OPERA SNG V LJUBLJANI
AMILCARE PONCHIELLI
GIOCONDA
GLEDALIŠKI LIST štev. 6 - 1962-63
Dirigent:
Rado Simoniti
Režiser:
Ciril Debevec
Sceongraf:
Vladimir Rijavec
Kostumerka:
akad. slikar kostum. Alenka Bartlova
Vodja zbora:
Jože Hanc
Koreograf: dr. Henrik Neubauer
Korepetitor:
Dana Hubadova
Irupicient:
Milko Škabar
Sepe talec:
Bogdan Švajger
Izdelava kostumov:
gledališke krojačnice
pod vodstvom EU Rističeve in Staneta Tancka
Odrski mojster: Celestin Sancin
Razsvetljava:
Stanislav Koman
Lasulje in maske: Tončka Udermanova, Jane* Mirtič
AMILCARE PONCHIELLI
GIOCOND A
Opera v štirih dejanjih. Besedilo napisal Tobia Gorrio (Arrigo Boito). Prevedel Smiljan Samec
Gioconda, pevka...................Vanda Gerlovičeva
Hilda Holzlova
Laura Adomo, Genovčanka
Alvisova žena...................Božena Glavakova
Vera Klemenškova
Alviso Badoero, eden od glavarjev
državne inkvizicije.............Zdravko Kovač
Danilo Merlak
Slepka, Giocondina mati . . . Vera Klemenškova
Bogdana Stritarjeva
Enzo Grimaldo, genovski knez . Miro Brajnik
Rajko Koritnik
Barnaba, ljudski pevec .... Samo Smerkolj
Edvard Sršen
Zuane, tekmovalec v regati . . Vladimir Dolničar
Anton Prus
Kantor............................Mirko Černigoj
Dušan Sprajcer
Isepo, javni pisar................Ljubo Kobal
Slavko Štrukelj
Krmar.............................Mirko Černigoj
Dušan Sprajcer	,
Prvi glas.........................Anton Gašperšič
Jože Gašperšič
Drugi glas........................Mirko Černigoj
Dušan Sprajcer
Klerik............................Vladimir Dolničar
Anton Prus Dušan Sprajcer
Kleriki, ladjedelci, plemiči, plemkinje, maske (harlekini, pavlihe, kapucini, ljudstvo, mornarji, mornarski vajenci, menihi, kantorji itd.
Baletna zasedba v operi »Gioconda«
Furlano v 1. dejanju plešejo VERA MARINCEVA, RADO KRULANOVIČ IN ANSAMBEL
V	baletu »Dan in noč« v 3. dejanju nastopajo:
Sončni kralj ... VLASTO DEDOVIC Kraljica noči .	.	LIDIJA SOTLARJEVA
Znanilke jutra . . Marija Grudnova, Marjeta Klinčeva, Jelena Markovičeva, Nataša Neubauer-jeva
Znanilke dneva . . . Štefanija Sitarjeva, Breda Smidova, Vida Volpijeva, Magda Vrhovčeva Znanilke večera . . . Ela Glažarjeva, Milena Horvatova, Ariana Sedlarjeva, Marija Skazova Znanilci noči ... Stefan Furijan, Mojmir Lasan, Janez Meglič, Peter Sardoč
PONCHIELLIJEVA OBLJUBA
Štiriindvajset kilometrov jugozahodno od Cremone se je leta 1813 ubogemu vaškemu kramarju rodil sin — Giuseppe Verdi. Petnajst kilometrov severozahodno od Cremone, v vasici Pademo Fasolaro, se je leta 1834 rodil Amilcare Ponchielli. Tudi on je bil sin ubogega kramarja, vendar je bil nekaj na boljšem od Verdija; njegov oče je bil namreč tudi cerkveni organist in učitelj in ga je zato že v zgodnji mladosti učil glasbe. Z dvanajstimi leti je opravil sprejemne izpite na milanskem konservatoriju (kar devetnajstletnemu Verdiju ni uspelo) in podelili so mu štipendijo.
Njegovo prvo večjo kompozicijo, uverturo k operi »II Sindaco Babbeo«, so ob uprizoritvi tega dela v milanskem gledališču Santa Radegonda imenovali »odkritje«. Leta 1853 je diplomiral in pričakovali so, da bo postal »maestro« svoje generacije v italijanski glasbi.
Ko je končal študije, se je Ponchielli vrnil v Cremono in začel poučevati. Našel je podpornika in v avgustu leta 1856 so v gledališču Concordia v Cremoni uprizorili njegovo prvo opero »I pro-messi sposi«. Požel je bučen uspeh, toda le v lokalnem merilu in v obsegu takratne Italije, ki v letu 1856 ni bila narod niti po imenu. Iz Milana ni bilo nobenega založnika, da bi napravil pogodbo z mladim skladateljem. Verjetno niso hoteli zapustiti udobnih letnih bivališč in se jim ni dalo izzivati divje poletne vročine v Padski nižini.
Drugo Ponchiellijevo delo — »Beltrando del Bormio« — ni bilo nikdar uprizorjeno. Postavili so ga na program v torinskem gledališču Carignano, da bi ga uprizorili v jeseni leta 1858, toda skladatelj je opero umaknil zaradi neustreznih kvalitet pevcev. Leta 1860 je bila v Cremoni premiera njegove tretje opere »La Savoiarda«, ki pa je bila neuspešna. V Piacenzi, kjer je sprejel mesto vodje Narodne straže, so leta 1863 uprizorili opero »Rode-rigo, re dei Goti«. S tridesetimi leti se je znašel pokopan v provincialnem življenju.
Ponchiellijevo ustvarjanje je postalo neizpolnjena obljuba. Tudi skladateljev značaj sam ga je oviral na začrtani poti. Neroden in plah, je bil često cilj raznovrstnih šal bolj izkušenih tovarišev na milanskem konservatoriju. Ob neki priliki je poiskal kmeta, ki ga je majhnega dečka v pleteni košari prinesel iz Padema v Milano. Dejal mu je, da bi šel rad domov. Le postopoma se je prilagodil šolskemu življenju.
Ponchielli ni nikdar prenehal ljubiti svoje rodne Lombardije. S svojim delovnim mestom v Piacenzi ni bil zadovoljen, ker je
173
Amilcare Ponchielli s soprogo, tedaj slavno sopranistko Teresino Bramhilla
174
hrepenel po Cremoni — ki ie bila sedemnajst milj daleč. Mehkobo njegovega značaja je spremljalo pomanjkanje gonilne sile; četudi je upal in si je želel velike kariere, mu je primanjkovalo drznosti in podjetnosti, ki sta potrebni za uspeh. »Sprejel sem vse, kar je usoda prihranila zame«, je pojasnjeval pozneje.
In res, usoda in čisto navadna smola sta igrali pomembno vlogo v njegovi karieri. V natečaju za prazno mesto profesorja kontrapunkta na milanskem konservatoriju je dobil najvišje ocene in pohvale. Toda mesto so dodelili dirigentu Francu Facciu, ki je bil tedaj brez službe in ga je bil zategadelj bolj potreben kakor Ponchielli. (Ko je več let pozneje Ponchielli dobil veliko pomembnejše mesto predavatelja kompozicije, ga je sprejel, a je bil preveč zaposlen z lastno glasbo, da bi ga mogel obdržati.) Zadeva s Facciem je razjezila milanske novinarje in razvnela polemike, toda blagi skladatelj jih je pomiril in se je brez pritoževanja vrnil v Cremono. »še vedno sem lahko višji narednik,« ;e dejal, s čimer je mislil na svoje mesto vodje občinske godbe.
Minilo je osem let — osem let instrumentiranja skladb drugih avtorjev za svoj orkester — preden je Ponchielli mogel prepričati impresarije gledališča Dal Verme v Milanu, da postavijo na oder njegovo opero »I promessi sposi«, ki jo je nalašč za to priliko popravil. 5. oktobra 1872 so jo tedaj v Milanu prvič uprizorili. Simpatije vsega mesta so bile na skladateljevi strani, kajti vsem so bile znane nezgode, ki so ga spremljale ves čas. Kje pa je bil teh osemnajst let? Zakaj mu niso poprej dali priložnosti?
S hrumom in truščem priznanja kritike in javnosti je Ponchielli prišel v Milano. S svojo opero, komponirano po slavnem romanu Alessandra Manzonija — ki je pri srcu vsakemu Milančanu — je osvojil mesto dvajset let pozneje, kot pa bi ga bil moral. Publika je zahtevala ponovitev celo po uverturi. Zastor se je štiridesetkrat dvignil in sodba kritikov in javnosti je bila soglasna: to delo je mojstrovina, skladatelj je genij. Naslednjega dne je založniško podjetje Ricordi povabilo skladatelja, da podpiše pogodbo. Pri osemintridesetih letih ga je doletela slava, ki jo je Verdi doživel pri devetnajstih letih. Toda Verdija je po »Nabuccu« čakalo še devetinpetdeset let življenja, Ponchiellija pa le še štirinajst.
V	svojih pripombah k Ponchiellijevemu uspehu je Verdi pisal prijatelju: »Od vseh opernih skladateljev, kar jih poznam, je Ponchielli najboljši. Vendar ni več mlad. Mislim, da mu je okrog štirideset let in da je že vse preveč videl in slišal. Saj poznate moje mnenje o »preveč slišanem«.
Za prvo opero po pogodbi z Ricordijem je Ponchielli komponiral zgodovinsko dramo »I Lituani« na osnovi Mickieunczevega »Wallenroda«. Libreto mu je napisal Ghislanzoni, pisec »Aide«. Ponchiellijeve težave s tem delom so ohranjene v njegovi korespondenci z Ricordijem. »Delo je grandiozno in odkrito. Vam povem, da nimam pravih izkušenj, ki bi mi olajšale trud pri iskanju prave oblike in pravih zamisli,« je 28. junija 1873 pisal iz Padove.
Dodal je še naslednje: »Zame je to strašen posel. Publika čaka. Res je, da mi je naklonjena, toda to je publika Skale: Minos lahko v dveh urah uniči skladatelja. In če se to zgodi občutljivemu
175
človeku, se mu bo prav gotovo omračil um ali pa bo napravil samomor.«
In pozneje: »Ne zapišem note, dokler nisem prepričan, da je prava... V instrumentiranju, kakor v vsem, česar se lotim, sem negotov, nikdar nisem prepričan v pravilnost tistega, kar napišem. Zaradi tega potrebujem več časa, kakor bi ga sicer potreboval.«
če primerjamo ogromno, mladostno energijo Rossinija, Verdija ali Wagnerja s previdnostjo tega samca srednjih let, spoznamo Ponchiellija, ki je postal slaven pri štiridesetih letih, ki ga mučijo dvomi in se ga loteva prepričanje o lastni nezmožnosti. Neuspeh mu je prešel v navado, ne more se privaditi misli na uspeh. Vendar ga je vsakdo, ki je imel opraviti z glasbo, spoštoval in ljubil — bolj zaradi njegovih pomanjkljivosti, kakor pa njim navkljub. Ko je zaprosil za roko slavno sopranistko Teresino Brambilla — Lucio v njegovi operi »I promessi sposi« — so se
Muzikalno vodstvo naše uprizoritve »Gioconde« je v rokah dirigenta Rada Simonitija
Milančani naklonjeno smejali in se spraševali, kje je našel toliko poguma. (Ona je privolila).
Tudi njegova odsotnost duha ni naletela na zasmehovanje, temveč na razumevanje. Cesto so ga videli, kako je v nalivu hodil po ulicah s skrbno zvitim dežnikom pod roko. če ga je ujel dež, kadar ni imel dežnika, je stekel domov ponj in je potem nadaljeval pot, ne da bi ga odprl. Ob neki priliki ga je videl prijatelj, kako hiti po cesti in ga je vprašal, kam se mu tako mudi. »Na kolodvor,« mu je odgovoril Ponchielli. »Toda mojster, kolodvor je ravno na nasprotni strani!«
Drugič je srečal neko mlado ženo, ki jo je poznal. Pozdravila sta se in Ponchielli jo je vprašal po zdravju. »Odlično, mojster!t »In Vaši starši?« — »Izvrstno se počutita«, je odgovorilo dekle. —
176
•Pozdravite ju, prosim«, je odvrnil Ponchielli. — »Hvala, bom«, je rekla in odhitela. — Ponchielli je zaklical za njo: »Pravzaprav, kdo pa ste, mlada dama?«
Ko je cremonski župan prišel v Milano, da bi obiskal skladatelja, sta oba obujala spomine na pretekla leta, ko je bil Ponchielli še v službi pri staremu možu. Končno je župan dejal: »Gotovo imate veliko dela, mojster.« — »Da, mnogo, seveda«, je odgovoril Ponchielli. »Toda kljub temu bi želel, da bi mi dali nekaj dni dopusta.« — »Kaj?« je zavpil začudeni župan. »Jaz! Kako naj vam jaz dam dopust?« — »Oh! oprostite«, je zamrmral Ponchielli. »Mislil sem, da sem še vedno v Cremoni.«
Nekega dne skladatelj ni prepoznal lastne žene na ulici. Drugega večera jo je pustil v Skali in se je odpravil sam domov.
»Tereza! Kje si bila?«, je zaklical, ko se je pozneje vrnila.
»Saj nisem vedela, da si odšel«. — Triletnega sina je pozabil v kočiji in šele doma je pogrešil otroka.
Nekega večera se je šel potepat; plezal je po braniku Porte Vittorie in je padel. Tudi tedaj, ko ga je straža priprla v prepričanju, da je tihotapec, se ni dal spoznati, četudi je bil v Milanu tako poznan, da bi ga izpustili že ob sami navedbi imena. Po poznejših skladateljevih izjavah mu enostavno nikakor ni prišlo na misel, da bi stražarjem povedal, kdo je.
Od vseh anekdot je morda najboljša ona, ki se je pripetila na plesu, kamor je bil povabljen. Sedel je ob steni, ko se mu je približala gostiteljica: »Mojster, zakaj ne plešete?« — Vljudno je vstal in ponudil roko, toda ne gostiteljici, temveč uniformirani ttrežajki, ki je stala ob njem. — Odplesala sta valček, preden ga je mogla prepričati, da si ni izbral prave soplesalke.
