DVOJE OBLIČIJ
TONE    S E L I Š K A R
Zunaj na ulici je Božič. Sneg pada. Cestne svetilke brle skozi pršečo meglo, v kavarni pa je toplo in smo vsi zbrani, nikogar ne manjka.
Upokojeni profesor se je nagnil nad kavo, učiteljica živo strmi v „KopriveK, študent srdito piše opombe v »Ljubljanski Zvon", literat na čisto prepisuje svojo povest.
Vsi smo si znanci.
Mirno in tiho je, kakor v azilu za starce
in med nami se plazi Čas
pohlepno nam sega v lase,
nam seda na rame
in črta gube v obraz.
Zunaj je sneg, brezposelni grizejo nohte
od silnega mraza,
žolč prekletstva je v njih, sovražijo nas.
Lopate rožljajo
in s krampi si kopljejo pot v pomlad!
Kako lepša je kletev teh bosih skitalcev kot naše hrepenenje, pretkano s papirjem!
Sedimo v kavarni in se solzimo v toploti. Kakor vžigalice smo, ki nas je nekdo ugasle zavrgel.
139