LETO I. ŠT. 21 / TRST, GORICA ČETRTEK, 30. MAJA 1996
SETTIMANALE SPEDIZ. IN ABB. POST. - LEGCE 549 / 95, ART. 2 COMMA 26 - FILIALE Dl GORIZIA
LIR
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKEGA GLASA IN NOVEGA LISTA 11. 1ANUARJA 1996
TU ES PETRUS
ANDREJ BRATUŽ
Ti si Peter Skala - tako poje znana pesem, neuradna papeška himna, ki so jo v teku stoletij uglasbili številni skladatelji, od renesančnega Palestrine do našega Kimovca. In prav delo slednjega so zelo slovesno zapeli mogočno združeni zbori med obiskom sv. očeta v Postojni. Pesem nedvomno izraža vso veličino papeštva in njegovega poslanstva v zgodovini. Kaj torej pomeni papež kot simbol in izraz te danes predvsem cerkvene, duhovne in moralne oblasti?
Znani nemški zgodovinar papeštva Leopold von Ranke se je zgovorno vprašal, kaj pomeni v našem času papeška oblast. Gotovo je, da se je le-ta v teku zgodovine precej spreminjala in je dobila vedno drugačne oblike in vsebine. Od srednjeveške teokracije in primata nad cesarstvom do skoraj posvetnega sijaja renesančnega obdobja, od pretresov protestantske reformacije do umirjenega vladanja novim stoletjem naproti - vedno je Petrova barka kljubovala vsem viharjem vse do naše dobe, ko je papež zadobil vse večji moralni pomen za svet in celotno človeštvo, skupaj z odmikom od nekdanje državniške in vladarske oblasti v ožjem pomenu besede. Že v poznem srednjem veku je recimo pesnik Dante postavil kakega papeža v svoj Pekel (Bonifacija VIII.!), drugega (Celestina V. -svetniškega meniha, znanega po svojem odstopu) pa obsodil strahopetnosti. Papeži moči in šibkosti so se nato javljali še naprej. Najprej v Avignonu in njegovi sedemdesetletni sužnosti pa vse do kasnejših stoletij. Vendar pa je papež kol nosilec najvišje duhovniške službe kot tak ostal vedno nedotaknjen, kljub vsemu, kar je ogrožalo in ogroža njegovo vlogo ("in peklenska vrata je ne bodo premagala").
Današnji Petrov naslednik se je pred kratkim vrnil z nadvse uspešnega tridnevnega obiska v Sloveniji. Mirno lahko zatrdimo, da je njegov obisk radostno kot z binkoštnim močnim vetrom pretresel in duhovno prezračil našo domovino. Poljski papež je tako s svojo globoko poslanico kot s prepričljivo slovensko besedo dobesedno presenetil. Od Pija XII. (ki je s svojim slovenskim pozdravom goriškim romarjem za sveto leto verjetno prvi govoril v našem jeziku) do Janeza Pavla II. sicer ni niti pol stoletja, vendar pa v svetu kot znotraj Cerkve tako polno in skoraj revolucionarno časovno obdobje. Koncil, ki ga je spočel Dobri papež Janez XIII., je pomenil gigantski preokret našega stoletja!
Papež in papeštvo naj bosta tudi zato na pragu tretjega tisočletja tisti svetilnik človeštvu, ki ga naš čas tako potrebuje in ki lahko s svojo neprecenljivo duhovno avtoriteto usmerja svet.
% J. «
VLADA IN VARSTVO NARODNIH MANJŠIN
ČIMPREJ DOLOČIMO SVOJEGA
SOGOVORNIKA
DRAGO LEGIŠA
"Vlada bo posebno pozorna in občutljiva za varstvo narodnih manjšin, pri čemer bo dinamično tolmačila posebne avtonomije. Še posebej se obvezuje, da bo v kratkem času pripravila izvršilne norme za tiste ukrepe, za katere so pristojne paritetne (parlamentarne) komisije že dosegle soglasje, deželam pa bo hkrati priznala nove pristojnosti."
temi besedami se je novi ministrski predsednik Romano Prodi v programskem govoru v senatu (22. maja) dotaknil problema narodnih manjšin, med katere sodi, seveda, tudi naša slovenska manjšina v Furlaniji Julijski krajini. Čeprav so ta problem med razpravo o Prodijevih izvajanjih obravnavali tako slovenski senator Darko Bratina kot senatorka iz Južnega Tirola in njen kolega iz Doline Aosta, se predsednik, kolikor nam je znano, med repliko ni povrnil k tej problematiki.
Ne glede na to je treba po našem mnenju pozitivno oceniti dejstvo, da je predsednik vlade v tako pomembnem trenutku, kot je predstavitev vladnega programa zakonodajnima zbornicama, omenil tudi vprašanje varstva narodnih oziroma etničnih manjšin. Kot vemo iz zgodovine povojnega italijanskega parlamenta, se to vprašanje ob takšnih slovesnih priložnostih praviloma ni omenilo. Izjemo je predstavljalo de-
setletje 1960-70, potem ko je avstrijska zvezna vlada internacionalizirala problem Južne Tirolske in je v tej deželi eksplodiralo tudi nekaj bomb. Zato sta rimska vlada in parlament dejansko bila prisiljena na pogajanja s predstavniki prizadete manjšine. Končno je bil odobren znani "ju-žnotirolski paket", ki priznava široko avtonomijo bocenski pokrajini (ta ima tudi zakonodajno oblast) in vsebuje vrsto ukrepov za varstvo nemške in ladinske skupnosti.
Zdi se nam pomembno, da je predsednik Prodi obljubil "posebno pozornost" in razumevanje za "varstvo narodnih manjšin". Iz lega izhaja, da se nova vlada zaveda, kako je treba manjšinam predvsem zagotoviti obstanek, saj so drugače nujno obsojene na izginotje. Takšno načelo sicer vsebuje že 6. člen republiške ustave, ki pravi, da "republika varuje jezikovne manjšine s posebnimi normami". "Posebne norme" najdemo v statutih av-tonomnih dežel Doline Aosta in Tridentinsko-Južne Tirolske ter zlasti v pravkar omenjenem južnotirol-
Romano Prodi (levo) in Walter Veltroni, prvaka koalicije Oljke ter predsednik in podpredsednik italijanske vlade
skem paketu. Takšnih norm pa ni v posebnem statutu dežele Furlanije Julijske krajine. To je tudi glavni vzrok, zaradi katerega je naša slovenska manjšina še vedno "na prepihu", se ne čuti varno in je v zadnjem pol stoletju tudi izgubila razmeroma veliko svoje življenjske sile.
Predsednik Prodi je v svojem govoru tudi nakazal - sicer v zelo splošnih obrisih - pot, ki naj privede do varstva narodnih manjšin. Jasno je, da njegove besede še nikakor ne morejo potešiti naše upravičene želje, naših pričakovanj in zahtev po pošteni, pravični ureditvi našega položaja. Pomeniti pa nam bi morale močno vzpodbudo, da predvsem sami spet povemo, kako si zamišljamo ureditev svojih problemov. S tem v zvezi obstaja, kot
Miro Oppelt LETO VOLITEV
IL m
rWwf m i
" WTW
"Vse vas z ljubeznijo blagoslavljam cum benedictione Janez Pavel II. Slovenija 17.-19. maja 1996"
Bfl	intervju MSGR. OSKAR SIMČIČ	ESI	Erik Dolhar GLADKA ZMAGA SLOVENSKIH JUSARJEV
fžfi	Zvone Štrubelj ZGODOVINSKI OBISK JANEZA PAVLA II.	lil!	Ivan Žerjal RAZSTAVA BRIDGE - MOST
pl| '/ um m hn m	Jurij Paljk UTRINKI S PAPEŠKEGA LETALA		Jurij Paljk ZAČELA SE JE DRUGA ŠKOFIJSKA SINODA
!J|	Marjan Drobež TONE BRULC - JUDEŽEVI DNEVI		M.V. UMRL JE DR. TONE POŽAR
Vinko Beličič
LEKSIKON SLOVENSKA KN)IŽEVNOST
ZAMEJCEM VRSTA NASLOVOV
1
ČETRTEK JO. MA| A 1 996
vemo, mnogo dragocenega gradiva in več podrobno izoblikovanih listin, ki so bile v obliki zakonskih predlogov že vložene v parlamentu; dragoceno gradivo pa hrani tudi arhiv znane Cassandrove komisije, ustanovljene v drugi polovici sedemdesetih let. Zato zares ne more biti več nobenega razloga za zavlačevanje in odlaganje, kot je bila do zdaj stalnica pri obravnavanju naših specifičnih vprašanj.
Prav tako ni nobenega razloga, da predstavniki naše narodnostne skupnosti ne bi sedli za skupno mizo ter se dogovorili o skupnem nastopu pri novi vladi. Slednja gotovo potrebuje sogovornika, ki ga mora določiti manjšina, in sicer čimprej.
CENA 1500
1iiiii/ismmiii
ČETRTEK 30. MAJA 1 996
SVET OKROG NAS
POL STOLETJA REPUBLIKE
DRAGO LECIŠA
V nedeljo, 2. junija, bo poteklo natančno pol stoletja, ko so se italija nski volivci na ljudskem glasovanju izrekli za republikansko obliko države.
Monarhija je bila odpravljena, kralj Humbert II., ki je zasedel prestol maja 1946, pa je moral v izgnanstvo. Italija je postala republika, volivci pa so prav tako 2. junija 1946 izvolili ustavodajno zbornico, katere glavna naloga je bila izoblikovati in nato odobriti ustavo.
Starejši rod se pri nas še spominja tistih razburkanih dni pred 50 leti, ko so pristaši savojske kraljeve hiše skušali preprečiti najhujše, to je odpravo monarhije. Nič ni pomagalo, da je s fašizmom kompromitirani kralj Viktor Emanuel III. (od /. 1936 celo etiopski cesar!) v juniju l. 1944, ko so zahodni zavezniki vkorakali v Rim, predal svojo oblast sinu Humbertu in da seje slab mesec pred referendumom celo odpovedal prestolu. Večina volilnega zbora savojski hiši ni odpustila, da je njen najvišji predstavnik dovolil Mussoliniju vstop v drugo svetovno vojno na Hitlerjevi strani in da je to vojno Italija izgubila.
Primorski Slovenci na referendumu 2. junija 7 946 nismo sodelovali, čeprav smo formalno bili državljani Italije. Tako goriški kot tržaški Slovenci smo tedaj bili pod Zavezniško vojaško upravo (Cona A), medtem ko so bili ostali Primorci pod Jugoslovansko vojaško upravo (Cona B), o državni pripadnosti celotne Primorske je še tekla razprava na mirovni konferenci v Parizu.
lahko pa rečemo, da smo tudi Primorci posredno pomagali zrušiti italijansko monarhijo, saj smo se množično upirali rodomorni politiki fašizma, ki gaje kralj vseskozi podpiral in mu dajal potuho. Od Slovencev so lahko na ref erendumu volili le Benečani.
Za začasnega predsednika je bil izvoljen neapeljski pravn ik Enrico De Nicola, kije bil po prepričanju monarhist, a je svoje dolžnosti kljub temu korektno izpolnjeval. Redni predsednik je postal januarja leta 1943, ko je začela veljali republiška ustava. Slednja je bila odobrena v decembru leta 1947.
PIERO FASSINO V SLOVENIJI
"SEDAJ JE ČAS DOHAJANJA ZAMUJENIH PRILOŽNOSTI"
Ponedeljkovo srečanje med podtajnikom v italijanskem zunanjem ministrstvu Pierom Fassinom ter njegovim slovenskim kolegom Ig-nacem Golobom je treba označiti kot zelo pozitivno. Pogovor je premaknil z mrtve točke odnose med obema državama. Fassino je sogovornikom dejal, da je v Slovenijo prišel kot predstavnik predsedujoče države v Evropski zvezi in ne kot predstavnik Italije. Šlo je torej za multilateralno in ne bilateralno srečanje, čeprav je jasno, da bodo pogovori u-godno vplivali tudi na izboljšanje odnosov med sosednjima državama.
"Čas odlašanja je končan. Sedaj je čas dohajanja zamujenih priložnosti". Tako je po diplomatskih pogajanjih
na tiskovni konferenci poudaril sloveski državni tajnik pri zunanjem ministrstvu Ignac Golob. Dejal je, da je s potekom pogovorov zadovoljen. Obe strani se strinjata, da je Solanov načrt osnova, na kateri je mogoče graditi za naprej. Do podpisa pridružitvenega sporazuma bo torej prišlo že v dveh tednih. Tako je ocenil italijanski podtajnik Fassino. Dejal je, da želi Italija rešiti vprašanje Slovenije v času svojega predsedovanja v Evropski zvezi. Slovenija bi se torej lahko že kot pridružena članica udeležila evropskega vrha v Firencah, ki bo 20. in 21. junija.
Pietro Fassino je s svojo delegacijo prispel v Ljubljano v ponedeljek, 27. t.m., dopoldne, kjer se je najprej srečal z Ignacem Golobom, nato pa še z Zoranom Tha-
| lerjem, ki opravlja posle zunanjega ministra do imeno-jvanja naslednika. Pogovori |so se nadaljevali na delovnem kosilu na Bledu, zaključke pa sta vodji sloven-jske in italijanske delegacije [podala na tiskovni konferenci, ki je bila na letališču pri [Brniku.
Na srečanju je bil torej razvozlan vozel, ki je doslej oviral slovensko pot v Evropo. To je vprašanje sprostitve [nepremičninskega trga. Slovenija se je obvezala, da bo spoštovala Solanov načrt. To pomeni, da bodo od podpisa in ratifikacije pridružitve-Inega sporazuma k Evropski zvezi vsi evropski državljani j lahko kupovali nepremičnine v Sloveniji, ko bo pre-jtekla doba 4 let. Tisti, ki lah-j ko dokažejo, da so na ozemlju današnje Slovenije živeli vsaj 3 leta, pa bodo takoj potem, ko bo sporazum stopil [v veljavo, dobili lastninsko pravico nad nepremičninami. Tako naj bi bilo zadoščeno tudi zahtevam ezulov.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18
TEL 0481 / 533177 F A X 0 481 / 536978
3 4 13 3 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 04 0 / 775419
GLAVNI UREDNIK: ANDREI BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA
IZDA|ATEL|: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMIAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT IN OBLIKOVAN|E: KREA DESIGN AGENCV S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIII - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIIA 60.000,	AlSjuJ
INOZEMSTVO 90.000 UR, ZRAČNA POŠTA 110.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493	FC
CENA OGLASOV: PO DOGOVORU
"MISLIL SEM, DA STE SLOVENCI"
JANEZ VUK
H
edavni obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji se je že zapisal med pomembne zgodovinske dogodke za Slovence. O pastoralnih, političnih in drugih razsežnostih njegovega obiska se bo nedvomno še pisalo v bližnji in tudi bolj oddaljeni prihodnosti. Šele čas bo namreč razodel celoviti zgodovinski pomen papeževega obiska. Potek obiska Janeza Pavla II. je pokazal, da je bil leta skrbno pripravljen. Vsak papežev nastop pa pretehtan in premišljen. Svojo posebno pozornost in naklonjenost do Slovencev je papež Karol Wojtyla, Poljak po rodu, pokazal tudi s tem, da je ob vseh javnih nastopih govoril v slovenščini. Preveč bi si domišljali, če bi mislili, da govori Janez Pavel II. aktivno slovensko, toda podobnost med poljščino in slovenščino kot slovanskima jezikoma je tolikšna, da je papež lahko brez težav bral slovenska besedila.
Ob papeževi skrbi, da je slovenske vernike nagovoril v materinem jeziku, gotovo ni odveč vprašanje, kakšen je pravzaprav odnos nas samih do našega jezika, naše kul-
ture in navsezadnje do naše narodne pripadnosti sploh.
Kdor je gledal prenos papeževega srečanja z verniki v Postojni, mu bržkone ni ušla nekolikanj hudomušna, a vendarle natančno poantirana papeževa pripomba, ko je zbrana mladež papežu, ki je prav ta dan praznoval rojstni dan, po angleško zapela: "Happy birthday to you..." (Vse najboljše za rojstni dan). Gotovo je papež zadnja oseba, ki bi mu kdo lahko očital predsodke do kogarkoli, in vendar je papež ob tem s kančkom ironije dejal: "Mislil sem, da ste Slovenci..." Sveti oče je pač pričakoval, da mu bo slovenska mladež voščila v slovenščini.
Epizoda kaže, kako zlahka se Slovenci odrekamo svojemu izročilu in celo jeziku v zameno za tujega. Kaže, da smo ob občudovanju vsega tujega pozabili na spoštovanje in ljubezen do svojega. Samospoštovanje pa je temelj narodnega ponosa in ljubezni do domovine. Čeprav je res, da so nam tako-rekoč skozi vso zgodovino vsakovrstni tujci vcepljali omalovažujoč odnos do lastnega jezika, kulture in narodne pripadnosti, je nenavadno in skorajda tragikomično, da nas mora sam sveti oče opomniti, kdo smo in da smo lahko ponosni na to, kar smo, enako kot vsi drugi narodi.
LETO VOLITEV
MIRO OPPELT
Ob izidu Novega glasa bodo že znani izidi volitev v Izraelu. Za predčasne volitve seje zavzel laburistični voditelj Peres po umoru predhodnika Rabina, da bi utrdil svoj položaj in nadaljevanje mirovnega procesa. Pozitivno se je odzvala tudi desničarska opozicija Liku-da. Njen voditelj Netanjahu v primeru zmage upa na u-počasnitev mirovnega procesa in odklon od dosedanjega pristopa: ozemlja za mir. Odprto je še zlasti vprašanje Golanske planote. Do zadnjega sta bila oba tabora v napovedih v bistvu enako močna.
Viharno je v Albaniji. V prvem krogu tretjih volitev po padcu trdega in krvavega komunističnega režima je o izjavah predsednika Beriše zmagala vladna demokratska stranka. Opozicijske stranke s socialistično ali ko-
munistično prenoviteljsko stranko na čelu so že v nedeljo sporočile bojkot zaradi domnevnih nepravilnosti in nasilja. Mednarodni opazovalci so potrdili številne nepravilnosti. Najrevnejša država v Evropi se sooča s težavno potjo v demokracijo. Beriša je dejansko ustvaril nov režim. Nekaj pred volitvami je zakon izključil iz političnega življenja tesne sodelavce režima Enverja Hodže in zadal hud udarec opoziciji, saj je v državi, ki je bila desetletja pod strahovlado, težko najti nekompromitirane osebe. Beriša pa je bil med drugim Hodžov osebni zdravnik. Voditelj prenoviteljev Nano je v zaporu zaradi domnevne korupcije in to ob dejstvu, da je prav sedanji režim preplavljen s korupcijo. Njegov namestnik Pellumbi je bil tarča fizičnih napadov. Po predvidevanjih bi bila morala demokratska stranka pre-
jeti le okrog 40 odstotkov glasov, Beriša pa je že v ponedeljek napovedal zmago s 65 do 80 odstotki, kar se že sumljivo približuje izidom nekdanjih albanskih komunističnih volitev, ko je Hodža prejemal 99,9 odstotka glasov.
Že junija bodo odločilne predsedniške volitve v Rusiji. Predsednik Jelcin skuša na vse načine zavreti možnost uveljavitve komunističnega voditelja Zjuganova. V preteklih dneh je zaigral na karto Čečenije in dosegel dvomljiv dogovor o prekinitvi ognja z Jandarbijevom, čeravno sta si stališči obeh sprtih strani še popolnoma narazen. Jelcin vztraja pri stališču, da je Čečenija del ruske federacije, Jandarbijev pa zahteva samostojnost in odhod ruske vojske. Dogovor služi Jelcinu za volitve, Cečencem pa, da si opomorejo.
Volitev letos še ne bo konca. leseni bodo predsedniške v ZDA. Po volitvah v Italiji z zmago Oljke pa bodo na jesen tudi volitve v Sloveniji.
KARADZIC NA BEGU
SAŠA RUDOLF
Vodja bosanskih Srbov Karadžič naj bi zbežal v Črno goro, kjer se je rodil pred 55 leti. Sarajevskemu psihiatru so tik za petami preiskovalci mednarodnega haaške-ga sodišča, ki so ga obtožili genocida, zločinov proti človeštvu in grobega kršenja vojnega prava, tako da se ne čuti varnega niti na Palah, kjer še dalje vladajo jastrebi. Razkol znotraj vodstva samooklicane Republike srbske je iz dneva v dan vidnejši. Karadžič je sprt s skoraj vsemi zmernejšimi voditelji. Ti so se zbrali okrog ministr-
skega predsednika Kasagiča, ki ga je Karadžič samovoljno odslovil, vendar brez praktičnega uspeha, saj živi Ka-sagič v Banja Luki, kamor pa Karadžič ne more, ker bi ga oddelki mirovne sile lahko aretirali. Da bi pomiril javno mnenje je prepustil vse stike z mednarodno diplomacijo podpredsednici Biljani Plav-šič, ki je že od prvih spopadov zagovarjala politiko etničnega čiščenja. Nekaj dni kasneje se je Karadžič odpovedal javnim nastopom, zdaj pa se je umaknil v rojstne kraje. Vse kaže, da se je odločil za ta korak, potem ko se je izjalovil njegov načrt o razpisanju plebiscita, ki naj bi med ljudstvom potrdil njegovo oblast. Toda proti plebiscitu se je izreklo zmerno krilo iz Banja Luke, kakor
tudi uradni Beograd. Ta se pripravlja na izglasovanje posebnega zakona, ki bi dovoljeval izročitev vojnih zločincev haaškemu sodišču.
Mednarodno sodišče je obtožilo Karadžiča in vrhovnega poveljnika vojske bosanskih Srbov Mladiča hudih zločinov, ki se nanašajo na obleganje Sarajeva (trajalo je nekaj nad 3 leta) in na pokol muslimanskih civilistov po zavzetju Srebrenice lanskega junija. Pristaviti velja, da so Združeni narodi proglasili mesto ob Drini za varovano področje. Poleg množičnih pomorov sta Karadžič in Mladič obtožena posilstev, ropov, mučenja in streljanja na civiliste.
AKTUALNO
INTERVJU / MSGR. OSKAR SIMČIČ
SLOVENCI IMAMO V SINODI ODPRTO POT
DRAGO LEGIŠA
Z bogoslužjem v oglejski baziliki se je v soboto, 25. maja, uradno odprla II. sinoda goriške nadškofije. Sinoda pomeni zborovanje duhovnikov in laikov, na katerem razpravljajo in se posvetujejo o zadevah Cerkve in škofije. O tem za Cerkev na Goriškem gotovo pomembnem dogodku smo se pogovorili s škofovim vikarjem za Slovence msgr. Oskarjem Simčičem.
Če se ozremo daleč nazaj v zgodovino goriške Cerkve, ki je dedič slavnega oglejskega patriarhata, ali ne najdemo nekaj, kar je podobno sinodi, le da ima še večje razsežnosti? Mislimo tu na koncil iz leta 381. Kaj bi o tem povedali?
Če gremo tako daleč nazaj, moramo povedati, da so bile takrat razmere popolnoma drugačne. Takratna oglejska sinoda je bila bolj kot sinoda cerkveni zbor, ki bi takrat lahko postal tudi vesoljni cerkveni zbor. Takratna sinoda je obilno preraščala meje oglejske metropoli je. Tedaj je šlo predvsem zato, da se nekako zajezi kriva vera, se pravi arianizem. Glavni akter takratne sinode v Ogleju je bil Ambrož Milanski. Čeprav je bila sinoda v Ogleju, je bil prav on tisti, ki je dva škofa - pobudnika ariani-zma - spravil v red. Šlo je seveda tudi za disciplinsko ureditev in ne samo za teološke zadeve. Seveda ne moremo primerjati današnje goriške sinode s sedanjimi razsežnostmi s takratno oglejsko sinodo, ki bi prav lahko bila vesoljni cerkveni zbor.
Tudi prvi goriški škof Attems je baje mislil na sklicanje sinode, a je misel moraI opustiti. Zakaj?
Ni prav tako, kot ste rekli. Prvi goriški nadškof Karel Attems je sinodo izvedel; bila je, le da takratna državna oblast ni odobrila odlokov te sinode. Zavedati se moramo predvsem tega, v kakšnem času je sinoda bila, se pravi v 18. stoletju, v času razsvetljenstva, jože-'inizma. Takrat je dejansko obstajal cesaro-papizem in Cerkev je bila precej v kleščah države kot take. Zato so tudi taki važni odloki, kot
so bili odloki takratne sinode, dobili izvršilno moč le v primeru, da jih je oblast potrdila. Tedanja oblast Jožefa II. te sinode in njenih odlokov ni odobrila; zato sinoda in odloki niso dobili pravice javnosti. Prvi goriški nadškof Karel Attems je sklical sinodo I. 1768. Vedeti moramo, da je goriška nadškofija, ki je zavzemala ogromno ozemlje - saj je bila vanjo vključena dejansko skorajda celotna današnja Slovenija - nastala I. 1752, po ukinitvi oglejskega patriarhata. Za ukinitev le-tega pa sta bila predvsem odgovorna dva dejavnika: politični in cerkveni, pastoralni. Ko so Benečani I. 1420 zavzeli celotno Furlanijo, se je tudi ozemlje oglejskega patriarhata razdelilo na dva dela, na benečanski del in t.i. cesarski del. Težave za vodenje škofije so se pojavile na cesarski strani, se pravi v novonastali goriški škofiji; beneški del je itak vedno spadal pod beneškega patriarha. Od tod tudi dejstvo, da so razne vizitacije na naših tleh opravljali škofje iz Vatikana, ker jih cesar go-riškemu nadškofu ni dovolil opravljati.