četudi odštejemo tem zgodbam vse tisto, kar ljudje tako radi dodajo, pridemo do zaključka, da sta takšna raztresenost in popolna odmaknjenost od resničnosti izvirali iz slabe prilagojenosti. Ponchielli je imel srečo, da sta ga javnost in krog prijateljev tako ljubila in da so iz njegovih čudaštev in izgovorov spletali legende.
7. marca 1874 so v Skali končno le uprizorili opero »I Lituani«. Čeprav je bila neprimerno dolga, so Ponchiellija sedemindvajset-krat poklicali pred zastor. Naslednjega leta so jo ponovili. Leta 1884 pa so jo po carjevem ukazu postavili na oder v Marinškem gledališču v Petrogradu.
»Giocondo«, id je edina preživela vsa ostala skladateljeva dela, }e Ponchielli komponiral ob koncu leta 1875 in v začetku leta 1876. Osmega aprila je bila premiera v Skali. Dirigiral je prav tisti Faccio, ki je dobil službo v konservatoriju, katero bi morali dodeliti Ponchielliju. Libretist, ki se je podpisal z imenom Tobia Gor-rfo, ni bil nihče drug, kakor Arrigo Bolto. Uspeh je bil precejšen. Publika ga je sedemindvajsetkrat priklicala pred zastor in je zahtevala dve ponovitvi: preludij in arijo »Cielo e mar«. Opero so kritizirali zaradi dolžine in nekaterih nepotrebnih mest. (Verzija »Giooonde«, Id jo dandanes poslušamo, se zelo razlikuje od originala, le četrto dejanje je ostalo nespremenjeno).
Opera »II figliuol prodigo«, ki so jo leta 1880 izvajali v Skali, je pomenila takojšnje zmagoslavje: tridesetkrat je moral pred zastor in kritike v časopisju so bile polne navdušenja. Vendar je
177
ostala »Gioconda« najbolj priljubljena. S Ponchiellijevo zadnjo opero »Marion Delorme« pa se je položaj začasno spremenil. Publika je delo oboževala. Pela sta Tamagno in Romilda Panta-leone (prva Desdemona). Kritikom pa se je zdela opera predolga in libreto je bil po njihovem mnenju reven. V popravljeni verziji, ko so jo v avgustu 1885 — pet mesecev po premieri — uprizorili v Brescii, je »Marion Delorme« doživela soglasen in odkrit uspeh. Kritiki tistega časa in poznejših dob (1919) so jo imenovali najboljše Ponchiellijevo delo, bolj žlahtno, četudi robustnejše od »Gioconde«. Prerokovali so Ponchielliju, da ga vodi pot naravnost k slavi in veličini.
Toda skladatelj, ki mu je bilo šele enainpetdeset let, je šestnajstega januarja 1886 umrl za bronhialno pljučnico in je tako svojo obljubo le deloma izpolnil.
(Mary Jane Matz — Prev. J. Š.)
Raztreseni profesor, komponist Amilcare 1’onchielli
178
IZ »GIOCONDE«: ARIJA E N ZA
(Prevod: Smiljan Samec)
Morje! Nebo!
Širno obzorje
kot da se igra z nočjo!
Boš prišla čez morje, vila?
Boš obzorje razklenila?
Tu te čakam; toplo me boža mehka sapa živih sanj.
Tu je mož, ki tvoja roža
ni odprla še vonja, ah vonja zanj!
Tu je mož, ki tvoja roža
ni še vonja, ah vonja odprla zanj.
žalostno morje
kot da spet obzorje snubi.
O, poljubi, val, obzorje!
In obzor, poljubi morje!
Buden čakam, da noč odstre mi tajnost pravljično neba.
Pridi, o vila, pridi in vzemi, kar ti nudim, kar ti nudim od srca! Pridi, vila, buden čakam, da boš radostna prišla.
Pridi, vila! Kar nudim, vzemi!
Pridi, pridi, pridi in vzemi, kar ti nudim odprte duše in srca! Pridi, ah, daj!
179
»GIOCONDA«
(Vsebina opere)
Cas: Pod konec 17. veka. Kraj: Benetke.
Prvo dejanje: Na dvorišču knežje palače slavi zbrano ljudstvo karnevalski praznik. Med mornarji, gondoljerji, ladjedelci in maskami je tudi potujoči pevec Barnaba, ki pa je v resnici tajni zaupnik in ovaduh državne inkvizicije. Na njegov poziv in na znak trobent se vsi podajo na bližnjo regato. — Barnaba je strastno zaljubljen v pevko Giocondo, ki pa ga z gnusom odklanja. Ona ljubi Enza, genovskega kneza, ki ga je pa Alvise Bado-ero, eden izmed poglavarjev inkvizicije, pregnal iz dežele, da se je na ta način znebil tekmeca pri lepi Lauri Adomo, ki je med-
Sopranistka Vanda Gerlovičeva poje naslovno vlogo v Ponchiellijcvi
»Giocondi«
tem postala njegova soproga. — Da bi Barnaba čimprej dosegel svoj cilj, se v zlobni nakani posluži Giocondine slepe matere, (ki Je v spremstvu svoje hčerke pravkar prispela na dvorišče pred cerkev), kot uspešnega orodja: posreči se mu, da množico, ki se v slavju vrača s tekmovanja, nahujska zoper slepo starko s tem, da jo označi kot čarodejko. Podivjana drhal jo besno zgrabi In jo hoče na mestu odvleči na grmado, ko nastopi Alvise v spremstvu svoje žene Laure in zahteva pojasnilo za to divjanje. Obupana
18»
Gioconda, ki se je medtem vrnila z mornarsko preoblečenim Enzom, v solzah roti mogočnika za milost. Njeni prošnji se prt druži tudi Laura s pripombo, da slepa starka pač ne bo čarovnica, ker nosi rožni venec. Dasi je Laura maskirana, Enzo vendarle po glasu spozna svojo izgubljeno izvoljenko, zaradi katere ga je Alvise poslal v pregnanstvo. Alvise ukaže, da slepo starko izpuste in ji dajo prostost. Rešena starka se ganjena zahvali in poklani Lauri svoj rožni venec z besedami: »Ta sveti rožni venec, mojo priprošnjo svečo, vzemi v spomin iz mojih rok: prinesel bo ti srečo!« Ko Laura poklekne, da bi jo starka blagoslovila, jo Alvise karajoče dvigne in na njegov poziv odidejo vsi v cerkev.
Enzo ostane zamišljen sam. Približa se mu Barnaba, rekoč mu, da se pred njim ne more Skriti in da natanko ve, kdo je. In ve tudi, da Giocondo, »pevko povsod čaščeno, ljubi kot dobro sestro, a Lauro kakor ženo«. Z namenom, da bi se laže polastil
El
%
Naslovno vlogo v »Giocondi« poje tudi sopranistka Hilda Holzlova
Gioconde, ponudi Enzu svojo pomoč, in sicer tako, da mu bo še to noč pripeljal na skrivnem Lauro na njegovo ladjo, s katero bosta potem lahko skupaj pobegnila. Enzo, čeprav z odporom, a vendar v mislih na Lauro, ponujeno pomoč v radostnem zanosu sprejme. Takoj po Enzovem odhodu pa podli Barnaba že pisarju narekuje ovadbo inkvizicije — in Alvisu: »Tvojo ženo bo Enzo še nocoj odvedel na morje z jadrnico...« — in zmagoslavno zapusti Prizorišče.
181
Medtem se je znočilo. Nastopijo spet maškare, spremljane od veselega ljudstva, in razigrane dvojice zaplešejo narodni ples »furlano«. Na poziv meniha na pragu svetišča pa ves zbor na kolenih pobožno zapoje: »Angele Dei...« Med zborovskim petjem skrušena Gioconda toži materi svojo srčno bolečino, ker je ob poslušanju Bamabinega diktata zvedela za okrutno resnico, da En-zova ljubezen ne pripada njej, temveč še vedno Lauri.
Drugo dejanje: Ponoči, na obali zapuščenega otoka, v laguni. Pred Enzovo ladjo se zabavajo mornarji in dekleta s petjem in plesom. Razpoloženje jim s pesmijo dviga tudi Barnaba, ki pa je prišel mednje v glavnem zato, da si pridobi podatkov o moči Enzove posadke. Nastopivši Enzo pošlje vse k počitku, sam pa v veliki ariji da duška svojim čustvom v pričakovanju Laure. Barnaba mu jo res pripelje — in oba se v srečnem objemu zasanjata v bližnjo rešitev. (Duet: »Na jug tja v daljave neznane...«). Enzo se za hip oprosti, da pripravi na ladji vse potrebno, Laura pa pred kipom Madone iskreno moli in prosi za blagoslov. Tedaj pa se nenadoma pojavi iz teme Gioconda z zastrtim obrazom in besno napade Lauro, zahtevajoč Enza zase. V zagonu maščevalnosti navali nanjo z bodalom, da bi jo umorila, v tem hipu pa Laura v smrtni stiski dvigne rožni venec in krikne na pomoč. Prepadena Gioconda prepozna rožni venec, ki ga je v zahvalo dala njena mati visoki Alvisovi družici. V trenutku se obvlada, bliskovito strga s svojega obraza krinko in jo namesti na Laurino, ter jo, namesto da bi jo prepustila maščevanju moža, ki se pod Barnabovim izdajalskim vodstvom že bliža z ladjo pomolu, hitro odvede na svojo barko, s katero se jima še pravočasno posreči pobeg. — Barnaba najde prostor že prazen in se preklinjajoč poda v zasledovanje.
Ko se vrne Enzo in strahoma sprašuje po Lauri, mu razkačena Gioconda zaluča, da mu je Laura pravkar ušla, da ga ona, ki je ostala, ljubi mnogo bolj in da je skrajni čas, da se reši, ker ga je nekdo svetemu konziliju že ovadil. In res se Alvisove ladje že grozeče bližajo. Ko Enzo sprevidi nevarnost, se hitro odloči: na svojo ladjo vrže gorečo baklo, ladja zagori, sam pa pozove na boj in se skupno s svojo posadko vrže v obrambo in napad.
Tretje dejanje: Večer je. V dvorani Ca d'Ora v Canalu Grande. Alvise je sklenil, da bo maščeval svojo čast in da bo svojo soprogo zaradi nezvestobe kaznoval s smrtjo. (Arija: »Da, umre naj za greh!«) Pokliče Lauro k sebi, razodene ji, da ve za njeno izdajstvo, pokaže ji za zaveso za njo pripravljen mrtvaški oder ter ji zaukaže, da mora v času, ko bodo v sosedni sobi njegovi povabljeni gostje odpeli pozdravno pesem, izpiti pripravljeni strup in leči na mrtvaško ležišče. Alvise odide k svoji družbi. Ko pa se Laura pripravi, da izpolni Alvisovo povelje, nastopi Gioconda, ki se je potajno vtihotapila v knežje sobane, ročno pretoči strup iz stekleničke v drugo cevko, Lauri pa izroči cevko s sredstvom, ki naj jo samo za določen čas uspava, po pogrebnem obredu pa jo bodo njeni, t. j. Giocondini ljudje, iz grobnice dvignili in privedli k Enzu, ki jo bo pri njej pričakoval. Laura izpije uspavalno tekočino in odide v mrtvaško celico. Gioconda vzame cevko s strupom, prazno stekleničko pa postavi na mizo in spet skrivoma odhiti.
182
Ko se Alviso vme, vidi na mizi izpraznjeno stekleničko, prepriča se o učinku v celici za zaveso in z zadoščenjem ugotovi: »Smrt je svoj prt razprla . -.«
Sprememba: V bogato okrašeni in razsvetljeni dvorani Al-vise sprejema svoje goste, ki jih je povabil na posebno razkošen plesni spored. Toda komaj je plesna točka končana, že privede Barnaba v dvorano tarnajočo slepo starko, ki jo je zasačil stikajočo po hodnikih. Na Alvisovo vprašanje, kaj je tukaj iskala, odgovarja, da je molila za nekoga, ki je »tod umrl«. V tem se oglasi mrtvaški zvon, in na vprašanje Enza, (ki je tudi preoblečen in v maski med gosti), za koga zvoni, mu Barnaba zlobno pošepne, da je zvonec za mrtvo Lauro. In obupani Enzo se razkrije in napade Alvisa: »Vzel si mi nekoč domovino in dekle. Dopolni svoje zločinstvo!« Razjarjeni Alvise zaukaže Barnabi: »Barnaba, z glavo odslej mi jamčiš za tegale moža«! Nato pa stopi k zavesi celice in z besedami: »Bila je to gospa, ki pregrešila se je do moža! Poglejte, življenje sem ji vzel!« — odgrne zastor ter osuplim gostom pokaže na mrtvaškem odru ležečo svojo ženo Lauro.
Četrto dejanje: Ponoči v veži stare palače na samotnem otoku Gioconda pričakuje oba moža, ki sta po njenem naročilu ugrabila pokopano Lauro iz grobnice in sta jo zdaj — še vedno v trdnem spanju — Skrivaj prinesla v njeno bivališče. Oba še zaprosi, naj ji pomagata iskati njeno slepo mater, ki je nenadoma izginila — Vsa razdvojena se Gioconda muči z mislimi o samomoru ali o umoru Laure. Tedaj pa nastopi Enzo, ki ga je Gioconda s pomočjo Barnabe za ceno svojega telesa rešila iz ječe, kamor ga je dal zapreti Alvise. V ostrem razgovoru med njo in Enzom pa se zasliši nenadoma glas Laure, ki se je medtem prebudila, vstala in se pojavila izza zavese. Kot v sanjah objame Enzo svojo ljubljeno in oba se v srečni združitvi zahvalita Gio-condi za njeno odpoved in velikodušno žrtev. Ko se s čolnom odpeljeta, se Gioconda od gnusa in strahu pred Barnabo odloči za beg, toda pravkar prispeli lopov ji prepreči odhod. Ko pa se ji hoče približati, da bi se je polastil, se Cioconda hipoma zabode z bodalom in izdihne. Še nad mrtvo pa se skloni Barnaba in krikne: »Tvoja mati me je užalila! Jaz sem jo utopil!« In besno odhiti iz bivališča.
