KATOLIŠK CEHKVEN LIST.
,,Danica" izhaja viak petek na celi poli, in velji po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr., za čeiert leta 1 g!. 30 kr. v tiakarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2gl., za čertert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica" d»n poprej.
Tečaj XXXVIII.	V Ljubljani, 10. mal. serpana 1885.	List 28.
Fremi8Uevaqje in molitve za vse stanove.
(Dalje).
63. Tretja stopinja kerščanske modrosti, c) Edino prava skerb.
Nas Zveličar je nekdaj rekel aposteljnom: Bodite razumni (modri), kakor kače! (Mat. 10, 16.) S temi besedami je aposteljne in nas opominjal, da naj si prizadevamo za pravo kerščansko modrost. Hotel je namreč reči: Kakor kače že po svojem naturnem nagonu skerbš najbolj za glavo in če tudi život v zgubo gre, da le glavo ohranijo; tako morate tudi vi najpred in najbolj skerbeti za dušo, za zveličanje; ne smete veliko prašati za časne zgube, temuč pred vsim za to skerbeti, da duše ne po-gubite. Ravno ta nauk nam je dal tudi, ko je rekel: Iščite najpred Božjega kraljestva in njegove pravice; drugo vam bo priverženo (Mat. 6, 33); in zopet: Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, dušo pa pogubi? (Mat. 16, 26.)
In ravno ta skerb za edino potrebno, za zveličanje duše, je tretja stopinja kerščanske modrosti.
Po Jezusovem nauku tedaj je kerščanska modrost v tem, da pred vsim in najbolj skerbimo za dušo, da se za časno zgubo toliko ne menimo, če si le dušo ohranimo, zveličanje zagotovimo! Ali kako malo je take modrosti med nami ? Če pogledamo djanje in nehanje ljudi, za kaj pač delajo? za kaj se pehajo? po čšm hrepenč? kaj si pridobiti žele ? — Zgolj ali večidel le za časno skerbe in delajo, bogastvo, premoženje, čast, minljive in neči-murne veselice, to jim je skoraj edina skerb; za edino potrebno, za zveličanje svoje duše pa ne skerbč, poglavitno skerb zanemarjajo! Ali ni to narobe svet? Ali ni to prava neumnost? Kje je potem kačja razumnost? Kači ni mar dosti, če se ji tudi ves život stare, skveči, odseka, da si le glavo celo in zdravo ohrani; — s pametjo obdarovani človek pa ravno narobe dela! Če tudi duša škodo terpi, če tudi v zgubo gre, na to ne gleda; da le malo časnega dobička ima, da le nekoliko minljivega kratkega veselja vžije, pa misli, da je srečen zadosti!
To je tedaj najhujši slepota, prava neumnost in obžalovanja vredna zmots, da človek in kristjan svoje sreče in prave zadovoljnosti ne išče tam, kjer zares je, namreč v prijaznosti z Bogom, v dušnem zveličanji, ampak v čajnih minljivih reččh. Tudi sv. Avguštin je
sreče iskal v vživanji mesenega in zemeljskega veselja; pa je nazadnje moral spoznati, da se sreča v tem zastonj išče, in da človeško serce ni pokojno, dokler ne počiva v Bogu. Spoznal je nazadnje, da je tako življenje neumnost, in da so priprosti ljudje, ki za zveličanje skerbč, veliko modrejši, kakor on in kakor vsi, ki se za srečne in modre štejejo. To je sv. Avguštin tudi svojemu prijatelju Olipiju naravnost spoznal, rekoč: Nevedni ljudje bodo nebeško kraljestvo nase potegnili med tem, ko se mi učenjaki v blatu valjamo! In res! Sv. Avguštin je moder še le postal, ko je verige raztergal, ki so ga na nečistost vezale; ko je pohujšlivo znanje zapustil, ko se je Bogu služiti odločil in za svojo dušo skerbeti začel!
Tako moder je bil v stari zavezi očak Jakob. Ko je svojemu brati Ezav-u naproti šel, je najpred svoje čede naprej poslal, najdrajši pa, namreč žene in otroke, je pri sebi obderžal, ker mislil je tako: Če brat tudi čede vzame, in drugo posestvo pokonča, je to manjši zguba, da mi ostanejo le moji domači, moja družina. Kolikokrat pa kristjani temu ravno nasproti ravnamo! Kar bi nam imelo najdrajši in najljubši biti, lastna duša, — na to tako radi pozabimo, to tako brez skerbi v nevarnost postavljamo; za čede, to je, za bolj malovredne reči, pa tako silno skerbimo, se nikakor od njih ločiti ne moremo!
Pravo kerščansko modrost so kazali pervi kristjani' mučeniki in svete device, ki so vse raji zapustili, tudi življenje dali, da so le duše ohranili in zveličali. Sveta Katarina, devica v Aleksandri ji, je bila veliko skušana in močno vabljena, da bi se Kristusovi veri in svojemu zveličarju odpovedala. Ponujali so ji bogastva, vabili jo v imeniten zakon, obetali ji vsakoršno le mogoče časno veselje; pa ona je vse to zaničevala in za zgubo imela visokemu spoznanju Jezusa Kristusa. Paganske modrijane, ki so bili v ječo k nji poslsni, da bi jo pregovorili, je nasproti ona pridobila za kerščansko modrost, ko jim je — navdihnjena od sv. Duha — dokazala neumnost malikovavstva in lepoto kerščanske vere. — Zato se že od nekdaj kristjani sv. Katarini za kerščansko modrost priporočajo.
Ob Lutrovem času je živel v Parizu španjski mla-deneč plemenitega stanu. Obiskoval je ondi visoke Čverst, mlad, bogat in učen je iskal zgolj nečimurriqga< veselja; za dušo in njeno zveličanje mu še mar Pride pa k njemu njegov rojak, sv. Ignacij L*>jolj(to^-
-r 21$
ko vidi pri mladenču posvetno hrepenenje, mu v skomin pokliče Jezusove besede: Kaj pomaga Človeku, ako ves svet pridobi, na duši pa škodo terpi! In te besede so mladenča spametovale in za kerščansko modrost pridobile. Zapustil je svet in njegovo nečimurnost, stopil je v jezuitovski red in postal je najslavniši indijanski apostelj, kterega tudi sv. Cerkev kot svetnika časti! Ta mladeneč, kakor je znano, je bil sv. Frančišek Ksaverij!
