Jovan Sundečič.
(V spomin 50 letnice njegovega književnega delovanja.)
Ime Sundečičevo je med Jugoslovani dobro znano. Tudi Slovenci smo se ga spominjali ob raznih prilikah. Tem vrsticam ni namen, da bi podale življenjepis Sundečičev, temveč le malo častitko podajajo slavljencu, bralcem pa nekaj črtic, da ga spoznajo vsaj površno.
Jovan Sundečič je rodom Bošnjak; rodil se je 6. mal. srpana 1. 1825. v bosanski vasi Goli-vjevu. Iz strahu pred Turki ga je oče Pero še prav malega pripeljal v Dalmacijo v Imotski k babici, kjer je hodil tudi v frančiškansko ljudsko šolo. Četudi po rodu grško - razkolne vere je vendar Sundečič prijazen katoliča -nom, česar se je iz-vestno navzel že v prvih šolskih naukih. Deček se je jako pridno učil in kazal veliko nadarjenost za umetnosti, zlasti za risanje. Jeseni 1.1842. je prišel
v samostan sv. Arhandjela na reki Krki, kjer se je dobro naučil cerkveno-slovenskega jezika, leta 1843. pa je vstopil v pravoslavno bogoslovnico v Zadru. L. 1848. je napisal in izdal v Zadru pesem: „Ananija in Sa-pfira", ki je moralne vsebine. Koncem istega leta je  dovršil bogoslovne  nauke,  posvetil
„Dom in svet" 1898, št. 12.
ski"
Jovan  Sundečič.
se duhovskemu stanu svoje (razkolne) cerkve in se oženil. Poslali so ga za kapelana v vas Peroje v Istri, kjer je sestavil zbirko domoljubnih pesmij, pozneje izdanih z naslovom „Srce" (1850). Kmalu so ga nastavili za župnega upravitelja v Žegorju in potem v Skradinu. V teh službah se mu ni godilo
dobro. L. 1854. ga je imenovala vlada za profesorja v za-darski pravoslavni bogoslovnici in s tem zboljšala njegovo stanje. Od leta 1855.-1861. je urejal službeni časnik Glasnik dalmatin-; med tem časom je tudi izdal zbirko domoljubnih pesmij z imenom: „Niz dragocje-n o g a bisera", „Cviječe", napisal pesem „Vršid-ba" in pa prevedel Alfierijevo tragedijo „Savel". L. 1863. je jel izdajati list „Zvijezdo", kije pa za sedem mesecev zaspal. Istega in naslednjega leta je uredil „Narodni koledar". Ta doba je bila zanj srečna in plodovita.
V žalostne razmere je prišel, ko je leta 1863. izgubil bogoslovno profesuro, pa dobil malo župnijo, ki mu ni toliko dajala, da bi bil mogel preživljati svojo družino. Da bi si opomogel, je  izdal   lirsko-epsko   pesem   z
23