57_KRONIKA
loog
1.04 Strokovni članek	UDK 783.25:272(497.4)"18"
929Škrabec S.:323.1(=163.6)
Prejeto: 27. 1. 2009
Katarina Bedina
dr., upokojena redna profesorica na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, Porentova 1, SI-1000 Ljubljana.
e-pošta: katarina.bedina@siol.net
Nepopustljivi boj frančiškanskega patra Stanislava Skrabca za cerkveno petje v narodnem jeziku
IZVLEČEK
Slovensko zgodovinopisje se le poredko sprašuje o vplivu cerkveno-glasbenih reform na življenja, na miselnost in stopnjo narodne zavesti. Prispevek ponuja pogled v idejne, družbene in kulturne pretrese, kijih je zanetila cecilijanska reforma na naših tleh v sedemdesetih letih 19. stoletja. Pater Stanislav Skrabec je bil med prvimi domačimi izobraženci, ki je pravilno presodil nevarnost cecilijanske reforme za obstoj slovenstva. Pogumno se ji je postavil po robu in močno pospešil obnovo cerkvenega petja v materinščini v času, ko na tujem še ni bilo nobenih znamenj njenega propada.
KLJUČNE BESEDE
muzikologija, humanistika, cerkvena glasba na Slovenskem v 19. stoletju, cecilijansko gibanje, petje slovenskih nabožnih pesmi v mašnem obredju, nacionalna identiteta
ABSTRACT
THE UNCOMPROMISING STRUGGLE OF THE FRANCISCAN FATHER STANISLAV SKRABEC FOR CHURCH SINGING IN NATIONAL LANGUAGE
Slovene hsitoriography seldom questions on the influence of the Church-musical reforms on the general image of contemporary life, on mentality and degree of national awareness. The contribution offers insight into ideal, social and cultural commotions started by the Cecilian reform on our grounds in the seventies of the 19th century. Father Stanislav Skrabec was among the first Slovene intellectuals that estimated correctly the danger of the Cecilian reform for the existence of Slovene identity. He stood bravely against it and accelerated considerably the revival of church singing in mother tongue in the time when there were abroad no signs of its decay yet.
KEY WORDS
musicology, humanistics, church music on Slovene territory in the 19th century, Cecilian movement, singing of Slovene religious songs in mass ceremonials, national identity
Temo pričujočega članka v spomin na preminulo prijateljico, profesorico Olgo Janša Zorn mi je narekoval zgled izvrstnega - čeprav dolgo časa nepriznanega jezikoslovnega znanstvenika iz redovniških vrst, ker je bila tudi ona privržena neizpodbitnemu iskanju resnice in ker je tudi njeno pošteno zgodovinopisno delo zapustilo vredno strokovno kakor znanstveno sled. S problemom cecilijanskega gibanja na Slovenskem sem se začela ukvarjati pred več kot desetletjem (na pobudo urednika so bili moji prvi izsledki objavljeni pod naslovom Neupoštevani vir za umevanje ceciUjanstva na Slovenskem: polemično pričevanje Stanislava Skrabca v Muzikološ-kem zborniku XXX leta 1994), za tokratno objavo pa podajam pogled na cecilijanizem kot na sklenjeno zgodovinsko obdobje.
Stanislav Škrabec (1844-1918), pater frančiškanskega samostana Kostanjevica pri Novi Gorici, je bil edini mož med slovensko duhovščino druge polovice 19. stoletja, ki se je upal javno upreti ce-cilijanski reformi in latinščini kot obveznem litur-gičnem jeziku ter prepovedi petja slovenskih cerkvenih pesmi v mašnem obredju. Nobena od prejšnjih ne poznejših cerkvenih reform ni na Slovenskem dvignila toliko hude krvi, družbeno-političnih nesporazumov in javnega negodovanja kot cecilijansko gibanje v sedemdesetih letih 19. stoletja. Na naših tleh je izbruhnilo z močjo bliska in groma ter sprožilo silovit spopad nasprotnih ideologij, klerikalne in liberalne. Celotno slovensko prebivalstvo se je znašlo v trdovratnem in razmeroma dolgotrajnem ideološkem sporu, z njim tudi v splošnem družbenem razdoru. Cerkev si je obetala izboriti avtoriteto vodilne (če že ne absolutne) oblasti v domačem okolju. Sprevidela je, da jo utegne do tega cilja pripeljati le rigorozni idejni obrat, zastavljen tako, da ga bo v trenutku - kot šok - zaznal in občutil vsak posameznik.
