¦ Stevilka 18/19 petek, 8. aprila 1983,cena 10 d&' FRAGMENTI AKTUALNEGA TRIBUNA/18.marcal983 shoHt STORV O RESNICI IN OPRAVIČILIH Če so javni mediji zmožni napraviti iz naključja kar objektjvni zakon, ki mu seveda pripada nič manj objeklivna resnica, potem jim seveda ni težko vplivati na tisto, kar se uvršča v register javnega. Javni mediji imajo pač svoje občinstvo. To je go-tovo nespodbitno dejstvo, ki ga ne ovrže niti sitnar-jenje tistih redkih subjektov, ki nekako nočejo opazovatf anatomije sveta skoz usmerjena očala javnih občil. Saj je seveda spet res zgolj to, da javna občila človek potrebuje tudi, če se noče iz njih nič naučiti in jim verjeti. Informacija javnih medijev je tu samo zato, da v tem primeru drži mesto kriterija resnice, kjer pa bi drzna spekulativna akrobacija lahko pristala v ugotovitvi, da je v nekem javnem glasilu mnogo pomembnejša vest tista, ki v časo-pisju manjka. Pa dovolj o tem, saj je izjemno velik vpliv medi-jev na formiranje vsakega človeka pa tudi samou-pravljalca že splošno pravilo, na katerega seveda računa vsak pošten osnovnošolec — in raje prebira stripe. Kot da ga to lahko spreobrne? In če je res, da se prav po informacijskih sred-stvih obveščanja prenašajo lahko vsakršne vesti, med njimi tudi »alarmantne in vznemirljive« vesti, ki plašijo delovno ljudstvo, tedaj je še bolj res tudi, da je rokovanje z informacijo vsaj težavno, če že ne tudi nekoliko odgovomo in resno početje, katerega privilegiran obred je razpolaganje z »resnico«. Če je to v siceršnjem obsegu, ki ga vladajoči javni mediji namenjajo tistemu, kar metafizični um zaobsega s pojmom »resnice«, če je medijska resni-ca, skratka, pravzaprav le košček resnice, to kajpak bralca niti malo ne zanima. Kaj njemu mar, da se kaj tako dragocenega, kot je celota resnice na nek skrivnosten način izgublja v divjih vrtincih sim-bolnega učinka, ki raste ravno iz križanja družbenih dejstev in govorice, kjer je nemara iskati tudi srž programa nad »verbalnimi delikti«. Potem pa se vpelje v ta zapleteni vozel družbenih temeljev po-samezne informacije še vsakršno lokalistično, inte-gracijsko in samovoljno, pa tudi — seveda — poli-tično nastopaštvo, ki se obda s sebi lastnimi interesi. Kar lahko pride na dan po vsem tem napornem, ni-koli dovolj natančnem filtriranju — glej, to je tisto, kar naziva bralec z dostojanstvenim imenoln »vesti«. Seveda, stara materialistična gesla poznajo tudi nekaj takih izrekov, ki se neposredno vežejo na produkcijo informacij, a ostanimo raje pri najbolj preprosti, zato pa nič manj točni resnici, ki pravi, da sq vsa cedila (brezizjeme) tukaj le zato, da nekaj na njih ostane. __ Zgolj od narave in značaja tistih stvari, ki se znajdejo na cedilu, je odvisno, na kateri strani se znajdejo: spodaj ali zgoraj, v tihi molčečnosti ali med hrupno javnostjo. Urednik si umije roke, seve. Kakorkoli že, vsak dan se nabere natanko toliko novic, vesti in sporočil, kolikor jih je mogoče pod spretnimi prsti stavcvev spraviti na strani določe-nega časopisa. Ali z drugimi besedami: vsak dan prinese novice natanko za obseg enega dnevnika, tudi če se ime-nuje DELO in je po svoji službeni funkciji glasilo SZDL. Le-to vsako jutro razveseli bralca s kopico informacij in komentarjev, pa tudi povzetkov. Pri DELU posebej radi trpajo te sorte novinarske iz-delke na drugo stran glasila, kjer smo lahko 4. febu-rarja opazili tudi ime firme, za katero pravijo, da je »študentski časopis«. Na ta način je bilo dovolj dobro potrjeno, da še celo časnikarska poročila spadajo k zgodovini narcisizma, še posebej, če imaš opravka z umotvori, ki se ne branijo seči v zaklad-nico sodobne mitologije. Ena od pomembnih mitoloških sentenc se v se-danji situaciji glasi »potvarjanje zgodovine« in prav to je — ker verjamemo novinarju — naprtil tovariš Franc Šetinc TRIBUNI, poleg nje pa je isto nalepko poklonil še Radiu Študent in Novi reviji. Seveda taka zloraba razumevanja zgodovine, ki se praviloma brati še z »maličenjem marksistične teo-rije« ne dopusča nobenih pomisiekov, z njenimi nosilci bo treba začeti »diferenciacijo« in jih raz-krinkati pred najširšo javnostjo. Glede na domet resnice, ki jo vsebuje časopisno posredovana vest, kakor smo to zarisali zgoraj, je seveda nekoliko utopično pričakovatri, da taka in podobna sporo-čila ne puščajo sledi v spominskih predelih čitate-ljevih možganskih vijug. Vsak prepričan in ozavesčen človek si bo seveda takoj zgradil teorijo za privatno rabo: Tribuna, Radio Študent in Nova re vi ja počenja jo naštete svi-njarije, ergo: ne bom jim posveča) pozoraosti. Ali v današnjih negotovih časih: Tribuna, Radio Študent in Nova revija počenjajo naštete svinjarije, ergo: posvečal jim bom še večjo pozornost kot prej, saj bom nemara v njihovih prispevkih odkril kaj ta-kega, kar se »velikim« bratom po orodju ne zdi vredno priobčiti, ali pa še celo — kar jim je prepre-čeno priobčiti. Seveda je Tribuna takoj reagirala, po dolžnosti je odgovor in poskus utemeljitve kritičnega dialoga, ki naj sledi oz. še bolje, predhaja podobnim etiketi-ranjem, napisal glavni uresnik. Skušali smo ga kar najhitreje objaviti v Tribuni, da bo na najlepši način — na mestu samem — po-kazano, da še nismo izgubili upanja v sporazumen dialog. Kot pa se spodobi, Tribuno nekateri Ijubijo bolj, kot je to njej sami všeč. Tribuna je zamudiia svoj redni izid za 14 dni in je po dolgih mukah le izšla v petek, 18. februarja, na svojih notranjih straneh pa nosila repliko tovarišu Francu Šetincu. Trajalo je potem še nekaj časa, da so se zganili odgovorni možje na prijateljskem Radiu Študent in presedlali z govorjene na pisano besedo, objavlja-joč svoj ogorčeni ugovor v DELU šele 26. februar-ja. Zdaj pa so uredniki DELA morali pogoltniti grenak zalogaj, saj se je bilo treba opravičiti pred-vsem zato, ker so »nenadoma« (po 22 dneh) odkri-li, da je novinar, ki je poročal s Setinčevega preda-vanja (na katerem so padle obtožbe?), zanemaril svoje poslanstvo in se izneveril resnici in korektno-sti. Zdaj torej stojimo pred dilemo: ali bi DELO ob-javilo demanti novinarskega povzetka (in torej s tem razbremenilo obtožb vse inkriminirane) tudi brez akta naslovitve direktno na njih same? Ali je torej podoba določenih medijev, ki jo le-ti prevzemajo v javnosti, pravzaprav stvar nepo-srednega dogovarjanja med njimi samimi? Dia-Iektika teže in ideološkega karakterja političnih etiket se potem vozlja še naprej: ali rehabilitacija, ki je kot pristno ideološka poteza v urejenem veso-lju informacij pač vselej že naknadna, post festum izrečena, ali torej rehabilitacija sploh rehabilitira? Vprašanja, ki se ne vežejo toliko na konkreten primer naknadnega preklica obtožb, pač pa zasle-dujejo prav logiko in metodo »diferenciacije« zno-traj informacijskih mehanizmov samih , saj se s to selektivno gesto DELA (preklic šele po ugovoru) vzpostavija posebno polje, na katerega je odrinjen študentski topos. Naj nanja odgovori enkrat kdo drug, ne prizadeti! Zaostrena poanta te zgodbe, ki mora kajpak upoštevati vse časovne vrzeli in velike luknje v objavi spornega članka in preklica, pa je zajeta v neprijetnem dejstvu,ki pa zato še ni niti najmanj novo in zato eventuelno presenetljivo. Gre namreč za to, da dojamemo naknadno opra-vičilo DELA (ki ga seveda ne bi objavili, če bi ne bilo izsiljeno) natanko kot ideološko maskiranje spodrsljajev, ki so na ta način povzdignjeni na nivo, katerega formira pravzaprav šele kontekst »vesti« (resnica, objektivnost). Dejstvo je, da Radio Student, Tribuna in Nova revija neposredno vzeto so v optiki vladajočega po-iitičnega diskurza tisto, kar v notranjosti njega sa-mega držl njegovo lastno resnico — če nekoliko poenostavimo. Vsa opravičila ne morejo izbrisati pogleda, ki se naslavlja na pozicijo omenjenih me-dijev -in jih konstituira kot možoe falsifikatorje zgodovine itd., tudi če v tem konkretnem primeru niso potvarjali in maličili (sic!); kot taki nastopajo in odmevajo v bralcu, to pa je tudi latentna namera operiranja z določenim frazeoloskim slovarjem, ki pozna zgolj obtožbe, na utemeljitve pa konstitu-tivno nujno pozablja! Kljub še takim protestom in opravičilom se vpisuje ta še kako značilna poteza, ki bazira na naknadnosti, natanko v simboino eko-nomijo političnega diskurza, kolikor se artikulira ravno prek svojih lastnih traum! Končajmo torej s Heglom, ki v svoji klasični zlobi pravi, da tisto »kar je znano, zato še ni spoz-nano«. To je nemara najpreciznejša oznaka funk-cije ideološke homogenizacije, ki jo zvesto oprav-ljajo velika javna obcila, ko merijo s svojim delo-vanjem prav na nivo tistega, kar pripada redu »znanega«, da bi lahko še bolj zamračili obrat od »spoznanega«, ki pa tako aii tako ne zadeva njiho-vega informacijskega interesa.... Skratka, Tribuna je znotraj te svoje kontek-stualne umeščenosti tista, ki je »znana« kot medij, ki se spušča tudi v »potvorbe zgodovine« in »mali-čenje marksistične teorije«, kar pa je samoposebna pojavna oblika ideološke deviacije, bodisi levega ali desnega tipa. To je namreč znano od tod do več-nosti! Da pa bi neka politična instanca odprla prostor odkritega soočanja različnih ideoloških in teoret-skih drž in na ta način skušala prebiti sramotni kon-kubinat z arzenalom ustaljenih rekel in učinkovitih gesel, ki so — mimogrede — enaka že vrsto let in enako ustrezajo takorekoč vsaki »prestopniški« potezi, to je onkraj manevrskih možnosti tako DELA kot tudi določenih političnih teles in po-sameznikov. TRIBUNA je bila in bo tudi v prihodnje odprta pisanju, ki bo skušalo izdelati dispozitiv demokra-tičnega dialoga« Res, dandanes že osamljena, če ne kar bedasta investicija. Dovolj! ALEŠ DEBEUAK Strogo brezupnv NE STROGO ZAUPNO, PAČ PA STROGO BREZUPNO Nezaupanje najvišjih republiških organov v de-lavske množice je res hvale vredno počet je. Misterij republiške birokracije je v tem, da se inkorporira sama vase in s tem nehote razkrije svoj manko, manko ne-dovršenosti oziroma necelosti. Prihraniti delavskim množicam vzburjenje, jezo, kaže na to, da tablete, ki jih jemlje za svoj nemirni spanec, niso dovolj močne. Ne vemo, ali so tablete domače ali tuje proizvodnje, toda to sploh ne spre-meni dejstva, da gradi svoje privilegije tako, da de-lavske množice postavlja v podrejen položaj. Kakšno zaupanje ima v svojo delegatsko bazo, bi nemara zvedeli, če bi vprašanje obrnili: kakšno zaupan je imaio delavske množice v svojo super-de-legatsko strukturo, katerim je vsekakor zaupana pomembna dolžnost, dolžnost prikrivanja! Birokratske strukture vrednotijo sebe po tem, koliko lahko lrazvrednotijo. samoupravljanje, če-prav jim taisto samoupravljanje služi za uveljavlja-nje svojih monopolnih interesov (kakor je to n.pr. distribucija in poraba presežne vrednosti). Vseka-kor črpajo svojo pomembnost iz nepomembnosti tistega, ki ga zastopajo. Sintagma »strogo zaupno« — velelniška oblika kaže na njen represiven značaj, to je uveljavitev zastavljenega za vsako ceno — ki je obenem paradigmatske narave, kako nekateri najvišji republiški organi samoupravno uzurpirajo samoupravljanje, dobi svojo auro pomembnosti s tem, ko je očiščena vsake realne vsebnosti, ko de-luje zgolj kot misteriozna abstrakcija, kot nepri-jetni presežek,dodatek. Strastnost, s katero se pre-zentira sintagma »strogo zaupno«, ne samo, da po-stavi na laž samoupravljalski diskurz, pač pa kaže tudi njegovo funkcionalnost. Delavske množice (pa tudi njihovc asociacije) in drugi smrtniki bodonajprej (in todrastično) na sebi občutili povišanje cen (preko povišanja davščin). Pa ne samo to; to povečanje deluje na način šoka. Gre pač za zelo precizen in prefinjen, čeprav izli-zan, način, kako država rešuje svoje težave vsled pomanjkanja presežne vrednosti, to je na račun de-lavskega standarda, ki že tako ali tako katastro-falno pada. Namen »strogo zaupnega« je tudi v tem, da, ko bo zakon enkrat v najširši demokratični razpravi sprejet, bo tudi odlično sredstvo zoper vse »slabonamerne« ugovore in kritike, češ, zakon je sprejela skupščina ob najširšem sodelovanju vseh prizadetih subjektov, kaj pa vi sedaj rovarite itd.... Na podlagi povedanega zahtevam od predsed-nika Zbora občin in Zbora združenega dela javen odgovor, brez izmikanja in sprenevedanja, na sle-deče vprašanje: Kako opravičujete in utemeljujete dejstvo, da se v najvišjem republiškem samoupravnem organu odloča o tako pomembnih stvareh za najširše de-lavske množice pod firmo »strogo zaupno") karmi vzbuja resne dvome o demokratičnosti »naše usta-nove?« MARKO ZORMAN P.s. Odgovorita lahko tudi skupno! SKUPŠČINA SR SLOVENIJE Sekretariat zainformacije tedenski pregled sej zborov, komisij in odborov Skupščine SR Slovenije za čas od 28. 2. do 5. 3. 1983 števiika: 8 ZBORI 3. 3. 1983 četrtek 15. seja ZBORA OBČIN SKUPŠČINE SR SLOVENUE Predlog dnevnega reda: — osnutek zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (STROGO ZAUPNO); — predlogi in vprašanja delegatov. Seja zbora bo ob 9. uri v mali dvorani Skupščine SRS, Šubičeva 4. 4. 3. 1983 petek 14. seja ZBORA ZDRUŽE-NEGA DELA SKUPŠČINE SR SLOVENUE Predlog dnevnega reda: — osnutek zakona o najemanju določenih bla-govnih kreditov v tujini v letih 1983 in 1984; — osnutek zakona o zadolževanju Narodne banke Jugoslavije v tujini v ietu 1983; - — osnutek odloka o dopolnitvah odloka o skupni devizni politiki Jugoslavije za leto 1983 (STROGO ZAUPNO); — osnutek zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (STROGO ZAUPNO). Seja zbora bo ob 9. uri v veiild dvorani Skupščine SRS, Šubičeva 4. •KUPt^fNA SR f LOVtNUE btnttM u IntooMciH tedenski pregled sej zborov, komisij in odborov SkupSčtr.e SR Slovenije za čas od ?8.i. .d0 5.3. 198} šte^iuu- e Setrtek ».3.1983 peter - ?¦ B 0 R I 15. BeJ^SBOElOBClK C tiiUPtltflBFsB SLOTCSIJE Predlog dnevnegs reda: - osnucek nfafSB o spreseBbab in dopolnltvan takon« o obe«v{?v«nju proitvodov m Btoritiv v proaetu telBOSO Z4BPŠ0)j T - predlcgi ia Vpcašanja delcgatoT. SHS. Eubiiiev« ». 