*	Molite?.
O sv. duh modrosti, pndi in razsvetli mi um, da spoznam minljivost in nečimurnost časnih stvari in za-ničljivost posvetnega veselja! O pridi sv. Duh, in ogrej mi serce, da ga odtergam od grešnih vezi in zanaprej ne iščem tega, kar je na zeulji, da ne skerbim za zemeljske zaklade, ktere molj iu rija snč in tatje odneso; temuč da si nabiram zakladov za večno življenje. O pridi, sv. Duh, in daj mi svojo gnado, da bom pred vsim in najbolj iskal Božjega kraljestva in njegove pravice, in da ga s Tvojo pomočjo enkrat tudi srečno najdem. Amen.
Emanuel Janez,
po usmiljenju božjem iu po milosti apostoljskega sedeža škot Litomiriški.
Učencem e red njih šol moje škofije pozdrav in blagoslov v Gospodu!
(Konec.)
To nadalje spričujejo angelji in nebeške trume, ki so se veselile in Boga na višavah častile, ko je bil Kristus rojen, ki so mu služile in kakor svojemu gospodu in zapovedovavcu zvestobo prisegle. To nam spričujejo aposteljni, ki nas niso učili lepih pravljic, ko so nas soznanili z močjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, temuč so bili priče njegove slave; ') ki so „to oznanjevali od Besede življenja, kar so sami slišali, kar so s svojimi očmi videli, kar so s svojimi rokami tipali;* *) ki niso poznali bolj važnega predmeta v oznanjevanje, kakor Kristusa, Sinu Božjega, križanega in od mertvih vstalega,3) in da naj po veri življenje imamo v njegovem imenu".4) Glasno nam to spričujejo mučenci vsacega spola, vsake starosti, vsacega stanu, ki so za Kristusa njggrozovitniše muke preterpeli, da, z veseljem svoje življenje žertvovali. Živa priča nam je naposled sveta katoliška Cerkev, ki že devetnajst stoletij obstoji v sredi raznih kervavih in nekervavih preganjanj in tako poterdi resnico besedi Gospodovih: „Peklenske vrata je ne bodo zmagale".*)
Vi veste, preljubi sinovi v Gospodu! komu in zakaj verujete; bodite tedaj nepremagljivi v sv. veri, in kažite jo v svojem življenju. Nikdar ne pozabite, da je Sin Božji človeško natoro na se vzel in naš brat postal; častite človeško dostojnost na sebi in na drugih; varujte se skerbno vsega, kar bi bilo njej nasprotno, varujte se posebno tistega greha, kteri naj se mej kristjani niti ne imenuje;6) ohranite čisto serce in mislite večkrat na obljubo Gospodovo: „Blagor jim, ki so čistega serca, ker Boga bodo gledali".7)
Ako se Vam pa hudobni duh bliža in Vas hoče oropati angeljske čistosti, obernite se takoj s ponižno in gorečo molitvijo k njemu, brez čegar milosti nič dobrega storiti ne morete, in recite: »Čisto serce vstvari v nas, o Gospod !"*) Hitite, kolikerkrat je mogoče, v hišo Božjo k presv. Sercu Jezusovemu, pokleknite na kolena pred sv. Rešnjim Telesom, v kterem je Bog-človek v resnici in
. •) II. Petr. 1, 16. - ») I. Jan. 1, 1 — ») I. Kor. 2, 2. Dj. apost. 3, 15, itd. - «) Jan. 20, 31. - 5) Mat. 16, 18. - «) Ef.
16, 18. - •) Mat. 5, 8. - ») Ps. 50, 12.
bistveno pričujoč, in recite s ponižnostjo in z zaupanjem: »Gospod pomagaj; če ne, se pogubimo!" ') Prejemajte pogosto presv. Rešnje Telo; saj je čudežna jed. ki ne hrani le duše, temuč tudi telo v večno življenje;8) in ako je Kristus z Vami, potem bodo tudi pšice hudobnega duha od Vas odletovale, in Vaša čednost se bo v navalu skušnjave še bolj vkoreninila in tem veči veljavo pred Bogom dosegla. Obernite pa se tudi s sinovsko vdanostjo k prečisti Devici, ki nam je Kristusa rodila; prosite jo za njeno priprošnjo, in zadobila Vam bo od svojega Božjega Sina milost, da Vam bo »njegovo breme lahko in njegov jarem sladak".3) Varujte se pa tudi slabe družbe, ki spridi dobro nravnost in spodkopuje sv. vero. Bežite pred ljudmi, ki o verskih resnicah in cerkvenih šegah in navadah zaničljivo govore; ne zaupajte tidtim, ki pravijo, da je nauk o kerščanstvu oliko zaterl, in da je vera vanj z višjo oliko nezedinljiva; ne poslušajte onih, ki Vas hočejo preslepiti, da se prava in čista resnica nahaja in najde le v skrivnih družbah. Zarotim Vas pri zveličanju Vaših neumeijočih duš, nikar ne zaupajte poslancem skrivnih družb; kajti oni so posebno na mladino obernili svoje oči in jo hočejo že zgodaj v svoje mreže vjeti. Ne pristopite nikdar h kaki družbi, ki se zagrinja v temo, ktere nameni in predniki se Vam ne naznanijo; v dvomu se posvetujte s svojimi spovedniki ali pa z modrimi stariši; mnogi, ki so nepremišljeno pristopili h kaki skrivni družbi, zgubili so svojo časno srečo, da, celo večno življenje.
Porabite pa tudi dobro dragoceni čas, kterega vrednost mladina tako malo spozna, tako nizko ceni. Mladostna leta in posebno učni čas je čas setve, in ka-keršna je setev, taka je žetev; kedor slabo seje, bo tudi slabo žel. Sejajte bogato, in bogato bote želi; trudite si pridobiti tistih vednosti, ktere zahteva Vaš prihodnji poklic, ali ktere si mora vsak prisvojiti, kdor hoče kot omikan veljati. Priložnosti k temu Vam ne manjka; le na to glejte, da od Vaše strani ne bo manjkalo veselja in pridnosti.