Strogost na Nemškem vznikle cecilijanske reforme se je zdela kot nalašč dobrodošla v ta namen. K nam jo je vpeljal škof Janez Zlatoust Pogačar leta 1877, ker se je začelo, podobno kot na tujem, tudi v domačih cerkvah razraščati samopašno obnašanje vseh vrst. Vedno polne slovenske cerkve, še posebno na podeželju, so v očeh cecilijancev zabredle v krizno stanje iz drugega razloga. Ideološko nevtralna kronika dogodkov izpričuje, da naj bi glasba po cerkvah ter poskočno igranje na orgle, pogosto ob spremljavi tolkal in trobil, vedno bolj spominjala na posvetne pevske shode kot na umirjene, pobožnosti in molitvam namenjene svete hrame. Za splošni propad spodobne cerkvene glasbe je Vatikan obdol-ževal naglo prodiranje razsvetljenske miselnosti med ljudi vsega sveta in vse hujšega liberalizma, ki bi naj posledično rušil etični pomen prave cerkvene glasbe. Na Slovenskem je liberalizem prav tako veljal za najhujšega sovražnika Cerkve, češ da vernike bega, pohujšuje in razdira utečene verske navade; da je vsega kriva "hudirska pesem" Marseljeza, ki naj bi po-
divjala Francoze, da so začeli revolucijo. Take okoliščine so spodbudile, da je bilo v Ljubljani ob velikem čaščenju ustanovljeno Cecilijino društvo, kmalu pa so sledile okrajne in lokalne podružnice tega društva, enakomerno raztresene drugod po Sloveniji, a s skupnim ciljem. Leto pozneje je začela izhajati vplivna mesečna revija Cerkveni glasbenik, ki je prevzela idejno propagando za cecilijansko reformo v knjižnem delu, v notni prilogi pa prinašala glasbene predloge za spremenjeni cerkveno-glasbeni repertorij po cecilijanskih načelih. Reforma se je začela uresničevati v najtesnejšem sodelovanju z vodilnim nemškim cecilijanskim ideologom Franzem Xaverjem Wittom (1834-1888),1 iz Regensburga, ki je bil v tem času na višku svoje cerkveno-politične moči.
Temeljna cecilijanska ideja je bila, očistiti cerkev posvetnega duha ter "neznosnih razvad" v svetem prostoru, kamor sta se bila "pririnila in pritepla čustveno nasladna glasba" s poskočnim petjem, pogosto na necerkvena besedila. Vse to naj bi vernike odvračalo od prave religiozne zaverovanosti, dogajanje na oltarnem prosceniju pa pačilo z zabavnimi, gledališču podobnimi dejanji. Nove cecilijanske določbe so povsod po krščanskem svetu močno po-strožile obredni kurz, na Slovenskem pa povzročile šokantno vznemirjenje v cerkvah. Slovenski jezik so morali pri svetih mašah zamenjali z latinskim v govoru in petju. Zahtevale so obnovo gregorijanskega koralnega petja, spevne pesmi Gregorja Riharja, očeta slovenske cerkvene pesmi v najbolj preprostem kompozicijskem slogu pa izrinile na stranski tir bogoslužja: dovoljene so bile le pri večernicah, šmarnicah in procesijah zunaj cerkve. Takšen verski dogmatizem je kajpak naletel na splošni ljudski odpor, ki je bil precej močnejši od pričakovanega. Cerkveni glasbenik je hitel z objavljanjem člankov in prevodov iz nemškega revijalnega tiska z raznovrstnimi prispevki, kako potrebna je cecilijanska reforma po zapovedih Tridentinskega koncila. Da slovenska Cerkev ne more trpeti nepokorščine ne v svojih duhovniških vrstah ne pri vernikih. Da ce-cillijanizem odklanjajo le tisti, ki ne poznajo njegovega pomena in sodobnih predpisov, zato so vse ugovore proglašali za cerkvi škodljive in zavajajoče, češ da se nesposobni župniki bojijo jeznih pevcev, da zato popuščajo in ponižujejo svoje poslanstvo.
