PoStnlna plačana v gotovini	Cena	1	Din
IZHAJA VSAKO SOBOTO
Letna naročnina 40 Din. — Uredništvo in uprava y Ljubljani, Gledališka ulica 8, telefon št. 2109 Račun poštne hranilnice št. 16.160. — Rokopisov ne vračamo. — Inseratov ne sprejemamoI
Štev. 12.
V Ljubljani, dne 26. novembra 1932.
Leto I.
Štirinajst let naše svobode
Največji naš državni praznik, dan uedi-njenja, bi morali praznovati s slavospevi in hvalnicami. Saj so se v njem uresničile tisočletne sanje naj večjih glasnikov in vodnikov našega naroda. A namesto visoke pesmi hvaležnosti in vdanosti je treba še vedno, da se na ta dan poglabljamo v motno sodobnost in izprašujemo sami sebe: zakaj ni ta dan še tako svetal in svečan, kakor bi moral biti po svojem globokem pomenu? Kako je to, da ideja uedinjenja, ki je vodilna sila naše narodne in kulturne zgodovine, brezdanji vir požrtvovalnosti in neupogljivosti v najtežjem trpljenju naših borb za osvobojenje in temeljni smiisel vsega našega skupnega državnega življenja, da ta ideja ni še po 14 letih svojega slavnostnega razglašenja dosegla one popolne zmage, da bi mogli o vsakem našem državljanu trditi, da se je popolnoma zaveda? ... Zakaj je zopet in zopet potrebno, da se zbirajo nacionalisti v strnjene vrste, da branijo pridobitve svobode pred onimi, ki jih hočejo uničiti? Zakaj?...
Potrebno je, da prav na ta dan premišljamo o tem. Kajti tudi letos — to dobro vemo — ne bo še vihrala z vsake naše hiše državna trobojnica, ne bodo se gnetle množice niti po cerkvah niti po šolah, da prisostvujejo božjim in slavnostnim proslavam mladine, da s tem izkažejo svojo hvaležnost in priznanje za veliko delo, ki je bilo izvršeno. Ne le to, da ne bo niti zastav na hišah ne množic po cerkvah — tu ‘in tam se bo oglasil celo hujskač in negodnik, ki bo v svoji zaslepljenosti in nezmotljivosti prokli-njal, kar drugi blagoslavljajo.
Tako je še danes. Zakaj bi si ne priznali te resnice. In mi pravimo: dokler ne bo tega praznika čutila vsaka jugoslovanska hiša, dokler ga ne bo praznovala vsaka družina dokler ne bo ves svet videl, da se naš narod v polni meri zaveda, kaj pomeni zanj praznik uedinjenja — toliko časa ne moremo biti zadovoljni z našo državno zavestjo, kajti ♦a državna zavest je temelj vsakega pravega državnega življenja. — Vemo, kako n. pr. Amerikanec slavi svoj državni praznik, kako pozna svoj 14. junij, kako enako fašistična Italija in sovjetska Rusija s proslavami odločilnih zgodovinskih dni skrbita za pravo državljansko vzgojo v smislu svojega režima. Pri nas čutimo dan uedinjenja po prestolicah in po narodno zavednih manjših mestih in 'trgih, kjer Sokolstvo poskrbi za primerne Proslave — po deželi pa je le malo krajev, kjer bi se praznik uedinjenja slavil na viden način. Celo šole, ki bi morale biti središče proslav, ne vrše povsod svoje dolžnosti.
Vzrokov, da danes po 14 letih še ne moremo biti zodovoljni s tem, kako se kaže naša državna zavest na dan 1. decembra, so različni. |skati jih moramo v nas samih. V Ul. delu svojih »Spominov,« ki so pravkar izšli, piše sen. Ivan Hribar o tem sledeče:
»Dasi smo osvobojcnjc in zedinjenje v narodni državi z navdušenjem pozdravili, nastopile so, žal, prav kmalu okoliščine, ki so
nam samim mogle biti, vnanjemu svetu pa so bile dokaz, da so nas epohalne izpremembe po svetovni vojni iznenadile. Še več: da z velikimi pridobitvami, ki so nam jih te • izpremembe prinesle, ne vemo kaj početi. Ne-dostajalo nam je politične šole. Zato smo bili čisto nesposobni za smotreno konstrukcijsko delo. In tako smo doživeli, da zastopnikov naroda ni bilo mogoče pripraviti do složnega parlamentarnega dela. Nesposobni smo bili za velike koncepcije, ker je vsak tiščal v svojo stran... Zato so se vnemale strasti od dne do dne huje in pogubneje ter je prišlo naposled tako daleč, da so v narodni skupščini padli morilni streli. . .«
In danes? Nekateri1 bivši glasniki nar. edinstva so se pridružili prodanim izdajicam v inozemstvu in z njimi skupaj napadajo pred svetom svojo narodno državo. Kako žalostna je ta vloga za vsakogar, ki je sin svojega rodu. In v notranjosti države, koliko jih je, ki čakajo, kdaj bodo zaslišali sramotilne glasove izdajalskih kukavic! Ali ste že kdaj gledali naše ljudi, s kakšno čudno ravnodušnostjo ali zlohotnostjo so sprejemali kaka neugodna poročila, ki se dan na dan trosijo o nas po sosednjih državah? Celo poročila, ki so bila zanje neugodna n. pr. o padanju dinarja. Tako malo je tekom 14 let znal naš novi državljan združiti svojo usodo z usodo države. Ko se tu in tam šepečejo take večkrat izmišljene stvari, — se mi zdi, kakor da je Jugoslavija za nas tuja država. Kako redko se je našel državljan, ki je tako klevetanje in sramotenje na licu mesta zavrnil?! In ravno zato, ker število teh hujskačev in zlohot-nežev od časa do časa naraste, morajo se zopet in zopet združevati nacionalne sile, da odbijejo napad. In tudi letos so tu izdajice 1. decembra. Ljudje, ki ne znajo ločiti države od drugih stvari. Kajti v državi je lahko tudi mnogo slabega — krivi so temu slabi ljudje -državljani — zato ni treba, da je država slaba. In če je slaba — naša je, moja je. Slab sin in slaba hči, ki čez lastno hišo zabavlja. Za čudo radi še danes iščemo pa vseh nemških listih in drugod tujih mnenj o naši lastni državi in zelo mnogo damo na to, če komu pri nas ni kaj všeč. Kakor da je to odločilno za nas in kakor da se moramo ravnati po drugih. Ne pomislimo, da pri takih izjavah navadno govori tuja — sebičnost. Posebno velja to za zapadni del naše države, ki je bil stoletja pod nemškim vplivom. Še se pozna suženjstvo tuje kulture. In vendar ravno ti deli naše države nimajo drugega izhoda, kakor ga je ustanovil 1. december 1918. Ko bi imeli Hrvati in Slovenci na izbiro, da kako boljše rešijo svoj narodni problem, bi razumeli vse, kar se včasih dogaja na naših tleh. Dokler pa je to edina pot, ki vodi v srečnejšo bodočnost, je nerazumljiva vsa ona mržnja, ki se iz gotovih krogov širi proti narodni državi. Res, praznik uedinjenja ni še tako svetal in svečan, da bi odmeval z nad vse naše zemlje visoko pod nebo, da bi svet čutil našo radost in samozavest, a treba je, da se vsaj
Veli Joža Uedinjenju:
Vapaj
(Istarski guslar.)
Ovam’ ovamo, preko planina Dodite bračo, doneste spas,
Majke je Slave još dedovina Dokud uz Soču spusta se Kras.
Ovam, ovamo na krvava brda Gorica zove, junački rod,
Slobodu traži iz jarma tvrda Ovamo hitno uprav'te hod.
Ovam’ ovamo gde naših vila Oko Postojne divan je hram;
Do sinjeg mora, gde nam je sila Put je sudbinom odreden vam.
Od Opatije tam do Devina Čuje se tužan, očajan zov,
Dodite spasit ispod tudina Život nam, blago, polje i krov.
Slavnik i Učka, Snežnik i Nanos Našega tela uda su to;
Mirna i Raša bude vam zanos Da nam se vrati slavonsko tlo
Ciorko li cvili Dragonja bane,
Okove teške skinuti rad;
Veliki Jože ljute uz rane Služiti mora latinski grad.
Ovamo kralju, vodo junaka Pazin te čeka, Draga i Lim Hrvatska Istra do Kameljaka
Čezne za tobom srdaščem svim.
Divič da vidiš vilinske dvore Kraljevič Marko gde spava san,
Ovamo žurno naše more Suzama roblja kada si zvan.
Zar da vam tudin večito vlada Sužanjstvo naše večno je zar?
Slobodna brača nada su nada Donet slobodu njihov je mar!
Istarski guslar nas kliče. Dokoder se spušča Soča v morje, do tam je dedovina matere Slavije. Gorica nas kliče — naš junaški rod — hoče svo* bode. Kličejo nas vsi, od Opatije do Devina; udje našega telesa — gore Slavnik, Učka, Snežnik in Nanos. Veli Joža — simbol istarskega naroda, ki trpi in mora služiti latinskemu mestu — Rimu, nas kliče! Narod svoboden — Pazin, hrvatska Istra do Kameljaka te čaka, da bo šla s teboj v zmago« slaven pohod. Bratje! Mi smo jim porok, mi osvo» bojeni, svobodni Jugoslovani smo jim njihova nada. Zavedajmo se in ne pozabimo, da ho edino zdru* žena in močna Jugoslavija zmožna urediti veliko delo — osvoboditi brate.
zavedamo, da je odvisno od nas vseh, da bo srečen in vesel za nas vse. To bo takrat, ko bomo ustvarili take razmere v državi, da bo zadovoljna kar največja večina državljanov. Za to je potrebno delo nacionalnih in socialnih ljudi, treba je prave in zdrave državljanske vzgoje, treba pa je pred vsem vere, da je samo v uedinjenju rešitev nas vseh za vse.	J.	B.
27. november - dan velikega opomina
Narodni izseljenski odbor v Zagrebu je pro« glasil letošnjo nedeljo 27. novembra za izseljenski dan. Vsaj en dan v letu, da se z vso ljubeznijo spominjamo naše krvi, ki sahne v tujini. Da, sah« ne... Naši ljudje — tisoči, desettisoči, o, več sto« tisoč jih je, ki tonejo v bedi in v tujstvu.
V prav nobenem pogledu ni danes življenje jugoslovanskega izseljenca zavidanja vredno. Ko mur še stroji niso odžrli kruha, komur se še boho« tijo v dlaneh trdi žulji pri odkopavanju v rudniku, kdor je še zaposlen pri podiranju težkih smrek v kanadskih gozdovih ali pri poljskih delih na plan« tažah Južne Amerike — vsi morajo za borni za« služek garati kakor črna živina. Izčrpali se bodo in utonili v pozabljeni grob, kakor se zvezda utrne in izgubi v noč.
