Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8, str. 69—82 a UDK 323.15.001(436.6:—863):341.24(436)»1955« O teritorialni zasnovanosti manjšinske zaščite in o protipogodbenih PEU stališčih in praksi Avstrije Dr. Janko Pleterski »... uzimanje za osnovu popis stanovnišiva iz 1961 godine i primena cen- zusa od 20 procenta za odredjivanje mesta... nije u saglasnosti sa teritori- alnim principom koji je sadržan u pomenutom (7.) članu državnog ugovora.« — Jugoslovanska nota z dne 6. novembra 1972. — »... poslednji dogadjaji u Republici Austriji — kao što je dogovor u parlamentu zastupljenih stranaka o prebrojavanju manjine i pojačan pritisak i pretnje manjini — pokazuju da Republika Avstrija nastavlja i dalje sa poli- tikom neizvršavanja odredbi državnog ugovora u odnosu na manjine.« — Ju- goslovanska nota z dne 29. 10. 1974. »...dass der Artikel 7 des Staatsvertrages keine Bestimmung enthält, die eine Minderheitenfestellung bzw.-zählung verbietet. ... Der Staatsvertrag de- finiert den örtlichen Anwendungsbereich der Minderheitenbestimmungen nicht durch Angabe eines geographisch abgegrenzten Gebietes, sondern nur inso- fern, als er verlangt, dass eine slowenische, kroatische oder gemischte Bevöl- kerung vorhanden sein muss... Das Argument schliesslich, das Gebiet, auf welches der Artikel 7 des Staatsvertrages Anwendung findet, sei schon durch die Verordnung der Kärntner Landesregierung vom 3. Oktober 1945 festgelegt worden, ist gleichfalls unzutreffend. Es wäre auch unmöglich gewesen schon 1945 durch eine Landesverordnung das Anwendungsgebiet für Bestimmungen des erst zehn Jahre später unterzeichneten Staatsvertrages fastzulegen.« Astrij- ska nota z dne 2. decembra 1974. 1. Zaščita slovenske in hrvatske manjšine po čl. 7 avstrijske državne pogodbe je teritorialno utemeljena. Avstrija implicitno priznava to izhodiščno načelo, hoče pa ga kolikor mogoče razvrednotiti, po možnosti obiti ali pa v stvarni uporabi kar najbolj skrčiti. Priznanje teritorialnega načela vsebujejo vsi trije izvedbeni zakoni za čl. 7 glede Koroške (šolski in sodni iz l. 1959, topografski iz l. 1972). Razvedno- tenje teritorialnega načela v teoriji in praksi Avstrije je v tem, da o njem govori in ga formalno upošteva zgolj kot administrativno relevantno ugotovitev »krajev- nega območja uporabe manjšinskih določil« (»der ortliche Anwendungsbereich der Minderheitenbestimmugen«) in da ne izhaja od dejstva, da je za slovensko manjšino na Koroškem in Štajerskem prav tako kot za hrvatsko na Gradiščan- skem — ker niso migracijske, marveč domače, avtohtone — ozemlje njihove nase- ljenosti bistven element tistega njihovega marodnostnega costoja, ki ga avstrijska državna pogodbe ščiti. Narod brez teritorija ni narod in prav tako narodna manj- šina brez svojega domačega ozemlja ni narodna manjšina, temveč le naključno navzoča skupina oseb, ki se po tem ali onem kriteriju razločuje od prevladujočega »normalnega« prebivalstva. Teritorij je konstitutivni element nacionalne manjšine in načelo zaščite in ohranitve takšne manjšine vsebuje tudi zaščito in ohranitev tega konstitutivnega elementa enako kot zaščito in ohranitev vseh drugih njenih konstitutivnih elementov, npr. jezika, kulture, premoženja itn. Takšen pomen in 2” Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 funkcijo ozemlja v sistemu zaščite manjšine je avstrijska državna pogodba še posebej uzakonila (čl. 5. in čl. 7.). — Avstrija hoče teritorialno načelo obiti s tem, da izhaja v dosedanji izvedbeni zakonodaji od dvoma sploh o obstoju ozemlja, na katerem živi slovensko, hrvatsko ali z nemškim mešano prebivalstvo. Brez vsa- kega dvoma pa trdi za slovensko prebivalstvo na Koroškem, da tam »prebiva zelo raztreseno« (»sehr zerstreut siedelnd« — Avstrijska nota z dne ll. januarja 1975), medtem ko kak problem slovenskega prebivalstva na Štajerskem sploh zanika (»hat sich in der Steiermark ein Problem im Zusammenhang mit den Minderheiten nicht ergeben« — avstrijska nota z dne 2. decembra 1974). Teritorialno načelo skuša obiti tudi s tem, da pojem teritorija, ki je v čl. 7 definiran kot »upravni in sodni okraji... s slovenskim (hrvatskim) ali mešanim prebivalstvom«, ki torej vsebuje sklenjenost vsaj enega takšnega okraja, tolmači kot nepovezan seznam posamez: nih naselij (določitev 205 posameznih naselij kot tistih, ki prihajajo v poštev za dvojezično oznako po 3. odst. čl. 7. v zakonu z dne 6. junija 1972). — Tendenca Avstrije, da bi v stvarni rabi kar najbolj skrčila teritorij manjšine, ni samo te- meljni namen sklepa o ugotavljanju manjšine, temveč je dokazana tudi z restrik- tivnim tolmačenjem in izvajanjem že sprejetih avstrijskih pravnih predsiopv (ne- izvajanje dvojezičnega pouka na znatnem številu šol, ki jih je kot dvojezične pred- pisala uredba koroške deželne vlade z 3. oktobra 1945, provizorično reduciranje slovenskega kot uradnega jezika na zgolj tri sodne okraje od devetih (!), ki zaje- majo ozemlje dvojezičnih šol, restriktivno tolmačenje topografskega zakona z dne 6. julija 1972, tako da je od 205 naselij za dvojezično označitev ostala le še približno polovica maselij). 2. Teritorialna utemeljenost zaščite slovenske in hrvatske manjšine ni samo sklep iz dejstva, da gre za narodne (nacionalne) manjšine (o takšnih izrecno govori rusko besedilo čl. 7), temveč predvsem tudi iz značaja čl. 7. Glede Koroške in Šta- jerske je čl. 7 način rešitve teritorialnega vprašanja, neposredna posledica dejstva, da je bilo vprašanje, kakšna bo državna meja Avstrije z Jugoslavijo, ob koncu druge svetovne vojne mednarodno pravno odprto. Zahteva Jugoslavije po priključitvi ob- mejnega dela Koroške in nekaterih obmejnih občin Štajerske je temeljila predvsem na dejstvu, da gre za ozemlje s slovenskim ali mešanim slovensko-nemškim prebi- valstvom, na dejstvu da je prva avstrijska republika namerno nadaljevala im krepila germanizacijo tega ozemlja, da je nacislična vladavina to stopnjevala v politiko ge- nocida slovenskega prebivalstva in da je to prebivalstvo aktivno sodelovalo v oboro- ženem boju proti hitlerjevski Nemčiji. Splošni temeljni vzrok za to zahtevo pa je bilo dejstvo, da je Jugoslavija bila 6. aprila 1941 napadena z ozemlja, ki je danes del obnovljene Avstnije. Štiri velike države, ki so odločale o pogojih obnove demo- kratične in neodvisne Avstrije, so to zahtevo Jugoslavije vzele v obravnavo, zavze- male do nje dalj časa neenotna stališča, končno pa so 20. junija 1949 odločile, da naj bodo meje obnovljene Avstrije takšne, kakršne so bile 1. januarja 1938, pogodba o Avstriji pa mora predvidevati, da »Avstrija zagotavlja varstvo pravic slovenske in hrvatske manjšine v Avstniji«. Obveznost Avstrije, da ščiti slovensko in hrvatsko manjšino, je v neposredni vzročni in stvarni zvezi s sklepom o obnovi stare držawne meje med Avstnijo in Jugoslavijo, je torej način reševanja državno«teritorialnega vprašanja. Varstva slovenske manjšine ni mogoče ločiti od ozemlja njene naselje- nosti, zaščitena mora biti teritorialno. To je potrdila držawna pogodba, ki vsebuje tako čl. 5 o mejah kot čl. 7 o specifični zaščiti slovenske in hrvatske manjšine. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 71 3. Neposredno vzročna in stvarna povezanost čl. 5 in čl. 7 avstrijske državne pogodbe je očitna iz dejstva, da so predstavniki štirih velikih držav manjšinsko zaščitna določila prvič načelmo izrekli ob sklepu o mejah in jih nato tudi formirali (24. avgusta 1949). Pri tem je treba opozoriti na dve pomembni dejstvi: a) Sklep z dne 20. junija 1949, ki je splošno govoril o varstvu slovenske in hrvatske manjšine v Avstriji kot celoti, so opredelili teritorialno in ga vezali na ozemlje upravnih in sodnih okrajev s slovenskim oz. hrvaškim ali mešanim prebivalstvom v avstrijskih zveznih deželah Koroški, Štajerski in Gradiščanski. S tem je bilo opredeljeno načelo teritorialne utemeljenosti manjšinske zaščite za obravnavano manjšinsko prebival- stvo. In b) Z vključitvijo manjšinsko zaščitnih določil glede tega prebivalstva so se- stavljalci pogodbe presodili in primerno upoštevali dejstvo, da prva republika Avstrija teh manjšin nikakor ni zadovoljivo varovala in da so zato potrebne nove, dodatne oblike zaščite. Na nezadostnost manjšinske zaščite v Avstriji po določilih senžermenske pogodbe iz 1. 1919 in še posebej na njihovo neizvajanje in na germa- nizacijske tendence v času prve avstrijske republike je namreč predstavnike štirih velikih držav opozarjala Jugoslavija, nazadnje s posebnim memorandumom z dne 28. julija 1949, Čl. 7 potemtakem nikakor ne pomeni samo želje pogodbenih držav popraviti zgolj zločinsko genocidno politiko nacističnega režima v letih 1938—1945, temveč pomeni tudi in še celo posebno, njihovo namero, da državna pogodba obveže obnovljeno demokratično Avstrijo, da do slovenske in hrvatske manjšine na Ko- roškem, Štajerskem in Gradiščanskem vodi drugačno, negermanizacijsko politiko in da v namen njihove zaščite sprejema nove in popolnejše ukrepe. Prav posebej se ta namera nanaša na teritorialno utemeljenost te zaščite, kar je vidno v tem, da je nova državna pogodba — v razliko od senžermenske — ozemeljsko zaščito tudi konkretno opredelila. 4. V nasprotju s senžermensko mirovno pogodbo iz l. 1919, katere manjšinsko zaščitna teritorialna določila so se za varstvo slovenske in hrvatske manjšine v Avstriji izkazala kot nezadostna, je avstrijska državna pogodba takšna določila na novo, natančneje opredelila. Medtem ko je senžermenska pogodba vsebovala le splošno rabljeno teritorialno klavzulo manjšinskega varstva, da namreč to var- stvo velja »v mestih in okrajih, v katerih biva znaten delež avstrijskih državljanov drugačnega kot nemškega jezika«, govori čl. 7 izrecno o Koroški in Štajerski, torej o deželah, kjer je Jugoslavija po sprejetju sklepa o meji za varstvo manjšin posebej zainteresirana, in pa o Gradiščanski, glede katere je Jugoslavija že ves čas skle- panja pogodbe o Avstriji zahtevala posebno varstvo hrvatske manjšine. Zaradi vsega tega postulira čl. 7 manjšinsko zaščito ne le zaradi jezikovno posebnih, sicer pa pobliže neopredeljenih avstrijskih državljanov (»ratione personae«), temveč izrecno zaradi slovenske in hrvatske narodne manjšine in to na njenem domačem ozemlju (»ratione loci«). To ozemlje je pobliže opredeljeno takole: »..v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Štajerske in Gradiščanske s slovenskim, hrvatskim ali nacionalno mešanim prebivalstvom«. Opustitev pogoja, ki ga izrecno vsebuje sen- žermenska mirovna pogodba, o »znatnem deležu« prebivalstva narodne manjšine, je namerna, ker se čl. 7 nanaša ma točno opredeljena ozemlja, ki so predmet meddr- žavnih pogajanj in katerih geografski obseg je dobro znan in ga ni treba šele ugotavljati im določati. Na tem ozemlju ni potrebno in ni dovoljeno postavljati pogoj nekega določenega deleža prebivalstva narodne manjšine. V tej zvezi je stipulirana prepoved asimilacije slovenske in hrvatske manjšine-prebivalstva — kot skupine m Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 (kolektiva), ki ne izhaja le iz splošnega, manjšinsko zaščitnega namena celotnega čl. 7 temveč izrecno tudi iz določila njegovega 5. odstavka (prepoved denacionaliza- cije slovenske in hrvatske macionalne manjšine), kar vsebuje tudi prepoved krčenja ali celo likvidiranja njihovega domačega ozemlja naselitve. Na tem ozemlju mora posebni režim, ustvarjen zaradi manjšinske zaščite, veljati brezpogojno in trajno. Ta pomen teritorialne utemeljenosti manjšinske zaščite je potrebno še posebno poudariti, saj izvira iz izkušnje dogajanja na Koroškem in Štajerskem, kjer je v teku več kot stoletna zavestna germanizacija (na Gradiščanskem po l. 1920) in kjer ni nobene stvarne možnosti, da bi bilo ogroženo naselitveno ozemlje večin- skega, nemškega prebivalstva. To je položaj, v katerem je v preteklosti in sedanjo- sti v svoji substanci ogrožena le manjšina. Ogroženo je le njeno ozemlje domače naseljenosti, ki ne pozna širjenja temveč vedno le krčenje in ekspanzijo večinskega elementa. Prav ta položaj je bil razlog za vključitev izrecne prepovedi asimilacije v avstrijski državni pogodbi. 5. Ozemlje manjšinske zaščite na Koroškem (upravni in sodni okraji s slo- venskim in mešanim prebivalstvom) je bilo v teku sklepanja državne pogodbe več- krat definirano. Avstrijska stran sama ga je definirala že jeseni 1945, ko je že v naprej zavračala teritorialne zahteve Jugoslavije, še preden je ta svoje zahteve uradno konkretno opredelila. V spomenici z dne 12. septembra 1945 zaveznikom prek britanske vojaške vlade v Avstriji je koroška deželna vlada zapisala, da Ko- roška ni etnično enotna, da je njeno prebivalstvo sestavljeno iz nemško im slovensko govorečega prebivalstva, da je treba ločevati med severnim in zahodnim delom dežele, kjer prebiva izključno le nemško prebivalstvo, in pa med »dolinami in kot- linami na jugu in jugovzhodu srednje in vzhodne Koroške« z »mešanim« prebival- stvom. Ozemlje s slovenskim in mešanim prebivalstvom je avstrijska stran natanč. no opredelila z zakonsko uredbo, ki je na tem ozemlju uvedla splošno obvezno dvojezično t. j. slovensko-nemško osnovno šolstvo (3. oktobra 1945). Ta zakonska uredba našteva 64 koroških občin, za katere je značilno to, da skupaj tvorijo geo- grafsko sklenjeno, nepretrgano ozemlje. V ponovnih izjavah je Avstrija v tem času zagotavljala, da hoče slovensko manjšino varovati in ji dati vse pravice, pri čemer ni nikoli dvomila o ozemlju, določenem za dvojezično šolsko ureditev. Nasprotno, avstrijski predstavniki so na tako teritorialno zasnovano dvojezično šolstvo ponovno uradno opozorili štini velike države kot na poglavitni dokaz, da Avstrija slovensko manjšino na Koroškem priznava in ščiti. Jugoslavija je ozemlje, ki se nanj nanaša čl. 7, definirala glede Koroške in Štajerske s teritonialnim zahtevkom, naznačenim že z moto z dne 14. novembra 1945. Glede obeh teh dežel in tudi glede Gradiščanske je to še dodatno storila s podrob- nim