1054 Monolog Sedanja srednja pesniška generacija se je v srbski književnosti uveljavila v začetku petdesetih let. V tem času so izšle prve knjige njenih najizrazitejših predstavnikov Vaška Pope, Miodraga Pavloviča in Stevana Raičkoviča. Spočetka sta največ zanimanja zbujala Popa in Pavlovič, prvi s svojo surrealistično igrivostjo, drugi z elegantnim inte-lektualizmom. Ob njima pa se je vztrajno in enako kvalitetno oblikovala precej drugačna poezija Stevana Raičkoviča, ki je s svojo ustvarjalno potenco in oblikovno dognanostjo izpričala življenjsko sposobnost tistih vrednot, za katere se je zdelo, da so že presežene in odrinjene na lirično periferijo. Poudarila je čustvo, poiskala motive v prvobitnem svetu narave, zaslutila moderno temo stiske jezika ter hkrati uspešno zlila tradicionalno formo z načeli nove poetike. Stevan Raičkovič se je rodil leta 1928 v Neresnici v Srbiji. Po maturi v Subotici se je preselil v Beograd, kjer je študiral na filozofski fakulteti in kjer je zdaj urednik pri založbi Prosveta. Izdal je vrsto pesniških zbirk, med njimi Detinjstva (1950), Pesma tišine (1952), Balada o predvečerju (1955, 1958, razširjena izdaja 1973), Kasno leto (1958), Tisa (1961), Kamena uspavanka (1963), Stihovi (1964), Prolazi rekom ladja (1967), Varke Stevan Raičković 1055 Monolog (1967), Zapisi o crnom Vladimiru (1971) itn. Napisal je nekaj otroških knjig, izbori njegovih pesmi pa so prevedeni v številne evropske jezike. Pesmi, ki jih objavljamo, so iz knjige BALADA O ZGODNJEM VEČERU, ki bo v prevodu Kajetana Kovica v kratkem izšla pri Državni založbi Slovenije. ROKE BOLEČINE Besedo daj iz goste smole, besedo takšno, da prešine kri prazne roke bolečine, ki v svetli dan kričijo gole. Besedo strašno daj, ki plove še neizbujena v mrak telesa, ki v prsih prebudi zvonove, zamolkle kakor hram potresa. Daj utelešeno besedo, ki bije v njej srce rdeče, daj takšno, ki tolaži bedo in čelo ohladi trpeče. Besedo daj: ponosna sine naj v praznih rokah bolečine. POZNO Park je bil pust. Gorelo je pozno poletje )LETJE z žoltimi kuščarji, ki jih skrivata pesek in trava. Stekel sem med klopi in se prazno okrenil — bile so gole kot krov brez mornarjev, ki plava k svojemu koncu. Bilo je kot sveto in kot kadilo rumeno. Sedi na klop. 2e sediš s svojo senco prelomljeno od poševnega sonca. Tvoja cerkev je to, tvoja ladja, ta škatla samote, ki jo nosiš po žepih. Izvleci ta dom, to polževo hišico. Odpri ta apnenec, kot se dotikaš sadja, sam si. To ni ne noro ne žalostno. In daleč je brodolom. Odpiraš škatlo s ključem, ki je edini. Znotraj je tiho kot mah. Sam pred življenjem kot senca, ki zdaj sameva ob tebi prelomljena. Mogoče si šel že zdavnaj, mračen in pust za barvami morja. Kdo ziblje mah? (A kdo sprašuje iz tebe, kot da prešteva vse stvari s sencami vred?) Beseda je, a ni ust. 1056 Stevan Raičković In park je bil pust. Gorelo je pozno poletje na čelu. Prazne bile so klopi kot ramena nosačev brez dela. Okrenil sem senco, že votlo in malo načeto v daljavi se je topila trioglasta pločevina. Večer se je kakor rana odpiral. Bilo je nekoliko sveto. POZNO Pojdi zdaj. Pojdi za morjem. Na pesku sred tamarisk MORJE bom spet sam. Z galebom nad pustim krajem. Z njegovim krikom v ušesih, ki je tudi moj krik. Odmev mojega molka za potopljenim sijajem ljubezni. Večer prihaja, že čutim njegov dotik. Tu zdaj spet išči tisto, česar ne boš ujel ne zdaj, ne nikoli. Po njega krilati sledi si tolikrat stopal zaman. Umrl boš, kajne, in odšel. brez zadnje podobe tega otoka. Pred vrati skrivnosti boš v sebi še večjo skrivnost vrtel. Te roke, ki jih nosiš okrog, zdaj božajo bilke večerne. Še tega ne veš, kako naj kličeš ta svet, pod čigar okrilje stopaš, pod čigar perut, da te skrije. O stopi zato čim globlje v stržen, v pracvet, v ostri vonj, ki združuje prah zemlje in prah domišljije. Zgosti se zdaj v nemisel z rastlinjem kakor se zgošča galeb z mračen jem daljav. Po produ hodi ljubezen in se kot tujka obnaša. Odšla si z morjem ali zelenjem. Jaz sem ostal in v hiši življenja me malo spodnaša. NEZNANA Gledam te zdaj od tu: julij je in sediš na dvorišču, V DAVNINI uokvirjenem med zidove, visoke čez glavo. Še ptice te gledajo: prošnja je v njihovem vrišču. Mene ne vidi nihče. Za plevelom in travo globoko v kotu čepim, v zaraščenem skrivališču. Tu je največja senca: vlaga je skoraj lepljiva. Opeke pod mano so trhle in malo zelene. Tebe obliva sonce. Vidim: gole roke ti umiva. Vse okrog tebe je čisto in sončno. Iz mene pa rase kri, kot da nekam odteka, medleča, ranljiva. 