C. D.
L8:i
Igralec, režiser, publicist, prevajalec, pedagog Ciril Debevec proslavlja z režijo Ponchiellijeve »Gioconde« petintridesetletnico svojega umetniškega gledališkega dela
184
UMETNIK
O, najbolj dragoceni moj zaklad, ti — moja misel vroča, gibka, živa, iskreča se, hiteča in igriva, — ki si hotela, da sem bil nomad
v prepadih duš in src zorečih pašah, v pomladnih dvomih in gorja ozarah, v ljubezni ognjih in strasti soparah, v iskanj gozdovih, v upa zlatih čašah, —
ti, ki srce si duhu, srcu duh, ti moj najljubši, zreli, mladi kruh, ki v meni celiš in povzročaš rane,
ki dvigaš me in me gradiš in režeš in spet vsa dobra me v celoto vežeš: nikdhr se ne nasitim tvoje hrane!
(Mitja
SMILJAN SAMEC
DVOJNI JUBILEJ CIRILA DEBEVCA
Spomladi je praznoval šestdesetletnico življenja, hkrati pa v tej sezoni tudi petintridesetletnico umetniškega dela v SNG, režiser Drame in Opere, igralec, publicist, prevajalec in mnogoletni gledališki pedagog: Ciril Debevec. Ta mnogo-stranska umetniška osebnost, ki je bila vse življenje duhovno nemirna in po svoje zamotana, je bila nedvomno vseh petintrideset let aktivno prisotna v našem gledališkem življenju in je za daljšo dobo vtisnila svoj pečat naši Drami in Operi. Znaten trud pa je Ciril Debevec ves ta čas posvetil tudi na pedagoškem področju obeh gledališč, zakaj tudi kot gledališki pedagog na nekdanjem Konservatoriju in pozneje na Akademiji za glasbo je vzgojno vplival na celo vrsto naših pevcev in igralcev, ki so nekateri med njimi vse življenje nosili s seboj njegov vpliv.
Kot aktivni član našega gledališča pa je po svojem vsestranskem delu bil predvsem režiser Drame in pozneje Opere, režiser, ki je v dramski in operni smeri svoje čase pomenil veliko novost in znaten umetniški napredek od dotedanje stopnje v Drami ali Operi SNG. V našo Dramo je Debevec prinesel dih in duh burgtheatrske umetnosti, vendar prekvašene s sistemom Stanislavskega pa še tudi z vplivi nekaterih evropskih avantgardistov tistega časa. Njegova umetniška magična moč je bila v mladosti in v zreli dobi silno velika, tako da nikomur ni bilo lahko izviti se iz njenega objema, če je v življenju vanjo enkrat zapadel. K temu je glavni delež prispevala Debevčeva nadvse bogata umetniška erudicija pa tudi njegovo sistematično znanstveno mišljenje, ki sta ga hkrati z ustvarjalno ambicijo nujno morala privesti, tako v Drami kot tudi v Operi, na najodgovornejše vodstvene položaje.
Režiserja Cirila Debevca moramo v Drami postaviti ob bok Osipu Šestu in Bratku Kreftu, medtem ko sta Branko Gavella in nekoliko mlajši Bojan Stupica nekje nasprotni umetniški pen-dant Cirila Debevca. Slovenski Drami pa je vseh teh pet znamenitih režiserjev darovalo svoj glavni novum že v razdobju med obema vojnama, zakaj po njej sta sc Osip Šest in Ciril Debevec povsem posvetila opernemu ustvarjanju, Gavello in Stupico pa je nič manj nemirna pot kmalu povedla naprej v druga, bučnejša jugoslovanska kulturna središča (Zagreb, Beograd), in torej tudi po osvoboditvi nista več za dolgo ostala na našem odru. V Drami so poslej zrasli novi režiserski kadri, na čelu s Slavkom Janom, ki je hkrati tudi kot ravnatelj Drame za desetletje vtisnil tej hiši svojo podobo neorealističnega gledališča. Ta mlajši rod pa je žal kmalu malone povsem pozabil zlasti na dva izmed svojih predhodnikov: na Šesta in tudi na Cirila Debevca. Škoda, zakaj zlasti Debevec bi bil še lahko dajal iz svoje bogate zakladnice, kar je tačas tudi dokazal s svojo zgledno uprizoritvijo Fryjeve drame »Gospa ne bo zgorela« v Mestnem gledališču.
Ciril Debevec se je že kot študent intenzivno ukvarjal z literaturo in je bil blizu Kosovelovega kroga, pozneje pa je kot absolviran slavist izpopolnjeval svoje znanje predvsem na Duna-
186
ju in na nemški gledališki akademiji v Pragi, pa še prav tako kot Osip Šest: na študijskih potovanjih po Evropi. V ljubljanski Drami je deloval kot režiser in igralec med leti 1927 do 1945, ko jo je zapustil kot zadnji dotedanji ravnatelj in se nato povsem angažiral kot režiser v Operi. Kot je bil sprva v svojem delu prvi pobornik na Slovenskem za simbolistično dramo (Maeterlinck »Stilmondski župan«, Klabund »Krog s kredo« in »Praznik cvetočih češenj«, Cankar »Lepa Vida«), se je hkrati kot režiser in igralec bolj in bolj razvijal v realistično psihološko smer (Sher-riff »Konec poti«, Dostojevski-Debevec »Bratje Karamazovi«, Ca-pek »Bela bolezen«) vse do ekspresionistično mračne melodra-matike Strindbergove »Neveste s krono« in »Sonate strahov«. Toda pozneje so ga bolj in bolj mučila filozofska razglabljanja (Pirandello »Kaj je resnica«), dokler se ni že pred vojno prvič nenadoma odločil za preselitev v Opero na položaj umetniškega šefa-režiserja. Opero je pozneje zapustil le za dve leti (1943—1945) svojega kratkega ravnateljevanja v Drami, od koder se je spet vrnil na svoj otok Svete Helene: v Opero. Tu pa sta z Osipom Šestom na koncu kot poslednja režiserja starejše generacije vzdrževala na odru: dobri stari realizem.
Toda dela Cirila Debevca v naši Operi ni mogoče odpraviti samo s kratkim stavkom. Zakaj Debevec je že 1.1930 prvikrat režiral v Operi (Bravničar »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«) in poslej vsako leto vse več, tako da se zanimanje za Opero vleče kot rdeča nit melodramatičnega entuziazma skozi njegovo živ-
Prizor iz naSega »Era«. (Dirigent: Ciril Cvetko, režiser: Ciril Debevec, scenograf: arh. Sveta Jovanovič, kostumerka: Mija Jarčeva, vodja zbora: Jože Hanc, koreografa: Pia in Pino Mlakar)
187
Ijenje. In tako ni čudno, da se je že jeseni 1.1939 prvič za pet let popolnoma preselil v Opero, ki jo je bil tisti čas s pomočjo ravnatelja Vilka Ukmarja čisto prekrojil po svoji podobi. Tista leta je bil kot zrel umetnik v Operi vse: alfa in omega vsega njenega utripa. Vzgajal in razvijal je v nji mlade kadre (Heybalova!), izbiral glede na dobre pevce (Betetto, Primožič, Janko, Kogejeva, Ivan Franci) repertoar in sploh pretrgal dotedanje Poličevo evropsko eksperimentiranje. Kot vnet občudovalec Oscarja Bieja je zagovarjal tudi v Operi najvišja estetska merila, vendar pri tem ni po njegovem vzorcu iz načela zavračal romanskega repertoarja (Puccini, Massenet, Gounod). Toda kakor Bieju so tudi njemu pomenili umetniški višek: Beethoven, Mozart in Wagner, le da je zlasti pred slednjim imel visoko spoštovanje. V repertoarju je vedno znal izbirati dela glede na zmogljivost ansambla. Debevca pa vse do danes posebej privlači pompozna in spektakularna opera (Aida, Faust, Boris Godunov, Gioconda), a na drugi strani tudi operna slubtilna lirika (Traviata, Manon, Ru-salka, La Boheme), ne da bi bil zanemaril radoživo in veselo komično opero (Seviljski brivec, Štirje grobijani, Prodana nevesta, Ero z onega sveta). Buffoneskna komičnost mu je najboljše sred stvo za dosego igralske sproščenosti v ansamblu, vendar ga ta včasih zanese, da popusti solistom, ki uživajo sami nad svojimi domislicami pri predstavah lažjega značaja. Tu mu pevci včasih uidejo čez rob v pretiravanje, kar pa že v kali zatre pri igralskem oblikovanju resne opere. In res začudo: vse življenje lebdijo nad Debevcem na opernem odru krvave ženske ljubezenske tragedije (Tosca, Butterfly, Carmen, Glumači), iz katerih le od časa do časa najde očiščevalno pot v duhovno pomirjen je (Jenufa, Nižava) in v razumsko ter čustveno žensko zmago (Jevgenij Onjegin). Sploh ga v operi vse življenje muči problem zagonetne ženske psihe in zvestega ter razumnega ženskega srca, ob katerem se moški po svojih življenjskih popotovanjih na kraju vendarle odpočije. Menim, da je vse to moč razbrati iz repertoarja, ki ga je Debevec režiral v Operi. Režiral pa je tu nad sedemdeset različnih oper nih del, med njimi mnoga po večkrat.
Nemajhno je tudi Debevčevo publicistično delo, saj je napisal in objavil nad 250 člankov in razprav, večidel v zvezi s premi erami v Drami in Operi, poleg tega pa tudi večje število razprav splošnega načelnega pomena o gledališču in gledališkem delu. Tehtni so zlasti ti njegovi poslednji članki, medtem ko so zelo zanimive tudi njegove režijske opombe k nekaterim opernim in dramskim uprizoritvam, ki jih je sam režiral. Poseben razdelek v njegovem opusu predstavljajo njegovi izčrpni operni in gledališki zapiski, zanimiva pa je tudi njegova razprava »Slovenski igralci« v knjigi Pavla Debevca »Slovensko narodno gledališče 1928«. Naposled je Debevec kot prevajalec prevedel več dramskih in tudi nekaj opernih del, med njimi kar štiri Strindbergove drame, Biichnerjevo »Dantonovo smrt« in dve drami Leonharda Franka: »Vzrok« in »Karel in Ana«. Vsa ta dela je tudi režiral in v njih igral glavne vloge. Izmed prevodov opernih besedil mu je zlasti uspel: Bizet »Lovci biserov«.
Ciril Debevec je torej svojska in razsežna umetniška osebnost, ki ji je treba priznati mnogostransko gledališko angažiranost. Prav ta mnogostranost pa je nemara tudi vzrok, da je kot
188
režiser Drame in Opere navzlic izvrstnim uspehom ostal nekje na sredi poti. Nespornih in nadčasovnih režijskih umetniških stvaritev na naših odrih mu danes mlajši rod v celoti ne priznava, tako kakor jih priznava npr. Branku Gavelli. Toda tudi Ga-velli ni na našem odru vse uspelo, čeprav je v Drami in Operi ustvaril resnično velike umetniške realizacije. To današnje nepriznavanje in nepoznavanje zaslug Cirila Debevca za naše gledališče pa je bržčas deloma posledica odmaknjenosti Debevčevega velikega časa v Drami, medtem ko izpričuje npr. njegova nedavna režija Verdijevega »Don Carlosa« v Operi še danes vse odlike njegovega realističnega melodramskega stila. Toda operno delo pri mnogih naših kulturnih delavcih, ki niso glasbeno izobraženi, veliko ne šteje, čeprav je v mnogih pogledih zahtevnejše in težje od dramskega in zahteva celovitega umetnika. Debevec pa prav tako kot Gavella in nekateri mlajši jugoslovanski režiserji obvlada tudi glasbeno partituro, in mu ni žal truda, da se poleg literature intenzivno ukvarja tudi z glasbo. Zato ga resnično veseli opera kot sintetična umetniška zvrst sodobnega gledališča. V Operi se še danes izživlja in v dobri glasbi najde njegov mefistovsko nemirni duh tudi svojo umiritev.
Ob pomembnem življenjskem in delovnem jubileju Cirilu Debevcu vsi iskreno čestitamo in se mu zahvaljujemo za čudovite ure njegove gledališke velike Lepote!
L. Korošec, Z. Ognjanovičeva, J. Šutej, E. Sršen in V. Klemenškova v zaključnem prizoru »Era«
189
IZ DEBEVČEVIH GLEDALIŠKIH
ZAPISKOV (1933)
Nikoli in nikdar ne bom pozabil poudarjati: spoznavajmo, varujmo, spoštujmo in izobražujmo naše ljudstvo! Toda ne ponižujmo ga s tako imenovanim »ljudskim« repertoarjem!
Eno pa je gotovo: vsak ljudski repertoar, najsi je še tako skrbno in lepo sestavljen, je popolnoma brez pomena, če ljudstvo ne more do njega.
Nikoli se nisem mogel docela ogreti za misel, ki se je pojavila zlasti v povojni režiserski ambiciji: da je namreč režija čisto samostojna umetnost in da je zato sama sebi namen. To je mogoče in tega pojmovanja ne napadam. Za svojo osebo pa sem bil vedno in sem še mnenja, da je režiser predvsem tolmač in zastop nik pisatelja. Samostojnost režijske umetnosti zaradi tega prav nič ne trpi.
Režija, ki nima dramaturgičnega čuta in izobrazbe, je za upri zarjanje umetniških del popolnoma nerabna.
Pri podeljevanju vlog je treba med umetniško poštenimi in umetniško nepoštenimi razlogi najstrože razlikovati.
Pošteni so tisti, ki izbirajo iz predmetnega znanja in globokega umetniškega prepričanja.
Ne pošteni pa tisti, ki rastejo iz osebnih, sebičnih ali pa človekoljubnih stremljenj in občutkov.
Največji dar igralca je tisti, ki se sploh ne da opisati.
Kolikokrat se je že zgodilo, da je bilo občinstvo prevzeto in pretreseno, ko igralec pravzaprav še ni ničesar storil. Ničesar ni storil in vendar je dosegel najgloblji učinek. V tem je magija igralske umetnosti. V tem je skrivnost prave igralske osebnosti. Ne očituje se niti v igralčevem glasu, niti v besedi, niti v kretnji, komaj v obrazu, temveč je z razumom neugotovljivo in neopisljivo v vsem njegovem izrazu in v vsej njegovi pojavi.