Razmere so bile zelo težke. Zato je nadškof Attems hotel izvesti sinodo, ker je hotel urediti stvari na krščanskem in cerkvenem področju; takratni goriški nadškofiji je hotel dati neko enotnost. To pa mu je bilo onemogočeno, kot smo že povedali. Jožefinska oblast se je namreč ravnala bolj po razsvetljenskih načelih kot pa po krščanskih in cerkvenih; zato je takratna oblast delo sinode v bistvu izničila.
Nadškof Sedej se je prav tako pripravljal na sklicanje sinode, ki jo je bil že napovedal.
Pa je prišla prva svetovna vojna, ki mu je prekrižala račune. Obstajajo o tem kakšne listine?
Gotovo obstajajo listine v arhivu, a moram povedati, da sam nisem še šel vanj, da bi jih pogledal. V letih
po prvi svetovni vojni so se zares kazale potrebe po sinodi, a so se razmere silno zaostrile in se je, žal, ni dalo izvesti. Vedeti moramo namreč, da se je nadškof Sedej leta 1931 odpovedal svoji službi in kasneje kmalu umrl. Zato ponavljam, da je bilo v desetletju po prvi svetovni vojni izredno težko sklicati sinodo. To tudi in morda predvsem zaradi takratnih izredno ostrih političnih razmer v goriški nadškofiji in seveda tudi drugod.
Nadškof Margolli je l. 1941 sklical sinodo in jo tudi izpeljal med samo vojno vihro. V sporočilu nadškofijskega tiskovnega urada z dne 21. 5. beremo, da so na tej sinodi odobrili vrsto ukrepov, ki naj bi "normalizirali " položaj goriške Cerkve in jo uskladili z "rimskimi" navadami in običaji. Kaj bi še povedali v tej zvezi? Kar ste sedaj rekli, žal drži. Ena od skrbi nadškofa Margottija - zelo verjetno je, da je bil pod velikim zunanjim pritiskom - je bila tudi ta, da bi uniformiral življenje goriške nadškofije, in to po vzoru ostalih škofij tedanje italijanske države. Sami vemo, da v goriški škofiji od vedno živijo trije narodi, da je tu prisotna povsem specifična tradicija, ki je prisotna tudi v cerkvenem življenju in na verskem področju. Vsiliti neke tuje obrazce-modele ljudem različnih narodov, ki imajo različno kulturo, tradicijo in versko izkustvo (petje, liturgija itd.), uniformirati to po nekem vsiljenem obrazcu je dejansko nemogoče. Tako je bilo tudi takrat. Sinodo so sicer izvedli in pred očmi imamo njene dokumente in listine, a zaradi omenjenih stvari ni mogla obroditi dobrih sadov.
Dokumenti tedanje sinode ne prinašajo ničesar novega, ker je sinoda pač sledila tedanjemu zakoniku cerkvenega prava. Kot zanimivost naj omenim dejstvo, da so se takratni slovenski dekani in duhovniki izredno ostro upirali temu uniformiranju in so bili do tega zelo kritični. O tem obstajajo listine, dokumenti. Naj omenim samo črniške-ga dekana Novaka, ki je bil poleg tolminskega dekana morda najbolj odločen in najbolj proti uniformaciji in t.i. normaliziranju. Obstaja dokument, v katerem beremo, kako je Novak zapisal, da "nas ni država mogla uniformirati in normalizirati in nas zato tudi Cerkev ne bo mogla". Nadalje je Novak takrat zapisal, da na ozemlju goriške nadškofije obstajata dva naroda, ki molita vsak v svojem jeziku. Že iz teh drobcev je razvidno, da takratna sinoda ni mogla obroditi dobrih sadov.
V	čem se sedanja sinoda predvsem razlikuje od prejšnje?
Sedanja sinoda se močno razlikuje od vseh prejšnjih. Vedeti moramo, da je bil v času med sinodo iz I. 1941 do danes poleg druge svetovne vojne II. vatikanski konci I. Le-ta je v Cerkev prinesel nova spoznanja, nove uvide, prevetril je Cerkev in versko življenje, postavil nove teološke osnove Cerkvi. Eden glavnih sklepov drugega vatikanskega cerkvenega zbora je prav dejstvo, da je postavil za osnovo Cerkve božje ljudstvo. Vse torej izhaja iz božjega ljudstva. Vse druge službe-ministeria (od duhovnikov, škofov do samega papeža) so samo v službi božjega ljudstva. Ko vemo to, lahko rečemo, da ima sicer res hierarhično vodstvo Cerkve lahko odločilno besedo, ne more pa iti preko in mimo božjega ljudstva, ljudskega glasu v najboljšem pomenu besede. Tisti, ki vodijo Cerkev, morajo poslušati ta glas ljudstva, kajti le tako bodo znali tudi popravljati napake, predvsem pa bodo znali upoštevati versko izkustvo tega ljudstva oz. tudi to, da se bodo zavedeli, da božji Duh govori tudi po tem ljudstvu. Očitna razlika je že v tem, kako opredeljuje sinodo stari cerkveni zakonik in kako novi, ki daje laikom v sinodi velikansko vlogo! Že samo ime sinoda za nas ni običajno, pomeni pa skupno pot, skupno pot nekega cerkvenega občestva. Kanon 460 novega zakonika cerkvenega prava pravi takole: "Škofijska sinoda je zbor izvoljenih duhovnikov in drugih verni-
kov, delne Cerkve, škofija je delna Cerkev, ki je krajevno škofu v pomoč za dobro vsega škofijskega občestva po določbi naslednjih kanonov..." itd.
Kakšno vlogo imajo laiki?
Škof skliče sinodo z namenom, da mu bo vsa sinoda pomagala pravilno voditi božje ljudstvo. Škof se pri tem seveda poslužuje raznih sodelavcev; nekatere mora po zakonu poklicati v sinodo, vendar pa ima pri izbiri delegatov za sinodo -sinodalcev - veliko svobodo. Pri študiranju raznih problemov med delom po raznih komisijah v času sinode in pri sprejemanju odločitev v končni fazi sinode ima glas laikov isto veljavo kot glas duhovnikov. Samo podatek: pri naši sinodi sta dve tretjini laikov.
Kako pa so zastopani slovenski verniki pri delu?
Slovenski verniki imajo pri tej sinodi odprto pot. Zastopani so slovenski in italijanski župniki; z vsakim župnikom je še en predstavnik - delegat. Tako ima vsaka slovenska župnija v sinodi slovenskega župnika in slovenskega delegata-laika.
V	mešanih župnijah pa je po en italijanski in en slovenski delegat. Poleg župnikov so v sinodi seveda prisotni po dolžnosti duhovniki, ki delajo na škofiji, drugi duhovniki in tudi laiki izven župnijskih stvarnosti (škof jih je povabil zaradi določenih kompetenc).
Slovencev je precej. Poudarjam pa, da je od nas Slovencev samih odvisno, koliko bomo aktivno prisotni pri delu sinode in v raznih sinodalnih telesih. Odprto pot imamo in samo od nas je odvisno, če bodo naši predlogi prepričljivi tako za Italijane kot za Furlane. Kot sam vidim, so tako Italijani kot Furlani do Slovencev v sinodi zelo odprti.
Kaj si goriška Cerkev še najbolj obeta
od sinode?
Vsaka krajevna Cerkev si od sinode, ki je samo eno sredstvo od mnogih, obeta marsikaj; tako tudi goriška Cerkev. Naloga sinode je predstaviti versko izkustvo in evangelij sodobnemu človeku na sodoben način, tako da bo to občutil kot obogatitev in osmišljanje življenja. Sodobni človek mora začutiti, da vera ni neka odtujitev od življenja, ampak bogastvo, osmislitev; evangelij namreč prekvasi življenje. Cerkev se dejansko tako predstavlja sodobnikom in pravi: To je moje upanje v življenju, tu vam ga predlagam, ker čutim, da je to lepa novica za človeštvo tudi danes.
Kaj lahko pričakujejo slovenski
verniki od sinode?
Že večkrat je bilo poudarjeno, da smo v goriški škofiji tudi slovenski verniki in smo v manjšini. Toda rekel bi tako, kot je nekoč povedal nadškof Cocolin: "Ne govorite o večini in manjšini, ampak o slovenskem občestvu, ki je prisotno ne glede na število!"
Kaj pričakujemo? Mislim, da je predvsem od nas odvisno, kako se bo izteklo. Ne smemo namreč samo čakati, kaj bodo drugi storili, kaj bo Cerkev storila, in bomo potem govorili: "Glej, kako smo bili prikrajšani pri tem ali onem! To so naredili tako, ono drugače..." Dana nam je možnost; čim bolj bomo sodelovali, tem več bomo imeli. Po mojem mnenju se slovenski del cerkvenega občestva nima česa bati. Moram pa povedati, da se je sinoda sedaj formalno šele začela, vse delo pa nas še čaka.
Katere točke so bile v pripravljalni fazi sinode najbolj izpostavljene in jih imajo ljudje za najbolj pomembne? Napravil se je osnutek, nekak instrumen-tum taboriš, ki vsebuje dvanajst točk. Prve točke so bolj verskega pomena, ker bo potrebno osvetliti nekatere verske resnice: glede Razodetja in njegovega podajanja, glede tega, kakšen je odnos človeka do Boga, ki se je razodel v Kristusu; Cerkev ni samo ustanova, ampak tudi skrivnost. Vsaka Cerkev - tudi vesoljna - pride namreč do izraza samo v krajevni Cerkvi, vesoljna Cerkev se javlja le v krajevnih Cerkvah, t.j. v škofijah. Kakšna naj bo torej struktura te naše krajevne Cerkve v teh naših tadicio-nalnih in kulturnih danostih? Znotraj Cerkve so ljudje, ki delujejo v službi našega današnjega sveta.
Potem je tu še vprašanje, kako živeti krščansko vero v današnjem času, kako naj vernik skuša pripomoči, da bo naša družba postala civilizacija ljubezni. Dalje je še vprašanje kulture in vere, vprašanje kulture sprejemanja drugega in drugačnega, vprašanje javnih občil, ki so danes zelo važna, in verskih resnic. Tu sem samo nakazal nekaj vprašanj in problemov, o katerih bo tekla razprava po raznih sinodalnih komisijah.
Predvsem pa bi rad poudaril, da danes ne vsiljujemo ničesar, ampak samo predlagamo; oblikovana vest bo izhodišče, kjer se človek res sreča z Bogom in se tudi sreča s sočlovekom.
ČETRTEK 30. MAJA 1996
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
ČETRTEK 30. MAJA 1996
A-
J-?-, -- /J ,
Faksimile slovenskega posvetila papeža Janeza Pavla II. na hrbtni strani spominske podobice ob obisku v Sloveniji
JEZUS IZ NAZARETA IN CERKEV KOT SKUPNOST JEZUSOVIH UČENCEV (21.)
ZVONE ŠTRUBEL)
V	dosedanjem pregledu nastnaka Cerkve kot neposrednega nadaljevanja Jezusovega poslanstva smo se osredotočili na prvo skupnost kristjanov, ki so ji dajali pečat apostoli in njihova pričevanja. Cerkev je v tej razvojni fazi bila zares skupnost Jezusovih učencev. V ospredju so bile živa navzočnost vstalega Gospoda, bratsko vzdušje in pripravljenost za pričevanje vere v vseh okoliščinah življenja-in v takratnih družbenih razmerah.
Kako razume nastanek Cerkve teološka misel našega stoletja? Je Jezus iz Nazareta hotel ustanoviti tako Cerkev, kot jo poznamo danes? Poznamo več interpretacij nastanka Cerkve. Združili jih bomo v štiri različne odgovore; povzemamo namreč to, kar se o tem vprašanju sliši tudi med ljudmi, v današnjem družbenem in miselnem kontekstu. Prva, skrajno liberalna razlaga - izdelali so jo nekateri protestantski teologi - trdi, da Jezus ni hotel ustanoviti Cerkve. Med Jezusovimi nameni in tem, kar je nastalo po njegovi smrti in vstajenju, ni več kontinuitete. Jezus je prišel oznanjat pot ljubezni, medsebojnega spoštovanja, predvsem pa svobodo od kakršnihkoli institucionalnih pritiskov. Jezus nikakor ni želel ustanoviti Cerkve, prišel je le pridigat božje kraljestvo. Cerkev je iznajdba prve generacije kristjanov, ki je iz potrebe po varnosti zgradila strukturo Cerkve. Jezus je zastopal le gibanje, brez vsake strukture.
Druga, zmerno liberalna razlaga ustanovitve Cerkve -tudi to zagovarjajo v glavnem protestantski teologi - trdi, da je bila Cerkev ustanovljena iz nuje, je sad zgodovinskih razmer. Jezus sam je pričakoval bližnji prihod božjega kraljestva. O tem nam sam govori v evangelijih. Ni nameraval ustanoviti Cerkve. Jezusovi učenci in prvi učenci apostolov so po Učiteljevi smrti in vstajenju imeli sebe za zadnjo mesijansko generacijo. Oni sami bodo dočakali paruzijo, to je konec sveta in božjo sodbo. Že druga in tretja generacija kristjanov, poapostolska Cerkev, je bila prisiljena zapustiti to stališče in sprejeti organizirano obliko Cerkve, ker paruzije od nikoder ni bilo. To je bil zanje velik šok. Prisiljeni so bili ustanoviti Cerkev, ki je bila kot družbena struktura hierarhično urejena. Tretja, konservativna interpretacija ustanovitve Cerkve - zagovarjala jo je katoliška Cerkev do petdesetih let našega stoletja - postavlja tezo, da je Jezus sam že ustanovil točno določeno in do konca izoblikovano Cerkev. Apostolom je takorekoč izročil projekt Cerkve. On sam je edini arhitekt tega projekta. Ima sedem nosilnih stebrov, sedem zakramentov. Zamislil si je tudi vlogo papeštva, poslanstvo Petra in njegovih naslednikov, škofovstvo in duhovništvo. Na neki način je že določil nauk Cerkve in obliko ustroja krajevne in vesoljne Cerkve.
S poglabljanjem bibličnih tem na področju ekleziologije v letih pred drugim vatikanskim zborom se je na koncilu izoblikovala sedaj veljavna, sredinska, katoliška razlaga ustanovitve Cerkve. Jezus je želel ustanoviti Cerkev, ki raste in se izpopolnjuje v različnih zgodovinskih obdobjih. Obstaja resnična povezava med Jezusovimi nameni o ustanovitvi Cerkve in med tem, kar je v stoletjih pozneje nastalo iz Cerkve. O tem kaj več v našem naslednjem razmišljanju.
ZGODOVINSKI OBISK PAPEŽA JANEZA PAVLA II. V SLOVENIJI
(17.-19. MA|A 1996)
ZVONE ŠTRUBELJ
Malokateri dogodek bo v zgodovino naše matične domovine zapisan s takimi zlatimi črkami kot nedavni obisk Petrovega naslednika.
V pripravi na ta dogodek so se mešali občutki pričakovanja in strahu, v javnost so prihajali glasovi za in še bolj proti. V petek, 1 7. maja, se je vreme ustalilo, zapihal je prijeten pomladanski veter in na Brniku je ob napovedanem času, ob 16.45, stopil z letala dolgo pričakovani gost. Že v uvodnih besedah je zaželel, naj Slovenija postane odprta dežela, križišče narodov, most med slovenskim, germanskim, romanskim in madžarskim svetom. Prijetno vzdušje se je začelo ustvarjati v sončni Sloveniji, ko je rimski škof, patriarh Zahoda, pokleknil pred bre-zijansko Marijo Pomagaj in ji na priljubljenih Brezjah priporočil svoj tridnevni pastoralni obisk.
V petek dopoldne je Ljubljana živela z upočasnjenim, skorajda lenim ritmom. Oživela je proti večeru, ko je nepretrgana vrsta ljudi od Šentvida do stolnice mahala v pozdrav vrhovnemu pastirju Cerkve, romarju na slovenski zemlji, kot je sam sebe opredelil potem, ko je poljubil slovensko zemljo. Zvečer je molil
v stolnici skupaj s slovenskimi škofi, duhovniki, redovnicami in redovniki. Okrog stolnice je bilo veliko zbranih, med njimi sem opazil tudi zelo veliko mladih. Bil je petek zvečer in začetek je bil prav dober.
V	soboto zjutraj so papeža Janeza Pavla II. pred nadškofijskim dvorcem, kjer je prespal, pričakali otroški glasovi in čestitke za njegov 76. rojstni dan. Kmalu po osmi uri je v spremstvu odšel na hipodrom v Stožicah, kjer je daroval slovesno mašo ob 1250-letnici krščanstva na [Slovenskem. Mogočna in [veličastna slovesnost, ki se je je udeležilo več kot sto tisoč ljudi. Mnogi so na prireditveni prostor prišli v zgodnjih jutranjih urah, veliko jih je prišlo v romarskih vrstah, po 50 in več kilometrov peš. V nagovoru se je papež ozrl v preteklost in nakazal sedanji družbeni trenutek in pastoralni položaj slovenske Cerkve. Sto-tisočglava množica nam je prvič dala občutiti, da gre za nekaj velikega in da Slovenci le nismo kar tako. Popoldne smo bili mnogi de-j ležni srečanja z mladino in primorskimi verniki s slo-
venske zamejske strani na športnem letališču pri Postojni. V tisto sobotno popoldne je zasijalo ne samo sonce, ki smo ga navajeni; med udeleženci je bilo tudi valovanje milosti, božje energije, sicer dogajanje, ki smo mu bili priča, ne bi seglo tako zelo globoko v srce in dušo vsakogar, ki je želel biti odprt. V Cerkvi temu pravimo delovanje Svetega Duha. Zares, mladostno, razgibano in razigrano so mladi sprejeli svojega očeta in mu prisluhnili kot preroku, kot tistemu, ki ima besedo upanja.
Ko je po govorih na vprašanja mladih improvizirano, malce nerodno, toda do konca prisrčno vzkliknil mladim: "Papež 'ma vas rad!", je dogajanje doseglo svoj višek. Usul se je plaz navdušenja, ploskanja, glasnega vzklikanja in mahanja z belorumenimi ruticami. Prešli smo v trenutke veselega praznika, ki so ga izražale voščilne pesmi in deset metrov dolga kita cvetja, svežih šmarnic, ki so jih verniki iz okolice Postojne nabirali od ranega jutra.
Ali Vas je bilo kdaj strah? To je bilo prvo vprašanje mladih, na katerega je papež odgovoril s svojo izkušnjo dvajsetletnega mladeniča, ki doživlja začetek druge svetovne vojne. Ob
njegovih besedah se mi je ponudila sledeča kratka sinteza papeževe osebnosti. To je človek, ki je dal skozi tri strahote našega stoletja. Poznal in okusil je grozo fašizma, ki je Evropo in svet zamajala v temeljih človečnosti. Kot duhovnik, škof in krakovski kardinal je po-iznal in doživljal ozkost in ideološko nasilje povojnega komunizma, ki je zatiral vero in človeka izenačil s členom v družbeni verigi. Kot papež pa je okusil in do dna spoznal grozo divjega kapital izma in liberalizma, ki človeka zožuje in usužnju-je ter ga napravlja za nenasitnega porabnika materialnih dobrin. Zato je njegova beseda, zlasti kadar je namenjena mladim in po njih prihodnjemu veku, tako preroška, prepričljiva in učinkovita. To je bilo moč začutiti v Postojni, na tisti sobotni popoldan. In videli smo, da je bilo prav dobro! Bila je sobota in končeval se je drugi dan pastirskega obiska v Sloveniji.
Bilo je jutro tretji dan, v nedeljo, 19. maja 1996. Tudi v Mariboru, kamor se je zgr-nila množica stotisočih vernikov, se je med slovesno nedeljsko mašo ponovilo, kar smo lahko doživljali v Ljubljani in Postojni. Janez Pavel II. je zadovoljno odhajal v Rim; vsi, ki smo bili med njegovim potovanjem tesneje povezani z njim, smo v nedeljo zvečer ugotavljali: To so bili dnevi, ki jih je naredil Gospod! Veselimo in radujmo se!
NEKAJ UTRINKOV S PAPEŠKEGA LETALA...
JURIJ PALIK
Papežev pastoralni in državniški obisk Slovenije sem spremljal z nekoliko drugačne perspektive, ker sem bil namreč med tistimi 48 srečnimi časnikarji iz vsega sveta, ki so šli z njim na letalo in ga spremljali vse tri dni na vsakem koraku.
Pri Novem glasu so odločili, da pošljejo prošnjo za papežev polet, ki ga kar v vseh jezikih imenujejo z italijanskim izrazom "volo papale". Do zadnjega dejansko nisem mogel verjeti, da bom imel to srečo, da bom lahko svetega očeta spremljal v svojo domovino na njegovem letalu. Pa je končno le prišlo iz Rima obvestilo, da grem na papeževo letalo, da bom z njim vse tri dni in se bom nato z njim vrnil spet v Rim.
Kar človeka najbolj preseneti ob vkrcavanju na papeževo letalo v Rimu na letališču Fiumicino, je gotovo izredno velika pazljivost policistov, varnostnikov in drugih oseb, ki skrbijo za papeževo varnost. Precej prozaično je vse skupaj, ko stojiš v vrsti in čakaš, da te bodo do zadnje pičice pregledali, da ti bodo prtljago ničkolikokrat preslikali. "Gremo!" je rekel mlad mož, za katerega sem pozneje zvedel, da je gospod Vik, mlad in zelo delaven šef vatikanskega tiskovnega urada, človek, s katerim sem imel - kot tudi vsi drugi časnikarji na papeževem poletu - v treh dneh največ stikov in največ opravka. Kolega
Filip Košmrlj z Radia Slovenija mi je rekel, naj sedeva skupaj in res sva sedela nekje v repu letala MD 80 italijanske letalske družbe Alitalia; vkrcali so nas dobro uro pred prihodom svetega očeta.
Neudoben sedež za prevelikega človeka, kar sem, me je silil, da sem noge skušal dati na ozek hodnik, a se je to kaj kmalu pokazalo za neumno dejanje, saj sem jih moral vsakih trideset sekund umikati. Bolj ko se je bližal trenutek papeževega prihoda, vedno bolj mrzlično so ljudje tekali po letalu, stevardi in stevardese, gospod Vik, varnostniki in tisti, ki so varnostniki, a o njih nihče ne ve, da so varnostniki; mi časnikarji smo sedeli. Takoj se je videlo, da smo Slovenci novinci na papeških poletih - vsega skupaj nas je bilo devet: dva od neke zasebne slovenske postaje, tri televizijci osrednje slovenske RTV, že omenjeni Filip, ki je s telefončkom v roki vsake pol ure neposredno poročal za Radio Slovenija, prijazni Božo Rustja, ki študira teologijo in časnikarstvo na Gregoriani v Rimu in je poročal za Družino, prikupna poročevalka Slovenske tiskovne agencije in jaz. Medtem ko so drugi časnikarji udobno srebali sokove in kavo ter ležerno brali svetovne časnike, smo mi Slovenci zvedavo gledali skozi okenca letala, kdaj bo papež prišel. Nekateri so bili celo tako glasni, da so se jim kolegi, ki imajo za seboj trideset, štirideset in več poletov s svetim očetom, prizanesljivo in dobrohotno smehljali, češ: "Ne smemo jim zameriti, ker je to njihov prvi in gotovo tudi zadnji polet s svetim očetom."
Nato se je vse zgodilo z velikansko hitrostjo, zaslišali smo hrup helikopterja, sveti oče je stopil na letalo in v nekaj minutah smo vzleteli. G. Vik je začel deliti govor svetega očeta in slovenskega predsednika na Brniku in v letalu je zašumelo. Vsi so s telefončki začeli poročati, nekateri so potegnili na dan male računalnike, a so jih
OB OTVORITVI DRUGE ŠKOFIJSKE SINODE
POSLANICA GORIŠKEGA
Gospod.v
NADŠKOFA
"Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja..."
Vsako nedeljo in praznik mi, božje ljudstvo, zbrani pri evharističnem slavju, izpovedujemo svojo vero. Izgovarjamo besede veroizpovedi s trditvami, ki ne prenašajo obotavljanja in bojazni, ajihžal nemalokrat ponavljamo kot kako pesmico, ki smo se je naučili na pamet, kot nekak običajni tekst, ki je ločen od življenja in ne vpliva na naše vsakdanje vedenje.
Ali danes, na Binkošti in na začetku druge sinode naše goriške Cerkve, želimo vero izpovedati z globokim prepričanjem in velikim veseljem: "Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja." Verujem v Duha, ki je stvaritelj življenja, v njega, ki ljudem podaja božje življenje. Izpovedati vero v Duha, ki oživlja, pomeni prepoznavati, od prvih Binkošti do konca sveta, čudovito življenjskost Kristusove Cerkve. Zato, potem ko smo izpovedali, da "verujemo v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja," izpovedujemo dalje: "verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev," ter tako potrjujemo, da je Božji Duh življenje Cerkve in je v njej žuboreč studenec, ki daje rast njenemu evangeljskemu idealu ter napaja njeno energijo, da je Cerkev lahko kos svojemu poslanstvu.