prikazom etnične strukture v aneksih k memorandumu štirim velikim drža- vam v začetku leta 1947. Zlasti je še treba upoštevati, da je Jugoslavija to storila tudi po sklepu štirih velikih o avstrijsko-jugoslovanski državni meji. V memoran- dumu z dne 28. julija 1949 konferenci namestnikov zunanjih ministrov štirih veli- kih sil, ki je tedaj razpravljala o manjšinsko zaščitnih določilih avstrijske državne pogodbe, je natančno, z naštetjem političnih okrajev in občin, opredelila ozemlje manjšinske zaščite slovenskega prebivalstva na Koroškem. Tako opredeljeno ozem- lje se je v glavnem ujemalo z ozemljem dvojezičnih šol po avstrijski zakonski ured- bi z dne 3. oktobra 1945. Ker so predstavniki prizadete slovenske manjšine tudi sa- mi, po sklenitvi državne pogodbe, v spomenici avstrijski vladi in vladam štirih za- Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 m vezniških držav in vladi pridružene sile Jugoslavije z dne 11. oktobra 1955 opredelili ozemlje, na katerem je utemeljena manjšinska zaščita po čl. 7 na Koroškem, kot »teritorij, ki je označen v uredbi o dvojezičnih šolah iz leta 1945, z vključenimi upravnimi, sodnimi, samoupravnimi in drugimi uradi v Celovcu, Beljaku in $mo- horju, ki so pristojni za imenovano ozemlje«, je podana dejanska soglasnost vseh treh prizadetih faktorjev, Avstrije, Jugoslavije, slovenske manjšine na Koroškem, glede obsega teritorija, na katerem je utemeljena manjšinska zaščita na Koroškem po čl. 7. To je bilo v času formuliranja tega člena v avgustu 1949. Ta člen je ostal po svojem besedilu nespremenjen vse do končnega podpisa državne pogodbe. Ni bilo potemtakem mobenega razloga za predstavnike štirih velikih držav, ki so odločali o avstrijski državni pogodbi, da bi glede obsega tega ozemlja imeli drugačno mne- nje ali namero. Zato tudi niso kakorkoli naznačili, da bi to ozemlje šele bilo treba kako drugače določiti oz. ugotavljati, še prav posebej pa ne po poti kakršnegakoli ugotavljanja manjšine. Trditev avstrijske note z dne 2. decembrom 1974. da čl. 7 postavlja pogoj obstoja »relevantne manjšine«, ni utemeljena niti v okoliščinah na- stanka miti v samem besedilu avstrijske državne pogodbe. Ta pogodba ne izhaja od pogoja, »da mora obstajati slovensko, hrvatsko ali mešano prebivalstvo«, temveč od znanega in od vseh treh prizadetih priznanega dejstva, da takšno prebivalstvo že obstaja in da bo moralo še nadalje obstajati. Zato je tudi napačen argument avstrijske note, da zakonska uredba o dvojezičnih šolah na Koroškem ni mogla že 3. oktobra 1945 določati ozemlje, ki se naj na njem izvajajo določila avstrijske dr- žavne pogodbe sklenjene šele deset let pozneje. Pravni subjekt in objekt zaščite, slovenska manjšina in njeno naselitveno ozemlje na Koroškem, sta stara in tradi- cionalna in nista šele nastala in to niti z zapisom v zakonski uredbi dne 3. oktobra 1945 niti 15. maja 1955, ko je bila avstrijska državna pogodba končnoveljavno skle- njena. 6. Ugotavljanje slovenske manjšine, kakor je predvideno v avstnijskem zakonu o manjšinskem šolskem zakonu za Koroško z dne 19. marca 1959, v zakonu o urad- nem jeziku na koroških sodiščih z dne 19. marca 1959, v sklepu parlamenta z dne 19. marca 1959, ki avstrijski vladi nalaga, da takšno ugotavljanje pripravi in izvede, in še posebno politični dogovor o potrditvi načela ugotavljanja, ki so ga sprejele vse v avstrijskem parlamentu zastopane stranke dne 17. septembra 1974, in sploh vsakršno ugotavljanje kot pogoj za izvajanje avstrijske državne pogodbe, je v očitnem nasprotju s to pogodbo in pomeni njeno hudo kršenje. 7. Omenjeno ugotavljanje manjšine pomeni »in merito«, da hoče Avstrija posta- viti izvedbo manjšinske zaščite po čl. 7 na temelj načelnega dvoma o obstoju manj- šine in načelnega zanikanja obveznosti, da imenovano manjšino ščiti in ohranja kot celoto. 8. Po svojem izvoru je zamisel ugotavljanja manjšine nadaljevanje boja nem- ške nacionalistične družbene strukture na Koroškem za likvidacijo manjšine. To je nova oblika tega starega boja. Izvajati jo je bilo treba potem, ko se je po maju 1945 ta struktura morala odreči direktni genocidni metodi, kakršne je bil proti slovenskemu prebivalstvu uporabil nacistični režim. Ta nova oblika ustreza politič nemu testamentu zadnjega predstavnika nacistične vladavine na Koroškem dr. F. Rainerja, ki je 8. maja 1945 priporočal, naj novi odgovomi ljudje na Koroškem 74 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 poiščejo pnilagojene oblike boja, ki »bolje ustrezajo nazorom naših sovražnikov«, s čimer so bile mišljene zavezniške in pridružene države, ki so tedaj z velikanskimi žrtvami premagale hitlerjevsko Nemčijo. Prilagojene oblike protislovenskega boja je nemška nacionalistična družbena struktura na Koroškem začela neprikrito uveljavljati že po sklepu o mejah l. 1949, še bolj brez pomislekov in ozirov pa po sklenitvi avstrijske državne pogodbe in po prenehanju zavezniške zasedbe Avstrije. Med temi oblikami je zahteva po ugotavljanju manjšine postala pravcati »ceterum censeo« novim razmeram prilagojenih nosilcev nemškega nacionalizma ma Koroš- kem. Ob tej guasi demokratični in demagoški zahtevi si ti nosilci neovirano pri- dobivajo in izsiljujejo vedno širši konsens prebivalstva vladajoče narodnosti za svoje splošne, zaradi poraza v drugi svetovni vojni, prikrite družbene cilje. Dejstvo, da je avstrijski zakonodajalec že l. 1959 sprejel načelo ugotavljanja manjšine, zlasti pa dejstvo, da so se po 15 vmesnih letih rezerviranosti (zaradi ugovora slovenske manjšine in protesta Jugoslavije) zanj ponovno opredelila vse v avstrijskem parla- mentu zastopane stranke in da hoče avstrijska vlada to načelo celo uveljaviti kot pravico za Avstrijo, pričata o tem, kako nevamo so se razširile postojanke in vpliv nadaljevalcev (v prilagojeni obliki) miselnosti, ki je bila na srečo vsega človeštva vojaško poražena leta 1945. 9, Ljudska štetja na Koroškem so bila glede registriranja jezikovnega značaja prebivalstva vselej sredstvo zmanjševanja dežela slovenskega jezika. Kriterij »ob- čevalnega jezika« je dajal nemškemu jeziku kot jeziku javnega življenja, politike, gospodarstva in javnih kulturnih ustanov že v času monarhije v števnih rezultatih veliko večji delež kot pa je bil delež samega nemškega prebivalstva. K temu so pri- pomogli še specifični politični prijemi števnih oblasti in pa pritisk nemškega na- cionalizma. Stvari so se v teh pogledih v času prve avstrijske republike in njenih štetij leta 1923 in 1934 še bistveno poslabšale, Celo tako poslabšale, da je spričo nestvarnih rezultatov štetij 1923 in 1934 dobilo zadnje štetje v monarhiji leta 1910 pomen štetja, katerega rezultati relativno še najbolj ustrezajo stvarnem stanju. Od leta 1910, ko je na Koroškem v današnjih mejah bilo naštetih 66.463 oseb s sloven- skim občevalnim jezikom, se je do leta 1934 statistično ugotovljeno število prebi- valstva s slovenskim jezikom namreč zmanjšalo na 26.128. Poleg protestov in opo- zoril slovenske