Kako je zajec nakuril lisico Spisal Fran Mrmolja isica zvitorepka jc ujela zajca tcr nesla živega v gobctti do mirnc ravninice, kjcr jc mislila použili lcčno zajčje' mesce. Dolgoušec je v smrtnem strahu Ircpclal in obujal kes ler prosil vse kmetice odpuščanja za škodo, ki jitn jo jc narcdil na zelju — a pri vsem tcni ni izffubil zavesti! Mislil je v svoji glavi: kako bi se izvil izpod oslrih lisičinih zob. Zvita lisica jc dobila kmalu lih, mircn prostorčck, kjcr jc žc marsika-teri drobni živalci zajčjega rodn zavila vrat in použila dobro kosilce z naj-večjo slastjo. Naš zajček je že obupal nad rešitvijo; že sc je poslovi) od teglj grešnega sveta. . Lisica je sedla na zadnji nogi in hotela zajčku koniati življcnje tcrsc^ pogostiti z nesrečnikom, ki je bil tako neumen, da sc je dal njeti, čeravnSi| je bil obdarovan z dolgimi in urnimi nogami. ^^Bltadar je nevarnost najhujša, je dobra misel najbližja, pravi pregovor. Tudi zajčku je šinila v tem najhujšem hipu rešilna misel. •O, ptedraga tetka, na nekaj vas moram opozoriti, preden pojeste «ko slastno kosilo,« reče dolgoušec s trepetajočim glasom. •Kaj takega?« vpraša zvita lisica in ga pogleda z ostrim pogledom, . ,ir bi hotela ugeniti ujegovo misel. ¦Preden Jjudje jedo, se vedno vnaprc/ zahvalijo za dar, in vi, usmi-lkna goipa tetka, ki se moretc vendar meriti v prebrisanosti z ljudmi, tega ne storitc! Kar se Ijudcm zdi primerno, bi se tudi vam prilegalo,« pravi jaiiek v smrtnih skrbeh, ali bodo besede vplivale na lisico. •Prav praviš! Kar se spodobi Ijudetn, to sc tudi meni,« reče lisica in •-"lioži zajčka na travico, povzdignc tacc, pogleda in vzdihnc proti nebu: ila! . • ¦« .Vi še dobro izrckla bcsedc, ko jo poccdi zajčck, opro.ščen ostrili zob, i >ilcn dir, da se jc dvigal prah pod hitrimi nogaini . . . Žalostno je gledala lisica za bežečim zajcera, a za njitn ni tekla, ker jc vedela, da bi bil vcs trud zaman. Sram pa jo je lc bilo, da jo jc zajec tako prebrisano prekanil. Iz jizo in sramotc jc obsodila vcs zajčji rod na smrt. Kdor išče — najde!