Danes hočemo glasno izpovedati vero "v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja" ne samo, ker so Binkošti rojstni dan svete Cerkve, marveč tudi zato, ker se mi, go-riška Cerkev, želimo v naši sinodi, kot v kaki dvorani zadnje večerje, prepustiti "oživljajočemu Duhu", da nas prežari. Naj bo On protagonist našega sinodalnega popotovanja, saj bo po Jezusovi obljubi apostolom on učil vsega in spominjal na vse, "kar nam je Jezus povedal" (Jn 14,26).
Na binkoštni dan sta se moč in udor Svetega Duha razodela "kot šum z neba", še več, "kakor bi se bližal silovit vihar, ki je napolnil vso hišo, kjer so se združevali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili in nad vsakim je obstal po eden" (Apd 2,2-3). Božji Duh je silovit vihar, ki stresa, prebuja in osvežuje; je plamen, ki gori, očiščuje, razsvetljuje in greje.
Vihar in ogenj, ki sta v prvih Binkoštih zgovorno javljala nezadržno in mogočno božjo navzočnost, nam nakazujeta, da morajo sicer sinodalne razprave združevati naša prizadevanja, vendar pa ne smemo pozabiti, da sad tega dela ne bo prvenstveno naš.
Prepričan sem, da bodo med sinodalnim popotovanjem trenutki, v katerih bomo bolj živo čutili, kako nas božji Duh spodbuja.
Zato moramo biti vedno odprti njegovemu delova-
nju, če hočemo, da bodo naše izbire in odločitve preroške.
Izredni učinek binkoštne-ga udora Svetega Duha je bila osvoboditev apostolov strahu. Le-ta jih je gnala iz njihove osamelosti in opogumljala, da so Judom o-znanjali blagovest vstajenja. Ljudje različnih jezikov so lahko slišali velika čuda božja. Niso se samo razvezali jeziki, marveč je vsakdo lahko slišal apostole govoriti v svojem maternem jeziku. To ne pomeni, da so se apostoli naučili vseh jezikov, marveč da so moški in ženske, zbrani tisti dan v Jeruzalemu, dojemali govorico božjega Duha, ki je govorica ljubezni.
Naša sinoda se rojeva z namenom, da nam pomaga, da postanemo primernejše in učinkovitejše orodje v božjih rokah za posredovanje evangeljskega sporočila z govorico ljubezni. Uspeh ne bo sad velikih pastoralnih načrtov ali prefinjenih teoloških osnutkov, marveč naše pripravljenosti, da sprejmemo ljubezen, s katero Bog ljubi Cerkev. Le takšna ljubezen, ki je dar Svetega Duha, nam bo nakazala načine in sredstva, kako naj udejanjamo sprejemanje, usmiljenje, odpuščanje, vzajemnost, ki so razpoznavni znak naše bivanjske pripadnosti Cerkvi.
Potopljeni v božjo ljubezen in z govorico te ljubezni bomo zmagovali nad ovirami, ki so prisotne v sestavinah naše krajevne Cerkve
med Italijani, Slovenci in Furlani.
Poslanstvo, ki nam je zaupano, je, da ljubimo svet, v katerem živimo, in se zavzemamo, da oznanjamo resnico z ljubeznijo (Ef 4).
Naši kraji so že dalj časa "misijonsko področje". Prav zato moramo biti mi kristjani "misijonarji" v tem "teološkem prostoru", ki nam ga je Bog odkazal. Duh vzajemnosti, ki se rojeva iz ljubezni, nas vabi, naj "postavimo" nekaj vidnih in prepričljivih znamenj ljubezni in gostoljubnosti, npr. da nudimo revežem in priseljencem dostojno streho. Če bi vsaka, zlasti večja, župnija nudila kako stanovanje za nujnejše primere, bi to bilo zares imenitno "binkoštno" znamenje.
V	oglejski baziliki, materi naših cerkva, smo odprli čas 2. škofijske sinode. S pričujočo poslanico in z izročitvijo oglejskega križa v duhu prihajam v vsako župnijo in razglašam, da se je tudi zanjo začel sinodalni čas.
Prva sinoda ni le zbor delegatov, ki so bili izbrani, da analizirajo našo stvarnost in oblikujejo predloge za življenje naših cerkvenih občestev, marveč smo sinoda mi vsi, če bomo šli na pot kakor apostoli, "polni veselja in Svetega Duha".
Naj nas na tem potovanju spremljajo oglejski mučenci in sveti zavetniki naših župnijskih cerkva ter nas varuje božja in naša Mati Marija.
Binkošti, 26. maja 1996
+ P. ANTON VITAL BOMMARCO, NADŠKOF
morali takoj dati nazaj v potovalne torbe. G. Vik je samo malce zvišal ton glasu in že ni bilo več nobenega računalnika na neudobni mizici pred še bolj neudobnim sedežem na letalu. Prekaljeni stari časnikarji so prebirali časnike, le mi Slovenci smo zvedavo gledali proti zeleni zavesici, ki nas je delila od papeževega spremstva in samega svetega očeta, ki je bil na samem začetku letala.
Svojega soseda, za katerega sem pozneje zvedel, da je dopisnik italijanskega dnevnika La Repubblica, sem vprašal, če bo sveti oče stopil med nas. Lakonično je odgovoril, da najbrž ne, ker bo let kratek. In res je bil, preleteli smo Italijo, nekaj časa leteli nad jadranom in že se je pod nami pojavila hrvaška Istra. Šef vatikanskega tiskovnega urada Vik je razdelil telegrama svetega očeta, ki ju je poslal italijanskemu in hrvaškemu predsedniku. Filipu na svoji levi sem prevedel telegram Scalfaru, ker je bil v italijanščini; že smo leteli nad Slovenijo in se začeli spuščati, pristali smo mehko in takoj bili vsi na nogah. Prvi so smeli iz letala fotoreporterji in televizijski snemalci, za njimi mi s torbami v rokah.
Na Brniku sem stal tri metre za svetim očetom in slovenskim predsednikom ter poslušal njuna govora, ki sem ju prebral že na letalu. Presenetila me je dobra slovenščina papeža janeza Pavla II. in tudi lep nastop slovenskega predsednika. V množici vernikov, ki je stala kakih dvajset metrov stran, sem zaman iskal sivo glavo prijatelja Marka Vuka, za katerega sem vedel, da je tam, ker je predstavljal prafaro Miren.
Spet je hitri in povsod prisotni Vik sklical vse časnikarje s papeževega letala in že smo sedeli v avtobusih. Ker smo bili razdeljeni v posebne skupine, t.i. "pools", sem sam moral na avtobus, ki je šel na Brdo; drugi so takoj odšli v Ljubljano v tiskovno središče v Cankarjev dom. Sveti oče je medtem šel na Brezje molit k Materi Božji, ki naj bi predstavljala slovensko Mater Božjo. Na Brdo smo prispeli po stranskih poteh; povsod je bilo veliko ljudi, ki so nas pozdravljali, veliko narodnih noš, veliko preprostih ljudi, ki so odložili delo, da bi pozdravili svetega očeta. Presenetila me je velikanska množica slovenskih vernikov, ki me je potem obdajala vse tri dni, kar smo bili v Sloveniji.
Na Brdu so nas postavili čisto blizu glavnega vhoda v grad. Med potjo sem italijanskim časnikarjem in dvema angleško govorečima in zelo prijaznima fantoma povedal nekaj več o slovenskem protokolarnem objektu Brdo. Vse tri dni pa sem moral razlagati slovensko zgodovino in predvsem to, da obstajamo tudi Slovenci v Italiji; tega ni vedel nihče, tudi italijanski časnikarji ne. Vse je presenetilo zelenje Slovenije in so to glasno komentirali, ko smo čakali na prihod slovenskega predsednika in papeža. Potem so se najprej pripeljali specialci, stopili pred nas in nas mrko gledali v oči.
------------- DALJE
BESEDA ŽIVLJENJA
SVETA TROJICA
SILVESTER ČUK I VKLJUČENI
V TOK LJUBEZNI TROEDINEGA BOGA
Ob Jezusovih besedah v današnjem evangeliju: "Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, "je p. Lojze Bratina zapisal, da nam te razodete besede "zvenijo malodane pravljično, če pomislimo na krvavo resničnost sveta. Pred očmi imamo milijone ljudi brez doma in zemlje: po jetnišnicah, sirotišnicah, po vsakovrstnih klinikah, bolnišnicah in taboriščih... Ni jim dano občutiti najprijetnejše resničnosti doma in domačije. Zavedamo se krute izkušnje modernega človeka, ki je - kljub udobju toplega, luksuznega stanovanja - postal vendarle brezdomec in tujec v noči nesmisla."Svoje razmišljanje nadaljuje: "Sporočilo razodetja je v tem, da smo vsi ljudje vključeni v tok troedine božje ljubezni, v prvotno božjo ljubezen, v kateri vsakdo, ne zaradi svojih kvalitet in p-zaslug, ampak zaradi božje izvolitve, najde svoj dom." J
Skrivnost troedinega Boga, enega Boga v treh osebah, 'č* j' * • * * * za nas nikoli ne bo doumljiva. In Bog od nas niti ne 30. maia pričakuje, da bi jo reševali kot kakšno matematično 1996 nalogo. Na izpitu življen ja moramo pokazati drugačno znanje o Bogu, tako, ki temelji na našem zadržanju in ravnanju. Vemo, da smo spravljeni v dobrih rokah. Bog ni hladni Ustvarjalec, ki se za svoje "izdelke" ne zmeni.
Ni se umaknil v "kontrolni stolp" nebes, od koder brezbrižno opazuje mrgolenje človeškega mravljišča.
"Bog ni daleč od nikogar izmed nas, "je dejal poganskim Atencem apostol Pavel. "Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo." Obdani smo z božjo ljubeznijo, ki nas nosi in nas vzdržuje pri življenju.
Mojzes je na gori Sina j doživel izkustvo Boga, ki je "usmiljen in milostljiv, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi." Ko je Bog ustvarjal človeka, je želel napraviti bitje po svoji podobi. Torej bitje, ki naj bi bilo "pomanjšana izdaja", vendar vsaka oseba čisto drugačna, neponovljiva. Vsak po svoje bi moral razodevati usmiljenje, prizanesljivost, dobroto in zvestobo Boga. Vse to so lastnosti, ki jih ljudje zelo cenimo in jih radi vidimo pri dru-gih, preradipajih zanemarjamo pri sebi.
Ob Jezusu doživljamo Boga kot Očeta. Očetovo usmiljenje, prizanesljivost in zvestoba se ne merijo po zakonih pravice, temveč ljubezni, ki ne pozna mere in mej. "Bog je svet tako ljubil, da je dal za njegovo rešenje svojega Sina, "je dejal Jezus v nočnem pogovoru z učenim Niko-demom. Preprostemu poslušalcu pa je govoril o svojem in njihovem - našem Očetu v vsem razumljivih prilikah.
Bog je srečen bolj kot najboljši oče, da more svojemu otroku, ki mu je za zgrešeno ravnanje žal, odpustiti. Samo neki zelo težaven pogoj postavlja: da se naučimo najprej sami odpuščati drug drugemu. Bogu se najbolj približamo tedaj, ko se v iskreni, dejavni ljubezni povežemo z ljudmi okrog sebe. Ta ljubezen ima na tisoče obrazov. Vsak svoj dan začnimo z znamenjem križa, v imenu ljubezni, ki povezuje Očeta in Sina in Svetega Duha. Priključeni na ta božji daljnovod bomo v vsakem obrazu odkrili lepe poteze in storili bomo vse, da bodo lepše!
Kardinal Schuster med blaženimi
V	nedeljo, 12. maja, je sv. oče slovesno proglasil šest novih blaženih. Med tremi moškimi je tudi lldefonz Schuster. Milansko škofijo je vodil od I. 1929 do 1954; prej je bil opat benediktincev pri baziliki sv. Pavla izven obzidja v Rimu. Kot opat je pospeševal liturgično gibanje, kot nadškof v Milanu pa je skrbel za verske organizacije. Bilo je v času fašizma, ko so bile dopuščene le verske organizacije. Prišel je pa v škofijo, kjer je bil kler precej antifašistično usmerjen za razliko od nekaterih naših škofij. S fašisti je živel v primerni oddaljenosti, kot je zahtevala njegova služba.
Posebno poglavje je bil čas med drugo svetovno vojno. Števil n im ubežnikom, posebno Judom, je dal zatočišče po raznih škofijskih hišah in marsikoga rešil pred deportacijo, med drugimi tudi znanega časnikarja Indra Montanellija. K njemu se je zatekel tudi Mussolini pred poskusom bega v Švico. S svojo avtoriteto je kardinal užival spoštovanje tudi pri nacistih in fašistih. Pomagal je pri predaji nemških zasedbenih čet 25. aprilal 945. Bil je mož molitve in premišljevanja kot pravi benediktinec, a tudi praktičen dušni pastir v izrednih časih pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej.  ..... K.H.
NOVI GLAS / ST. 21 1996
KNJIGA ARGENTINSKEGA AVTORJA
KNJIGA JUDEŽEVI GROŠI TONETA BRULCA IZŠLA TUDI V SLOVENIJI
ČETRTEK HO. MA|A 1996
MARJAN DROBEŽ
V	slovenskih knjigarnah je na voljo knjiga z naslovom Judeževi groši, ki jo je napisal Tone Brulc, sedaj najplodovitejši slovenski pisatelj v Argentini. Delo je lahko izšlo v novih demokratičnih razmerah, kakršne so sedaj v Sloveniji; gre za t.i. zdomsko literaturo, ki se nam z novimi izdajami publicističnih in drugih del čedalje bolj odkriva kot pomemben del naše literarne ustvarjalnosti.
Tone Brulc v Argentini piše predvsem kratko prozo, njegov motivni svet zaobjema indijanski način življenja in kmečke motive
iz Slovenije. Odlikujeta ga poglobljena obravnava socialne tematike in izpiljena zgradba s pogosto presenetljivim koncem. Take značilnosti ima tudi njegov roman Judeževi groši, ki si ga je v samozaložbi izdal avtorjev prijatelj in sodelavec Andrej Rot, ravnatelj Radia Slovenije.
Tone Brulc se je rodil 27. januarja leta 1928 v Hrušici pri Novem mestu na Dolenjskem. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, I. 1943 se je pridružil vaškim stražam in se maja 1945 u-maknil na Koroško, od tam v Italijo in na gimnaziji v Serviglianu maturiral. Nato je emigriral v Argentino in
se tam najprej zaposlil kot delavec v tovarni. V publicistiko se je vključil pozno, saj je pisati začel v osemdesetih letih. Večino novel je napisal v reviji Meddobje. Leta 1984 je s črtico Obup zmagal na natečaju tržaške Mladike, pozneje pa je dobil še več nagrad na natečajih Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. Po začetku demokracije je začel objavljati tudi v Sloveniji. Tako je že I. 1989 v reviji nekdanjih partizanskih borcev Borec v Ljubljani o-bjavil svoje poglede na spravo. Prepričan je, da mora razumnik braniti resnico, zato je treba pretresti slovensko zgodovinopisje in ga očistiti ideoloških plev. Pri tem je Tone Brulc kriti-
čen tako do nekdanjega jugoslovanskega sistema kot tudi do emigracije.
V knjigi judeževi groši, ki je zdaj na voljo tudi slovenskim bralcem v njegovi domovini, opisuje medvojno dogajanje v okolju, v katerem je živel. V boju OF in KP proti njunim nasprotnikom sta umrla njegov oče in šestnajstletni brat Jože. Dva dni pred razpadom Italije, septembra 1943, je stopil v Vaške straže, 9. septembra istega leta pa je še videl, kako so se italijanski častniki v novomeškem Rotovžu bratili z Borisom Kidričem in z dr. Alešom Beblerjem.
V knjigi je mogoče najti tudi resnico o Javorovici na Dolenjskem, o začetkih protikomunističnega gibanja v tamkajšnjih okoljih, o Štajerskem bataljonu (ta je navzven deloval kot komunistična enota, dejansko pa je bil zelo uspešen del protirevolucije na Dolenj-
skem), o umiku ob koncu vojne I. 1945 na Koroško, o krvavem potoku pri Hudi luknji, o krvavi griži in omotični lakoti v Vetrinju, o ušeh, strahu in domotožju. Začetek celotne zgodbe, ki je opisana kot roman z umetniško prepričljivostjo in navdihom, ki sega v razum in srce, je v letu 1941, kjer v vasi Šmarje (blizu Novega mesta) domači kaplan Cvek med mašo sporoči novico o vojni, ki sta jo Italija in Nemčija pričeli proti Jugoslaviji. Na pogrebu vaščanov, ki so jih Italijani postrelili v vasi, levo usmerjeni učitelj Rakar v svojem govoru vzklikne Smrt fašizmu!, nato pa zbeži iz vasi. Tako se je začel razcep. Zgodba se razpleta v sto in sto imen in se konča, še ne sklenjena, v taboriščnem življenju in na poti v emigracijo.
Citat iz Slovenskega begunskega koledarja za leto 1917 - izdal in založil msgr. dr. Alojzij Faidutti z namenom, da bi bila "priljudna beseda najboljše tolažilo v grenkih urah" - navajam zato, da bi priklical v spomin usodo naših ljudi, ki so jih topovi prve svetovne vojne pregnali z domov ter jim vsi-lili taborišča in tuje strehe. In vendar spominjanje ne bo šlo zlahka, ker literaturo o pobeglih lahko štejemo na prste ene roke. Prvo vojno so doslej premozgali v prvi vrsti vojni strategi, podobe begunčevega vsakdana pa so vse do danes ostale zapisane le v spominu preživelih: "Odmaknjen, skoraj skrivnosten svet, ki si ga imel pred nosom, a ga nisi videl." Včasih je naneslo, da smo poslušali pripoved starejše osebe: Bruck ob Litvi, Steinklamm, VVagna, Gmund so bila tedaj imena za oddaljena begunska ta-
PREGNANI. PRIČEVANJA GORIŠKIH BEGUNCEV
"Bežeči vlak je moj dom in moji drugovi so ropotajoča kolesa."
A. Gradnik / Novo leto starega begunca
borišča. Kdor danes pripoveduje, je bil takrat otrok. Z neverjetno silo so se zapisale v otrokov spomin slike, vtisi in govorica s poti po tujini: mnogi vedo recitirati nikoli zapisane, pred osemdesetimi leti priučene pesmi. Iz jasnih spominov pričevalcev, živečih med nami, je nastala dragocena knjiga Pregnani (Založba Devin - Trst, maja 1996), ki so jo pravkar predstavili v Gorici. V njej je zbranih 66 življenjskih zgodb, ki jih je vrnil na svetlo goriški nepotešljivi raziskovalec Vili Prinčič. Knjiga se je rojevala skozi dve leti med vztrajnim
VILI PRINČIČ
obiskovanjem ljudi, zgodbe pa so prerasle pripovedoval-čevo izkušnjo. To niso bile več zasebne slike, shranjeni
spomini... bila je bogata podoba neprijaznega vojnega časa: negostoljubno tuje okolje, stiki z domačini, šolanje otrok, delo, rojstva in smrti, ošpice, kolera, tifus, španska gripa; pričakovanja, ganljiva vrnitev domov, obnova porušenih domačij in vasi, novi gospodarji, odtujeni domači itd. Namen knjige je bil osvetliti to, kar še ni bilo zapisano o krajih in ljudeh od Goriških Brd do morja, od Sabotina do Tržiča, s poudarkom na t.i. goriškem obrambnem mostišču na desnem bregu Soče.
Izselilo se je 80.000 ljudi. Odšli so tja, kamor bombe niso zmogle: 70 odstotkov pregnanih je našlo zavetišče v begunskih kolonijah po avstrijskih deželah - na Moravskem, v Avstrijski Šleziji, v Spodnji Avstriji, v zahodnih Brdih, na Vipavskem -
20 odstotkov v Italiji. V knjigi ne gre za številke, a za enostavno doživljanje. Knjiga ima obliko albuma spominov, v katerem pripoved potrjujejo dragocene fotografije. Številne zgodbe so si podobne - vedno so vznemirljive - vsaka nosi nekaj, česar druga nima. Avtorjeva spremna beseda in kratki esej "Prekleti..." Draga Sedmaka prispevata knjigi potrebni okvir. Na tem mestu naj spregovori še avtor sam: "Knjiga ni ne zgodovinska in ne leposlovna. Nagiblje se bolj na zgodovinsko stran, pa čeprav je pisana v obliki zgodb. Po svoji zasnovi pa je edinstvena..." Knjiga Pregnani delno odtehta zamudo, ker "pred nosom smo imeli gradiva za desetine romanov, celo filmov, a smo ga takorekoč izpustili iz rok... Vse drugače bi bilo, ko bi te zgodbe zbrali pred dvajset in več leti."
Kakor so se nekoč pregnani ogibali bomb, tako se danes pozabe.
---------I.DEVETAK
PISMO UREDNIŠTVU
NEZADRZEN
VZPON
ŠOVINIZMA...
•	•••••••
SERGIO PIPAN
Prof. Janko Jež, ugledna osebnost med nami, je na straneh tega lista celih 17 tednov objavljal v nadaljevanjih obsežen poseg, poskušaje pripraviti k pameti "nosilca" nevarnega virusa za duše, kakršen je šovinizem in protislovanski predsodek.
Spoštovani g. profesor, svoj čas sem Vam brez obotavljanja že pojasnil svoje stališče nasproti posnemovalcem vseh tistih, ki so miroljubnim ljudem v naši deželi povzročili toliko gorja, vse od usodnega 3- novembra 1918, ki je pomenil začetek savojske vojaške zasedbe jadranskega Primorja.
Očitno pa podlosti v preteklosti še ni bilo dovolj: danes smo priča, kako se iz močvirja znova vzdiguje malik šovinizma, ki širi svoje propagandno geslo o "rodomoru" Italijanov "kot takšnih"...Toda protislovje med rimsko preiskavo o tragičnih dogodkih pred več kol pol stoletja in samo stvarnostjo je povsem očitno.
Odveč je zato vsakršen poziv, da naj se zgodovinska resničnost ne zlorablja za ideološke namene (zakaj "ni bolj gluhega od tistega, ki noče slišati").
Vendar je treba prof. Ježu izreči zahvalo: njegovo široko obzorje, diplomacija in dobra volja, skupaj z globokim poznavanjem dogodkov in nosilcev vlog, zaslužijo iskreno in enodušno priznanje.
PODLISTEK
NOVA TEMELJNA PRISPEVKA ZA POZNAVANJE DUHOVNE PROBLEMATIKE BRIŽINSKIH SPOMENIKOV (2.)
JANKO JEŽ
Tavčarjeva sodi, da je verjetno sam patriarh Pavlin vodil sinodo, otvoril pa naj bi jo bil sam kralj Pipin. Pavlin v svojem zapisniku ne omenja ne števila in ne imen zastopanih škofijskih sedežev. Navaja le salzburškega škofa VValtricha. Slog zapisnika dokazuje, da je bil Pavlin zelo izobražen. Izbrani in izoblikovani slog je značilen za literata in teologa. Sodobniki so Pavlinu pravili excellentissimus gramaticus.
Iz zapisnika izhaja, da je bila osrednja tema sinode vprašanje krsta tega "divjega, nerazumnega in povsem
neukega ljudstva, ki je nepismeno in kasno ter težko spoznava svete skrivnosti". Tako je Pavlin opisal Slovence in Obre, primerjajoč jih z antičnimi pogani in Judi. Vsak katehumen je moral prestati najprej daljšo dobo kateheze. Njeno trajanje (najmanj 7 in največ 40 dni) naj bi določil vsak duhovnik ločeno za posamezne kandidate in stopnjo njihove verske priprave.
V	bistvu pa je važnost teh določil v poudarjanju, da se kateheza ne sme izvajati s prisilo, kajti krst morajo vsi sprejeti popolnoma prostovoljno.
Krst, ki so ga podeljevali domači duhovniki pred to sinodo, je bil veljaven, če so ga podeljevali v imenu svete Trojice. Če so ga podeljevali kleriki, je moral krstno vodo blagosloviti kak duhovnik. V takih primerih krsta ni bilo treba ponoviti. Ponoviti pa ga je bilo treba, če so krščenca samo potopili v vodo, ne da bi izpovedali vero, ali pa če krstitelj med krstom ni izgovoril pravilnega obrednega besedila.
Pavlin omenja v tej zvezi duhovnike "sacerdotes", "clerici", "clerici inlitterati" in "clerici idiotae". Olga Tavčar
se pri razlagi bistva teh duhovniških kategorij sklicuje na delo zgodovinarja R. Bratoža Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja. Bratož pojasnjuje, da je šlo za misijonarje iz Salzburga, misijonarje iz Ogleja in duhovnike iz vrst staroselskega prebivalstva, ki je preživelo dve stoletji avarske in slovenske oblasti. Clerici inlitterati in clerici idiotae naj bi bili domačini, ki so krščevali staroselce tudi po prihodu Slovencev v Srednjo Evropo. Pri tem se jaz sklicujem na delo Pavla Diakona Historia Langobardorum. Pavel Diakon trdi, da so nanovo priseljeni Slovenci staroselce, ki so ostajali pod njihovo oblastjo, zasužnjevali. Tem so pravili krštenik ali krštenica. Po osvoboditvi so ti ostajali na njihovem domu kot svobodnjaki. Za klerike inlitterate in idiotae naj bi bilo značilno, da so krščevali, ne da bi poznali najbolj enostavne krstne obrazce, seveda nikakor ne latinskih, ampak v domačem jeziku pisanih obrednih obrazcev. Gre tu za omembo prvih slovenskih zapisov, med katere spadajo tudi Brižinski spomeniki.