Tudi igralsko življenje zahteva čisto svojo posebno atmosfero, v kateri se lahko spočne, zaživi, uspeva in razvije do svojih največjih razmahov. Kar so zrak, voda, sonce v biološkem pomenu za sleherno živo bitje, so za igralca etična resnost, sveta obsedenost, skrajna prežetost in prepričanje o visokem, duhovnem poslanstvu poklica, delovna smotrnost, popolna izključenost vseh sebičnih lastnosti in skrajna požrtvovalnost za skupno stvar. Vsa ta našteta svojstva so bistvene sestavine vsakega pravega gle-
190
dališkega ozračja, brez katerega se nobeno gledališko snovanje ne more z uspehom razviti in cveteti.
Pravim igralcem se godi prav tako kot japonskemu slikarju Hokusaiu, ki je v svojem devetdesetem letu dejal: »Ce bi zdaj lahko spet znova začel, zdaj bi že vedel, kako se nariše zares ravna črta.«
Ni pa večjih škodljivcev v pravem gledališču, kakor so igralci egoisti in tako imenovani »zvezdniki« ali »stari«.
Zvezdniki so smrt in pogreb za vsako pošteno skupinsko umetnost in zato je treba na vsem svetu in povsod vsako zvezdništvo že v kali zadušiti in zatreti.
Gledališče, kjer se igralci ne upajo pogovarjati in kritično razpravljati o poklicnem delu svojih tovarišev, ni več umetniški zavod, temveč navaden, mrtev in dolgočasen obrat.
Sanjal sem vedno o gledališču, kjer so vsi igralci in vsi ljudje v njem veliki in dobri prijatelji. Sanjal sem, da dobrega gledališča brez tega prijateljstva sploh ni bilo in da ga tudi nikoli ne bo.
Resničnost je lahko drugačna. Toda — sanje so moje.
In teh sanj si vzeti ne dam.
Preprosta in značilna scena mi velja več kot vsaka še tako razkošna, slikovita in bogata oprema.
V	gledališču hočem premišljati, sočustvovati in sodoživljati, ne pa očesno se pasti in telesno naslajati.
Umetnost je iracionalna. Najgloblji pomen kritike je, da te nerazložne vrednote odkrije in ugotovi.
Med dobrim in slabim kritikom je približno taka razlika kakor med Hamletom in Polonijem. Oba sta kritična: pa je vendar razlika.
Pri obiskih v velikih resnih gledališčih vedno znova opažam, kako blagodejno se vede ondotna publika. Kako malo je videti zamujanja, kako malo je slišati v odmorih glasnega govorjenja, med igro neznosnega šepetanja, obračanja, usekovanja, odhrka-vanja, pokašljevanja in drugih podobnih grdih razvad! Taka spodobnost v gledališču človeka nehote gane in prevzame.
191
Ob takih urah sem večkrat pomislil na publiko ljubljansko in milo se mi je storilo.
Je že tako: v življenju skoraj vsakega človeka napoči enkrat doba, ko je prepričan, da je »rojen za gledališče« in da »brez njega ne more živeti«.
Napoči in — mine.
Le pri nekaterih ostane. Za zmerom. Za vse življenje.
In tistim, pri katerih je to najbolj res — tistim je najteže živeti.
Marsikdo, ki misli, da bi bil dober igralec, je v resnici samo dober gledalec.
In marsikdo, ki misli, da ni drugega nego dober gledalec, bi bil morda lahko prekrasen igralec.
Mladost se moti. In starost tudi. Človek sploh ne pride iz zmot.
Kadar spregleda — je navadno prepozno.
Hrepenenja po gledališču ni treba nikomur ubijati. Pred gledališkim poklicem pa je treba vsakogar pravočasno svariti.
Kdor je poklican, ga tako nobeno svarilo ne bo oplašilo. No beno trpljenje ga ne bo zadržalo.
In trpljenje je zdravo. Ni umetnika brez trpljenja.
Usoda je usoda.
(Hvala).
*
Sicer pa upajmo, da se bo kljub črnim oblakom, ki visijo v teh težkih časih nad našim gledališčem, tudi nam Kranjcem še vreme zjasnilo in da bo napočil dan, ko se bo izkazalo, da so upravičene besede, ki smo jih svoj čas z mlado in trdo vero že zapisali:
»Potruditi se moramo složno in vsi, ki smo znotraj in zunaj tega gledališča, da bomo tudi mi Slovenci prišli čimprcj do pravega spoznanja, da bomo tudi mi z iskrenim prepričanjem v srcu in s ponosom izjavljali svoj svečanostni čredo: Mi verujemo v naše gledališče in verujemo v njegovo poslanstvo, mi verujemo v naše igralce, verujemo v našo kritiko in verujemo v naše občinstvo. Verujemo, da se bomo na poti do prave umetnosti srečali vsi brez razlike složni in istih misli, in verujemo, da bomo tako skupno gradili nadaljnjo pot in jasno stavbo naše narodne in človečanske usode.«
Upajmo z združenimi močmi, da bodo morda le tudi za slovensko gledališče napočile kdaj zarje Vidove, in upajmo, da morda le ne bo treba bodočemu zgodovinarju tudi o slovenskih igralcih nekoč zapisati, da so bili brezdomci v svoji domovini in tujci v svoji lastni deželi.
192
GOSTOVANJE REŽISERJA CIRILA DEBEVCA NA REKI
Na vabilo uprave Nar. kazališta »Ivan Zajc« na Reki je režiser Ciril Debevec kot gost režijsko pripravil znano Wolf-Fer-rarijevo komično opero »štirje grobijani«. Od izredno pohvalnih kritik priobčujemo izvleček, ki se tiče režijskega dela:
»Štirje grobijani« se v svoji operni, pa tudi v dramski verziji ne dajo igrati srednje. Ali dobro — ali pa sploh ne, ker bi zlasti v glasbeni verziji mnogo od vsega sploh ne prišlo do poslušalcev in gledalcev, če ne bi bila izpolnjena tista osnovna zahteva dobre izvedbe, kjer sta glasbena in scenična stran dela do maksimuma vigrani in sinhroni. Dejstvo, da gre v obeh verzijah, v libreti-stični in glasbeni, za prefinjeni in minuciozni realizem, še bolj poveča naloge, težave in odgovornosti celotnega ansambla. Ta najnovejša reška premiera nam je v resnici prinesla to bistveno izvedbeno premiso. — Naloga, da pričara to življenje na sceni, je bila zaupana enemu od naših znanih specialistov za komično
Josip Sutej (Ero) in Zlata Ognjanovičeva (Djula): v nafti uprizoritvi
»Era«
193
Zlata Ognjanovičeva (Djula), Edvard Sršen (Sima) in ženski zbor v Gotovčevem »Eru«
opero, in lahko bi rekli, posebno za Wolf-Ferrarija, ljubljanskemu režiserju Cirilu Debevcu, ki mu je kostumerka Marija Robijeva (pravtako gostja) z bogatimi, zelo slikovitimi in barvno zgovornimi kostumi pomagala oblikovati oznake karakterjev. Sodelovanje: režiser z ene strani in pevci-igralci z druge, je bilo izvrstno in plodovito. V odrskem gibanju se je držal Debevec sce-ničnega realizma, torej realizma komedije, vendar pa je hkrati tudi moderen operni režiser, ki ve, da ni zadosti podrediti sce-nično gibanje samo imperativu dramskega dogajanja, temveč tudi imperativu glasbe, posebno take glasbe, kakršna je Wolf-Ferrari-jeva, ki skrbno spremlja vsako razpoloženje na sceni — in to ne samo v govorjeni besedi, temveč tudi v onih nemih medigrah, ki prav tako tvorijo del žive akcije. Torej, Debevec je režiral po muziki in z muziko, kar pomeni, da je bilo gibanje pogosto skoraj pantomimično, da ne rečemo baletno povezano in pogojeno z gibanjem glasbe. Morda se je Debevec tu in tam dal zavesti po valčkovem ritmu na neko manj funkcionalno gibanje ženskega življa te komedije, toda ne glede na te čisto bežne detajle je celotno scenično oblikovanje pričaralo ne samo realistično komponento, temveč je prispevalo tudi tisti dobrodušni ironični komentar, ki je v glasbi in posebno v orkestru.
Skratka: enotnost muzika — scena, opera — drama, odnosno komična opera — komedija, dosežena do maksimuma z živahno vedrino, lahkotnostjo in spontanostjo. Torej: vsi so ne samo dali vse iz sebe, da bi izpolnili svoje težke naloge, temveč so skupaj z režiserjem in dirigentom nudili občinstvu redek in prijeten operni večer, v katerem so se invencija, fantazija, predanost delu, koncentracija in polet stopili v nepremagljivo vedrino zračnega sveta in življenja, v katerega se tu in tam tako radi vračamo, posebno če nam pravi mojstri operne scene omogočijo takle nevsakdanji prijetni izlet. (Novi list, Djordje Saula)
194
OPERNO DELO CIRILA DEBEVCA
Seznam režij, ki jih je imel Ciril Debevec v Operi SNG v Ljubljani od sezone 56/57 do danes. Seznami prejšnjega Debevčevega dela so bili objavljeni v 3. Številki Gledališkega lista v sezoni 56/57.
Sezona 1956—1957
ponovitev	Rossini Gioacchino	Seviljski brivec	19
ponovitev	Puccini Giacomo	Tosca	22
ponovitev	Wolf-Ferrari Ermanno	Štirje grobijani	7
ponovitev	Švara Danilo	Kleopatra	9
ponovitev	Smetana Bedrih	Prodana nevesta	10
ponovitev	Gounod Charles	Faust	1
ponovitev	Puccini Giacomo	Madame Butterfly	7
45. premiera	Offenbach Jacques	Hoffmannove pripovedke	16
46. premiera	Verdi Giuseppe	Othello	14
ponovitev	Verdi Giuseppe	Traviata	6
ponovitev	Verdi Giuseppe	Trubadur	5
47. premiera	Janaček Leoš	Jenufa	1
	Sezona 1957-	-1958	
ponovitev	Verdi Giuseppe	Othello	9
ponovitev	Smetana Bedfich	Prodana nevesta	10
ponovitev	Verdi Giuseppe	Trubadur	13
ponovitev	Puccini Giacomo	Tosca	5
ponovitev	Jan&ček Leoš	Jenufa	15
43. premiera	Giordano Umberto	Andrč Chenier	16
ponovitev	Verdi Giuseppe	Traviata	11
ponovitev	Wolf-Ferrari Ermanno	Štirje grobijani	3
ponovitev	Švara Danilo	Kleopatra	1
ponovitev	Puccini Giacomo	Madame Butterfly	7
49. premiera	Wagner Richard	Večni mornar	15
50. premiera	Verdi Giuseppe	Aida	a
ponovitev	Rossini Gioacchino	Seviljski brivec	i
Sezona 1958—1959
51
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
premiera
ponovitev ponovitev 52. premiera
Rossini Gioacchino	Seviljski brivec	4
Verdi Giuseppe	Aida	20
Offenbach Jacques	Hoffmannove pripovedke	14
Puccini Giacomo	Madame Butterfly	9
Verdi Giuseppe	Traviata	7
Verdi Giuseppe	Trubadur	9
Mascagni Pietro	Cavalleria rusticana	16
Leoncavallo Ruggiero	Glumači	16
Smetana Bedfich	Prodana nevesta	ia
Gounod Charles	Faust	a
Verdi Giuseppe	Ples v maskah	6
Sezona 1959—1960
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
53. premiera ponovitev ponovitev
54. premiera
55. premiera
56. premiera
Verdi Giuseppe Verdi Giuseppe Smetana Bedfich Mascagni Pietro Leoncavallo Ruggiero Puccini Giacomo Verdi Giuseppe Gounod Charles Puocini Giacomo Verdi Giuseppe Rossini Gioaochino Verdi Giuseppe Giordano Umberto Leoncavallo Ruggiero Massenet Jules Prokofjev Sergej Menotti Gian Carlo
Traviata
Ples v maskah
Prodana nevesta
Cavalleria rusticana
Glumači
Tosca
Othello
Faust
Madame Butterfly
Trubadur
Seviljski brivec
Nabucco
Andrč Chenier
Glumači
Werther
Zaroka v samostanu Amelia gre na ples
8
4
a
a
13
6
4
3
7
8 38
4 1
15
11
2
195
Sezona 1960—1961
ponovitev ponovitev ponovitev ponovitev ponovitev ponovitev ponovitev ponovitev ponovitev ponovitev ponovitev ponovitev ponovitev
57.	premiera
Smetana Bedfich Verdi Giuseppe Menotti Gian Carlo Puccini Giacomo Prokofjev Sergej Rossini Gioacchino Verdi Giuseppe Verdi Giuseppe Massenet Jules Puccini Giacomo Gounod Charles Verdi Giuseppe Verdi Giuseppe Bellini Vincenzo
Prodana nevesta Nabucco
Amelia gre na ples
Madame Butterfly
Zaroka v samostanu
Seviljski brivec
Aida
Traviata
Werther
Tosca
Faust
Trubadur
Ples v maskah
Norma
10
8
13
4
3 8
4 12
2
9
4
1
1
18
Sezona 1961—1962
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
58. premiera ponovitev
59. premiera ponovitev ponovitev
Smetana Bedfich Rossini Gioacchino Verdi Giuseppe Puccini Giacomo Bellini Vincenzo Gounod Charles Verdi Giuseppe Prokofjev Sergej Bizet Georges Verdi Giuseppe Massenet Jules
Prodana nevesta
Seviljski brivec
Nabucco
Tosca
Norma
Faust
Don Carlos
Zaroka v samostanu
Lovci biserov
Aida
Werther
15
2
2
2
14
7
17
1
12
Sezona 1962—1963
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
ponovitev
60. premiera ponovitev ponovitev
61. premiera
Gounod Charles Bizet Georges Verdi Giuseppe Verdi Giuseppe Rossini Gioacchino Gotovac Jakov Puccini Giacomo Smetana Bedfich Ponchielli Amilcare
Faust
Lovci biserov Nabucco Don Carlos Seviljski brivec Ero z onega sveta Tosca
Prodana nevesta Gioconda
Ciril Debevec je režiral (od sezone 56/57 17 del).