Prebujena slovenska narodna zavest je v novi cerkveni strategiji takoj zaznala nevarnost za izgubo pridobljenih narodnostnih pravic, predvsem za slovenski jezik v vseh oblikah občevanja kakor za bodočo graditev nacionalne identitete slovenske kulture ter razvoja izvirne umetniške ustvarjalnosti za Cerkev po stopinjah priljubljenega Gregorja Riharja
1 F. X. Witt je imel ves čas vlogo papeževega odposlanca med krščanskim ljudstvom povsod po svetu. Leta 1873 je dobil častni doktorat na Papeški univerzi v Rimu, 1880 pa je postal častni kanonik v vatikanski katedrali.
loog
in njegovega skladateljskega kroga. Witt in drugi cecilijanski ideologi so drugače računali: na breziz-jemno pokorščino, ki naj bi jo bili dolžni Cerkvi vsi katoliški verniki, od preprostega ljudstva do nižje in visoke duhovščine. Računali so seveda tudi na odpor, zlasti iz vrst liberalno naravnanih, rekli so "strastnih" narodnjakov, in na to, da ljudstvo s kleriki vred (ti so hoteli imeti polne cerkve) ne bodo zlahka pristali na odpravo nadvse vse priljubljenega petja slovenskih nabožnih pesmi in na dolgočasno mašno obredje - povrhu še v latinščini, ki je niso razumeli. Toda kljub vidnim začetnim znakom neuspeha so cecilijanski ideologi verovali v zmago njihovega gibanja. Prvotni zagon, kakor tudi naglico za idejni preobrat so spremenili v postopen, a trd, potrpežljiv in kontinuiran pritisk. Nasprotna stran prav tako ni popuščala v sporu, temveč je, ne oziraje se na nove cerkvene določbe, branila narodnostne pravice in slovenski jezik v cerkvi in zunaj nje.
Patra Skrabca je, razumljivo, v celoti obvezovala pokorščina cerkveni politiki, vendarle ga je njegova pristna narodnjaška zavest napeljala, da se je javno - s prav tehtno polemiko postavil v korist slovenskega jezika. To je storil po daljšem načrtnem premisleku, kdaj (v katerem trenutku, da bi ne bilo prepozno), kje in na kakšen način naj bi se oglasil. Ob koncu leta 1884, se pravi, ne dolgo po znamenitem epigramu Frana Levstika,^ je objavil na platnicah glasila Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki ga je bil sam zasnoval in urejal, odločen protest pod naslovom Opombe glede obrednika tretjega reda.3 V njem je na kratko povzel svoja lastna spoznanja, kako nesmiselno je, navzven tudi komično, spodrivati slovenski jezik z latinščino v govoru in petju. Zaukazani novi verski obrednik se mu je zdel v celoti protisloven^ še posebno na podeželju in v hribovskih vaseh. Skrabec se je oprl na stališče, da se raba latinščine (mrtvega jezika, če ga ljudstvo ne razume niti ga ne zna prav izgovarjati) "ne ujema s svetostjo Kristusove cerkve in častitlji-vostjo njenih bogoslužnih obredov". Podčrtal je svojo lastno izkušnjo, da se verniki pri sveti maši dolgočasijo in preobračajo tuje latinske besede v šaljive domisleke; da ni nikakršna skrivnost, kako pred oltarjem smešijo pomen religioznega besedila v latinskem jeziku pri molitvi in petju, to pa se po njegovem ne bi dogajalo, če bi v cerkvah slišali razumljivo domačo govorico. Zapisal je, da se mu samo po sebi zdi čudno, če slovenski kmet latinsko poje, in naj ga cecilijanci vendar ne silijo v papagajsko oponašanje in ponavljanje latinskih besed za duhovnikom!
Naslovnica Cvetja sv. Frančiška iz leta 1884, povzeta iz ponatisnjene izdaje (Filozofska fakulteta v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko).
