'1.27 v luknjo. Medtem ko potegnem nahrbtnike k sebi, pripleza Stone do Ceneta. Ko jaz zlezem že dobršen del prečnice, pride Stane v luknjo in me varuje do začetka iz­ stopne prečnice. Tu si uredim stojišče v lestvicah in zabijem cel kup slabih klinov, ki pa se pozneje, ko jih Stane izbija, pokažejo celo zanj preveč trmasti. - Medtem je Cene priplezal do Staneta, varujem ga, ko pleza k meni. V dolini, pod steno, za­ gledam tri pike. To bo gotovo Muc. Ko si zavpijemo, zvem, da sta z njim še Luka in Jane. Medtem pripleza Cene do mene, naložim mu nahrbtnik, z njim na hrbtu pleza naprej. Transport nahrbtnikov čez to prečnico bi bil preveč zamotan, zato morajo nahrbtniki spet no naše r· ame. Prečnica, ki jo pleza Cene, je prav zoprna. čeprav je videti kopna, je na n1 e1 vse polno snega in ledu. Toda našega »ta lepgo Thinca« vse to ne zaustavlja preveč. Tudi težki nahrbtnik ne, in kmalu mi izgine za robom in že mu vpijem, da je konec vrvi. Zato se vrne za nekaj metrov in uredi stojišče, ki je že v lažjem svetu. Pogledam na uro: poldne je. Morebiti celo ne bo trepa bivakirati! In Muc in Jane gresta na Jalovško škrbino in nam naproti, do ne bo treba gaziti. Imenitno. Res imamo možnost, da še danes pridemo iz stene. Stane je hitro pri meni, sa j mu v tem raztežaju ni bilo treba izbiti nobenega klino. Ko rešiva manjšo vrveno »solato«, se odpravim naprej. Medtem Stane poskuša izbiti nove kline no stojišču. Sam preizkušam zanesljivost kl inov, ki jih je Cene zabil v prečnico. Ko v zadnjega vpnem vrv, skoči iz razpoke in odcingljo po vrvi. Zato tudi obema klinoma na stojišču ne zaupam preveč, vendar nimam izbire, ker ne najdem razpoke. Varujem Ceneta, ki gre mimo mene naprej, nato še Staneta, da pride do mene. Kakor na ju s Stanetom poleti, taka tudi danes Ceneta zapelje teren preveč v desno. Vendar ni nič hudega. Ko mu sledim, opazim nekaj metrov levo star klin in splezam do njega. Cene spet pleza naprej. Svet, ki je poleti razmeroma lahek, je sedaj oblit z ledom in snegom. Cene še nima derez na nogah. Ko uredi stojišče, mu zavpijem, naj si jih natakne, medtem ko bom jaz varoval Sta neta, ki si jih je že navezal. In tako gre še tri raztežaje, vendar po boljšem terenu - v glavnem po snež­ nih vesinah vse do vršne stene. 2e poleti sva s Stanetom nekaj čara la okoli izstopa in to bi rada nekako ponovilo. Vendar je sedaj več snega in ledu, tako do so plati, ki jih je za dober poldrug raztežaj, pokrite. Cene kor zbezlja čeznje, tako da naju moro Stone oba hkrati varovati. Naklonina ni prehudo in tudi dereze dobro prijemljejo, meni seveda ne, ker jih še nisem navezal. Zato mi precej pomaga vrv. BALADA ANDREJ VOVKO Nevesta se je zavila v pajčolan, kot nedosegljiva gora v novi sneg. O tvojih ustnicah sanjam. Z izsušenim srcem, sanjami, ki jih je razpršil veter, je stopil v žleb. O tvojih poljubih sanjam. Cvet je vzklil v temni, kamniti globeli. O tvoji ljubezni sanjam. Na prst mu je položila nagelj in govornik nekaj praznodonečih besed. O tebi sanjam.