Operi SNG v Ljubljani do konca sezone 62/63 61 del
Seznam režijskih gostovanj Cirila Debevca v letih 56/63.
Slovensko narodno gledališče — Maribor: Puccini — Tosca, Švara — Slovo od mladosti, Offenbach — Hoffmannove pripovedke, Verdi — Aida, Smareglia — Istrska svatba, Liebermann — Sola za žene, Wolf-Ferrari — Štirje grobijani, Mozart — Don Juan.
Narodno kazalište Ivan Zajc — Rijeka: Wolf-Ferrari — Štirje grobijani.
Mestno gledališče — Celovec: Gounod — Faust.
V	sklopu gostovanj ljubljanske Opere: Passau: Verdi — Othello, Smetana — Prodana nevesta. Celovec: Verdi: — Nabucco, Gotovac — Ero z onega sveta, Wolf Ferrari — Štirje grobijani.
196
REŽISER LESKOVŠEK
V	ITALIJI IN NEMČIJI
Režiser naše Opere Hinko Leskovšek je za gostovanje zagrebške Opere v Italiji režijsko pripravil Čajkovskega »Pikovo damo«. Premiera v znanem neapeljskem teatru San Carlo je bila 12. januarja 63. Pri zelo uspeli uprizoritvi je sodeloval tudi dirigent Samo Hubad in hkrati z Leskovškom doživel izredno lep sprejem. Našega režiserja je takoj po premieri povabil intendant neapeljskega gledališča na samostojno gostovanje v prihodnji sezoni. Z Lovrom Matačičem kot dirigentom pa bo Hinko Leskovšek v prihodnji sezoni gostoval tudi na Siciliji, kjer bo v Palermu režiral eno od Wagnerjevih oper.
Omeniti moramo, da so pri izvedbi »Pikove dame« nastopili med drugimi tudi priznani pevci Marijana Radev (Grofica), Vladimir Ruždjak (Jelecki) in odlični bolgarski tenorist Ljubomir Bodurov (Herman).
Nekaj kritik:
»ROMA«. (Francesco Canessa).
Režija Hinka Leskovška je s sugestivno kromatiko luči prikazala atmosfero okolja. To je tehnika, ki je povsem proti tradiciji in je na italijanskih odrih žal še ne poznamo dobro. Rezultati take tehnike in režije so bili — po našem mnenju — najboljši.
»IL MATTINO«. (L. d. L.)
PRETRESLJIVA UPRIZORITEV.
Globoko povezana z vsebino in glasbo opere je bila režija Hinka Leskovška.
»VUNITA«. (Sandro Rossi).
VELIK USPEH V SAN CARLU.
Hinko Leskovšek, režiser tega velikega spektakla, je znal dati vsaki epizodi sugestivno atmosfero in jo poudariti z bogato igro luči
»IL TEMPO«.
OPERA ČAJKOVSKEGA JE DOŽIVELA VELIK USPEH.
Režija Hinka Leskovška je bila izvrstna.
Iz Neaplja je Hinko Leskovšek odpotoval v Reggio Emilio. Modeno in Bologno, kjer je z ansamblom naše Opere gostoval kot režiser Prokofjeva opere »Zaljubljen v tri oranže«. (Ocene smo objavili v prejšnji številki Gledališkega lista).
Nato pa je režiser Leskovšek gostoval še v Nemčiji, kjer je v Frankfurtu režiral Modesta Musorgskega »Hovanščino«. Premiera je bila 6. marca 1963. Dirigiral je Lovro Matačič, scenograf pa je bil Hein Heckroth, ki ga naše občinstvo pozna kot scenografa filmov Rdeči čeveljčki in Hoffmannove pripovedke, trenutno pa je scenograf filmske upodobitve Beraške opere.
V	»Hovanščini« so glavne vloge peli zvečine bayreuthski pevci
—	Fritz Crass, Uršula Boese in drugi.
Ocene:
»FRANKFURTER ZEITUNG«. (Andreas Razumowski).
19'
Režiser Hinko Leskovšek — ki je to delo postavil že v Berlinu — in scenograf Heckroth sta nam uspela pričarati učinkovite slike. Predstava je bila za vse velik uspeh.
»FRANKFURTER RUNDSCHAU«. (H. H.)
Režiser Leskovšek ni dal operi le veličastnega zaključka, temveč je pokazal kvaliteto dobrega slikarja velikih živih slik — ne da bi zanemaril realistične detajle velikih ljudskih scen.
»FRANKFURTER ALLGEMEINE«.
VELIK USPEH OPERE MUSORGSKEGA.
Pričarati svet ljudstva in se mu približati, to je bila tudi osnovna koncepcija sugestivne režije Hinka Leskovška.
Zaključno kolo v »Eru«. (Koreografijo Pie in Pina Mlakarja obnovil Stane Polik)
NAŠIM POSLUŠALCEM IN GLEDALCEM,
BRALCEM GLEDALIŠKEGA LISTA IN LJUBITELJEM OPERNE UMETNOSTI SPOROČAMO, DA BOMO (V ZALOŽBI SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA, PREDSTAVNIK SMILJAN SAMEC, UREDNIK MITJA ŠARABON) PRIČELI IZDAJATI ZBIR KO OPERNIH BESEDIL. V PRIKUPNI OPREMI ABS. ARCH. ZDRAVKA VATOVCA BODO ŠE V TEJ SEZONI IZŠLI TRIJE ZVEZKI, IN SICER:
GIACOMO PUCCINI — LA BOHEME. PREVOD: NIKO ŠTRITOF;
GIUSEPPE VERDI — RIGOLETTO. PREVOD: SMILJAN SAMEC;
NIKOLAJ RIMSKI — KORSAKOV — ZLATI PETELIN. PREVOD : MITJA ŠARABON.
198
GOSTOVANJE NAŠE OPERE
V	CELOVCU
Brali in poslušali smo že odmeve z našega gostovanja v sosednji Koroški. Izreden uspeh vseh naših ansamblov, dirigentov, režiserjev itd. pa naj še bolj osvetlijo celotne ocene celovških dnevnikov, ki v najlepši luči potrjujejo vrhunske dosežke našega dela.
KULTURNA IZMENJAVA UTRJUJE PRIJATELJSKE ODNOSE MED NARODI.
VESTNIK, CELOVEC, 1. MARCA 1963.
»Skoraj 13 let je od tega, ko smo prvič po veliki katastrofi druge svetovne vojne imeli v Celovcu priložnost srečati in slišati ljubljansko Opero. Takratno gostovanje je organizirala Slovenska
Tenorist Miro Brajnik v naslovni vlogi Gotovčevega »Era«. (Dirigent: Ciril Cvetko, režiser: Ciril Debevec)
199
Sopranistka Vilma Bukovčeva kot Djula v Gotovčevem »Eru z onega sveta«
prosvetna zveza pod vodstvom dr. Zwittra, ki je s tem položila temelje plodni kulturni izmenjavi. Veseli nas, da je ta kulturna izmenjava spet privedla do stičnih točk med Koroško in Slovenijo,« je med drugim dejal deželni glavar Ferdinand Wedenig na sprejemu, ki ga je priredil v soboto zvečer v čast delegaciji predstavnikov kulturnega in javnega življenja Slovenije in celotnemu ansamblu ljubljanske Opere.
Ko se je zahvalil gostom iz Slovenije, ki so nas obiskali kot umetniki in nosilci kulture, za vtise, s katerimi so nam dali — kakor je dejal deželni glavar — »veliko moč za življenje«, je izra zil upanje, »da ta obisk ni bil zadnji, saj taka srečanja utrjujejo naše dobre sosedske odnose. Lahko smo namreč prepričani, da državne meje, ki teoretično ločijo narode, postajajo danes Uuzo-rične, kajti narodi hočejo živeti skupaj, in delovni ljudje, povsod, kjer živijo, stremijo za sožitjem«.
V	imenu gostov se je deželnemu glavarju zahvalil vodja delegacije iz Slovenije in predsednik Slovenske akademije znanosti
200
Sopranistka Zlata Ognjanovičeva kot Djula v Gotovčevem »Eru z onega sveta«
in umetnosti dr. Josip Vidmar, ki je med drugim poudaril: »Današnja manifestacija je bila res to, kar ves svet razume kot dobro odrsko umetnost. Toda dobra odrska umetnost ni samo oder in niso le umetniki, marveč je to tudi publika, ki popolnoma razume in se zna vživeti v umetnost, zato se zahvaljujem za izkazano razumevanje.
Ob tej priložnosti bi hotel še navesti dejstvo, da smo v Sloveniji prav te dni dobili prevod ene najbolj pomembnih knjig;, kar jih je izšlo v Avstriji, to je roman »Mož brez posebnosti« vašega znanega pisatelja Roberta Musila, ki ga ves zahodni svet šteje med velike umetnike. Ne omenjam tega zato, ker delamo za medsebojno razumevanje, marveč hočem dati izraza veselju, da smo spoznali res velikega umetnika vaše dežele. Današnja prireditev pa je velika manifestacija kulturnega življenja — in mislim, če se bo ta izmenjava nadaljevala na vseh področjih, bodo meje res izginile za vse, ki hočejo sodelovati in živeti v miru. To je velika naloga današnjega človeštva ter močna sila proti atomskemu orožju in proti vsem tistim, ki delajo proti človeštvu.«
201
Sprejema so se udeležili predsednik deželnega zbora Rudolf Tillian, prvi namestnik deželnega glavarja Krassnig, deželni svetnik dr. Kerstnig, celovški župan Ausserwinkler, vodja kulturnega oddelka deželne vlade, dvorni svetnik dr. Rudan, intendant celovškega Mestnega gledališča Bdhm, francoski konzul v Celovcu Griebichler ter številni drugi predstavniki kulturnega in političnega življenja Koroške ter zastopniki koroških Slovencev.
S slovenske strani pa so bili poleg celotnega ansambla ljubljanske Opere pod vodstvom ravnatelja Žebreta navzoči predsednik SAZU dr. Vidmar, član Izvršnega sveta Ljudske skupščine Slovenije Ribičič, predsednik Mestnega ljudskega odbora Ljubljane inž. Tepina, sekretar Sveta za znanost in kulturo Poljanšek, član Glavnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Lubej, svetnik Izvršnega sveta Ljudske skupščine Slovenije in šef protokola Jančigaj ter jugoslovanski generalni konzul v Celovcu Trampuž s člani generalnega konzulata.
RIGOLETTO — KULTURNO DOŽIVETJE.
VESTNIK, CELOVEC, 1. MARCA 1963.
Ob letošnji desetletnici oficialne kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo je Opera SNG gostovala v celovškem Mestnem gledališču z Verdijevo opero »Rigoletto«. Verjetno je 150-letnica rojstva tega velikega italijanskega mojstra vzrok, da je bil pri letošnji izmenjavi na repertoarju ponovno Verdi.
Kakor povsod, »Rigoletto« tudi celovški publiki ni neznan in se v rednih presledkih vedno spet pojavlja na celovškem odru. Kljub temu ali morda ravno zaradi tega je bila uprizoritev tega dela po ljubljanski Operi resnično kulturno doživetje. Mogoče smo doživeli eno ali drugo vlogo prav pri zadnji celovški uprizoritvi v boljši zasedbi, a nikdar v Celovcu še ni bilo to delo podano v celoti na tako visokem nivoju, v tako harmonični skladnosti med orkestrom in solisti z zborom, kakor smo to doživeli na sobotni uprizoritvi ljubljanskih gostov. To je zlasti zasluga dirigenta Demetrija 2ebreta, ki smo mu iz srca hvaležni za izjemni umetniški užitek.
Nosilec glavne vloge Samo Smerkolj je bil Rigoletto, kakršnega si človek predstavlja in želi. Njegova kreacija Rigoletta je bila tako pevsko kot igralsko neprekosljiva; kar od začetka je zgrabil vse navzoče in jih zadržal v fascinaciji vse do tragičnega konca. Vse priznanje zasluži tudi Rajko Koritnik, ki je že s svojo blestečo postavo, zlasti pa tudi s svojim tenorskim bleskom bil pravi renesančni vojvoda, vihrav, neizbirčen veseljak in ljubimec. Se posebej moramo omeniti Ladka Korošca v vlogi Sparafucila ne le zaradi njegovega edinstvenega glasu, marveč tudi zaradi čudovitega oblikovanja te karakterno nelepe figure.
Tudi ostali solisti — Nada Vidmarjeva kot Gilda, Božena Gla-vakova kot Magdalena, Vanda Ziherlova kot Giovanna, Danilo Merlak kot Monterone, Vladimir Dolničar kot Marullo in Ivo Anžlovar kot Ceprano — so s svojim brezhibnim petjem in s svojo odlično igro enakovredno doprinesli svoj delež k uspehu predstave.
Drago Fišer je s svojo nešablonsko režijo pokazal renesančni svet v vsej pestrosti in življenjski veselosti, medtem ko je scenograf Doriao Sokolu: s svojo arhitektonsko kompozicijo današnjim prijemom ustrezno le simbolično nakazal prostore. Ostane orne-
202
niti še lepe kostume, ki so še prav posebno podčrtali svetli svet renesančnega časa, ki je prišel do izraza tudi v očarljivem nastopu baleta v koreografiji Metoda Jerasa.
Celotnemu vtisu večera je dala duška popolnoma razprodana hiša ob navzočnosti najvišjih predstavnikov dežele in prestolnice, ki so se z nenehnim aplavzom zahvaljevali gostom — umetnikom.
ERO Z ONEGA SVETA — ENAK UMETNIŠKI UŽITEK.
VESTNIK, CELOVEC, 1. MARCA 1963.
Ne bi ravno pritrdili nekaterim kritikom, ki trdijo, da je bil nedeljski nastop ljubljanskih gostov z Gotovčevo opero »Ero z onega sveta« stopnjevanje ali višek v tej kulturni izmenjavi. Težka je namreč taka primerjava, ker gre vendar za dve popolnoma različni deli. Drži pa, da bi mogoče v bodoče le kazalo tudi na večerni predstavi nastopiti z izvirnim slovenskim ali vsaj slovanskim delom. To je bila želja kritike že po lanski predstavi Kozi-
Bogdana Stritarjeva (Doma) in Josip Šutej (Mica) v naši uprizoritvi Gotovčevega »Era«
203
novega »Ekvinokcija«, kakor prihaja ta želja do izraza tudi v letošnjih kritikah predstav te kulturne izmenjave. Zato smo koroški deželni vladi upravičeno hvaležni, da omogoča Slovenski prosvetni zvezi ob vsaki kulturni izmenjavi prirediti še posebno predstavo po možnosti izvirnega slovenskega ali slovanskega dela.