manjšine obstaja obsežna znanstvena literatura, ki obravnava leo- rijo in prakso ljudskih štetij na Koroškem. Ta dela ugotavljajo nesporno, da se je število registriranih oseb s slovenskim jezikom skrčilo tako hitro, da tega ni mogoče niti približno pojasniti s faktorji gibanja prebivalstva (morebitna večja umrljivost, izseljevanje in podobno), temveč da gre to krčenje na račun dejstva, da se čedalje večji krog oseb, ki so pri prejšnjem štetju bile še prištete k sloven- skemu jeziku, prišteva pri novem štetju k nemškemu jeziku, ne da bi te osebe dejansko spremenile svoj jezikovni značaj. Tega dejstva niti sami predstavniki Av- strije v pogajanjih za državno pogodbo niso zanikali. Tako je prihajal rezultat šte- tij v prvi avstrijski republiki v čedalje večje neskladje z dejanskim jezikovnim zna- čajem prebivalstva, seveda na škodo slovenskega jezika. Ni naključno, da so ko- roški vladni faktorji, ki so jeseni 1945 pripravljali dvojezično šolsko ureditev, ki naj bi dokazovala dobro voljo nove Avstnije nasproti slovenskemu prebivalstvu Koro- ške, segli za določitev teritorialnega temelja te ureditve nazaj k podatkom zadnjega štetja v monarhiji leta 1910, da so se izognili rezultatom avstrijskega štetja leta 1934, katere so torej imeli za nestvarne. Nestvannost rezultatov mi samo posledica Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 75 napačne števne metode (l. 1934 so spraševali o »jeziku kulturnega kroga«), temveč je v največji meri posledica germanizatorskega pritiska vseh vrst na slovensko manj- šino. Na te okoliščine je v času pripravljanja avstrijske pogodbe jugoslovanska de- legacija ponovno in izčrpno opozarjala. V memorandumu iz leta 1948 je za zaščito slovenske in hrvatske manjšine v Avstriji zato med drugim izrecno zahtevala: »Pri ljudskih štetjih je treba ugotavljati materinski jezik v sodelovanju s predstavnikom Hrvatov oz. Slovencev«. Po sklepu o mejah je ta element manjšinske zaščite še podrobneje opredelila v spomenici z dne 28. julija 1949, pri čemer je izrecno opozo- rila, da je izjave o materinskem jeziku, označenem kot »windisch«, treba registri- rati kot »slovenski«. To opozorilo je bilo posledica izkušnje s taktiko skrajnih nem- ških nacionalistov na Koroškem, ki jo je nacistični režim povzdignil v sistem, nam- reč zatrjevanja, da je slovensko narečje na Koroškem posebna jezikovna skupina, različna od slovenskega knjižnega jezika. Nacistične oblasti so v skladu s svojo politiko likvidacije slovenske manjšine izvedle v l. 1939 štetje, ki je prvo v zgodovini ljudskih štetij na Koroškem poleg nemškega in slovenskega jezika spraševalo še ipo slovenskem narečju im ga pod smenom »windicsh« registriralo kot posebno jezikovno skupino. Podatki tega štetja so v prvih letih po vojni bili sicer znani le v globalnih številkah, prav dobro pa je še vsem prizadetim bilo v spominu, kako so nacisti vključili pojem in oznako »windisch« v svoj sistem. Treba je pripomniti, da so nacistične oblasti s tem štetjem pripravljale »končno rešitev« slovenskega vprašanja na Koroškem, tt. j. izselitev slovenskega elementa. V prvih letih meposredno po vojni v Avstriji ni bilo splošnega ljudskega štetja. Ze v tem času pa je za praktične potrebe dvojezičnega šolstva na Koroškem šol- ska oblast vsako leto izvedla prek učiteljev anketo o materinščini šolarjev. V tem času so še hoteli dokazovati, da je storjen odločilni prelom z nacistično tradicijo na Koroškem in da je slovenska mamjšina enakopravna in zavarovana. Šolska oblast je izrecno poudarjala, da gre za materinski jezik, torej ne za kak »obče- valni« jezik učencev, in pa da obstaja poleg nemškega le slovenski jezik, ki obsega tudi pojem »windisch«. Navodilo glede izpolnjevanja vprašanja o materinščini se je še l. 1951 glasilo: »Kot materinski jezik je treba zapisati občevalni jezik, ki je v rabi v družinskem krogu. Pri tem ne gre za izjavo o »kulturni pripadnosti«, za- radi česar je treba učence, ki govore doma izključno ali pretežno slovenski oz. slovensko narečje (nekoč označevano kot »windisch«) zapisati v rubriko »mate- rinski jezik slovenski«. — Pripomniti je treba, da je šolska oblast na Koroškem v stistem času tudi sicer opozarjala, da v uradni rabi izraz »windisch« ni dopusten in da je uradna označitev tega jezika »slovenski« (»slowenisch«) (Odlok koroške- ga deželnega šolskega sveta z dne 10. aprila 1946). Prvo splošno ljudsko štetje je Avstrija izvedla l. 1951, šele potem, ko sta člena o mejah in manjšinski zaščiti v načrtu pogodbe že bila sprejeta in formulirana. Dotlej so na Koroškem že močno oživele politične sile, 'ki so se po maju 1945 morale začasno potuhniti in ki so v tem štetju videle možnosti nadaljevati po zavezniški zmagi pretrgano »končno rešitev« slovenskega vprašanja na Koroškem. Te sile so že osnovale organizacije z značil- nim diskriminacijskim proti Slovencem naperjenim naslovom »Zveza domovini zvestih južnih Korošcev« in prek nje in vseh drugih postojank v družbeni struk- turi so oživele zahtevo po registraciji slovenskega narečja z imenom »windisch« kot posebnega jezika poleg slovenskega. Namen je bil decimirati v števnih rezul- tatih število prebivalstva slovenskega jezika. Avstrijska statistična oblast je s svoje strani zavrgla materiniščino kot kriterij za popis jezikovne pripadnosti in se vrni- 76 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 la k »občevalnem jeziku« in k vsem problematičnim prijemom pri izvedbi štetja, kakršne je že v prvi republiki slovenska manjšina odločno zavračala (sistem štev- nih komisarjev in pod.). Kot movost je uvedla možnost, da se pri šteti osebi vpiše tudi dva ali več občevalnih jezikov, kar manjšini, ki dejansko večidel govori tudi nemški jezik, samo po sebi ne bi moralo biti v škodo, kar pa se je pokazalo kot posebno problematično pri izračunavanju in objavljanju rezultatov štetja. Toda poglavitna negativna in proti obstoju slovenske manjšine na Koroškem usmerjena značilnost štetja je bilo to, da štetje ni sledilo omenjeni metodi šolskih oblasti, temveč je dopustilo cepljenje slovenskega jezika v »slovenski« in »windisch«. Tega cepljenja števni formularji seveda niso predpisovali, saj posebej sploh niso go- vorili o nobenem jeziku, ne o nemškem ne o kakem drugem. Statistične oblasti pa cepljenja slovenskega jezika v dve kategoriji tudi niso izrecno prepovedale, celo kakega kritičnega mnenja niso izrazila čeprav bi to bilo njihova strokovna dolžnost. Tako je bilo polje odprto dejavnosti in tendencam, ki so rehabilitirale nacistični protimanjšinski števni sistem. Širili so geslo, da je treba v jezikovno rubriko pri slovenskem prebivalstvu vpisovati oznako »windisch«. Organizirani akciji za uveljavitev tega sistema se je nato pridružila tudi ob- last: 8. maja 1951 je koroški deželni glavar izdal vsem občinam, t.j. izvedbenim instancam štetja, odlok (Zl. 6981-2/51), v katerem je sporočeno obvezno tolmače- nje, kako je treba izpolnjevati rubrike o občevalnem jeziku. In sicer: »Praviloma pripadajo k