Še hujše je onim premnogim našim družinam izseljencev v Evropi kakor v Ameriki, ki jih je za« skočila vidra — brezposelnost in jih jaše in grize volk — glad. Čitamo žalostna, žalostna poglavja o njihovem životarenju — naj bo zahvaljen veliki tiskarski Bog, da zadnja leta vendarle čutimo iz stolpcev naših novin utripe našega umirajočega rodu v tujini! A vemo: za največjo bridkost ni besede — in ni je večje tuge in tragedije, kakor živ, zdrav in voljan dela toniti daleč od domo« vine v mračno sivino brezdelnosti in beraštva, v obup in smrt.
Poglejte v Ameriko: že je davno nastopil čas, ko so očetom omahnili krampi v rovih in roke nič več ne strežejo strojem. Le redkim še zarja do« mačih poljan obseva mračne misli — sinovi in hčere je več ne poznajo, tuja jim je beseda dav« nih dedov. Utonili so — žlahtna kri našega rodu se je izgubila v brozgi velike tujine za oceanom.
V Nemčiji, pa dalje tam gori na evropskem zapadu, na Nizozemskem, v Belgiji in Franciji sa« mevajo naše kolonije — še je tam gori blizu sto
Vse je v krizi, naše gospodarstvo, vsi naši sta« novi in sloji. Naenkrat je bila tu, nihče ni vedel, kdaj in odkod. Ko smo se začeli brigati za njo, smo bili že sredi nje. Stali smo prekrižanih rok in z zmedenimi očmi gledali okoli sebe valove, ki so stalno naraščali ter nas zalivali vedno višje. Brez sistema in enotne volje smo se udajali fatalizmu in govorili: »Kriza je prišla, kriza bo prešla, naj se zgodi tako, kot je zapisano!« In takrat se je gospodarski krizi pridružila še bolj nevarna dušev« na kriza, nevarna zlasti za mlado, še ne urejeno državo, ki se nahaja baš sedaj sredi svoje najbolj kritične razvojne stopnje.
Nebroj zdravnikov se je že pojavilo in novi neprestano nastajajo. Vsak ima svoj recept, hvali samo tega; zabavlja čez vse druge, vsi hočejo vliti bolniku svoje edino zveličavno zdravilo, pri tem pa ovirajo drug drugega. Prerivajo sc sem in tja, da se polivajo njih zdravila po tleh, bolnik pa hi« ra! Kje je roka, ki bo napravila enkrat za vselej red, prisilila zdravnike, da se vsedejo resno in tre« zno k skupni mizi, napravijo sporazumno diagnozo in najdejo s skupnim naporom zdravilni lek? Pa ne lek za posamezrre ude in organe, marveč lek, ki naj okrepi celo telo bolnika, poživi zdrave so« kove v telesu in jih požene po vseh udih, da se bodo zopet gibali in uveljavljali v zdravem, smo« trenem delu.
Naša država! Mlada je in njene 1000«kilo« meterske meje so v napotje vsem našim ljubim so« sedom. Vsi bi šli radi preko njih iskat to, kar je od vekov naše, kar pa si prisvajajo radi hrepene« nja po cezarski slavi ali pa zaradi svojega Drangal Ker pa za uporabo orožja niso primerni časi, se vrši boj na druge »kulturne«, toda še bolj opasne načine. Sijajno organizirana in finansirana propa« ganda meče dan za dnem od severa in juga preko mej najgorostasnejše izmišljotine, ki so dobro pre« mišljene in točno prilagodene našim vsakokratnim prilikam. In te izmišljotine, naj bodo še tako ne« umne, gredo od ust do ust, od ušes do ušes! Poj« dite metf ljudi, potipljite jih le nekoliko na to žilico in takoj se jim odpro zatvormee. Vsak ve kaj posebnega in najnovejšega, vsak je to zvedel strogo zaupno iz ust zanesljive, najbolje informi« rane osebe. Če posluša take novice človek, ki nima dovolj samozavesti in kritičnih sposobnosti, se mu morajo ježiti lasje. .lasno pove on vse to svo« jim znancem in tako se širijo take izmišljotine nevzdržno kot poplava.
tisoč slovenskih duš — v vicah trpljenje ne more biti večje. Bližji so nam, do njih vsaj Je sije sonce iz domovine, zaupajo vanjo, ljubijo Jugoslavijo. Ali kar jim mi damo, je vse premalo s tistim, kar bi jim morali dati. Ne zmoremo? Moremo! Mo* ramo!
Izseljenstvo je eno tistih velikih in važnih vprašanj vsakega naroda, ki ga ne more reševati državna uprava sama. Narekuje naloge vsemu na« rodu,, da s skrbjo in prizadevanjem za brate in sestre v tujini manifestira tisto ljubezen, iz ka« tere moramo vsi črpati svojo moč in vero, ako hočemo vzrasti kakor sočno drevo, ki naj požene korenine globoko v rodna tla in ozeleni sleherno vejico, naj seže do koderkoli na tuje.
Nikakega izgovora s krizo in tegobami pod lastno streho! Dokler ne bomo kakor železo v ognju prekaljeni v pravi domovinski ljubezni, bo tudi nas usoda zapisovala propadanju. Velika skupnost zahteva velika žrtvovanja in v najtežjih časih je zavest bratstva edina rešiteljica.
.Narodna odbrana, ki jo vodijo ta načela in hoče v svojem okrilju zbrati vse, ki z vsem srcem čutijo viteštvo skrajne požrtvovalnosti, z budnim očesom spremlja tudi usodo naših pokolenj v tu« jini. Storila bo zanje, kar je v njeni moči: drezala bo, kjer preti škoda zaradi malomarnosti; pospe* ševala, kjer se da količkaj dobrega storiti za naše izseljence; in tudi dejansko jim bo skušala dati vsaj skromne dokaze svoje ljubezni. Za letošnji božič organizira nabiralno akcijo, da bodo naši izseljenci tam gori na severozapadu Evrope čutili vsaj utrinek praznika miru.
Ni še zamujeno in tudi tako slaba nam ne prede v Jugoslaviji, da ne bi imeli za brate v tu« jini koščka tolažbe. Treba je samo dela, volje, po« žrtvovalnosti. Zato nam je 27. november praznik silnega opomina: Ne pozabimo nanje!
Bodimo iskreni in priznajmo, da nosi glavno krivdo naša tako zvana inteligenca. Ne samo oni del naše inteligence, ki ima še danes poseben uži« tek, če sliši kaj slabega in neugodnega o svoji last« ni domovini, ne samo oni inteligentje, ki pravijo, naj vzame vse skupaj vrag, če ne morejo biti na vladi oni. Krivdo nosi tudi nacionalni del naše in« teligence. Proletarizacija uradništva, kriza v svo« bodnih poklicih, trgovini, obrti in industriji ruši živce in slabi odpornost. Naš sicer dober inteli« gent ni več toliko odporen, da bi mogel s treznim premislekom prebaviti vse ono, kar se vsiljuje in vtihotaplja dan na dan do njegovih ušes in izro« čiti vse. kar se mu nudi zastrupljenega in pokvar« jenega. To stanje obstoja in ne hi bilo prav, če bi varali sami sebe. Saj vemo sami, da obide tudi nas, čeprav le mimogrede, čut slabosti in zgubljenosti, ko vidimo okoli sebe ta strašni kaos, pa ne vidi« mo krmarja, ki bi z odlično roko držal krmilo in vodil naš mali čolniček preko divjih valov te go« spodarske in duševne krize. Česa treba?
Predvsem proč z vsemi notranjimi boji. Tudi najbolj zagrizeni separatist, avtonomist ali federa« list ho moral priznati, da niti uresničenje vseh se« paratističnih in federalističnih sanj ne bi prineslo ozdravljenja gospodarstvu, ki ne boleha na poli« tičnih vprašanjih, marveč je bolno v svojem jedru, v vsej svoji strukturi in to povsod, v centralistič« nih in federalističnih državah. Tudi vi, separatisti in federalisti, morate priznati, da izven te države ne boste imeli prilike uganjati svojih političnih —izmov. Če ne bo Jugoslavije, boste tudi Vi suž« nji in hlapci, določeni za prisilno delo, če ne boste morda raje pristppili fašijem in pljuvali na svoje lastne matere.
Država nad vse, to mora biti danes parola vseh, tudi onih, ki ne soglašajo z notranjo uredit« vijo naše države in s smernicami današnjega re« žima. Samo v tej državi bomo lahko živeli člove« ka vredno življenje, samo v tej državi se bomo mogli udejstvovati kot sestaven, enakovreden del državnega naroda, samo v tej državi se bomo la« hko pričkali, ali naj bo urejena tako ali drugače, ali naj bo poslanec, senator, ban in minister ta ali oni izmed nas. Baš vi, ki si želite takih prepirov, morate storiti vse, da ohranite in okrepite to dr« žavo, jo vzdržite močno in polno življenjskih sil in jo spravite preko današnje krize v varen pristan, kajti sicer se vam lahko zgodi, da se ne boste mogli prepirati z nikomur, ker boste le še objekt tuje in nič več subjekt lastne države.
Koliko imamo dobrih moči med nami, pa se zgubljajo v zakulisnih, obskurnih borbah. Njih edina misel gre za sebičnimi cilji: eden hoče ob« držati čast, ki jo je dosegel, drugi mu jo skuša iztrgati za sebe. Eden intrigira in ruši enotno fron« to zato, da bi ga kdo ne vrgel z njegovega stolč« ka, drugi sklepa tajne sporazume, da bi se doko« pal do primernega korita. To je še danes naša po« litika, pri tem pa ne vidimo povodnji, ki nam sega že do vratu, ne sklenemo svojih rok, da bi se skupaj in z združenimi močmi polagoma, korak za korakom, izvlekli na rešilni breg. Mi ne poznamo kompromisov v vsakdanjih stvareh, te so nam bi« stvo in cilj vsega našega žitja in bitja, za kaj viš« jega smo sicer sposobni, toda nočemo se dvigniti, preveč lepo je valjati se v blatu lokalne vsakda« njosti. Če pa se hoče kdo iztrgati iz tega blata, takoj se najdejo prej sprte roke in vlečejo reveža v blato nazaj. In ker so naše roke umazane od tega blata koritarske vsakdanjosti, zamažejo vsa« ko, tudi najčistejšo idejo, katere se oprimejo. Pri nas ni ideja ona, ki nosi ljudi, jih vodi in vzgaja, pri nas hočejo biti osebe nosilke ideje. Posamez« ne osebnosti so po mnenju javnosti, zlasti pa po lastnem prepričanju alfa in omega vsega delova« nja v zvezi z dotično idejo. In tako postane ideja zasebna last posameznikov, ideja je tem ljudem sredstvo za dosego osebnih smotrov in ciljev. Ko pridejo do prepričanja, da se z eno ali drugo idejo ne bodo mogli dokopati do gotovega korita, jo naglo zavržejo in se lotijo druge. Če je ni, jo pa ustvarijo. Glejmo svoje preteklo politično življe« nje. Danes je bil ta ali eni velmož demokrat, jutri je postal radikal, kmetijec ali pa je preskočil celo v klerikalni tabor. Koliko bivših borbenih napred« nih akademikov je prešlo le radi osebne koristi v klerikalni tabor, kjer so potem pljuvali na ono, za kar so se prej navduševali in hvalili ono, kar so prej zaničevali. To je naš podedovani greh, ki nas mori še danes in nam brani, da ne zagrabimo biča in pomedemo z vsemi onimi, ki so si prilastili to ali drugo idejo kot svojo zasebno last, mešetarijo z njo in jo zavržejo, kadar jim ne more donašati nobenih osebnih koristi več.