Brez dvoma pa je tako delo v izvedbi slovenskega ansambla bolj živo in življenjsko, posebno če gre za tako mojstrovino, kakor pri operi »Ero z onega sveta«, ki združuje vse vrste barvite južnoslovanske narodne folklore, to je glasbo, poezijo, ples in nošo. K temu je bila predstava ljubljanske Opere na pustno nedeljo na tako izjemno visoki ravni, da je težko najti izraze zahvale tako dirigentu kot solistom, zboru in baletu.
Dirigent Ciril Cvetko je s svojim orkestrom pričaral vso zakladnico prelepih narodnih melodij, polnih vedrine in razigranosti, da je publika v mogočnem kolu na koncu vizualno in zlasti slušno doživela čudoviti svet sončne Dalmacije.
Prav tako so dali dogajanju na odru resnično življenje solisti, ki so prepričljivo oblikovali posamezne originalne like. Vilma Bukovčeva si je s svojim glasom in tudi s svojim šarmom kot Djula takoj od začetka osvojila vso publiko. Kmeta Marka je inter-pretiral Ladko Korošec z mnogo smisla za komiko te vloge, tako v nedosegljivi igri kot v načinu petja. Polnovredno se mu je pridružila v igri in petju Bogdana Stritarjeva kot Doma — njegova žena. Tudi manjše vloge (mlinar — Edvard Sršen, pastir — Vanda Ziherl) niso zaostajale za glavnimi vlogami.
Josip Šutej kot Ero posebno ob spominu na Gostiča, ki je v isti vlogi gostoval na celovškem odru pred 13 leti, pevsko ni popolnoma prepričal, je pa bil v igri tembolj prepričljiv. Motilo pa je posebno slovensko publiko, da je pel v izvirnem hrvaškem jeziku, ki ga koroški Slovenci na žalost niso dovolj razumeli.
Čudovit je bil mogočni zbor, ki ga je naštudiral Jože Hanc in ki je obogatil živahne prizore, ki so v režiji (Ciril Debevec), sceni (arh. Sveta Jovanovič) in kostumih (Mija Jarčeva) pričarali na oder vtisov polno celoto.
Zlasti je navdušil številni balet v koreografiji Pie in Pina Mlakarja, balet, katerega mogočno k61o na koncu je naravnost izzvalo prekipevajoči aplavz, s katerim sta drage goste obdarili slovenska in nemška koroška publika po nedeljski predstavi.
GOSTOVANJE LJUBLJANSKE OPERE V CELOVCU.
NAŠ TEDNIK — KRONIKA, CELOVEC, 28. FEBRUARJA 1963.
Deset let je od tega, odkar je ljubljanska Opera prvič gostovala na odru celovškega Mestnega gledališča z Dvorakovo »Rusal-ko« in s tem položila temelj plodoviti kulturni izmenjavi med Koroško in Slovenijo. V gledališkem listu celovškega Mestnega gledališča poudarjajo važnost takih kulturnih izmenjav predvsem za obmejna kulturna mesta, kot sta Celovec in Ljubljana. Ljubljanska Opera si je s svojimi gostovanji v Celovcu, katerih višek so predstavljali Rossinijev »Seviljski brivec«, Wolf-Ferrarijevi »Štirje grobijani«, Verdijev »Nabucco« ter »Ekvinokcij« Marijana Kozine, pridobila sloves ansambla z evropskim formatom. Prav posebno se je celovški publiki priljubil buffobasist Ladko Korošec v svojih dognanih in izvrstno zapetih buffo-vlogah. V luči Verdijevega leta
—	Verdi je bil rojen leta 1813 — si je ljubljanska Opera za letošnje
204
Basist Ladko Korošec kot gazda Marko v Gotovčevem »Eru z onega sveta«
gostovanje izbrala eno izmed najboljših stvaritev velikega italijanskega mojstra — »Rigoletto«.
V	izvrstni zasedbi z baritonom Samom Smerkoljem kot Rigo-lettom na čelu ter z Rajkom Koritnikom kot knezom in Ladkom Korošcem kot morilcem Sparafucilom, so se v čistih in negovanih glasovih moških vlog uveljavili že znani ljubljanski pevci. Njim ob strani sta zablestela izvrstni koloraturni sopran Nade Vidmarjeve in Alt Božene Glavakove.
Danilo Merlak pa je ustvaril s svojo kletvijo tragično in skrivnostno ozračje. Tudi manjše vloge so bile izvrstno zasedene in so prav tako kot ubrani moški zbor prikazale visoko pevsko kulturo.
Režija Draga Fišerja ter taktirka Demetrija Zebreta pa sta zagotovili solidno in precizno uprizoritev, ki so jo odlikovali še kostumi Alenke Bartlove ter scena Doriana Sokoliča.
Po predstavi je koroški deželni glavar priredil ljubljanskim gostom sprejem v prostorih deželne vlade, ki so se ga udeležili
205
tudi številni zastopniki javnega življenja na Koroškem in v Sloveniji.
Dan nato pa so se člani ljubljanske Opere izkazali kot izvrstni interpreti tudi v drugem opernem delu ter z uprizoritvijo Gotovčevega »Era z onega sveta« še stopnjevali uspeh prejšnjega večera. Ta opera je bila sama po sebi veliko bolj v smislu kulturne izmenjave, saj je že s svojimi motivi in melodijami odprla veliko zakladnico jugoslovanske folklore. Ladko Korošec, ki smo ga prejšnji večer videli kot morilca, je sedaj kot kmet Marko razvil vse svoje igralske, pevske in humoristične zmožnosti. Ob strani mu je bila izvrstna altistka Bogdana Stritarjeva. V sijajni harmoniji sta se znašla glasova Vilme Bukovčeve (mlada in lepa Djula) ter njenega snubca Mice (Josip Šutej, ki je vskočil za svojega kolego In je pel v hrvaščini). Odlikoval se je prav posebno še Edvard Sršen kot mlinar Sima, Vanda Ziherl in Anton Gašperšič pa sta se uspešno uvrstila med ostale soliste. Tokrat je bila režija v rokah Cirila Debevca, taktirko pa je vodil Ciril Cvetko.
Vsekakor je ljubljanska Opera s tema svojima uprizoritvama na novo potrdila svoj sloves, njen uspeh pa je najboljša in nesporna podlaga prihodnjim gostovanjem.
ALLGEMEINE BAUERN—ZEITUNG, CELOVEC, 2.3.1963. LEPI GLASOVI LJUBLJANSKE OPERE
Z gostovanjem v dveh zaporednih dneh, ko je uprizorila deli »Rigoletto« in »Ero z onega sveta«, je ljubljanska Opera pred razprodano hišo razveselila koroške ljubitelje opere.
Za obletnico Verdijevega rojstva (roj. 1813) je ljubljanska Opera z uprizoritvijo »Rigoletta« očividno pokazala najboljše, kar premore. Pevci s SAMOM SMERKOLJEM na čelu in v glavni vlogi
—	bleščeč, dobro izšolan bariton — so v Celovcu doživeli pravo zmagoslavje. RAJKO KORITNIK (Mantovski vojvoda) je tenor, ki po zvočnosti glasu prekaša celo Italijane. NADA VIDMAR (Gilda) se je polagoma sprostila in je bila v prizoru umiranja, ko smo občudovali njen piano, izredno učinkovita. DANILO MERLAK (Monterone) je mogočen in izrazit bas, LADKO KOROŠEC učinkovit Sparafučile, BOŽENA GLAVAK (Magdalena) altistka, kakršne tu skorajda še nismo čuli, zbor je bil discipliniran in izurjen. DEMETRIJ ŽEBRE je z gotovostjo vodil zvočen orkester. Za izvrstno režijo (ob zelo dobri sceneriji) je poskrbel DRAGO FIŠER. Vsi ti izvajalci so pripomogli, da je bila predstava pravo doživetje.
S pristno ljudsko opero, ki je grajena na folklornih motivih, »Ero z onega sveta« Jakova Gotovca, so Ljubljančani pokazali, da so tudi sijajni igralci, ki izžarevajo radost in dobro voljo. Tu bi želel najprej omeniti balet pod vodstvom PIE IN PINA MLAKARJA. Bil je res prava paša za oči! Domiselna režija (CIRIL DEBEVEC), ustrezna, sonce in vedrino izžarevajoča scenerija, orkester z dirigentom CIRILOM CVETKOM (čarovnikom s taktirko, ki zna sprostiti ritem in zveneče melodije) — vse to je tvorilo razkošen okvir operi. LADKO KOROŠEC (kmet Marko), čigar bas se je spet mogočno razlegal po avditoriju, je bil sijajen igralec. BOGDANA STRITAR je altistka, ki spominja na Nikolai-dijevo iz dunajske državne Opere. VILMA BUKOVEC ima
206
izbrano čist sopran, ki doseže vsakršno višino. JOSIP ŠUTEJ je metalno obarvan in razsežen tenor. EDVARD SRŠEN je bil v vlogi Mlinarja pevsko in igralsko na višku. — Poslušali bi jih prav radi dvakrat toliko časa, kolikor je trajala opera.
Priznam, da ne razumem niti besede slovenski. In vendar sem, kakor toliko drugih meni enakih poslušalcev, zaradi izredne igralske sposobnosti izvajalcev, zlahka sledil dogajanju.
Naj še pripomnim, da je jasnost izražanja Slovencev nepre-kosljiva in je lahko za vzor mnogim drugim pevcem. Ljubljanska Opera, ki — kot smo izvedeli — gostuje tudi v Zagrebu, Sarajevu in Beogradu, zasluži vso hvalo. In publika ni štedila z njo. Videli smo, da so jo bili pevci veseli.
KARNTEN LANDES—ZEITUNG, 1.3.1963. (H. S.)
KULTURNA IZMENJAVA: SLOVENIJA-KOROŠKA »RIGOLETTO« IN »ERO Z ONEGA SVETA«
V okviru sedanje kulturne izmenjave nas je ob koncu tedna spet obiskala ljubljanska Opera, ki je letos, kot že večkrat, uprizorila dve različni operi: Verdijev »Rigoletto« za oficialno večerno predstavo in »Ero z onega sveta« sodobnika Gotovca za naslednje popoldne. Kot vselej smo bili tudi tokrat priče pomembnim dosežkom v operni umetnosti.
VERDIJEVA DRAMATIKA.
Uprizoritev »Rigoletta« se je predvsem odlikovala zaradi izrednega lika, ki ga je v naslovni vlogi upodobil SAMO SMERKOLJ (lani smo občudovali njegovo pevsko znanje v »Nabuccu«). Letos pa je imel priliko, da pokaže tudi svoj igralski dar. Pel in igral je Rigoletta tako, tla nam je postala njegova mračna usoda vprav otipljiva. Njegov temni in globoki bariton je z lahkoto zmagoval vsa težavna mesta vloge. Zelo je ugajal tudi mladi tenorist RAJKO KORITNIK in je pokazal v vlogi Vojvode elegantni, visoki in dobro obvladani glas, ki je zmožen še nadaljnjega šolanja. DANILO MERLAK je pel častitljivega Monterona z močnim glasom, LADKO KOROŠEC je Sparafucilu pridal mrtvaško-humoristične poteze. IVO ANŽLOVAR je bil pomemben Ceprano. Tudi ANTON PRUS (Marullo) in DRAGO ČUDEN (Borsa) sta se uveljavila v manjših vlogah.
V vlogi Gilde je nastopila NADA VIDMAR s tehnično dobro izšolanim, zvenečim glasom in je dosegla vrhunec v tretjem dejanju, ki je sploh bilo najmočnejše. BOŽENA GLAVAK je pela majhno, a težko vlogo Magdalene z zanosnim altom, MANJA MLEJNIK je bila ljubka grofica Ceprano. VANDA ZIHERL, VLADIMIR DOLNIČAR IN VERA LACIC so prav tako pripomogli k skupnemu uspehu.
Posebno uspela je bila režija DRAGA FIŠERJA, ki je bil prepričljiv predvsem v množičnih prizorih. Razumljivo je, da orkester v nevajeni okolici ni vselej enakomerno igral, vendar je bilo vodstvo DEMETRIJA ŽEBRETA neoporečno. Zelo je ugajal moški zbor (JOŽE HANC), uspeli so bili kostumi (ALENKA BARTL), maske in lasulje (JANEZ MIRTIČ IN TONČKA UDERMAN). Menjajoča sc scenerija DORIANA SOKOLICA je bila očividno namenjena potovanju, a se je dobro ujemala s celoto.
207
SODOBNI »ERO«.
Pravo kulturno izmenjavo smo doživeli šele naslednji dan, ko so Ljubljančani uprizorili opero »Ero z onega sveta« dalmatinskega skladatelja Jakova Gotovca. (Ce bi bili predstavi zamenjali, bi morda pozdravili to zamisel.) Tudi v tem opernem delu, ki je bilo v Celovcu drugič uprizorjeno, je ugajala prepričljiva uprizoritev z lepimi glasovi.
Gotovčeva glasba izhaja iz narodne glasbe, ki jo skladatelj včasih uporablja v originalu, včasih pa jo priredi in se pri tem opira na Smetanove in Janačkove metode. Značilni so široko zasnovani zborovski prizori. Vendar pa igrata tudi humor in šala svojo vlogo v tej glasbi. Temu ustrezno je bilo tudi glasbeno vodstvo CIRILA CVETKA, ki je izdelal predvsem barvitost partiture. Režija CIRILA DEBEVCA je poskrbela za živahnost in gibanje. Ugajala je svetla scenerija in je z razkošnimi kostumi (MIJA
Josip Sutej (Miča) in Vilma Bukovčeva (Djula) v našem »Eru«
208
JARC) ustrezala operi, ki bi najbrže prijetno zvenela tudi v nemškem jeziku.
