub modernejši praksi ustvarjanja (svoj modernizirano-realistični opus je že končal Janko Leskovar, Matoš je v polnem zamahu, delujejo še: Milivoj Dežman-Ivanov, Josip Kosor, Branimir Livadič, Milutin Cihlar-Nehajev). Cankar piše o Novaku konvencionalno kritiko: ga najprej predstavi kot »človeka velikega talenta in globoke duše, ki je bila na čustvih vsa bogata«, nato pa kratko povzema povest, omenja, da je v delu »dosti postranskega« in pri tem »trpi motivacija«, ter da »selška in malomeška inteligenca nosi znane in že mnogokrat opisane znake«. Med vrsticami je čutiti, da tovrstno klišetirano in idealizirano pisanje kritiku ni blizu, vendar svojo oceno zaključuje s pohvalo: »Povest je gladko pisana in dela veliko čast hrvaški literaturi«. — To je še tipična takratna ocena knjige, ki delo graja in obenem pohvali, ki se omeji na besedo o konkretnem delu, predvsem o njegovi vsebini, mimogrede pa pove še nekaj besed o stilu, kompoziciji, jeziku in se konča s splošno pohvalo.
Druga Cankarjeva kritika, objavljena na istem mestu, takoj za prvo, se nanaša na literarni prvenec, na prvo in obenem tudi zadnjo zbirko Na bespuču Miroslava Hirca, poznejšega ornitologa. Ta kritika je značilna le po svojem zadnjem stavku: ko namreč Cankar ugotovi, da se pesnik uči od »starih« in obenem že od modernistov, a sprejema le površne, »neznatne malenkosti«, notranje globine pa ne dojame, končuje s stavkom, ki je — kot se nam zdi — bistveno usmerjal tudi poznejše Cankarjeve knjižne ocene. Tu namreč pravi: »Ko bi ne bili prepričani, da je vsako poučevanje v tem oziru smešno in brezuspešno, bi dejali: Manj šablonskih gest in več odkritosrčne poezije«. Cankar se glasno odpoveduje kritiki, namenjeni avtorju, ker da takšno pisanje ne more vplivati na avtorja. Če se spomnimo, kako se je prav v tem času Ivan Cankar moral bojevati proti kritiki, ki ga je imela namen poučevati, nam je ta Izidorjeva zelo zgodaj izpričana obrnjenost na publiko in ne na pisatelja tembolj dragocena.
2e v zgodnji kritiki vidimo tudi to, kako odločno odklanja Izidor Cankar vse, kar diši po shemi, ideji, kar ni plod globokega notranjega doživetja.
2e v drugi številki naslednjega letnika DS, ko piše oceno Ilešičeve antologije Cvieče slovenskoga pjesničtva, pripravljene za Hrvate in objavljene pri Matici Hrvatski, se ves čas obrača k bralcu, mu posreduje lastno predstavo o dotedanji slovenski literaturi, kakor tudi o moderni; le mimogrede izreče kritično opombo na račun izbora: antolo-gijski izbor sodobne slovenske literature se bo moral začeti tam, kjer je Ilešič obstal. Čeprav se strinja z avtorjem antologije, da je že »nastopil razkroj moderne«, se zavzema, da bi tisto, kar je novo in kar je zaznamovalo najnovejšo dobo, bilo kot tako tudi predstavljeno.
Iz oznake moderne, ki jo podaja v oceni Ilešičeve knjige, lahko razberemo, da mu ta ni povsem blizu, predvsem zato ne, ker je »vsaka
28                                                                                                                       Marija Mitrović
vez s preteklostjo in tradicijo pretrgana«, ter zato, ker modernist »vidi resnično življenje, a ga hote prezira«. Ker pa je Cankarjev namen odpirati oči publiki, ji predstaviti tisto, kar trenutno obstaja in živi v umetnosti, in je pri tem ne obremenjevati z lastno negativno oceno, nam tudi na koncu tega teksta izraža svoje zaupanje v mlade, v njihovo »pot navzgor«. Ta vera pa temelji predvsem na njihovi želji »za narod delovati, učiti ga«, temelji torej na volji modernistov do socialnega delovanja, kar je seveda paradoks (ki ga Cankar ne vidi)-, če namreč modernist prezira resnično življenje, kako potem in odkod »želja po delovanju«? Cankarju je očitno pomembno omogočiti mladim, jim odpreti pot do publike, ne glede na to, da ima določene pomisleke ob njihovi poetiki.