-----------DALIE
ROMAN TEMA NA POMOLU DUŠANA JELINČIČA
JURI) PALJK
Dušan Jelinčič je italijanskim bralcem morda najbolj poznan slovenski pisatelj, saj je prejel že vrsto italijanskih literarnih nagrad, in to zelo visokih, tako da ga lahko upravičeno imamo za najbolj prevajanega slovenskega pisatelja v italijanski jezik.
Pa vendar je Duško Jelinčič predvsem mlad slovenski pisatelj, ki je letos izdal dve knjigi, od katerih je roman Tema na pomolu dvignil nemalo prahu. Ivanka Hergold je roman zelo kritično ocenila, nato se je vsul plaz odgovorov in ugovorov, dejansko pa se sprašujem, koliko ljudi je roman v miru sploh prebralo in ga vzelo za takega, kot je, se pravi za zgodbo o Abelu in njegovih odnosih z ljudmi, s katerimi živi.
Ne vem, če ima v zamejstvu kak smisel knjige zamejskih pisateljev in pesnikov trgati na kose, jih metati v nič. Pa ne zato, ker tudi jaz ne bi bil kritičen do nekaterih literarnih del, vseeno pa mislim, da zamejski pisci, ki nas je zelo malo, izdamo vsako leto manj knjig - odločno premalo jih izdamo! Zato bi morali naši kritiki pokazati malo razumevanja vsaj do tega dejstva, sicer se bo zgodilo, da bo ta naša mala gluha loza, kar zamejstvo vse bolj je in vedno bolj postaja, ostala brez ljudi, ki bi si sploh upali na dan s kako knjigo. Govoriti o kvaliteti in kvalitetah nekega literarnega dela pa je zelo relativno. Če je res, da so krave ponoči vse črne, je tudi res, da so podnevi ene sive in druge rjave; še največ pa jih je neke nedoločene, mešane barve. O knjigah v zamejstvu samo še to: osebno sem vesel vsake nove in nisem nikdar napisal proti nobeni ostrega napada, ker menim, ostrost ni na mestu. Morda sem kdaj pred knjigo kakega zamejskega pisca samo benevo-lentno obmolknil, ker je že pohvaliti nisem mogel. Jelinčičeve knjige vesel in je bom vesel tudi v bodoče. Vesel sem tudi, da je avtorju uspelo v istem letu izdati dve knjigi (druga je knjiga
novel z naslovom Prazne sobe, založba Lipa iz Kopra), kar je za zamejstvo lep uspeh, za pisca pa več kot pohvalno.
Prepričan sem tudi, da je Jelinčičev roman Tema na pomolu knjiga, ki se lahko v miru postavi ob bok kaki drugi iz sodobne slovenske literature in ji pri tem ni treba zardevati od sramu.
Ne vem, če se lahko strinjam v celoti z avtorjem spremnega eseja knjige Igorjem Škamperletom, ker je pač Škamperle po mojem mnenju "okužen" z ljubljanskim postmodernizmom, ki mi je bil od vedno tuj in mi je še danes. Na roman Tema na pomolu za razliko od Škamperleta gledam kot na zgodbo o glavnem akterju romana Abelu in nič več; prepričan sem, da je to tudi eden od možnih pogledov na vsak roman, če so seveda bralcu všeč zgodbe.
Roman je zgodba o Abelu, ki pride v obmorsko mestece Aron. Tu sreča precej ljudi, se z njimi usodno zaplete in konča v ječi; tu pristane zato, ker naj bi bil ubil direktorja krajevnega dnevnika Torellija; če ga je zares ubil, pa ne zvemo nikdar. Gre torej za precej klasično pripoved o eksistencialnih stiskah domala vseh nastopajočih v romanu in v tem dam prav Škamperletu, ko pravi, da je to eksistencialni roman. Zgodba, fabula romana teče brez zastojev. Obnavljali kratkega romana ne bomo, ker bi sicer bralcem odvzeli ves čar knjige. Če pa v mestecu Aron vidimo Trst, potem je to tudi roman
o	naših tleh, saj ruj, o katerem Jelinčič večkrat piše, ne raste povsod po svetu.
Ko boste brali knjigo Dušana Jelinčiča, se boste zagotovo ustavili pri nekaterih posrečenih pasusih romana, morda pa vas bo najbolj pritegnila zgodba sama. Če se vam bo to zgodilo, bo pisatelj Dušan Jelinčič dosegel cilj. Pisatelji namreč pišejo knjige za bralce in ne za literarne kritike in njim sorodne duše takega ali drugačnega literarno kritičnega prepričanja. Knjiga Dušana Jelinčiča vas bo z lahkotnostjo popeljala skozi dokaj zapleteno zgodbo do konca, kjer Abel v ječi priznava krivdo, ki je morda niti ni zagrešil. V Abelu in ljudeh, ki se vrtijo okrog njega, bo lahko našel vsak bralec košček samega sebe in tudi to je odlika romana Tema na pomolu.
PRVI DEŽELNI KONGRES ZVEZE SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV
V	soboto, 25. maja, je bil v Čedadu 30. občni zbor in prvi deželni kongres Zveze slovenskih kulturnih društev. Delegati so dosedanjega predsednika Aceta Mer-moljo potrdili za prihodnje triletje. V svojem poročilu je Mermolja poudaril, da hoče ZSKD utrjevati svoje delovanje v smislu utrjevanja narodne zavesti in kakovostne rasti ljubiteljske | kulture, v duhu zvestobe izhodiščem narodno-osvo-bodilne borbe, da bi torej razvijali laično slovensko kulturo ter zagotavljali sožitje in sodelovanje z italijansko večino.
Mermolja je tudi zahteval sprejetje zaščitnega zakona, ki naj uredi kulturne, socialne, solidarnostne in rekreacijske dejavnosti. Znotraj manjšine pa naj se nehajo razprtije med krovnima organizacijama, ker hromijo dejavnosti in učinkovitost manjšine. Občni zbor je pozdravilo več u-glednih družbeno-politi-čnih predstavnikov, med temi senator Bratina, podpredsednik deželnega sveta Miloš Budin, predsednik ZKO Slovenije Franček Ru-\dolf in predsednik SKGZ Palčič.
Pred knjigami, kakršna je ta, se človek odkrije: že zavoljo obsega, še bolj pa spričo vsebine. Prva izdaja, precej skromnejša, je prišla na svetlo leta 1982, v čisto drugačnem slovenskem času. Vladalo je takrat enoumje. Kdo lahko pride v leksikon, a kdo ne sme priti, je odločala politična oblast. Razmere so se odtlej do temelja sprostile. Ni se sicer še čisto vse odta I i lo, vendar o tem kaj več kasneje.
Dvajseterica literarnih zgodovinarjev, ki so zaslužni in odgovorni za ta leksikon, je (z izjemo Nika Kureta) dorasla in se izoblikovala po letu 1945. Ni čudno, da nosi ta bolj, oni manj v sebi duha svoje študijske dobe. Odjuga je prišla nenadoma, mnoge prejšnje poglede in presoje so morali pretresti, mnoge nove vrednote sprejeti. Take stvari pa se dogajajo počasi in postopoma.
Gesla - ta beseda označuje imena ustvarjalcev, pa tudi naslove posameznih knjig (npr. anonimnih pesmaric), rokopisnih zbornikov ali posameznih besedil - so obdelana zgoščeno in pregledno. Ker so razvrščena po abecedi, je knjiga odličen priročnik za vsakogar, ki se kot bralec ali preučevalec hoče nakrat-ko poučiti po načelu "kdo je kdo" in "kaj je kaj".
Ob daljšem prebiranju prikazov vidimo, da so si avtorji razdelili področja po stroki oziroma zanimanju. Omenim naj zlasti Franceta Pibernika, ki je s svojimi 60 gesli prispeval doslej v Sloveniji zamolčana, prepovedana in torej nepoznana imena. To so imena iz zgubljene državljanske vojne in iz ideološke emigracije. Emil Cesar nasprotno se je omejil na književnike-borce v zmagovitem taboru. Jože Rajh-man je obdelal protestantske
LEKSIKON SLOVENSKA KNJIŽEVNOST
VINKO BELIČIČ
Uredili Janko Kos, Ksenija Dolinar in Andrej Blatnik. (Dvajset avtorjev, 1.325 gesel). Cankarjeva založba Ljubljana 1996. Strani 572.
in njim sodobne pisce. Marjan Dolgan je prikazal mlajši in najmlajši rod. Podpisan je pod okrog 270 gesli.
Kako je Slovencem pisanje skorajda prirojeno, pričajo v geslih omenjene sorodstvene vezi med pisci. Takih poudarkov - zlasti razmerje oče: sin - sem naštel več ko šestdeset, kar daje knjigi svojstveno zanimivost.
V	nekem smislu se torej literatura kaže tudi kot družinski poklic.
Skozi leksikon sem šel večkrat in pazljivo. Ob vsem zadovoljstvu sto knjigo, ki jo je napisalo oziroma "skup spravilo" dvajsetero peres, se j mi je nabralo kar nekaj pripomb, ki jih ne morem zamolčati.
Najvidnejše so v knjigi vrzeli. Manjkajo imena, katerih odsotnost zelo občutim. So izostala zavoljo nepozna-nja ali premajhne veljave v očeh piscev? Navedel jih bom, kot sem si jih zapisal. Prva dva sta iz predvojne Slovenije: Pavel Perko (1877-1970), duhovnik, vzgojni realist podeželskega življenja; Belokranjec Matija Malešič (1891 -1940), avtor več čustveno vznesenih povesti. V SBL je France Koblar obema odkazal zasluženo mesto. Dalje pogrešam tri imena, ki so bila ob svojem času počaščena s tržaško literarno nagrado Vstajenje: Andreja Kobala, Saša Martelanca in Zoro Piščanc. (Je pa v knjigi njen brat Lado, a kot Piščanec!) Literarni zgodovinar v Ljubljani bi moral imeti na mizi tudi Primorski SBL (1974-1994). Iz argentinske
emigracije bi v leksikon vsekakor spadala še Ivan Korošec in Bariločan Vojko Arko izpod Andov s tremi knjigami. Kdove zakaj je izostal Istran Humbert Pribac, ki je 1962 izdal pesniško zbirko Bronasti tolkač kot prvo slovensko knjigo v Avstraliji.
Po drugi strani pa je Marjan Dolgan uvrstil v leksikon že po eni ali dveh knjigah, celo po eni objavljeni črtici plejado najmlajših piscev iz Slovenije. Očitno še ni zmagalo pravično merilo za skupni slovenski prostor: za mati-jco, zamejstvo in zdomstvo -
I	oziroma za preteklost in živo sedanjost.
Ali hote ali nehote - podzavestna protiutež vrzelim? -pa so se med pričakovanimi in upravičenimi znašla imena, ki jih človek ne bi pričakoval, npr. Frankopan Franjo Krsto, Gustinčič Dragotin, Kaschutnik Anton, Laschan Anton in še zlasti Osvvald Volkensteinski. In še: mnogi rojstni kraji so premalo dolo-čeni in jih je treba iskati po J Atlasu Slovenije.
Knjiga prinaša na koncu pregled antologij, almanahov, literarnih časopisov, mladinskih literarnih časopisov in leposlovnih listov za otroke, kakor so se te publikacije pojavljale ali živele skozi čas. Tako se leksikon Slovenska književnost, ki najbrž ne bo tako kmalu izšel v novi, tretji izdaji, končuje zelo stvarno in veljavno. Učiteljem in bralcem bo dobrodošel in koristen.
Knjižice o božji poti Marijino Celje nad Kanalom
Na binkoštni ponedeljek, 27. maja, je bila ob 16.30 v Tabru nad Vrabčami najprej sveta maša s šmarnično pobožnostjo. Ob 18. uri pa je bila v župnijski dvorani v Štjaku predstavitev zbirke Marijino Celje nad Kanalom 1,2,3 v okviru zbirke Sakralni spomeniki Primorske. Urednik zbirke Marijan Brecelj je predstavil zbirko, Jožko Kragelj, ki je do sedaj uredil že sedem knjižic te lepe zbirke, pa je posredoval svoje izkušnje pri oblikovanju posameznih publikacij. Zgodovinar prof. Franc Kralj je spregovoril o zadnjih treh knjižicah, Branko Melink pa je kot avtor knjižic Marijino Celje 1,2,3 podoživel nastajanje knjižic od začetne zamisli pa vse do uresničitve. ——
7
ČETRTEK 30. MAJA 1 906
Zbor Gallus odlično v Vittoriu Venetu
Zbor Jacobus Gallus, ki deluje v okviru Glasbene matice iz Trsta, je na vsedržavnem zborovskem tekmovanju Citta della Vittoria, ki je bilo v Vittoriu Venetu 25. in 26. maja, dosegel prvo mesto v kategoriji ljudskih pesmi in tretje mesto v kategoriji polifonskih pesmi (v tej kategoriji prve nagrade niso podelili). 26. maja popoldne je tudi nastopil na zaključnem koncertu najbolje uvrščenih zborov za veliko nagrado Efrem Casa-grande. To je za slovensko glasbeno delovanje v zamejstvu velik dosežek in potrjuje visok nivo, ki ga je zbor Gallus pod vodstvom Janka Bana dosegel v teh letih.
PRISPEVAJ K DOGRADITVI KATOLIŠKEGA DOMA
Tvoj prispevek bo pripomogel j k odprtju, ki bo predvidoma j
i
v mesecu oktobru. I
trn
Dar lahko oddaš
na račun št. 31276 pri Kmečki banki v Gorici, na upravi Novega glasa v Gorici in Trstu ali pri slovenskih duhovnikih.
8
ČETRTEK 30. MAJA 1996
JUSARSKE VOLITVE
V ZAGRADCU SO PREDSTAVILI REVIJO KRAS
IVAN ŽERJAL
Na dvorišču znane kmetije Milič v Zagradcu so v petek, 24. maja, predstavili 13. številko revije Kras. Predstavitev je organiziral oživljeni odsek za etnologijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu pod pokroviteljstvom občin Devin-Nabrežina, Doberdob, Zgonik in Repentabor.
Revija Kras, ki že od februarja 1994 izhaja v Sloveniji (uredništvo je v Komnu) in ki jo izdaja podjetje Mediacarso d.o.o. iz Ljubljane, ima za cilj promocijo Krasa v Sloveniji in izven njenih meja. Piše o najrazličnejših temah, ki obravnavajo Kras in kra-škega človeka z več vidikov. Pri tem skuša obravnavati Kras kot enovit prostor, kot celoto. Tako je po začetnih neuspelih poskusih zaživelo sodelovanje s Slovenci v Italiji, zlasti potem, ko so se uredniki revije spoznali z devinsko-nabrežinsko podžupanjo Vero Tuta-Ban in z odsekom za etnologijo pri NŠK. O tem so spregovorili ravnatelj NŠK Milan Pahor, podžupanja Vera Tuta-Ban, odgovorna urednica revije Ida Vodopivec-Rebolj in direktor podjetja Mediacarso Dušan Rebolj.
Prav 13. številka objavlja več prispevkov iz zamejstva in o njem: v njej najdemo predstavitev občine Zgonik, pogovor z Vero Tuta-Ban, članek Martine Repinc o spoznavanju etnološkega bogastva na Tržaškem, prispevek Žive
GLADKA ZMAGA SLOVENSKIH VAŠKIH LIST
Pahor in Andreja Furlana
o	raziskovalnih taborih, prispevek Damiane Ota o majih v Bregu in članek Kristine Kovačič in Martine Repinc o ljudskem zdravilstvu na Krasu. Drugače je lepo število strani posvečenih prispevkom o gospodarskem in turističnem razvoju Krasa ter poročilom o najrazličnejših kulturnih dogodkih. Sredi tega tedna pa je že izšla 14. številka, ki je posvečena 70-letnici smrti Srečka Kosovela.
Predstavitev v Zagradcu je popestril nastop ženske pevske skupine Stu ledi in harmonikarja Denisa Novata.
TUDI LETOS LEP OBISK NA PRAZNIKU ČEŠENJ
Tradicionalni Praznik češenj, ki ga vsako leto prireja Prosvetno društvo Mačkolje, je tudi tokrat privabil v to breško vas veliko število obiskovalcev. Če izvzamemo dolinsko Majenco, predstavlja Praznik češenj uvod v sezono poletnih vaških veselic oz., "šager" na Tržaškem.
Tudi letos so bili od petka, 24. maja, do nedelje
26. (v ponedeljek je praznik skvarilo slabo vreme) obiskovalcem na voljo dobro založeni kioski z domačo jedačo in pijačo (in seveda s češnjami). Vsak večer je bil ples ob zvokih ansamblov Kraški kvintet in Happy Day. V nedeljo, 26. maja popoldne, pa je bil tudi kulturni program z nastopom godbe na pihala Viktor Parma iz Trebč in glasbene skupine Kantado-re iz Gradina v Istri.
ERIK DOLHAR
Na nedeljskih volitvah odborov za ločeno upravljanje jusarskega premoženja beležimo veliko zmago domačih slovenskih kandidatov, ki so nastopali na vaških listah.
Zmaga slovenskih kandidatov velja še zlasti za OPČINE, kjer je bila zmaga Enotne liste najbolj v dvomu, izvoljeni pa so bili vsi štirje kandidati liste z znakom konja in obeliska, se pravi:	Pavel	Milič
(1383 glasov), Cuido Co-bez (1377), Zoran Sosič (1 324) in Tatjana Sossi (1294), poleg njih pa je bil izvoljen še nosilec druge liste Giovanni Cola, ki je prejel le en glas manj (1382) kot Pavel Milič.
V BANIH so bili izvoljeni trije kandidati Enotne liste: Fabio Krevatin (86 glasov), Alessandro Ban (53), Mario Malalan (52), Agostino Vidau (47) ter predstavnik druge liste Giovanni Pro (39).
V BARKOVLJAH so bili izvoljeni vsi štirje predstavniki Enotne liste in edini kandidat druge liste. Največ glasov je prejel Dario Mosetti (Enotna lista, 260 glasov), sledijo trije zastopniki iste liste: Arman-do Schiliani (246), Edi Godnik (241) in Igor Polj-
šak (237), medtem ko je bil na drugi listi izvoljen Sergio Matiassi (95 glasov).
BAZOVICA: tudi tu je bil uspeh vaške liste popoln. Največ glasov je nabral Marco Arduini (196), sledijo Anna Maria Križman-čič (187), Alessandro Žagar (178), Carlo Mezgec (2. lista, 175 preferenc) ter še zastopnik Enotne liste Stojan Metlika (170 glasov).
LONJER: izvoljeni so bili vsi štirje kandidati 1. liste: Giorgio Močilnik (150 glasov), Mitja Lorenzi (131), Giovanni Coretti (129), Zvonimir Lorenzi (1 27) ter predstavnik 2. liste Fabio Pečar (52 glasov).
PADRIČE: nastopilo je le pet kandidatov, tako da so bili vsi izvoljeni. Največ preferenc je prejel edini zastopnik 1. liste Adriano Kalc (109 glasov), sledijo mu vsi kandidati Enotne liste: Igor Grgič in Pietro Gregori (oba 82 glasov) ter Carlo Grgič in Dario Gregori (oba 74 preferenc).
PROSEK. Popolna zmaga Enotne liste, na kateri so največ glasov prejeli: Bruno Rupel (339), Bogdan Bogateč (325), Vera Puntar (305) in Carlo Cibic (301), na 2. listi pa je bil izvoljen Luciano Stocca s 50 glasovi.
MEDJA VAS je bila edina vas izven tržaške občine, v kateri so tudi volili. Želod je premagal Vodnjak, saj je izvolil vse svoje kandidate z naslednjim vrstnim redom: Silvana Hvalič (87 preferenc), Paolo Ferfoglia (81), Bruno Tomasetig (72), David Peric (65), na listi Vodnjak pa je bil izvoljen Romano Pernarčič (32 glasov).
Ko je sedaj slika izidov popolna, lahko dodamo, da volilna udeležba ni bila povsod zadovoljiva (npr. na Opčinah je volilo manj kot 50% volilnih upravičencev). Kar pa je najvažnejše, je dejstvo, da so bili v nove jusarske odbore potrjeni slovenski domačini, ki že od nekdaj upravljajo svoja zemljišča. Mnogi izmed kandidatov so bili potrjeni, kar pomeni, da je bilo poplačano njihovo dosedanje delo, obenem pa daje potrditev tem upraviteljem tudi možnost, da nadaljujejo z začetim delom
in raznimi udejanjanjem načrtov, ki zadevajo uporabo vaških zemljišč.
V	torek je bila tiskovna konferenca openske liste v prostorih društva Tabor, kjer je bil prvič tudi sedež nedeljskih volitev, za kar so se potrjeni kandidati prisrčno zahvalili predstavniku društva. Koordinator jusarskih odborov Zoran Sosič je uvodoma pohvalil volivce, ki so se tako polnoštevilno udeležili volitev in zaupali domačim kandidatom. Predvsem pa niso nasedli provokacijam nasprotne - lahko mirno rečemo desničarske - liste, ki se je oglašala predvsem z dviganjem prahu in polemik v krajevnem italijanskem [dnevniku. Spregovorila sta še tretjič potrjena kandidata Pavel Milič in Gui-do Cobez, predstavila pa se je tudi novoizvoljena Tatjana Sosič, ki je po poklicu geometer in je zato obljubila, da bo svoje delovne izkušnje nudila ju-sarskim odborom.
Vsem izvoljenim kandidatom čestitamo in jim voščimo še dalje uspešno delo. Obljubimo jim, da bomo v naših naslednjih številkah obširneje poročali o njihovi dejavnosti in skušali ljudem na čim bolj dojemljiv način prikazati pomen jusarskih odborov in razložiti, kaj je sploh /us.
250. obletnica rojstva Žige Zoisa
Dne 23. maja je bil v Trstu ustanovljen začasni odbor za proslavo 250. obletnice rojstva Žige Zoisa, velikega pobudnika slovenske literature v dobi razsvetljenstva, znanega naravoslovca, gospodarstvenika in pospeševalca kulturne izmenjave, ki je bil rojen leta 1747 v Trstu. Ustanovnega sestanka so se na vabilo družbeno-po-litičnega društva Edinost udeležili predstavniki državnega trgovskega tehničnega zavoda Žiga Zois iz Trsta, Sveta slovenskih organizacij in Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm, v odbor pa so vabljene tudi druge organizacije.
Udeleženci ustanovnega sestanka so razpravljali o vsebini in obliki proslave in dali pobudo za ustanovitev programskega odbora, v katerem naj bi bili strokovnjaki in predstavniki kulturnih, znanstvenih, izobraževalnih in gospodarskih ustanov iz zamejstva in Slovenije, ter častnega odbora, v katerem naj bi bili tudi predstavniki oblasti Slovenije in Furlanije-)u-lijske krajine.
---------M.	KAUČIČ BAŠA
3. REVIIA OTROK IN MLADIH
"VSI SMO PRIJATELJI"
». ESaiMSPH
--	■' ■.ort)olje
k it '
ZGONIK. Otroci v športno-kulturnem centru
V nedeljo, 26. maja, je bila v športno-kulturnem centru v Zgoniku zanimiva pobuda kulturnih društev Vigred \z Šempolaja in Rdeča zvezda iz Saleža. Nastopili so mladi domači ustvarjalci, člani sekcije športno-ritmi-čne gimnastike ŠZ Dom iz Gorice in učenci osnovne šole iz Dutovelj.
Občinstvo se je odzvalo v lepem številu, med njimi pa smo opazili mnogo staršev, sorodnikov in predvsem prijateljev, ki so bili pravi protagonisti prireditve.
Kot nam je povedal predsednik KD Rdeča zvezda iz Saleža Ladislav Budin, je šlo
za "odlično in pametno pobudo, ki bi jo bilo treba v bodoče mogoče še razširiti. Že
sam naslov Vsi smo prijatelji je dovolj zgovoren. V tem trenutku so take pobude zelo pomembne glede na to, kar se dogaja po svetu in v naši bližini, v sami Italiji. Bolj kot bomo prijatelji, boljši bo svet in lepše bomo živeli vsi skupaj."
Nastop je bil namenjen predvsem mladim oz. najmlajšim...
"Odločili smo se, da se že otroci naučijo sožitja, prijateljstva, kar je bi lo simbol ično prikazano na koncu te prireditve, ko so otroci spusti I i v zrak spo-ročilo, privezano na balončkih, o katerih se ne ve, kdo jih bo prejel. Sporočilo je napisano v treh jezikih, slovenščini, italijanščini in hrvaščini, kar še poudarja pomen te pobude."
----------E.D.
Nabrežina: Cankarjevo priznanje
Cankarjeva priznanja za kakovostne spise mladostnih spominov-doživeti j je prejelo trinajst učencev srednjih šol na Goriškem in Tržaškem. Poleg bronastega Cankarjevega priznanja Slavističnega društva v Trstu za spis Oko mojega spomina seže daleč jeZulejka Paskulin, ki obiskuje srednjo šolo Igo Gruden, prejela od predsednika Slavističnega društva Franceta Novaka tudi zlato Cankarjevo najvišje priznanje. Vsem nagrajencem naše iskrene čestitke in voščila za nadaljnje uspehe. ———
TRŽAŠKA
NATEČAI V BERTIOLU
ODLIČNA
UVRSTITEV
GODBENEGA
DRUŠTVA
PROSEK
A.	PURIČ
25. in 26. maja je bil v Ber-tiolu blizu Vidma 2. deželni natečaj za pihalne orkestre. Nanj se je prijavilo osem orkestrov, med katerimi sta bila dva iz Trsta: godbeni ansambel iz naselja Sv. Sergija pod vodstvom Ernesta Beacovi-cha in Godbeno društvo Prosek, ki ga vodi prof. Aljoša Starc. Prav proseško godbeno društvo se je odlično uvrstilo, saj je odneslo kar prvo mesto v B-kategoriji. Predstavilo se je s tremi skladbami: marš Bratislava Buzza Dolenjska, skladbo La storia nizozemskega skladatelja lacoba de Haana ter obvezno Galaxia italijanskega skladatelja Gio-acchina Scomegna.