Vsebinska srž tega, kar je hotel pater Skrabec v tej polemiki dopovedati tako vsem Slovencem kot tujemu svetu, je bilo, da bi bila morala slovenska cerkvena oblast ob samem začetku reforme prositi papeža, da bi v izvedbi cecilijanske reforme na Slovenskem posebej dovolil nadaljnjo rabo slovenskega jezika v cerkvenih obredih. Navedel je zgled nekaterih drugih narodov, ki so na tak način dosegli legitimnost narodnega jezika. Pogoj za to je bila dolgotrajna tradicija cerkvenega petja v domačem jeziku. Skrabec si je dovolil "spomniti" našo cerkveno oblast, da imamo pri nas še daljšo tradicijo od tiste, ki je bila pogoj: vsaj od Cirila in Metoda naprej, torej mnogo več kot tisoč let. Skrabčev napad je štelo Cecilijino društvo za nezaslišano, do kraja zgrešeno dejanje. V imenu Cerkvenega glasbenika4 je odgovorila oseba s
"Novo petje ceciljansko / ni slovensko, je germansko; / šola razslovenja nas, Cerkev tujci petja glas" (Ljubljanski zvon, št. 4, 1884, str. 632).
Opombe glede obrednika tretjega reda, Cvetje z vrtov sv. Frančiška 5, 1884, 12. zv., str. 356.
V pojasnjenje in obrambo, CG 8, 1885, št. 3, 18.
podpisom J. Borovski,5 ki se je v tej vlogi pridružila domačim zagovornikom 2a čim hitrejšo izvedbo ce-cilijanske reforme. Patra Skrabca je nameraval s svojim pisanjem razvrednotiti kar po hitrem postopku. Očital mu je "škandalozno" zavračanje svetih cerkvenih določb, hinavsko zaničevanje trdega dela cerkvenih učiteljev petja, ki jim je po krivici "naprtal" še nemškega duha, vrh tega še v Cvetju z vrtov sv. Frančiška, ki je bilo precej razširjeno branje med preprostim ljudstvom. Skrabčeve besede in misli je trgal iz konteksta, jim prikrojeval drugačen pomen, se skliceval na ukaze domačih cerkvenih avtoritet, na "grozo" individualnega okusa, ki ne trpi latinščine, in na "čudni" odnos patra Skrabca do cecilijanskega petja, s katerim da brezobzirno ščiti krivoverstvo. Skrabčeve Opombe je označil s pečatom nepokornega frančiškanskega patra, čeravno je sodil frančiškanski red po njegovem prepričanju med ugledne, častitljive in cecilijanstvu naklonjene redove.
Na to denunciacijo je Skrabec temeljito odgovoril, spet na Cvetjevih platnicah. V dveh nadaljevanjih, kar pod naslovom, ki ga je uporabil J. Bo-rovski.6 Po vrsti je analiziral očitke ter obsodbe vnetega cecilijanca in bolj podrobno ponovil, kaj je bil zapisal v svojih Opombah. Vztrajal je pri svojem mnenju na še bolj odločen način. V različnih inačicah je podčrtal, da je cecilijanstvo na Slovensko vnela zaslepljena dogma nemškega izvora, ki je bila pritegnila mnoge domače gorečneže med kleriki, ti pa po njegovem niso bili sposobni prav razumeti negativnih posledic. Pojasnil je še nekatere druge detajle, za katere je sprva najbrž sodil, da o njih niti ni treba posebej razpravljati. Da je okrožnica papeža Leona XIII. iz novejšega časa jasno ponudila obnovo stare pravice glede jezika, česar pa slovenska Cerkev očitno ni hotela razumeti in se odtrgati od "ljube" latinščine. V pravilnost svojih polemičnih stališč je bil Skrabec prepričan v tolikšni meri, da je bil pripravljen zastaviti svoje življenje zanj.7 Borov-skega je označil z zelotistom ("da ne ve, kaj govori") in mu svetoval, naj takih "kozelcev" ne bi več prevračal, ker z njimi utegne škodovati ne le ceci-lijanizmu, ampak samemu sebi.
Za imenom J.[anez?] Borovski se skriva nek drugi, neiden-tificirani pisec; Slovenski biografski leksikon sicer navaja dva človeka s tem imenom, vendar noben od njiju ni bil Skrab-čev partner v tej polemiki. Nanizanske Spomini iz preteklih dni ter Prijateljska pisma (CG 5, 1885 in CG 6, 1886) govorijo za to, da je bil glasbenik, učitelj cerkvenega petja in organist.