Toleranca, celo spodbujanje rasti tistega organizma, ki nastaja s strastjo, iskreno vero, notranjo energijo, pa četudi to, kar nastaja tako, ni v skladu s kritikovim estetičnim idealom (in ta je bližji klasiki kot modernizmu, saj ga v tej kritiki Ilešičeve antologije izraža stavek: »dobro in lepo združeni v metafizično harmonijo«) — to je lastnost Cankarjevih kritik nasploh, do veljave pa prihaja tudi v ocenah knjig, ki prihajajo s srbohrvaškega jezikovnega območja ali pa so mu namenjene.
Če se Cankar zavzema za moderno in njeno poetiko zato, ker želi pripomoči k razvoju nečesa, kar sam ne sprejema, je pa »v zraku« in nastaja z iskreno notranjo vero in strastjo, se do ilirizma opredeljuje kot do nečesa, ki mu je intimno zelo blizu. Le prosto preštevanje prispevkov nas opozarja na določeno avtorjevo simpatijo do ilirizma: od štirinajstih tekstov, ki nas tukaj zanimajo, se kar pet bibliografskih enot nanaša na delo Frana Ilešiča, znanega propagatorja književnih zvez med Slovenci in Hrvati, a obenem tudi ilirizma. Toda za Cankarja ilirizem ni konkretno, zgodovinsko omejeno gibanje, niti ne iluzija o stapljanju sorodnih narodov. Ilirizem je za Cankarja sinonim gorečnosti, vere v lepši jutri, sinonim patriotizma in očarljive mladosti določenega naroda. »Pri nas je novejša literarna smer diskreditirala vse rodoljube dodobra. Iz preperelih ilirskih trobojnic pa veje tisti omam-ljivi čar mladosti in velikega, nezapravljivega življenja, ki se nam majhnim ljudem toži po njem vse do groba.« (DS 1907, 139). Te stavke piše Cankar v oceni prve knjige Hrvatske knjižnice, ki jo Slovenska Matica začne objavljati leta 1907, ureja jo seveda profesor Ilešič. Ob drugem zvezku naslednjega leta Cankar zopet piše: »Ilirci so storili svojo dolžnost, zbudili so veliko sil, ki se le še niso vse razgibale, in na potomcih je, da delo nadaljujejo.«
Danes, ob 150-obletnici ilirizma, žele v hrvaški znanosti razumeti ta pojav prav tako, kakor ga je — zdi se — prvi izrazil Izidor Cankar v svojih ocenah nekaterih knjig iz Hrvaške, (torej kot goreč patriotizem in vero v prihodnost).
Poleg plamteče vere v rod in narod, ki jo Cankar najde v ilirizmu, mu je izvabila navdušenje tudi zveza z »davno tradicijo, ki pri vsakem narodu čisti in razkužuje, kadar se splošni okus začne kvariti«. Dve knjigi iz leta 1910 sta mu posebej všeč in o njiju piše najbolj pohvalne ocene; in obe sta izrastli iz ustne tradicije. Ferid Maglajič je objavil
29       Izidor Cankar kot ocenjevalec literature s srbohrvaškega jezikovnega območja
zbirko povesti Iz starog vilajeta, ki jo Janko Barle v DS predstavlja na že znani način: posreduje nam vsebino in pove nekaj obotavljivih pohval. V isti številki, v nadaljevanju, objavlja še Cankar oceno, očitno nezadovoljen s prvo (Barletovo). Tu povzdiguje Maglajiča v sam vrh evropske proze, nekatere povesti (Nišan kraj groba, Bruka, Inoča, Na selu) postavlja celo »Turgenjevu in najboljšemu kar je napisal Maupassant ob bok«. Razlog je: široka navzočnost folklore v Maglaji-čevem pripovedovanju.