Godbeno društvo Prosek šteje 43 v glavnem mladih glasbenikov, ki prihajajo večinoma s Proseka in Kontovela, pa tudi z ostalega Krasa. O-sem let ga vodi prof. Aljoša Starc, mlad in temperamenten dirigent, ki je v teh letih dvignil godbo na visoko raven; sledi glasbenim okusom novejše generacije in predlaga sklad-(De, ki pripadajo modernejšim zvrstem. Res prijetno je prisluhniti skladbam, ki jih naš poslušalec ni vajen. Dirigent in predsednik društva Marko Rupel sta povedala, da bi bila godba sicer potrebna še dodatnih inštrumentov, da bi lahko izvajala bogato izbiro skladb in s takim sestavom konkurirala v A- kategoriji.
Po tej odlični uvrstitvi se Godbeno društvo Prosek pripravlja na vrsto drugih nastopov. Prvi bo že v soboto, 1. junija, na reviji pihalnih orkestrov v Sežani, v nedeljo, 2. junija popoldne, pa bo imelo na sedežu skupnosti Družina na Božjem polju dobrodelni koncert.
Občni zbor SDD
V	petek, 24. maja, je v društvenih prostorih v ul. Mazzini potekal redni občni zbor Slovenskega dobrodelnega društva. V predsedniškem, tajniškem in blagajniškem poročilu ter v poročilu nadzornega odbora je bila podana pozitivna ocena dosedanjega delovanja društva, ki po svojih močeh podpira študente in dijake, družine v stiski, daje na razpolago svoje prostore slovenskim visoko-šolcem itd. in ki zlasti vsako leto podeljuje Flajbanove štipendije in podpore. Med razpravo so prisotni izrazili potrebo po koordinaciji delovanja vseh slovenskih ustanov, ki se ukvarjajo s socialnimi vprašanji. —
DSI / BRIDGE-MOST
BOGATA RAZSTAVA ROJAKOV IZ AVSTRALIJE
IVAN ŽERJAL
V	ponedeljek, 27. maja, so v Peterlinovi dvorani odprli razstavo Bridge-Most, ki prikazuje delovanje Slovencev v Avstraliji.
Slovenskih izseljencev v Avstraliji je približno 30.000. Mnogi so na svoji poti v iz-seljeništvo šli skozi Trst, mnogi pa so bili tudi s Tržaškega, od koder so odšli sredi petdesetih let. V novi domovini so se naši rojaki v teh desetletjih lepo uveljavili, razvili pa so tudi bogato kulturno življenje, o katerem pričajo dvajset društev, tri cerkvene sku pnosti ter vel i ko šte-vilo knjig in časopisov. Kot je povedal njihov predstavnik Ivo Leber, so se I. 1994 odločili, da prikažejo svojo ustvarjalnost tudi v Sloveniji in zamejstvu. Tako je bila razstava Bridge-Most, ki hoče simbolizirati most med Slovenijo in Avstralijo, na ogledu že v Ljubljani, Mariboru in Trbovljah, po tržaški etapi pa
'tv A m Pl’ j
ti . , ||fi
I™ ■ > v
f 1*%.
liif> Ben I lit Kvartet poje na otvoritvi razstave Bridge-Most
se bo selila na Koroško, od tam pa v Postojno na vsakoletno srečanje izseljencev Srečanje v moji deželi.
Števil no občinstvo, ki je napolnilo Peterlinovo dvorano, se je tako seznanilo zlasti z likovnim in literarnim ustvarjanjem avstralskih Slovencev (med drugim so razstavljene tudi pesniške zbirke našega prijatelja Ivana Burnika Legiše), a tudi z njihovim vsakdanjim življenjem in dru-števnim delovanjem. Prireditelji so želeli tudi predstaviti Avstralijo kot tako. Prisotnim
so poleg Iva Leberja sprego-vorili tudi Milena Bergoč, predsednik DSI Sergij Pahor, predsednik Slovenske prosvete Marij Maver in urednik Rodne grude Jože Prešeren. Republiko Slovenijo je zastopal njen konzul v Trstu Tomaž Pavšič. Slovesnost je popestri lo ubrano petje Big Ben Hit Kvarteta iz Nove Gorice
i	n Tržaškega okteta.
Razstava bo na ogled do 9. junija.
POKLON / ZBIRKA MAŠ
POSMRTNO PRIZNANJE STANETU MALIČU
V	župnijski cerkvi sv. Jerneja ap. na Opčinah so v četrtek, 23. maja, predstavili zbirko štirih slovenskih maš skladatelja Staneta Maliča.
CPZ Sv. Jernej poje pod vodstvom Janka Bana
Izdala jih je Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, založil pa Svet slovenskih organizacij. Predstavitev sta priredili ZCPZ in openska župnijska skupnost. Slednja se je s tem hotela oddolžiti glasbeniku, ki je večino svojega življenja in umetniške poti prebil ravno na Opčinah, kjer je poučeval in vodil godalni orkester, po koncu vojne tudi zbor Zvon, od I. 1 956 do 1 974 - polnih
osemnajst let - pa še cerkveni pevski zbor.
Predsednik ZCPZ dr. Zorko Harej se je spomnil Staneta Maliča kot dobrega, izobraženega in nadarjenega glasbenika. Malič, je še dejal Harej, je bil tih in skromen človek, ki je v glavnem delo-val kot svoboden učitelj. Njegova glavna dejavnost je bila poučevanje mladih glasben i kov. Napisal je več skladb za razne zborovske sestave ter samospeve in in-
strumentalne skladbe, glavno delo pa so gotovo maše.
O le-teh je spregovoril znani slovenski muzikolog dr. Edo Škulj, ki je najprej dejal, da je bil Malič bogat, talentiran človek, ki je znal svoj talent izkoristiti. V zbirki, ki jo je izdala ZCPZ, so zbrane štiri maše na liturgično besedilo.
Melodija, je nadaljeval dr. Škulj, pri tem skladatelju teče, mu vre iz srca, je res nekaj našega, prav tako ritem in harmonija. Škulj se je zaustavil zlasti pri prvi maši (za zbor in orgle, prevod latinske maše, najdaljša od štirih kompozicij v zbirki) in pri tretji maši, ki jo je domači cerkveni zbor Sv. jernej tudi izvedel pod vodstvom )anka Bana in ob orgelski spremljavi Vinka Škerlavaja.
Prisotne je v imenu SSO pozdravila predsednica Marija Ferletič, nekaj spominov na Staneta Maliča pa je podal dirigent Franc Pohajač, ki je podčrtal zlasti Maličevo glasbeno-pedagoško delo z mladimi. Poudaril je tudi potrebo po poimenovanju kake glasbene šole ali ulice po Stanetu Maliču in po natisnje-nju celotnega njegovega o-pusa. Poklonil je tudi pravkar izšlo zbirko Maličevim sorodnikom ter njegovima bivšima učencema in priljubljenima organistoma Ju-stu Lavrenčiču s Katinare in Dragu Petarosu iz Boršta.    I. Ž.
OBVESTILA
TRST. Klub prijateljstva jrireja izlet na Koroško v
sredo, 5. junija. Pojasnila in vpisovanje pri Fortuna-tu v ul. Paganini 2.
TRST. Slovenska prosveta prireja izlet na Dolenjsko ob odkritju spominske alošče prof. Jožetu Peterlinu ob dvajsetletnici smrti. Izlet bo v nedeljo, 23. junija, z avtobusom. Prijave v pisarni Slovenske prosvete, Donizettijeva 3, tel. 370846.
TRST. Zveza cerkvenih pevskih zborov bo svoj 26. poletni pevski seminar organizirala letos v Radencih od 11. do 1 7. avgusta. Vzporedno s pevskim seminarjem bo potekal tečaj za mlade organiste. Vpisovanje sprejemajo odborniki ZCPZ do 20. junija.
TRST. Zakaj ne pridete v četrtek, 6. junija, v Bar-kovlje na prijeten sprehod ob morju? Mimogrede se ustavite za urico v lepi barkovljanski cerkvi, da bomo skupno molili za duhovne poklice in mladino. Ura molitve se začne ob 17. uri s sv. mašo ob 17.30. Vabita Slovenska Vincen-cijeva konferenca in Klub prijateljstva.
OPČINE. Pevski zbori Vesela pomlad vabijo v
nedeljo, 2. junija, v dvorano Finžgarjevega doma v Marijanišče, kjer bo ob
17.	uri 15. Praznik mladih pevcev. Kulturno-zabavni program bodo oblikovali člani igralske skupine Tamara Petaros z narečnim prizorom, harmonikar Denis Novato, čarodej Vikj, OPZ Zvonček z Repenta-bra in pevske skupine Ve-sela pomlad. Prisrčno dobrodošli!
MAČKOLJE. Mačko-Ijanska podružnica Glasbene šole vabi na zaključni nastop gojencev v soboto, 1. junija, v župnijski cerkvi ob 20. uri.
DAROVI
Za cerkev na Katinari: v spomin na prijatelja Alberta Miklavca Anči in Mario Gec 200.000 lir.
Za cerkev v Rojanu: v spomin na prijatelja Alberta Miklavca Anči in Mario Gec 200.000 lir.
Za lačne po svetu: v spomin na prijatelja Alberta Miklavca Anči in Mario Gec 100.000 lir.
Za lačne otroke v misijonih: KK 100.000 lir; NN
100.000	lir.
Za begunske otroke v Ajdovščini: V.F. 50.000 lir;
B.S. 50.000 lir.
NATEČAJ RADIJSKEGA ODRA ZA RADIJSKO IGRO
Do 30. junija lahko sodelujete pri natečaju za izvirno, še neobjavljeno in nepredvajano radijsko igro, ki ga je razpisal Radijski oder ob 50-letnici ustanovitve in ob 20-letnici smrti Jožeta Peterlina.
Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo tipkanih izvodih (format A4) do 30. junija na naslov: Radijski oder, ul. Donizetti 3, 34133 Trst. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Igra naj ne traja več kot 45 minut. Natečaj je odprt vsem ne glede na bivališče. Nagrada znaša 1.000.000 lir. Komisijo sestavlja umetniški svet Radijskega odra. Nagrajena igra bo izvedena v koncertni izvedbi na slovesni proslavi 50-letnice Radijskega odra jeseni 1996.
UTRINKI
ČETRTEK 30. MAJA 1996
LEPA... NADEBUDNA... NAGAJIVA!
Bila je partizanka. Marsikaj mi je povedala po končani vojni. Kot bolničarka je stregla vsem... V eni sobi je bilo natrpanih polno ranjencev. Svetila je le šibka žarnica. V sosednji sobi je ležal ranjen oficir. Pri njem je gorela močna žarnica. "Tovariš, to ni pravično, da imaš ti tako močno luč, medtem ko tvoji tovariši skoraj nič ne vidijo. Jaz bom zamenjala žarnici." - "Ne dotikaj se žarnic, sicer te ubijem!" -"No, le streljaj, če si upaš. Jaz se ne bojim umreti. In ti?" - "Prosim te, prosim, pusti mi luč, jaz ne zdržim v temi... Vidim same...!" Videl je umorjene... "Pa sem se odločila, da vstopim v samostan," je nadaljevala. "Ko so to izvedeli od župnika pri maši, sem se ozirala okrog in videla veliko fantov, ki so se jim zablestele solze v očeh... in jaz sem bila skoraj srečna, da so me imeli radi. A zmagala je moja ljubezen do ljubega Boga in bližnjega." Ko je bila že redovnica, se je zjokala, ker ni mogla dati odveze spokorjenemu možu. ---------—	(B-t-B)
GORIŠKA
KRONIKA
SREČANJE DVEH ŠKOFIJ NA SV. GORI
10
ČETRTEK 30. MAJA 1 996
V nedeljo, na praznik Sv. Duha, je bilo značilno srečanje dveh obmejnih škofij v Marijinem svetišču na Sv. Gori. V berilu smo brali, da so vsi slišali apostole govoriti v svojem jeziku. To se je simbolično ponovilo v nedeljo; vsi navzoči smo slišali božjo besedo v svojem jeziku ob besedi obeh škofov, msgr. Bommarca in Piriha. Molitve in božja beseda se je namreč slišala v štirih jezikih: v latinščini, slovenščini, italijanščini in fur-lanščini. Bili smo torej vsi zedinjeni v Sv. Duhu, v skupni molitvi in prošnji za slogo in mir med ljudmi, posebej še tu na meji dveh držav in treh narodnosti.
Slavje se je začelo ob 15. uri z blagoslovitvijo obnovljene kapelice v častSv. treh kraljev na prvem ovinku na poti na Sv. Goro. Blagoslovil
j jo je škof Pirih. V polni bazi-iki je sledilo somaševanje. Škof Bommarco je v svojem govoru omenil začetek sinode večer prej v Ogleju, msgr. Pirih pa obisk sv. očeta v Sloveniji. Med mašo je bilo slišati petje v vseh treh jezikih. Po maši sta se oba škofa ustavila ob znamenju sprave, ki je postavljeno na severni strani bazilike z napisom Concordia et pax (Soglasje in mir). Slovesnost se je potem končala z blagoslovitvijo in odprtjem Marijanskega muzeja v spodnjih prostorih frančiškanskega samostana. Tako sta sedaj tam dva muzeja: pod restavracijo muzej iz prve svetovne vojne, v samostanu pa Marijanski muzej. Romarji bodo poleg molitve in božje besede v baziliki lahko obogatili tudi spoznavanje naše preteklosti. ----------KH
13. revija Sovodenjska poje
V petek, 24. maja, so organizatorji KD Sovodnje v Kulturnem domu priredili 13. pevsko revijo, ki nosi naslov Sovodenjska poje. Napovedovalka Magda Tomšič je na oder priklicala štiri zbore: MoPZ Skala iz Gabrij pod vodstvom Mirana Rustje, MePZ Rupa-Peč, ki ga vodi Zdravko Klanjšček, dekliško vokalno skupino Sovodenjska dekleta pod vodstvom Sonje Pelicon in goste večera, ki so bili pevci MePZ Hrast iz Doberdoba pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča. Pevci zbora Hrast so izvedli vrsto slovenskih narodnih, istrskih in rezijanskih pesmi in s svojim imenitnim petjem spet dokazali, da so eden najboljših zamejskih zborov sploh. Koncertni večer je povsem uspel in predsednica KD Sovodnje Alenka Florenin se je vsem zahvalila za sodelovanje, občinstvo pa je prav vse pevce nagradilo z burnim ploskanjem.	r.	DEVETAK
Partizanski zbor pel v Gabrjah
V soboto, 25. maja, je na prireditvenem prostoru ob Kulturnem domu v Gabrjah KD Skala gostilo tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. Sovodenjski župan Igor Petejan je pozdravil občinstvo in pevce ter dejal, da so že lani ob praznovanju 50-letnice osvoboditve načrtovali koncert partizanskega zbora, a je tedaj odpadel. Geslo koncerta je bilo Partizanska pesem za kulturni dum v Gabrjah, kajti iz-kupiček večera je bil namenjen dograditvi kulturnega do-ma. Koncert je uspel, saj so slovenske in furlanske udarne partizanske pesmi dodobra ogrele številno občinstvo.--------R.D.
Škofijsko romanje v Lurd (22.-28.7.1996)
Romanje bo kot vsako leto z Modrim vlakom. To je poseben vlak z vsemi pripravami, da lahko sprejme bolne in zdrave romarje; ima poseben bolniški voz, 6 vozov z ležišči, 6 vozov s sedišči in še voz-kuhinjo, da lahko postreže potnikom s toplimi obedi. V središču vlaka je tudi voz z oltarjem za mašo. V vlaku sta tudi vsaj dva zdravnika in primerno število bolničarjev ter drugih strežnikov, ki opravljajo svoje delo iz ljubezni do bližnjega. V vlaku nudijo za obede ves potrebni pribor in posodo, da romarji in bolnik nimajo skrbi; postrežniki skrbijo za red in snago v vsem in povsod. —M. F.
Romjan: tečaj slovenščine in klekljanja
Na sedežu društva jadro se je 14. maja končal tradicio nalni začetni tečaj slovenskega jezika za odrasle s podelitvijo diplom dvanajstim tečajnikom. Tečaj je vodila učiteljica Marjanka Ban iz Devina. Njen uspeh je razviden po tem da so vsi "Lahi" pozitivno razvili zaključno nalogo; dober del tečajnikov je že izrazil željo, da se vpiše v nadaljevalni tečaj, ki se bo začel jeseni.
22. maja pa se je končal sedmi tečaj klekljanja idrijskih čipk, ki sta ga vodili učiteljica Fanci Končut iz Šempetra in ga. Štefanja Pahor iz Romjana. Veliko del bo razstav Ijenih ob prazniku Agosto ronchese in eno posebno delo bo društvo podarilo občinski upravi, ki nudi tečajem tud' pokroviteljstvo.	—	K. MUČIČ
Velika procesija sinodal-cev, delegatov župnij in verskih skupin, duhovnikov, upnikov in dekanov, na concu pa še goriški nadškof svojim spremstvom, se je vila v baziliko in slovesna sveta maša se je lahko pričela. Še enkrat se je goriška Cerkev zbrala v oglejski baziliki, ki morda sama najlepše simbo-izira predanost vseh vernikov goriške nadškofije Poti, Resnici in Življenju. Bogoslužje je bilo nadvse slovesno v treh jezikih: italijanskem, fur-anskem in slovenskem; prav tako mogočno in ubrano petje. V oglejskem svetišču se je zbralo več tisoč ljudi, celo pred cerkvijo jih je bilo ve-iko, saj vsi niso mogli vanjo.
Tak je bil slovesen začetek druge sinode goriške nadškofije, sinode, od katere si vsi obetamo veliko, kot je lepo povedal v svojem nagovoru goriški nadškof. Dan pred Binkoštmi je bil najbolj primeren za začetek druge goriške sinode, saj je prav Sveti Duh tisti, ki bo moral razsvetliti vernike, izbrane delegate-sinodalce, ki jim je bila zaupana naloga, da v naslednjih dveh letih poskr-aijo za kar najboljše rešitve za prihodnost krajevne Cerkve. V dvanajstih komisijah bodo morali sinodalci pretresti in prevetriti vrsto težav, ki tarejo našo Cerkev, in skušati dati nove odgovore za sodobnega kristjana, za sodob-
ZAČETEK II. GORIŠKE SINODE
IURIJ PALIK
V Ogleju je bilo v soboto, 25. maja, nadvse slovesno, saj se je v čudoviti oglejski baziliki s slovesnim bogoslužjem pričela druga goriška sinoda.
Nekateri slovenski verniki z oglejskim križem v roki
nega človeka, za našo družbo, ki naj postane občestvo ljubezni in sožitja med različnimi, a v Bogu enakimi in edinimi.
Med slovesnostjo so se prepletale italijanske, furlanske in slovenske pesmi, molitve in prošnje. Človeka je najbolj razveselilo dejstvo, da je bilo v baziliki in pred njo izredno veliko mladih, ki so žive priče prihodnosti goriške Cerkve, krščanskega | občestva.
Ko je nadškof podelil vsaki župniji oglejski križ, ki so ga naslednji dan mladi izpostavili na vidno mesto v cer-
kvah po posameznih župnijah in bo tam ostal ves čas sinode, si lahko videl slovesne obraze zastopnikov župnij, ■ki so križe sprejeli. Po maši so v sprevodu s križi prišli iz cerkve in se zbrali s svojimi župniki. Med 312 zastopniki goriške sinode si lahko videl slovenske obraze; na slovesnosti je bilo prisotnih veliko slovenskih duhovnikov in še več vernikov. Slovensko krščansko občestvo je tudi v Ogleju dokazalo, da je živo in se nam zato za bodočnost slovenskega dela Cerkve in Iverskega življenja na naših
tleh ni treba bati. Slovenski j doprinos k bogoslužju in slavju v Ogleju je bil sprejet s širokogrudnostjo kristjanov,
| ki vedo, da smo pred Bogom vsi enaki, edini in vsi Njegovi sinovi.
Po maši je bilo zraven bazilike vse živo, saj se mladi j in tudi starejši ljudje kar niso hoteli raziti. Na lepem travniku na desni strani cerkve so mladi postavili velik, lepo razsvetljen oder. Prav na tem prizorišču se je kasneje zvrstila glasba in vedra zabava za mlade; zanjo so poskrbeli člani afriške skupine Kili-i mandžaro in krajevna skupina, ki je zaigrala vesele melodije, le-te je spremljalo ploskanje in veselo rajanje. To je trajalo vse do polnoči, ko | se je osemsto mladih s prižganimi svečami napotilo v | baziliko in tam bralo evangelij in priredilo binkoštno bdenje, molilo k Svetemu ! Duhu, naj jim da moč, milost | in razsvetljenje, da bodo mogli kar najbolje sodelovati pri pomembnem delu presnavljanja krajevne Cerkve. Med mladimi smo opazili tudi manjšo skupino slovenskih skavtov in drugih mladih; morda bi jih lahko bilo več.
Lepšega začetka si organizatorji sinode niso mogli zaželeti. Tisti pa, ki smo prisostvovali bogoslužju in veselju po njem, smo bili priče velikemu verskemu dogodku, kakršnih je v življenju resnično malo.
r
PRAZNIK NA JAZBINAH
Srečko Šuligoj - novomašnik 29. junija 1946 v Dolnjem Cerovem
Ljubka cerkev na Jazbinah je posvečena Mariji Pomočnici kristjanov. Cerkev je precej pridobila na lepoti, odkar smo decembra 1993 blagoslovili novo fresko, delo akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja, ki predstavlja svatbo v Kani Galilejski.
Praznik cerkve na Jazbinah obhajamo vsako leto na nedeljo po godu Marije Pomočnice. Letos je bilo to na binkoštno nedeljo, 26. maja. V goste smo povabili gospoda dekana Srečka Šuligoja iz Levpe, ker je po materi naš rojak in na Jazbine vedno rad prihiti. To smo storili tudi zato, ker bo 29. junija poteklo 50 let, odkar je na dan po svojem mašni-škem posvečenju zapel novo mašo v Dolnjem Cerovem.
Za slovesnost je bilo vse skrbno pripravljeno: okolica počiščena, na glavnem vhodu prav ličen slavolok, okrašen s cvetjem in zlatimi trakovi, Mari lena pa je bogato in okusno okrasila notranjščino. Ubrano pritrko-vanje nas je po stari slovenski navadi uvedlo v praznik. Ko je slavljenec stopil v cerkev, so mu pevci zapeli staro, a vedno lepo Z/atoma-šnik, bod' pozdravljen! Pred oltarjem so ga sprejele z de-jklamacijo in mu izrekle čestitke Valentina, Lucija in Eva, ki so mu izročile zlati venec. Irma Štekar je izročila zlatomašniku umetniško sliko jazbinske cerkve - dar vernikov z Jazbin. Že pred 50 leti je nastopila kot 12-letna deklica in sprejela novomašnika Srečka na novi maši v Dolnjem Cerovem.
Slovesno mašo je še povzdignilo ubrano petje domačega cerkvenega zbora pod vodstvom domačina Zdravka Klanjščka. Zboru so se za to priložnost pridružili še nekateri pevci iz Štever-jana in drugih vasi. V pridigi je gospod Srečko segel nazaj v svojo mladost in povedal, da je kot otrok in študent preživel mnogo lepih dni med počitnicami pri sorodnikih na Jazbinah. To so bila zares "blažena leta", ki jih ne bo nikoli pozabil. Povedal je tudi, kako je bil v zadnjih dneh vojne I. 1945 v zaporu skupaj z nadškofom msgr. Margotlijem. Posebno lepo je bilo, ko je bil kar 12 let kaplan v Komnu na Krasu pri dekanu Viktorju Kosu. Zatem je bil župnik v Medani, župnik in dekan v Kanalu do upokojitve pred nekaj leti. Pa to ni pravi pokoj, saj tudi zdaj duhovno oskrbuje manjšo župnijo Levpo nad Kanalom. Posebno lepo je bilo slišati, ko je povedal, da je Bogu hvaležen, ker ga je poklical, da je svojo duhovniško službo opravljal vedno z veseljem in da se ni niti za trenutek pokesal, da je izbral ta poklic. Pri običajnem
darovanju so se lahko vsi osebno srečali z njim in mu osebno izrekli svoja voščila.