14. «»im ZBODA ZOTlrtF.lTEGA DELt Predlog dnevnega re roke! P.S.: Podrobnost s slovensko sceno in z nekateri-mi tako zvanimi »rock kritiki« je zgolf nakfjačna. KOME SMETA »MOL«? kod dijela glazbene kritike u zagrebu mlada redak-cija nailazi ha neodobravanje i prezir, medu prvima reagiraju »vjesnik« i »večernji list«, čiji kritičari nekritički pljuju po novoj novini ne nalazeči niti jedne riječi opravdanja ili pohvale za »mol« i nje-govu redakciju. »Muzički omladinski list« novo je novinsko čedo u Zagrebu. Njegova se pojava več duže vrijeme na-javljivala, a promocija se »dogodila« u siječnju ove godine. Medutim kako to obično biva u Zagrebu, porodaj je dočekan dosta kontroverzno. Nije naodmet spomenuti neke simptomatične detalje. Redakcija tada budučeg »MOL-a« se sastojala isključivo od nekoliko entuzijasta, koji su od grad-ske »Muzičke omladine« dobili zadatak i moguč-nost da pokrenu čitavi list. Nemoguči materijalni uvjeti u kojima su oni radili ipak, ih nisu spriječili da čitavu zamisao i ostvare. Otkaz u zadnji tren od strane predvidenog grafičkog urednika, nedostatak potrebnog pratečeg osoblja (desk, urednik, lek-tor, redaktor) samo su neki od problema s kojima se redakcija »MOL-a« suocila prije izlaska svog nultog broja. Zahvaljujuči hraprosti i upornosti či-tave redakcije prvi, ogledni broj se ipak pojavio na kioscima. Tada nastaju največi problemi za mladu redakci-ju. Kod dijela glazbene kritike u Zagrebu nailaze na neodobravanje i prezir. Medu prvima reagiraju »Vjesnik« i »Večerni list,« čiji kritičari nekritički pljuju po novoj novini ne nalazeči niti jedne riječi opravdanja ili pohvale za »MOL« i njegovu redak-ciju. »Vjesnikova« kritičarka Jagoda Martinčevič—^i-povčan tvrdi tako npr.: da u MOL-u nema ni traga ozbiljnoj glazbi, da bi odmah potom pronašla čak šest različitih naslova, koliko ona sama objavi za či-tavi mjesec u svome listu. Pretpostavljam da je njoj rock potpuno stran glazbeni izraz, a da ni svojim godinama ne može prepoznati senzibilitet mladih, pa se ni neču duže zadržavati na njenim razglaba- njima o mogučen glazbenom listu u Zagrebu. Sudim da bi taj list bio neopisivo sterilan i dosadan. Povici kritičara iz »Vjesnika«, bi možda bili opravdani kad bi se mogli pohvaliti vlastitim omla-dinskim listom. Ali »Plavi vjesnik« je več odavno ugašen, a oni dijele savjete kako bi to trebalo izgle-dati. Valjda su pogriješili mjesto gdje trebaju (po)mesti. Posebno zanimljiva je svakako »kritička« ocjena MOL-a u listu »Studio«, gdje je njihov kolumnist, prof. Darko Glavan, biranim riječnikom stručno popljuvao čitav poduhvat, dijeleči savjete šakom i kapom. Naravno, on se več poodavno satnozvano uvrstava u rock-kritičara, pa je kao takav našao za potrebno da dečkima objasni »kako se to radi«. Njegovi vulgarni napadi nisu ništa drugo nego nar-cisoidni, panegirici, u smislu »dečki, ja to pak naj-bolje radim«. Njegovo »stručno« objašnjenje o ci-Ijevima »Muzičke omladine« i njenog lista, skoro da nije završilo »skromnim« zaključkom da prili-kompokretanjaovakvog hsta treba osobno Glava- nova dozvola. Ipak, kako se radi o (često) kompro-misima u rocku, ne treba ua posebno ozbiljno shva-čaii!!? X) razgovorima sa redakcijom »MOL-a« primi-jetip sam da su oni sami svjesni propusta koje su nagravili u svom nultom broju. (Zanimljivo je da su^vi recDlzenti »MOL-a« zaboravili«ili »predvi-djeli« ovu sitnicu t.j. da se radi iskljudvo o nultom broju!! Rekoše mi, da če redakcija ubuduče biti mnogo otvorenija i fleksibilnija, a več se pomalo angažiraju najbolja glazbena pera ne samo u Za-grebu, nego i u Ljubljani. Beogradu i Sarajevu. Ostm toga, več je izradena i potpuna nova grafička maketa lista, pa če se izbječi i najveci prigovor »MGL-u«./Svima je izgleda bilo važnije kako je roba upakirana, nego što se u paketu nalazi. Prema najnovijim informacijama MOL bi se tre-baojx>javiti u ožujku, i tada održati svoj petnae-stodnevni kontinuirani život. j.b. laklce, Naklce ... Ko se peljete proti Gorenjski — po lepi asfalti-rani cesti — se spomnite, da so morali za vašo pri-jetno vožnjo Naklanci nekaj tega asfalta tudi po-žreti. Domovi, 50 do največ 300m oddaljeni od dimnika, ki ima svoj vrh v višini hišnih temeljev, imajo »črno obnovljene« fasade, pa tudi povrtnine in sadno drevje. Tri- in večkratno presežena dovo-ljena stopnja onesnaženosti zraka povzroča pri sta-rejših ljudeh in astmatikih napade in nespečnost, otroci zelo pogosto obolevajo za bronhitisom, po-javljajo se alergije na dihalih in koži, povečala se je smrtnost zaradi raka na pljučih. Iz silosa uhajajo katranovi in asfaltni hlapi, ki neznosno smrdijo. Edina, ozka pot iz zaselka ob bazi je nenehno'zase-dena s tovornjaki, ki dvigujejo prah, onesnažujejo zrak z izpušnimi plini, povzročajo potresne sunke druge stopnje ter so stalna grožnja odraslim, predv-sem pa otrokom, ki v času največjega prometa, ko vozi tudi 70 tovornjakov na uro, po tej poti odha-jajo v šolo, oz. prihajajo iz nje. (Odgovor cestnega podjetja na nesrečo, ko je tovornjak zapeljal čez nogo otroka je bil: »Cesta ni otroško igrišče«). Tako so Naklanci, v imenu širših družbenih inte-resov, požirali prah (v 14 urah obratovanja odvrže obrat v okolico do 5000kg prahu) ter ga splako-vali s samoupravnimi dogovori, določili in plani, s katerimi sta jim Cestno podjetje ter občina Kranj obljubljala, da se bo baza preselila, ko bo gra-moznica izkoriščena. A gramoznica je že izkorišče-na, baza pa še obratuje in vsak čas bo začela obra-tovati nova, večja, lepša, z več prahu, smradu in hlapov. Kljub samoupravnemu dogovoru, nespre-menjenemu urbanističnemu načrtu in brez soglasja krajevne skupnosti. Slednja je namreč vernozasto-pala mnenja krajanov, jih odvračala oddemonstra-cij (ki so jih hoteli organizirati, ko so spoznali, da so izigrani) v prepričanju, da se da resnico doseči po samoupravni ali vsaj pravni poti. Rezultat tega pre-pričanja je nova asfaltna baza sredi Naklega ter ža-lostno spoznanje krajanov, da v široko pahljačo družbenih interesov njihov interes ne sodi, kakor tudi sami ne sodijo med tisto srečno družbo, ki sa-moupravlja. HISTORIAT ALI KAJ ZRASTE IZ NAFTNIH KORENIN Korenine tega problema so stare pravzaprav že okrcg 20 let? Drži. Nekako tedaj so v gramoznico v Naklem cestarji (Cestno podjetje Kranj, op.p.) pripeljali prevozrio peč za gretje asfaltne mase. S tem se je začelo. Potem so 1969 zgradili asfaltno bazo s ka-paciteto 80 ton asfaltne zmesi na uro, leta 1974 pa dogradili še silos za gotove asfaltne zmesi, s čimer so letno proizvodnjo še povečali. Povedati moram, da je bila ta tovarna grajena brez lokacijskega, gradbenega in obratovalnega dovoljenja (in je vsa ta leta brez njih tudi ostala), pač pa z zagotovilom občinskih struktur, da bo obratovala le, dokler gramoz ne bo izčrpan. V tem smislu je napravljen tudi urbanistični načrt ter srednjeročni plan občine. Kako pa ste krajani tedaj reagirali na postavitev baze? Ver jeli smo obl jubam, da bo to le začasno, še po-sebej ker so kranjski urbanisti izdajali lokacijska dovoljenja za gradnjo stanovanjskih hiš okrog baze. Vedeli smo, da bo gramoza kmalu zmanjkalo, zato smo bili pripravljeni potrpeti. Požrli smo tudi dejstvo, da so čistilne naprave nehale delovati že po enem letu od postavitve in da republiška sanitarna inšpekcija, ki smo jo na to opozorili, ni opravila svoje dolžnosti. Tov. Albin Križaj, ki je večkrat kli- % cal asfaltno bazo, zakaj obratujejo brez čistilnih naprav, pa je dobil odgovor: »da ga to čisto nič ne briga«. Pa vendar je gramoza že zdavnaj zmanjkalo in ga sedaj dovažajo iz drugih gramoznic sem?! Tako je, izigrali so nas. Kljub temu, da ste pravočasno reagiraH? Ja. Julija 1978 je DOMPLAN iz Kranja poslal KS Naklo zahtevo za soglasje k lokacijski doku-mentaciji za postavitev nadomestne asfaltne baze na istem mestu. (Izmed različnih soglasij je za pri-dobitev lokacijskega dovoljenja potrebno tudi so-glasje KS). Že sam izraz »nadomestna baza« je var-ljiv. V urbanističnemu planu je jasno rečeno, da »širjenje baze na nove površine ni možno«. To po-meni, da se ne sme širiti in večati na tej lokaciji. Pri postavitvi »nadomestne baze« pa gre v resnici za novo tovarno z dvakrat večjo kapaciteto! Cestno podjetje je kršilo tudi srednjeročni pro-gram, ki izrecno poudarja, da se bo ob novi investi-ciji treba pogovarjati o novi lokaciji. V resnici pa je p"odjetje že pred začetkom dogovarjanja investi-ralo v pripravo terena za novo bazo; pripeljali so material, zravnali dno za temelje, naročili ojačanjc električne napeljave (pri tem so, v prošnji na KS za soglasje navedli, da je napeljava dotrajana. Ko je tov. Papler na zboru krajanov decembra 1978 oči-tal tov. Polajnarju, da Cestno podjetje neresnično obvešča krajane o svojih namerah, je tov. Polajnar izjavil: »Kar se tiče obvestila za kable, se opraviču-jem. Ni bilo v redu napisano, res gre za poveča-nje.«) Poleg tega so že sklenili pogodbo o dobavi in montaži nove asfaltne baze (s Kovinarsko iz Krške-ga) ter začeli pridobivati soglasja za gradnjo itd. Hoteli so nas takorekoč postaviti pred izvršeno dej-stvo, kar ni po mojem nič drugega kot izsiljevanje. (Tudi IS Kranjske skupščine je Cestnemu podjetju Kranj očital »ostrino pri pridobivanju lokacijskega dovoljenja« — Delo, 19. 12. 1978) i? *• In kako ste vi odgovoriB na zahleve po soglasju Na zahtevo krajanov je krajevna samouprava prošnjo zavrnila. Pri tem ste bili označeni kot »nasprotnild družbe-nega interesa o asfaltiranju cest«? Ja, ta etiketa se je pojavila v časopisu s strani Cestnega podjetja. Vendar je popolnoma neupra-vičena, saj nismo proti novi asfaltni ban — pač pa proti neprimerai lokariji. Zato smo jim ponudlH dve novi lokadji v naši KS! Kako je ob vaši odklonitvi reagiralo Cestno podjet-je? Prihajali so na KS in nas skušali prepričati. Kdo? Direktor Tone Polajnar. Prepričevali so nas, da je nova baza potrebna, da bo čistejša (na vprašanja, kaj bo s hrupom, smradom, nevarno povečanim prometom, izpušnimi plini ipd., so odgovarjali, da onesnažujejo tudi druge tovarne). Sicer pa je tov. Polajnar za katranove in asfaltne hlape menil, ,,da so popolnoma neškodljivi — kot na primer parfum. Razlika je le v vonju.« (op.p.: Negativno mnenje k lokaciji je izrekla tudi komisija za varstvo okolja pri IS skupščine Kranj ter SIS za varstvo okolja gorenjskih občin). Kako pa so se odzvali na vaše predlagane lokarije? Sploh se niso hoteli pogovarjati, češ da ni sred-stev za novo asfaltno bazo, da je zato potrebno ob-noviti staro. V resnici pa je v načrtu jasno rečeno, da se obstoječe dotrajane naprave odstrani, ko začno nove redno obratovati. Kasneje so nam ob-ijubljaii, da bodo ob ustreznih finančnih pogojih, resno pomislili tudi na preselitev baze. Vendar se krajani še prav dobro spominjamo enake obljube, ki so nam jo dali pred dvajsetimi leti. Poleg tega pa menimo, da je vsekakor ceneje postaviti novo bazo že zdaj na novi tokaciji, kot jo kasneje prestavljati »INDIVIDUALNI« IN »DRUŽBENI«« INTE-RESI ALI DRUŽBA—TOVARNA KRAJAN INDIVIDUUM Takrat so vam v podletju tudl očitali, da naspro-tujejo samo »nekaleri«, zato da »naj razsodnost za-duši nasprotja tn prežene hotenja, ki nikomur ne koristjo«. Ravno zato so ljudje začeli zbirati podpise in šte-vilo le-teh jasno kaže, da je tistih »nekaterih« zelo veliko. To pa se je potrdilo istega leta tudi na zboru krajanov, ko je bil ta najbolj množičen vse od vojne sem in je soglasno sprejel sklep, da baza ne spada v naselje in naj CP prouči možnosti o postavitvi nove baze na Jurčkovi jami. Kako da ste se pravzaprav odiodli za ibor obča-nov? Kaj ni bilo dovolj že izraženo negativM ¦¦€-nje KS? Zazbor občanov smo se odločili, kCT je takratni IS občine Kranj (predsednik Drago Stefe) od nas zahteval, naj razumemo situacijo in privolimo v lo-kacijo. Vam je znano, zakaj je IS zastopal tako siaMšče, saj so bili sprva proti lokadji v Naklem? CP je stalno pritiskalo na občino, naj jim izdajo lokacijsko dovoljenje (čeprav še niso imeli še vseh potrebnih soglasij!!!). Pri tem so »opozarjali na škodo, ki bo nastala, če bo treba opremo za nado-mestno bazo skladiščiti«. Govorili so tudi, da stara baza lahko vsak čas preneha obratovati (zaradi do-trajanosti), kar pomeni ogrožanje finančne in so-cialne varnosti delavcev (stara baza obratuje še danes, op.p.!!) ipd. S slednjim »argumentom« so »osveščaii«4udi deiavce, ki so potem v strahu za delo, na sejah delavskegasveta sprejemali sklepe, s katerimi je CP pritiskalo na občino. Cestno podjetje vas je dbtoževalb, da ste na zboru občanov sprejeli sklep, da bosie ob morebitni izdaji lokacijskegi* m>voijenjr za razšitirev in ob-novo sedanje asfaline baze, poiskali zaščito zako«-tosti na vseh ravneh, tud na Ustavoem sodKč«. Ta stavek je bil na zboru občanov res izrečen, vendar je potrebno navesti tudi kontekst (citirano iz zapisnika). Tov.: Kriinar: »8. novembra smo bili predstavniki KS poklicani na občino, kjer smo posredovali mnenje krajanov. Na koncu je bila izrečeruf grožnja, da je svet gorenjskih občin za bazo v Naklem in da boizdana lokacija, če smoNa-klanci za to ali ne. In potem sem dodal, da bomo iskali zaščito zakonitosti tudi na Ustavnem sodiš-ču!« Sicer pa so bili ti njihovi očitki prej nemočni udarci v trdno enotnost krajanov kot pa resni opo-mini. Da jc bilo naše ravnanje pravilno in da je po-tekalu strogo po samoupravni poti, nam potrjuje tudi izjava tov. Maglaja (predsednik QK SZDL Kranj), ki nas je januarja 1979 na seii koordinacij-skega odbora v Naklem podprl v naših prizadeva-njih (isto tov. Košir, repubhški sekretar za narodno obrambo in nekdanji predsednik SO Kranj) ter iz-javil, da OK SZDL spremija dogajanja okrog as-faltne baze ter da so DPO Naklo pravilno ravnalc in ves čas imele popolno konirolo nad dogajanjem. (Nadaljevanje na 10. strani) V SREDIŠČU KORNOSTI TRIBUNA/18.marca 1983 Obveščanje - funkcih samoupravljanja n 5 SEM KOMUNIS EN PARTIZAN DRUGEGA NimM POVEDATI IN MEMORIAM JARC MIRAN 5. 7. 1900 — 24. 8. 1942 KI SIIZGINIL NEZNANO KAM. KAJUH 19. 12. 1922 — 22. 2. 1944 KI SO TE POŽRLE BELE VODE. SEJALEC VZIMI Tako je prav: z zemljo sva zdaj sama. Še ptic ni preko belega polja. Svet je leden, še zrak se ledeni. Od tu je danes daleč do ljudi in blizu do zemlje kot nikdar prej... Česa naj iščem v svetu še poslej. Kot zrno sem, ki v mrtev čas zori. Nov kosec pride, vse vas pokosi. POETOM Ne peti, rjoveti bi morali v teh dneh, poeti. Kajti pesmi tihe več ne ranijo srca in zato, poeti naših groznih dni, pojte, kakor v boju bajoneti skušajte v ljudeh razumeti ogenj, ki jim v srcih tli. DIVJE KAKOR LAČNI PSI Divje kakor lačni psi bomo zgrizli stari svet. Zgrizli bomo stari svet divje do krvi, do krvi in do kosti. In nato bo lep pogreb. Kakor mravlje bomo šli za krsto (dela dosti bo takrat) in z zemljo, z zemljo zasuli ta naš dobri stari svet. O GOZl !... O gozdo^ naša zate tu našli s, smo poki Globlje k sle so nai Tam, kjc: cm najde v i mir žival ognje sm. Pesem pr srca nam O krescn puške, b; naših stiv vsepovso^ Zarja bd črne jatc ko bo pn vojska p;1 SLOVENSKI SONETI Ne moti me, ne moti te tišine. Zdaj mrak je v svoje varstvo vzel zemljo. Ne kliči dneva! Mar ti pretežko v samoti je nositi bolečine? Mrtvi so travniki in ptazno polje, daljinski veter brije prošlost z njih, še mojo naj izbriše... Svet je tih, tak tih, da slišim kri, ki v meni polje. Kri Trubarja in Gubca, ki se bije z onstransko vd.anostjo žene Marije za žitja našega poslednji obraz... Doklej se bomo v tej usodi trli; le s pesmijo na ustih trudni mrli? Zemlja molči. O. čudno nem je čas... V SRBIJO... V ŠLEZIJO Črni avti vozijo v nočeh, črna, tezka slutnja žge v ljudeh. Čela mračna, deco kolnejo v teh dneh, lica vsa drugačna kakor za nasmeh... Kaj boš delal in garal, drevi boš morda že v ječi spal! V črni noči, temni noči pridejo po te: brez besede pusti domačijo, pusti mirno, naj te izselijo, naj se tvojih žuljev drugi veselijo! Črni avti vozijo v noči, v vseh nočeh. Črna, težka slutnja žge v ljudeh. PESEM TALCEV Le nikar ne jočite za nami, žene, matere, dekleta; jutri pademo v gramozni jami kakor dobra, zvesta četa. Le nikar ne jočite za nami, laže nam bo v pasti, če z rokami, stisnjenimi v pest, žalujete za nami. Le nikar ne jočite za nami, žene, matere, dekleta; jutri pademo v gramozni jami kakor dobra, zvešta četa. 10 Samoupravljanje in mi TRIBUNA/18.marca 1983 (Nadaljevanje s 7. strani) Kakšen pa je Ml odgovor Cestaega podjetja na vai predog o setifvi na Jurčkovo polje? Tov. Pblajnar je rekel, da finančne primerjave glede postavitve baze v Naklem ali na Jurčkovem pol ju niso delali, saj večji stroŠki niso problem, če je to v interesu Ijudi (?). Kateri so bOI prarzaprav vaši argmnenti za scH-tev m* Jorčkovo polje !