To razčiščenje je nujno potrebno. Treba bo dela in žrtev, toda za tako delo se splačajo tudi največje žrtve. Proč z vsemi onimi, ki mislijo, da je država ali občina ustvarjena za nje in radi njih ter se ne zavedajo, da je država nekaj vzvišenega, večnega in sakrosanktnega in da se mora temu simbolu suverenega naroda podrediti vsak ne glede na svoj stan, imetek in ugled. Proti vsem, ki se tega ne zavedajo in v praksi krivijo to osnovno na« čelo zdravih narodov, bo treba otvoriti borbo in jih zadeti tam, kjer so najbolj občutljivi. Odkrite nasprotnike zavračati ter jim onemogočati njih destruktivno delo, prikrite nasprotnike pa izvleči na dan ter jih razgaliti pred vso našo javnostjo, da ne bodo imeli več prilike sejati ljuljko po onih razorih, ki jih je dobri naš državljan zoral in po« sejal s tolikim trudom in s tolikimi žrtvami. Pred« vsem pa je treba razgaliti vse one, ki izrabljajo krinko državotvornosti in nacionalizma, da izživ« Ijajo pod to krinko kot veliki patrioti svoje oseb« ne instinkte, si bašejo svoje žepe in rušijo s svo« jim na videz državotvornim delom to, kar zidajo pridne roke naših malih nacionalnih delavcev, ži« vimo danes v trdnjavi, ki je dobro oborožena in dobro preskrbljena ter lahko odbije napade vseh zunanjih sovražnikov, to pa le pod pogojem, da so vsi branilci te države enotni, da preveva vse branilce čut*odgovornosti in čut skupnosti. Izdaja« lec je vsak, ki ruši v današnjih časih tako potreb« no moralo, živimo v vojnem stanju, ki zahteva in opravičuje tudi najradikalnejša sredstva. In teh sredstev se bomo poslužili nacionalisti brez usmi« Ijenja in ne glede na ugled prizadetih, tudi napram osebam, kojih prsa so pokrita z jugoslovanskimi odlikovanji. Javnost pa naj nas v tem boju pod« pira. Naj pač sledi ta boj šele sedaj, ko nismo zaradi svoje napačne kulture izrabili prevratne do« be za tako nujno čiščenje.
ČETNIKI!
V	sredo dnie 30. t. m. ob 20. uri zvečer ustaš novni občni zbor v dvorani restavracije »Pri levu«, Gosposvetska cesta. — Istočasno se sprejema nove člane.	Pripravljalni	odbor.
Klub jugosl. primorskih akademikov. V pone< deljek 28. t. m. ob 20. uri bo v društvenih pnx storili (Gledališka ul. 8/1.) komemoracija za umrlim nadškofom Sedejem. Udeležba častna /adeva vsa« kega člana.
Država nad vse!
Z obhodov
Iz ribarske mreže na Ljubljanici pod trimostjem
—lj Moderna kavarna in katalog godb. V Ljub* ljani imamo sila moderno kavarno, ki bi se, mimo* grede povedano, imenovala lahko tudi po domače kar »Ljubljana«. Toda pri imenu nimajo zasluge se* danji lastniki, pač pa si prizadevajo, da povzdignejo to kavarno res na stališče »modernega« lokala. .Da bi gostje vedeli, katere skladbe igra orkester, dajo na vsako mizo poseben katalog. Do tu bi bilo vse v redu, a ko odpreš ta katalog, se ti dozdeva, da si na Du* naju. — Le nekaj primerov iz tega kataloga: Zel* ler: Vogelhandler, Nedbal: Polenblut, Verdi: Der Trubadur, Der Maskenball, Offenbach: Hoffmans Erzahlungen, Rossini:	Der	Barbier von Sevilla,
D’Albert: Tiefland, Dvorak: Slawischer Tanz itd., itd. Vsi, ki obiskujejo ljubljansko gledališče, vedo, da je naša opera uprizorila Ptičarja, Poljsko kri, Hofmanove pripovedke, Seviljskega brivca, Niža* vo itd. In če se Verdijeve opere lahko prestavi na nemški, bi tudi slovenski ne škodil. Saj je tudi Trubadurja in Ples v maskah uprizorilo naše gle* dališče. Ali se gospodje ne zavedate, kako smešite sami sebe pred tujci? — Kot v zasmeh vsega, kar je nacionalno, kot v veselje nad tem, da so Itali* jani izbrisali v našem Primorju že vsako slovensko črko in ne samo besedo, pa bije vsakega poštenega nacionalista v katalogu dvojezični napis »Gastal* don: Musiča proibita — Prepovedana godba«. — Tako daleč se gre pri nas pod geslom, da je glasba internacionalna.
—lj Krause tudi pri nas. Zadnjič smo poročali
o	drznosti veletrgovine z vinom iz Vršca, kako omadežuje naše uradne dopisnice. Sličnega Krause*a imamo tudi pri nas. Je to Alois Krainz, Vainguts und Grosgrundbezicer, Luttenberg. S takim proti« zakonitim napisom zamašuje svoje sode in jahiraz* pošilja po državi.
— lj V mnogih hišah vidiš nemške napise po stopnjiščih L, II. nadstropje itd., da trenotno ne misliš, da si v beli Ljubljani. Zato svetujemo go* sp o dom hišnim posestnikom, da odstranijo vse nemške izzivalne napise ter jih nadomestijo s slo* venskimi.
—lj Musolini vsepovsod. Očitali smo že »Slo* vencu, da zelo rad prinaša slike Mussolinija. Istega posla se je lotila popularna tedenska re* vija »Življenje in Svet«. V zadnjih dveh številkah razklada na dolgo in široko življenje in delovanje »modernega Nerona«. Saj ga lahko upravičeno tako imenujemo. Kakor je Neron zažgal Rim, tako je Musolini zažgal naše Narodne dome. Ali mora ime tega tirana, ki je podlejši kot roparski poglavar Kalabrije, res v našo zadnjo gorsko vas.
—lj Japanišes mer in Groser ocean imenuje »Slovenec« Japonsko morje in Veliki ocean. Oži* gpsali smo že nekajkrat njegovo malomarnost pri ponatisu geografskih kartic in skic, da si ne da toliko truda, da hi slična imena slovenski napisal.
V	petek 18. t. m. pa zopet smeši z gornjimi naš, odnosno svoj jezik. Saj ste Vi prvi njegovi za* ščitniki in poborniki! Kako pa bi nekateri posko* čili, če bi le en srbski izraz prišel v naš besednjak.
—Ij Vemo, da je največja in najelegantnejša kavarna v Ljubljani pribežališče vseh ljubljanskih Švabov in nemškutar jev. Ker pa leži v centru Ljub* Ijane na vogalu dveh najprometnejših cest, ki nosita imena dveh velikih Slovanov, ni umestno, da ima ta kavarna dvojezične napise, kakor na pr.: Kava Hag, na zahtevo — Auf Verlangen, Tudi se v kleti iste kavarne pridno pleše skoro izključno samo po taktu nemških »tolkačev«.
—lj Slovencev ni več v Jugoslaviji, tako si naj* brže misli neki ljubljanski farmacevt, ker sicer ne bi napisal na škatlico zdravila »Nosal« to*le: Šnupfe jede Štunde genigend »Nosal« in di Naze ajn. Slo* venskega besedila ni. Lastniku 'povemo, da v dravski banovini prevladujejo Slovenci nad Nemci in, da so Nemci manjšina v jugoslovanski narodni državi, medtem, ko smo Slovenci del jugosl. na* roda.
—lj Nemška in italijanska propaganda. V kinu »Ljubljanski dvor« so predvajali kot predfilm do* godke zadnjega meseca po svetu. Med ostalimi se je pojavil na platnu Hitler s svojim spremstvom in množico pristašev. Komaj je izginil Hitler, se je pokazal Mussolini in vsa ostala črna druhal ob proslavi fašistične revolucije. Škoda, da niso pred* vajali tega filma na Rapallski dan..
Zagreb
ISTRSKI DAN.
Težko je iz naše preteklosti našteti prireditve, ki bi .bile resnejše po svoji vsebini, po svoji pu* bliki enodušnejše in v svojem cilju še bolj nacio* nalne, kot je bil »Istrski dan«! (20. XI.). Saj je bila ena sama ogromna celodnevna manifestacija Istranov iz Zagreba za istrsko in za jugoslovansko stvar.
Ob 9. uri dopoldne je bila sv. maša, posvečena spominu istrskih žrtev. Opravil jo je zagrebški nadškof g. dr. Bauer, mož, ki je pred leti odredil molitve za preganjane sonarodnjake v »blaženi« Italiji. Maša se je vršila v katedrali, v oni cerkvi, raz katere je pred tremi leti, na dan uedinjenja, šovinizem raznih Mačkov in Paveličev vrgel črno žalno zastavo... Danes je bila katedrala polna, natrpana, pred oltarjem pa je, obdana od istrskih deklet, čakala blagoslova nova istrska zastava.
Po končani maši je vladika dr. Bauer z asi* stenco blagoslovil novi prapor, nakar je silna m n o* žica naroda v povorki odšla v »Glasbeni zavod«.
V	povorki smo videli enega (!) Sokola v kroju, ta* ko da ne vemo, ali je v Zagrebu zmanjkalo krojev ali Sokolov? Pač pa so prišli v lepem številu skav* ti s praporom, tako da imamo vtis, kot da so Istri po srcu bližji oni, ki je nimajo često na jeziku!