Na koncu maše mu je voščil tudi domači župnik, ki se mu je v imenu vseh vernikov zahvalil, da je prišel na Jazbine obhajat zlato mašo in da sploh rad pride k nam, j kadar ga zaprosimo, j Po maši je bila še običajna procesija, ki smo jo sklenili s slovesno zahvalno pesmijo in blagoslovom. Na koncu smo se radi odzvali vabilu in se ustavili pred cerkvijo, kjer so nam domačini postregli z odlično briško kapljico in pecivom, ki so ga [pripravile pridne gospodinje. Bilo je kar prijetno, saj je prišlo na praznik tudi veliko vaščanov, ki že več let bivajo izven Jazbin, pa tudi drugih sorodnikov, prijateljev in znancev iz sosednjih krajev, zlasti iz Cerovega. V prijetnem pogovoru in obujanju spominov na novo mašo I. 1946 je čas prehitro potekel; treba se je bilo posloviti, še prej pa smo prijaznim gostiteljem obljubili: še bomo prišli na Jazbine! ---------A.L.
KIPARSKA GOVORICA ZMAGA POSEGA
SAŠA QUINZI
Nova in hkrati zadnja razstava pred poletnim premorom galerije Katoliške knjigarne je tokrat posvečena plastiki. V petek, 24. maja, se je goriški publiki predstavil z izborom kipov in risb primorski rojak Zmago Posega.
Glasbeni preludij je tokrat posredoval Peter Gus s Tartinijevo sonato, medtem ko je prof. Joško Vetrih predstavil umetnika, ki ga je zaradi originalnega iskanja, vpetega med "tradicionalne materiale in izvirne slogovne rešitve," postavil v samo "izvidniško črto" slovenskih kiparjev.
Kot je razvidno iz razstavljenih eksponatov, ni umetnik posebno navezan na noben material in se
prosto giblje od domačega kraškega kamna do brona, marmorja in drugih. Snov pa ni le pasivna nosilka umetnikovega sporočila, ampak ima skoraj bistveno vlogo pri soodločanju končnega izida. Kot da bi se vsakič sprožil dialog med oblikovalcem in nemo gmoto, zasleduje Posega bistvo izbranega materiala. V tem procesu se že hitro izkažejo razlike, drugačne lastnosti in potrebe, posebno "oblikovanje" prostora: marmor učinkuje različno
od brona, oba pa od lesa, žgane gline, keramike ali kombinacije le-teh. Znotraj teh meja se giblje Posegovo snovanje. Površine so lahko gladko obdelane in svetloba mehko prehaja in vodi naš pogled; lahko pa so hrapave in "nedokončane"; lahko se luč odbija na svetli površini, lahko pa je vsa vpita v skrivnostno črnino; in končno lahko v isti skulpturi zasledimo vse te razli-
čne občutke. Tudi oblika sledi istemu principu. V postopnem izluščanju se reducira na prvinske, geometrijske oblike, osnovane predvsem na krogu, ki o-hranja reminiscence kraške tradicije; včasih se prepoznavnost oblike takoj javlja v mehkih oblinah ženskega torza. V usklajevanju notranjih lastnosti in nemirov ter v medsebojnem dopolnjevanju oblike in vsebine daje Posega svoj pečat brezoblični materiji in tudi enoten estetski učinek, ki odlikuje dela in osredotoča pozornost na njihovo bistveno naravo.
Plastični značaj ohranjajo tudi slike, ki primerno in homogeno dopolnjujejo razstavljene kipce; tudi tu v nanosih in kontrastu barv umetnik-kipar "oblikuje" ljubljeni kamen in človeško figuro.
Gabrje: župnijska kronika
Po daljši pripravi so štirje otroci prvič bili deležni Gospodove mize ali prvega sv. obhajila. Ker je naša cerkev večja od ostalih treh v okolici, so starši omenjenih otrok pripravili s pomočjo gospa, ki skrbijo za čistočo in lepoto cerkve, to cerkev za praznik prvega sv. obhajila. Ta je bil na binkoštno nedeljo, 26. maja, ob 10.30. Prvospovedanci in birmanci so se pridružili z berili, molitvijo in petjem. Vsi so prejeli znamenje naše vere, t.j. majhno razpelo ali Frančiškov križ, prvoobhajanci pa že v začetku priprave pred dvema letoma lep molitvenik Vrata k Bogu, v januarju letos Sv. pismo s slikami, zdaj pa še rožni venček, svečo za obnovitev krstnih obljub, ki so jih očetje prižgali otrokom ob velikonočni sveči, in podobo zadnje večerje; birmanci v januarju pa žepno izdajo Sv. pisma nove zaveze, prvospovedanci molitvenik Vrata k Bogu. Starši in prvoobhajanci so se zelo zanimali za lepo pripravo na prejem tega zakramenta edinosti in povezanosti z Jezusom in med seboj, dokler On ne pride.
Slovesnost je povzdignil MePZ Rupa-Peč, na orgle je igrala Damijana Čevdek. V začetku slavja sta gospa Klara in gdč. Verena prinesli pred oltar oglejski križ, ki nas bo vabil tako v Gabrjah z Vrhom, kakor v Rupi s Pečjo tudi na viden način k prenovi vere, upanja in ljubezni.
Tudi obnovitev in ureditev cerkva v Rupi in na Peči sta tesno povezani s prenovo duha. Vsem prirediteljem tega slavja in gostiteljem s pecivom in drugim se najprisrčneje zahvaljujemo.
6. oktobra bomo imeli ob 16. uri pri nas podelitev zakramenta sv. birme ali potrditev v veri po Svetem Duhu. 21 mladih se na to že več časa pripravlja, dasi bi morali nekateri redno prihajati k srečanjem, da bodo tudi oni ustvarjali lepo krščansko skupnost in medsebojno povezanost. "■■■■— ŽU
Štivan: koncert ob obnovitvi oken in ob začetku sinode
Nova cerkev sv. Ivana v Štivanu je bila dograjena leta 1932 kot nadomestilo za starodavno cerkev sv. Ivana ob izviru Timave, ki je bila uničena med prvo svetovno vojno. Cerkev je bila precej dotrajana in tako je pred petimi leti stekla akcija za njeno obnovitev. Glede na razpoložljiva sredstva je bila najprej obnovljena streha, saj je vlaga že prizadela tramovje in omete. Kvarile so se tudi znamenite Černigojeve izpraskanice, ki krasijo presbiterij te cerkve. Pred dobrim mesecem dni pa so obnovili okna pod osrednjo streho in sanirali na sever izpostavljene zunanje omete. Župnija se je zato odločila, da ob koncu teh del priredi v zdaj v glavnem urejeni cerkvi koncert pevskih zborov, ki delujejo v fari.
Večer, ki je v cerkev privabil veliko ljudi, so priredili v nedeljo, 26. maja. Kot je poudaril domači župnik dr. Gian-nini, je bila to priložnost, da se ljudje še bolj zavejo pomena sodelovanja pri pobudah skupne koristi, kar naj se odraža tudi med sinodo, ki se je začela v goriški nadškofiji. Arh. Danilo Antoni je nato zbranim obrazložil opravljena dela in nakazal posege, ki bi jih še morali opraviti, nakar
PUNTARSKA PESEM V TOLMINU
V ponedeljek, 27. maja, je bil v kinodvorani v Tolminu lep kulturni večer, posvečen puntarski epopeji.
Prav je, da je bil tak večer v Tolminu, ki simbolizira puntarsko zgodovino na Primorskem, še posebno z znanim kmečkim uporom iz I. 1713. Temu je posvečena zbirka skladb Stara pravda, ki jo je lani izdal Svet slovenskih organizacij prav v počastitev tega zgodovinskega dogodka. Tolminska prireditev je tako sledila dvema prejšnjima predstavitvama, in sicer lani v Gorici in letos v Trstu.
Zbirko je predstavil prof. Humbert Mamolo, ki je lepo orisal njen nastanek in pomen. Z njim je sodeloval recitator Jan Leopoli s številnimi pesmimi, ki so postale besedilo teh skladb, zlasti Alojza Gradnika in Ljubke Šorli. Nato je nasto-pil mešani pevski zbor Hrast iz Doberdoba, ki je
pod vodstvom dirigenta Hi-larija Lavrenčiča podal vrsto pesmi. Z zelo dobro in prepričljivo interpretacijo je najprej izvedel dve novi skladbi iz zbirke, in sicer Na Mengorah zvoni A. Bratuža na besedilo L. Šorli in Punt S. Jericija z verzi A. Gradnika. Doberdobski zbor je puntarski del sklenil z mogočno Le vkup v priredbi R. Simonitija ob spremljavi harmonike. V drugem delu svojega nastopa je zbor podal vrsto narodnih pesmi v različnih priredbah, kot M. Rožanca Dober večer, H. Lavrenčiča Kje so tiste stezice, A. Kumarja istrske pesmi in P. Merkuja rezijanski ljudski pesmi.
Na koncu se je v imenu Zveze kulturnih organizacij iz Tolmina, ki je prireditev organizirala, zahvalila nastopajočim Maja Jerman. Nato je spregovoril tolminski župan Ivan Božič, za njim pa še predsednica SSO Marija Ferletič.
se je začel koncert. Kot prvi je nastopil otroški zbor Ladjica, ki ga vodi Olga Tavčar. Zapel je tri pesmi ob zanimivi spremljavi Orffovega instrumentarija. Sledil je nekoliko improviziran, a zato nič manj prisrčen nastop mladine iz vse župnije, ki je zapela kanon Magnificatin dve popevki, ki so ju peli med papeževim srečanjem z mladino v Postojni. Dekliški zbor Devin, vodi ga Herman Antonič, je pokazal, da se lepo razvija v zvočnosti. Sledila sta nastop italijanskega zbora Rilke, ki je pod vodstvom Barbare Corbatto zapel tudi slovensko Marijino pesem O mati čistega srca, in stilno zelo raznolik spored. Moški zbor Fantje izpod Grmade, ki bo letos konec junija obhajal 30-letnico delovanja, je pod vodstvom Iva Kralja zapel eno evharistično in dve Marijini pesmi, v mešani zasedbi pa so na koncu Dekliški zbor Devin in Fantje izpod Grmade pod vodstvom Hermana Antoniča in ob orgelski spremljavi Antonia Bruc-chierija zapeli tri Marijine pesmi, kar je primerno sklenilo uradni del koncerta, ki pa se je dejansko končal s skupnim petjem pesmi Marija skoz' življenje.---------------
OBVESTILA
ACM - Gorica vabi k maši za edinost v ponedeljek, junija, ob 16.30 v Zavodu sv. Družine.
Z Novim glasom na grške otoke. Naprošamo vse, ki so se prijavili na potovanje, da do konca maja poravnajo stroške. Na razpolago je še nekaj prostih mest!
V galeriji Katoliške knjigarne razstavlja kipar Zmago Posega. Razstavo si lahko ogledate po urniku knjigarne do 22. junija.
Celodnevno češčenje ob sinodi: 1.6. stolnica, 2.6. Zavod sv. Družine, 3.6. S. Salvatore (Gradišče), 4.6. sv. Janez (Devin), 5.6. sv. Adalbert (Krmin), 6.6. sv. Eufemia (Gradež).
Počitniško središče bo v
Zavodu sv. Družine od 17. junija dalje za otroke o-snovih in srednjih šol od 8. do 13. ure vsak dan. Vpisovanje v Zavodu.
DAROVI
Za Radio Ognjišče: K.A. ob čudovitem in nadvse izčrpnem poročanju ob papeževem obisku v Sloveniji 170.000 lir.
Za cerkev v Rupi: druž. Marušič in Muscas 70.000 lir.
Za lačne v misijonu p. Kosa: prvoobhajenci Rupa/ Rubije Karen, Manuel, Ales-sia in Eros 40.000, starši pr-voobhajencev 200.000 lir.
SCGV EMIL KOMEL - GORICA
GLASBENI POKLON OB ZAKLJUČKU ŠOLSKEGA LETA 1995/96
• POMLADNI ZVOKI
Komorna dvorana SCCV sobota, 1. junija 1996, ob 20.30
• GLASBENA SLIKANICA
Kulturni dom v Gorici sreda, 12. junija 1996, ob 20.30
• KONCERT
Irina Cavaion, violina - Valentina Pavio, klavir Komorna dvorana SCGV sobota, 15. junija 1996, ob 20.30.
SCGV EMIL KOMEL - GORICA
koncertna sezona 1995/96
BEETHOVEN
Axel VVilczok, violina Sijavuš Gadžijev, klavir
Dvorana Pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu, sreda, 5. junija, ob 20.30.
GLASBENA MATICA - GORICA
vabi na
VEČER Z GLASBO
Nastopajo gojenci šole Glasbene matice.
Kulturni dom v Gorici
sobota, 1. junija 1996, ob 20. uri.
KROŽEK ZA DRUŽBENA VPRAŠANJA VIRGIL SCEK
vabi ob izidu štirib publikacij na
TISKOVNO KONFERENCO
Dela bodo predstavili avtorji in urednik zbirke Ivo Jevnikar.
Galerija Katoliške knjigarne, Travnik 25, petek, 7. junija 1996, ob 18. uri.
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ
vabi na PRAZNIK SPARGLJEV
v župnijskem parku v Štandrežu SOBOTA, 1. junija: ob 20. uri plesna zabava s skupino Lapos. NEDELJA, 2. junija: ob 16. uri tekmovanje v pritrkovanju zvonov; ob 19. uri MIPZ Štandrež-Oton Župančič; štandreška dramska skupina z enodejanko Tat s čirom v režiji Janeza Starine. Sledi plesna zabava s skupino Souvenir; ob 22.30 - tombola z bogatimi denarnimi nagradami. Delovali bodo bogato o-bloženi kioski in srečolov.
11
ČETRTEK 30. MA|A 1 996
12
ČETRTEK 30. MAJA I 996
BENEŠKA
NOVI GLAS / ST. 21 1 996
FURLANI IN SLOVENCI
SPROSCENO SREČANJE MED ETNIJAMA
ERIKA JAZBAR
Revitalizacija te zemlje mora biti najprej intelektualna. Sloneti mora na uresničljivih načrtih.
Ob prisotnosti koprskega škofa Metoda Piriha smo v soboto popoldan v Čedadu lahko sledili okrogli mizi na temo Kulturni načrt za mut-tietnične krščanske skupnosti.
Srečanje, ki je bilo letos tretje po vrsti pod geslom Furlani in Slovenci v Furlaniji, je priredil Center za socialne komunikacije v videmski nadškofiji z namenom, da bi vztrajali na prehojeni poti medsebojnega spoznavanja in še ne popolnoma uresničenega sodelovanja med avtohtonima skupnostima, ki oblikujeta videmsko pokrajino. Obenem velja poudariti, da se sobotna iniciativa vklju-
čuje v pobude, ki jih mesto Čedad prireja ob okrogli obletnici čedajskega koncila iz [leta 796.
Na srečanju so sodelovali |ugledni domači poznavalci naše realnosti, ki so vsak iz svojega zornega področja konkretno analizirali sedanje in preteklo stanje v naši deželi. Pri vseh je bilo čutiti potrebo po takih srečanjih, predvsem pa nujo po skupnih konkretnih projektih, "saj |smo si nazadnje Slovenci in Furlani etnično (v širšem pomenu) zelo podobni: delavni, mogoče brez fantazije, j gotovo pa ne poznamo reto-] rike; zato medsebojno sodelovanje ne bi smelo povzročati večjih ovir," so bile be-isede enega izmed gostov.
Po protokolarnem pozdravu gostiteljev in političnih gostov so pred mikrofonom spregovorili Firmino Marinič, slovenski župan, ki se vsak dan ukvarja z upravljanjem špetrske občine in [Gorske skupnosti, pesnik Elio Bartolini, zgodovinar Jo-jže Pirjevec, ki je podal oris odnosov med obema etnijama v zadnjih 1300 letih, Na-talino Zuanella, slovenski župnik na Trčmunu in So-vodnjah ter nazadnje furlanski duhovnik Rizieri De Tina, j ki je prisotnim govoril izključno v furlanskem jeziku o konkretnem pastoralnem projektu za revitalizacijo furlanskega jezika.
Posebno zanimivo in u-činkovito je bilo pričevanje špetrskega župana; enostaven, umirjen, vendar neprizanesljiv je Firmino Marinič predstavil realno demografsko in etnično stanje v Nadi-jških dolinah. Beneški človek (je po njegovih besedah fizi-jčno uničen in moralno demotiviran, saj je preživel petdesetletno genocidno ekonomsko politiko in kljub mnogemu besedičenju še danes ne vidi jasne perspektive.
IPrimerjava števila rojstev med leti 1951 -1981 (od 510 j se je v tridesetih letih znižalo na 54) ne potrebuje komentarjev, temveč dokazuje, da je bila politika raznarodovanja zelo učinkovita; posledice so vsem na dlani.
Cerkev je v vseh teh letih j nekako zapirala oči in ušesa. Le nekateri posamezniki so dvignili glas, vendar so bili (osamljeni in nemočni. V tem tiči predvsem aktualnost sobotnega srečanja: krajevna Cerkev mora danes formirati in informirati tiste vernike, ki iz neracionalnih razlogov zapuščajo mašo, ki je [darovana v neitalijanskem jeziku. Navadni ljudje so tisti, ki lahko sprostijo težko vzdušje, v katerem živijo še
danes Benečani; strpnost in spoštovanje sta nujna predpogoja za katerokoli revitalizacijo, ki mora biti najprej intelektualna.
Uresničitev Mariničeve želje je vsem pokazal župnik Natalino Zuanella, ki je dejal, da se sproščeno počuti na Matajurju, v Manzanu in v Ljubljani, vendar ne slučajno: sprejemati pomeni spoznavati in podirati tiste psihološke pregrade, zaradi katerih se čutiš nekaj posebnega in pomembnejšega.
Srečanje je nato objel koprski škof Metod Pirih, ki je vodil slovesno mašo v čedaj-ski baziliki.
Nazadnje velja še povedati, da so v okviru srečanja v prostorih cerkve sv. Frančiška odprli razstavo Zemlja miru (na ogled bo do 9. junija). Gre za umetniška dela sedmih domačih likovnikov, ki so vsak po svojem duhu predstavili pojem miru med sosednjimi narodi, spoštovanje različnosti šibkejših ter protislovja naše zemlje, ki ostaja zaradi svoje nehomogenosti tako bogata z vsebinami in zanimiva za raziskovalno delo na vseh ravneh.
Cirillo lussa (roj. v Ponteac-cu I. 1923);
"Confini inutili -Nepotrebne meje", akrilik
V	Italiji je govor o zdravstvu aktualen opravek, še posebno ko se vlade lotevajo proračunskih zadev. Tedaj so šolstvo, socialno skrbstvo in zdravstvo prva v vrsti za nova obdavčenja. To so ključne politične teme, katerih razrešitev določa "obraz" socialne države. Na aprilskih parlamentarnih volitvah so se uveljavili prav branilci takšne državne ureditve, občutljivi na struno solidarnosti do ljudi, ki jim je življenje kakorkoli otežkočeno. To bi lahko imeli za javno podobo zdravstva, ki pa ima dvojno lice: ob očitkih zaradi slabih značilnosti italijanskega zdravstvenega sistema ima mesto tudi evropska in svetovna relevanca visokih dosežkov v boju proti nekaterim boleznim, na primer raku.
Drugače spoznavamo zdravstvo, ko se z njim sami srečujemo v potrebi, še drugače pa bi ga spoznavali, ko bi dali besedo zdravnikom in osebju v bolnišnicah in ambulantah.
Pred dvema tednoma je državni tednik (Panorama št. / 9) poročal
o	specializiranih centrih za rakasta obolenja. V naši deželi - v Avianu, nedaleč od Pordenona - deluje ta ka ustanova, ki se razlikuje od drugih bolnišnic in pionirsko določa nove poti zdravljenju. Član tamkajšnje ekipe zdravnikov je tudi Simon Špacapan, goriški rojak. Diplomiral je iz medicine na rimski univerzi La Sapienza, v Centru za rakasta obolenja v Avianu dela kot štipendist in se pripravlja na specializacijo. K poklicu prispeva njegov čut za službo sočloveku, zaradi katerega je pripravljen na preizkušnje in zahteve izbrane poti. Pogovor z njim naj sedaj prispeva tudi k drugačnemu obravnavanju zastrašujoče bolezni - "bolezni stoletja" - proti kateri se danes bije uspešen boj.
INTERVJU / DR. SIMON ŠPACAPAN
BOJ PROTI RAKU -RAZLOGI ZA UPANJE
IGOR DEVETAK
1... !JU'
Ekipa dr. Monfardinija, drugi z leve; dr. Simon Špacapan, drugi z desne
"Naša prizadevanja na fronti proti raku so bolj kot kdajkoli vztrajna in bojevita: preizkušamo nove strategije, ali bolje, skušamo u-staliti tiste, ki so dokazale najboljše učinke. Prvo je omogočiti čimprejšnje diagnoze. To je središčni problem in nuja, ker vemo, da je napad na razpaslega raka največkrat brezuspešen. Dejstvo je, da število bolnikov narašča. V sami Furlaniji je obolenj vedno več zato, ker je raku podvržen večinoma odrasel, starejši človek. V naši deželi je prav starejše prebivalstvo večinsko. Statistiki trdijo, da bo do leta 2000 60-170 odstotkov bolnikov imelo 65 let in več. Porast bolezni med starejšimi je vezan na porast tega dela prebivalstva."
Alije govor o revolucijah v protirakastih terapijah publicističtio p reti ra v a nje?
Informacija o našem delu ne sme rojevati zmotnih iluzij. Ne razpolagamo z revolucionarnimi rezultati. Uspehi nastajajo predvsem ob dejstvu, da specializirani centri
Iz visoko profesionalnim osebjem
-	ki delovne urnike prilagaja bolniku, ne pa urinim kazalcem - dosegajo manjše, a gotove rezultate. Rak je zapletena bolezen in vzrok zanj skrit v našem organizmu. Najvažnejši boj se bije drugje, ne v medicini, temveč v posameznikih, ki naj skrbijo za kvaliteto lastnega življenja: to je pozornost telesu, hrani, pozitivnim razpoloženjem. (Posvečajmo sebi primeren čas. Prevencija proti raku naj vstopi v svet naših vsakdanjih vedenjskih navad!
Kaj imate za rezultat?
Smo še na tej ravni, da ozdra-| vitev imenujemo le klinično nevidnost tumorja v organizmu, ki smo jo dosegli s terapijami. Naše uspe-; he merimo po tem, da smo podaljšali bolniku življenje. Tega vidimo (veliko v naši vsakdanji praksi. Kar pa je najbolj pomembno, je očiten porast popolnih ozdravitev.
Katera so vaša 'orožja’ proti raku?
V	Centru delujemo predvsem v treh smereh. Razvijamo učinke imunoterapije tako, da rak napadamo s sintetiziranimi molekolami iz človekovega imunitarnega sistema. Preskušamo nova, boljša zdravila - novost je pridobivanje le-teh iz molekol morskih organizmov in alg - v novih asociacijah, kar imenujemo protokole, pri zdravljenju z njimi pa upoštevamo psihične in telesne značilnosti posameznika. Tretje področje, ki bo imelo vedno večjo težo v prihodnosti našega zdravljenja, jet.i. kemioterapija na visoke doze.
Ali ni kemioterapija že u-staljena terapevtska praksa?
To ni nič drugega kot zdravljenje z zdravili, ki napadajo razmno-žujoče se rakaste celice. Novost in moč nove terapije pa je v uporabi ; izredno močne doze kemioterapi-kov. Ker pa to niso brihtne snovi, ki bi razločevale bolno celico od (zdrave, so usodne tudi kostnemu mozgu, v katerem deluje prepotrebna tovarna celic, ki uresničuje naš imunitarni sistem. To je bila ne-obhodna šibkost kemioterapikov. Danes poznamo rešitev: z visokimi (dozami zdravil bombardiramo nastajajoče rakasto tkivo, za tem pa z 'reinfuzijo'zdravih mozgovih kr-votvornih celic - ki smo jih vnaprej pridobili iz bolnikovega telesa - in s pomočjo posebnih faktorjev rasti j pospešimo oživetje belih krvnih telesc in posledično imunitarnega si-j stema. Tako dosežemo naenkrat iz-
1	ničenje rakastih celic in preživetje biološke obrambe, brez katere bi (bolnikpodlegel katerikoli infekciji. S to terapijo sem videl izničitev celo raka v metastaznem stanju.
Velja takšna terapija za
vse vrste rakastega obolenja?
Ne. Učinovita je proti raku na prsih in proti linfomom. In samo
mlad in odporen organizem lahko prenese takšno udarno zdravije-(nje. Druge vrste raka napadamo s tradicionalnimi načini - radioterapijo, standardno kemioterapijo in kirurgijo - in preskušamo različno doziranje in kombinacije le-teh.
Katera je prvenstvena skrb Centra v Avianu?
Nekaj postavlja naš center v središče vsedržavne in mednarodne pozornosti. Ekipa zdravnikov, ki jo je še do nedavnega vodil dr. Silvio Monfardini, proizvaja in preizkuša protokole za ljudi, ki so prekoračili 65. leto starosti. Zanje doslej ni bilo dovolj skrbi. Nedoslednost je očitna, če upoštevamo, da so le-ti najbolj pogosti bolniki. Mnogi protokoli so pri teh letih neučinkoviti in j se odsvetujejo. Prizadevamo si, da bi starejše osebe zdravili na osnovi (njihove biološke, ne pa kronološke starosti. Leta življenja niso edina mera za našo starost/mladost. Tudi pri sedemdesetih letih je človek lahko mlad po notranji moči in zdravju telesa. Naj spet spomnim Ina skrb za kvaliteto življenja. K našim prizadevanjem veliko prispevajo nova tehnična sredstva, tako da smo danes sposobni zdraviti tudi zelo starega človeka.
V	čem ste najbolj učinkoviti?