¦ proti argvmenti Cestaega Bistrica oz. t.i. Jurčkova jama je bila sprva kme-tijsko področje. Ko so to spremin jali v gramoznico, so odstranili s celotne površine v globino en meter rodovitne zemlje. No, tedaj, ko so potrebovali so-glasje krajanov za spremembo namembnosti po-dročja, so zatrjevali, da je gramoz dober. Zdaj, ko je na vrsti vprašanje selitve v Bistrico, trdijo, da je gramoz slab.Zato smo prosili STC Ljubljana za preiskavo gramoza. Ocena zdne 12. 1. 1982 je, da je dober; pa še dovolj ga je za več let. Gramoz je torej na mestu samem, pot za dovoz dmgega materiala pa je krajša kot do Nakla (ben-cin). Druge prednosti: možen je cenen električni priključek. nobenega problema ne predstavlja prometna ureditev, telefon je že v Bistrici. Rešilo bi se vprašanje onesnaževanja zraka in vode (sedaj odpadna voda z olji in naftnimi derivati prosto od-teka v podtalnico. ki je vir pitne vode v Naklem), prometnega kaosa. Na stari lokaciji ni več gramoza, kakor tudi ni možno prostorsko širjenje obrata. Glede glavnega argumenta »cestarjev«, da je Jurčkova jama premajhna, odgovarjamo. da je celo večja kot tista v Naklem (oni pač operirajo sstarimi podatki izpred nekaj let. v tem času pa so mnogo materiala porabili. tako da se je jama seveda razši-rila). Drugi ugovor (finančncga značaja) zavrača-mo. saj zahteva postavitev nove baze enaka sred-stva v Bistrici ali v Naklem. Argument češ da Kmetijska skupnost ne da soglasja. pa je smešen. saj ga je dala! Vrnimo se k zboru krajanov. Kako je na sklepe rea-girala občina? IS SO Kranj je 26. dec. 1978 ustanovil komisijo z nalogo. da spremlja postopek za izdajo lokacij-skega dovoljenja in da presodi analizo Cestnega podjetja o možnosti lokacije na Jurčkovem polju. Rezultat dela komisije je bila ugotovitev, da je Jurčkova jama primerna lokacija. Vendar CP ni hotelo popustiti. * TUDI V LJUBUANI JE ZRAK ONESNAŽEN ProUem se je torej nerešljivo zapletel? Ja. začel je dobivati poiitično razsežnost. Fe-bruarja 1979 je bila v Kranju delovna skupina CK ZKS pod vodstvom tov. Bojana Klemenčiča. Or-ganizirali so sejo. na katero so povabili člane ZK iz Cestnega podjetja. OK ZKS Kranj, Domplana pa tudi iz Naklega. Ker so biii vabljeni le komunisti z ožjega terena Naklo. smo Naklanci (oz. sekretar) prosili. če lahkopride tudi tov. Korenčan (predsed-nik sveta KS) in tov. Križnar (predsednikskupščine KS). Ko smo to zahtevo postavili kot pogoj naše udeležbe na sestanku. so jo sprejeli. Sestanek je trajal štiri ure. in ves ta čas so nas člani CK prepri-čevali »naj ga ne lomimo«; kot bi šlo za otroško tr-moglavost! So imeli člani delovne skupine CK ZKS prej kakšne razgovore s predstavniki tovarne? No. tega jaz ne bi vedel. Vsekakorsobilio zadevi »dobro« poučeni. Kje pa so te informacije dobili — na občini ali podjetju — ne vem. Vendar so na sestanku zastopali že izdelano sta-lišce, da bi morali vi popustiti? Ja! S kakšnimi argmnenti so vas prepričevaH? Gov orili so. da je situacija težka, da moramo ra-zumeti. da je tudi v Ljubljani zrak onesnažen. Rad bi povedal še to, da so ves pogovor snemali in mi smo prosili. če bi si lahko trak izposodili. No — nismo ga dobili in ga tudi najbrž nikoli ne bomo. Kako se je sestanek zaldjučif? Predstavniki Cestnega podjetjasopredlagali, da postavijo novo tovarno na sedanjo lokacijo pa jo preselijo čez 5 ali 8 let. Mi tej obljubi nismo verjeli. Ponudili smo pa dve nadomestni Iokaciji, dokler ne bo zgrajena nova tovarna asfalta na primernejšem mestu. Potem je tov.Zdravko Krvina (tedaj člande-lovne skupine) predlagal (po nasvetu tov. Karde-Ija) ustanovitev družbenega sveta za rešitev te pro-blematike. Ta družbeni svet je bil marca 1979 res ustanov-Jjen in sicer iz predstavnikov CP, KS Naklo, Občin-ske skupščine ter strokovnjakov iz republike. To naj bi bilo koordinativno telo, delovalo pa naj bi do rešitve problematike. Rezultat dela tega sveta je bil družbeni dogovor, sprejet pomladi 1979. V njem je jasno rečeno, da asfaltna baza ne sodi v Naklo, zato naj se poišče nova lokacija, med gradnjo in poskusnim obrato-vanjem nove tovarne pa lahko stara pod znosnimi pogoji dela — največ tri leta. Občina in Gorenjska banka pa naj zagotovita Cestnemu podjetju denar za postavitev baze na novi lokaciji. GOZDNA TAKTIKA Kako se je stvar odvijala naprej? Sprva so bile neke težave pri drugem delu sklepa , tega družbenega dogovora. Gorenjska banka na- mreč ni hctela dati posojila, češ, da kaže investicija na izgube. No, končno se je le nabralo 16 milijard. Med tem časom pa je Cestno podjetje izbralo čisto novo lokacijo sredi mladega gozda v Zvirčah. Tam je teren popolnoma neprimeren; med drugim gramoza sploh ni! Mi smo lani junija povabili no-vega predsednika občinske skupščine tov. Cvara, predsednika IS tov. Hočevarja ter predsednika OK ZK tov. Velkovca, naj si ogledajo vse predlagane lokacije. Ko so videli posekan gozd, so se zgrozili, kdo je predlagal ta teren. Kaj je z gozdom danes? To je zdaj pač njihovo zemljišče, les je posekan, teren pa stoji. V Cestnem podjetju zdaj pravijo, da bodo čez 8 do 10 let tam naredili garaže in deponijo za vzdrževanje bodoče avtoceste. ToreJ: na določilo dogovora o naraestitvi baze na lokadji izven Nakla so predstavniki Cestnega po-dfetja odgovorifi s predračunom, ki je daleč prese-gal razpoložljiva sredstva? Ja. Teh številk so se ustrašili vsi, tako občina kot banka. V resnici pa je bilo vračunanih tudi mnogo stvari, ki za obratovanje niso nujno potrebne in jih tudi sedanja baza nima (npr. pokrite deponije, upravno poslopje...) Za preselitev v Jurčkovo jamo bi denar zadostoval! Vsekakor je bila to manipulacija, skrbno prera-' čunana na učinek. Še sedaj ne moremo ver jeti, da je občinska uprava nasedla popolnoma očitnemu na-menu Cestnega podjetja, da zaradi težkega gospo-darskega položaja s prikazovanjem ogromnih stro-škov izsilijo zase ugodno odločitev. In res. V družbenem svetu so se začele zadeve ne-koliko čudno sukati in obračati nazaj proti Naklu: iz časopisov smo izvedeli, da so Gorenjska gospo-darska zbornica in drugi že sklenili, da ostane baza v naselju. Julija 1981 je predsedstvo skupščine go-renjskih občin zavzelo stališče, da ta hip (in najbrž še nekaj časa) ni realnitimaterialnih možnosti za iz-gradnjo nove asfaltne baze na novi lokaciji. Pri tem pa za investiranje v nakup in delno ureditev loka-cije v Zvrčah nihče ni polagal računov. V nastali si-tuaciji so bili variantni predlogi: da se obstoječa baza popravi, da se proizvodnja asfalta v Naklem ustavi in se asfaitne mešanice kupuje drugje, npr. v Črnučah; to bi bilo ekonomskočisto upravičeno, pa tudi likvidacije podjetja ne pomeni,saj je njegova osnovna naloga vzdrževanje cest, ne pa proizvod-nja sfalta. Pri tem bi pripomnil, da je v sedanji go-spodarski situaciji sploh dvomljiva investicija v tako velike kapacitete. Ko so planirali, 1979. so res upravičeno načrtovali povečano proizvodnjo. Kajti stara baza — s svojo kapaciteto 80 ton na uro je de-lala pogosto od štirih zjutraj pa do štiriindvajsetih zvečer. Sedaj pa že nekaj let obratuje s polovično kapaciteto: koliko bi bila torej izkoriščena kapaci-teta 200 ton na uro!? No, tretji predlog je bil, začasna postavitev na-domestne baze v Naklem ter prestavitev na novo lokacijo, ko bi bile za to dane možnosti. Vendar se beseda »začasno« pojavlja že 30 let, od postavitve prve naprave za kuhanje asfalta, torej je to le tak-tična beseda, ki želi pomiriti duiiove. Se je o predlaganih variantah kaj razpravljalo? Bolj malo. Očitno je bila najbližja rešitev Naklo. Kajti poleti 1981 so se začeli na nas vršiti pritiski in izsiljevanja. Najprej so poklicali na občino pred-sednika SZDL, kasneje sekretarja OO ZK in jima na vsak način hoteli vsiliti misel, da je vračanje na staro lokacijo edino možno in nujno. (Pri tem so sekretarki OO ZK »povedali«, da lahko, če se na-kelški komunisti ne bodo »spametovali«, razpu-stijo OO ZK!) Občani so videli, da so zadeve prišle tako daleč, da jih nihče nič več ne vpraša, zato so poslali nekaj peticij s podpisi (npr. predsedniku skupščine Sta-netu Božiču, Gospodarski zbornici, občinskemu komiteju, SZDL...) Zakaj petidje? So krajani izgubili zaupanje v druge, samoupravne poti? Kako ga ne bi! Do?očba iz 1978, da mora imeti CestnopodjetjetudisoglasjeKS, vletu 1981 naen-krat ne velja več. Potem: občinska skupščina je ob sprejetju odioka o odprtju nove gramoznice na Bistrici določila, da se opustijo jn zazelenijo dose-danje. Od tega ni bilo storjenega nič. Nadalje: od-govor, s katerim je bil 1979 ustanovljen družbeni svet, določa da: »deluje do razrešitve problema, za-radi katerega je ustanovljen.« Vendar se nobena rešitev, sprejeta v zadnjem času ni reševala preko tega sveta. Na družbeni dogovor, sprejet kot sklep sveta, so preprosto pozabili (čeprav ga do danes še nihče ni razveljavi!!!), pa na svet najbrž tudi, saj ga nihče ni razpustil. Kaj je slorila krajevna samouprava? Svet KS Naklo je na svoji jiinijski seji zavzel sta-lišče: »Krajani in vse DPO odločno zahtevamo, da se stvari, ki se tičejo nas in našega okolja, ne ureju-jejo mimo nas, da se spoštuje samoupravni spora-zum o asfaltni bazi iz leta 1979 in se nova tovarna postavi na novi lokaciji, ki je lahko tudi na območju KS Naklo, vrednost investicije pa naj se prilagodi finančni situaciji, ki ni nastala po naši krivdi.« (Nastala je zaradi zavlačevanja Cestnega podjet-ja, ko so bila sredstva za postavitev baze dana — zato posledic nismo dolžni nositi krajani Nakla.) Potem smo poslali vsem gorenjskim občinam dopis z nekaterimi dobrimi in sprejemljivimi reši-tvami. Odgovora ni bilo. Pač pa je sekretarka ZK tov. Kobal Kristina poklicalana komite: sekretarko OO ZK Naklo, preds. skupščine KS, predsednika sveta KS ter predsednika SZDL. Dve uri je trajalo »peglanje« češ, da moramo pripraviti javnost, da spremeni svoje mnenje v prid lokaciji v Naklem. Kako so to utemeljevali? S tem, da moramo kot člani ZK razumeti situaci- jo. ZA KAJ RABI KOMUNIST In rezultati sestanka? Seveda smo rekli NE, saj nismo krajevna samou-prava mi, pač pa krajani! Nato smo se dogovorili, da skličemo vse člane ZK iz KS Naklo. Ta sestanek je bil 7. 10. 1981. Prisotni so bili tudi predstavniki OK ZKS, IS Občine Kranj ter CP. Spet je trajalo dobre štiri ure: Kristina Kobal: »Stabilizacija je tu, odpovedati se bomo morali marsičemu. Postopoma bomo šli v boljše čase, prestavitev asfaltne baze v prihodnosti je zato realna.« Ista, čez nekaj časa: »Lokacija na starem mestu je začasna rešitev lahko pa smo si na jasnem, da to ne bo eno leto.« Argument je bil: »Komunisti ne moremo biti in-diferentni do problemov Cestnega podjetja. Zanje je edina sprejemljiva varianta stara lokacija.« Franc Fiser je k temu pripomnil: Pokakšnih pra-vilih lahko člani ZK razveljavimo sklepe zbora ob-čanov.« Kobal: »Z današnjo razpravo ne razveljavljamo sklepov, pač pa se le opredeljujemo do proble-mov.«(?!) Konc Alojz, st. »Kako lahko komunisti že 18 let gledamo to svinjarijo v Naklem?« Marjan Gradišar: »Komunisti, ki smo odgovorni za dogajanje v KS, krajanov ne smemo več farba-ti!« Franc Sajovic: »Ponudili smo lokacijo na Jurč-kovem polju. Kakšen protiargument je to, da ne smejo motiti Gradbinca (solastnik zemljišča, op. p.) Ali je kdo klical vpdstvo podjetja, ki je toliko časa zavlačevalo z rešitvijo na odgovornost? Ali bomo našli pametno rešitev, ali bodimo brez asfal-ta. Na nas se izvaja pritisk!« Zdravko Korenčan: »Cestno podjetje samo trdi, da je nova lokacija boljša. Zakaj potem iskati zača-sne rešitve na stari? Izmikate se vprašanju, za koliko časa bi bila to »začasna« lokacija!« Franc Fister: »Doslej smo asfalt za cesto plačali občani sami, prav tako vodo. Cestno podjetje pa nam je to uničilo!« Vendar prepričevanja o nujnosti uvidenja težke »stabilizacijske« situacije kar niso hotela preneha-ti. Zato je Franc Križnar pripomnil, da je čudno, da mora stabilizirat samo baza, za ureditev hipodroma na Brdu pri Kranju, kjer bodo sinovi funkcionarjev za zabavo jezdili konje, pa da je dovolj denarja? Dodal je tudi: »Danes smo slišali, da če ne bomo mi za to, bo pa nekdo drugsprejel sklep, da tovarna ostane v Naklem. Vendar krajevna samouprava tudi nekaj velja!« Ivan Torkar: »Sem član OK ZKS, zadolžen za CP, zato sem bil na sestankih njihove OOZK. Tam so bile stvari ozko postavljene, upoštevali so se samo ozki interesi podjetja.« Ludvik Kuhar: »Dogovarjati smo se pripravlje-ni, če pa se bomo pogovarjali tako, da asfaltna baza mora biti v Naklem, se to ne pravi dogovarjati! Po-stavljate nas ob zid!« Kobal: »Mi se ne moremo postavljati v vlogo fo-ruma. Z argumenti vas moramo prepričati. Vemo tudi, da so pred nami volitve. Zato je dovolj, če se opredelimo, da asfalt mora biti, in da mora biti tudi sodelovanje med Cestnim podjetjem in krajevno skupnostjo.« Milan Pagon: »Ko smo asfaltirali cesto in smo dobili asfalt iz Ljubljane (?!) smo videli, da je le-ta cenejši cxl Nakelškega. Ali ne moremoza prehodno obdobje uporabljati Ljubljanski asfalt in iti vnovo-gradnjo, ko bodo sredstva za to?« Franc Križnar: »Dokler se na vrhu ne bodo stabi-lizacijsko obnašali, naj tega ne zahtevajo od nas. Od tega, kako bodo tukaj lzpadli razgovori, ali nas boste v nekaj prisilili, je odvisno, kako bodo ljudje gledali na samoupravljanje. Brane Polak: »Bil sem na sestanku komunistov v Kranju pred leti.gTakrat je direktor CP rekel, da mora biti lokacija v Naklem. Pravih arguipentov pa ni bilo ne takrat, ne danes!« V zapisniku sveta KS Naklo, julija ol piše: »Ne moremo ugotoviti, zakaj jim je lokacija v Naklem tako všeč, vse bolj pa se vsiljuje misel, da želijo oprati s sebe odgovornost za veliko gospo-darsko škodo, nastalo zaradi neodgovornega zavla-čevanja in jo naprtiti nam, ki pri vsem tem nimamo opraviti drugega, kot da že leta požiramo prah in neizpolnjene obljube.« To pa je tudi integralni del članka, zaradi kate-rega je Cestno podjetje tožilo podpisana predsed-nika sveta KS ter predsednika skupščine KS za kle-vetanje op.p.) Marjan Gradišar: »Zakaj ne bi zavzeli stališča, da je iokacija tam, kjer to določa družbeni dogovor. Če so ovira sredstva, naj se zbirajo prispevki na medobčinski ravni. Saj pravite, da mora stvar stati, ker je širšega družbenega pomena. Zakaj naj torej plačujejole Naklanci?!« Kakšen je bil vaš vtis s tega sestanka? To je bil poskus, da bi prek ZK izvedli pritisk na ostale krajane in tako strli »odpor«. V proces sood-ločanja pa niso bili vključeni samoupr. organi od sveta in skupščine KS do zbora občanov, ki edini lahko prekličejo sklepe izpred treh let. In kakšno je mnenje OK ZKS Kranj: »Komite na osnovi zapisnika s sestanka ocenju-je, da nekateri razpravljalci ne razumejo globine sedanjega boja ZK za uveljavitev politike ekonom-ske stabilizacije in celovitosti vsebine, predvsem ti-stega dela statuta ZKS, ki v 2. členu opredeljuje pravice in dolžnosti članov ZK, na kar so bili na se-stanku večkrat smiselno opozorjeni.