ISTRSKI PRAPOR
je velika umetnina! Napravljen v obliki standarte v državnih barvah, okrašen z rdeče*belo*modrimi resicami, nosi na vrhu belega dvoglavega orla Ena stran nosi zlate črke 1918 — ISTRA — 1922*1932, vse to v okviru iz lipovega venca. Druga stran pa' ima mesto lipe trnov venec, a v njem je izvezen zemljevid zasužnjene slovanske zemlje. Del Italije je v črni barvi, del Avstrije v zeleni, a Jugoslavija v srebrnobeli, naš Jadran pa v modri barvi, dočim se zasužnjena zemlja Istre, Goriške in Koroške ža* lostno odraža v svetlorjavi barvi. Iz Jugoslavije pa sije zlato sonce, trudi se, da bi posvetilo tudi v Istro... Ta simbolna slika pove več kot vsi verzi in vsi izreki drugih praporov.
❖
AKADEMIJA IN MATINEJA V GLASBENEM ZAVODU
ob 11. uri je bila natrpano polna, dasi dvorana ni dosti manjša od ljubljanske unionske. Prireditev je posetilo polno odličnikov, med njimi ban Pero« vic in bivši ban šilovič. Na odru je bil postavljen novi istrski prapor —- v ozadju pa je nad državno trobojnico visel velik zemljevid Julijske Krajine
-	a iznad njega je v mirnem nasmehu gledala na nas slika naše nade, kralja Jugoslavije.
Predsednik »Istre« dr. Ražem je otvoril zboro* vanje: »Nismo vedeli, da nas je toliko, da je celo ta velika dvorana premajhna za vse!... Istrani so šli danes v katedralo Zagreba po blagoslov za svo< je delo, šli so tja s težkim križem enega dela naše nacije, a s praporom vse naše nacije... Naš pro* gram je: za kralja, za državo, za Istro! Upoznajmo predvsem omladino s tem, kar je bilo včeraj, da bo pripravljena za ono, kar pride jutri, kajti Istra je samo nasa in božja!« Viharno pritrjevanje je če* sto prekinjalo ta govor, zlasti ni bilo kraja ovaci* jam za kralja Aleksandra, ko mu je bila kot vrhov* nemu gospodarju tudi odposlana ganljiva brzojav* ka Istranov. Govorilo je še mnogo govornikov, za* stopnikov raznih nacionalnih društev. Vsi govori so imeli isto misel: »Istra mora biti zopet naša.«
Olga PelešsKrnie je h koncu v imenu zagreb* ški žen izmolila himno tužni Istri. »Sestali smo se v tem svetišču, da se pomolimo za sveto, za to veliko našo skupno	zadevo,	da	se	pomolimo za
Istro, kjer kipi naša	kri v	borbi;	za	svobodo naše
vere, jezika... Istra, mučenica naša, ki čakaš v temi časa, da pride Sonce	in	da	Svobodo ugledaš,
Istra, solza naša. ki	tečeš	iz	oči	in	padaš v srca,
da zaboli in da Nebo bolečino sliši in usliši. Mi manifestiramo danes za Tvoje Zedinjenje, Istra, in izpričujemo našo zavest do Tebe! Istra draga,
I	i si srce drago, iztrgano iz nas in vsi hrepenimo za tem srcem, dokler se ne vrne v telo naše Ju* goslavije.«
Lep zaključek te akademije je dala ta izjava:
»Ostavi, beli orel, za hip svoje gnezdo na Ko* sovi ravnici, poleti k plavemu morju — in poglej, če se žari, ker zora puca, bitče dana.«
Sevnica ob Savi
NEKAJ POJASNILA.
Ker članka o »kumanovski nedelji« nekateri čitatelji in to celo izobraženci ne razumejo, ali no* čejo razumeti ter, da bi »oprali« sebe, valijo kriv* do na one, ki tega ne zaslužijo. Zato še par besed o tem.
Ža! prevladuje v raznih društvih še danes na* pačno mnenje, da so poklicani za resno delo le nekateri, drugi pa opravijo svojo dolžnost že s tem, da so »člani na papirju« in vedno le kritizi* rajo. Potrebna je kritika, a kdor kritizira, naj tudi pokaže nekaj boljšega s pozitivnim udejstvova* njem. Preden pa pridemo do jasnih pojmov, je treba, da rešimo vprašanje: »kdo naj bo prosvetni delavec?« Po bistvu sokolske ideje sta prosvetno delo in telovadba neločljiva sestavna dela one poti, po kateri stremimo k idealu: »Zdrava duša v zdra* vem telesu«. A po sokolskem geslu »bratstvo, ena* kost, svoboda«, more in mora biti vsak član So* kolskega društva tudi prosvetni delavec. Kot pri pravicah, tako tudi pri dolžnostih ni razlike med nami. Naš pokret ne pozna razlik z ozirom na starost, stan in poklic. Naša ideja je večno lepa in mlada, zato ne moremo imeti in priznati »sokol* skih upokojencev«. Toliko v pojasnilo onim 150 članom in članicam ter drugim inteligentom, da bo povsem razumljivo, komu je bil namenjen čla* nek dne 5. ncv.
Ne trdim,	da bi na	sličnih	predavanjih,	kot je
bilo v nedeljo	23. okt.,	naši izobraženci kaj	prido«
bili, pač pa je	njihova moralna	dolžnost, da	s svo*
jo navzočnostjo pokažejo mladini in ljudstvu svojo narodno zavednost in zanimanje za prosvetne pri* reditve.
Resnici na ljubo pa je treba ugotoviti, da je steber vsega telovadnega in prosvetnega dela v Sokolskem društvu naše narodno zavedno učitelj* stvo.
Pridite in poprimite za delo pa vsi oni »go* spodje bratje« ter inteligenti, saj je vaša sveta dolžnost do naroda in države, da s prosvetnim, go* spodarskim in socialnim delom pomorete našemu kmetu in delavcu do boljših časov.
Mi, jugoslovanska mladina, pa imamo poleg svojega dela tudi budno oko na vse one, ki v svo= jem ogabnem egoizmu ne vidijo revščine svojega bližnjega, pazimo na one, ki so nekdaj zatajili svoj materni jezik in pomagali nemštvu potujče* vati naš živelj; vidimo one, ki še danes prezirajo vsak narodni pokret ter nasprotujejo našemu dr* žavnemu in narodnemu edinstvu. — Za take ljudi bo najboljše »zdravilo« dosleden, vsestranski boj* kot.
Rogaška Slatina
PRENOVITE TUDI SEBE!
Na svojih potovanjih me je pot zanesla tudi v Rogaško Slatino. Videl sem tam, da se vršijo razna lepa dela v polepšavo zdravilišča, ki sem jih pozdravil z velikim veseljem. Vsi obiskovalci tega našega najlepšega svetovnoznanega zdravilišča bodo prihodnjo sezijo nemalo in veselo presenečeni.
K tem pomembnim izpremembam, ki se vrše v Rogaški Slatini, bi bilo tudi umestno, da bi različni napisi, ki se blešče še danes po nekaterih hišah, kakor Loschnigg, Stoinschegg, Erjautz itd. itd. že vendar enkrat izginili. So to samo še sra* motni vzkliki ponesrečenega potujčevanja gnile ranjke Avstrije, s katerimi sc hočejo ti bahati in pa tudi skrahirani gospodje pokazati: vidite, to so nemškutarska tla! In to še po 14=ih letih naše ve* like uedinjene Jugoslavije, ki jih redi in daje vse mogoče udobnosti.
Gospoda moja! Ne samo, da se smešite pred vsem svetom z vašimi spakedranimi imeni, nego zanikate tudi, da ste res Jugoslovani. Da ste pa res Jugoslovani, to pa seveda vi — kakor sem sam slišal — vedno povsod in pri vsaki priliki trdno in zvesto zatrjujete. Toda mi takih državljanov danes ne rabimo več! Kakor se prenavlja vse zdra* vilišče in izbrisuje po malem vse ono, kar nas spominja na naše suženjstvo, tako bodite tudi vi in si izbrišite ta madež nemškutarstva v srcu in tudi na zunaj, da ne bo vaše Jugoslovanstvo samo na jeziku. To pričakuje popotnik v kratkem.
DELAVSKA POSREDOVALNICA
NARODNE ODBRANE V LJUBLJANI.
Službo iščejo: marljiv, strokovno naobražen gozdar, Sokol in nacionalist; dipl. tehn. z večletno prakso, kremenit Jugoslovan; diplomiran farma* cevt in inženjer kemije, velik preganjan nacio* nalist.
Trbovlje
RAPALSKA AKADEMIJA
Organizacija jugosl. emigrantov je priredila v soboto, dne 12. t. m. v Sokolskem domu akade« mijo, ki je izzvenela v mogočno manifestacijo na« cionalne misli. Kot jasen odgovor fašističnemu tajniku v Idriji, ki po vsem tem gotovo ne bo več pošiljal svojih pozdravov in izrazov simpatij de« lavstvu našega premogokopnega revirja. Do zad« njega kotička je bila napolnjena velika sokolska dvorana in z nepopisnim navdušenjem je sledilo občinstvo prekrasnemu sporedu akademije, ki jc nudila povsem nov način nacionalnih prireditev.
V	poltemi na odru se je svečano oglasila Grud« nova: »Pesem minerjev« v zboru in z nasprotne strani z balkona je zadonel klic: »Čujte nas bratje in dajte nam znak ...«
Prvi točki je sledilo predavanje o rapalski Golgoti, ki je vklenila naše Primorje v suženjske verige fašistične Italije. Solze gneva so rosile po resnih obrazih in kot prisega, silna in neizprosna, je zaorilo po dvorani, ko je govornik končal z vzklikom:	»Roke proč od naše zemlje in naših
življenj«. Nato je zapel mladinski zbor Trbovelj; skih slavčkov tri istrske popevke Ivana Matetiča.
—	Balada Srečko Kosovela je le še poglobila splošno razpoloženje, ko se je v zboru turobno oglasilo: »Tisočkrat tisoč in še več nas je bilo hlapcev in sužnjev, ponižnih, boječih ...«. — Sled* njič je nastopila deca, ki išče kralja Matjaža v naši nesrečni, neosvobojeni domovini. Koliko gor* ja, zatiranja in mučenja morajo prenašati že naši najmlajši v italijanskih šolah, se pač ne bi dalo nazorneje podati. V igrici se obravnava povsem novo naziranje o kralju Matjažu, ki ga ni. Zato si ga deca poišče v osebi našega kralja, čigar vojščaki so vsi, ker kralj Matjaž v njihovih srcih spi.