Zavedajte pa se tudi svoje lastne nezmožnosti, in prositi vsak dan sv. Duha razsvetljenja in pomoči, modrosti in milosti, in dobili jo bote. Jaz Vas bom pa pri Vašem trudi podpiral z molitvijo, ter Vam v dokaz svoje očetovske ljubezni podelim škofovski blagoslov v imenu Očeta, Sina in sv. Duha. Amen.
•h Emanuel Janez,
škof.
Iz PoreSkega nastopnega pastirskega
lista.
(Dalje in konec.)
Novi višji pastir, govore o „dobrem Pastirju" tako-le nadaljuje.
Ta božji izgled vsih duhovnih pastirjev pa ni le dal svoje kervi in svojega telesa za odkupljenje svoje čede, temuč on sam sebe daje za hrano in jed. Oh! kteri pastir pase ovce s svojo kervjo ? Praša namreč sv. Gregor; kteri pastir pase ovce s svojo lastno kervjo? Pa kaj pravim pastir? Mnoge so matere, ki po porodu svoje lastne otroke drugim dajejo v izrejo. Tega pa on ni terpel, temuč on nas sam redizlastno kervjo inv vsem nas sebi pridružuje. (Homil. 60.)
Po tem takem je Jezus naravnost pravi pastir in nedosegljivi izgled, ker daje večno življenje svojim ovči-cam. Jest jim bom dal večno življenje. (Jan.
») Mat. 8, 25. - *) Jan. 6, 54-57. — Mat. 11, 30.
20, 28.) Jezus tedaj je glava vsih pastirjev, zgled in vzor, kakor vsim vodnikom cerkve, vsim, kteri so deležniki njegove pastirske oblasti, tako tudi meni, ki sem poslan od njegovega namestnika na zemlji, iu sein si torej Bvčst, da v njegovem imenu pridem med Vas.
V svojega pervega in glavnega Pastirja bodem s pomočjo Najvišega vedno vpiral svoje oči pri opravljanji svoje službe; po njegovih stopinjah bom gledal hoditi z vsim serčnim kopernenjem; prizadeval si bom njemu biti podoben. In kakor je božji pastir govoril o sebi, da hodi pred čedo, kazajoč ji pravo pot zveličanja, tako tudi jest s pomočjo božjo ne bodem gonil svoje čede z glasom zapovedajočira kakor gospodar, kajti nisem prišel, dat si streči, temuč, da strežem (Mat. 20, 28); veliko več bom na lepi način skusil jo vabiti, da naj me sledi, kazajoč ji pot in spolnujoč najprej sam, kar bom druge učil. Dolžan namreč posvetiti vse svoje moči v zveličanje ljudstva, dobro včm, da najbolji pomoč temu je lastni izgled.
Nasledujmo vsi, kteri smo poklicani, da branimo duše in da delamo za njih zveličanje; nasledujmo, pravim, krotkost, serčnost in stanovitnost ljubezni božje do duš, po primeru dojnice (1 Tesal. 2,1.); ktera na vsaki način nosi v naročji svoje dete. kakor je Bog Mojzesu ukazal, da naj nosi v naročji izraelsko ljudstvo: nosi ga v svojem naročji, kakor dojnica nosi dete. (IV. Mojz. 11, 12.) Spominjajmo se na toliko primerov, pod kterimi Bog v sv. pismu naznanuje svojo ljubezen, ko pripoveduje o orlu, kteri svoje mladiče vabi, da naj lete, ali ko se primerja koklji, ktera britkostno zbira pišeta
Eod peruti; spominjajmo se tega, pa napojeni z enako ^ubeznijo se prizadevajmo, da jih zavernemo k ljubezni božji, kolikor koli jih moremo. Ako Boga ljubite, potegnite vse k ljubezni božji; potegnite, ugrabite, pregovorite, privlecite, ktere morete, govori sv. Avguštin (v ps. 33 in 96). Častiti bratje, naj vas oserčuje k takemu plemenitemu djanju plačilo, ktero obeta sv. Peter svojim dobrim pastirjem, rekoč: Kadat se bo razodel poglavar pastirjev, sprejeli bodete venec slave, kteri ne bode zvenel. Tedaj večno slavo!
Pridem pa verh tega k vam, častiti in premili sinovi, kakor pastir katoliške Cerkve. Ta je tista Cerkev, ktera kakor najljubeznivši mati odpira svoje serce vsim ljudem, ktera ne pozna osebnosti, ne razlike kraja, časa, pokolenja, stanu, imenitnosti in imena. Sej Jezus je rekel: Pojdite in učite vse narode. (Mat. 33, 17.) Ne, v nobenem kraju na zemlji katoličan ni pozabljen od svoje matere, povsod ona gleda nanj s skerbnim očesom. „Zares", rekel je velik govornik, „postave in nauki, ki izhajajo iz Cerkve in hodijo z njo povsodi; grejo od dvora Vatikanskega do koče Kafra, iz Londona v Delhi, iz Petrograda v Japan, iz Lime v Hišpahan, gredo v nepresekane gojcde Amerike in Avstralije, na tisuče in tisuče otokov, kteri ločijo mirno morje in ga omejujejo. Postava katoliška je kakor postava naravna, o kteri je rekel Ciceron, da ni daljnega ali barbarskega kraja, v kterem bi se ne odsvitala. (De nat. deorum 1.
pogl. 17.)---- Viši pastir popisuje še dalje veličastvo
vesoljne sv. Cerkve, ktera ni imela, nima in ne bode imela nikjer enakosti, in potem kliče vsim svojim novim ovčicam:
Zato pa tudi vas objemam brez izjeme z vsim svojim sercem, pridite k meni vsi (Mat. 11, 18), brez razločka osebe, rodu, pokolenja, narodnosti in ljudstva. Ne delam razločka med vami, — nobenega razločka ni Bog delal med temi in onimi (Dj. ap. 15, 7j; ker ni razlike med Judom in Gerkom, kakor nas uči sv. Pavel, ker ravno tisti Bog je vsih onih, kteri ga kličejo. (Rim. 10, 12.—7.) In res, ali ni On sam, Bog namreč,
vsim prinesel pravega miru, rszdjal. plotu mea enimi iu drugimi, odstranivši razpore, razliko, neprijateljstvo, oznanujoft isti mir onim, kteri so bili daleč od njega, kakor tudi onim, kteri so bili blizo, da vse zedini v eno telo z Bogom s pomočjo križa. (Efež. 2, 14—17.)