področjem, kjer se govorita dva ali več občevalnih jezikov, tiste ob- čine Koroške, v katerih obstajajo dvojezične šole in kjer se poleg nemškega je- zika uporablja še slovenski ali »windisch« kot občevalni jezik«. Iz tega navodila in poznejšega komentarja v dnevnem tisku je očitno, da je oblast na ozemlju dvojezičnih šol Koroške govorila o vseh treh jezikovnih oznakah kot o enakovred- nih in da se ni zavzela za to, da bi opozorila, da je slovenski jezik en sam in da je »windisch« njegova uradno nepriznana soznačnica. Tega ni storila, čeprav se je dobro zavedala, kakšne tendence se skrivajo za vsiljevanjem »windisch« kot lo- čeno upoštevanega jezika pri štetju. Glasilo stranke deželnega glavarja je prav v zvezi z navedenim njegovim odlokom komentiralo: »Enačenje 'windisch' z domo- vinsko zvestobo je zelo mladega datuma... V času (odloka) pa je bilo že znano, da bo neka določena stran pri prihodnjem ljudskem štetju ljudi pozivala, naj vpi- šejo »windisch« namesto »slovenski«. — Pri odloku deželnega glavarja z dne 8. maja 1951 je šlo torej za zavestno odločitev oblasti, da se ne postavijo po robu akciji za uvedbo »windisch«, vzlic temu, da so se zavedale diskriminacijskega značaja tega početja. Še več, te oblasti so uradno tolmačile, da je takšna akcija dopustna in zakonita. Trditev avstrijske note, da avstrijske oblasti niso odgovorne za oži- vitev posebne uradne registracije »windisch« pri ljudskih štetjih, ampak da so samo vzele ma znanje, kar je lastnoročno vpisalo določeno število državljanov, je napačna že v luči navedenega odloka koroškega deželnega glavarja. Ta trditev živo priča vrh tega o vznemirljivem nagnjenju avstrijske vlade, da zamiži pred organizirano protimanjšinsko dejavnostjo. V praksi so odlok koroškega deželnega glavarja tolmačili številnim komisarjem celo kot obveznost, da vpisujejo kjerkoli mogoče, t.j. kjer odpor štete osebe ni preveč močan, »windisch« namesto sloven- ski. O tem obstajajo izpovedi verodostojnih prič. Avstrijska statistična služba je pozitivno sprejela in podprla akcijo za rehabilitacijo nacistične števne manipula- cije z jezikom »windisch«. To je dokazano z dejstvom, da je kategorijo »windisch« vključila v statistično obdelavo in objavo brez vseh pridržkov. Za štetje l. 1971 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 m je celo vnaprej, torej že pred »lastnoročnim vpisom določenega števila državlja- nov«, tehnično pripravila program za računalniško obdelavo podatkov štetja vključ- no jezikovno kategorijo »windisch«. Posebno registriranje »windisch« poleg slovenskega in pa nemškega jezika je široko odprlo vrata manipuliranju s števnimi rezultati pri objavi in pri spreje- manju oblastnih ukrepov v zvezi z manjšino na Koroškem, a vselej v njeno škodo. Podatki štetja l. 1951 so bili uradno objavljeni v štirih različnih variantah, katerih vsaka je dala drugačno številko o slovenskem jeziku, skupna poteza teh objav pa je, da so vse od slovenskega jezika odštevale »windisch« po raznih metodah, a da nobena ni povedala, kakšno je skupno število vseh oseb s slovenskim občevalnim jezikom brez njegove neznanstvene cepitve (42.095). V to proti priznanju obstoja slovenskega prebivalstva naperjeno »matematiko« so se vključile obnovljene pro- timanjšinske organizacije. Te so v javnosti in v politiki dosledno uveljavljale naj- slabšo možno varianto izračunavanja števila oseb slovenskega jezika: Vse osebe, pri katerih je bil zapisan jezik »windisch« v kakršnikoli kombinaciji, so prište- vali k nemškemu prebivalstvu, slovenski značaj so dopuščali le še tistim, ki so slovenski jezik vpisali kot edini ali pa na prvem mestu (13.712). /n prav to za manjšino najbolj neugodno varianto je sprejela avstrijska vlada leta 1959, ko je pripravljala zakon o slovenskem jeziku pri sodiščih! Za določitev sodnih okrajev, ki provizorično, do ugotavljanja manjšine, pridejo v poštev za izvajanje tega za- kona, je porabila izračun, ki je temeljil na omenjeni metodi nemških ekstremistov. Vrh tega je še svojevoljno postavila kriterij 20 %-nega deleža tako izračunanega manjšinskega prebivalstva. Na tak način je lahko izdelala zakonski predlog, potem sprejet v parlamentu, ki je slovenski jezik pri sodiščih omejil le na tri koroške sodne okraje od skupno devetih dvojezičnih! Na podoben način je vlada uporabila tudi podatke ljudskega štetja iz leta 1961 pri pripravi zakona o dvojezičnih kra- jevnih napisih z dne 6. julija 1972 za določitev krajev, ki naj bi bili označeni dvo- jezično: Zopet je bil samovoljno wvzet kriterij 20%, od slovenskega prebivalstva pa so odšteli osebe z jezikovno oznako »windisch«, »windisch-deutsch« in »deutsch- windisch«. Vzlic temu, da je štetje l. 1961 že samo po sebi v celoti za slovensko manjšino slabše od štetja leta 1951, so vendarle edino zaradi uporabe metode, ki jo vsiljujejo »Heimatdienst« in sorodne organizacije, mogli priti do trditve, ki jo vsebuje vladno pojasnilo k zakonskemu predlogu, da je namreč »slovenska manj- šina na Koroškem naseljena raztreseno«, t.j. da ni sklenjenega ozemlja s sloven- skim in mešanim prebivalstvom. Kot je znano, vsebuje isto protimanjšinsko trdi- tev tudi nota avstrijske vlade z dne 11. januarja 1973. Zaradi vseh teh dejstev je težko dovolj ostro označiti neresničnost trditve avstrijske note z dne 2. decem- bra 1974 da »avstrijska savezna vlada uostalom nije dozvolila da na njenu mamjin- sku politiku utiču ove razne windišarske komhbinacije«. Še enkrat je treba poudariti, da so trditve, da žive na Koroškem poleg Sloven- cev še posebni »Windische« s posebnim jezikom, pred nacizmom zastopali le po- samezni nacionalistični publicisti in da je ni sprejela pri svojih štetjih niti stara monarhija niti prva avstrijska republika. Uradno so jo uvedli šele nacisti pri štetju 1. 1939. Po vojni so šolske oblasti uradno oznako »windisch« prepovedale, v svojih statističnih anketah so spraševale le za nemško ali slovensko materinšči- no učencev. Po sklepu o mejah pa so pri štetju 1. 