« VARIACIJE NA TEMO: URBANISTIČNI NAČRT Kako se je stvar razpletala dalje? Bilo je nekaj izrednih skupščin KS do sestankov. Zaključek vsega skupaj je bil, da je v tem trenutku gradnja nove asfaltne baze na novi lokaciji nemo-goča, zato se spremeni urbanistični načrt mesta Kranj, tako da se nadomestna baza postavi v Na-klem. SO Kranj pa, kot podpisnik družbenega do-govora o izgradnji nove baze, vztraja na uresničitvi tega dogovora, Ie da se izvedba prestavi v ekonom-sko ugodnejši čas. Spremeniti je MIo torej treba nrbanisttf n načrtj nakar bi lahko izdali lokadjsko dovoljenje? Ja. Ker Naklanci nismo hoteli dati soglasja, so dali na sejo vseh treh zborov Ob skupščine Kranj točko: rešitev problemov in predlog za Naklo. Mi smo dali na predlog amandma (Utemeljitev: 1. Ekološki problem 2. Neusklajeni in nasprotujoči si podatki o stroških na novi in stari lokaciji 3. Nesa-moupravni in nezakoniti postopki pri pripravi predloga). Pred glasovanjem o amandmaju je predsedujoči Edo Jurjevec poudaril, da z zavrnitvijo amand-maja delegati ne zavrnejo upravičenih zahtev KS, saj bo občina Kranj vztrajala na dogovoru o ka-snejši preselitvi baze (Kdaj naj bi bil ta »kasneje« ni povedal). Iz tega ni režko razbrati, da je bil amandma zavrnjen (20 glasov za, 1 proti, 10 vzdr-žanih). Lahko se je nekomu z Jezerskega odločati o Naklu, posebej, če mu predsednik vnaprej da od-pustke. Poleg tega so na občini kršili poslovnik, ker na ZZD in DPZ niso vabili delegata, ki bi amandma zagovarjal. Enostransko prikazovanje problema neprizaidetim in obiski predsednika SO Kranj po delovnih organizacijah z narodli delegatom, kako naj glasujejo, so lepa samoupravna podlaga spre-memb urbanističnega načrta; NakJanci smo nato sklicali izredno sejo skupšč-čine KS, ter, na zahtevo občanov, še zbor prizadetih krajanov. Tam prisotni so zatrdili, da je bil posto-pek nepravilen, da jih je obšel (zbori lahko dajo le predlog, ki mora nato v javno razpravo; tudi v KS) ravno zato, ker so na občini vedeli, da našega so glasja za spremembo urbanističrtega načrta ne bodo dobili. (Tako torej spremenjen urb. načrt formalno pravno sploh ni veljaven!!) Na zboru smo sklenili, da v primeru izdaje loka-cijskega dovoljenja uporabimo pravna pota. Pri lem nas je spodbujalo tudi mnenje tov. Avguština Laha, h kateremu smo šli 23. okt. po nasvet. Pova-bili smo tudi tov. Božiča z občine, pa je dejal da; nima časa (je pa tov. Lahu telefoniral in rekel, naj nam ne pomaga, saj smo že itak dovolj trmasti!) Tov. Lah je izpisal dve strani zakonov in dejal: Bo-dite brez skrbi, če boste šli v upravni spor, imate vse argumente na svoji strani!« Ste se po vsem tem še vedno skušali dogovarjati z; občinsldmi strukturami? No, saj so ti že večkrat pokazali svoj pravi obraz! Ko smo jih vendar preprosili, da si na lastne oči po-gledajo teren, so soglasno izjavili, da je najprimer-nejša Jurčkova jama. (Ob pogledu na posekan gozd v Zvirčah so se zgrozili o lokaciji v Naklem pa so si bili enotni, da v nobenem primeru ni primerna)Mi smo upali vsaj v te, njihove lastne, izjave. In kakšen je bil rezultaf? 11. 2. 1982 so odobrili lokacijsko dovoljenje. Ste se pritožiil Na Republiški komite za varstvo okolja, na Višje sodišče, ustavnosodišče... Povsod smo dobili odgo-vor, da nismo pravna oseba, da nismo upravičeni sprožiti postopka proti izdaji lokacijskega dovolje-nja. Sedaj se je torej izkazala pomembnost seje zborov SO Kranj? Da. Na spremembo urbanističnega načrta Iahko vplivamo (zato javne razprave sploh ni bilo in načrt torej sploh ni veljaven), na izdajo lokacijskega do-voljenja pa ne (ta pa je bila izdana ravno na podlagi neveljavnega načrta!) Torej smo prosili družbenega pravobranilca sa-moupravljanja za Gorenjsko za varstvo nasih ustavnih pravic. Minilo je več kot pol !eta, odgo-vora pa še nismo dobili. (Na naše vprašanje, kako je s to pritožbo, je družbeni pravobranilec odgovoril, da ima odgovor že nekaj mesecev napisan, vendar ga nima smisla pošiljati, kajti krajani se bodo mo-rali slej ko prej sprijazniti z rešitvijo.) V pogovoru so sodelovali: Franc Križnar, Franc Fister, Ivo Konc, Zdravko Konjar, Ivo Lavrič P.S. Objektivnosti na Ijubo smo za razgovor prosili tudi direktorja Cestnega podjetja tov. Polajnarja, ki pa je odgovoril da nas pozna in da ve, da si manj škodi, če nič ne reče. Sicer pa da je sklep (nekega) sestanka ZK, da zadeve ne bodo več javno publici-. rali in da se sam tega sklepa drži. Za izjavo: »da bodo raje počakali, da bo članek objavljen, pa potem tožili«, ni povedal ali je tudi sklep kakega se-stanka. Sicer pa imajo s tožbami že kar nekaj prak-se< o tem (in še o marsičem) boste brali v naslednji, številki Tribune. i VANJA BRIŠČEK rRIBUNA/lS.marcal983 RAZPRAVE 11 Frimer tov. Štajnerja — ŠESTI DEL Zadnjič smo tov. Štajnerju prepustili besedo. Poglejmo: »Mnogo razvitih dežel, zlasti še nekda-nje kolonialne sile, nosi hudo odgovornost za da-našnje razmere v razvijajočih se deželah, katerih večina je stoletja trpela pod koloniainim izkorišča-njem in zatiranjem. Nekdanjih kolonizatorjev ne norejo rešiti te odgovornosti nikakršne spre-nembe v politiki in nikakršni argumenti. Navzlic tsemu zanikanju ta moralna odgovornost (podčrtal M. B.) bremeni upravljalce in narode razvitih deže! tvso pezo.« (1) Anaiiza analov zgodovine, razum-jene v multidimenzionalnosti dialektike razmer in ravnanja kot dialektiki biti in zavesti ljudi, med stvarnim in navideznim pomenom in naravo njiho-vega spoznanja, ta analiza objektivno potrdi »hudo odgovornost« razvitih dežel, ki je le-te subjektivno ne priznavajo, saj so kakopak razširjale »civilizaci-jo«, v kateri je zajeta enotnost nasprotij nujnega (ekspanzija razvoja) in splošnega ter posebnega, saj gre tu za kapitali^tično ekspanzijo z vso svojo specifiko. »Spremembe vpolitiki« pa sospremembe v inte-resu kapitala multinacionalnih družb oziroma ra-zvitih dežel kot največjih multinacionalk in te po-gojujejo kvečjemu razvoj Juga v absolutnem smi-slu, medtem ko v relativnem nazaduje (v odnosu na razvite). Štajner namerava na podlagi moralne od-jovornosti, morale, ki je fiksirana kot moralizira-nje, reševati spopad med Severom in Jugom, pri tem pa se mu v tem razmerju izmuzne dejstvo, da (teoretično) Jug lahko eksistira neodvisno od Seve-ra, Sever pa ne rnore eksistirati brez Juga. Le-ta sto-pa v razmere neodvisno od svoje zavesti in svo je vo-Ije, ko pa je v njih, jih nujno spreminja. Za Jug so razmere neposredno naravni življenjski pogoji, po-sredno pa jim s procesom revolucionarnih reform dodaja pomen ječe — razmere so konstitutivni člen prakse revolucionarnih reform, pomen okovanosti in ne-svobode pa daje praktično ravnanje. Razplet Ije možen le, v kolikor Jug ekonomskoprisili Sever k novi planetarni ekonomski ureditvi. Štajnerjevo moraliziranje vodi k temu, kar danes dejansko že obstaja (namreč OZN) in njegov edini namen je odvzeti orožje Jugu — »krepke motiva-cije in vzgibi« so ravno etablirani ekonomski odno-si, to je eksploatacija Juga po Severu — in tu gre nvno za to, da je »orjaška večina materialnih, fi-nančnih in tehnoloških sredstev v lasti razvitih«, s katerimi Sever omogoča oblast in eksploatacijo Juga, medtem ko je nemoč Juga v manjšini mate-rialnih sredstev, v zadolževanju in tehnološki odvi-snosti. Ravno to je topos anamneze in ker je »treba računati tudi na močan odpor »Severa, se postavlja proces revolucionarnih reform v vlogi objektivnih nujnosti, kot prisila konkretne dejanskosti, če noče Jug propasti in statirat^eksistirati v anarhiji lakote in surovin, s tem le kot aneksija neizčrpnih rezerv za razviti Sever. Tu je »neizprosna logika zgodovin-ikega razvoja«, ne pa v Štajnerjevem mesijanstvu m magičnih zaklinjanjih (ki so magična, ker so ne-razumljiva), da bo »nova ureditev prej ali slej na-stalatudi, če se razvitizanjone bi zavzemali«, ker je lopač a priori neogibno. Štajnerjevo mišljenje je stihijsko, osamlja, nrtvi, abstrahira, vrednoti, je enostransko, skladnp s postavljenim ciljem (fragment, ki ni iztrgan citat iz knjige, ampak je knjiga citirana v fragmentu, to lepo pokaže .. in je produkt vsakdanje utilitarne prakse stvarnosti, ki je kot vemo čutna dejavnost. Pojavna oblika stvarnosti je v nasprotju z zako-nom, strukturo, notranjim bistvenim jedrom. Ne-posredna utilitarna praksa, historično pogojena, enostranska, fragmentarna, temelječa na delitvi dela in razredni razdelitvi družbe, onemogoča ra-zumevanje — čeprav se nosilci te prakse v njej po-čutijo »kot ribe v vodi« (Marx). Producira svet psevdokonkretnosti (2), sestavljen iz: 1) sveta zu-nanjih pojavov (površina), 2) sveta fetišizirane člp-veške prakse (manipulacija), 3) ideoloških oblik prakse in 4) sveta fiksiranih objektov (naravno učinkovanje). Bistvotorej ni danoneposredno, po-javlja se v pojavu — dialektika pojava in bistva se kaže/skriva v stvarnosti, ki je enotnost obeh, odnos pa odkriva znanost s sistematičnitn, kritičnim napo-rom k razumevanju/poznavanju stvari: »Vsa zna-nost bi bila odveč, če bi se pojavna forma in bistvo stvari neposredno prekrivali.« (3) Nadaljujemo tam, kjer smo ostali. Jug mora Sever prisiliti v novo planetarno ekonomsko uredi-tev s vojo subjektivno akcijo organizirano na novih temeljih v gibanju neuvrščenih, ker je pač edina al-ternativa Juga, da postane ekonomski in političen subjekt. Alternativa Severa je polarizacija vzhod—zahod, ekonomski, ideološki in vsakršnji drugi boj, ki iz tega izhaja. Jug je marginaliziran ob-jekt ekonomske eksploatacije. Štajner hoče donkihotsko odpirati oči z beseda-mi, da je nova ureditev zgodovinska neogibnost, skrivnost neogibnosti pa je v »dialektični pogoje-nosti novega« in v »splošnem interesu«, ki se kon-stituira kar tako, sam od sebe in brez subjekta kot kaka Heglova ideja. Izpeljava konsekvenc vodi k pristajanju na načela Brandtove komisije o soodvi-snosti Severa in Juga in k izogibanju konfrontacije parcialnih interesov Severa s planetarnimi interesi Juga. Redna preskrba s surovinami (v prvi vrsti z energijo), varnost kapitala in investicij itd. na eni in lastna materialna baza, lastna predelava surovin, lastna industrija, odprava eksploatacije na drugi strani. »Sinteza in zgodovinsko usklajevanje«, »skupno potrpežljivo spoznavanje, ugotavljanje vsakršnjih interesov« (4) tako različnih interesov je fiksirano kot ne-možno in je-možno le s subjek-tivno akcijo neuvrščenih. »Nič hudega ni«, če začne Jug prek neuvrščenega gibanja uveljavljati svoje interese, ki so planetarni interesi: od krušenja neo-kapitalizma do udejanjanja socializma (heteroge-nost neuvrščenihni anemičnost, ampak prednost 3) kot svetovnega procesa. »Razumevanje« Severa seveda seže le do razumevan ja svojih lastnih intere-sov čez plot kapitala, pa naj bo privatni ali držav-no-birokratski, ne vidi in kolikor bi Jug presedlal s svojega konja revolucionarnih reform obenem še na drugega — da bi poskušal izražati tudi znane in-terese Severa, za kar se Štajner zavzema — bi padel z obeh v blato popolne odvisnosti do Severa »zakaj zgodovina kaznuje napake ob takšnih ocenah« (Stajner). Vse to in več najdemo v Štajnerjevi omrtveli ane-steziji mednarodnih odnosov, ki jo implicitno imenuje NOVA FILOZOFIJA IN TEORIJA RAZVOJA! (5) Zanimivo je predvsem Štajner-jevo mehanicistično sklicevanje na dialektiko v pomenu deus ex machina: vedno mu uspe izgubiti subjekt. Ker pa gre dialektiki za »stvar samo«, ruši svet psevdokonkretnosti sprikazovanjem posredo-vanosti, izvedenosti fiksiranih stvaritev, tvorb, predmetov iz družbene praske človeštva. Destruk-cija psevdokonkretnosti je le »druga plat dialektike kot revolucionarne metode za preoblikovanje stvarnosti, «(6) (7), je revolucionarna praksa spreminjanja stvarnosti, ki jo producira človek in njegova zavest, da to res dela. Stvarni svet je pro-dukt družbenega človeka, človek je subjekt druž-benega sveta. V kolikor govorimo o destrukciji psevdokonkret-nosti, govorimo o: 1) revolucionarni kritični praksi človeštva (humanizacija), 2) dialektžki mišljenja in 3) realizaciji resnice, to je človeške zgodovine (in-dividuum mora sam, ne da bi ga kdo zastopal, osvo-jiti kulturo in živeti svoje življenje. Kakšni so interesi Severa? Pojdimo lepo po vrsti: 1) Na področju investicij in izvoza kapitala: di-rektne naložbe na Jug, predvsem prek multinacio-nalnih družb, eksploatacja resursov z namenom oskrbovanja lastne predelovalne industrije inzago-tavljanje trgov za svoj kapital, ker so v razvitih de-želah Severa slabše možnosti za oplajanje le tega. 2) Na področju tehnologije: monopoino izkoriš-čanje boljše tehnologije in s tem produkcija ekstra profitov za nadaljnje naložbe v razvoj tehnologije — s tem prisiljevanje Juga h kupovanju licenc in nove tehnologije še pred tehnološko zastaritvijo produkcijskih sredstev, ki se producira na Severu (tehnologija), ali pa prodaja zastarele tehnologije, 3) Na področju trgovine: protekcionizem, etabli-ranje mednarodnih entegracij z relativno notranjo svobodno cirkulacijo in zunanjimi zaščitnimi ogra-dami; kontrola nad planetarnim trgom nadplane-tarno ponudbo in povpraševanjem. 