Novi viši pastir dalje govori o sv. veri in to zlasti, kako je ona edino zveličavna, edino prava, edina katoliška, ker eden je Gospod, ena vera. (Efež. 4, 5.) Tej veri in njenemu poglavarju bodimo torej popolnoma podložni in spoštujmo rimskega papeža za vesoljnega poglavarja edino prave cerkve. Slavni učenik Ciprijan-nam zaterjuje, kako nobeden nikoli ne more imeti Boga za očeta, kteri ne bode imel Cerkve za svojo mater. (De unit. eccl. št. 5.) Vzrok temu pa neoveržljiv in sijajen je ta, ker ljudje nimajo nobenih popolnih dobrot, razun onih, ktere izvirajo od Jezusa Kristusa. Jezus pa je storil Cerkev hrambo vsih svojih dobrot. Ona sama ima v posesti neizrekljive zaklade svetih naukov, kteri raz-svitljujejo človeški um; zunaj nje je povsod megla, dvom, zmota in neverstvo. Ona sama deli dragoceno kri Jezusovo, z njo nam izmiva grehe, nas poživlja za večno življenje in vodi v nebesa. Samo v katoliški Cerkvi nahajamo varnost, stalnost in nezrušljivost. Naj zbuče viharji, naj le besnijo vetrovi, naj žuga barkolomje od vsih strani: katoliške Cerkve ne bodo nikoli nadvladah in peklenske vrata je ne bode nikoli premagale; ona bode kakor nepremagljiv otok sredi razburjenega morja pričakovala in vidila konec sveta.
Izročimo se tedaj, prejjubi sinovi, katoliški Cerkvi, ostanimo tesno z njo Bklenjeni, in v tem ko bomo gledali, kako pogibuje kri neverstvo, kako zgine razkolništvo, kako v nič gredo neverniki in brezbožniki, najprej v zmoto, a zatem v smert: bomo mi, sinovi Cerkve, ostali v stanovitnosti, stalnosti in neomahljivosti.
Poslednjič se novi višji pastir obrača do svojih bratov in jih prosi za sodelovanje v spolnovanji škofovskih opravil. Naša skupna naloga je, pravi: v vsem pospeševati čast Božjo, proslavljati njegovo božjo zaročnico, Cerkev katoliško, h kteri se mi ponosno štejemo; naša naloga je skoz to tudi se vekomaj zveličati.
Ako pak sem jest po neizvedljivih sklepih Previdnosti božje, dasiravno slab in nevreden, izbran vam pastir, in ako ste vi doslednji meni izročena čeda v Jezusu, bode vaše sodelovanje nam skupna dolžnost, za kar vas s tem tudi prosim, na to merilo, da bodete evangeljske ovčice. Kako pa one imajo spolnovati svojo dolžnost, naznanja vam božji Učenik. Poslušajte ga, ki pravi, da kakor on pozna svoje ovce, tako tudi one njega (Jan. 10, 14), da one zvesto poslušajo glas pastirjev (Jan. 10, 27), da torej povsod za njim gredo (ravno tam). Tu se vam kratko pa natanko zaznamnjane evangeljske ovčice, to je sodelovanje, za ktero vas prosim.
Sklep pastirskega lista obsega drugi pomoček sodelovanja vernikov z njihovim škofom in ta je: molitev. Ob kratkem poznamnuje, za kaj vse naj verniki molijo in poslednjič prav goreče priporoča sebe v molitev, kakor tudi sam zagotavlja, da zanje moli.
Ločeni bratje vernite se v edino pravo Cerkev!
»Kakor je luč solnca le ena, ki pa razpošilja svoje blagodejne žarke na vse strani, kakor je vejic na drevesu obilo, pa le eno deblo stoječe na terdni korenini, in kakor se iz enega vira izli7a več potokov po zeleni trati, pa se vendar jednota v viru ohrani; tako pravi sveti Cipryan, je tudi le ena Cerkev, ki se razširja daleč okoli po širnem svetu od vzhoda do zapada."
Ktera pa je ta Cerkev? — Glej tam ob Tiberi stoji Cerkev, — starodavna je; viharji časa, odpad, nejevera, vse to, in še veliko druzih sovražnikov se je vzdigovalo zoper njo, a ona stoji nepremakljivo na terdni skali, kamor jo je postavil nje začetnik; premagala je vse te sovražnike zmsgonosno, jih še premaguje in bo ostala zmagovalka do konca. Majhna je bila v začetku ta Cerkev. Dvanajst ponižnih neučenih mož je bilo, ktere je razposlal Sin Božji, Jezus Kristus, med vse narode, učit in kerševat jih v imenu presv. Trojice. A podobno je to nebeško kraljestvo gorčičnemu zernu, ktero je izmed najmanjših sčman, kadar pa zraste, je veči ko vsa zelišča, in je drevo, tako da pridejo ptice spod neba in prebivajo na njem.
Tako je tudi sv. Cerkev bila s pervega majhna, podobna gorčičnemu zernu; a razširjevala se je naglo kljub vsemu preganjanju, ktero je morala terpeti zlasti perve čase, in postala je mogočna, da vsaki, kdor išče prave sreče, se more zateči v njeno varstvo, kakor Kristus sam pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in s težavami obloženi, in jaz vas bom poživil." In kako bi se tudi ne razširjala? Saj je ona tista mila mati, ki sprejme vse brez razločka, keder le hoče, v svoje naročje; ona, ki je raztergala terde vezi paganstva; ona, ki nam daje veselo upanje večnega veselja; ona, ki druži vso svoje v ljubezni, in hoče, da naj tudi nje otroke druži medsebojna ljubav. Ta Cerkev združila je merzli sever z oddaljenim jugom, združila brate na izhodu z brati na zapadu. Slovane, ki so bili poprej vezani z vezjo narodovno, zvezala je še terdnejše s pravo versko vezjo. Pod dobrodelno senco edinosti rastlo je devet stoletij iztočno in zapadno kerščanstvo, združeno s terdno vezjo vere in ljubezni. Toda nevesti Kristusovi ni bilo dano vživati nekaljene sreče. Človeška častilakomnost in terdovratnost pretergala je vez, ktero je posvetila sv. Rešnja Kri; odtergala je posamezne dele od njih središča, in postavila terdno steno, ki stoji že 1000 lčt med ločenimi brati. — Prišli so žalostni časi za sv. Cerkev, ki tako skerbi za svoje izročene ji ovčice, da jih popusti 99, in gre za eno, ki je zgrešila pravo pot Toda vnemama ne more biti proti zmoti, kajti resnica, ki jo uči sv. Cerkev, in zmota ne morete obstati poleg druge. Zato ona tudi naših bratov na izhodu ne more sprejeti za svoje sinove, dokler oni ne spoznajo svoje zmote, se ne vernejo k svoji materi, ktero so zapustili, in ktere vidni poglavar je nezmotljivi namestnik Kristusov, naslednik sv. Petra.