1951 in tudi pri vseh naslednjih štetjih zopet sprejeli »windisch« kot posebno kategorijo in s tem prevzeli tradicijo nacizma. Nekritičnost avstrijske vlade do te tradicije je nedvomno stvar, ki jo 78 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 je treba gledati tudi v luči protinacističnih določil državne pogodbe in ne le z vidika določil njenega čl. 7. Do kakšne mere je avstrijska vlada nekritično, a vneto sprejemala in celo zagovarjala to tradicijo nacizma, se posebno drastično vidi v odgovoru avstrijske vlade z dne 1l. septembra 1961 na vprašanja Komisije za človeške pravice pri Evropskem svetu o jezikovni strukturi prebivalstva v sodnem okraju Rožek (Rosegs) na Koroškem (zadeva »Isop«). Odgovor avstrijske vlade (baje je njegov avtor zdaj najvišji funkcionar Republike Avstrije)" — je čisto resno zatrjeval, da obstaja v tem sodnem okraju poleg prebivalstva nemškega in slovenskega jezika, še prebivalstvo tretjega, »windisch« jezika in je ta jezik, v pod- krepitev njegove posebnosti, še posebej označil kot (lužiško) srbskega (v angle- škem prevodu-besedilu »wendish sorbish«)! Že te izkušnje s teorijo in prakso povojnih avstrijskih ljudskih štetij v zvezi z jezikom prebivalstva na ozemlju političnih in sodnih okrajev na Koroškem s slo- venskim ali mešanim prebivalstvom, vse izkušnje z ukrepi avstrijske zakonodaje, ki se je na ta štetja naslanjala, kažejo, kako škodljiv učinek bi za zavarovani ob- stoj manjšine imela izvedba ugotavljanja manjšine v ikakršnikoli obliki. Zato je tembolj upravičen protest in odpor prizadete slovenske manjšine proti sklepu avstrijskih v parlamentu zastopanih strank o izvedbi ugotavljanja. Opozoriti je treba še enkrat, da je ugotavljanje kot pogoj za izvedbo manj- šinsko zaščitnih določil avstrijske državne pogodbe v nasprotju s prav temi do- ločili samimi, da je ob pripravljanju in sklepanju državne pogodbe bilo ozem- lje s slovenskim in mešanim prebivalstvom na Koroškem po vseh prizadetih nedvoumno opredeljeno. K temu je treba dodati, da je ugotavljanje v sedanjem času, enako kot že ves čas, tudi stvarno nepotrebno, saj je avstrijskim oblastem to ozemlje dobro znano. To dokazuje npr. odlok koroške direkcije deželnih ura- dov z dne 10. avgusta 1968, o upoštevanju slovenskega jezika v upravi. Ta odlok vsebuje definicijo, kateri politični in sodni okraji so dvojezični. Nadaljnji tak dokaz je priporočilo koroškega deželnega glavarja z dne 3. septembra 1958 koro- škim občinam v isti materiji. Ta je naslovljen imenoma na občime na dvojezičnem ozemlju (52 občin). Paradoksalnost koroškega položaja, ki ga je ustvarila z niči- mer ovirana dejavnost nemškonacionalističnih nadaljevalcev protislovenske tra- dicije nacizma, se otipljivo pokaže v luči dejstva, da avtorji akcije za referendum o sprejetju zakona o ugotavljanju manjšine v svojem osnutku tega zakona sami naštejejo politične in sodbne okraje na Koroškem s slovenskim in mešanim pre- bivalstvom (par. l) in tako sami definirajo ozemlje manjšine, ki bi ga naj s po- sebnim glasovanjem šele ugotovili, pravzaprav, izbrisali. Povzetek O teritorialni zasnovanosti manjšinske zaščite in o protipogodbenih stališčih in praksi Avstrije V dosedanji zakonodaji (1959 do 1972) na temelju čl. 7 pogodbe o obnovi demokra- tične in neodvisne Avstrije je implicitno priznano načelo, da je zaščita slovenske in hrvat- ske manjšine po tem členu teritorialno utemeljena. Avstrija pa dosledno skuša to načelo obiti ali razvrednotiti. Obiti s tem, da izhaja od načelnega dvoma o obstoju ozemlja * Th. Veiter, Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Österreich, Wien 1970, str. 782, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 79 avtohtone naseljenosti manjšine (na Štajerskem ga direktno zanika) in s tem, da pogod- beni pojem »upravni in sodni okraji s slovenskim (hrvatskim) ali mešanim prebival- stvom« tolmači kot nepovezan seznam posameznih naselij, a še tega skuša čim bolj skrčiti, kar je tudi temeljni namen sklepa o ugotavljanju manjšine. Razvrednotiti skuša terito- rialno načelo s tem, da ga formalno upošteva zgolj kot administrativno relevantno ugo- tovitev »krajevnega območja uporabe manjšinskih določil« in da ne izhaja od dejstva, da je za prizadete avtohtone manjšine ozemlje naseljenosti bistven element narodnost. nega obstoja, ki ga pogodba ščiti, enako bistven kot drugi taki elementi (jezik, kultura, premoženje itn.). Teritorialna zasnovanost zaščite po čl. 7 izhaja prav posebej iz dejstva, da pomeni ta člen glede Slovencev na Koroškem in Štajerskem oblike rešitve teritorialnega vpra- šanja t.j. poteka državne meje med Avstrijo in Jugoslavijo ki je bilo ob koncu druge svetovne vojne mednarodno pravno odprto. Specifična obveznost Avstrije, da ščiti slo. vensko manjšino prav na ozemlju, katerega državna pripadnost je mednarodno pravno bila odprta, je v neposredni vzročni in stvarni zvezi s sklepom o obnovi stare državne meje med Avstrijo in Jugoslavijo. Čl. 5 Avstrijske pogodbe o mejah kot čl. 7 o zaščiti slovenske in hrvatske manjšine sta neposredno vzročno in stvarno povezana v svojem nastanku in formulacijah (sklep predstavnikov štirih velikih zavezniških držav z dne 20. junija 1949 o mejah in hkrati o manjšinski zaščiti, konkretna formulacija določil za to zaščito 24. avgusta 1949). S stipulacijo čl. 7 je bilo zavrnjeno stališče Avstrije, da nova določila niso potrebna, ker imajo v Avstriji veljavo še stara določila senžermenske mi- rovne pogodbe iz l. 1919, Predstavniki štirih držav so manjšinsko zaščitna določila na novo in natančneje opredelili in sicer prav v teritorialnem smislu. Medtem ko je senžer- menska pogodba vsebovala le splošno rabljeno klavzulo manjšinskega varstva, da namreč to varstvo velja »in towns and districts in which a considerable proportion of Austrian nationals of other than German speech are resident«, govori čl. 7 izrecno o Koroški in Štajerski torej o deželah, katerih pripadajo pred sklepom o avstrijsko-jugoslovanski meji sporna ozemlja, in pa o Gradiščanski, glede katere je Jugoslavija ves čas pogajanj o avstrijski pogodbi zahtevala posebno varstvo hrvatske manjšine. Čl. 7 postulira manj- šinsko zaščito ne le zaradi jezikovno posebnih sicer pa pobliže neopredeljenih avstrijskih državljanov (»ratione personae«), temveč izrecno zaradi slovenske in hrvatske narodne manjšine in to na njenem domačem ozemlju (»ratione loci«). To ozemlje je pobliže opre- deljeno takole: »in the administrative and judicial districts of Carinthia, Burgenland and Styria, where there are Slovene, Croat or mixed populations.« Opustitev pogoja, ki ga izrecno vsebuje senžermenska pogodba, o »considerable proportion« prebivalstva narod- ne manjšine, je namerna, ker se čl. 7 nanaša na točno opredeljena ozemlja, ki so pred- met meddržavnih pogajanj in katerih geografski obseg je dobro znan in ga ni treba šele ugotavljati in določati. Na tem ozemlju ni potrebno in tudi ni dovoljeno postavljati pogoja nekega določenega deleža prebivalstva narodne manjäine. V tej zvezi je stipuli- rana prepoved asimilacije slovenske in hrvatske manjšine (prebivalstva) kot skupine in to ne le v splošnem ščitenju manjšine s čl. 7 temveč tudi izrecno v njegovem 5. odstavku. Prepoved denacionalizacije vsebuje prepoved krčenja ali celo likvidiranja ozemlja nase- litve prizadetih narodnih manjšin. Na tem ozemlju mora posebni režim, ustvarjen zaradi manjšinske zaščite, veljati brezpogojno in trajno. Ozemlje manjšinske zaščite na Koro- škem je bilo v teku sklepanja avstrijske pogodbe večkrat definirano tako s strani Avstri- je (spomenica koroške deželne vlade zaveznikom z dne 12. septembra 1945, zakonska uredba dežele Koroške z dne 3. oktobra 1945 o ozemlju splošnih obveznih dvojezičnih šol; na to uvedbo se je avstrijska stran v teku pogajanj ponovno sklicevala) kot s strani Jugoslavije (teritorialni zahtevek na koroškem in štajerskem sektorju državne meje v noti zaveznikom z dne 14. novembra 1945, v memorandumu konferenci štirih držav v začetku l. 1947, prav posebno pa še v memorandumu z dne 28. julija 1949 konferenci štirih držav, ki je razpravljala o manjšinsko zaščitnih določilih oz. o čl. 7). Ker je po sklenitvi avstrij- ske pogodbe tudi predstavništvo same prizadete slovenske manjšine v svoji spomenici avstrijski vladi in vladam štirih držav ter vladi Jugoslavije z dne 1l. oktobra 1955 opre- delilo ozemlje manjšinske zaščite po čl. 7 na Koroškem kot identično ozemlju, določe- nem 1945 za dvojezični šolski sistem, je v kritičnem času bila podana dejanska soglasnost vseh treh prizadetih faktorjev, Avstrije, Jugoslavije in slovenske manjšine na Koroškem glede obsega teritorija, na katerem je utemeljena manjšinska zaščita na Koroškem po čl. 7. To dejansko soglasje je Avstrija zanikala šele pozneje, ko je v praksi hotela revidirati določila čl. 7. 