Vpojasnenje in v obrambo, Cvetje z vrtov sv. Frančiška 6, 1885, platnice 3. in 4. zvezka.
"In s čim torej trdim, da ni treba spolnjevati cerkvenih zapovedi? Ker "zahtevam", naj bi v cerkvi nihče ne krožil in klepetal latinsko, kdor se je ni učil? Zahtevam, če hočete, in na grmado z menoj! Samo povejte mi prej, kje Cerkev zapoveduje, naj taki ljudje po latinsko pojejo in govore, ki se niso učili latinščine?" (CG, prav tam, zv. 4).
Borovskemu so za vsem tem cecilijanski privrženci v odboru Cecilijinega društva sami svetovali, naj ne polemizira več s Skrabcem, češ, Cvetje z vrtov sv. Frančiška se "malo [!?] bere in da bi zato pričujoči odgovor odložili". Toda pisec se je bal očitka, da je cecilijancem "padlo orožje iz rok" in "da bežijo pred sovražnikom", njega osebno pa da preveč zavezuje sveta dolžnost. Odločil se je za odgovor z naslovom Se enkrat "Cvetje" pa "Cerkveni glasbenik"8 Skrabčevo zahtevo, naj se obnovi litur-gija v domačem jeziku, je komentiral kot neizvedljivo in da v uspeh morebitne prošnje, naslovljene na papeža, "zelo dvomi", četudi bi se cecilijanci sami z velikim veseljem oprijeli bogoslužja v slovenskem jeziku, kajti tudi v cecilijanskem srcu "bije ljubezen do drage domačije" in do maternega jezika. Da se on sam sploh ne poteguje za petje kot tako [kot učitelj petja!?], ampak "najpoprej za pokorščino", pojem pokorščine pa izpričuje pravega cecilijanca. Potegnil je sklep, da bodo cecilijanci še naprej hodili po isti poti "v korist sveti reči", za katero delujejo.
Tudi v tem odgovoru se Borovski ni zmogel približati miselno zahtevnejšemu tonu polemiziranja. Zopet je trgal Skrabčeve misli, poskušal zavrniti očitke o zaslepljenosti in gorečnosti za nemško stvar, kakor tudi o zelotizmu glede latinskega jezika. Spet mu je zmanjkovalo argumentov, zato pa je našel formalno pripombo: grajal je Cvetje z vrtov sv. Frančiška, da o tej pomembni in "delikatni" stvari polemizira kar na platnicah glasila. Vsebinska novost z njegove strani je bila le izpoved o razmerju do domovine in slovenstva. Na prvi pogled zveni njegov slavospev ljubi domačiji in materinem jeziku zlagan, vendar ga je razumeti tako, kakor ga je bil zapisal. Večina cecilijancev, tudi vodilnih, namreč ni zavestno delovala proti slovenskem jeziku. Slovensko nacionalno poreklo so očitno šteli kot samoumevno danost;^ z latinskim jezikom, starodavnim (elitnim) simbolom katolištva, so se hoteli sunkovito dvigniti na čelo slovenske etnične skupnosti z ideološkega razloga in za seboj potegniti ("z lepa ali z grda") preostalo, Evangeliju zapisano ljudstvo. Stanislav Skra-bec je presodil že v svojem prvem odgovoru, da je Borovskega grozljivo zaobjela propagandna moč ce-cilijanske ideologije: kot drobnega človeka brez osebnostnih ambicij in sposobnosti zanje.
J. Borovskega, kdor koli to že je, ne srečamo v zgodovini slovenske glasbe niti po imenu ne. Z ideološko pravovernega, a nepomembnega mesta
8 CG 8, 1885, št. 2, 13.
^ Tajnik ljubljanskega Cecilijinega društva, Janez Gnejzda, se je na Levstikov proti-cecilijanski epigram odzval takole: "Ko bilo brezplodno bi moje delo, /srce občutljivo bi pač me bolelo, / a ne kot sedaj neizmerno strašno! / Oh, misel, da domu škodljiv je moj trud, / to mojemu srcu je udarec prehud, / pač na sveti / bi mene nikoli ne mogel zadeti." (CG 7, 1884, št. 7, 81).
ika iz leta 1885 (NUK,
Naslovnica Cerkvenega Glasbena zbirka).
učitelja petja in organista, se najbrž ni nikoli premaknil. Slog pisanja, ozkost pogleda na svet, ostrina propagandnega naboja za uveljavitev cecilijanizma kažejo, da bi bil mogel zrasti iz prve generacije učencev Orglarske šole, ki jo je 1877 ustanovilo Cecilijino društvo v Ljubljani za vzgojo verodostojnega glasbenega kadra. Z letom 1885 je sodelovanje Borovskega s Cerkvenim glasbenikom prenehalo, pozneje pa za javnost ni več obstajal.