1057 Monolog Samo da se kaj, kaka vrata ali kako okno, ne zgane. Samo da ne pade kutina, gnila ali prezrela. Samo da od mačje stopinje na strehi ne poči opeka ožgana. Tišina rase med nama: kot prozoren grad se bo vzpela. Nihče se je naj ne dotakne, nikoli. Ta pesem samo. O neznana. SLIKA O ta slika z velike stene V DOMAČI hladnega, opustelega doma: HISI dve hrapavi debli in pot barve kroma in voz, ki nikoli nikamor ne krene. Tu je še reka (a mrtvo korito): srebrni prodec, pesek, gniloba in neka — ne zgodnja ne pozna svetloba, ki se skoz listje cedi kot skoz sito. Spomnim se še na ravnino zeleno, proč od sveta, od vika in krika, za glavo, bolno od mesta, rojeno. In daleč v možganih se tiho svetlika: rdeča streha, oblak, kos zelenja zdaj barve smrti, zdaj barve življenja. SIENA še zmeraj sije sonce nad Toskano in noge te še hodijo po svetu: podplati so se razcveteli v rano. Razpada moja senca na ometu. O siva školjka trga stare Siene, prišel sem na tvoj rob, lomljiv in truden, da moja roka, moj pogled začuden se z mračno cerkvijo in stolpom sklene. Stoji telo, navajeno nemira, kot da je roka, noga okamnela. Izvir minulih časov me požira. Kamnita hiša, v gromu počrnela, v vekovih, vetru, bogu in dežju, nem in brez doma sem na tvojem dnu. 1058 ČRETA Bistra gmota reke: beli prod in travnik z vitkim topolom. A proti kopnemu: vrbe povsod, zamazane s črno smolo. Neznana ptica je v čreti, ki ponika skoz skrivno žilo. V razpokanem batu se sveti: mrtva riba in štorkljino krilo. Na vodi: žuželk migotanje, veje, otrpla gladina. Brenčanje, rezget, prhutanje in spet neskončna tišina. Gniloba je polna leka. (Dih življenja in zadah smrti sta vštric in na isti črti.) Panj v kuti pred mrakom pokleka. In ko nad čreto v daljni modrini ugaša načeta svetloba neba, čutim, kako nekje tu, v bližini, gnije kos mojega srca. MONOLOG Berejo naše pesmi s teščo slino ali jih sito skoz zobe cedijo. Le včasih se v besedo zastrmijo, ki živa zakipi nad površino. Blazno besedo čakajo na preži ali oko-nomad nemirno tipa za drugo, ki z lepoto jih omreži. (Ne vejo, da v njej kos srca utripa.) Nema beseda včasih se udere namesto solz čez tiho govorico. A ko se jih v očeh preveč nabere: vržejo knjigo jezno na polico. Stevan Raičković 1059 Monolog In pesem med pohištvom tiho gnije, v grob, kakor živi mrtvec, zakopana. (Od vedrih marčnih dnevov obsijana osamljena opojne žarke pije.) Po oglih, kjer nemirna senca trza, se nanjo prah kot na magnet nabira, beseda sončnica počasi hira, a vranec sam v sebi nemo hrza. Nad modrim morjem je tišina gluha. V pomladi se suše zeleni venci. V belih nočeh usihajo studenci. Pravični krik nikjer ne najde sluha. In vendar neki neodločni prsti po prašno knjigo sežejo v omaro, in glej: spet teče reka v sončnem žaru in grozd zori in šelestijo trsti. In spet oko od blaženosti sanja, v pogledu trepetajo sončne lise. A pod besedami: klet, ki mrači se od brezštevilnih senc in od nespanja. Le redkokdaj se skloni glava mila, predre majava tla in tiho pada v temačno klet kakor v globine Hada, kjer za strupeno vlago ni zdravila. V pohištvu pa — ko se ob njem vzdihuje, spi, je, množi in sladke zgodbe kroži — kakor na rob sveta pregnan samuje košček duha v svoji lastni koži. POST Smrt smo rotili, da bi nas rešila, SCRIPTUM bilo nas je življenja skoraj sram. Zdaj smo, kar smo hoteli: otroci cilja, pod zemljo razmetani, vsakdo sam. Stevan Raičković Zgnile so roke, noge, lok obrvi, od koga je samo še bergla, kost. Po njej sprehajajo se tihi črvi od tebe k meni kot čez beli most. Gnile besede išče jezik gnili. A komaj zine — vse se v prah razsipa. Namesto prve — bilka kvišku sili, namesto druge — kal za zrakom tipa. Tako sveta dotaknemo se malo in vsak v brezglavem strahu v mraku jame napne se (z vsem, kar mu je še ostalo), da skoz zeleno cevko znak ujame. Poslušamo napeto kakor hrti, a v ta naš plitvi svet se nič ne čuje. (Med nami le: kdaj trhla kost zaškrta, ko kdo čez drugo kost se v prah sesuje. Vse te kosti, kar jih je še ostalo, bi dal za eno oko, na oni strani. Izbočeno, okroglo bi sijalo iz pustih tal v zeleni svet nad nami. Ali uho! Da neopazno zrase med mačehe na grobu iz globine, da čujem veter (kot je pihal včasih), hreščanje žage ali glas tišine. Dihur, žuželka, trn — krvavi, živi, slave pravico, da so še nad nami. Medtem ko voda teče: kamen sivi pod žarki sonca se iz spanja drami. Metal sem kamen na življenje cesto. Pod zemljo pojem zdaj: in blatim smrt. Z listom, ki pada, bi zamenjal mesto. Treso, v globinah, žile zgornji vrt. Prevedel Kajetan Kovič 1060