Na čelu uprizoritve je bil LADKO KOROŠEC, ki je tokrat uveljavil svoj mogočni bas, svojo močno osebnost in komiko. Ob strani mu je stala BOGDANA STRITAR, ki ima prav tako pomemben dar za komiko. VILMA BUKOVEC v vlogi Djule je ble-stela s svojim voljnim, svetlim in lepim sopranom. Z JOSIPOM ŠUTEJEM (Miča-Ero) sta bila čeden in prikupno vigran par, EDVARD SRŠEN v vlogi mlinarja Sime je dokazal, da ima močan in predvsem obsežen bariton. V manjših vlogah sta ustrezno nastopala VANDA ZIHERL in ANTON GAŠPERŠIČ.
KARNTNER VOLKSBLATT ST. 9. (P.)
GOSTOVANJE LJUBLJANSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA
Preteklo soboto in nedeljo je v okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo v Celovcu gostovalo ljubljansko Narodno gledališče z Verdijevo opero »Rigoletto« in z opero »Ero z onega sveta« Jakova Gotovca. Obe predstavi sta izredno uspeli in sta bili zelo dobro obiskani.
Opero »Rigoletto« je režiral DRAGO FIŠER. To je opravil spretno in domiselno posebno v velikih prizorih in je z veščo roko vodil dogajanje. Kostumi ALENKE BARTLOVE so razkošno blesteli, scenerijo DORIAN ASOKOLICA so z lahkoto menjavali in je bila zato prav primerna za gostovanje. DEMETRIJ 2EBRE je vzorno in s sigurno roko vodil orkester, tako da je Verdijeva glasba polno zvenela. Iz harmoničnega ansambla je v vodilni vlogi izstopal SAMO SMERKOLJ. S svojim barvitim in prijetnim baritonom je izpolnil vse naše želje in njegova igra je učinkovala pretresljivo. V tretjem dejanju je NADA VIDMAR v vlogi Gilde dosegla vrhunec. LADKO KOROŠEC je s temnim basom in v grozljivem kostumu pel Sparafucila tako lepo, kot je to sploh mogoče pri tem odbijajočem liku. BOŽENA GLAVAK je pela Magdaleno. Manjše vloge so bile zasedene z zanesljivimi pevci: DANILO MERLAK (Monterone), ANTON PRUS (Marullo), DRAGO ČUDEN (Borsa), IVO AN2LOVAR (Ceprano), MANJA MLEJNIK (Grofica), VANDA ZIHERL (Giovanna), VLADIMIR DOLNIČAR (Častnik) in VERA LACIC (Paž). Povedati je treba še, da je RAJKO KORITNIK zaigral živahnega Vojvodo in da je pel s presenetljivo lahkoto in z bleščečim glasom, tako, da smo se ga vsi razveselili. Posebno pohvalo zasluži zbor, ki ga je vodil JOŽE HANC. Tudi balet je izpolnil svojo nalogo (koreograf: METOD JERAS).
Druga opera nam je že znana. Uprizoritev je bila slavnostna in bi jo po enovitosti in pestrem razkošju komajda še moglo prekositi kakšno drugo delo. JOSIP ŠUTEJ je glavno vlogo pel prav tako briljantno, kakor VILMA BUKOVEC Djulo. LADKO KOROŠEC je tokrat pokazal svojo veselo stran in BOGDANA STRITAR je v vlogi njegove žene blestela z lepim altom. Mlinarja je odlično pel in igral EDVARD SRŠEN. V vlogah Pastirčka in Hlapca sta pela VANDA ZIHERL in ANTON GAŠPERŠIČ. CIRIL DEBEVEC je poskrbel za mojstrsko in okretno režijo, SVETA JOVANOVIČ za scenerijo, MIJA JARC za kostume, PIA in PINO MLAKAR za izredno uspeli balet in JOŽE HANC za zbor.
200
Ladko Korošec (Marko) in Vera Klemenškova (Doma) v Gotovčevem »Eru z onega sveta«
CIRIL CVETKO je temperamentno dirigiral. Vsi sodelujoči so se z navdušenjem predali svoji nalogi in poslušalci so se jim pri obeh predstavah zahvaljevali s ploskanjem brez konca in kraja.
VOLKSZEITUNG (Th. H.)
LJUBLJANSKA OPERA GOSTUJE.
»RIGOLETTO«
V	Verdijevem letu — mojster se je rodil kakor VVagner v letu 1813 — so Ljubljančani postavili na program Verdijev »Rigoletto«, s čimer so dali že desetletni kulturni izmenjavi med Koroško in Slovenijo poseben poudarek. S to opero je Verdi utemeljil svojo svetovno slavo. Njene arije in ansambelski prizori razodevajo genialno izvirnost in domiselnost duhovnega in scenskega izražanja. Pretresljiva je arija, porojena iz bolečine, ki jo poje dvorni norec in igra šaljivca pred dvorjani; vsepovsod znana je arija lahkomiselnega vojvode »Zenska je tičica...« in
210
močno učinkovit je kvartet, kjer teatralnost prehaja v območje tragike.
V	središču dogajanja je vloga Rigoletta. S svežim in v vseh legah lepo donečim baritonom in z dobro premišljeno igro je SAMO SMERKOLJ povzdignil to vlogo v najvišji dosežek večera. Z bleščečim belcanto tenorjem je RAJKO KORITNIK upodobil Vojvodo, polnega življenjske radosti in nas je prepričal. NADA VIDMAR je z uspelimi koloraturami okrasila petje sanjave Gilde in je v trenutkih obupa dosegla višek dramatičnosti. Monteronova kletev, ki jo je s krepkim basom pel DANILO MERLAK, je ustvarila tragično vzdušje. LADKO KOROŠEC je bil učinkovit Spara-fucile in BOŽENA GLAVAK je z dragocenim altom pela vlogo Magdalene. Muzikalno sigurni in igralsko uspeli so bili pevci manjših vlog in moški zbor se je odlikoval po dinamičnem in jasno čistem petju.
K vsemu temu sta se priključila pametno premišljena režija DRAGA FIŠERJA in solidna igra orkestra pod stvarno mirnim vodstvom DEMETRIJA ŽEBRETA. Scenerija, kostumi, razsvetljava in dobro tekoči tehnični aparat so tvorili pravi okvir predstavi, ki je pomenila ponovno Verdijevo zmagoslavje in je ljubljanski Operi prinesla novih lovorik. Poslušalci v razprodanem avditoriju so navdušeno ploskali in neštetokrat priklicali odlične soliste pred zastor.
»ERO Z ONEGA SVETA«
S to odrsko učinkovito, v ljudstvu zakoreninjeno komično opero skladatelja Jakova Gotovca, so Ljubljančani še stopnjevali uspeh prejšnjega večera. Kolorit nadvse živahnega dogajanja in glasba iz prvinskih vrelcev sta nudila sijajnim solistom in donečemu, preko 50 članov številnemu zboru vse možnosti, da se z vso pevsko in igralsko radostjo izžive v elementu svoje domovine. Domiselni skladatelj govori svojo lastno govorico: v bleščečo partituro vnaša dragocene melodije, harmonije in ritme. Njegovo znanje je najboljšega formata. V živahni režiji (CIRIL DEBEVEC) in v sončni sceneriji (SVETA JOVANOVIČ) se delo stopnjuje od dejanja do dejanja, dokler ga ne zaključi ognjevito kolo, ki ga pleše odlični balet — (domiselno sta ga naštudirala PIA in PINO MLAKAR). Orkester, ki ga je s polnim zaletom vodil CIRIL CVETKO, je pravilno obvladoval težavno partituro in je blestel v vsej barvitosti.
Včerajšnji mrki Sparafucile LADKO KOROŠEC je s humoristično igro in z globokim basom podal kmeta Marka. Njegovo ženo Domo je s prijetnim altom pela BOGDANA STRITAR. VILMA BUKOVEC je vlogo Djule pela s cvetočim sopranom, ki se je z bleščečim tenorjem JOSIPA ŠUTEJA (vskočil je namesto obolelega kolega in je pel v srbohrvaščini) združeval v plemenitem dvospevu. Glasovno in igralsko izredno uspel je EDVARD SRŠEN v vlogi Mlinarja. Predstava je spet pomenila praznik lepih glasov, med katere so se kar najbolje vključevali pevci manjših vlog. Posebno pohvalo zaslužijo dragoceni kostumi in resnična, ljudska živahnost dogajanja na odru. Veselje izvajalcev ob petju in igri je že ob začetku predstave prešlo na številno poslušalstvo, ki se je z besnečim ploskanjem zahvaljevalo za odlično izvajanje. »Rigoletto« je bila resnično lepa predstava, »Ero z onega sveta« pa je prerasel
211
v slavnostno uprizoritev, ki je žarela v vsej dinamiki. Naj izrečem pohvalo tudi vsem nevidnim pomagačem za kulisami, ki so bistveno pripomogli k uspehu obeh predstav.
Po sobotni predstavi »Rigoletta« je bil v prostorih deželne vlade sprejem, kjer je deželni glavar Wedenig sprejel goste iz Ljubljane in številne osebnosti celovške družbe.
VOLKSVVILLE, 26.2.1963 (Franz Melichen)
NAVDUŠENJE OB LJUBLJANSKEM GOSTOVANJU
VZORNA REŽIJA »RIGOLETTA«. — BLEŠČEČE IZVAJANJE
SOLISTOV
Na tem mestu ne bi govoril o odličnikih tostran in onstran Karavank, ki so se v soboto zvečer zbrali v celovškem Mestnem gledališču, želel bi le omeniti, da je bilo letošnje gostovanje Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane v Celovcu velik družabni dogodek.
Na programu gostov je bil Verdijev »Rigoletto«. Vendar to ni bila opera, ki jo naši odri čestokrat zmašijo skupaj, temveč kompletna predstava s francoskim baletom, po koreografiji in pod vodstvom METODA JERASA, ki jasino namiguje na prvotni značaj vsebine opere, na dramo Victorja Hugoja »Le roi s’amuse«. Tudi končni duet med umirajočo Gildo in njenim očetom, ki ga skoraj vselej črtajo kot »nerealističnega«, ni manjkal. Družbeno-kritični pomen, prekletstvo mantovskega vojvode in njegovega dvorskega
Friderik Lupša (Marko) in France Langus (Sima) v naši uprizoritvi Gotovčevega »Era«
212
življenja, ki ga je izrekel Monterone, je režiser sijajno izdelal, pa tudi sicer moramo označiti režijo DRAGA FIŠERJA kot vzorno. Iz »Rigoletta« ni napravil veristične opere, ki »vleče«, temveč karakterno dramo, kjer so človeško tragične poteze izdelane do potankosti.
Za veličastno glasbeno interpretacijo dela je poskrbel DEMETRIJ ŽEBRE. Razpolagal je z močnim orkestrom, katerega člani snajo igrati z občutkom in razumom ter voljno sledijo dirigentu.
Za tukajšnje pojmovanje je bil močni zbor enkraten. Glasovni material in vodstvo (JOŽE HANC) sta prvovrstna. S kostumi (ALENKA BARTL) se nikakor ni štedilo, scenerija je bila enostavna, toda ustrezna in je nudila ugodne možnosti za gibanje solistov in v množičnih prizorih.
Vlogo Rigoletta je pel SAMO SMERKOLJ, karakterni bariton, ki je dal tragičnemu dvornemu norcu pristne človeške poteze. NADA VIDMAR v vlogi Gilde je blestela z liričnim koloraturnim sopranom, ki je ustrezal tej težki vlogi. Prav tako je ugajal RAJKO KORITNIK z liričnim tenorjem, ki še veliko obeta. V igri je bil ljubezniv in je bi bolj naklonjen šaljivemu ljubimkanju, kakor pa frivolnosti brezvestnega kneza iz renesančne dobe. Grozljivega Sparafucila je z globokim basom pel LADKO KOROŠEC. Magdaleno je z nasičenim altom idealno podala BOŽENA GLAVAKOVA. Izrazito in prepričljivo je bilo petje in igranje karakternega baritona DANILA MERLAKA v vlogi Monterona. V srednjih in manjših vlogah so z uspehom peli ANTON PRUS, DRAGO ČUDEN, IVO AN2LOVAR, MANJA MLEJNIK, VANDA ZIHERL, VLADIMIR DOLNIČAR in VERA LACIC.
Umetniki iz Ljubljane so z nenavadno skromnostjo sprejemali navdušeno ploskanje poslušalstva.
»ERO Z ONEGA SVETA« JE OSVOJIL SRCA POSLUŠALCEV
Še močnejši vtis kakor »Rigoletto« prejšnjega večera je napravila nedeljska popoldanska uprizoritev opere »Ero z ornega sveta«. Vtis je bU močnejši, ker je ansambel ljubljanskega Narodnega gledališča to opero doumel s svojim najglobljim bistvom in jo občutil v vsej naravnosti. Libreto in glasba slonita na bogati folklori Dalmacije, kjer je doma skladatelj.
Jakov Gotovac, eden izmed vodilnih skladateljev jugoslovan ske sodobne glasbe, je v tej komični operi ovil svojo glasbo, polno življenja, v pestre barve dalmatinskih narodnih noš in je segel celo do orientalskega kolorita. Poleg široke hrvatske narodne glasbe, ki se čestokrat povzpne v himno, nam v ljubezenskem duetu Era in Djule v mlinu zaveje nasproti celo italijanski operni nadih. Vedno znova pa se prerinejo v ospredje plesni ritmi, ki dosežejo vrhunec na koncu opere v prekipevajočem kolu.
Zgodbo za besedilo k tej vedri ljudski operi je Milan Begovič vzel iz stare ljudske pripovedke o jugoslovanskem Eulenspieglu Eru, ki je za časa turških osvajalcev počenjal norčije. Iz tega lika je nastal Miča, v operi Ero, ki nasprotuje skopemu kmetu in njegovi ženi in si hkrati pridobi Djulino srce.