Akademijo je zaključila simbolična živa slika, ki nam je predočila trpljenje naših bratov pod fašistično knuto in zaželjeni prihod zlate svobode iz Jugoslavije. Z velikim navdušenjem se jc ob« činstvo odzvalo živi sliki ter stoje zapelo »Hej Slovani« kot znak naše složne volje in našega ho* tenja popraviti krivično rapalsko pogodbo.
Prirediteljem te krasno uspele akademije naše priznanje, zahvala in čestitke.
IN ŠE VEDNO TUJCI
Achtung! Pusti tujca naprej! Že dolgo časa razburja vso našo narodno javnost vest, da pride po odhodu Nemca (ki smo ga morali v naši nemoči trpeti, ker si je preskrbel še pravočasno naše dr« žavljanstvo, najsi je ostal našemu narodu v duši tuj) na izpraznjeno mesto zopet — Nemec. Nekaj časa se je zdelo, da je odpor vse javnosti vendar nekaj prestrašil odločilne osebe, toda to je bilo le navidezno. V najbližjih dnevih se ta izpremem« ha izvrši in zopet bo zasedel eno najvažnejših vodilnih mest Nemec, tujec. Vsa vodilna mesta pri T. P. D. so dostopna le Nemcem, saj jc na drugem sličnem mestu tudi Nemec. In Nemce, ki pride na izpraznjeno mesto velikega vzhodnega obrata, kakor čujemo ni niti naš državljan. Ali je to mogoče!? Nujno zahtevamo pojasnila od me--rodajnih državnih činiteljev! Pa četudi si je dotični gospod vendar preskrbel v zadnjem času jugoslo« vansko državljanstvo, za katero se mu prej ni zdelo vredno potegovati se, — ali imajo res Nemci pri nas edini pravico na vsa ugledna mesta!? Pri tem se pa čutijo tako varne, da večkrat zasmehujejo naše največje narodne svetinje. Živijo sicer tu pri nas in jedo naš kruh, a svoje otroke pošiljajo v šole v inozemstvo in preskrbeli so jim celo tuje državljanstvo! Ali ne bo že enkrat konec zasra« movanja naše slovanske narodnosti in naše svete države? Kaj smo res popolnoma nevredni vseli onih naših junakov, ki so padli za ustvarjenje jugoslovanske države, naših dobrovoljcev, ki so padli daleč od doma, da dopuščamo tako sramoto?
Ali ne samo sramoto. Iz vseh koncev sveta nam pošiljajo nazaj v domovino naše rudarje, tr« pine, ki so tujim narodom, posebno Nemcem po# magali ustvarjati bogastvo in so za to bogastvo izčrpali vse svoje sile. Nehroj domačih izvrstno izšolanih inženjerjev pa čaka'zaposlitve leta in leta in trpi pri tem pomanjkanje, medtem, ko dopu« ščamo, da zavzemajo tujci naša najboljša mesta. Kje smo? Kam plovemo?
Mi dopuščamo, da nam še vedno vladajo tisti ljudje, ki jih imamo v krvavem spominu še iz vojnih časov. Takrat so vsakega našega rudarja, ki se jim je zdel morda preveč narodno zavzet, pustili odgnati na fronto. To so tisti gospodje.
ki so našim rudarjem odvzemali koščke rudniške zemlje, na katerih so uboge rudarske družine imele svoje mikroskopične njivice, da so polnili s pridelki z vseh tistih njivic svoje kašče. Medtem pa je ljudstvo stradalo. Pod grožnjo fronte so ti ljudje s svojimi vernimi sodrugi odvzemali oko« liškim kmetom gozdove po smešnih cenah... In ko so po preobratu dobili malo, nedolžno lekcijo (da, prenedolžno, op. pis.), so grozili, da bo njih bič, pa četudi bodo še tako daleč, vendar še segel do Trbovelj. — In za vse »zasluge« dobivajo da« nes, ko naš rudar dobesedno strada, take plače oziroma pokojnine, da bi od ene same take plače živelo zadovoljno 20 in še več delavskih družin. Za danes samo ta! Od merodajnih oblasti pa za« htevamo odgovor na zgornje vprašanje!
Kranj
NAŠI FILMI
Vašemu uvodnemu članku v štev. 7. »Pohoda« vposlanega po »Ma. Re.« se tudi kranjski naciona« listi v vsem pridružujemo in ga podpisujemo z obema rokama. Res je že zadnji čas, da se iz na« ših programov bodisi v Kinu bodisi na naših »rodoljubnih« prireditvah odpravi tako zvana »mo« derna« glasba nemških in italijanskih popevk, ki marsikaterega naših mladih spravijo v nepopisno navdušenje, marsikaterega iskrenega Jugoslovana pa, ki je doživel boje za Jugoslavijo in moral pre« našati šikane pod »Kulturvolkom« — zbodejo v dno duše ob opazovanju naše narodne mlačnosti.
Tudi o filmu je člankar Ma. Re. precej pove« dal, s čimer sc strinjamo. Ker pa vemo, da se za enkrat zastonj borimo proti uvozu in prikazovanju tujih filmov, — lastnih izdelkov pa še nimamo, pa vsaj prosimo tiste merodajne faktorje, ki filme cenzurirajo, naj si nataknejo malo ostrejša očala, ko jih pregledujejo.
Naj omenim samo tri filme, ki jih je kot prve prikazal kino »Narodni dom« v Kranju v letošnji sezoni! Ne mislim očitati tu kaj podjetju samemu — ker ne more zato, kakšne filme dobi. Mora pač zaupati, da bodo filmi, katere odvija pred njim v Ljubljani eno najboljših kino«podjetij »Kino«Matica« vsaj toliko vredni, da ne žalijo čuta slovanske narodne zavesti! Tudi končno ne po« maga nič več, če nekatera društva v Kranju svo« jim članom odsvetujejo poset takih predstav! Oni, ki so člani omenjenih društev, so že toliko za« vedni, da jim filmi, ki so vse poprej nego patri« otični, ne morejo več škodovati. Drugače pa je to pri mladini in manj poučenem in zavednem občin« stvu, kateremu taki filmi v kali zadušijo narodno zavednost.
Prvi film je bil »Planine v plamenih«. Prika« zuje, kako so dobivali med svetovno vojno Itali« jani batine od Avstrije. Baje je ta film cenzuriran od italijanskega poslaništva tako, da jc odstrižen ravno tisti kos traku, ki prikazuje, kako so alpini in bersaljeri najbolj brusili pote! Radi mene jc to vseeno — jaz sem to videl na lastne oči takrat, toda zakaj se pusti pri nas cenzurirati po tujih cenzorjih film, ki se v Avstriji in povsod drugod odvija v celoti? Da sc sramoti italijanska vojska? Saj filma nismo mi proizvedli! In tepla jih tudi ni Jugoslavija temveč Avstrija!
Omenjeni film bi nas ne bodel toliko v oči, ako ne bi videli za njim drugih filmov, katerih naši cenzorji niso prepovedali!
Ali n. pr. naši cenzorji niso videli, kako se v filmu »Viktorija in njen huzar« poveličujejo madžarski huzarji in magnatje in kako sc ti hu« zarji ob enem nesramno norčujejo iz Slovanov, Rusov ter jih obkladajo z raznimi psovkami kot: »Trottcl« itd. In mi moramo to poslušati in neka« teri sc tem »posrečenim dovtipom« še od srca smejejo! (Pst, naša opera!)
Ali so dalje naši cenzorji videli in slišali, kaj so napravili Nemci iz Smetanove opere »Prodana nevesta«?, s katero se bahajo, da jc prva filmana opera, čeravno ni ničesar drugega, nego slab po« snetek še slabšega cirkusa!
Ali jim ni znano, da jc n. pr. ČOS svojim čla> nora prepovedala poset tega toliko hvalisanega filma? Kakšen utis naj napravi takole skrpucalo na našo mladino, ki slučajno še ni videla prave uprizoritve »Prodane neveste«? Ali naj bo to slav* Ijcna opera? Saj to je cirkus! Zna se pa tudi zgo« diti, da bo kaka po današnjih »tolkačih« vzgojena goska, ko bo videla pravo opera, rekla: Na platnu jc bilo bolj »fejst«!
Mnenja sem, da bi merodajni faktorji že mo« rali imeti toliko čuta, da ne bi dovoljevali, da sc v filmih, ki se odvijajo pri nas, sramotijo slovan«
ski narodi in slovanska glasbena in literarna dela svetovnega slovesa!
In potem, — zakaj dvojna mera? Če se v fil« mu »Planine v plamenih« ne sme »sramotiti« hra« bra italijanska armada, zakaj se smejo brez na« daljnjega prikazovati filmi, ki naravnost sramotijo slovanske narode!? Kaj si bo mislila mladina, in kakšna bo posledica je jasno! Hlapci smo, tnala, na katerih še danes smejo vsi narodi cepiti drva!
Zato, — gospoda, — tista namreč, ki filme striže — škarje v roke, pa pristrizite, ali pa kratko« malo prepovejte filme, ki vplivajo kvarno na na« rodno vzgojo!
Verjemite mi pa, da se tudi med nami še naj« dejo »zavedni« ljudje, ki bodo rekli: »Kaj pa bomo s češkimi filmi, ko jih ne razumemo!« — ker slu« čajno znajo blaženo nemščino!
Če imaš čas naučiti se nemščine, nauči se še slovanskih jezikov, — da ne boš veljal za tako . omejenega, kot so ravno pripadniki tistih naro« dov, ki si domišljujejo, da so vse talente dobili odmerjene z veliko žlico, pa bi morali lajati, če bi pozabili materni jezik.	M	... š.
*
POPRAVITE!
V našem časopisju bereš vsak dan pri dopisih iz Kranja, članke naslovljene z »Ton«kino, Narodni dom«. Res je to navidez malenkost, toda ker se tako trdovratno ponavlja, je pa te malenkosti do« volj. Ako imamo v Jugoslaviji povsod »zvočne kine« bo to veljalo tudi za Kranj, nc pa da se po« služuje nemškega naziva. Ako pa ostanejo pri tujem nazivu naj pa tudi tako obratujejo v kinu, namreč ves film naj spremlja en »Ton«, kajti pod »TonsKino« sc po naše razume kvečjemu »zvok« kino« torej v celem en zvok. Zato hitro imenujte Kino tako, da bo v našem jeziku in zraven še pra« vilno.
*
IZZIVANJE.
