Odgovor dopisniku ,Zarje*. (S Krasa.) V 408. štev. od 14. oktabra t. 1. zgoraj imenovanega glasila jugoslovanske socialne demokracije sem čital v rubriki »Goriško« dopis »Sežana«. Ta se začenja: 17. t. m. zboruje liberalno-klerikalno učiteljsko društvo sežanskega okraja ... zmes liberalnih in klerikalnih učiteljev. Dalje navaja krumirstvo, obljublja pa še pisati o tem predmetu, da spozna ljudstvo te hinavce itd. Z dopisnikom se ne spuščam rad v polemi'ko. Saj se je sam dovolj obsodil s tem, da ni do danes nastopil javno pred učiteljstvom, atripak neprestano zabavlja in se jezi za plotom, kakor da bi bil on edini, Čisti — »brezmadežni zastopnik učiteljstva« na kršnem Krasu. Kolega! Oprosti tem vrsticam, toda zde se mi nujno potrebne. Kaj misliš doseči s tem svojim večnim rovarenjem? Se ti li zdi umestno prati umazano naše perilo v tujih listih, zabavljati čez kolege, na katere si radi šolskih zadev jezen, v javnih lokalih vpričo oseb, ki niti ne vedo, kaj si in na koga se jeziš. Govori odkrito in reci. Up mi je splaval po vodi dosegel nisem, po čemer mi  je koprnelo srce. Zato renčim in bi naj rajši vrat zavil klerikalno-liberaljaeniu uči- teljstvu.  Če si tako prepričan socialist, kakor se držiš, bi moral vedeti, da je tudi za nas, uboge pare dobra enotnost, skupnost, a da ima veljavnost tudi geslo: »Getrennt marschieren vereint schlagen!« Glede društva pa: Jeli naše društvo strankarska ali stanovska organizacija? da izkušaš na vse mogoče načine zasejati razdor med nas, izčistiti ozračje »klerikalnega duha«, o katerem ti je toliko znanega, s tem napravljaš uslugo našim nasprotnikom. Saj tako ne bo težko streti našega odpora. S tem postopanjem siliš vse, ki se ne odlikujejo s posebno energijo, da se odtujijo organizaciji in ta, namesto da bi se prenovila, peša in umira. Klerikalni mogotci ti lahko čestitajo, da jim v zaslepljenosti pomagaš rušiti temelje vzajemnosti, sloge med nami. Hočeš li, da bi učiteljstvo izmetalo iz društva vse mirne, tihe značaje? Po tvoje naj bi bili v njem sami crnogledi pesimisti, anarhisti, antimilitaristi, ljudje, ki bi s cinizmom delovali na uničevanju zadnjih sledov religiozitete, ki bi širili med iljudstvom zanikanje vsega obstoječega, v besedi in tisku, ki bi kričali, da bi odmevalo daleč v vsemirje. Vse bi moralo biti anti — vsemu opozicija, da bi se počutil dobro! Tistega pa, na katerega si izbljuval že ves svoj mogoči srd, bi morali linčati, javno onemogočiti ga, a vendar je tudi on učitelj, je tudi on trpin v našem stanu. Ravnotako bi morali tvoje krumirje nagnati s pasjim bičem, pa bi bilo rešeno naše tako razcelrano gmotno stanje. Če imaš jasno čelo, pridi rraed nas in dokaži svoje obdolžitve, pa bo dobro, tako pa veruj, da smešiš nas, a si sam najbolj smešen.