80 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—$ Najizrazitejša oblika revidiranja in neizpolnjevanja avstrijske pogodbe je zanikanje trdne teritorialne utemeljenosti manjšinske zaščite in zadevni sklep o ugotavljanju manj- šine, Po svojem izvoru je zamisel ugotavljanja manjšine nadaljevanje iz zgodovine znanih naporov vladajočih nemško nacionalističnih faktorjev na Koroškem za likvidacijo slo- venske manjšine. Ti faktorji so po porazu nacizma morali odstopiti od direktne genocidne metode, morali so se prilagoditi političnim nazorom zmagovitih držav. Gre za eno pogla- vitnih prilagojenih oblik boja, ki »bolje ustrezajo nazorom naših sovražnikov«, kakor je svetoval zadnji Gauleiter F. Rainer, 8. maja 1945, ko je izročal oblast predstavnikom post- nacistične Koroške. Zamisel ugotavljanja manjšine kot način revidiranja in neizpolnje- vanja avstrijske pogodbe se naslanja tudi na prakso povojnih avstrijskih ljudskih štetij na Koroškem, ki so glede zapisovanja jezikovnega značaja prebivalstva bila vedno sred- stvo zmanjševanja številčnega deleža slovenskega jezika. Že pri prvem štetju po vojni l. 1951 (mejno vprašanje je bilo že odločeno) so nosilci nemškega nacionalizma dosegli, da so v števni praksi in v statistični obdelavi razcepili lingvistično in etnično enotni jezik slovenskega prebivalstva v dva politično diskriminirana jezika: »slowenisch« naj bi bil jezik politično problematičnih Slovencev, »windisch« pa jezik »domovini zvestih«, Vir in- spiracije je bilo štetje l. 1939, ko so nacistične oblasti prvič uporabile razlikovanje med »slowenisch« in »windisch«, Trditev avstrijske vlade v noti z dne 2. decembra 1972, da avstrijske oblasti niso odgovorne za to oživitev posebne uradne registracije »windisch« pri ljudskih štetjih, marveč da so samo vzele na znanje, kar je določeno število državlja- nov lastnoročno vpisalo v števne formularje, je napačna in sicer v luči odloka koroškega deželnega glavarja Zl. 6981-2/51 z dne 8. maja 1951, v luči, kako je avstrijska državna sta- tistična služba podatke o »windisch« vključila v statistično obdelavo in objavo, prav po- sebej pa je napačna v luči dejstva, da je ta služba za štetje l. 1971 vnaprej (še pred »lastnoročnim vpisom določenega števila državljanov«) vključila kategorijo »windisch« v program za računalniško obdelavo. Zakonodajna in administrativna praksa Avstrije za- nika nadaljnjo trditev avstrijske note z dne 2. decembra 1974, da »avstrijska vlada ni do- volila, da bi razne vindišarske kombinacije vplivale na njeno politiko«. Ugotavljanje manjšine v kakršni koli obliki že — kot pogoj za izvedbo manjšinsko zaščitnih določil državne pogodbe, je v nasprotju s prav temi določili samimi. Vrh tega je ugotavljanje manjšine v sedanjem času, enako kot že ves čas, tudi stvarno nepotrebno za zaščito manjšine na njenem zdavnaj znanem ozemlju avtohtonega prebivanja. Summary Territorially Based Minority Protection and the Austrian Views and Practice in Violation of the State Treaty Hitherto the legislation (passed between 1959 and 1972) under the terms of Article 7 of the State Treaty for the Re-establishment of a Democratic and Independent Austria has implicitly contained the principle that the protection of the Slovene and Croat mi- norities under this Article is territorially based. However, Austria is making persistent efforts to circumvent or water down this principle. She tries to circumvent it by casting doubts, in principle, on the very existence of the territory setted by autochthonous mi- nority (in Styria she is denying it outright), and by interpreting the term, »adrninistra- tive and judicial districts where there are Slovene (Croat) or mixed populations«, as a disconnected series of individual settlements. At the same time Austria atiempts to limit this term as much as possible, and this is the basic reason for the decison on the asess- ment of the minority. Austria also tries to water down the territorial principle by taking formal account of it as a merely administratively relevant »local arca where minority provisions are in effect«, and by ignoring the fact that, as far as the autochthonous mi- norities are concerned, the territory of settlement is an essential element of ethnic exi- stence, safeguarded by the State Treaty, of egual importance as the rest of similar ele- ments (e. g. language, culture, property, etc.). The territorially based protection under Article 7 results especially from the fact that, as far as the Slovenes in Carinthia and Styria are concerned, this Article represents a form of solution of the territorial guestion, i. e. delimitation between Austria and Yugo- slavia, which at the end of World War Two was an open guestion in international law. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—4 si The specific obligation of Austria to protect the Slovene minority in the very territory whose state adherence was uncertain in international law has a direct causal and actual connection with the decision on the re-establishment of the former state frontiers between Austria and Yugoslavia. Article 5 of the Austrian State Treaty on frontiers as well as Article 7 on the protection of the Slovene and Croat minorities are directly causally and actually linked both in their origin and formulation (decision by the Four Power repre sentatives on June 20, 1949, concerning both the frontiers and the minority protection, with concrete provisions stipulating this protection being formulated on August 24, 1949). The terms of Article 7 repudiated the Austrian view that no new provisions are necessary since the old provisions of the Peace Treaty of St. Germain of 1919 are still in effect in Austria. The Four Power representatives redefined the minority protection provisions in greater detail, and they did so in terms of the territorial principle. Whereas the Treaty of St. Germain contained only a general clause on the minority protection to the effect tfiat this protection should obtain in »towns and districts in which a considerable proporti- on of Austrian nationals of other than German speech are resident«, Article 7 expressly cites Carinthia