410
Zor: Moja maksima.
Dvajseti prizor.
Prejšnji.   Skozi  sredo   Otrobar,   na   desnem  komolcu   in   kolenu
oprašen, cilinder po strani; oči mize, na obrazu mu igra blaženo  top
nasmeh,   desna   roka   visi   mrtva   ob   strani. Jesihar   maha z levico.
Oba držita drug drugega nerodno pod pazduho in se opotekata
proti sredi odra.
Jesihar (precej,  ko vstopita). Namreč . . . slavni  ljudje —! Drenovec. Ojoj —¦! Ta nesrečni človek bo že zopet govoril, govoril! (Si zamaši ušesa z rokami  in se obrne  v stran). Ljudmila     I
Vernik
(se jima smejata).
Stoje:
Otrobar*          *Jesihar
Drenovec*                       *Ljudmila
*Vernik Jesihar (široko razkoračen,   tleskne s  palcem;  navdušeno).    Zbrali smo se pa vendarle! Zivio konec!
Po besedi   »zbrali«  jame padati  zaganjalo.
Moja maksima.
vJd mehkih rok, od belih rok Kot Lakoont ovit Pijem strastno iz ust ji strup Kot sladki pikolit,
Kako žari obrazek ji Kot v dnu pekla plamen, A jaz v tem plamenu gorim Na veke pogubljen.
V očeh ji niso Kerubim In niso Serafim, In Lucifer samo,la jaz Njegov sem pobratim.
Pač lepa, rajska kača si, Mehka in živa ti, In blaženstvo je, ljubica, S teboj prebivati.
Pa bodi, kača, ljubica, A jaz Laokoont, Trojanci pa zijajo naj Na nas in Helespont.
Zor.