A upati smemo, da ta ločitev ne bo zmiraj ostala, ker sv. pismo samo večkrat govori o srečnih dnevih, ko bo „en hlev in en pastir". In to združenje je tudi prav mogoče, kajti tudi iztočna cerkev spozna kot vire razo-denja božjega sv. pismo in ustno izročilo. Cerkveno poterjene bukve sv. pisma so jim taiste, kakor jih ima rimska Cerkev. Ta cerkev veruje tudi v sv. Trojico, da je ta trojna v osebah, a le eno bistvo; da je Bog Oče sam od sebe od vekomaj, Bog Sin rojen od Očeta od vekomaj, in da bog sv. Duh izhaja od Očeta od vekomaj. Le o nauku sv. Cerkve, da izhaja sv. Duh od Boga Očeta in Sina, niste edini.
Tudi v tej resnici ste bili sicer edini zahodnja in izhodnja cerkev več stoletij; in ko so pozneje o priložnosti druzih razpertij Gerki začeli krivičiti Latince, da so ti popačili Nicensko Konstant vero s tem, da so pristavili „Filioque", nihče ni mislil, da gre za versko resnico, ker so bili razun nekterih krivovercev oboji edini, da namreč sv. Duh izhaja od Očeta in Sina. Zakaj, ko bi bilo šlo za versko resnico, bi bili tadanji vesoljni cerkveni zbori na Jutrovem to reč gotovo pretresovali in določili. Še le v 9. stoletji, ko se je prekanjeni Focij hotel ločiti od zahodpje cerkve, je iz pomanjkanja druzih
vzrokov začel dolžiti Latince krivoverstva, ker uče, da sv. Duh izhaja od Očeta in Sina; in tako je ta resnica pervi in poglavitni razloček, ki kazi in zaderžuje edinost v veri in ljubezni med katoliško in gerško cerkvijo. A temu njih mnenju so nasproti sv. pismo in lastni očetje, molitve in pesmi njih službe Božje, vesoljni cerkveni zbori, vzhodnji in zabodnji. Zato, ločeni bratje, ozrite se tudi sedaj na to staroslavno cerkev, ki se nepremakljivo derži resnice; ozrite se na lastne očete in zbore, na svoje molitve in pesmi, in spoznajte resnico!
Drugi in gotovo najbolj očitni razloček med kat. in izhodnjo cerkvijo je gotovo ta, da razkolniki taj6 najviši oblast papeževo čez vso Kristusovo cerkev. To resnico so morali začeti tajiti, če so se hotli ločiti od vidne katoliške Cerkve pod vidnim poglavarjem, ter so jo res še le o ločitvi zavergli, in dali oblast čez vso izhodnjo cerkev Carigrajskemu patrijarhu in pozneje svoji sinodi ali caru.
Tretji razloček je radi vic. O tem sicer še med seboj niso edini, a po njih nauku bi ne bile vice kraj, kjer se odpuščajo mali grehi, ampak menijo, da mertvi le ne bodo koj sojeni radi smertnih grehov, in zato da jim morejo storjeni grehi še odpuščeni biti, če jim pridejo živi z molitvijo in daritvijo v pomoč. Ti in še par druzih, kakor o nerazvezljivosti zakona, so bistveni uki, ki ločijo izhod od Rima.
• Oboja cerkev zaznamnuje ss. zakramente kot vidna znamenja nevidne milosti Božje, po Jezusu Kristusu zapovedana, ki milost Božjo ali množijo, ali pa jo na novo podelijo. Gerška cerkev je vedno ravno tistih sedem ss. zakramentov delila, in sicer veljavno, če tudi nepripu-ščeno (illicite). In sv. Cerkev pri spreobernjencih ss. zakramentov, kteri se le enkrat prejemajo, ni nikoli ponavljala, ter s tem pripoznala, da ss. zakramenti, podeljeni po razkolniških duhovnikih imajo veljavno moč. Če una cerkev pri podeljenji ss. zakramentov ne rabi ravno tistih besed, kakor rimska, tako n. pr. pri zakr. pokore rabi želevno obliko: „Absolvat te Deustf, med tem ko sv. rimska Cerkev rabi „Ego te absolvo" s tem sv. zakrament ne postane neveljaven, Ker forma se s tem ne spremeni bistveno, ravno tako, kakor so vkvašeni in nevkvašeni kruhi nebistveni razločki, le: „de disciplina". Če ima izhodnja cerkev navado, zakrament sv. Rešnjega Telesa v obeh podobah vernim deliti, in ga zapadna le v podobi kruha deli, v tem ni bistvenega razločka, ker Kristus je tu kakor tam ves pričujoč, in On, kteri nam pravi: »Kdor ie moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem," ravno Ta tudi pravi: „Kdor bo jedel od tega kruha, bo živel vekomaj".
(Konec prih.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljublja ne. (Procesije S. R. Telesa, v Sarajevein. Nova katearalka in zvonovi.) Procesije sv. Rešnjega Telesa, kakor piše „Serce", so se v glavnem mestu, pa tudi po mnogih krajih po deželi obhajale prav častitljivo. V Sarajevem je bila ta prečastitljiva slavnost letos vdrugič očitna. Po daljšem deževanji se je neprevidoma nebo razjasnilo in po nadškofovi službi božji se je razvila prezala procesija po mestu med germenjem kanonov z grada. Presvetli nadškof pod svilenim baldahinom, z Najsvetejšim v rokah, je bil obdajan s številnim duhov-skim spremstvom. Deželni glavar baron Appel z vsim vradništvom in časništvom je stopal za najsvetejšim; izveretna vojniška glasba je svirala in vojaštvo je s streljanjem skazovalo na postajah častitljiv pozdrav. Ves sprevod je bil za čudo velik, zlasti, ker po deset in več
ur daleč so Bošnjaki peš v Sarajevo prihajali na zelo in ginljivo procesijo. Red pa je bil tako lep, da se morajo zgledovati nad to častitljivo procesijo sredi med moha-medani velike katoliške mesta našega cesarstva. (Liberalcem v neškem Gradcu bi ta pogled ne bil škodoval!)