and Styria, i. e. the two provinces which include the areas that before the decision on the frontiers between Austria and Yugoslavia had been disputed territory, as well as Burgenland in which throughout negotiations on the State Treaty Yugoslavia demanded special protection for the Croat minority. Article 7 stipulates the minority protection not only because of some linguistic peculiarities, with the Austrian nationals not closely identified (»ratione personae«), but explicitly because of the Slovene and Croat national minorities in their very native territory (»ratione loci«). This territory is more closely defined as follows: »...in the administrative and judicial districts of Carinthia, Burgenland and Styria, where there are Slovene, Croat or mixed populations«. The drop- ping of the condition explicitly stated in the Treaty of St. Germain about »a considerable proportion« of the population of the national minority is intentional since Article 7 re- fers to precisely defined territories which are an object of interstate negotiations and the geographical size of which need not be first determined and established. In these territo- ries it is unnecessary and prohibited to make any conditions as to the numerical strength of the national minority as a percentage of the total population. In this connection the prohibition of assimilation of the Slovene and Croat minorities (population) is stipulated not only under the general terms of Article 7 concerning the minority protection, but also explicitly in its Paragraph 5, The prohibition of denationalisation includes the prohibition of diminution or even suppression of the areas in which the concerned national minoriti- es are settled. In these areas the special regime, created with a view to ensuring the minority protection, shall stay in effect unconditionally and permanently. Throughout negotiations concerning the Austrian Treaty the territory of the minority protection was repeatedly defined both by Austria (the memorandum of the Carinthian provincial govern- ment to the Allied Powers on September 12, 1945, the legislative decree of the Province of Carinthia on October 3, 1945, regarding the territory in which bilingual schools were compulsory: the Austrian side during negotiations repeatedly referred to this decree), and by Yugoslavia (territorial demands in the Carinthian and Styrian sectors of the state frontiers in her note to the Allied Powers of November 14, 1945; in her memorandum to the Four Power conference early in 1947; and especially in her memorandum of July 28, 1949, to the Four Power conference which was discussing the provisions for the minority protection, i.e. the terms of Article 7). Since after the conclusion of the Austrian State Treaty the representative body of the very Slovene minority concerned, in its memo- randum of October 11, 1955, to the Austrian government, the Four Power governments, and the government of Yugoslavia, defined the territory of the minority protection in Carinthia under Article 7, at the critical time there was actually an agreement of all the three parties involved, Austria, Yugoslavia and the Slovene minority in Carinthia, as to the size of territory in which the minority protection in Carinthia was fully justified. This actual agreement was repudiated by Austrian only later, when she wanted to revise the terms of Article 7 in practice. The most flagrant form of revision and non-implementation of the Austrian State Treaty is the negation of a firmly territorially based minority protection and the resulting decision of the assessment of the numerical strength of the minority. Historically speaking, the idea of assessing the minority had been at the roots of the well-known attempts by the ruling German nationalistic circles in Carinthia to liguidate the Slovene minority. After the defeat of nazism these circles had to renounce the di- 6 Razprave in gradivo 82 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, ät. 7—8 rect method of genocide, they had to adapt themselves to the political views of the victorious Powers. The assessment is one of the principal weapons, adapted so as to »better correspond to the views of our enemies«, according to the literal advi- ce given by the last Gauleiter, F. Rainer, on May 8, 1945, as he guietly handed over the reins of power to the representatives of the post-nazi Carinthia, The idea of assessing the minority as a means to revise and ignore the provisions of the Austrian State Treaty is also based on the postwar Austrian public censuses in Carinthia which as re- cords of the linguistic character of the population have always been used to reduce the number of people speaking the Slovene language. As early as the first postwar public census of 1951 (by then the guestion of frontiers was settled) the protagonists of the Ger- man nationalism, insofar as the method of counting and statistical processing were con- cerned, succeeded in splitting the linguistically and ethnically common language spoken by the Slovene populations into two discriminated idioms: »slowenisch« was supposed to be the language of politically unreliable Slovenes, whereas »windisch« was the language of those who had remained »loyal to their country«. The inspiration for such practice was the census of 1939, when the nazi authorities for the first time used the distinction between »slowenisch« and »windisch«. The claim made by the Austrian government in its note of December 2, 1972, that the Austrian authorities were not responsible for the re-intro- duction of special official registration, »windisch«, at public censuses, but that they merely- took notice of it since a certain number of Austrian nationals have personally made such entries in the census forms, in false. It is false in view of the decree issued by the Head of the Carinthian provincial government Z. 6981-2/51 of May 8, 1951; in view of the manner in which the official Austrian statistical service processed and published the data about »windisch-speaking« persons; and especially in view of the fact that in 1971 the census service (even before »a certain number of Austrian nationals have personally made such entries«) included in advance the »windisch« category in its computer processing pro- gramme. Austria’s legislative and administrative practice disproves another claim advan- ced in the Austrian note of December 2, 1974, that »the Austrian government has not allowed various windisch combinations to influence its policy«. The assessment of the minority — in any form whatsoever — as a precondition for the implementation of the provisions for the minority protection under the State Treaty, is a violation of these very provisions. Moreover, the minority assessment at the present time, no less than at any time in the past, is in fact unnecessary for the protection of the minority in its autochthonous territory of settlement which has long been known.