Ob zbirki Hrvaških narodnih pesmi, ki jih je isto leto objavila Matica Hrvaška (uredil Nikola Andrič), Cankar piše: »To je nov dokaz, da je le naivno, neposredno čustvo mati umetnosti, vse drugo je le žalostna tolažba in slaboten namestek. Žene v narodnih pesmah ne jokajo parfumiranih solza, temveč kriče ,kao zmija ljuta', kar nam naravnost užge v dušo čustvo, ki ga najlepša beseda ne more dati. Jugoslovanske narodne pesmi bi nam morale postati šola, in kdor bi znal kopati, bi izkopal iz njih zlata na cente. One niso le zgled formalno lepega jezika, marveč tudi čustvene fraze, da ne govorimo o tvarini, ki bi mogla obogatiti našo revščino . . .« (DS 1910, 189)
Cankar je očitno slutil, da bo pravi obrat v moderno poezijo potekal na podlagi tradicionalne literature, ni pa čutil da se je ta obrat že začel tudi v slovenski literaturi, še bolj kot pri Maglajiču, npr. pri Murnu. Pomembno pa je tudi, da ob drugem tekstu (S. Budisavljevič, S Ličke grude, DS 1914, 166) Cankar vendarle zavrne prozo, ki je preobložena z ustno tradicijo. Kadar je jezik — pravi Cankar — »iskano naroden in se preprosto naslanja na narodno pesem« ne more biti umetniško uspešen in estetsko pomemben. Če namreč glavna težnja pisateljeva postane »posneti narodni jezik in narodni značaj«, postane literarno delo enostransko, »kakor je vsaka književna težnja enostranska«.
Če je zveza s tradicionalno umetnostjo nezamenljiva osnova moderne umetnosti, sta, po Cankarju, tendencioznost in klisetiranost njena smrt. Leta 1911 si naš avtor izbere knjigi, ki ju kvarita ravnokar omenjeni hibi: Matija (Mate) Lisičar piše povesti, ki jih »močno kazi. .. lažniva, neumetniška in vedno nemirna tendenca«, od Kumičiča, pisatelja, ki se je celo eksplicite zavzemal za tendenciozno prozo, pa si izbere slab roman, objavljen že pred četrtletjem (Začudjeni svatovi, 1883) in napiše uničujočo kritiko knjige, ki uporablja »obledele kulise z odra idealističnega romana« (DS 1911, 80).
Naj na koncu omenim, da je znal Cankar tudi med hrvaškimi in srbskimi pisatelji slutiti novo, moderno poetiko, ko jo je prej že odkril pri Slovencu Joži Lovrenčiču, npr. Ob Nazorjevi zbirki Stoimena (DS 1917, 331) pravi, da »močno spominja na šolo francoskih simbo-listov«. Takrat kritika ni več brala Nazorja kot simbolista, potisnila ga je v kot, med »stare«. Simo Matavulj pa šele v najnovejšem času dobiva priznanja kot moderen pisatelj, takrat (leta 1908) so ga brali kot zapoznelega realista. Cankar sicer pravi da je »nemir bolj pri Matavulju doma, kot pri njegovih junakih«; in dalje: »Življenje mu ne obstoji iz dušeslovnih procesov — zdi se, kakor da je bil Maupassan-tove šole — temveč iz besede in dejanja, skozi katero proseva misel in čustvo  kot solnce skozi oblake«.  (DS   1908,  282—3.)  — Čeprav
30                                                                                                                       Marija Mitrović
tudi pri Matavulju sluti vrednote proze, skozi katero »trepetajo« »megle« in »pisana svetloba«, je vendarle Nazorja bral z več posluha. Vmes, med Matavuljevo in Nazorjevo oceno, je bil objavljen znani Cankarjev tekst o francoskem simbolizmu (DS 1912); Cankar ni samo razumel in dobro opisal tehniko francoskega simbolizma, temveč se naučil brati tekste tako, da je odkrival in poudarjal, kar je v njih modernega.