Naslednjo nedeljo je kanonik dr. Jagatič vodil očitno procesijo pri usmiljenih sestrah, kjer je enako razun šolske mladine zopet pritegnilo toliko ljudstva, da se sprevod ni mogel popolnoma razviti. —
Ob koncu rožnika so bile po vsih sarajevskih šolah očitne preskušnje in so se dobro obnesle.
Nove orgije za župnijsko cerkev v Sarajevem, dar iz farne cerkve sv. Marka v Zagrebu, se imajo postaviti čez kake dni.
Pervostoljna bosanska cerkev se zlagoma dviga iz zemlje. Na temelje se stavi zdaj lep rezani beli kamen. Do krova bi se tega leta imeli dvigniti zidovi. — (To je opominjanje za nas Kranjce, da se bo treba resno poprijeti naprave, ktero Sarajevo od nas pričakuje in o čemur se je že davno govorilo in obetalo o pričujoč-nosti presvitlega verhbosanskega škofa v ljubljanskem kn. šk. semenišu — še pri življenji ranjc. blazega dr. Gogala. Ta naprava so zvonovi za Sarajevsko nad-škofovsko novo cerkev. Vr.)
Iz Borovnice. (Pogled v Bosno in Še kaj druzega V.) Mesec pozneje došla sta zopet dva čversta Bošnjaka doučit se na Kranjsko, Ivo Matijevič za kolarja v Ljubljano, Luka Tucič pa za mizarja v Borovnico. Ta dečko ima še očeta in mater; sprejeli so ga čč. Trapisti v sirotnico le, ker so mu roditelji blizo samostana, in pa ker je bil v sirotnici ravno prostor; bil je namreč pervi vanjo sprejet
Meseca novembra pa je prišel preč. P. Kazimir, subprijor, za nekaj dni na Kranjsko, in kot prijatelj mladine pripeljal je saboj tri dečke iz banjaluške sirot-nice v Ljubljano. Dva so sprejele častne usmiljene sestre, enega da se bo učil za krajača, druzega za peka. Tretjega pa sem dobil v Borovnico, da bi se učil za klobučarja.
Ker pa je imel dečko dobre talente, dal sem ga čez tri mesece učiti se za podobarja ali kiparja v Metliko na Dolenjsko. Visoko čast. g. dekan v Semiču so mi poprej na prošnjo odpisali, da je kipar gosp. Jernej Jereb povsem blaga duša, in tudi delo njegovo sploh hvalijo. Tega sem se prepričal, in med drugim vidil sem tudi veliki oltar v Semiču, ki je njegovo delo, in je res veselje ga gledati. Temu gospodu mojstru izročil sem dečka Petra Tuciča, in tega moram tudi jaz oskerbovati z obleko.
Kakor doli, tako tudi nazaj, hodil sem kot apostelj ni vedno peš. Pervo noč bil sem v Šmarjeti pri prečast. g. Volčiču. Tam mi je zelo dopadlo to, da je vsa družina, od zadnjega do pervega posla, skupno molila večerno molitev, in nazadje še litanije sv. Jožefa. Drugo noč pa sem bil v Zaverhu pri čč. Trapistih, ki so bili dovolj prijazni in postrežljivi.
Na potovanju po Dolenjskem vidil sem, da je mnogo prav dobrih ljudi; seveda, tudi taki se dobijo, ki imajo vsakega ptujca (posebno če ni bogat) za sleparja. Previdnost je dandanes res potrebna, in tudi hvale vredna; pa spremljati jo mora keršanska ljubezen, in kdor tega nima, naj bi imel vsaj najnižji stopnjo nravne ljubeni, kot človek do človeka.
Iz mojega popisa je razvidno, da je lansko leto došlo 11 mladih Bošnjakov na Kranjsko v poduk.
Kaj pa imaš od tega, ko vodiš dečke iz Bosne, bo kdo prašal ? Jaz od tega imam trud, zamudo časa in da mi nekteri očitajo in se smejajo, češ, svojega dela bi se deržal, druge reči pa na miru pustil, in bi bil na boljem mestu.
To je modro govorjenje; pa včasi tudi ne škoduje, ako svojemu bližnjemu kaj dobrega storiš. Za zdaj naj še povem, da se je zopet bližal čas, da idem v tretje v Bosno. To potovanje pa me je hudo grelo, in tudi staknil sem katero.
Bratovske zadeve. V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Dve družini za posebno pomoč. — Neka posebna zadeva. — Gospodar in gospodinja, oba bolehna, za ljubo zdravje, da bi mogla svoje dela in dolžnosti opravljati; in njun sin, da bi dobro dokončal šolsko leto. — Bolna oseba za ljubo zdravje. — Mladeneč prosi našo ljubo Gospo za priprošnjo pri sv. Duhu za pomoč pri izvolitvi stanu! — Neka oseba, da bi ji vsemogočni Bog dobrot-ljivo preložil velike stiske. — Mati priporoča svoja sina, da bi bila pridna. — Za srečo pri nekem živinčetu. — Dva spoštovana mladenča za dar pravega poklica. — Duhovni pastir in njegovi verniki v več dušnih in telesnih potrebah. — Mladi gospodje, ki se pripravljajo na mašniško posvečevanje. — Nekdo v veliki nevarnosti pogubljenja.
Zahvale.
V	hudih stiskah sem se bil lansko leto priporočil bratovski molitvi, ter prosil, da naj bodo vse moje zadeve zročene varstvu „Naše ljube Gospe presv. Serca."
Rešen sem! Hvala bod' Gospod' Bogu! Premili, predobri Materi slava in čast!	K. G.