Imamo izredno dober epidemiološki oddelek in oddelek za dia-gnosti ko. Odlična ekipa skrbi za bol-nike AIDS-a, ki jim je opustošeni imunitarni sistem odprl vrata raku.
V	Centru deluje tudi kvaliteten oddelek za prevencijo. Treba je vedeti, da nekatere vrste raka lahko preprečimo. Zato naj velja nasvet, da po 40. letu starosti - zlasti če med (družinskimi člani in bližnjimi sorodniki že imamo rakastega bolnika - redno opravljamo pregled v (specializiranem centru.
SLOVENIJA
KANALSKA DOLINA
POLITIKA ZE PODREJENA VOLITVAM
V SLOVENIJI JE ZE 21 STRANK, USTANOVILI PA JIH BODO ŠE NEKAJ
MARJAN DROBEŽ
SLOVENIJA
V predvolilnem obdobju, ki očitno pogojuje celotno strankarsko in politično dejavnost v Sloveniji, nastajajo nove stranke. Vseh je zdaj že 21, toda ustanovili jih bodo še nekaj...
Vse naj bi se s svojimi kandidati udeležile volitev v Državni zbor, na katerih računa na uspeh tudi nekaj manjših političnih strank. Slednje se povezujejo v koalicije, hkrati pa ogorčeno napadajo večje politične stranke (LDS, Slovenske krščanske demokrate, Združeno listo socialdemokratov, Slovensko ljudsko stranka in Socialdemokratsko stranko Slovenije), češ da si hočejo razdeliti ves politični in volilni prostor, pri čemer naj bi manjše stranke ostale na obrobju dogajanja. Hkrati se je začelo tudi dopisovanje med posameznimi strankami in Ustavnim sodiščem, ki ga kritizirajo, ker s svojimi odločitvami domnevno ne ščiti majhnih strank. Zveza za Primorsko, ki je ena izmed strank z obeležji |ooli-tičnega gibanja, je Državni zbor celo obtožila, da deluje protiustavno, "kar je u-perjeno proti človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam ter pomeni u-vod v postopno izločanje iz demokratičnega odločanja vseh, razen tistih, ki si zdaj oblikujejo veliko politično
moč. To pomeni zanikanje oz. ignoriranje demokracije, s čimer Državni zbor očitno kaže namero za njeno zoževanje."
Med novimi strankami je zadnja po vrsti Slovenski forum. Ustanovili so jo prejšnji teden. Nastala je na pobudo nekdanje televizijske časnikarke Ljerke Bizilj, ki zatrjuje, da stranka ni ideološko obremenjena, "ker bosta zanjo pomembni predvsem poštenost in človečnost. Ne zanima nas, kdo je veren ali kdo je bil komunist, ampak samo, ali dela pošteno in v dobro socialne države."
Takšen besednjak z mnogimi obljubami seveda uporabljajo vse politične stranke, pri svojem resničnem ravnanju pa volivce povečini razočarajo. Važne so dejanske, državljanom pogosto prikrite težnje strank in njihovih vodstev. Spremljevalci sedanjih političnih razmer v Sloveniji menijo, da bodo manjše stranke na volitvah v Državni zbor prejele skupaj le en ali največ dva odstotka glasov. Njihova moč torej ni v podpori volivcev, ampak v njihovem številu. Več je majhnih strank (med
njimi so tudi Zveza za Gorenjsko, Zveza za Ljubljano, Nova stranka in Stranka svobodoljubnih Slovencev), ki ne bodo prestopile t.i. praga za vstop v parlament, več glasov volivcev bo izgubljenih. Zaradi nizkega volilnega praga (o njem se sicer še pogajajo) pa bi lahko dve ali tri od teh strank vendarle dobile nekaj poslancev v Državnem zboru. Morda iz ozadja deluje posebna strategija večjih strank ali določene politične usmeritve, ki spodbuja ustanavljanje novih strank, da bi dosegle razpršitev glasov, kar bi lahko zmanjšalo volilni u-speh nasprotne večje stranke oz. druge politične opcije.
PRVIČ DOVOLJ GLASOV ZA REFERENDUM
V Sloveniji še odmeva uspeh Socialdemokratske stranke, ki je prva v zgodovini države zbrala dovolj glasov za referendum. Gre za referendum o uvedbi večinskega volilnega sistema, za katerega je stranka Janeza Janše zbrala 43.710 podpisov, kar je celo več od predpisanega števila. To kaže - sodimo - na strnjenost Socialdemokratske stranke, njeno organizacijsko moč in politično modrost njenega predsednika Janeza Janše, ki pač upravičeno zahteva, da Državni zbor skladno z ustavnimi določili razpiše predhodni zakonodajni referendum o spre-
membah in dopolnitvah zakona o volitvah v Državni zbor. Toda ni gotovo, če bo referendum tudi izveden, ker mora o tem odločati Ustavno sodišče. Zadeve so zapletene, ker je po veljavnih predpisih vsako leto mogoč samo en referendum o volilnem sistemu, "v čakalnici" pa sta bila pred Janševimi socialdemokrati skupina petintridesetih poslancev Državnega zbora in Državni svet.
MORDA SKUPNA PROSLAVA OB DNEVU DRŽAVNOSTI
Kučan je imenoval častni odbor za proslavitev pete obletnice naše samostojnosti, ki bo na Dan državnosti 25. junija. V tem organu so vsa znana imena nekdanje slovenske politike in tisti, ki so vodili slovenski odpor ob napadu nekdanje skupne države na našo težnjo za ustanovitev neodvisne države. Pomembno pa je opozorilo, naj bi se Milan Kučan v govoru na ljubljanskem Trgu republike v torek, 25. junija, izognil preteklosti v smislu, da bi jo poveličeval ali dokazoval, da ima prejšnja država (komunistična) kontinuiteto s sedanjo demokratično Slovenijo. Proslava naj bi bila predvsem v duhu slovenstva, ki bi nas moral najbolj združevati. Iz slovesnosti ne bi smeli izločiti Slovencev v zdomstvu in izseljenstvu ter delov našega naroda v sosednjih državah.
UMRL JE DUHOVNIK DR. TONE POŽAR
• • • • •
Prejšnji petek smo iz osmrtnice v Slovencu izvedeli, da je umrl biseromašnik in dolgoletni profesor v vi-pavsekm malem semenišču msgr. dr. Tone Požar. Vedeli smo sicer, da boleha, a je kljub visoki starosti bil še razmeroma čil, zato nas je njegova smrt presenetila.
Pokojni duhovnik Tone Požar se je rodil v Petelinjah na Postojnskem 27. maja 1912. Klasično gimnazijo je obiskoval v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je maturiral I. 1931, kot gojenec tržaško-koprske Škofije pa je bogoslovje študiral v Gorici in bil posvečen k 1935 v Trstu. Njegove številne službene postojanke so se vrstile takole: kaplan v Hrenovicah, kurat v Matenji vasi in Orehku, bil je nato interniran, po povratku iz internacije je prevzel upravo župnije Lokev pri Divači, od koder je soupravljal tudi Bazovico in Divačo. Tik pred brugo svetovno vojno in med njo je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Padovi in doktoriral I. 1944 s tezo Prešernov verski problem. L. 1949 je krajši čas upravljal župnijo Tinjan pri Pazinu, a mu hrvaške politične oblasti niso dovolile službovanja, zato ga je škof Nežič imenoval 2a upravitelja župnije Št. Peter na Krasu oz. v Pivki. FVelomnico v njegovem življenju je pomenilo leto 1958, ko ga je goriški apostolski administrator dr. Mihael Toroš Povabil za profesorja na Srednjo versko šolo v Vipavi, sedaj preoblikovano v Škofijsko klasično gimnazijo. Tu je poučeval predvsem slovenščino, pa tudi nekatere druge Predmete, tako latinščino, nemščino, likovno in glasbeno umetnost, od I. 1958 do 1973 je bil tudi ravnatelj šole. Iz Vipave je občasno dušnopastirsko pomagal tudi v sosednjih župnijah. V vipavskem malem semenišču je poučeval še v v'soki starosti, zaradi pomanjkanja latinistov pa je krajšo dobo poučeval latinščino tudi na novogoriški gimanziji. Ukvarjal se je tudi s publicistično in predavateljsko dejav-
I
POMEMBNI DOGODKI NA SV. GORI
nostjo, večkrat je predaval o liku znanega primorskega duhovnika Virgila Ščeka, prispeval je vrsto gesel v Primorski slovenski biografski leksikon.
Ob smrti duhovnika dr. Toneta Požarja prihajajo pred oči predvsem te njegove lastnosti: poleg predanosti duhovniškemu, profesorskemu in vzgojiteljskemu poklicu tudi tesno čutenje z narodnimi in verskimi koristmi primorskega ljudstva v obdobjih različnih totalitarizmov (fašizma, komunizma), čut za lepoto slovenske besede, smisel za likovno umetnost. Če upoštevamo vse to, potem razumemo njegovo plemenito gesto, da je med drugo svetovno vojno in po njej do smrti I. 1948 pri sebi gostil od mnogih zapuščenega primorskega duhovnika in javnega delavca Virgila Ščeka. Tesna je bila tudi njegova povezava z znanimi slovenskimi umetniki, ki so razodevali občutek za okraševanje cerkvenih notranjščin. Tako je že pred vojno povabil v Matenjo vas Maro Kralj, da je poslikala cerkev, med drugo svetovno vojno je gostil v Lokvi pri Divači Toneta Kralja, ki je v tamkajšnji cerkvi ustvaril monumentalen slikarski opus, po vojni pa je v Št. Peter na Krasu (Pivko) povabil arhitekta Jožeta Plečnika in Toneta Bitenca ter slikarja Staneta Kregarja, ki so okusno preuredili tamkajšnjo župnijsko cerkev. Ta kraj je pok. dr. Tonetu Požarju bil še posebej pri srcu, zato si ga je izbral za poslednji počitek, saj mu je hkrati pomenil rojstno faro. Njegov pogreb je bil v petek, 24. maja, s slovesom v župnijski cerkvi v Pivki (Št. Peter na Krasu) ob številni udeležbi duhovščine in ljudstva. Poslovilni obred je vodil koprski škof msgr. Metod Pirih. Dr. Tone Požar počiva odslej v družinski grobnici na |x>kopališču ob župnijski cerkvi v Št. Petru na Krasu.
M.V.
V dneh od Vnebohoda do Binkošti so se na Sveti Gori pri Gorici zvrstili pomembni dogodki. V četrtek, 7 6. maja, je po popoldanski praznični maši slovesno krenila na pot proti znamenita Marijina milostna podoba. Znano je, da je bila na častnem mestu ob papeževem obisku v Postojni. janez Pavel II. je pred začetkom tamkajšnjega srečanja z mladino in ostalimi verniki pred svetogorsko Mater božjo tudi molil.
Gostovanje v Postojni je bilo sedmo potovanje sveto-gorske milostne podobe v njeni zgodovini. Prvič je odšla z gore I. 1717, ko so jo slovesno kronali na goriškem Travniku. Drugič je bila v nekakšnem izgnanstvu v Solkanu od I. 1786 do 1793, ko je jožefll. začasno ukinil božjo pot. Tretjič je bila odsotna v prvi svetovni vojni, ko je dobila zavetje v Ljubljani, na goro se je vrnila I. 1922. Leta 1939 je bila ponovno v Gorici ob praznovanju 400-letnice Marijinih prikazovanj na Sveti Gori. V begunstvo je ponovno morala med drugo svetovno vojno, zavetje pa je dobila na Kostanjevici pri Gorici in kasneje v goriški stolnici. Tam je bila tudi ukradena, vendar se je srečno pojavila v Vatikanu in je bila I. 1951 slovesno vrnjena na Sveto Goro. Šesto potovanje pa je bilo ponovno v Gorico ob papeževem obisku I. 1922. Sledil je letos sedmi odhod v Postojno.
Pomenljiva slovesnost je potekala na Sveti Gori tudi letošnjo binkoštno nedeljo popoldne. Ob 15. uri je koprski škof Metod Pirih ob prisotnosti goriškega nadškofa Antonia Vitaleja Bommarca blagoslovil obnovljeno kapelico Svetih Treh kraljev na Prevalu. V kapelici je v polkrožno zaključeni niši motiv Poklona Treh kraljev po zgodovinskih gotskih vzorcih v fresko tehniki naslikal akademski slikar in restavrator Rudi Pergar, sicer pa je že razpadajoča in deloma okrnjena kapelica bila obnovljena po načrtu inž. arh. jelka Valenčaka. Ob 16. uri je v baziliki sledila maša ob tradicionalnem srečanju obeh Goric, o čemer poročamo na drugem mestu.
Ob 17. uri sta pred samostanom desno od bazilike bila na vrsti odprtje in blagoslovitev Marijinega muzeja. Spregovorila sta gvardijan frančiškanskega samostana na Sveti Gori p. Pashal Gorjup - omenjeni pater je tudi glavni pobudnik tega muzeja, in ravnateljica Goriškega muzeja Slavica Plahuta, Marijanski muzej je namreč uredila skupina strokovnjakov Goriškega muzeja. Marijanski muzej na Sveti Gori je ob prisotnosti goriškega nadškofa Bommarca blagoslovil koprski škof Pirih, odprtje pa slovesno razglasil provincial slovenske frančiškanske province p. Polikarp. V krajšem kulturnem sporedu je sodeloval tudi moški pevski zbor pod vodstvom jožka Hareja. --------- M.V.
SLOVENSKE AKTIVNOSTI PRI SINHROTRONU
••••••
ERIK DOLHAR
V	nedeljo, 26. maja, se je v hotelu Maestoso v Lipici za-čela mednarodna konferenca Nove raziskovalne možnosti svetlobnih virov tretje generacije. Pozdravne besede je zbranim strokovnjakom iz Evrope in drugod spregovoril minister za znanost in tehnologijo prof. dr. Andrej Umek. Glavni namen konference je podpreti slovenske aktivnosti pri bazoviškem sinhrotronu Elettra. Ta je vrhunski mednarodni raziskovalni center in v svetu najsvetlejši vir ultravijolične in mehke rentgenske svetlobe. Z njo raziskujejo in ugotavljajo strukturo snovi, njeno kemijsko sestavo in elektronske lastnosti, kar so pomembni elementi za kemijo, biokemijo, biologijo, ekologijo, medicino, farmacijo, geologijo, metalurgijo, vede o materialih, fiziko in druge sorodne vede, tudi arheologijo in umetnostno zgodovino. Hkrati bo ob centru delovalo še 30 do 50 eksperimentalnih postaj.
Uspešni slovenski načrti za eksperimentalno postajo pri Elettri bodo po obsegu, u-deležbi in zanimanju predstavljali največji slovenski znanstveni projekt. Postaja bo zadovoljila več kot 80% vseh potreb industrije. Več kot sto raziskovalcev iz raznih slovenskih raziskovalnih ustanov je pripravilo 35 predlogov raziskav. Nad 20 podjetij se je že odločilo, da bo uporabljalo storitve slovenske postaje in podprlo projekt gradnje. Najvišji znanstveni organ sinhrotrona pa je potrdil načrte slovenske postaje in s tem opravil tudi mednarodno recenzijo predloga. Postaja pomeni potrditev sodelovanja med Italijo in Slovenijo in je rezultat čezmejnega sporazuma v programu Phare. Na postaji se bo usposabljalo večje število strokovnjakov, predvidoma okrog 200 letno, več kot polovica teh je iz Slovenije, ostali so iz drugih držav, pretežno iz Italije. Na tak način bo povezava dveh centrov, Ljubljane in Trsta, pridobila na pomenu, ki ga znanstveni središči že imata.
13
ČETRTEK 30. MAJA 1 99(>
14
ČETRTEK 30. MAJA 1990
O POMENU ZGODNJE KOŠNJE
Zadnje padavine bodo zelo ugodno vplivale na rast trave, kar nas opozarja, da moramo pohiteti s košnjo.
S pravočasno košnjo si tudi zagotovimo bolj kakovostno, se pravi s hranljivega vidika boljše seno. S staranjem trave namreč hitro upada hranljiva vrednost sena. Z zgodnejšo košnjo bomo sicer na videz imeli manj krme, bo pa gotovo kakovostno boljša in bomo na senik lahko spravili vsaj še eno ali celo dve košnji, tako da se tudi s količinskega vidika pridelek nekako uravnovesi.
Naravno je zato, da se vprašamo, kdaj je najboljši čas za košnjo. Če bi odgovorili zelo teoretično, bi dejali, da je to takrat, ko sta hranilna vrednost in pridelek krme najvišja. Zavedati se moramo, da je zgodaj košeno seno veliko bolj prebavljivo, saj si zagotovimo osnovno krmo z več kot 70% prebavljivosti in z
manj kot 250 grami surove vlaknine v kilogramu suhe snovi.
Za čas košnje se seveda odločamo tudi na osnovi oblike skladiščenja te krme. Na Krasu ali širšem Primorskem se šele v zadnjih časih uveljavlja siliranje. S tem se sicer ukvarja nekaj najbolj navdušenih živinorejcev, drugi pa še vedno raje sušijo travo. V primeru siliranja bomo najprej pokosili travnike, ki so namenjeni tej obliki spravljenja krme. Če smo si omislili napravo za dosuševanje trave s toplim ali hladnim zrakom, si bomo zagotovili izredno kakovostno krmo, saj lahko kosimo sorazmerno zgodaj. Mlado travo pustimo nekaj ur, približno pol dneva na soncu, nato pa pograbimo in spravimo na senik, ki je opremljen s sušilnikom. Kroženje toplega ali hladnega zraka dokonča
sušenje in pri tem ne tvegamo, da bi se nam zaradi drobljenja sena na tleh izgubile najboljše hranljive snovi mladih listkov, kar se zgodi še zlasti pri deteljah. Tudi sušenje na sušilih ali kozolcih nam omogoča kar zadovoljivo kakovost krme; sušenje na tleh, ki je pri nas sicer najbolj razširjeno, pa nam daje s kakovostnega vidika najmanj hranljivo krmo.
Razna merila vsebnosti surovih beljakovin, suhe snovi, surovih vlaknin in nato hranljive vrednosti krme so pokazala, da ima trava, ki jo pokosimo ob polnem latenju in na začetku svetenja, sorazmerno najboljše značilnosti, da bomo iz nje ob pravilnem sušenju in spravilu dobili kakovostno krmo, ki bo še sama nudila govedu glavnino potrebnih hranljivih snovi za uspešno rejo. S pridobivanjem takega kvalitetnega sena si bomo torej zmanjšali stroške, saj bi sicer morali dokupovati močna krmila.
---------M.T.
ZANIMIVE MOŽNOSTI POGODBE PART-TIME
Sistem zaposlitve part-time je vsekakor zanimiv. Zanj se navdušujejo še zlasti poročene ženske z otroki, ker tako lažje sledijo družini. Dejansko je mogoče skleniti več oblik delovne pogodbe za občasno ali časovno skrajšano delovno razmerje. Možno je namreč skrčiti delovni dan na tri - štiri ure namesto običajnih 7 ur in pol ali 8 ur dnevno. Druga oblika predvideva nekaj polnih zapo-
slenih dni v tednu, drugače pa proste dneve; tretja oblika pogodbe part-time pa je lahko časovno določena na nekaj tednov ali mesecev in je delovno razmerje v ostalih obdobjih povsem normalno. S skrbstvenega vidika se ta oblika pogodbe ne razlikuje od ostalih. Zaposleni part-time ima pravico do dopolnilne blagajne in tudi postopek prekinitve delovnega razmerja je povsem enak onemu, ki velja za redne delovne po-lgodbe. Od I. 1988 se skrče-
nega delovnega urnika lahko poslužijo tudi uslužbenci v javnem sektorju. Prav tako velja za vajence in mlade, ki so bili sprejeti v službo na osnovi pogodb za pripravo na zaposlitev, vendar le v primeru, da skrčeni urnik ne prizadene i-zobraževanja in pripravljalnih, praktičnih vaj.
Kdor bi rad dobil več informacij o možnostih, ki jih daje part-time, naj pregleda ustrezne predpise, ki jih obravnava zakon 451/94. Ta med drugim tudi natančno določa davčne olajšave in druge zmanjšane pristojbine.
Pristanišče črpa iz evropskih skladov
S sredstvi, ki jih ob Evropska zveza iz sklada Cilj 2 dodelila tržaški pristaniški upravi, bodo v prihodnjem triletju povečali 5., 6. in 7. pomol ter preuredili ploščad za lesni tovor in bivše področje Gaslini. Nabavili bodo tudi žerjav za nove delovne potrebe. Po uradnih podatkih predvidevajo 130 milijard lir investicij. Pristaniška uprava tudi poroča, da se je v prvi polovici letošnjega leta močno povečal konteinerski promet v tržaškem pristanišču. V prvih petih mesecih letos je število raztovorjenih zabojnikov na 7. pomolu v Trstu bistveno naraslo, tako da računajo, da se je število raztovorjenih zabojnikov dvignilo za kakih 20.000 enot. Ob sedanjem trendu bo število raztovorjenih zabojnikov doseglo kar I 70 tisoč enot. ————
BREZPOSELNOST
NARAŠČA
V prvem trimesečju tega leta se je v deželi Furlaniji Julijski krajini močno povečalo število brezposelnih, ki so vpisani v posebne sezname na uradu za zaposlovanje. Približno 15% delovne sile išče zaposlitev, vendar postaja ponudba vedno bolj skopa. Evidentiranih brezposelnih je 68.000, se pravi 2.000 več kot v istem obdobju lani. Še posebno kritičen je položaj mladih, ki iščejo prvo službo. 45.000 ljudi, ki so zaradi gospodarske krize in sanacijskih ukrepov izgubili zaposlitev, se nikakor ne more več vključiti v proizvodni proces. Načrti o prekvalifikaciji delovne sile se izvajajo prepočasi in trenutno ni videti izhoda iz začaranega kroga.
NARAVNO ZDRAVLJENJE S HOMEOPATIJO
IZVOR
Utemeljitelj homeopatije je nemški zdravnik Samuel Hahnemann (1755-1843), čeprav to prvo načelo pri pojmovanju zdravljenja ni novo, saj ga omenjajo že Hipokrat (460-377 pr. Kr.), Paracelsus (1494-1541) in Vede, stare indijske filozofsko-znanstvene razprave iz tretjega stoletja pred našim štetjem.
HOMEOPATSKA FILOZOFIJA
Po homeopatski filozofiji je vzrok bolezni v nas samih; homeopatska zdravila ne zdravijo v takem smislu kot v ortodoksni medicini, pač pa lahko - če je v človeku duševna pripravljenost - najustrezneje sprožijo zdravilne moči v telesu in med telesom in dušo spet ustvarijo ravnote-žeje. Gre za določeno filozofijo, ki jo pozna kitajska tradicionalna medicina: "Bolezen je pravzaprav opozorilo, da smo prišli v nasprotje s kozmičnimi zakoni, da smo stopili s poti resnice, ki nam je določena, in da je motena resonanca našega telesa."
ZDRAVLJENJE
Homeopatska zdravila v bistvu ne zdravijo, temveč telesu vračajo podrto energijo in duhovno ravnovesje, m organizem spodbuja-da se ozdravi sam. Pri postopku pa ima pomembno vlogo tudi terapevt oziroma pravilen odnos med zdravilom in bolnikom. V homeopatiji ozdraveti ne pomeni samo potlačiti bolezenske simptome v ozadje, marveč tudi sprejeti in doumeti spopade v lastni duševnosti. Homeopatija tudi ne išče vzrokov za bolezen izven sebe, temveč zlasti v nas samih.
Čeprav je homeopatija hkrati preprosta in zapletena, je postopek enostaven in zdravila niso strupi, saj izvirajo iz kraljestva narave. Z malo znanja in spretnosti jih lahko uspešno uporabljamo za zdravljenje samih sebe iz domače lekarne. Lahko pa postane tudi "čarovna palička", ki ima neverjetne uspehe pri zdravljenju po dosedanjem prepričanju neozdravljivih stanj in bolezni. Da dosežemo tako raven, pa moramo vložiti ve-liko truda, predvsem pa mora človek spremeniti samega sebe. Na koncu bo ta velikanski trud poplačan z uspehi, ki jih klasična medicina ne more zagotoviti.
IELENA STEFANČIČ
PREROD
Homeopatija je znana in razširjena po vsem svetu in zadnji čas spet doživlja svoj prerod. A kljub večjemu ugledu, ki ga homeote-rapija uživa po svetu, je še zmeraj nemalo pomanjkljivih in napačnih pojmovanj o tem, kaj pravzaprav je.
Ker uporablja naravne snovi, jo največkrat uvrščajo v fitoterapijo, medtem ko šolska medicina in nasprotniki homeopatije poudarjajo, da so v homeopatskih preparatih zdravilne snovi tako močno razredčene, da na koncu ostane samo ve-hikel (voda, alkohol ali mlečni sladkor); zato so prepričani, da vse njihovo delovanje temelji na učinku sugestije.
NAČELA HOMEOPATIJE
Pri homeopatiji moramo razločevati načela, ki zadevajo bolnika (zdravljenje podobnega s podobnim in individualizacija), in načela, ki se nanašajo na proces ozdravljanja. Glavni pogoj za ozdravitev je duhovna rast bolnega človeka in širjenje njegovega zavedanja pri dojemanju samega sebe in svoje bolezni. Če tega ne dosežemo, tudi ozdravljenja ne bo, kajti homeopatska zdravila ne zdravijo, marveč z delovanjem na duševnost spodbujajo k samoozdravljenju.