V hitrem tempu grem skozi glavni trg. Pogled mi obvisi na veliki sliki in sc vprašam: »Mar bo razbojniški velefilm, da delajo tako reklamo, ali bo cirkus, da razkazujejo klovne.« Pri nadaljnjem ogle« dovanju slike stopi pred nič prijatelj, s katerim svrt skupno doživl jala razltčrie neprijetnosti v ino«" zemstvu radi Jugoslovanstva. Ta mi pojasni, da je to neki zagrizeni nemškutar, nekako tehnično peto kolo Šent Pavelske tkalnice. Dasi Slovenec; je v občini zahteval, da se ga vpiše kot Nemca, ker bi v nasprotnem bil zelo užaljen. Za ime se toliko spominjam, da odmeva po živali, ki jo lovijo naši Dolenjci po gozdovih.
Mnogo več bi o njem povedalo delavstvo v Št. Pavlu pri Preboldu, kjer po zaslugi njega in obratovodje, pristnega Nemca, ki vzlic dolgolet« nemu bivanju pri nas ne zna niti besedice sloven« ski, ni slišati naše slovenščine. Naši rojaki so pre« zirani in zaničevani, tujci imajo prednost in se zelo upoštevajo. Čeravno popolnoma nezmožni oprav« Ijajo »debelo« plačana mesta.
Šent Pavelski fotografi Jiajbrže nočejo dati teh obrazov v svoja izložbena okna, ker dvomim, da bi ostala cela.
Dotičnega uglednega kranjskega fotografa pa prosim naj obesi sliko drugam.
Vrhnika
Menda so tudi nemški šoferji »nenadomest« ljivi«! Tako si gotovo misli tvrdka »Jugopromet«, ker ima, kljub predponi Jugo — nastavljenega čistega Dunajčana. Ni' niti naš državljan, vsaj dozdaj nc vemo nič o tem — in službeni jezik se bi menda že tudi v dveh letih naučil, da ne bi morali tudi napredni gospodje z njim občevati v nemščini. Nc potrebujemo Nemcev, ker imamo sami svojih brezposelnih.
Pa še drugič kaj o nacionalni zavednosti pri nas in o razni gospodi. Naj se kar pripravijo. Kar ni čisto nacionalno jugoslovanskega, bo prišlo vse na vrsto — brez izjeme — če bo še taka zamera. Bomo tudi na Vrhniki pomedli z raznimi široko« ustneži, ki sc smatrajo za »nacionaliste« in po« dobno. Samo preccj debela metla bo morala biti! Torej gospoda pozor, v prihodnjih številkah!
Bela Cerkev na Dolenjskem
Javno vprašanje? 1. Zakaj je bilo razpisano mesto pogodbenega poštarja. 2. Zakaj je bilo me« sto oddano prejšnji pogodbenici? 3. Zakaj se tudi sedaj še ne dostavlja pisemska pošta v vse vasi tega poštnega območja?
Celje
Ondulazione permanente. V Celju je frizer, ki se rad pajdaši z italijanskimi in nemškimi spa* čenkami. Ta gospod je namreč izrazit nasprotnik Slovencev, dasi je sin slovenske matere. Na svojo reklamno tablo je dal napisati v ieziku naših »prijateljev« — Ondulazione permanente — in po* leg, svoje spačeno slovensko ime. Prosimo oblast, da poseže vmes, sicer bomo mi tisto reklamno tablo, ki je pritrjena na zidu v najprometnejši ulici, vljudno sneli in jo spustili po Savinji. Naj se zakon spoštuje, slovenska imena naj se pišejo slovensko. Ta tabla, poudarjamo še enkrat, ne bo dolgo na zidu, če oblast ne bo napravila svoje dolžnosti.
Hajl, hajl. Na nogometnih tekmah pri tkzv. Fels’nkeller, se še vedno slišijo klici: Hajl, hajl! S tem vzpodbujajo prijatelji in pozdravljajo svoje igralce. Če se pritožiš, dobiš odgovor: Ne bodite tako malenkostni. — Če ne bomo malenkostni v takih slučajih, bo kmalu zopet zapel nemški bič po naših hrbtih. Ali nimamo še dovolj, ali nismo dobili že zadosti udarcev od kletega tujca. Ali naj se zopet povrnemo v dobo pred svetovno vojno? Takšne navdušene »hajlovce« bomo kazno* vali za njihovo predrznost na en ali drug način sami, če nas ne bodo prehiteli merodajni faktorji, kar bi želeli, če ne,. ..
Privilegiji. Pa tudi sicer imajo celjski »Nemci« (prodane duše) privilegije. Oni smejo tudi ob dveh ponoči prepevati in razgrajati po ulicah, celo v javnih lokalih. Če pa kdo od zavednih Sloven* cev debatira s kakšnim kolegom na ulici, ali' pa če nekoliko bolj težko stopi (ponoči) pa ga že nahrulijo. Včasih je človek res v dvomu, ali je v svobodni Jugoslaviji ali še vedno v pokojni Avstriji.
Šport. Na nogometni tekmi v Celju, 13. t. m. je igral z domačini klub, ki nam bo ostal dolgo v spominu. V igri vlada pri njegovih igralcih abso* lutno le nemško občevanje, dasi so igralci Slo« venci. Temu klubu želimo v ligah mnogo uspehov na internacionalnem nogometnem polju. Poleg tega pa mu polagamo toplo na srce, da govori na igri* šču slovenski, sicer bomo primorani, da naučimo igralce slovenski mi, na katerikoli način.
Rapallo. Ko se po vsej Jugoslaviji spominjajo žalostne obletnice Rapalla, ko so bile povsod sko* raj odpovedane plesne in druge zabave, v Celju plešejo. In to taki ljudje, ki dobro vedo in se za* vedajo, kaj pomeni za nas Rapallo. Mesto da bi posvetili ta dan našim ubogim zasužnjenim bra* tom in se spominjali velikega trpljenja naših bra* tov in sestra pod klclim fašizmom, pozabijo na vse in se v plesu zgubijo. Tako rešujejo to, za nas tako važno vprašanje, nekateri inteligenti.
Važna ugotovitev. Nekatere rodbine še danes govorijo doma, pa tudi na javnih prostorih v ita* lijanskcm in nemškem jeziku četudi dobro znajo slovenski. Ali ni to zaničevanje slovenskega je* zika, ki je tako lep in mil, ali ni to greh — zločin nad našim jezikom in da ga baš Slovenci tako za* postavljajo. Tudi tiste rodbine in posameznike, ki se poslužujejo po nepotrebnem italijanskega ali nemškega jezika imamo zapisane z velikimi črkami v črnih bukvah. Tako malo nas je, pa če še tisti ne bomo spoštovali svojega jezika in ga uporab* Ijali povsod kjer je mogoče, bomo kmalu lahko zaprli našo slovensko hišico in se izgubili v morju tujcev.
—e V največji trgovini z železnino »Rakusch« še vedno po nemško pozdravljajo in odgovarjajo. Celjski nacionalisti poučite omenjeno firmo do* stojnosti in zavednosti.
Litija
Nečuvcne stvari se gode v našem »naprednem« litijskem trgu. Te dni je obiskal naše trgovce trgovski potnik velike trgovske tvrdke, Litijčan. Po javnih lokalih je zvečer zabavljal čez Jugo* slavijo in hvalil Italijo in Avstrijo. Trgovci, po< kažite takemu potniku vrata, tembolj, ker kot Litijčan s hvalisanjem Italije in Avstrije kruto žali domača rodna tla.
*
K sklepu opozarjamo oblastva na Italijana Wellerja, ki se tolče v javnih lokalih na svoja prša »da je ponosen, da je Italijan« itd. ter živi kar tako »brez posla« v Litiji. — Poskrbite mu čimprejšen povratek v domovino. Oblast naj po* misli, kaj hi storili na taka izzivanja Italijani >■ našimi.
*
Dragi »Pohod«! Zelo smo ti hvaležni za tvoj rapalski uvodnik. V družabnem življenju si nam na* pravil prav lepo uslugo. Pri nas se zbira mladina vsako soboto v Sok. domu k neobveznemu družab* no*prosvetnemu delu. S »Pohodom« v roki nam je naš brat prosvetar s potrebnim poudarkom prečital uvodnik o Rapallu. Ne veš, s kakim zanimanjem smo poslušali mi mladi, ki skoro pojma nismo imeli o tem najžalostnejšem dogodku naše zgodovine. Zato ti naš vzgojitelj in učitelj, uči nas v bodoče naše lastne domače zgodovine, saj je tako majhna, zato pa tako hudo žalostna. Bodi nam prav lepo pozdravljen in hvala ti!
Kočevje
Pretkanost Nemcev. Po dolgoletnem opazo* vanju se mora ugotoviti, da so kočevski Nemci v lokalni politiki zelo rafinirani in, da spretno izigravajo Slovence.
Opaža se, da se enkrat vržejo na £nega slo* venskega voditelja, drugič na drugega, tretjič na tretjega. Brihtne slovenske duše pa jim nasedajo ter pomagajo uničevati Slovence. Spretno izvabijo Slovence v svoj tabor, ter od tam kar z velikimi kalibri streljajo na Slovence v drugem taboru.
Ne bilo bi neumno, ko bi se slovenskim vodi* teljem končno odprle oči in bi vrgli tiste ogabne, nizke osebne sovražnosti med staro šaro, ter sto« pili na plan, kot se spodobi pravim objektivnim Jugoslovanom, ki jim je skupna slovenska stvar kaj mari. Ali morda hočejo, da bomo nacionalisti z njimi pomedli?
Zadnje volitve v JRKD. Pri zadnjih volitvah v JRKD, ki so se vršile 30. oktobra t. 1. sta si stali nasproti dve listi:	I. dr. Češarkova in II.
dr. Sajovičeva. Zmagala je prva lista z nosilcem g. dr. Francetom Češarkom na čelu. Konstatirati je treba, da je na prvi listi 9 Nemcev in 8 Slo* vencev, med temi so 3 Slovenci »dajčgezint«. Na drugi listi- je pa 12 Slovencev in 3 Nemci.
Kočevski Slovenci naj povedo, katera od teh list je bolj nacionalna, prva ali druga.
Mirna na Dolenjskem
Na osnovno šolo v Mirni hodijo otroci z ru* meno*žoltimi torbami, ali je to izzivanje ali ne* vednost, ne vemo, vsekakor bi tamošnje učitelj* stvo dobro storilo, da otroke pouči o tem, da so naše barve: modro * bela * rdeča.
*
Na razne prošnje še do danes nimamo šol. upravitelja. Imenovanje se na noben način ne more izvršiti. Koliko časa bomo morali še čakati?