Bil sem v nevarnosti šolsko leto izgubiti. Zaupajoč na pomoč božjo, obemil sem se do Gospoda in presvete njegove Matere. In na njeno priprošnjo je Bog moj trud blagoslovil, da sem vse lahko in srečno prestal. Bodi zato Bogu čast in hvala, češčenje N. lj. G. presv. Serca!
Dijak.
Bivajoča v ptujem kraju, sem precej zlo zbolela; serčno prosim mojo ljubljeno mater Marijo, sv. Jožefa, sv. Antona Pad., sv. Frančiška Seraf. za zboljšauje ljubega zdravja, in res, bila sem uslišana; izrekujem zato preserčno zahvalo, Naši lj. Gosp. presv. Serca in imenovanim svetnikom, da so mi sprosili zboljšanje oslabljenega zdravja.	H. T.
Po dolgi in mučni bolezni sem bila tako zlo prišla ob moč, da že sem mislila, da bom mogla opustiti delo, s katerim si služim potrebni vsakdanji kruh. Žalostnega serca se obernem še enkrat z zaupanjem k Naši lj. G. presv. Serca, k sv. Jožefu, sv. Antonu Pad., sv. Frančišku Seraf., opravljam zopet ddnevnico, priporočim se po „Daniciu bratovski molitvi. In kaj se zgodi? Precej pervi dan se mi je vsim v začudenje zboljšalo moje zdravje, tako, da lahko delam. Naznanjam torej preserčno zahvalo N. lj. Gosp. presv. Serca in imenovanim pomočnikom, ker po njih priprošoji sem zopet zadobila ljubo zdravje.
V	Ljubljani, 30. rožnika. Joana Tonih.
Zapisnik o čudežnem ozdravljenji deklice Katre Jereb s Šmarce št 6, fare Homške.
Najpervo je bila izprašana Katra Jereb sama. Ko ji preberem poslani listič, poterdi sama, da se je čudežno ozdravljenje resnično zgodilo, kakor sledi:
Ko som bila t 10. leto, sem bila Daj pervo bolna na oččh tako, da nisem poldrago leto na eno oko nič ▼idila, 14 tednov pa na nobenega nič, zavoljo tega so me mati obljubili k sv. Luciji na Škaračino, in polagoma •em bila spregledala.
Pa še preden je ta bolezen minula, se ji je pridružila druga — božjast, ktera me je lomila po vsim životu, in da nisem mogla hoditi, ampak vedno ležati. Eno leto se nisem mogla nič na noge opreti, prenašati ao me morali na posteljo in raz nje. Zdravil me je v peno Kamniški doktor, potem so me pa vozili k zdravnikom na Prevoje, v Ljubljano in Teržič; pa noben zdravnik in nobene zdravila mi niso nič pomagale. Ko smo nad vsimi pomočki obupali, so me na Brezje k Miriji pomagaj peljali, kakor se je prej materi sanjalo, da bom tamkaj zdravje zadobila. Ko so me pripeljali na pot, so mi mati prigovarjali, naj le terdno zaupam v Marijno pomoč ia naj iz vsega serca Marijo prosim za ozdravljenje. Komaj sem čakala dnč, da se bom z drugimi romarji peljala na Brezje. Ko je prišel Veliki Šmaren, so me nesli k vozniku na voz in k Šarčevi teti posadili. Pripeljavši se ns Brezje, me je teta nesla v cerkev pred milostni oltar. Ko so bili obilni romarji ob enih desetih zvečer k počitku odšli, da se je bolj prostor naredil, potem so šli dragi po kolenih okoli oltarja in jaz sem plezala po rokah in nogah za njimi: in ko sem priplezala drugič za oltar, sem hotla neko malo Marijno podobico z Jezuškom poljubiti, pa ker je nisem mogla doseči, sem se spela na kolena, in potem žo po kolenih šla pred oltar. Ko me je teta ugledala po kolenih iti, je zaklicala: Katra! dve leti te že nisem vidila klečati, in zdaj že hodiš kleče. Jaz sem pa rekla, saj tudi že lahko hodim in vstala sem. Vsi so se čudili, ki so me poznali. Teta je berž začela Marijo hvaliti, ljudje so pa zagnali hrup, rekoč: o kako velik čudež je to! To se je zgodilo ob '/«11 zvečer na Veliki Šmaren. Ko sve bile pervo zahvalo opravile, šle sve s teto nekoliko iz cerkve, potem pa zopet v cerkev nazaj. V zahvalo sve še bile zjutraj pri sv. mašah, darovale tudi za eno, iu se potem z veselim in hvaležnim sercem odpravile domu. Na voz sem šla sama in ravno tako, kadar je bilo treba iti na klancih z vozi in zopet gori. Ko sve se bile pripeljali na voznikov dom, so me že čakale otročje kolica, da bi me bili na njih peljali domu, pa hvala Bogu iu Mariji, me ni bilo treba, sem sama lahko šla. Spremljala me je množica ljudi, čudeč se mojemu ozdravljeujn. O kako začudenje in hvala Mariji je bilo še le doma, ko so me mati in sestre ozdravljeno vidile, vse je klicalo: o kako je Marija milostna!
Od tistega časa sem vedno terdna in zdrava. Potem sem še malo časa v šolo h dila k poduku za pervo sv. obhajilo, pa čeravno sem bila zarad večletne bolezni malo podučena, so gospod fajmošter rekli: Ker je Bog tolik čudež storil nad taboj, toraj te bom pa tudi jaz spustil k sv. obhajilu.
Kar sem povedala, zamorem tudi s prisego poter-diti. Priča tega je bilo kakih 20 romaijev iz naše vasi, zlasti teta Marija Vavpetič, ki je bila vedno pri nji in tudi v cerkvi ob ozdravljenji, pripoveduje, da se je čudežno ozdravljenje ravno tako godilo, kakor je sama pripovedovala.