----------DALJE
IIIL
/ ,
SCEP LJUBEZNI TUDI V LONEC
MESO IN MESNI IZDELKI
Izbira mesa je zelo velika, zato ga predelujemo v jedi po raznovrstnih kuharskih postopkih. Pri vseh toplotnih kuharskih predelavah mesa prihajajo do izraza njegove aromatične snovi.
Kuhamo v vodi predvsem meso za juhe, obare, nekatere omake in podobno. Če položimo meso v vrelo vodo, se v njem ohrani več hranilnih in dišavnih snovi.
Ko so kosi mesa bolj trdi, jih ponavadi dušimo, kajti dodana maščoba pospešuje mehčanje mesnih vlaken in razvija nove dišavne snovi, ki dajejo jedi tipičen okus in vonj. Tekočine je pri
dušenju le toliko, da lahko nastane nekaj pare in se meso z dodatki ne prijemlje dna. Znane dušene jedi so golaži, divjačina v omaki itd.
Najbolj kakovostne kose mesa pečemo. Pred peko kos mesa oblijemo z vročo maščobo in ga nato denemo v pečico. Na površini se naredi neka vrsta zaščitne plasti, ki notranjost varuje pred izcejanjem. Med peko polivamo meso s sokom iz pekača, da ostane sočno.
Pred vsako predelavo meso na hitro operemo; če je čisto, pa ga le zbrišemo. Nikoli pa ne sme ležati v vodi, ker se izcedi preveč njegovega soka in z njim vred hranilnih snovi. Če ima meso slab vonj, ga nikakor ne smemo uporabiti. Posebej hitro pokvarljivo je zmleto meso.
JELENA STEFANČIČ
NAŠ RECEPT Svinjski golaž s fižolovko -
potrebujemo: 1/2 kg svinjskega mesa, 6dag masti ali olja, 3 čebule, 1 žlico moke,
2	stroka česna, papriko po okusu, 1 žlico paradižnikove mezge, 3/4 I fižolovke, peteršilj in sol.
Bolj debelo sesekljano čebulo pražimo na maščobi, da se dobro napne. Dodamo na koščke zrezano meso. Nekoliko popražimo, prilijemo malo vode in dušimo pokrito, da se meso napol zmehča in se čebula lepo razpusti. Ko se sok posuši, pomokamo, moko popražimo, dodamo papriko, strt česen, sesekljan peteršilj in paradižnik. Zmešamo, zalijemo s fižolovko in solimo. Vre naj počasi, da se meso do kraja zmehča. Fižolovka da golažu posebno dober okus.
----------DALJE
DVA MESECA PRED 0.1. V ATLANTI
AMATERSKI NOGOMET
AL GORE:
NAMIZNI TENIS
"PREDVSEM VARNOST"	
ERIK DOLHAR	'099' mn
Približno dva meseca	1 u u Atlanta 19%
pijskih iger v Atlanti v ameriški zvezni državi Georgiji vlada v Washingtonu pripravlja zadnje ukrepe, ki naj bi zagotavljali varnost obiskovalcem in športnikom iz tujine.
O olimpijskih igrah v Atlanti, ki se bodo začele 17. julija, pravijo, da bodo največji dogodek v mirnem času moderne zgodovine.
Pričakujejo, da bo igre, na katerih bo sodelovalo skoraj 11 tisoč športnikov iz 197 držav, gledalo okrog dva milijona ljubiteljev športa z vsega sveta. Poleg tega bo v tem času preplavilo Atlanto tudi na tisoče trenerjev, sodnikov in časnikarjev, kar bo nedvomno velika preizkušnja za krajevne oblasti. Zato je jasno, da je pri organizaciji o-limpijskih iger potrebna pomoč ameriške zvezne vlade. Podpredsednik ZDA Al Gore je pred kratkim poudaril vlogo, ki jo bodo i-mele ameriške zvezne o-blasti med olimpijskimi igrami, pri čemer je dejal, da bo njihova prva skrb varnost. V ta namen bo sodelovalo na tisoče ameriških vojakov - večina iz nacionalne garde - kakor tudi na tisoče pripadnikov ameriških zveznih policijskih agentov. Podpredsednik Gore je s tem v zvezi dejal: "V času olimpijskih iger bodo morali nekateri 24 ur na dan pomagati krajevnim o-blastem pri skrbi za varnost ljudi - pa naj bodo ti šefi
tujih držav, ki bodo številno prisotni, ali pa družine navadnih ljudi, ki se bodo podale na svoje življenjsko potovanje, da bi lahko prisostvovale olimpijskim i-gram. Marsikdo bo moral pomagati nadzorovati ulice, zbirati raznovrstne podatke, pregledovati avtomobile, tovornjake in usklajevati razna protiteroristična prizadevanja. Le zvezna oblast je - v sodelovanju z ameriškim obrambnim ministrstvom - kos tej nalogi, ker ima na voljo dovolj ljudi, ki lahko prevzamejo takšno odgovornost."
V	času, ko se republikanska večina v ameriškem kongresu zavzema za zmanjšanje vpliva zvezne vlade, si podpredsednik Gore prizadeva za krepitev vloge zvezne oblasti. Dejal je, da bosta ameriško zunanje ministrstvo ter služba za priseljevanje in priznavanje državljanstva pregledala na tisoče in tisoče prošenj za vizum, ki jih bodo vlagali obiskovalci in športniki iz tujine, kar je - po njegovih besedah - nedvomno naloga, ki sta jo sposobni izvesti samo omenjeni službi. Ameriško ministrstvo za promet in zveze pa bo pomagalo pri prevozu obiskovalcev in športnikov po mestu, kar je tudi velika naloga, ki jo je po Gorovem mnenju sposobno uspešno izvesti edino prej omenjeno zvezno ministrstvo.
ATLETIKA
KOZLOVICEVI DRŽAVNI NASLOV
]
Bivša Borovka Klavdija Kozlovič (na sliki), doma s Piščancev nad Trstom, je zopet postregla po vrhunskem rezultatu. Na državnem prvenstvu v atletiki, na katerem je druga zamejka, Macchiutova, pred dnevi osvojila drugo mesto v teku na 100 netrov z ovirami, je namreč osvojila prvo mesto v metu kopja s tem postala državna prvakinja v tej panogi. Poleg tega črednega uspeha Kozlovičeve gre dodati, da se je Klavdija z 2adnjim metom, dolgim 59,66 m, približala normi za nastop olimpijskih igrah v Atlanti. Za to mora izboljšati rezultat še 2a poldrugi meter. Glede na to, da je plavolasa s Piščancev Zr>ana po prizadevnosti in garanju, smo prepričani, da ji bo to ’udi uspelo.    ——
KRASOVKE MLADINKE DRŽAVNE PRVAKINJE
Krasova namiznoteniška ekipa bi bila morala že v četrtek, 23.t.m., odigrati prvo finalno tekmo državnega prvenstva A lige, a so pri zgoni-škem društvu zaprosili federacijo, naj finale prestavi na kasnejši datum, ker se je morala polovica ekipe (Vanja in
KOTALKANJE
TANJA ROMANO SPET NAJBOLJŠA
Članica openskega Poleta Tanja Romano je v nedeljo na do-m a č e m kotalkališču osvojila prvo mesto v umetnostnem kotalkanju za kategorijo kadetinj. Tekmovanje je veljalo za trofejo Alpe-Jadran, Romanova pa je nastopala z reprezentanco FJ- k.
Katja Milič) udeležiti državnega mladinskega finala v istih dneh. Tako smo od predsednika kluba Zvonka Simonete zvedeli, da bo finale v sredo, 29. t.m., v Zgoniku, povratna tekma pa bo
v	soboto, 1. junija, v Castel-goffredu pri Mantovi.
Preložitev finala na kasnejši datum se je kasneje izkazala kot pametna poteza, saj so Miličevi in Strubljeva osvojile državni mladinski naslov! Vanja in Katja Milič sta v finalu dvojic po hitrem postopku odpravili nasprotnici z gladkim 2-0. Ta uspeh vliva veliko upanja zgoniški ekipi, ki razpolaga s tako kvalitetnimi mladinkami in daje upanje, da se bodo Kra-sovke ogorčeno borile tudi v velikem finalu članskega državnega prvenstva A lige. Prvo tekmo proti izredno močnemu Castelgoffredu so že odigrale, žal pa do zaprtja redakcije nismo prejeli rezultata.
--------E.D.
KONEC IDILIČNE SEZONE?
IVAN BAJC
Zadnje kolo regularnega dela prvenstva košarkarske D lige je bilo za Cicibonine košarkarje res usodno. Potem ko so celotno prvenstvo zanesljivo vodili na lestvici in bili za vsakogar nerešljiva u-ganka, jim je namreč prav na koncu spodletelo napredovanje v C-2 ligo. Svetoivan-čanom je bil usoden poraz z Goriziano ter istočasna zmaga Cusa z Domom. Vseučili-ščniki so prehiteli na lestvici prav Cicibono ter si tako za-gotovili neposredno napredovanje v višjo ligo. Za slovensko peterko pa vsekakor niso zamrla še vsa upanja, saj jih čaka v soboto še dodatno srečanje s Codroipom, ki bo odločalo tudi o drugi ekipi za status C-2 ligaša.
Cicibonin trener Luka Furlan je po tekmi povedal sledeče: "Res je škoda, da smo si zapravili priložnost neposrednega napredovanja v višjo ligo. Po drugi strani pa prvenstva še ni konec, saj bomo še teden dni dobro trenirali, tako da bomo na vse načine poskusili v zadnji tekmi premagati peterko iz Codroipa. Glede na to, da smo celo leto dobro trenirali in igrali, upam, da nam bo napredovanje uspelo. Pričakujemo seveda zopet precej navijačev, ki bi nam tokrat lahko zares priskočili na pomoč."
Domov odbornik Livio Semolič pa je zadnjo letošnjo košarkarsko predstavo svojih ocenil tako: "Prvenstvo smo skušali zaključiti na najboljši način ne glede na to, da bi z zmago že tretjič zapored pomagali Ciciboni. Zares smo dali vse od sebe, da bi premagali Cus in tako dokazali, da bi si zaslužili tudi mi višje mesto na lestvici.
Kontovel je letošnje prvenstvene napore končal s porazom proti zadnjeuvršče-nemu Scogliettu.
JAN BUDIN ZMAGAL V DRŽAVNEM FINALU VSEUČI-LIŠČNIKOV
Trenutno morda najboljši zamejski košarkar, ladranovec Jan Budin, se je z ostalimi tržaškimi univerzitetnimi študenti prebil do državnega finala vse-učilčiškega prvenstva, v katerem so v nedeljo Tržačani merili moči s sovrstniki iz Firenc, lan in ostali (Michele Mian, ki igra v Gorici, Poropat - Latte Carso, Tomasi - Tržič, Marko Mugoša - Kraški zidar, Monti-colo in drugi) so premagali nasprotnike z 91-79 in tako letos postali najboljši univerzitetni študentje v Italiji, če ne po uspehih pri izpitih, vsaj na košarkarskem področju. Čestitamo!
---------E.D.
PRIMORJE IN BREG "ŠE DIHATA"
•	••••••••
EDVIN BEVK
V	nedeljo so odigrali še zadnja srečanja v amaterskih prvenstvih, luventina je že v soboto zaključila svojo uspešno sezono, ki jo je kronala z napredovanjem v elitno ligo s tesnim porazom po enajstmetrovkah v polfinalu super-pokala.
Proseško Primorje ima po zmagi nad Lignanom še kanček upanja, da prestopi v višjo, promocijsko ligo. Po razburljivem finišu tekme (na sliki Kroma), se je urednik športne strani Erik Dolhar pogovoril s predsednikom Primorja Dariom Kantejem: 'Tekma se je zaključila s 3-2 v našo korist. Mislim, da je rezultat, glede na potek srečanja, povsem pravičen. Lignano je prvih 10 minut morda igral boljše od nas, zadnje pol ure prvega polčasa pa smo mi stopili v ospredje in tudi zasluženo povedli z dvema goloma prednosti. Kot se večkrat dogaja, je Lignano že v za-četni fazi drugega dela znižal rezultat na 2-1, nakar smo kakih 20 minut pred koncem dosegli tudi drugi zadetek, ko sem že mislil, da je tekme konec. Bridko sem se zmotil, ker so nasprotniki četrt ure pred koncem z enajstmetrovko ponovno znižali rezultat, tako da je bila živčnost ob izteku srečanja na višku. Upal sem, da se vsaj ne bo ponovilo to, kar se je zgodilo v zadnjih 12 minutah zadnje prvenstvene tek-
me, ko smo si zapravili direktno napredovanje."
Kaj se lahko sedaj zgodi?
"Možne so združitve raznih deželnih ekip, ki nastopajo v meddeželnem prvenstvu, kot so npr. Sevegliano in Palmanova. Na to pa se ne smemo zanašati, medtem ko bi lahko nogometna zveza dodeli moštvu Pordenona mesto v višji kategoriji. Če bi šlo kako moštvo v stečaj, kar se v zadnjih letih pogosto dogaja, bi se lahko res sprosti lo tisto mesto v višji ligi, ki bi tudi nam omogočilo napredovanje. Sedaj to ni več odvisno od nas, temveč od »zunanjih faktorjev«."
V	tekmah za v 2. amatersko ligo pa so Brežani doživeli že drugi zaporedni poraz in si tako otežili pot. Do konca mora Breg odigrati še dve tekmi (prva je bila na sporedu že v sredo, 29.t.m.) in upati na pozitiven razplet ostalih tekem...
Krašovci so v poprvenstvu za naslov deželnega prvaka 3. amaterske lige zaključili sezono z zmago.
ODBOJKA
PLAY-OFF: SLOGA ZAČELA S PORAZOM
Odbojkarice Sloge so prvo dodatno tekmo za prestop v žensko B-2 ligo izgubile z ekipo Famavit Brescia. Opensko pretesno telovadnico je napolnilo res lepo število navijačev in gledalcev, kar pa ni bilo dovolj, da bi si Slogašice zagoto-
vi	le pomembno srečanje. Po mnenju podpredsednika Paola Morpurga igralke niso pokazale tega, kar znajo proti nasprotniku srednje kakovosti, ki pa je igral zelo pametno, brez večjih napak. Slogašice pa naj bi podlegle nekakšni psihozi, ker so najbrž pod pritiskom zadnjih dogodkov (tiskovno poročilo Bora bomo zaradi dolžine objavili prihodnjič). Izgleda torej, da še vedno občutijo razplet zadnje prvenstvene tekme. Še par tekem je do konca prvenstva in zato je seveda prestop vprašljiv, gotovo pa polemike še najbolj motijo in škodujejo igralkam samim, ki morajo sedaj ponovno dokazati, da so vredne višje lige. Ena od štririh ekip play-ofta, Cuneo, se je nastopanju odpovedala in to daje večje možnosti Slogi za napredovanje, saj ne bo treba na eno dolgo gostovanje; v višjo ligo pa se selita dve moštvi. 	 G. BAJC
OBVESTILA
TURNIR OB 35. OBLETNICI USTANOVITVE ŠPORTNEGA ZDRUŽENJA OLYMPIA. Š.Z. Olympia organizira, v sodelovanju s pokrajinskim odborom FIPAV 7 Gorica, ženski odbojkarski Turnir ob 35. obletnici ustanovitve društva, v Gorici, Drevored 20. septembra 85, 1. in 2. junija 96. Seznam ekip - formula turnirja:
3	zmagane sete na 5: Olym-pia Gorica - C 2 liga; BorTrst -C 1 liga;Latisana-A2liga; Maribor-Slovenska A 1 liga. Spored tekem: sobota, 1.6./ polfinala: ob 18. uri Olympia
-	Latisana; sledi Bor - Maribor; nedelja, 2. 6. / finala: ob 17. uri finale za 3. - 4. mesto; sledi finale za 1. - 2. mesto. Sledi nagrajevanje tu rn irja.
KOŠARKARSKA KOMISIJA PRI ZSŠDl bo priredila na stadionu 1. maj v Trstu 2. in 9. junija letos zaključni prireditvi Trofeje Jadran v minibas-ketu in Igre pod košema ter sklepno slovesnost ob 30-let-nici naše košarke.
V	nedeljo, 2. junija: Trofeja Jadran na 3 igriščih stadiona 1. maj. Udeleženci: 12 ekip iz zamejstva in Slovenije, skupno ok. 200 minikošar-karjev. Spored: od 9. do 1 2. ure tekme na 3 igriščih, od 12. do 14. ure kosilo za vse nastopajoče, od 14. ure do 17.30 tekme na 3 igriščih; ob
18.	ure nagrajevanje.
15
ČETRTEK 30. MAJA 1996
16
ČETRTEK 30. MAJA
1996
NOVI GLAS
KAMPANJA OSEM OD TISOČ
S PODPISOM PODPRIMO KATOLIŠKO CERKEV
"Osem od tisoč za katoliško Cerkev." "Dovolj je podpis v določeni okvirček na o-brazcu 740 ali 101 ali 201." "To vas nič ne stane." "Zadnji rok za oddajo je 30. junij letos." Te stvari so veliki večini katoličanov že znane. Vprašanje pa je, koliko odvisnih delavcev in upokojencev, ki niso več dolžni oddati davčne prijave na obrazcih 101 in 201 (prvi prejemniki samo dohodkov od odvisnega dela in drugi prejemniki samo po-kojnine v vrednosti nad
8.661.000	lir), se še spominja, kam so prijavo dali. O-brazec so prejeli "daljnega" meseca februarja in morda je nekje založen v zadnjem predalu, pozabljen. Če se pa kdo spomni, kje ima ta obrazec, s katerim lahko Cerkvi veliko pomaga in prispeva za solidarnost, naj ne vrže puške v koruzo, ampak naj gre v bližnjo župnijo, kjer se bo že našel kdo, ki mu bo pomagal ga izpolniti in odposlati.
Spomnimo na način, kako se davčna prijava odda in
[zadnjega roka za davčno prijavo. Da bi lahko prispevek osem od tisoč podarili katoliški Cerkvi, moramo najprej najti obrazec 101 ali 201, ki [smo ga prejeli februarju. (Podpišemo v okvirčku, kjer piše Chiesa cattolica. Na ustreznih mestih napišemo osebne podatke in številko davčnega kodeksa (codice fi-jscale), obrazce nato pod-Ipišemo. Ko smo to opravili, lahko odnesemo obrazec na občino, v kateri imamo stalno [bivališče, ali pa odpošljemo po pošti v preprosti ovojnici na bližnji urad neposrednih davkov (imposte dirette).
S tem dejanjem, ki ne stane nič, razen morebitne znamke seveda, bo vsakdo veliko pripomogel Cerkvi in karitativnim dejavnostim krajevne J škofije. Letos bodo iz sklada | osem od tisoč, ko bo v mesecu juniju država Cerkvi dala denar, italijanske škofije prejele 130 miljard lirza karitativne dejavnosti (60 jih je bilo leta 1995) in 225 milijard j lir za potrebe verskih dejavnosti (lani 90 mld. lir).
Novost je ta, da bo morala država od letos do leta 1999 dati Cerkvi zaokroženi prispevek (conguaglio) za leta 1990-92 v vrednosti 940 milijard lir. Italijanski škofje so na svojem zadnjem zasedanju že začeli razmišljati, čemu ta denar nameniti. Precej denarja bo šlo za popravilo pomembnih kulturnozgodovinskih objektov. Od letos naprej bo v ta namen šlo vsako leto 100 milijard lir. Pred Svetim letom, ki je pred vrati, je to zelo pomemben prispevek, ki bo konkretno pomagal državi pri ohranjanju sakralnih spomenikov, škofijskih knjižnic, arhivov, pomebnih cerkva kulturnozgodovinske in umetniške važnosti; le-teh je v Italiji o-gromno in veliko jih je potrebnih popravil. Zato ima tudi država dolžnost, da zanje skrbi.
Na koncu naj povemo še to, da se za Cerkev lahko prispeva tudi z nakazilom na poštni račun št. 57803009, naslovljen na: Istituto Centrale Sostentamento Clero. V primeru, da bo prišlo dovolj prispevkov, bo lahko Cerkev z denarjem osem od tisoč storila še veliko več na verskem in karitativnem področju.
PISMA UREDNIŠTVU
"VIVA l/ITAUA!"
Tako je v deželni zbornici vzkliknil prof. Fausto Monfalcon, predstavnik Stranke komunistične prenove, za katerega je volilo kar precej tržaških Slovencev. Po tem vzkliku je komunistični deželni poslanec skupaj s predstavniki AN (bivšimi fašisti) zapustil sejno dvorano.
Zakaj1 Iz protesta, ker je ob dvajsetletnici potresa v Furlaniji spregovorila tudi poslanka Irene Pivetti, tedaj še predsednica poslanske zbornice, sicer pa predstavnica Severne lige.
Mene je zgoraj omenjeni vzklik Fausta Monfalco-na prizadel iz več razlogov, predvsem pa zaradi tega, ker me je spomnil na moje mlade dni, ko se je v Trstu tako vzklikalo predvsem proti Slovencem, saj je navadno temu vzkliku sledil še drugi: "A morte i s'ciavi!"
Sicer pa je bil vsekakor tisti vzklik proti Pivettijevi neumesten, saj je ona spregovorila v zbornici dežele Fj-k kot predsednica poslanske zbornice in ne kot predstavnica Severne lige.
Bolje bi bilo, ko bi Monfalcon vzkliknil: "Viva ITta-lia, la Slovenia e 1'Europa!" Ali pa nič!
Če pa je že hotel kaj vzklikniti, bi bolje napravil, ko bi vzkliknil "Proletarci vseh dežel, združite se!"
Ali pa, da bi molčal, kar
j bi bilo še najbolje! Zanj in
\za nas!
----------D.Š.
ODMEVI PO 50-LETNICI PASTIRČKA
KOMU PRITICE ZMAGA?
V	pismu uredništvu Primorskega dnevnika je Mario Šušteršič 22. maja letos v zvezi z derbyjem med odbojkaricami Bora in Sloge napisal tudi stavek, ki mi je dal misliti.
"Mislim, da bi bilo precej bolje, če bi se spraševali, zakaj ni... prišlo do sodelovanja, da nikomur ne bi bilo treba »razumeti«, zakaj je bolje, da v določenem trenutku zmaga eden in ne drugi."
Sem mar prav razumel ta stavek: da je bolje, da v določenem trenutku zmaga e-den in ne drugi?!
Če bi bilo tako (pa hvala Bogu v slovenskem zamejskem športu zaenkrat tega še ni!), bi bilo bolje, da naši športniki ostanejo doma, saj bi od zunaj o teh določenih trenutkih odločali vsi drugi prej kot športniki.
Upam, da se je Mariu Šušteršiču le zareklo oziroma da ni mislil resno, ker bi bila taka nakazana pot v slovenskem zamejskem športu gotovo pogubna! Kam bi šla potem "mens sana in corpore sano'? ---------D.Š.
(...) Mislim, da je pravilno, da se ovrednoti vsakršno delovanje na kulturnem področju v smislu odkrivanja skritih talentov med mladino. Ta naloga je predvsem izročena staršem in vzgojiteljem, pa tudi raznim mentorjem. Kar se mene tiče, sem jih imel kar precej. Najprej oče, ki je imel dobro roko za risanje in bil vedno moj najbolj objektivni kritik; nato v zaklonišču pod nemškimi napadi v Mariboru Savin Sever, ki je risal nemške "štu-kase" z isto brzino, kakor so ti letali. On je danes zelo znan arhitekt v Ljubljani in avtor mnogih velikih palač, kot so Avto moto zveza in Veleblagovnica Astra, prejemnik Prešernove in Plečnikove nagrade. Dalje prof. Cocianni in seveda msgr. Gregorec sam. Na koncu in ne nazadnje gospod Luciano Breganti ni, ki \je v tiskarni Budin od samega rojstva Pastirčka pa vse do svoje upokojitve lastnoročno sestavljal in tiskal revijo ter nam vsem dajal dragocene nasvete za rešitev raznih tehničnih problemov. Cospod Marjan Mar-kežič pa je seveda gibalo vsega tega kolesja.
Takim osebam se moramo posebno zahvaliti, javnost in posebno mladino seznaniti s temi dejavnostmi ter jih navdušiti za sode lovanje.
---------IOŽE	VRTOVEC
h
GORIŠKA
MOHORJEVA
DRUŽBA
Knjiga. ki jo vsakdo z veseljem vzame v roke
gorica
v slovenski književnosti
Knjiga, ki se uvršča med pobude ob tisočletnici prve omembe mesta Gorice, nam nudi izbor poezije in proze slovenskih pesnikov in pisateljev, ki so pisali o Gorici. V njej bomo našli vse tisto, kar vemo in čutimo o Gorici, in tudi vse tisto, česar o Gorici nismo vedeli.
C0NT0ETA'
Prednosti vedre pokojnine
■muh
Številke, na katerih se lahko pogovarjaš o CONTOETA'
Sedež v Gorici	(0481)	381366	/	381367
Agencija Št. 1	(0481)	81100	/	381680
Agencija Št. 2	(0481) 520630 / 520572 / 381684
Agencija Št. 3	(0481)	20224	/	381685
Agencija Št, 4	(0481)	521693	/	520978
Podružnica v Ločnlku
(0481) 392222
za informacije
|h CHIAMATA GRATUITA '
|| CHIAMATA GRATUITA'
I NUMERO VB RDE I
/JnMmiul
CASSA Dl RISPARMIO Dl GORIZIA