—  166 —
Ob drageni grobu
Slika.
^g-f^lrupeni   dih   mrzle   jeseni  je dahnil   tudi na
rj^d|| njivico božjo. Žalujka poveša svoje srebrne
*^J liste, kakor bi točila solze z žalujočimi. Ci-
j: *š presa zre s svojimi rumenozelenimi listi po-
nižno naokrog po grobovih, in vednozeleni zimzelen
se klanja k črni zemljici . ..
Ljudje prihajajo na pokopališče povešenih glav in v črnih oblekah, ter nosijo s sabo umetnogojenih cvetlic, da okrasijo zadnjič tihi dom rajnih znancev in sorodnikov. ln bele svečice prižigajo pri grobovih in začrnele kipe krasijo z lepo splelenimi venci.
In čez dan se ozaljša njiva božja, jesen se umika in pomlad zakraljuje — nad grobovi. .. Ljudje pa ho-dijo tihih korakov in v temnih oblekah med gomilami. Žalost jim sije z obrazov in iz povešenih oči. Tu-patam se tuje vzdih in pridušen jok . ..
Glej, ondi na kraju pokopališča stoji črnooble-čena gospa z osirotelo hčerko. Otasen jok se čuje od one strani.
,Vida, ne jokaj!" prosi gospa solznih oči Ali ličerka zaihti še huje : ,,Papa, dragi papa!. ." In gospa poboža hčerki mokro ličice in jo tolaži, ko je sama tako potrebna tolažbe. Na dragem grobu pa gori ne-broj svečic, in mali zubeljčki se nagibljejo v komaj slišnem vetriču.
»Vslani vendar, dragi papa, m pobožaj me — — papa!" Ali le draga mamica ji gladi solzno ličice z mrzlo roko — — —
Lučke na grobovih dogorevajo in Ijudje odha-jajo žalostnih korakov.
Proti mestu se pelje v bogati ekvipaži črnoob-lečena gospa. Solze ji lijejo čez lica in ji padajo v naročaj. In ob nji ihti bogata sirotica in sliska obrazek v mehkc blazine. V bližini nekje pa jokajoče poj6 ZVOnOVi ...                                                A. P. Grigorjev