Molitev najboljša pomoč v skušnjavah.
Nek star popotnik Marko je prišel v poznej noči iz daljnega popotovanja v bajto revnega knieta Martina, kamor ga je privabila luč, ki je gledala iz borne Iiišice skozi ozka okna. Da bi se od dolg« hoje nekoliko oddahnil in odpočil, prosil je Martina za prenočišče.
Trudui popotnik je šel kmalu spat. Čeravno je bila postelja terda, vendar je Marko boljše in sladkejše v njej počival nego drugekrati v naj-mehkejšej postelji.
Martin in njegova žeua pa nista mogla spati. Velika revščina ju je terla in različne misli so jima rojile po glavi, kako bi si pomogla in zlaj-šala svoj revni stan. Martin v globoke misli zatopljen je sedel na klopi pri peči. Čez nekaj časa uagloma skoči po konci, hiti k svojej ženi ter jej tiho na uho zašepta: ,,Veš kaj žena? dolgo sva si glavo lomila, kako bi si zlaj-šala naše revno življenje, pa — vse je bilo zastonj! Neostane nam tedaj drugega,- nego da si poinagamo, kakor vemo in znamo. Ali nisi videla polno mošnjo deuarjev, ktero je seboj prinesel popotnik, ki danes spi tukaj v našej hiši? Mene je njegova mošnja vsega očarala in ves večer mislim o njej.   To mosnjo si morava na vsaki način —  - "
Na te moževe besede se žena zel6 prestraši; mraz in groza jo prešine po vsem telesu. Obračala je svoj govor na vse strani, da bi tak<5 svojega moža odvernila od njegove grozovite misli. Pripovedovala mu je o dobroti božjej, ktera človeka nikoli za vselej ne zapusti, pa fcudi tara, kjer je naj-veča sila, Bog svoje pomoči ne odtegne. Predstavljala inu je veliko kazen, ktera ga čaka za njegovo hudodelstvo, pa še večo sramoto, ktera bi potem njo, ubogo siroto, zadela. — ,,Bolje je gladd umreti — pravi žena nadalje — nego da bi si pomagala s tako pregreho, ktera v nebo za maščevanje vpije." Toda vse to ni uioglo Martina odverniti od njegove namžre. Kakor obnorel rine ženo od sebe, ter za terdno sklene prišedšega popotnika to noč
— 150 —
ubiti in si njegove novee prisvojiti. S povzdignjenima rokama ga prosi žena naj odstopi od svojega pregrešnega sklepa. ,,Raje pogubi mene, ,,reče mu, ,,nego da storiš kaj žalega ubogemn popotniku. Ako pa vse moje prošnje nič ne pomagajo, zavpila boin in zbudila otroka, da te tudi on prosi s svo-jima nedolžnima ročicama, da oražeš svoj pregrešni nainen ia ne pogubiš b popotnikora vred tudi samega sebe." Taktf je govorila iu prosila uboga žena, pa zastonj so bile njene besede.
Mož se izterga svojej ženi iz naročja ter jo pahiie od sebe, a ona se zgrudi na tla ter jame jokati in moliti. Zdaj gre Martin memo posteljice, v kterej je ležalo edino dete, ktero sta imela. Nehote se ozre Martin na svojega ljubčeka, pa hitro zopet oberne oči proc od njega, in že derži za kljuko, da bi odperl vrata v čumnato, v kterej je spal popotnik, ko začne otrok v sanjah tako-le moliti:
,,Oče naš, kteri si
Polu dobrot in milosti!"
Oče Martin se oberne in postane nekoliko, a otrok nadaljuje svojo molitvico:
,,Naj povsod se poje
Sveto ime Tvoje!
Greli da nas ne zvodi
Ti med nami bodi.
Volja sveta Tvoja
Naj bo tadi moja.
Oče naš premili
Grešnikov se vsniili!"
Martinu pade nož iz roke, strah ga je, pogleda spečega otroka in po-besi oči v tla.   Otrok pa še vedno sanja in moli:
,,Prosimo posebno
Daj nam vse potrebnuj
Da se preživimo                        .
Sile ne terpimo." Oče položi roko na persi, otrok pa zopet nadaljuje:
,,Preženi vse skušnjave
Olajšaj nam težave,
Da mine vsaki plamen
Pregrešnih misli —"
,,Amen!" reče oče Martia ia solze se mu vsipljejo po bledem obrazu. — Nedolžno dete je sanjalo še naprej in v bajti revnega Martina je vladala grobna tihota. ,,Bog sam je govoril iz ust nedolžnega otroka," reče Martin čez nekoliko časa, ,,nočem grešiti in oskruniti svojih rok v kervi revnega popotnika, ampak tudi zanaprej hočem voljno prenašati vse križe in težave, ki nam je poslje ljubi Bog; v tem angelju varhu pa naj mi bode tolažba!" Še tisto uro je sklenil Martin, da se bode odsihmal skerbno varoval vsake skušnjave, ki bi ga v greh zapeljati mogla.
Drugo jutro se zbudi popotnik. Ko vstane in se obleče, zahvali se za prenočišče, verže polno mošnjo na mizo ter reče: ,,Dobri ljudje! vidim, da ste v velikej revsčini in stiski, a meae je dobri Bog bogato obdaril in mi je dal več, nego potrebujem za kratke dni svojega življenja.   Tzemite tedaj
— 151 —
ta majhni dar, pa si zlajšajte svoje nadloge in težave. Jaz si bom tukaj blizo vas kupil hišico, ker le v vašej družbi želim mirno preživeti svoje kratko življenje. Kakor vidite, sem že star in drugega ne potrebujem nego dobrega in vernega prijatelja, kteremu bi mogel zaupati svoje sercč. Sprej-jnite tedaj mojo ponudbo, poleg mene bote lehko živeli brez vseh skerbi in nevolje."   Tako je govoril starček.
Mož in žeua pa jokaje poklekneta pred blagega dobrotnika ter ga za-gotovljata, kako sta srecna, da sta v njera našla tako nenadno pomoč. Med-tem se prebudi tndi otrok, pogleda okoli sebe, pokriža se in moli svojo na-vadno juterno molitvico: ,,Perva moja misel bodi: Hvala, čast in slava
Tebi Bog Oče, Siu in sveti Duh!"
Janko Tomič   .