4) Na področju cen: zagotoviti prednost cenam industrijskim izdelkom nasproti cenam surovin; tržne manipulacije in špekulacije ter izkoriščanje nesorazmerij; z oligopol^monopoli; kontrolirati gibanje cen. 5) Na področju gospodarske strukture: finalizi-ranje lastne produkcije in izkorišcanje ekonomskih razlik med Severom in Jugom — skratka obramba obstoječega, to je Juga kot trajnega vira cenenih surovin in cenene delovne sile ter trga za izvoz kapi-tala. Anticipacija anomalij je tudi »pretežni bodoči potencialni interes« (3) če ostane Jug pasiven ozi-roma tak, kot je zdaj, antipod, pomensko nasprp-ten antonim, ali v primeru, da bi se Jug vdajal neš-tevilnim iluzijam, ki mu jih ponujajo »radikalnejši« posamezniki oz. teoretiki ali politiki razvitih dežel. Taka je na primer teza o »partnerstvu in vzajemnih koristih« (Waldheim), ki naj bi omogočala, da mednarodni ekonomski odnosi ne bi več delovali samo v prid bogatega Severa ali teza o neposredni pogojenosti razvoja Juga z naglo ekspanzi jo Severa — ko pa je ta ekspanzija možna le na račun relativ-nega nazadovanja ekonomskega razvoja Juga. Volk sname svojo ovčjo kožo, ko izjavi, da »svet potrebuje ststem, v katerem izvoza blaga ne boovi-rala nobenadežela«, kar, čeprevedemovrazumljiv jezik, pomeni svobodo izkoriščanja resursov in de-iovne sile Juga in tudi svobodo protekcionizma, zaščitnih carin, špekulacij, manipulacij. Štajner v svojih antinomijah govori o »samoo-skrbi« v smislu oskrbovanja. Demistificirajmo. Če začnemo antropomorfno, gre pri oskrbovanju, skrbi na sploh, za prvotni, elementarni način eksi-stence, ekonomije za človeka. Skrb je subjektivno transponirana stvarnost človeka kot predmetnega subjekta, je vpletenost v mrežo odnosov, je gola dejavnost osamljenega družbenega individua, je praktična angažiranost posameznika v spletu so-cialnih odnosov, ki niso objektivizirani, je nadsub-jektivni svet, kakor ga subjekt vidi, je svet v subjek-tu; skrb je v zaskrbljenosti in nezaskrbljenosti. Zato se delo, ki je razkosano in razosebljeno, kaže kot golo »oskrbovanje«, »samooskrba« ali mani-puliranje (mimogrede: oče pojma »oskrbovanie« je Heidegger, ki se sfetešizacijo in mistifikacijo človeških odnosov premakne od pojma »delo« k »oskrbovanju«). Oskrbovanje pomeni podjetnost, zaposlenost, povsodna prisotndst, zapreženost in-dividua, komune, družbe, države v dokoocnem svetu aparatur, naprav, relacij in cxinosov. Onemo-gočen je pregled celote. Individuum itd. oskrbuje in je oskrbovan, praksa pa se v pojmovno odtujeoi podobi ne kaže več kot geneza človeškega sveta, ampak se fiksira le še v obliki vsakdanjih manipula-cij. Individuumi itd. so manipulatorji in objekti ma-nipulacij. Abstraktno človeško delo se pretvarja v ab-straktni svet koristnosti — stvari in ljudje dobivajo pomen glede na manipulativnost. V skrbi oz. Štaj-nerjevi »samooskrbi« je individuum, komuna, družba, država itd. vednože v prihodnosti, iz seda-njosti pa dela le sredstvo za realizaci jo projektov, jo razvrednoti, prehiteva in se vzpenja k prihodnosti, ki je še ni. Fetišizirana prihodnost je privilegirana na račun preteklosti in sedanjosti, ki se v prihodno-sti »realizirata« — fetišizirana je temporalnost nas-ploh in v njej se razkriva avtentična narava člove-škega časa. »Oskrbovanje« je negacija življenja. individuum, komuna itd. živi v prihodnosti in ne v sedanjosti, zanika kar je in prevzema kar ni. Štaj-nerjeva »samooskrba« in vse nadaljnje konsek-vence so izvedene iz postvarele podobe prakse in praksa sama je avtentična temporalnost. Milan Balažic Opombe: (1) Štajner. Kriza 2, stran 181.CZ. Ljubljana 1982 (2) Kosik, Dialektika konkretnega. str. 37. CZ. Ljubljana 1967 (3) Marx, Kapital 3/2, str. 365 (4) Stajner, ibidem, str. 183 (5) Štajner, ibidem. strž 187 (6) Kosik. ibidem, str. 43 (7) Kosik. ibidem, str. 45 (8) Štajner, ibidem, str. 187 Dv Jj ženski »Moje ime? Anja. Ko sem bila majhna, so me najbrž klicali še kako drugače. »Nisi imela nobe-nega srčkanega, majhnega otroštva. Hodila si v [lasbeno šolo in bila v ponos staršem brez posluha. Fukaj je bilo sto obrazov raznih tet, ki so te pazile, :o sta starša odhajala v neznano, se vračala in se kregala. V albumu so slikice, kjer imaš v mišji repek spete lase in stojiš zraven tortic. Samo po tem se ra-tlikujejo, da je na torti najprej ena, potem dve, tri, itiri, pet svečk. V bistvu imajo samo opice nrijazno otroštvo. Jedo banane in plezajo, ni jim treba hoditi kbaletu, klečati v kotu, piti sirupov, se fotografirati stortami, ki jih potem tako in tako požro sorodniki zbedastimi smehljaji. Otroštvo morda je in morda nisimpatično, dokler traja. Takrat petposto ne šte-kaš dosti in kar štekaš, štekaš po otroško. Šele s ča-sovno distanco, ko si že na meji najstniških in dvaj-setniških let in z razumom in kopčanjem, ki sploh ne spada nazaj, brskaš in riješ po svojem otroštvu z mazohizmom svinje, ki rije po blatu; šele takrat se odpre rana, ki se zaceli šele, ko starši rečejo adijo in se poslovijo s tega sveta in se preselijo v večna lo-višča. Potem štekaš spet na otroški način in jim ne moreš zameriti, ker si odvisen od njih. Svoje otroke boš mučila po naučenih pravilih. »Anja sem. Priimek? Ni bil, nikdar omenjen. Ja, morda je res kakšno dekle kje, ki je bilo model zame, toda v začetku dela jasno in glasno piše, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami zgolj naključna. Po modelu bi morali vprašati njo. Dajte, zakaj bi jo imenovala orica? Kopira se veliko in kdo bi lahko trdil, da tisti, ki kopira neki ideal ali to poskuša manj živ originaJ!? Zakaj bi ji rekla avtorica? Saj tudi ne kličejo svojih staršev avtorji, pa nosijo ve gene. In so popolnoma drugačni, kot so irali starši, ko so jih delali, so popolnoma dru- ii, kot so to hoteli starši.« tehajamo na vrinek št. 1). | Noč. Zakonska spalnica. Mož v črtasti pižami, i v pikčasti, roza srajci, kar se pa ne vidi, ker sta ; pod svojim kovtrom. Mož ugasne luč in tako uspešen delovni dan. Seli se pod ženino no, kar jo vznejevoiji. Čisto je crknjena, ker je ur ribala stopnice. Reče pasji izgovor, da a še ne spi. Za trenutek usmeri moževo po- zornost drugam. Toda mož je pameten kot vsak mož in se zaveda, da je vse treba delati z glavo, predvsem pa taktično«. Žena, danes sem prebral v Pravdi, da v dvajsetletki planiramc dvig gospodar-stva in stabilizacijo, za kar potrebujemo sposobne mlade kadre, ki bodo z visoko zavestjo in giobokim vpogledom v ekonomsko znanost pomagali naši dr-žavi in domovini do blagostanja in še večjih uspe-hov. Žena, prav bi bilo, da se tudi midva vključiva po svojih močeh v naš novi veliki gospodarski plan, doprineseva svoj del in to še danes, tako da napra-viva enega izmed bodočih perspektivnih ekonomi-stov.« Ti si trapast. Pol naju bojpa zajebal in študi-ral književnost al pa film«. »Zena, zakaj sva pa midva tukaj. Pravilna vzgoja, vzgoja je vse, ti že ves čas ponavljam«. Kaj pa Aljoša? On spada v prejš-njo desetletko in bo politolog. Žena ne ugovarja več, ker si misli, prej ko se vdam, prej bo konec. »Jaz jo bom vedno imenovala ona. Sovražim jo, ker sem drugačna, kot me je opisaia. Saj se zave-dam, da je brezumno, kar ji očitam, da je na mnogih straneh ona in ne jaz, da mi je podtikala sebe, svoje frustracije, svoja razmišljanja. Imava skupno gen-sko zasnovo in se ne marava. Njen odnos do mene? Zaveda se, da ji je spodletelo. Morda ne v ustvar-jalnem smislu, saj sem živa, bolj kot je hotela. Samo hotela je drugače.« Gre do okna. Še vedno je brez zaves in še vedno je prepričana, da jih bo napravila sama. Študentsko naselje, glasba iz diska. Opazuje okno, določeno okno. Tam ni luči. Sede na posteljo in spet vstane. Gre po džezvo. Polna je zoca. Vrata pusti odprta, oddrsa v kopalnico, splakne posodo, nalije vodo, zapre pipo, počasi nazaj. Plošča štedil-nika se je medtem že segrela. Vsipa sladkor. Žličko, ker ji ugajagrenka kava. Ne more se odločiti, ali naj počaka, da voda zavre, ali naj se vrne na kavč. Ostane. Z žličko se treplja po roki. Sprehod do okna. Nobenih sprememb. Odpre knjigo na mizi in jo prelistava. Spiošna Ijudska obramba in družbena samozaščita, drugi del. Ponovi v mislih že prebrane točke, ki so pod naslovom, kjer je prenehala obra-čati strani. Voda klokota. Sipa kavo. Prenese vse na mizo, Skodeiico, džezvo, pepelnik, cigareto. Obred se je začel. Poišče nerešeno križanko. »Vsak ima svoj imidž. Zakaj ga ne bi imela tudi jaz? Vse je pomembno. Od cigaret, ki jih kadiš, dežnika, nogavic. Toda bolj pomembna je vsebina, ki jo sporočaš s tem, hote ali nehote. O sebi bi težko sodila. Ona pravi, da vzbujatn pri ljudeh neko na-klonjenost kot bolnik, ki muje treba pomagati. Ja, strinjam se. Najbrž je mislila na moj izgled, bledica, podočnjaki, drhtenje rok, živčnost, zaprtost vase, kar se kaže tako, da dajem le pripombe in se sama ne izpostavljam kritiki, ker ne oblikujem lastne teme ali stališča.« Pride zadržano, že ob vhodu na vrt išče z očmi znance. Prisede, prekine pogovor z ali mi ne boste čestitali, noseča sem, no..." Odrevenelost. Koliko strupa je imela v sebi. Zahtevala je sožalje, zahte-vala skrb, zahtevala je sočutje. Morala bi jo vpf aša-ti, kako se počuti mlada mamica, kajti hotela je ph-jateljstvo, ki ga že davno ni bilo. Potem sta se oni dve trapili z njeno bolečino, občutki, neosnovano, izhajajoč iz sebe, čutili, kako bi najraje .vzela kvačko in si izkrpala iz maternice tujek, ga izbrisala iz možganov. In namesto nje sta doživljali krizo, izbirali ime, se spraševali, kakšnega spola bi bil, opravičevali splav. Ona ni tega nikoli več omenjala. Morda komu drugemu. »S čim naj se rešujem, če ne s cinizmom» Raje napadem, kot da bi bila napade-na. In izgubljena bitka še ni izgubljena vojna. Bilo bi smešno govoriti o prijateljstvu. Tako kot o prija-teljstvu med mamo in hčerko. Temelj je nezaupa-nje«. (Vrinek številka 2) Nastopajo osebe, ki smo jih imeli že priliko spoz-nati, nova persona je samo Kostja, bodoči ekono-mist. Scena je zakonska spalnica, ki je podnevi dnevna soba, torej je zdaj noč. Gori sveča, ker sta-bilizirajo ali bolje rečeno blefirajo, da prostovoljno varčujejo z elektriko, v resnici je redukcija. Mož hoče icončati uspešen dan, pa ne more pihniti sveče, manjka mu sape, ker dela po tanovem v propagand-nem oddelku, kjer napihuje balončke, ki jih spuš-čajo v zrak, ko pride na obisk kakšen tuj državnik. To, da so na balončkih face teh državnikov, ne igra zdajle nobene vloge. »Žena dej ti pihn svečo!« Žena proba al ne rata. Ona vsu sapo not potegne, vun je nemre dat. Ona celi božji dan nosi po šten-gah ajmarje vode, pa sapo iz navade lovi. Z Aljošo tudi ni nič. Malo ima deformirano čeljust, kar je za-kriyila dobra vzgoja moža, ki je vedno nagovarjal prvega sina. »Pokaž nam, no, kakšni debili so kapi- talisti«. Aljoša je kazal in kazal, pa mu je čeljust ostala nekoliko postrani. Kljub temu je bil perspek-tiven otrok, kot vsi, dokler ne odrastejo. Pokličejo Kostjo in ta oslini prste in ugasne svečo. Navduše-nje v očetnjavi. »Kostja, reci ateku. kaj boš, ko boš velik?« O navadnih. smrtniških stvareh so se me-nili zmeraj po kmečko. »Ekonomist«. Mož ga je v temi skušal premeriri. Ni mu zaupal. Njegova ge-nialnost je bila prevelika. »Hotela me je podvreči lastnim resnicam. Zanjo sem predstavljala hodnik, ki v temi izgleda neskon-čen, a si ne upaš napot in preventi. Zazdelo se ji je, da se je odločila in trčila ob steno. Za mojim mol-kom torej praznina. Najbolj mučno je strmoglav-ljenim bogovom. Ne pozna me, razkrila me je v do-ločenih točkah, kjer sem postala v njenih očeh iničla. Tako majhna kot mali o. Toda menda nisem samo kup mesa, ki vegetira in zahteva ljubezen za vsako ceno? Dobro, naj bo. Tudi varaost. V vsa-kem pogledu. Od stola, ki že danes stoji nezaseden v pisarni mojega očeta in me čaka, do osebe, ki en-krat tedensko priseže, da me ima rada. Jaz sem zanjo to. Toda za vsakega bralca sem neki to. Jaz sem sto takih to. In nobeden ni resni-čen. Resnični so samo vsi skupaj. Zavedam se, da je ona postavila izhodišče, zavedam se, da....« Sedi in čaka na novo naključje, novi horoskop, novo mož-nost, novo priliko. Sedi na mrtvi točki z odpetim fršlusom, ker je rada komod, ob kavi in čaka neza-dovoljna, rada bi šla kam daleč, v Pariz na primer, ker je talentirana za jezike. Čaka, da se bo v oknu njenega Ijubimca prižgala luč in bo skrivoma odšla tja. še dobro, da se prah ne nabira na 'judeh. Ima bicikel. Z biciklom se vozi na krajše obiske, ki so kratki po dolžini poti, ker nima kondicije in nobe-nega znanca, ki bi stanoval več kot 200 metrov od nje. Bicikel spada k imidžu. Tudi jaz bi imela rada bicikel, pa ne takega, kot ga ima ona. Na biciklu ni nič fajn. Samo pozna se ji, da je štorasta. Ne uživa. Dela žur po kalupu drugih. Neustvarjaln? in dolgo-časna. Je free, ker se fuka v Tivoliju, Če je dosti spila. In ni free, ker mora to gobcat okol, da še drugi rečejo, da je free in še sama bolj verjame. »Ne gre za hinavščino. V odnosih do tipa ženski ne bosta nikoli zaveznici. Zaupnost se zlorablja za namige, toda poslušajte, to je vendar del igre. Žen- (Nadalievanje na 12. strani) 12 TRlBUNA/18.marca 19* (Nadaljevanje z 11. sfifeni) ske si veliko zaupajo o intimnih odnosih, samo na bolj abstrakjen način, ki pušča dosti svobodnihf so-ciacij in domišljije. Moški uživajo ob konkretnih opisih. Ja, to je moje mnenje. Mislite na sceno V kopalnici? Letos sem si rekla, da si bom privoščila vse, kar si še nisem. Zloraba partnerja? Da si to upam le s tistim, ki gre v trgovino in kupi pol kile sa-lame, če rečem, da sem lačna? Ne, ni čisto tako. Nekomu instinktivno zaupaš, da te ne bo ziorabil kot tarčo dobrih štosov. Pogoj ljubezen? Skoraj. Sicer imaš pa z vsakim tipom svojo sceno. Od za-Ijubljenke in mučiteljice, od device do kurbe.« Bele ploščice pomite z vimom v soboto. Škafi v banji. Radio na pralnem stroju na full. Najprej sleče spodnje hlačke. Na njih je prilepljen samole-pilni vložek, že obarvan s temno krvjo. Kje so časi, ko si v trgovini še dobil samolepilne vložke! Prime spalno srajco čisto na spodnjem robu. Potegne jo čez glavo, malo se zaplete, podrži jo še za hip pred seboj nato odvrže. Po notranji strani stegen polzijo kapljice krvi, nekoliko lepljive. Sladkoben vonj. On stegne roko, še vedno sedi v banji in razmakne stegna. Kri na prstih, kri na stegnih, kri na tepihu pred banjo. »Rada imam rdeče rjuhe.« Življenje je fuk brez orgazma. Življenje je orgazem brez fuka. Darilo je nasmeh. Samo gora vidi svoj vrh. Resnica je slepa. Sam si sodi in bog ti bo pravičen. Rada imam učinkovite in jedrnate modrosti, tudi če so neumnosti. Bedaki so sol modrosti. Kako bi kon-čala pogovor? Recimo, da pravimo srži mojega spora z avtorico jabolko in izpustiva vse spletke od nekega sorry v sekretu do ignoriranja. Torej jaz in moja avtorica imava jabolko spora. Zakopala bom to jabolko v zemljo, zemlja zmeraj vse opere in prečisti, od vode do grehov, in počaka-la, da zgnije. Danes tako in tako vsetemeljina gnilih principih. Temelj današnje naprednosti vseh pa-tronov je princip gnilobe. Naj bo še moj.« Vrinek številka 3,Cki je tudi simbolično zadnji). Znane osebe. Noč, ker se domači snidejo le ta-krat, ko je garanja za eksistenco konec. Kostja je na pragu svojega življenja, čeprav mu ni niti na kraj pameti padlo, da bi študiral ekonomijo. Starši so se s tem nekoliko potolažili, ker se je tudi vsemogočna dvajsetletka zasukala za sto in še nekaj stopinj. Kostja v terrti malomarno: »Jutri grem na Poljsko«. Žena in mati v isti personi, obe funkciji sta enako pomembni z biološkega vidika, zato bi lahko rekli tudi obratno, mati in žena v isti personi, drugače de-lavka in občanka: »Jezus!« Mož in oče neperspek- tivnega otroka: »Kva? Prfuknjeno, butelj, črna ovca, kar pejd, druzga si ne zaslužš!« Kostjapogum no: »Za punk ni depozita!