Javornik
Prav razveselili smo se »Pohoda«, ki sc je s svojo odkrito besedo pojavil med nami. Smeti imamo namreč tudi pri nas dovolj in prav dobro* došla nam bo njegova metla. Marsikomu bomo lahko javno namignili, da se poboljša. Nepobolj* šljivce bo pa treba ozdraviti po drugem, bolj učin* kovitem receptu.
Kakopak začeti bo treba z blaženo nem* ščino, saj živimo tik Jesenic, ki jih »Pohod« že precej dobro pozna. Takole je torej pri nas:
»Guten Abend!« smo čuli zadnjič v Sokolskem domu o priliki neke društvene prireditve pozdra* viti »starega« Sokola. Zavedajte se vendar, kaj in kje ste!
Kako dolgo še bo treba tolmača pri naši »nenadomestljivi« gospodi v tovarni? V 20 letih bi se pač lahko priučili nekoliko »barbarščine« oni, ki se toliko ponašajo s svojo visoko kulturo. Pov* prečni naš hlapec se za silo nauči tujega jezika v enem mesecu!
Nemške tablice vise v tovarni okrog Škarij za rezanje železa. Komu prav za prav veljajo? Jugo* slovanskemu delavstvu jih ni treba! Pozanimali se bomo, kdo je oče tega velevažncga zamislcka.
Prlekija
Rozi, Mimi, Fani..’, Nič nevarnega! — Samo imena na vizitkah dam, ki mislijo, da je tako šc vedno bolj »nobel«. In kako lepo zveni tako ime,
—	tako »moderno«. »Moderno«, gotovo. Ali pa tudi pravilno? Ali naj bodo to imena jugoslovan* skih vzgojiteljic!
Ajnpanirano. Da utešim glad, iščem sredi ju* goslovanskega mesteca gostilno. Aha, je že tu! Da, tu je: Na najprometnejši točki napis »Evropa«, ka* varna, restavracija. No, pa naprej! — »Guten Tag! Vas »vinčen zi?« itd. Na moje slovensko naročilo
pa tako:... »juho, svinjsko pečenko, telečjo pe* čenlco, indijan itd!«
Pa pravijo da nam nemščina ni potrebna!
Prosim: Indijan!! — In se mi je zagabilo...
Čul sem, da je nekje v mestu tudi Narodni dom. Torej tja! Komaj sem našel ta »Narodni dom!« Dobro je skrit. — Zdravo!« »»Dober ve* čer!«« »Rad bi jedel.« »»Da: presvuršt, sardelen* puter, ajnpanirana teletina.«« —
Gladu sem dolžan hvalo, da se mi ni obrni! želodec!
Novo mesto
NAŠE TEGOBE
Vrlo potrebno je bilo glasilo narodnjakov in z veseljem pozdravljamo glasilo »Pohod«! Trdno sem uverjen in prepričan, da bomo in moramo uspeti, da prebudimo mlačneže, nezavedneže in tudi tisti del naših državljanov, ki so bolj pa* peški, ko papež sam. Tudi naše krasno Novo mesto rado nemškutari, posebno gotovi trgovci, če pride inostran potnik. Sam sem bil priča, ko je potnik govoril za silo slovenski, trgovec pa je sam rekel v nemščini: »govorimo nemški, da se razu* memo«. In ta trgovec je »Sokol«. Tudi imamo go* stilne, kamor zahajajo Kočevarji. Ti ljudje vedno zahtevajo nemški in gostilničarji jim vsi blaženi strežejo v nemščini. Kaj ali smo narodno zavedni Slovenci?! Čemu se Kočevarji ne uče državnega jezika? In čemu gostilničar ne govori slovenski?! Ne zaveda se svobode! Samostojen ni! Še kleče* plazi! — Tudi iz Novega mesta bomo objavljali imena onih, ki se ne bodo v prihodnje posluževali izključno slovenščine ali srbohrvaščine. — Dobijo se celo v izložbah nemške reklame.
Zakaj narodnjaki ne uspo?
Čemu se »Sokolstvo« ne širi?
Glavna ovira pri nas je ženstvo! Smelo trdim, da imamo baš mi v dravski banovini vrlo mlačno ženstvo. Zenski narodnostni po* kret v naši banovini je skupno enak ničli. Vsa čast izjemi! Ali premalo jih je! Premalo imamo trdn6 zavednih mater. Imamo »Materinski dan«. Ko* Iikokrat in kedaj se je na teh govorilo o narod* nosti, o jugoslovanstvu?! Prosim vzemite v roke naznanila in poročila o »Materinskih dnevih«!! — Da je naše ženstvo pobožno, vsa čast, ali da je narodno mlačno pa tudi ne vem kako bi se izra* zil. — Kje pa se vzgaja po večini naše ženstvo? Poglejte v Ljubljano, poglejte v Škofjo Loko, v Celje, v Maribor, v Šmihel pri Novem mestu itd. Ne odrekam dobre vzgoje samostanskim šolam! Gotova je, da se vzgajajo versko, če pa versko strpljivo, ne verjamem in tudi ne verjamem, da narodnostno jugoslovansko, ker katolicizem po* zna le »internacionalo« in ker katolicizem sovraži »Sokola«. — Kjerkoli so samostanske šole, je težko narodnjakom, je težko »Sokolu« ker nikjer v samostanskih šolah nimajo še sokolskega naraščaja, čeprav bi smeli to pričakovati in nikjer v okolici ni narodno zavednega ženstva!! — Ža* lostno ali resnično. —
Ptuj
POGNOJENA NEMŠKA KULTURNA TLA
»Deutsches Tochterheim Graz, Klosterwies* gasse 34. Odlični uspehi pri pouku. Prijetno rod* binsko življenje. Zmerne cene. Plača se lahko v Jugoslaviji v dinarjih.« Tak oglas se čita v nem* škutarski »Koroški Domovini«, ki izhaja v Čelov* cu... Ne, zmotil sem se! To se čita v ljubljanskem dnevniku, ki je baje jugoslovanski zelo zelo nacio* nalen. Seveda »kšeft je kšeft« in za oglasni del imajo naši listi posebnega odgovornega urednika. Seveda, to je čisto druga zadeva. Narodnost in narodna misel je seveda eno; trgovina, to pa je čisto nekaj drugega. — Lepo! Torej vsi verni či* tatelji tistega narodnega dnevnika si zapomnite: če imate hčerko in jo hočete »nobl« vzgojiti, kar v Graz z njo.
In kako so Nemci uslužni! Pomislite: nikakih posebnih sitnosti nimate s plačili! Saj vam sprej* mejo denar tudi v dinarjih in kar doma v Jugo* slaviji. Saj pravim, Nemci so bili vedno »izvoljeno ljudstvo« in so vam sila taktni ljudje.
Če se prav spominjam imamo menda tudi mi razne take zavode. Recimo »Mladika« v Ljubljani in »Vesna« v Mariboru. Ali sta ta dva zavoda premalo »nobl«? Zdi se mi, da je naša kraljica že opetovano obiskala »Mladiko« in se je o nji pohvalno izrazila.
Tudi bi rad vedel, če je »Mladika« ali »Vesna« že kdaj dala v graško »Tagespost« enak oglas, kot je bil objavljen v našem ljubljanskem dnev* niku. Mislim, da bi »Tagespost« takega oglasa sploh ne priobčila. Mogoče se motim? Ne vem!
Naš nacionalni umik na severni meji
ŠT. ILJU OB MEJI.
Ti, ki šel si skozi bolečino, ker ljubil mater si slovensko, pesem našo in ne nemško, pomni svojo zgodovino.
Ker slušal svoje si glavarje, mučeništva bil si vreden in v junaštvu vedno vzgleden, dospel si srečno v nove zarje.
In sedaj branik si, severa čuvar, v očetov veri vsekdar boš ponosen čuval nas, buden, neizprosen; prisezi to — da zvest boš naš stražar!
V	Št. liju postajamo vsak dan vedno bolj in bolj nepozorni na vse pojave, ki se dogajajo okoli nas in ki zastrupljajo naš slovenski živelj. Tako sjno lahkomiselni, kakor da bi popolnoma pozabili svoje preteklosti, kakor da bi pozabili vseh tistih časov, ko so nas Nemci poniževali in osramotili. Tistih časov, ko so predrzno in brezobzirno men> drali našo sveto zemljo, da bi na njej zgradili most, ki naj bi se bočil preko našega živega slo« venskega telesa tja do sinjega Jadrana. Kakor, da bi nam izumrl že poslednji spomin na naše očete, ki so se temu valu s severa upirali in pri tem iz« krvaveli, samo da so nam ohranili naš najdražji imetek — slovenstvo.
Štirinajst let že štejemo po osvobojenju. Pri« vandrani Nemci in naši nemškutarji pa postajajo sredi med nami zopet po svojem starem običaju vsak dan vedno bolj predrzni in brezobzirni. Ne samo, da se ti ljudje upajo v našem kraju prepe« vati svoje nemške pesmi, oni s svojim vedenjem naravnost izzivajo in žalijo naš narodni čut in ponos.
Ker smo še vedno majhni in na svojih lastnih tleh ponižani, vajeni sprejeti vse in prenesti celo prezir, pač ni potem čudno, da si na pr. Nemec iz Avstrije upa v našem vinotoču’ vpričo slovcn« ske družbe reči: »vas verden dize vindiše«. In da si dovoli neki uradnik iz Špilja v naši gostilni glasno v zasmehljivem tonu govoriti o naši državi.
(Dopis iz Št. lija pri Mariboru.)
In da stalno doživlja Št. IIj take sramotne do« godke.
Ker smo vajeni potrpeti vse, jim naj še mor« da dopustimo, da nam zatulijo končno še svojo »Dajčland iber ales«. Saj njim bi se zdelo to ne« kaj samo ob sebi razumljivega.
Ali nam ni že to dovolj, da smo toliko let na svojih lastnih prsih gojili nemškega gada v osebi »Marocuti«a«, ki je s svojim »manjšinskim« vpra« šanjem zaslužil, da se ga obsodi kot zločinca, po« sebno če pomislimo na naše trpeče Korošce. Kljub njegovemu odhodu še vedno živi njegov duh, ki zastruplja na skrajno perfiden način naše narodno telo.
Kakor da bi ne vedeli, kaj pomeni v Št. liju protestantovska molilnica, ki jo je peščica Nem« cev dobila kot doto za svoj lažipatriotizem. Do« bro vemo,, da jim služi ta molilnica kot zbirališče, kjer lahko oživljajo in obujajo svoj stari panger« manski duh, svoje stare »krivice« in »pravice«. Pod pokroviteljstvom nacionaliziranega upravnega sveta kujejo ti ljudje črne naklepe, kako bodo ne« koč zopet skočili na naše vratove in nas zadavili. In mi mirno gledamo, kako plapola na tem »sve« tišču« naša trobojnica, kako se iz nje dobesedno norca brijejo, medtem ko vlada znotraj stari vse« nemški oholi duh.