Šibkost cecilijanske obrambe je pater Skrabec zelo hitro spoznal, a moral se je sprijazniti z dejstvom, da potrebujejo tudi številni drugi cecilijanci vedno novih razlag in proticecilijanskih utemeljitev. Slovenske cerkvene pesmi so imele že v času Skrab-čevega življenja esencialni pomen za narodnostno samo-izpričevanje in tega ni bilo mogoče zbrisati! Za vernike, zlasti podeželske, je bilo po letu 1848 petje slovenskih posvetnih pesmi v narodnih čitalnicah ter domačih nabožnih napevov pri mašah edina oblika skupnega vokalnega muziciranja in sploh edini stik z umetno glasbo, ki so mu bili kos kot nešolani posamezniki, kar se je v vseh slovenskih pokrajinah srečno dopolnjevalo s stoletja trajajočim
ljudskim pevskim izročilom - kot neizpodbitnim izvorom slovenske samobitnosti v glasbi.
Pater Skrabec je poskušal domače cecilijance prepričati v sociološki učinek petja in govorjenja v domačem jeziku. Da šele ko verniki razumejo vsako besedo, razumejo tudi pomen in smisel besedila, ki ga pojejo. Petje povzdigne njihove molitve v čustveno angažiran, melodično povzdignjen in slovensko obarvan slavospev Bogu. Sociološki vidik Skrabčevega spora s Cerkvijo je potemtakem na dlani: ljudsko petje v narodnem jeziku ima prav to čarovno lastnost, da verska čustva vsakega posameznika zliva v skupni izraz verovanja v Boga, kakršnega je katoliška Cerkev v resnici hotela in pričakovala v vsej svoji zgodovini, razen kadar je občutila svojo lastno eksistenčno negotovost. Skrabec je mlačnost in hlapčevsko uslužnost cecilijanskim učiteljem zameril, a ju je ločil od zaslepljene gorečnosti, s kakršno se je bil srečal v tej polemiki. Ob tem je ves čas je meril na vrhnjo plast ce-cilijanskih voditeljev, ki je pod pretvezo "ukazov od zgoraj" kovalo obračun z drugače mislečimi. Zato je polemiko zaključil, spet z naslovom, s katerim je bil napaden: "Se enkrat "Cerkveni glasbenik' in "Cvetje z vrtov sv. Frančiška" v treh nadaljevanjih.1^ Energično se je spotaknil v fanatično gorečnost domačih cecilijanskih privržencev in nekritično vsiljevanje škodljive reforme. Spet je polemiziral tako, da je spretno spodbijal njihove zahteve. Med njimi, za zgled, takšne: "Mi /to je goreči cecilijanci/ moramo ljudstvo voditi, ne ono nas./.../ Mi nismo in ne smemo biti prilizovalci ljudstvu, ampak služabniki sv. Cerkve."11 Torej "brez smrtnega greha nihče ne more zahtevati petja v domačem jeziku, to je zloraba, ki se mora prepovedati!"1^ Proti koncu svojega cecilijanskega spora je Skrabec ostril svojo kritiko, a pošteno, s prepričljivimi argumenti z vseh mogočih aspektov. Bolj ko je razmišljal o zgrešenem obratu slovenske cerkve v cecilijanizem, bolj je bil prepričan v svoje nasprotno stališče. Slednjič je bil prepričan, da bo cecilijansko petje "padlo", medtem ko je že izgubljal vero, da bi utegnila slovenska prošnja v doglednem času romati k papežu v potrditev. "Prerok nisem", je zapisal, "ali reforma slovenske litur-gije prej ali potlej mora priti".1^
Cecilijansko gibanje je pokazalo prve znake zloma 1896, ob stoletnici Gregorja Riharja, ki je z intuicijo svoje glasbene nadarjenosti odkril prvinsko čustveno in razumsko bit Slovencev v enostavni, melodično poudarjeni, vsakomur dostopni obliki. Dokončno slovo cecilijanizmu na Slovenskem je napovedal skladatelj Franc Kimovec (1878-1964)
10
Cvetje z vrtov sv. Frančiška 6, 1885-1886, ovitek 5., 6., 7.