« P.S. Kostja ni nikoli šu na Polsko, ne prej ne potli, ker je depozit velou tud za punk Prekrižaš noge, prižgeš cigaret, rahel dreget roke, vržeš proč vžigalico, globoko potegneš vase dim, streseš z glavo, da ti gredo lasje z obraza, skloniš se nekoliko naprej in čakaš. Vsako čakanje je čakanje na smrt, je nauk. ki najbrž tukaj ni opazen ali razviden, bila pa bi osraembe vredna škoda, če ga 1 jubi bralec ne bi opazil in predvsem upošteval njegovega globokega pomena. Servirano na pladnju, dne, 2. II. 1982, užitnost pogojna, tistim, ki so brez domišljije, pri-poročam, da si pomagajo z logaritemskimi tablica-mi. Ena od dveh žensk i rtikulacija (O bojkotu kolokvija, kastracijskih učnih pogojih, zidu demokracije in še o čem) NASLOVU OB ROB ARTIKULACUA (rat. ARTICULATIO iz AR- TICULUS — členek) oblikovanje glasov, izreka, izgovor ARTIKULIRAN = izoblikovan, zavestno razčle- njen ARTIKULIRATI = oblikovati glasove, izgovarja- ti, izrekati Toliko Verbinc. O fatalni razsežnosti besede bi vam vedeli povedati več na FSPN. Ali nemara o njenem izdajalskem obratu študentov (ki jim je bila najprej izrečena kot očitek) nazaj na mesto izreka-nja; in tisti, ki so sodili, bodo obsojeni. Prav krasno nejasno se je zapletlo, kajne? Kar mirno, na koncu vam bo prav žalostno jasno! ČLANKU NA POT Na FSPN smo postali pozorni že na okrogli mizi, ki je bila organizirana ob izidu Krtove brošure Štu-dentsko gibanje. Kar nekaj študentov te fakultete je namreč hotelo izvedeti od »eminenc leta '68« konkretne napotke za »akcijo«, prilagojeno da-našnjim razmeram in razmerjim. Naivna vprašanja so seveda ostala brez odgovorov, so pa prav zani-mivo štrlela nad glavami sicer zaspane študentari je. Torej nekje so le buče, ki ne le čutijo breme, ki ga nosijo, pač pa se ga hočejo tudi znebiti. Na to smo se spomnili, ko smo konec decembra (1982, se ra-zume) slišali, da se na FSPN-ju nekaj dogaja. Raz-jasniti kaj je tisto nekaj: na kraju samem, kje neki drugje. Pa niso bili naši bodoči novinarji nič kaj navdušeni nad tem, da bi zaupali svoje izkušnje ne-vrednim rokam tiska in s tem sotrpinom na drugih fakultetah. Argumentov za svoje paranoične za-držke niso imeli; močno sumimo, da so nasedli »dobronamernim priporočilom« profesorjev, češ da so to »interni problemi, ki jih ne gre razglašati« (sveti strah pred pogubnim vplivom na druge štu-jente?). Tako so nas na problemskem sestanku študentov in profesorjev II. letnika FSPN-ja (doga-janje se je namreč zgostilo v dogodke ravno v n. letniku) bolj »trpeli« kot »radostno sprejeli«. Za-čuda pa se je intervju, ki smo ga izvedli po sestanku, razvil v prav živahno debato in analizo dogodkov in stanja. Vsemu temu je — jasno — sledil briljanten Manek. Njegovi objavi pa so se prav prebrisano po-itavile po robu nekatere objektivne okoliščine (za-plembe Tribune, op. p. nepoučenemu— naj ga bo sram — bralcu). Tako so se dogajale žalostne stva-ri: čas je (kljub zaplembam) tekel dalje, skladno s tem je članek izgubljal svojo sočno svežino in po-stajal vse bolj pravšno neaktualne. Na videz! Kajti, »lej jo kanaljo dialektično, ki nain je pokazala, da )olj ko rinemo v času naprej, dlje in bolje vidimo udi nazaj. Zgodilo se je namreč, da se korenine de-:embrskih dogodkov niso posušile (kot so v interv-juju študentje bolj ali manj pesimistično napove-dovali), nasprotno, čile in zdrave napajajo mlade februarske veje. In če je decembrski bojkot nekate-rim naivcem vzbujal upanje, da je zgolj naključen, je februarski to iluzijo krepko mahnil po gobcu. Ob tem je odletel tudi prah z intervjuja, pri čemer so se Drikazale njegove nove razsežnosti, predvsem pa je .veža in zanimiva tedaj oblikovana (bolj vulgarno, a endarle) analiza. Toliko o razlogih našega posega / oddaljeni december. Zda) pa končnozabredimo v jmazano konkretnost. ČRNIPETEK Na ta lepi decembrski dan je asistent Maček na-povedal kolokvij. Študentje se zberejo ob dogovor-jeni uri in nato... čakajo, čakajo, čakajo. Ter opazu-jejo porednega Muca, ki se sprehaja pred učilnico. Na njihove prošnje, naj vendar začno, ne reagira, dokler si dodobra ne pretegne krakov (nekako 20 min po dogovorjenem času). Naj se ve, kdo je glav-ni! Nakar nadaljuje v istem slogu in izziva študente z nekakšno delitvijo na A in B. Pa tudi to še požre-jo. A pride trenutek, kosositi tudi njihQvi ubogljivi želodčki: ob Četrtem vprašanju milo prosijo Mačka, naj jim pojasni, kaj hoče z njim izvedeti, a Mačku ni do pojasnjevanja. Vrli študentje pa tedaj složno hop, pa so na nogah, oddajo liste in gredo. Bojkot! Nezaslišano! Faloti! (Ali kot temu pravi prof. Gantar, predstojnik sveta II. letnika: »To je bil pobalinski in kratkoročni akt, otročji revolucionalizem!) Študentje sicer priznavajo, da je t.i. bojkot ne-premišljeno dejanje — v kolikor se je odigral spon-tano. Nikakor pa ne gledajo nanj tako punktualno, kot bi nekateri želeli, nasprotno — jasno se zaveda-jo, da je to posledica stanja, ki se z bojkotom ni niti bistveno spremenilo, niti razrešilo; za to bo po-trebno še truda in moči. Zlahka se odrečejo tudi za-tohlim metaforam o revolucionarnosti, razrednem boju ipd. (Dragica Korade, predsednica sveta letnika: »Bojkot je bil »revolucionaren« le toiiko, kolikor nas je poenotil, združil!«) Ta pretvorba egoističnih individumov v kolektiv sicer ne izbriše razlik v mnenjih in interesih, vendar poudari obrise skupnih ciljev in daje s tem možnost za akcijo. Kolikor se po eni strani »bojkotaši« bra-nijo pretirane evforije nad rajskim občutenjem enotnosti (kakšna vrednota je to, vedo iz »dopet-kovih« izkušenj, ko so bili žalostno razbiti instem akcijsko nemočni), ki bi lahko pripeljala do ustvar-janja imaginarnega (sovražnika ob obilici linearnih) na ljubo nasilnetnu ohranjanju enotnosti, pa si po drugi strani ne pustijo te iste vrednote odvzeti. Tako odgovarjajo Mačku, ki ni prav nič zadovoljen z nivojem artikulacije) ».... ki ne pritiče bodočim družboslovcem!«)): Mojmir Ocvirk: »Pa ravno maček nam bo govoril o artikulaciji, ko pa je sam neartikuliran za popiz-dit. Že dve leti lahko občudujemo njegovo nespo-sobnost komuniciranja s študenti!« Dragica Korade: »Naša artikulacija je bila že v redu in na nivoju. Če pa se pogovarjamo o dvo-smerni artikulaciji, moramo pri tem govoriti o ena-kopravni konfrontaciji mnenj, ne pa o enostran-skem — za katero stran gre, se ve — popuščanju!« V pojasnilo k temu »enostranskemu popušča-nju« so povedali, da so probleme skušali reševati tudi bolj »pravolinijsko« (to je bil tudi eden očit-kov ob bojkotu; češ, zakaj se niso poslužili drugih, bolj samoupravnih-socialističnih sredstev). SAMOUPRAVNO-SOCIALISTIČNA STVA SRED- Bojan Labovič: »Dva dni pred kolokvijem smo imeli sestanek OO ZKII. letnika, ki so se ga udele-žili tudi profesorji: Južnič, Klinar in Bibič. Pogo-varjj0i:$mo se o učnovzgojnem procesu, našem po-ložaju v njem in o (iz tega izvirajočih) problemih in težavah. Razumevanja polne tolažbe (... saj smo tudi mi špricali predavanja...) so poskus debate preokrenile v smer dobro znane: Mi sa mladima možemo da saradujemo, ali prvo skinite ovaj plakat sa zida.« Izkazalo se je torej, da trenutno razmerje sil zaenkrat ohranja boj v odnosu institucija: zunajin-stitucionalni elementi. Vsekakor pa bo ta »boj« treba prenesti v same institucije. Igor Lukšič: »Pri tem pa je seveda treba iti v pro-ces osveščanja — teoret. izobraž. študentov in hkratne konkretne analize.« Potrebnih bi bilo torej veliko »zdravomislečih« glav; v tej točki pa zaenkrat slabo kaže. Postvarela zavest in njeni logiki imanentna »nujnost obstoje-čega« je v glavah študentov drugih letnikov še vedno tako močna, da gledajo na trudapolna priza-devanja II. letnika s posmehom ali pa so do njih ravnodušni. Igor Lukštč: »Pri tem je moraliziranje v stilu« grdi fantki, ki se samo piflate in grebete za ocene«, nesmiselno. Potrebno je zgrabiti problem pri ko-renu in ga začeti ruvati z razpoložljivimi silami — samo na tak način se lahko osvešča!« (poslušajte, mladinski funkcionarji, ki iščete svojo bazo!) Torej: akcija, pri tem pa ne pozabiti izkoristiti tudi vse možne poti preboja po »institucionalni poti«. Če je študentsko gibanje iz sedemdesetih let doprineselo študentom formalno pravico sode-lovanja v procesu, ki jih pravzaprav napravlja štu-dente (torej učnovzgojnem procesu), je zdaj ne-mara čas, da te formalne možnosti uporabimo in jih napolnimo z vsebino. Eno iztned možnosti smo že nekoliko omenili — to je ZK. Tu je pobuda prišla od tov. Švare (iz Razi-skovalnega inštituta), ki je na eni izmed običajno dolgočasnih in neživljenjskih sestankov predlagal, da bi razpravljali o smislu in namembnosti kolokvi-jev. Olga Gruden: »Prva reakcija je bil smeh študen-tov!« No, pa so kmalu spoznali, da se smejejo last-nim truplom. Sklenili so, da bi bilo dobro spreme-niti sistem sestankov in se pogovarjatri o lastnih problemih (namesto, da berejo poročila s s sej CK ZK). Naslednja dva sestanka (z eno samo točko dnevnega reda: problematika šolskega sistema) sta bila baje enkratna, pa tudi udeležba ni bila več pro-blematična. Druga formalno dana možnost vplivanja je jasno ZSMS. Položaj te organizacije na FSPN-ju je danes takšen kot je položaj ZSMS sploh: Olga Gruden: »... zadnja volilno programska konferenca se sploh ni končala, ker so ljudje že prej odšli. Tako smo izvolili le predsednika (pa še tu je pri volitvah sodelovalo izmed približno 800 študen-tov le 15 pridnih buč). Pri razpravi so se pojavile ra-zlične tendence; od tega, da razpustimo ZSMS, pa do ustanovitve alternativne organizacije ali ne-kakšnega novega SKOJ-a.« (Glede na to, da se take teze pojavljajo čedalje resneje tudi po drugih fakultetah in celo na volilno programski konferenci UK ZSMS, je očitno, da mladinska organizacija uspešno postaja institucija« v najžlahtnejšem pomenu besede.) Seveda nekaj vnetih mandeljcev vseeno »delu-je«, v glavnem pa je ZSMS na faksu »zamrznje-na«. * Zoran Thaler: »Funkcija ZSMS je na FSPN-ju trenutno ta, da se formalno vzdržuje, dokler se ne pojavi neka vsebina, ki bo potrebovala legitimite-to.« Iztok Jelačin: »Po mojem ni naša naloga, da bi iz ZSMS naredili množično organizacijo, kjer bi mase drle na sestanke in pohode. Množičnost je farsa!« Igor Lukšič: »In to tista masovnost, ki nam jo vsakokrat, ko ZSMS dvigne glavo in zabode nož v konkretno razmerje sil, vržejo v glavo kot očitek, češ, da nimamo študentov za sabo (pri čemer jih isto dejstvo ne moti, ko vodstvo ZSMS le prikima-va). Čakanje na generacijo idealnih (udeležajočih se sestankov) študentov je torej iluzorno. Dejstvo je, da sam sistem študijskih razmerij (in razmerje sil) usmerja študente v iskanje linije najmanjšega od-pora. Ičo Vidmar: »To v stilu Brechtovske oprez-nosti: Zda j bom še malo tiho — hudičevo zvit moraš biti, da kam prilezeš (v službo) — bom pa potem spregovoril.« Pridne buče so v sistemu, kot je, previdne buče. Tu torej ni kaj, problem »rekrutiranja« članov ZSMS-ja se lahko razrešuje na dosti bolj zvit način, kot z direktno usmeritvi jo dejavnosti ZSMS v to. In sicer — kot smo omenili že pre j — s tem, da se loti jo konkretnih problemov (praktično in teoretično — analiziranje in s tem »osveščanje« ostalih študen-tov, kot temu pravi Igor). Teh (problemov) je ned-vomno dovolj in preveč, vsi po vrsti pa rastejo iz si-stema izobraževanja, kakršen je danes. (In ravno to naj bi analiza posameznih problemov pokazala). Da ta sistem odlično funkcionira, je jasno. In odlič-nemu funkcioniranju je imanentna obramba last-nih pozicij. Kako to počne zatohlo gnili učno-izo-braževalni (bolj učno in manj izobraievalni) pro-ces: študente vpenja memoriranje in referiranje pozitivnega, faktografskega znanja v tolikšni meri. da je analitični pristop k čemerkoli (tudi učni snovi) že vnaprej onemogočen (Tu se tudi razkrije, zakaj je prva skupna reakcija proti temu sistemu tako spontano emocionalno-intuitivna). (Visoka frek-venca predavanj onemogoča poglobljeno znanje. sama struktura predavanj se nagiba vedno bolj v nedružboslovne predmete, vaje so se zreducirale na pripravo obveznega ustnega nastopa enkrat letno itd.) To je torej tisto mesto, kamor lahko (in mora) poseže ZSMS. To je tudi edina pot za preseganje podrejenega položaja študentov. kar pa je spet nujen predpogoj za uresničevanje njihovih samou-pravljalskih možnosti (in dolžnosti). ZID DEMOKRACIJE Osveščanju teh nemarnih študentskih subjektov je bila namen jena (in je še) tudi prva konkretna ak-cija II. letnika: ZID DEMOKRACIJE. (Glede imena so imeli sicer pomisleke. češ. da je pompo-zen. državi nevšečen: alternativni naslovi so bili: — Stiropor talentiranih samoupravljalcev — Z glavo skozi zid — Artikulacija (Zoran: »Beseda. ki jo sveto iz-govarjam zvečer, preden grem spat. jo morasto sa-njam in jo izustim takoj, ko se zbudim.«) Kon-kretno pa pomeni to stiropor.pritrjen v učilnici dru-gega letnika, pripravljen nositi vse mogoče eksi-stencialne krike (beri priložene teze). VELIKI FEBRUAR Kot veste, ta Zid demokracije ni bila tudi že zad-nja akcija. Decembrski bojkot je febraarja dobil bratca (tokrat gre za bojkot predavanj SLO in DZ. ki jih na tej fakulteti predava prosluli pro>f. Tominc. Sicer pa ima tipz bojkoti že grenke izkušraje. Z njimi so ga osrečili študentje FF. ki tudi niso bili zado-voljni z nivojem njegovih predavanj. Stvar se še ni razrešila. V »postopku« je tudi vprašanje kolokvi-jev-baje so študentje ustanovili komisijo. ki naj preveri kvaliteto in raven le-teh. Vsekakor — ko izvemo kaj več (in to bo prav kmalu) — se spo-mnimo tudi na vas. možgane napenjala: Vanja B. OffESTU, ki ga ni bilo [rii RIBUNA/I8.marcal983 FBLM 13 )FESTU 83, KI GA NI BILO Dogajanje je postavljeno v naše Ijubo glavno nesto, 3eograd po imenu in v še bolj famozno igradbo Sava Centra, ki že na daleč prijetno zav-iarja po dekadentni kuiturt social-meščanskega ipa. Čas je verjetno znan že vsakomur: 4.— 11. fe-iruar v tekočem letu 1983. Predmet nakgazanima-ija: Vlednarodni filmski festival — FEST ali tudi •festival festivalov« imenovan. Preden odidemo na ogled v glavno areno doga-janja. še dolžno pojasnilo oziroma opravičilo. Ca-sovni razmak med končanim potekom festivala in lem zapisom je nasta! vsled mnogih obveznosti, predvsem študijskih, avtorja teh vrstic. Slednje. t.j. lovljerije izpitnih rokov ipd., je še kako znanoštu-demovski populaciji. zatoo tem ne bi zgubljali pre-več besed. Toliko za uvod. nadaljevanju — vsega slabega po malem, ter ter tia kakšna svetla iskrica z letošnjega ILKE. STEVILKE kazanih je bi!p okoli 50 filmov \z 19 dežel kar je po kvamiteti skromnejše kot lani.-Od. o prispelo 19 (de\ etnajst) filmov iz ZDA, po5 N in Madžarske. sodelovale pa so še Argenti-vstrija. Poljska. koprodukcija Maroko. Šenc-\ Gvineja ... in seveda Jugoslavija z 1 (enim) m. Upravičeno ali neupravičeno je biio na nestu dogajanja prisotnih okoli 600 novinarjev, da imnožici Ijudi s Pres izkaznico okoli vratu. dob-jeno ali i«pod pulta ali preko zvez niti ne govorimo. *o velja za novinarske projekcije. tovski program za široke Ijudske množice pa ¦¦i si ogiedalo okoli 170.000 gledalcev. ki rtaj bi zceno vstopnic pokrili tri četrtine stroškov festivala - tj prispevali bi okoli 750 miljonov (starih seve-fa). Ostaio pa bi prbpevala Kuiturna skupnost Beograda. Končna cena festivala. kakor so nam jo posiedovali na prvi konferenci za tisk. sc giblje okoli 1 >tare milijarde (beri: milijarde). Taka številčna podoba festivala. se je od prve no-vinarske konference nadalje pokazalakot nezanes-Ijiv podatek. saj računanje s približki še kako hitro ustvari dinarsko praznino, ugodno predvsem za ra-zlične manipulacije finančne birokracije. ki je bi!a čeprav tiho. tolikanj močneje prisotna. O!FESTIVAL »FEST ni več tisto kar je bil« .Takšna in podobne trditve filmskih kritikov in novinarjev je bila naj- močneje zastopana tendenca prve dni. In to pov- sem umestno. Povprečnost predvajanih filmov je še ite najbolj zagrizene cineaste spravila na rob živč- :ga zloma. Festival je uradno odprl film »Predvčerajšnjim« adžarskega režiserja Petra Bascaja, ki ga pri nas >znamo predvsem kot avtorja filma »Priča«. iro- čno satirične aluzijc na čase velikega Stalina. Te- atsko sta si filma zelo podobna, Obračunavanje z Predvčerajšnjim« časom od 1947 — 51 je v zad- em filmu Petra Bacsa odkrito. direktno. V tem Imu ni mesta za parabole metafore — je nepo- eden avtorski dokunrent ideologije, njenega :pona ter zanosa in njenega padca. Film povedan z sedami samega avtorja: »Predvčerajšnjtm« je v polnosti zasnovan na avtentičnih dogodkih in to moja izpoved — od začetka do kraja, za razliko d »Priče«. katere zgodba je izmišljena čeprav za- nova bazira prav tako v v avtentičnih dogodkih. Im se začenja z izgradnjo proge Šamac—Saraje- i. na kateri sem bi! tudi jaz z grupo Madžarov... Na žalost je naše bivanje v Jugoslaviji kasneje »stal vzrok ninogih konflikotv. Film govori omoji generaciji. ki se je po vojni z ogromnim entuzia- zmom vključila v socialistično gjbanje za lepšo bo- dočnost in predstavlja resnično zgodbo o tem kako odovina to generacijo melje: nekateri pridejo v poi\ nekateri na oblast, tako tretji do samomoril- ega dejanja. Ne pozabite, to je čas od 47 — 51 a. ko veliki demokratski vzpon preide v stalini- rn. mi vsi kateri smo bili udeleženi pri gradnji roge v Jugoslaviji pa proglašeni za sovražnike.