Umljivo je, da radi naše brezbrižnosti in rnlač« nosti postajajo Nemci na našem severu od dne do dne bolj predrzni, da postajajo njih zahteve vedno večje.
Znano je, kako ognjevito zahtevajo nemške šole. Drznejo si celo podkupovati naše nežne slo« venske duše. Naj to še nadalje trpimo?
Vidite, tako žalostne so razmere pri nas. Med tem ko na tisoče slovenskih duš na Koroškem, v zibelki Slovenstva, oropane vseh narodnih pravic, v suženjskih okovih umira, pustimo, da se nem« štvo pri nas tako razvija. Predobri in premehki ter premalo nacionalno zavedni smo.
Ker smo vse premalo slovensko čuteči in ker tudi oblasti premalo podpirajo stremljenje naših rodoljubov, ki še vedno čutijo, da morajo stati na straži, dobiva naš kraj vedno več nemškega nara« ščaja. To žali naš narodni čut in ponižuje naš narodni ponos.
V	suženjski naravi naših mlačnežev prevladu« je še vedno mnenje, da je nemški jezik nekaj fi« nejšega. Podobni smo psu, ki je gospodarju za njegove udarce še hvaležen. Ravno tako višje ce« nimo jezik tistih naših nekdanjih gospodarjev, ki so nas brezobzirno pretepali. Ne dopuščamo sa« mo, da je njihov jezik med nami ostal, temveč da se še celo širi.
Slišati nemško besedo v gostilnah, trgovinah, celo v občinskem uradu, na cesti in sploh povsod, je pri nas nekaj običajnega. Tujec, ki potuje sko« zi vas, dobi na prvi mah utis, da prevladuje v na« šem kraju nemški živelj, dasi je razen nekaj pri« vandranih nemških družin in par zvestih nemčur« jev integralno slovensko naseljeni kraj.
To pride od tega, ker se predvsem v vasi, sre« dišču naše okolice, ki bi morala biti vzgled sloven« ske narodne zavesti, mnogo nemškutari. V neka« terih nezavednih slovenskih hišah se stalno pogo« varjajo nemško in s tem kvarijo ugled našemu slovenskemu Št. liju. Večina pa živi brez sleher« nega narodnega ponosa.
Na pr. žena nekega gostilničarja se po mno« gih letih svojega bivanja v Št. liju še do danes ni hotela naučiti slovenskega jezika. Raje še na« dalje po svoje strašno zavija in zateguje. Te vrste ljudi pa je ob glavni cesti zelo mnogo. Radi se ponašajo s svojim slabim znanjem nemščine, kruh pa jedo slovenski. So pa tudi taki, ki niso ne Slo« venci ne Nemci, ampak taki, kakor jim ravno kaže.
Toda kdo hi mogel navesti vse primere, ki so drug bolj žalosten od drugega. Vse to je le nekaj iz žalostnega poglavja naše šentiljske sedanjosti. Vse navedeno je le slaba slika našega žalostnega narodnega življenja. Ali ta žalostna dejstva ne ponižujejo vsako količkaj zavedno slovensko dušo?
Če je lahko bil Št. IIj v času, ko je bilo težko in nevarno biti Slovenec, narodno zaveden in po« nosen na svoj slovenski materinski jezik, toliko bolj bi moral biti danes, 14 let po osvobojenju.
Naša sveta dolžnost je, da našo severno pošto« janko operemo nemških madežev, ki pogubonosno rušijo in blatijo nedotakljivost naše severne meje. Nujna zahteva je, da z močno roko ustavimo in uničimo tiho izpodjedanje našega severnega zida.
Film naše zemlje
ITALIJANSKE MELODIJE
V	tedniku »Radio Ljubljana« od 9. do 15. okto« bra skuša g. Niko Kuret zagovarjati upravo radia. Pravi, da mora naš slovenski radio samo tiste plo« šče predvajati, ki jih ima na razpolago tvrdka Ba« njai v Ljubljani. In da ima tvrdka Banjai le take plošče v zalogi, ki jih lahko proda. Naš radio je namreč s tvrdko Banjai sklenil posebno pogodbo. Kdo je ta Banjai, nam pove že njegovo ime. Da ta tvrdka ne bo ščitila naših narodnih interesov, je jasna stvar. Čudimo se le našemu radiu, ki ga smatramo za vzgojitelja, zaščitnika in zabavnika našega ljudstva, da se podaja v tako zavisnost od nedomače tvrdke. Torej tudi tu odločajo tujci, kakšne melodije moramo poslušati.
Nadalje zagovarja g. Kuret italijansko glasbo v našem radiu s tem, da vrednote, ki so jih ustva« rili italijanski skladatelji, niso italijanske, one pri« padajo skupnosti človečanstva. Res jc to. Mislimo pa, da tudi vrednote, ki so jih ustvarili Jugoslo« vani, pripadajo umetnosti vsemu človeštvu. Ka« ko pa Italijani spoštujejo naše umetniške vredno« te? Saj Vam je znano, kako so Italijani onečastili spomenik našega velikega skladatelja Volariča v Kobaridu? Ali ne gane njegova nebeška melodija »Dekle, daj mi rož rdečih« vsakega do solz? Ne samo, da so odstranili njegov spomenik, onečastili so ga celo na »pasji« način. Isto se je zgodilo s spomenikom našega pesnika in skladatelja Vilharju v Postojni, čigar pesmica »Po jezeru« je vpletena v našo najlepšo koračnico »Triglav«.
Tako vidite, spoštujejo Italijani naše člove« čanske vrednote. Naša naloga jc, da našega soseda poučimo o vsečloveškem kulturnem medsebojnem spoštovanju, in da maščujemo krivice, storjene nad našo pesmijo. Vemo, da gu ne bomo poučili ni« koli, zato ga moramo prisiliti. Z gojenjem njegove
glasbe gotovo ne bomo tega dosegli. Zato moramo z njegovimi kulturnimi vrednotami postopati na isti način, kakor on z našimi, vse dotlej, dokler se mu ne vzbudi spoštovanje do nas.
Kaj so Verdijevi rojaki nacedili z našo narod« no in cerkveno pesmijo, je splošno znano. Zato o tej stvari ne bomo zopet in zopet pisarili.
Pravite, da je NVilhelm Furtvvangler z berlin« skimi filharmoniki slavil po Parizu prave triumfe in da kažejo po najnovejših statistikah sporedi različnih postaj na zapadu okrog tri četrtine nem« ških skladb. Vsa čast Francozom! Toda če bi Fran« cozi uničevali in onečaščali nemško pesem tako, kakor delajo Italijani	z našo, potem bi	videli,	kak«
šen jc nemški ponos. Gotovo sc ne	bi pokorili	tako
ponižno in hlapčevsko, kakor se poskušamo na vseh poljih mi Slovenci.
KMEČKI MORATORIJ IN SOCIALNA DUŠA.
Dne 2. septembra t. 1. je bilo na javni dražbi prodano posestvo kmetu Francetu Opara na Go« renjih Ponikvah pri Trebnjem. Posestvo je kupil iz Dol. Ponikev Jože Žafran. Ob prodaji je ob« ljubil .Žafran, da Opara lahko ostane do 1. aprila 1933. še v hiši. Kar naenkrat mu pa odpove, da se mora takoj izseliti. Stanovanja mu ni bilo mogoče takoj dobiti; mislil je pa tudi Opara, da se bo Žafran le potolažil in ga pustil vsaj čez zimo še v hiši. 17. t. m., ko ni bilo bivšega gospo« darja, sedanjega najemnika, doma, pa pošlje Za« fran 2 delavca z asistenco orožništva, da deložirajo Oparo. Nič ne bi bilo hudega, ko bi bil Opara sam. Toda njegova družina obstoji iz 9 nepreskrb« ljenih otrok, izmed katerih je najmlajši star 2 in pol leti. Vse borno pohištvo so delavci znesli na vaško pot, otroci pa	lačni, bledih	lic,	čakali,	kdaj
pride domov oče in	kaj potem?
Ni hilo dovolj, da so znesli vse pohištvo in razne druge stvari, sneli so okna, vrata, da se ja ne bo zopet vselil.
Pripomniti moram, da je Žafran takoj po dražbi vzel Opari tudi ves njegov pridelek, kakor koruzo, krompir, ajdo, repo, peso in grozdje. Tako, da Opara ni iprel kaj jesti in ne samo on temveč tudi njegova družinica.
Žafran pa ima lepo posestvo, krasno, novo hišo, je brez otrok in nima toliko socialnega čuta, da bi videl npdolžne otročiče, kako lačni prosijo kruha. Po vrhu pa še pravijo, da je Žafran ka« toliški mož, ki redno opravlja svoje verske dolž« nesti in še celo več. Hiša stoji prazna, okrog nje se pa potikajo otročiči iščoč dobrih ljudi in — kruha. Kaj ne bi imel g. Žafran več kakor od« pustke, ko bi videl, razumel in se usmilil vsaj ubogih otročičev, katerih sam nima, ima pa vse dobrine tega sveta.
Pravijo tudi, da sta hili kot upnici udeleženi posojilnici, ljudska iz Novega mesta in farovška iz Trebnjega.
Trdi se celo, d« je moratorij za kmečka po« sestva, kar pa tu ni videti.
O Kristus — pridi in nasiti lačne, vzemi bič in naženi trgovce iz templja.
Fi Fi
BORBA ZA VSAKDANJI KRUH.
Na nekem velikem obrtniškem zborovanju seje razpravljalo o osnutku zakona o pooblaščenih inženjerjih, ki posega precej globoko v pravice obrtništva. Ni pravilno, da se v obrtniške pravice pregloboko posega.
Razumljivo je, da sc inženjerji bore za svoj ibstanck. Vemo, da mnogo njih ne dobi zaposlitve. Temu pa ni krivo obrtništvo. Kriva jc naša nacio« nalna nezavednost in pa neupravičena trditev na« ših velepodjetij, da znajo tujci več kot domačini. Čemu trpimo toliko tujcev, ki odjedajo kruh dn« mačinom in ki so poleg tega našim še nenaklonjeni.
Treba jc, dn pošljemo te ljudi tjakaj, odkoder so prišli pa bo naenkrat lepo število inženjerjev, tehnikov in mojstrov dobilo zaposlitve.
Odgovorni nrednik Miroslav Matelič. — Izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z., Ciril Majcen. — Tiska Učiteljsko tiskarna
(predstavnik Francč Štrukelj). Vsi v Ljubljani.