11	CG 3, 1880, št. 2, 11-13.
12	CG 2, 1879, Kak vpliv ima cerkvena glasba na verno ljudstvo?, str. 22.
13	Cvetje z vrtov sv. Frančiška 6, 1885, platnice 5. zv.
leta 1908: ne prav rad, ker sam ni bil daleč od ce-cüijanskih gorečnežev - z zbirko cerkvenih pesmi naslovom "Rihar renatus". Popolna odprava cecili-janskih idej1^ se je na Slovenskem vendarle zavlekla še v dvajseta leta prejšnjega stoletja.
LITERATURA
Cerkveni glasbenik (CG), letnik 1-8 (ur. Anton
Foerster); letnik 1908 (ur. Franc Kimovec). Cvetje z vrtov sv. Frančiška, platnice zv. 1-7, 18841887.
Pevec. Glasilo Pevske zveze (ur. Franc Kimovec), 1, 1921, št. 5-6.
ZUSAMMENFASSUNG
Der unnachgiebige Kampf des Franziskanermönchs Stanislav Skrabec um den Kirchengesang in nationaler Sprache
Die Polemik des Franziskanermönchs Stanislav Skrabec gegen den Kirchengesang in lateinischer Sprache entbrannte zwischen der Monatsschrift Cvetje SV. Fransiska (Die Blumen des hl. Franziskus) und dem Cerkveni glasbenik (Der Kirchenmusiker), Organ des Cäcilienjahres 1884. Die Ursache lag in der Einfuhrung der Cäcilianischen Reform, die die slowenische Sprache und das Singen beliebter
Waisen Gregor Rihars durch Latein als der obligaten Sprache und das Singen des gregorianischen Chorals ersetzte. Da die Gläubigen die lateinische Sprache nicht verstanden, entstellten sie einzelne Wörter und verwandelten sie in mehr oder weniger geistreiche Witze, die tatsächlich keinen Platz in der Kirche hatten. Der Franziskanermönch Skrabec, der zwar zur Beachtung der Kirchenbestimmungen verpflichtet war, setzte sich energisch für die Verteidigung der nationalen Sprache ein. Er schreckte nicht davor zurück, die slowenischen Kirchenbehörden daran zu erinnern, dass sie die fehlende Ordnung während des Kirchenamtes auf gesetzliche Weise wiederherstellen könnten, wenn sie durch eine besondere Bitte beim Papst erwirken würden, dass Slowenisch, das gemäß den Konzilbestimmungen seit mehr als tausend Jahre als Ritualsprache verwendet werde, wieder genehmigt werde. Er begründete eingehend den Unsinn der Cäcilianischen Reform und wies grobe Fehler nach, welche die Gläubigen nur von der Kirche abhielten.
Im Namen des Cerkveni glasbenik polemisierte mit ihm J. Borovski, ein unter dem Decknamen verborgener Cäcilianer, dem kein Mittel zu schlecht war, Skrabec zu diffamieren und zu disqualifizieren. Dasselbe tat er auch mit seiner zweiten Antwort, während Skrabec auf seinem Standpunkt beharrte. Die letzte Antwort, die in drei Folgen veröffentlicht wurde, beschleunigte den Untergang der cäciliani-schen Gedankenwelt zu einer Zeit, wo es in der Fremde noch keine Anzeichen dafür gab. Zum 100. Geburtstag von Rihar (1896) erklangen im ganzen Land slowenische Lieder, 1908 erschien ein neues Gesangbuch mit dem aussagekräftigen Titel: Rihar renatus.
14 Franc Kimovec (!) je takole žaloval: "Ko bo pozabljen veliki Mozart, ko bodo molji edine žive stvari, ki bodo 'obedovale' velike Wagnerjeve opere, se bo latinski koral še glasil". Eno-tje, Pevec 1 (1921), št. 5-6, str. 3-4.