Za odlično režijo te vedre ljudske opere je poskrbel CIRIL DEBEVEC, ki je imel srečo, da je bila glavna vloga kmeta Marka zaupana LADKU KOROŠCU. Močni in globoki bas tega umetnika, vitalni nastop, izrazita mimika in — ne nazadnje — za to vlogo
213
naravnost idealna telesna obsežnost, — vse to je pravi bas-buffo, ki si ga boljšega ne moremo predstavljati. Njegovo odlično dopolnilo je bila BOGDANA STRITAR. S svojim močnim mezzosopranom, ki igraje obvlada vse lege, in s prav tako živahno igro je bila v vsakem pogledu prepričljiva. V vlogi Djule, Markove hčerke iz prvega zakona, je nastopila VILMA BUKOVEC. Njen sopran je ugajal v vseh variacijah. JOSIP ŠUTEJ je izredno simpatično zaigral Era in je posebno v višinah blestel s svojim čistim, liričnim tenorjem. Pevsko in igralsko odličen je bil EDVARD SRŠEN v vlogi mlinarja Sime. VANDA ZIHERL (Pastirček) in ANTON GAŠPERŠIČ (Hlapec) sta v manjših vlogah prav tako ugajala.
Spet je izstopal zbor (naštudiral ga je JOŽE HANC), navduševal je balet (koreografija PIE in PINA MLAKARJA), ustrezno pestra je bila scenerija (SVETA JOVANOVIČ) in ugajali so pisani kostumi (MIJA JARC). Glasbeno vodstvo predstave CIRILA CVETKA je bilo povsem brezhibno.
V kulturni izmenjavi med Celovcem in Ljubljano pomeni prav ta ljudska jugoslovanska opera nov in bleščeč vrhunec.
DIE NEUE ZEIT, 26.2.1963. (H. Schneider)
Ob koncu tedna je v okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo v Celovcu spet gostovalo Slovensko narodno gledališče iz Ljubljane. Ne da bi hoteli podvomiti v delo in uspeh domačega gledališča, moramo priznati, da se vselej veselimo teh gostovanj in da tudi tokrat nismo bili razočarani. Ljubljana ima pevce na evropski ravni in visokih umetniških kvalitet, ima svoj stalni operni orkester, stalni simfonični orkester in stalni radijski orkester...
Sobotna uprizoritev Verdijevega »Rigoletta« je bila v marsikaterem oziru pomemhna. Posebno nenavadna je bila režija. DRAGO FIŠER je z energičnim vodstvom vseh odrskih sodelavcev dosegel odlične prizore, naravne in polne življenja. Zbor (tride set ljudi) je imel prav tako skrbno izdelane kostume kot solisti, kar je prav tako pripomoglo k celotnemu vtisu predstave. (Kostumi: ALENKA BARTL, maske in lasulje: JANEZ MIRTIČ in TONČKA UDERMAN). Ustrezne so bile kulise Doriana SOKOLI CA, ki so bile očitno prirejene za potovanje in ki so bile v vsakem dejanju drugačne. Glasbeno vodstvo je bilo poverjeno tukaj že poznanemu DEMETRIJU ZEBRETU, ki je poskrbel za solidno izvajanje orkestra in je obdržal stik med odrom in orkestrom do konca predstave. JOŽE HANC je zbor odlično pripravil.
V glavni vlogi je nastopil v Celovcu prav tako že znani SAMO SMERKOLJ, čigar Rigoletto dokazuje dolgotrajno delo, prežeto z imaterialnim fluidom umetnika. Ob lepoti njegovega temnega baritona in pronicljivosti, s katero je oblikoval tragični lik dvornega norca, smo povsem pozabili — vsaj z večino poslušalcev jc bilo tako — da ga ne razumemo in da slovenščina ni ravni idealni operni in spevni jezik. V vlogi mantovskega vojvode je RAJKO KORITNIK pokazal svoj voljni, pravi italijanski tenor, ki se ga tu in tam še drže drobci žlindre, skozi katero pa se leskeče pravo zlato, ki ga ima ta obetajoči pevec v grlu. Tudi igralsko je vojvo-do-ženskarja prepričljivo upodobil.
V vlogi Gilde, ki je pravzaprav koloraturna vloga, smo slišali NADO VIDMARJEVO. Njene kvalitete znamo ceniti že več let.
214
S svojim visokim in obvladanim organom se je kmalu vživela v predstavo in je v tretjem dejanju dosegla vrhunec.
Tudi manjše vloge so bile zaupane dobrim močem. LADKO KOROŠEC, ki je pri nas gotovo najbolj priljubljeni ljubljanski pevec, je izoblikoval skoraj ljubeznivega poklicnega morilca. Težko, četudi majhno vlogo Magdalene, je z bravuro odigrala in s čutno obarvanim altom pela BOŽENA GLAVAKOVA. DANILO MERLAK je grofu Monteronu podelil častitljivost in predirnost. IVO ANŽLOVAR je bil kot grof Ceprano mnogo več kot samo postranski lik, in MANJA MLEJNIKOVA je pokazala vso ljubkost grofice Ceprano. ANTON PRUS (Marullo), DRAGO ČUDEN (Bor-sa), VERA LACIC, VANDA ZIHERL in VLADIMIR DOLNIČAR so vsi pripomogli k uspehu, ki so ga poslušalci izrazili z dolgim ploskanjem na koncu — in — žal — tudi v sredini dejanj.
V	drugem delu svojega gostovanja je ljubljanska Opera v nedeljo popoldne uprizorila folklorno opero »Ero z onega sveta« dalmatinskega skladatelja Jakova Gotovca. Tudi pri tej predstavi so prišle do veljave vse odlike ljubljanske Opere: kvalitetni solisti, mogočni zbori in odličen balet.
Polnokrvna osebnost in temni bas LADKA KOROŠCA sta obvladovala oder. Korošec ima s svojo pevsko kulturo, zrelo umetnostjo oblikovanja in s pristnim, človeškim humorjem, prav gotovo le malo sebi enakih v Evropi. Tudi tokrat je bil odličen v vlogi Marka. VILMA BUKOVEC, ki jo pri nas že dolgo cenimo, je pela Djulo z lepim, liričnim sopranom, ki se je dobro ujemal z visokim tenorjem JOSIPA ŠUTEJA v vlogi Mice. Oba sta tudi igralsko zelo ugajala. EDVARD SRŠEN se je s svojim močnim in v višine segajočim baritonom in s komičnostjo igre predstavil kot mlinar Sima v najboljši luči. BOGDANA STRITAR je ugajala v vlogi Stare in njen mezzosopran se je prav lepo prepletal s Koroščevim glasom. V stranskih vlogah sta bila vidna VANDA ZIHERL in ANTON GAŠPERŠIČ.
Režija CIRILA DEBEVCA je ugajala zaradi življenja, ki je vladalo na odru, zaradi nenehnega gibanja in humorja, ki je značilen za delo. Zapleteno glasbo je z veščo roko dirigiral CIRIL CVETKO — in številni zbor (približno petdeset oseb) je lepo na-
A
PROTI IZČRPANOSTI
aelee,
royale
melbrosin
ZAREkOBENTE
zavod za čebelarstvo i J u 8 i 3 a n a
215
1
Študiral JOŽE HANC. Sceno — najbolj je ugajal mlin v drugem dejanju — je pripravil arh. SVETA JOVANOVIČ. Barviti kostumi so zamisel MIJE JARČEVE.
GOTOVAC ni dal svoji operi navadnega finala, temveč jo je zaključil s kolom, ki mora razveseliti vsakega koreografa. PIA in PINO MLAKAR sta ga bila očividno zelo vesela in tudi izvedba pod vodstvom STANETA POLIRA je izvrstno uspela, kar je pripomoglo k razgibanemu koncu živahne predstave.
Ljubljanske goste in številne koroške ugledne osebnosti je po predstavi sprejel deželni glavar \Vedeaiig. V svojem pozdravnem nagovoru je omenil, da traja kulturna izmenjava med obema sosednima deželama že 13 let in je doslej dala že zelo razveseljive rezultate, h katerim je treba šteti tudi tokratno operno predstavo. S tem so nastajale vedno nove stične točke med obema narodoma, ki želita pomagati pri razvoju dobrih odnosov in sčasoma izbrisati meje — tiste meje, ki so doslej ovirale povezavo med narodi. Če bomo nenehno iskali in gojili to, kar veže narode med seboj, smo na pravi poti!
SPLOŠNO
GRADBENO
PODJETJE
GROSUPLJE
GROSUPLJE
projektiramo ln izvajamo vsa gradbena dela
Telefon Grosuplje 13 Tekoči račun pri Narodni banki Grosuplje 600-21
1-18
216
vam nudi pod eno streho poceni in v veliki izbiri: modne tkanine vseh vrst, moško, žensko in otroško konfekcijo, pletenine, perilo, obutev, posodo, gospodinjske aparate, štedilnike, hladilnike, pralne stroje, pohištvo,
šivalne stroje itd.
Veleblagovnica
nama
pred Pošto
»NAMA« pred pošto prodaja vse blago
M
tudi na potrošniški kredit in
na barirane čeke.
TITAN-RAMNIR
TEHTNICE trgovske-avtomatske, balančne in gaspo-dlnjske — Uteži za tehtnice
KUHINJSKE POTREBŠČINE mlini za orehe — mlini za mak — mlini za kavo — meso rezke itd.
KLJUCAVNICE s-tavbene in za pohištvo v različnih izvedbah — Okovje za pohištvo
SPOJNI DELI za vodovodne instalacije (Fitlngi)
RAZNI TEMPER ODLITKI kot E\vart verige — odlitki za armature daljnovodov itd.
INTERTRANS-GLOBUS
Mednarodna špedicija, transporti in skladišča,
Ljubljana, Smartdnska oesta št. 152/a.
Telefon - hišna centrala 33-662 - Teleprinter 03101 Opravlja: vse špedldjske usluge v zvezi s tuzemsko in mednarodno blagovno menjavo, vse carinske posle pri uvozu in izvozu pošiljk, pregled blaga, prevoz blaga, sejemske usduge z lastno mehanizacijo, nakladanje, prekladanje, skladišči, hrani in zavaruje blago. Interesenti, zahtevajte informacije in ponudbe od oentrale podjetja tn podružnic: Beograd, Zagreb, Reka, Celje, Jesenice, Koper, Nova Gorica, Sežana, Novi Sad, Subotica.
O solidnosti opravljenih uslug se boste sami prepričali.
TRGOVSKO PODJETJE ZA IZVOZ IN UVOZ
TEH NO »II MP£X
Telefon: 23-915	_. , . _,
Ljubljana
Teleprinter: 03-190	Beethovnova 21/1
Ban. račun: 600-11-674
IMLmfoa
tovarna hranil v LJUBLJANI
proizvaja:
»PROJO«, odličen kavni nadomestek »REGINO«, pecilni prašek in vanilin sladkor »METKO«, kakaove rezine in marmornati kolač »KA-BI«, posebno kakaovo mešanico »BEBI«, pšenični zdrob
»KROKO«, specialno mešanico za krompirjevo testo »REX«, posebno začimbo »MIX«, snežni kolač
Naš cilj:
Zdrava, krepilna in cenena hranila potrošniku!
USNJE, USNJENO GALANTERIJO, ČEVLJARSKO-SEDLARSKO ORODJE IN POTREBŠČINE — AVTO GUME, TEHNIČNO GUMO — PLASTIČNE MASE, PLASTIČNO GALANTERIJO — TEHNIČNI TEKSTIL, VRVARSKE IZDELKE — ZAŠČITNA SREDSTVA — KOVINSKO GALANTERIJO — BIŽUTERIJO — DOMAČE IN UVOŽENE IGRAČE — IZBERITE
V	SORTIRANIH ZALOGAH
VELETRGOVINE
ACTDA LJUBUANA
HO I IIH BE2GRAD 6 - TELEFON: 32-394
TOVARNA ELEKTRIČNIH APARATOV LJUBLJANA, Rimska c. 17
IZDELUJE: releje za zaščito, daljinska stikala zračna do 108 A ln oljna do IS A s termično zaščito, zaščito proti požaru, programska stikala vseh vrst, aparate s področja industrijske elektronike, merilne in specialne transformatorje, signalne naprave za elektrogospodarstvo ln industrijo.
ELEKTRONABAVA
Podjetje za uvoz elektroopreme in elektroma te riala, nakup in prodaja proizvodov elektroindustrije FLRJ LJUBLJANA, RESLJEVA 18-11
Telefon: 31-058, 31-059 Telegram: Elektronabava, Ljubljana Skladišče: Črnuče tel. 382-172 dobavlja ves električni material iz uvoza in domačega trga
LJUBLJANA
GREGORČIČEVA »a
Telefoni: 30-351 22-990 22:940
COSMOS
INOZEMSKA ZASTOPSTVA LJUBLJANA, Celovška cesta 34, telefon 33-351 KONSIGNACIJSKA SKLADIŠČA — SERVIS
tiskarna toneta tomšiča
V	KNJIŽNI ZBIRKI
KULTURA IN ZGODOVINA
izdaja DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE znanstvena dela, namenjena tako strokovnjaku, ki teži k znanstvenemu širjenju obzorij, kot tudi^ drugim izobražencem, ki si utrjujejo sptošne temelje omike, ne glede 'na poklicno usmerjenost. Ta specifičnost in znanstveni pa izobraževalni cilji so približali zbirko širokemu krogu bralcev. V zbirki
KULTURA IN ZGODOVINA
bodo izšla v letu 1963 naslednja dela:
• K. E. Gilbert-H. Kulm: ZGODOVINA ESTETIKE
• Ambrogio Donini: KRATKA ZGODOVINA VERSTEV
• Vsevolod Igorjevič Avdijev: ZGODOVINA STAREGA
VZHODA
Vse tri knjige bodo imele okrog' 1700 strani, tiskane bodo na brezlesnem papirju in vezane v platno in polusnje. Cena za naročnike: platno 7200 din (12 obrokov po 600 din), polusnje 8400 din (12 obrokov po 700 din). Naročnino lahko poravnajo v mesečnih obrokih, začenši s plačevanjem v mesecu, ko se naroče. V prodaji bodo knjige znatno dražje. Naročila sprejema
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE LJUBLJANA, Mestni trg 26
Lastnik ln izdajatelj: Uprava Slovenskega narodnega ([ledallita t L J uto' ljanl. Predstavnik: Smiljan Samec. Urednik: Mitja Šarabon. — Tisk Caao-pisnega podjetja -Delo*. - V*1 v Ljubljani.