« ako Peter Bacso. Sicer pa smo si tekom festivalskih dni lahko ogle-ali še štiri madžarske filme različnih avtorjev, Objeti pogledi« režiserja Karolya Makka, »Časše loji« Petra Gothara, »Ana« Marte Mesaros in Razbiti svodi« Pala Gaboija. Prav ti filmi so poleg vicarskega — turškega »Pot« scenarista YHmaza uneya in režiserja Serifa Gorena osnovni pouda-k letošnjega Festa, ter ubranili saj kanček reno-eja 70 iet. e lahko rečemo da je v vzhodni kinernatografiji end družbenopolitičnega filma iatentno prisoten že od sredine 60. let pa nadalje je sedaj prav prime-ren čas za vračanje nazaj, za kritiko tistega kar uradno nosi naziv: stalinizem. Časovna distanca to omogoča. Še več. Celo zaželeno je vračanje v »predvčerajšne« čase, čimbolj nazaj, samo brez možno prisotnih paralel za včeraj in za danes. Stara zgodba. Na vprašanje enega izmed novinarjev na konferenci zakaj madžarski film ne obravnava so-. dobne tematike in družbena nasprotja, je Bacso v odgovoru dal posredno vedeti da »sedaj ni pravi čas za sedanjost, temveč bo to šele prihodnost, ki bo sodila sedanjost«. Zelo tipičen odgovor real socia-lizma, in žal tudi resničen. * Poleg že omenjenega »Predvčerajšnjim« je izre-den vtis zapustil film Karolya Makka »Objeti po-gledi«, delan po romanu Erzsebeta Galgoczija ki je obenem poleg samega režiserja tudi scenarist. Gre zaintimističnosuptilnozgcxibo miade novinarke, ki poleg tega da je lezbijka, nekompromisno piše re-snico o raznih lokalnih ncpravilnostih. S svojim početjem pa prekorači polje idebloškega in moralnega tabuja in konflikti, ki s tem nastopijo jo neizbežno pripeljejo do zadnjega kadra — sa-mouničenja. FJIm nam neposredno razkriva me-hanizmc v odnosu posarnezne človeške eksistence do sistema ideološko moralnih shem sredi 50. let. Dobra igra glavnih igralk ni ušla žiriji v Cannesu, lcta 82, kjer je film dobil nagrado za najboljšožen-sko vlogrt. Tako. Film »Čas še stoji« ste si imeli priliko ogledati na MiniFestu, zato o njemu ne bi besedovali. Prav začudujoča je vsekakor poteza slovenskega selektorja o izbiri enega samega mad-žarskega filma! Pa o tem raje pozneje. Ostale vzhodne kinematografije, vključnospolj-sko, so se Festa udeležile s precej povprečnimi, \ča-sih že prav banalno naivnimi filmi (boigarski »Kan' asparuh«), vsekakor pa pod »umetniškim nivoiem prejšnjih let. Precej prahu in besed je bilo seveda oko!i VVajdinega »Dantona«. Ob precejšnjih teža-vah 7 meglicami ki so se vile nad Beograjskim leta-liščem, ob vsakournih morilskih menjanjih termina za prikazovanje, je film vendarle priletel v novinar-sko dvorano na platno. Nepopisno veselje je kmalu zamenja! čisti obup. pa ne po krivdi filma ampak iz čisto fizioloških posledic sedemdnevnega buljenja na platno. Preutrujenost je avtorja. kljub vsemu prizadcvanju (tri kave in gosti sok) prisilila !e k pa-sivni konzumaciji in zato bo morala kritična beseda počakati na ugodnejši trenutek. Poleg teh dveh filmov sta posebne omembe vredna tudi filma »Razred 1984« režiserja Marka Lesterja in »Dvainštiridesefa« Paula Morrisseya. Prvi film je posvečen nasilju v šoli, ki je vsakdanja pojava v ZD A, vendar zaradi toge vpetosti v kalup drame (sem pa tja se gledalcu dozdeva, ne brez ra-zloga dozdeva da gleda melodramo) ni prepričljiv. Dvainštirideseta je inscinirana zgodba iz najbolj razvpite ulice New Yorka: droga#sex in sleng — je edino kar ta ulica premore. V celoti je cineastična podoba ZDA zelo kom-promitirana, saj so režiserji slavnih imen, Costa — Gavras $ filmom »Missing« (Pogrešani) Milos Forman z »Ragtime«-om, Robert Altman z »Jimmv Dean, pcvrni se,« ter Blake Edwards z »Viktor—Viktorija« in Wim Wendeis z Hammet-tom . prikazali na FESTU svoja najnovejša dela, ki vsa po vrsti spadajo v večinski del festivala, ki ga je novinarska srenja Sava Centra poimenovala — povprečni. Za vsak film velja da je v svoji povpreč-nosti vseboval elemente, ki soizstopali ter vzbudili pozornost — recimo doVa igra Johna Cassavetesa v filmu »Nevihta« Paula Mazurskyja in v filmu »Zakaj sta me obsodili na življenje« Johna Ba-dhama (ta film ste si lahko ogledali naljub-ljanskem Mini Festu)— tako izpade iskanje pozi-tivnega v povprečnem kot skrajni kompromis film-skega kritika, ki je prisostvoval na FESTu. V tretjo kategorijo filmov, za dobrimi in pov-prečnimi. pa spadajo tisti, ki »festivalu festivalov« zares niso potrebni. Naivni bedasti mjuzikli, tokrat »Ani« Johna Hustona in pseudo—zgodovinski spektakli, recimo »Vojna za ogenj« J.J. Annauda ter strip film (kaj od obeh stvari )e bolj debilno be-dasto se da razpravljati) »Konan« Johna Miliusa so bili špica FESTa »ki ga ni bilo«. Drugace lahko tako selekcijo filmov razumemo kot nesposobnost se-lektorjev oziroma njihovega neznanja in nepozna-vanja filmske scene ali pa popuščanju distributer-jem, ki sože ltak naglasu, da jenjihovedini kriterij pač — kdmercialnost proizvodov, kar je seveda si-nonim za polne blagajne denarcev. Ostaja nam še ena razlaga, ki se sliši še najbolj verjetna. dotični fil-mi in n jim podobni so prišli na fest iz preprostega ra-zloga, da kvantitativnozapolnijovrzeli v »bleščeči« podobi FESTa. Pa pustimo te stvari raje ob strani saj nas tako ali tako pripeljejo samo do ncmočnega izliva besov na organizatorja in brezpotrebnega kvarjenja živč-nega sistema, ter preden preidemo na sklepni del našega zapisa, omenimo še nekaj filmov, ki priha-jajo iz gnilega zahoda, V mislih in že tudi na papirju imamo filme, ki niso vezani na zibelko kapitalistič-nega imperializma, temveč pomenijo, vsaj filmsko dokaišen nasprotni konec teiste stvari. Z Fassbinderjevim »Ouerelom« na začetku na-šega »zahodnega« popisa smo že delno predstavili zahodno nemški delež Letošnjega festa. Prav je, da spregovorimo o še enem — režiserju — avtorju znanih filmov: Agira, gnev božji, Strožku, Nosfera-tu, fantom noči in še bi lahko naštevali — NVernerju Herzogu. Na letošnjem Festu je bil celtlloidno pri-soten z zadnjirn filmoni »Fitzcarraldo«. »Nori« Fitzcarraldo poskuša nemogoče, da bi lahko eksploatiral kavčuk in s tem dobil denar za realizacijo želje, ki ga obseda vse bivanje ob Ama-zonki. — pripeljati opero, v tnajhno mesto sredi džungle. Za realizacijo je potrebno samo eno deja-nje —: prepeljati barko prek hriba z ene reke na drugo do obljubljenih gozdov kavčukovih stebel. Norija se začenja... Hercog: »Zgodba o nekem ne-mogočem dejanju me je že dolgo časa obsedala in to je bila tudi začetna za film o Fitzcarraldu. Zatem se je pojavil moj prijatelj von Stein, ki mi je svoje-čase z 30.000 dolarjev pomagal da končam Agiro in mi rekel, da Peruanci upajo, da se bom enkrat vrnii in tam posne! še kakšen film. Branil sem se da nimam dobre zgodbe — imel jo je von Stein. Pove-da! mi je zgodovino barona Fitzcarralda z konca prejšnjega veka, ki je imel privatno vojsko 5000 Indijancev in eksploatiral gumo za račun Belgijcev. Ta človek je svojo ladjo pripeljal preko planine, z cne reke na drugo! Zares, to je bila prava zgodba o nemogočem, divjem snu, kateri vseeno postane mogoč. Tisti drugi Fitzcarraldov sen, o operi v džungli, je fikciia. ki se bi rekel popolno vklaplja v enotakočudnoosebnost.« Hercog je to posnel in si s tem filmom nikakor ni omajal renomeja dobrega režiserja. V Canesu 82 je film dobil nagrado za reži-jo. O TA GNILI ZAHOD Gnili zahod je tudi tokrat osvojil FEST. Na srečo naših dušebrižnikov ne toliko po kvaliteti kot kvan-titeti. Pa se tudi tukaj najde poleg pseudo-zgodo-vinskih spektaklov, serijskih filmov za tri cente in stiliziranih mjuziklov in še bi lahko naštevali podob-ne imperialistične izdelke, prav dobri, celo odlični filmi. Mnogo slavnih imen je bilo prisotnih na plat-nu: John Badham, R. W. Fassbinder, Luis Malle, Eric Rohmer, Paul Mazursky, Werner Schroeter, brata Taviani, Paul Schrader, Wim Wenders, razv-pita Altman in Forman pa Herzog in nepogrešljivi Spielberg... R.VV.Fassbinder je režiser, ki sigurno najbolj iz-stopa iz celotne plejade zahodnjakov s svojitn zad-njim posnetim filmom »Ouerelle«. V katalogu Festa je bil predstavljen tudi njegov predzadnji film »Veronika Voss — filmska zvezda«, vendar na ža-!ost mnogih ljubiteljev (lahko bi govorili kar o fe-novstvu) na piatna Sava Centra ni prišel. O »Ouerellu« brez pomislekov lahko napišemo, da je najbolj Fassbinderjev film v vsem njegovem opusu. Zgodba (mimogrede: Fassbinder jo je pov-zel po romanu »Ouerelle de Brest« Jeana Geneta) se odvija v pristanišču in bližnji javni hiši. Ouerelle, mlad mornar je diabolična oseba, je angel smrti in ljubezni v temnem mornarskem svetu, fatalen za svojo okolico, je tisto oličenje moškega, ki ga Fassbinder prepozna za svojo vizijo in Ijubezen; pač tistih intimnih preokupacij za katere je veljal do konca življenja kot posebnež. Ouerellovo iskanje identitete v morbidnem polsvetu mornarske luke in javne hiše se izkaže uspešno. Ouerell najde sebe, prepozna svojo dvojnost, ki prej usodna za druge postane usodna zanj; Ouerellov konec nujno sledi logiki zgodbe oz. režiserjevega pogleda na svet. Scensko je film zasnovan na elementih teaterske scenografije, vse se zdi kakor da gledamo nekje iz distance, 13 vrste Fassbinderjevega fantazmago-ričnega gledališča. K mračnosti vzdušja najbolj pri-spevajo barve, ki s svojo bledo plakatno noto kar bijejo v oči, pa čeprav tako neopazno, da se tegaza-vemo šele po projekciji ko odhajamo iz dvorane. Konec filma je obenem tudi napoved, sedaj že taktičnoFassbinderjeve smrti. »Ouerelle« je Fass binderjev nagrobnik in epitaf. V zvezi s »Ouerellom« lahko spregovorimo o še enem simptomatičnem pojavu mentalitete našega samoupravijalskega malomeščana. Gre seveda za spolnost in nje prikaz. Če je bila dvorana ob pro-jekciji madžarskega filma »Objeti pogledi« oz. ob scenah lezbične Ijubezni napeto tiha in so Ijudje obeh spolov zadrževali dih, je v podobnih moških prizorih filma »Ouerelle« prišlo do pravega viharja nelagodnega premeščanja po stolih, »dame« so se po možnosti čimbolj očitno hihitale od zadrege, da o mrmranju »gospodov« vsepovprek po dvorani in pritajenih ironično-sarkastičnih komentarjih ne govorimo. Zares popoln občutek kina Sloge, ko muovie zaide od utečenih kolesnic možganskih vijug klasičnega porabnika tovrstne »kulture«! Eden od boljših filmov je bi! tudi »Blade Run-ner«, režiserja Ridleya Scotta, avtorja znanega » Aliena« (Osmega potnika), v Cannesu leta 79 na-grajenega z Oskarjem za posebne efekte. »Blade Runner« (naslov je slengovskega izvora in pomeni »službenega izslednika«) je dokaj preprosta SF zgodba bazirana na krimi žanru. Glavni zaplet na-stane, ko »detektiv« X dobi nalogo, da eliminira grupo upornih humanoidnih robotov. Prvo jih mora seveda najti. Filmu ne manjka niti nenavadna love story med replikantom (taico imenujejo Ijudje iz 2019. leta humanoidne robote) in detektivom. Precej povr-šinska narativa, ki nekatere možne probleme od-nosa človek—robot samo nakazuje, vendar z očitno in namerno distanco;režiser očitno ni imel namere globje posegati v to tematiko. Zgodba jnu je le iz-govor za precizno realizacijo filma na planu režije in scenografije, kar je Scottu tudi do največje možnosti uspelo. Veliko zahvalo pa dolguje scena-ristu, ki je isti kot v »alienu«. Prav nasprotno od Scotta, Paul Schrader v »Cat people« ves film po-laga v narativo. Tako kot v filmu »Hardcore« (Pod-zemlje sesksa) manj v »Ameriškem žigolu« je glav-na nit sex, varno zatočišče vseh režiserjev, ki svoje nesposobnosti skrijejo v osladkano potrošniško blago. Schrader je ena izmed redkih izjem, ki se niso ujeli na tako ceneno formulo »uspeha«. Zgodba oziroma »fantazija« kot je dejal avtor je naslednja: Ircna (igra jo Nastasia Kinski) se snide z bratom Polom (Malcolm Mac Dovvell) od katerega je lo-čena že od otroštva, od misteriozne smrti njihovih staršev. Oba sta potomca starega 1 judstva mačk in v sebi nosita poleg človeške podobe tudi animalično stran. Da bi se tega »prekletstva« rešila mora priti do incesta med bratom in sestro. Sestra to zavrne. Brat Pol se vse pogosteje spreminja v mačka — leoparda in mori po mestu... Film konsekventno ostaja zvest samemu sebi in Schraderju. Prepišimo kar režiserja, ki je o svojem filmu dejal naslednje: »Kako definirati ta film? Jaz bi rekel kot erotsko, mračno fantazijo v kateri se mešajo poezija, Eros, mit, magija in strah. Nastal je pod vplivom nekaterih evropskih filmov, predvsem »Procesa« Orsona Welsa, »Oči brez obraza« in »Orfeja«, nikakor pa ne pod vtisom prve verzije »Ljudje mačke« briljantnega, poceni črno belega filma v režiji Jacquesa Tarnerja, snetnanega v Holywoodu. Iz stare verzije je sposojena samo osnovna ideja, drugače je y~njej bilo vse bolj di-skretno; ni bilo golote, ni bJioJtrvi, gledalcu je bilo prepuščeno da si izmisli zgodbo; tukaj je, pač, ker živimo v času brez skrivnosti vse predočeno — in nasilje, in seksualizirani strah za »navadno publi-ko« in kulturološke reference za filmske intelek-tualce (mit, poezija, Eros in proklamirani filmski vzori). Četudi »Ljudje mačke« niso, nažalost, ero-tičen film, če je erotičnost v filmu — kakor napetost, suspeoz, v kriminalkah — zunanje-vzburljivo oja-čanje gledalčevega pričakovanja. Mogoče je vzrok v tem ker sem se v mladosti pripravljal da postanem protestantski duhovnik, pa sem postal — kakor je rekel neki novinar — zastrašen in radoveden por-nograf, voajer (v katerem čepi cenzor), ki bi rad videl, kako drugi delajo tisto, o čemer je on sa-njal.« Na tiskovni konferenci, ki je sledila, Schrader niti najmanj ni prikrival bistva tega filma. Na vprašanje oziroma ugotovitev, da je njegov film predvsem komercialne narava, smo lahko slišali lakoničen odgovor: »Ce ti nekdo da 4 miljone dolarjev, je povsem jasno^da narediš film. ki bo finančnouspe-šen in, ki povrne celotno naložbo oziroma naredi dobiček!