Tone (zmaje z glavo, težko in trezno). Midva, Breda, nisva nikoli bila mož in žena. To je tu zapisano. Mož mojega pomena ne potrebuje konkubinata! Breda, razumi! Jaz sem korekten človek. Breda, tvoja strast je divna, a jaz sem človek družbe. Ukloniti se morava. Sedaj je splav preklan na dvoje in gre narazen! Vrni se in vdaj se! Breda (ihte sede). Torej — v smrt — Tone! Ti si me odvrgel — ko — nadležno — breme ... France (zanosito, a brez ognja). Zmagati mora svetla stran v človeku! ... Ivanka (si zakrije oči in se obrne stran). Zdaj se je pričela — T one. Kaj si rekla? (Bolj zase.) — vlada mrličev, a? Ali je mogoče, da bi se začelo življenje znova od zadaj? (Odmahne z roko.) Pah! (Trdo in glasno, formalno Francetu.) Sodba je Bredo spoznala za vašo ženo. Jaz sem korekten človek! Zato ne smem imeti tuje žene. Poslušajte dobro! Izpolnjujem to sodbo (kazaje na Bredo:) Tu je vaša žena! Jaz sem odveč! (Gre.) Ivanka (se okrene, v grozi sklepa roke). Breda ... (Nato poklekne ob stol k Bredi in seže z roko proti nji.) Breda... Irance (se počasi okrene proti Bredi). Breda (počasi vstane, s sklonjeno glavo obotavljaje se stopi proti njemu in mu s težavo pomoli roko, ki mu jo moli ves čas, ko da bi mu ponujala neko tujo stvar). France (ki je zrl ves čas nepremično nanjo, zapiči sedaj oči v to roko, se strese, prime za glavo, se umakne za korak in vzklikne, ko da bi se vzbudil iz omotice, z grozo, tuje in začudeno): Žena?... (Konec prihodnjič.) ONA fSREČKO KOSOVEL I. V somraku je dolina oglušela, megla nam zlato solnce je zakrila in z ostrim mrazom polja pregrnila — misel ne ve, kam krila bi razpela. t Sirota v meni je okamenela. O, ko da v žalost se je spremenila, nad to vasico kraško bo strmela, nad njo bo razprostrla svoja krila------- 553 Kot zlat sijaj nekoč je zableščalo, kot grad v oblakih v meglo zatonilo, a mene ni prenehalo boleti, odkar je upanje to obmolčalo, odkar je v meni nehalo živeti — povsod ga iščem, kam se je zgubilo... II. No, pridi, tam je ples in svetel smeh, glej, ona je poslala povabilo, oko nje črno te bo pomirilo, kar iščeš v svetu, najdeš v nje očeh------ Bila je tam in tiho je strmela, kot dobri žamet črne nje oči, bila je tam, moj molk je razumela, ko da v globini z mano govori. Ta strašni molk — ne moreš se opiti, ne moreš umreti v čudni ta pokoj, bolesti ni mogoče pozabiti, postati človek, človek nad seboj. Smejati moraš se in govoriti, a angel smrti kliče: Za menoj! — III. V temini črni angelska so krila na mojo trudno dušo se spustila, in med oblaki čul Njegov sem glas in v temi svetil je Njegov obraz. Njegov obraz življenje nam podarja in glas Njegov svetove nam ustvarja, pozove nas, da pridemo do tja, kjer vse se pomiri in vse konča. In ognja plamen in veseli smeh zasvetil v dušo, meni zašumel, in mehki žamet v črnih nje očeh me z blagim, dobrim mirom je odel, le ena rana me je pekla, žgala — da ona je strmela in molčala.