« Film »Cat people« je dober fiJm in ko-mercialen — zelo ;>repr^ta forrriuia, kajne ne! O FESTU, ki ga ni bilo FEST JE MIMO. In tudi naš zapis. Potrudili se bomo, da napišerno še kaj vec o »Dantonu« in »Yol«-u in še o kakšnem filmu, ki smo ga nena-merno izpustiti (»Somrak« Gorana Paskaiieviča.) Verjetno se vsakemu bralcu poraja isto vpraša-nje: Zakaj govorimo vendar »O FESTU. ki ga ni bilo«, ko pa je očitno dogajanje vSava Centru, trdi nasprotno? O tem pa prihodnjič. Za vas se je z štirimi očmi trudil Hermej Gobec. PiCJma bralcev Hodim po cesti in ugledam tribuninega kolpor-erja. roka mi refleksno zdrsne v žep in zgrabi jurja. iribuna je že moja. slastno jo prelistam in pogled se mi pripne na glasbeno stran, kjer piše z debelimi čr-kami VIRGIN PRUNS. slastno berem in že po irvih besedah spoznam; da je avtor na Ijubljanski lasbeno kritiški sceni še precej nepoznan. sprevi- m pa tudi, da nadobudnež prav gotovo velja med znanci za dobrovoljnega šaljivca. v daljšem uvod-nem žlobudranju me šaljivi nadobudnež od stavka do stavka bo!j zabava, pove tudi smešnico na račun dveh infantilnih kmetavzov, ki jih pozneje še enkrat lirično vplete v svojo humoresko. toda šele zdaj začne šaljivec kazati prave karte. lahkotno v alanfordovskem stilu se pokroviteljsko pošali z otroci sociali/ma (sami so krivi, da soživi). nado- budnež lahko povečuje napetost s podrobnim opi-sovanjem četrturne pavze. klobčič humoreske za-nesljivo odvija s sicer nekoliko dolgoveznim čeb-ljanjem, toda ko napoči odločilni trenutek, malo čez sredočlanka, razkrije vse svoje adute. šaljivec se ves razžari, iz besede v besedo kritiško pronic-Ijivo obrezuje obrczane device nadobudnež pokaže svoj svetovljanski dub in kar iz topa kot za šalo se- suje obrezane device. humoreska se bliža koncu, saj so šal jivcu obrezane device že davno ispuhtele iz glave. zaključek je sicer bolj resigniran, kljub vsemu pa me je članek prijetno zabaval. šaljivemu nadobudnežu želim še več podobnih priložnosti, da se izkaže, saj prav gotovo posega na Ijubijansko glasbeno kritiško sceno na zelo svojstven in zaba-ven način. Dol|is sina vaškega boksarja i Z radijskih valov zadnjih trideset iet uhaja na-radno zabavna glasba, do nekateri dejali. da ne odobravam politike. iam mislim. da je tako pri vsakomur, ki je izklju-:en. Sicer pa tem »psiho-«, katerikoli naj že bodo, ki ie udinjajo pri vašem domnevnem naprtovanju, iploh ni treba protestirati, ampak morajo sodelo\ a-i. Če vedo ali ne počno prav to. Nadvse udobna — mi na preiahek način vračajo noj lastni argument — čez vse udobna je ta zamisel pvora, da bi tako sodbo zvedli na tisto, kar jo dolo-[a. Preseneča me, da dejansko ne najdejo kaj bolj-lega. s čimer bi mi ugovarjali, saj pravijo: intelek-lualizem. Kar je še najmanj pomembno, če naj zvemo. komu gre njegov prav. Se manj. da naj bi to bedo zvrnil na kapitalistični govor in da bi se mu s tem postavil nasproti. Pripominjam samo, da tega resno ne morem sto-riti. saj ga s tem, ko se mu postavljam nasproti, kre-pim — tako da ga imenujem, oziroma da ga izpo-]X)lnjujem. Sedaj pa vstavljam opombo. Zamisli o govoru ne jutemeljujem na obstoju nezavednega. Nezavedno imeščam vanj — da obstaja le na določenem govo- k To ste razumeli tolikanj dobro, da pristavljate k ej nameri — kot sem priznal. je bil njen poizkus jrazen — vprašanje o prihodnosti psihoanalize. Nezavedno v tej obstaja toliko bolj, kolikor bolj asno se potrdi v histerikovem govoru, povsod dru-jod najdemo le njegove cepiče: da, kot naj se to že idi presenetljivo, tako je celo v analitikovem govo-ru. kjer iz teh cepičev ustvarjamo kulturo. :x tt Zgolj na analitičnem govoru ob-staja nezavedno kot freudovsko nezavedno... In zdaj opomba: mar nezavedno vključuje, da ga poslušamo? Sam mislim da. Vendar pa zagotovo ne vključuje. da bi ga brez govora, na katerem obsta-ja, ocenili kot vedenje, ki ne misli, ne računa, pa tudi ne sodi, kar ga ne ovira pri tem, da ne bi delalo (na primer v sanjah). Recimo, da je idealni delavec, tisti delavec, ki si ga je Marx sposodil kot koristno uslugo kapitalistične ekonomije v upanju, da ji bo prevzel štafeto gospodarjevega govora, kar se je dejansko zgodilo, samo da je bila oblika nepričako-vana. Pri teh zadevah z govori se porajajo presene-čenja in prav v tem je dejstvo nezavednega. Govor, ki mu pravim analitični govor, je druž-bena vez, ki jo določa praksa določene analize. S polno pravico ga lahko povzdignemo med najbolj temeljne vezi, ki ostajajo dejavno med nami. — Vendar pa ste, mar ne, sami izključeni iz tega, kar tvori vez med psihoanalitiki.... — Družba — pravijo ji mednarodna, pa čeprav je v tem nekaj utvare, saj se je zadeva že dolgo tega zvedla na familiarnost— poznal sem jo še v rokah neposrednega in posvojenega Freudovega potom-stva: če naj si dovolim — vnaprej pa vas obveščam, da tod presojam pristransko, torej sem nečemu pri-vržen — bi dejal, da je to sedaj vzajemna podporna družba proti analitičnemu govofu. VDPAG. Posvečena VDPAG! Ničesar torej nočejo vedeti o govoru, ki jih pogo-juje. Vendar jih to iz tega govora še ne izključi: daleč od tega, kajti delujejo kot analitiki, kar po-meni, da obstajajo Ijudje, ki se z njimi analizirajo. Govoru torej zadoste, čeprav spregledajo neka-tere njegove učinke. Konec koncev jim previdnosti ne manjka: če ta že ni resnična pa je lahko upo-rabna. Sicer pa — tvegajo sami. Pojdimo torej k psihoanalitiku, to pot pošteno in odkrito. Sicer pa bi nas tja privcdle tudi vse druge poti. Psihoanalitika objektivno vzeto ne bi mogli po-staviti bolje na njegovo mesto kot s tem, čemur so v preteklosti dejali: biti svetnik. ... ki so ga Svetnikzasvojegaživljenjanezbujaspoštovanja, prej poslušali, ki mu včasih sicer prinese svetniŠki sij. vendar kot Tega ne omeni nihče, ko sledi poti Baltasara nekaj drugega. Graciana, namreč da ne vzbujajmo pozornosti — Amelot de la Houssayea je to prepričaio, da je To je vedenje, P»sal ° dvorjanu. ki dela ... Če naj bom razumljiv: svetnik ne daje vbogajme. Dosti raje se postavlja za izvržek: je ne-usmiljen. Toliko, da bi dojeli, kaj nalaga struktura, in sicer da ... brez subjektu, sub jektu nezavednega omogoči, da vzame gospodarja: svetnika za vzrok svoje želje. S2 // S j Subjekt, o katerem teče beseda, se lahko — vsaj v strukturi — znajde na podlagi zavrženosti tega vzroka. Za svetnika to ni nikakršen hec, predstav-ljam pa si, da nekaj ušes na tejle televiziji v tem vidi potrditev mnogih nenavadnih svetniških zadev. Da je v tem učinek užitka, kdo ne bi smisla znal užit? Kot riba na suhem ostaja svetnik le, prav nič ni za njega moč postorrt. Prav to pri zadevi najbolj osupne. Začudi tiste, ki se ji približajo, in se niso zmotili: svetnik je odpadek užitka. Včasih si vzame nekaj prostega časa, ki ga ne za-dovolji nič bolj kot kogarkoli drugega. Uživa. Med-tem ne deluje. Ne da bi tedaj na njega ne prežali mali hudobci, in da bi jim v skladu s tem zopet ne zrasel pogum. Vendar je to svetniku kaj malo mar, kot so mu kaj malo mar tudi tisti, ki v tem vidijo, kako je svetnik prišel na svoj račun. Človek bi počil od smeha. Kajti pogosto je svetnikovo izhodišče, da mu je figo mar porazdelitvene pravičnosti. Po pravici povedano svetnik sploh ni prepričan, da bi imel za kaj zasluge, kar pa še ne pomeni, da bi bil brez morale. Edino, kar je neprijetno ža druge, je, da ti ne vidijo, kam ga vse skupaj vodi. Strastno tuhtam, kako naj takšnile znova obsta-jajo. Brez dvoma zato, ker tega sam ne bom dose-gel. Čim večji svetniki smo, tem bolj nam je do smeha: to je moje načelo, in celo izhod iz kapitali-stičnega govora — kar sicer ne bo kakšen poseben napredek, pa četudi samo za nekatere. prevodi MATJAŽ POTRC Utelešeni predmet (a) PODBUDNE ZGODBICE Tako že tri dni zaporedoma vstajam najbolj zgo-iaj ob dvanajstih. Zajtrkujem in je že tema. Noč ma svojo tnoč nad mano, požene moč v mojo zale-ano rit, toda počasi že začenjam pogrešati svetlo-o. Zakopana v lesu poslušam tiktakanje ure in rljanje v podnajemniškem hladilniku. Spomnem se, da nisem doživela dobrega fuka že va tedna. Pravijo, da pomanjkanje fuka povzroča iri moškem agresijo, pri ženskah pa histerijo. Ver- " etno pa uspešno masturbiranje pomaga ohraniti ravnotežje. Zanimivo. Ce si sam, ti že sama misel na masturbiranje požene mravljince po telesu. Zavle-čem se med rjuhe in presenečeno ugotovim, da je klitoris že totalno trd. Smešno. Prvič začutim v sebi neko talično moč. Masturbiranje je tudi spodbuja-nje domišljije. Napeto premišljujem in se skušam spomniti kakšne primerne erotične zgodbice. Moj repertoar se že nekaj časa ne spreminja. Glavno vlogo vedno igra imaginama zapeljevalka z blazno erotično slo, že skoraj nimfomanka. Neverjetno dobro se obnaša v vseh mogočih kombinacijah. (ži-vali so izvzete). V zgodbah nikoli ne nastopajo re-snične osebe, še najmanj pa moj Ijubi. Nekoč sem seposebno potrudila in jim hotela dati znane obra-ie. Zelo neuspešcn ppdvig. Orgazma ni bilo od ni-iioder. Zelo dobro se obnese serija zgodbic s šolsko am-bientacijo. Stalni osebi sta razbrzdana učenka, ki zapeljuje dobrega, krepostnega učitelja na vse mo-goče načine. Ko ga končno zapelje se izkaže, da je učitelj v bistvu zakladnica pohote. Zadnjič se mi je na to temo uspelo izmisliti zelo spodbudno štorijo. Razbrzdana učenka sedi v zadnji klopi — sama (kar je zelo pomembno za nadaljnje dogajanje). Kre-postni, šarmantni učitelj sedi za katedrom. Tokrat uči siovenščino (včasih uči likovni pouk). Učenci pišejo šolsko nalogo in nimajo časa, da bi gledali okoli (zelo pomemben detajl). Razvratnica vzadnji klopi piše slovenske šolske naloge zelo dobro in tonča daleč pred drugimi učenci. Odloži svinčnik, pogleda okoli, se nasmehne učitelju, ki pa tega ne opazi in razširi noge pod klopjo. Nepremično gleda predmet svoje želje in masakrira ščegetavček. Končno se predmet želje ovede in opazi vročične oči svoje učenke. Uspe mu razvozlati njeno dejanje pod klopjo, uspe mu pognati rdečico v obraz in premostiti vse kreposti. Še nikoli prej ni njegov tič postal trd na daljavo. Slavist odpne hlače in začne onanirati. Učenka in učitelj se vročično gledata v oči iz razdalje štirih metrov in pol. Oba konca ra-zreda sta naelektrena, vzburjenost na obeh straneh raste. Slavist ni še nikoli doživel take ekzaltacije, učenka je končno zmagala. Kretnje so vse hitrejše, učitelj in učenka končata skupaj. Nadaljevanje zgodbe ni bistveno. Ure je konec, ostali nevedni učenci oddajo šolske naloge. Pohotneža se zmenita za sestanek na slavistovem domu. Zaključna glo-boka misel. od tega dogodka nadobudno dekle piše vse šolske naloge najboljše v razredu. Pomembno za uspešnost zgodb je to, da se ne ponavljajo. Vedno inorajo obstajati določene va-riacije. Zelo uspešna je serija lezbičnih prijateljic, manj spodbuden pa je ciklus na temo javna hiša. Moja zadnja zgodbica je variacija na obe temi. Lastnica javne hiše ima šestnajsletno, nado-budno hčer, kateri hoče prihraniti izkušnje lastnega življenja. Toda mali se materino življenje sploh ne zdi slabo. Od nežnih let je kukala skozi ključavnice bordelskih sob. Ko mati spozna, da bo tudi njena edina hči šla po njenih stopinjah, ji skuša vsaj zago-toviti najboljše. Najboljše pa je: imeti rednega, do-brega gosta čim več časa. In nekega dne je odbila odločilna ura alias odpravljanje nedolžnosti njene male. Kandidat je bil rosno nedolžen mladenič. Mati je oba svečano odpravila v najlepšo sobo. Mala se je tu izkazala daleč bolj izkušena. Tako je to. Eni imajo fuk že takoj notri, eni pa tudi nikoli. Dečko se je na malo zelo navezal in kot je mati iepo predvidela postal redni in edini gost njene male. Toda ni pa predvidevala, da njeni mali to ne bo za-dosti. Ko se je v bordelu pojavil razjarjeni oče s plašnim sinom, ki ni maral žensk in rekel: »Naj ena izmed punc nauči tega smrkavca kaj je pravi fuk!«, je bila mala takoj pripravljena sprejeti vlogo učite-ljice. Mati se je tiho umaknila v kot. Kot učiteljica se mala sploh ni obnesla. Njen namen ni bil spreobračanje k pravi veri, temveč lastni užitek. Ona in neubogljivi sinko sta ležala na postelji. Mala je dečku pripovedovala takšne zgod-be,da je lahko masturbiral in ko je bi! velik in debe! ji ga je vtaknil v rit, kajti proti njeni zadnjici ni imel nič proti. Mala je umirala od sladostrastja, dečko je bil zadovoljen, zgodbice so bile ravno prav zadete. Bile so približno takšne: »Takoj ti je bil všeč. Bil je visok, mišice je imel ravno prav razporejene. Bil je podoben kipom Apolona. Povabil sr ga k sebi, nežno si ga začel slačiti in on je bil ves voljan in mehek. Ko je stal nag pred tabo si ga začel poljub-ljati po celem telesu, potem si vzel njegov kurac v usta in ga začel nežno sesati. Fant se je pod tvojimi kretnjami tresel od ugodja. Kq je njegova sperma preplavila tvoja usta, te je on začel božati...« Toda mala je hotela poizkusiti še kaj. Začela se je spraše-vati kako potekajo stvari med ženskami. Med uslužbenkami njene obupane mame se je takoj našla kandidatinja, ki so ji moški v njenem delov-nem procesu postali.že skoraj odvratni (služba je služba) in je bila maline ponudbe vsa vesela. Tako sta se nekega dne znašli v najlepši sobi, ena željna pocitka, druga užitka. Počitkarica je poljubljala malo po prsih, izkušeno šarila v mednožju in mala je stokala od ugodja ter počasi spoznavala kako po-tekajo stvari med ženskami. Ko si je mala, mamin kamenček v očesu nabrala izkušenj, je veselo živela naprej. To pa zame ni bilo več zanimivo. Ura je. Zapustim rjuhe s spodbudnimi zgodbi-cami in grem v noč. NERINA KOCJANČIČ TEZE O »ZIDU DEMOKRACIJE« V II. LET-NIKU FSPN — »Zid demokracije« je ime stenskega panoja v drugem letniku FSPN. — »Zid demokracije« je mesto, kjer študentje in profesorji svobodno objavljajo svoja mnenja, ki sprožijo plodno in kontinuirano polemiko o vpra-šanjih univerze in družbe (ter še o mnogočem....). — Prispevke: polemične spise, lepake, karikatu-re, 'komentarje, glose, apele, manifeste, bodice, izrezke, literarne prispevke etd. objavljajo v skladu z Ustavo SFRJ in zakoni. Pod zadevose podpišejo. Študentje II. letnika FSPN (potencialni novinarji, politologi, sociologi...) se medsebojno ne pozna-mo! Naša verbalna komunikacija skoraj ne seže dlje od teme vsakdanje vremenske situacije (ali pa datuma naslednjega kolokvija). Zato POVEJ MI, KAR MIIMAŠ OSTALEGA POVEDATI, NA ZIDU! »Zid« (in še kaj) bo zaživel, če boš aktiven in an-gažiran. Svoje mnenje in interese zastopaj sam! Pridi s svojim argumentom na dan! ARGUMENT VE-ČINE NI ARGUMENT! Študent II. letnika : BODI! Dol s samocenzuro, ki nam jo vsajuje svet z ne-sramnostjo lažne neizogibnosti in nujnosti obstoje-čega. ¦ Casopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Izdaja UK ZSMS Ljubljana, Trg osvo-boditve 1,11, soba 86 telefon: 214-372 UREDNIŠKI KOLEGIJ Aleš Debeljak — glavni urednik Marcel Štefančič — odgovorni urednik Jane Marinko Marko Zorman Brane Koderman Posebne naloge: Vanja Brišček, Hermej Gobec, Tomi Gračanin, Dušan Turk Miha Bregant — lektura Tomi Gračanin — distribucija Vesna Debeljak — tajnikovanje Likovno in tehnično uredništvo: Aljoša Kolenc, Matjaž Požleo Pripiava za tisk IBM - Dnevnik, tisk LP. naklada 5000 izvodov. Izdajateljski svet: stalni člani: Ludvig Horvat (predsednik), Andrej Lukšič, Zoran Kariž, Niko Verbič, Bojan Klenov-šek, Robert Škrlj, Primož Hainz, Andreja Stopar, Jane Marinko, Brane Koderman, Marko Zorman. Redakcijo za to številko smo zakljudli 7. marca. njtfjirr^^f***f- ¦.-.¦'¦'. . . .'.¦'•'.¦'¦.¦.