Priča Jernej Benda ni bil sicer pričujoč pri ozdravljeni, smpak ravno pri večerji v gostilnici, pa pravi, da, ko je šel njegov sin Francelj (ravno takrat) iz hiše, je ravnotakrat iz cerkve prišla in je pritekel v hišo povedat: Uerdalova Katra že hodi. Vsi romarji smo pustili večeijo, ter hiteli v cerkev se prepričat, in Marijo hvalit
Mati pripoveduje, da se je njena Katrica gredč iz šol e bila prestrašila, ker se je neki pes z verige odtergal, in da jo je jela vsled tega huda božjast lomiti, od tod
ji je prišlo v oči in noge. Ko jo je bila peljala k ranj. g. Pircu v Teržič, je rekel, saj vidite, da ji je božjast herbet iz sklepa vergla, nimam nič upanja; potem ji reče neki mož: na Brezje jo pejjite. Ko je bila prišia ozdravljena domu, je bil prišel Kamniški doktor prepričat se, če je res ozdravela, potem so bili tudi g. fajmošter po njo poslali. Vse te priče to lahko s prisego poterdijo.
Priloženo pošljem kratek popis čudežnega ozdravljenja Katre Jereb, kakor je sama pripovedovala in so priče poterdile.
Prosim, da mi ne zamerite, ker Vam nisem tako dolgo tega sporočila poslal, ker nisem mogel tako hitro skupaj sklicati jih in izpraševati. * Naj še pristavim k poročilu, da je bila šla mati potem o Malem Šmarnu na Brezje zahvalit se in ondotnemu kaplanu ali župniku povedat, kako se je zgodilo. In da so ta prigodek v pridigo zbrani množici razglasili. Če se ne motim, je bilo to tudi v svojem času v „Danici" popisano.
Na Homcu, 30. rožnika 1885.
A. Lušin, župnik.
Op. Naj ta popis ob enem velja za zahvalo, ki so jo bili v tem spisu omenjeni ljudje poslali, pa zdaj V drugič je blizo tam ostala.	Vr.
Koledar za prihodnji teden:
13. mal. serpana. S. Anaklet. — 14 S. Bonaven-tura. — 15. S. Henrik. — 16. Karmelska Marija D. — 17. S. Aleš. — 18. S. Kamil. — 19. Osma nedelja po Bink. S. Vincencij Pavljanski.
Iz rimskega zapisnika mnčenikov.
5. prosinec.
Sv. Apolinara, devica, hči cesarja Antemija, je bila šla v Jeruzalem na božjo pot. Vernivši se od ondot pride do mesta Aleksandrije v Egiptu. Tam jo i rime tako hrepenenje po samotnem življenju, da zapusti svoje spremstvo ter beži v puščavo, kjer je živela ves čas med pobožnimi menihi. Umerla je v začetku 6. stoletja.
Sv. Domno, brat svete Evzebije, umeri je mučeniške smerti v mestu Bergamo na Laškem za časa rimskega cesarja Msksimijana.
Sv. Emilijana, devica, sorodnica papeža Gregorija Velikega, živela je v hiši svojega očeta v Rimu prav po samostansko. Imela je zelo pobožno sestro, Tarzilo po imenu, ki je pa kmalo umerla. Ko je bila Emilijana nekega dne ravno v sveto premišljevanje vtopljena, se ji je prikazala njena ranjca sestra, ter jo prav prijazno povabila, naj pride za-njo v nebesa, da bode gOri med svetniki obhajala z njo vred bližnji praznik razglašena Gospodovega ali svetih treh kraljev. In res, umerla je ravno 5. prosinca, torej dan pred imenovanim praznikom.
Sv. Evpreksija, vdova, imela hčer Teogonijo, ki je bila tudi svetnica. Obe svetnici, mati in hči, ste umerli blezo leta 280.
Sv. Gerlak, spokornik in puščavnik ua Nizozemskem, je živel v 12. stoletju. Častijo ga na Francoskem zlasti v Remski škofiji.
Sv. Simeon stolpnik, sin priprostega pastirja, je v začetku tudi sam čede pasel. A kmalo se je čutil poklicanega za samostansko življenje. Tedaj je šel v samostan blizo Antijohije, v kterem se je neznansko pokoril. Ker se mu je tukajšno življenje premalo ojstro zdelo, zapustil je samostan in se skril v nekem vodnjaku kjer je noč
*) Bodi pristavljeno, da je bila vredništvu prišla zahvala od zadevnih ljudi, ktero smo pa z and veči varnosti poslali čast. gosp. župniku, s prošnjo za pojasnilo.	Vr.
in dan Bogu psalme prepeval. Čez nekoliko časa se je zopet preselil, ter si izbral za stanovanje revno celico ▼ znožju neke gore. Tu se ves post ni dotaknil ne jedi ne pijače. Pa tudi to se mu je še premajhna pokora zdela; zato je čez tri leta šel na verh tiste gore in si je tam napravil kočo brez strehe, da ni bil zavarovan ne proti dežju in ne proti solncu. Naposled si je pa dal
{postaviti 40 vatlov visok stolp ali steber. Na tem ozkem, e tri čevlje širokem in nizko ograjenem prostoru, pod milim nebom, na solncu, na dežju in mrazu, kjer ni mogel ne sedeti ne ležati, le na ograjo se nekoliko nasloniti, je stal in klečal in Boga hvalil noč in dan 37 16t Od tod njegov priimek „stolpnik". S tega visocega stebra je pogostoma oznanoval besedo božjo in množice klical k pokori. Umeri je na tem stebru leta 459. Našli so ga nekega dne klečečega, kakor v molitev vtopljenega, toda — mertvega. Sedem škofov je bilo navzočih pri njegovem pogrebu. Njegovo truplo je bilo prenešeno v Autijohijo, in Bog ga je oslavil z mnogimi čudeži.
Sv. Sinktetika, devica, je silno pobožno živela, zraven pa tudi veliko zavoljo telesnih bolečin terpela. Znamenito od nje je posebno to, da je od nje bil pervi samostan kerščanstva postavljen in sicer v Aleksandriji na Egiptovskem. Sv. Atanazij jo večkrat z veliko pohvalo omenja v svojih spisih.
Sv. Telesfor papež, po rojstvu Gerk, je neizrečeno veliko britkost in nadlog prestal zavoljo kerščanske vere, zarad ktere je slednjič tudi svoje življenje dal, ter tako postal mučenik sv. cerkve. Pokopan je v Rimu poleg groba sv. Petra. —
Danes se obhaja tudi spomin več druzih mučenikov in mučenic, ki so bili ta dan za časa rimskega cesarja Dijoklecijana v Egiptu terpinčeni na razne načine in pa v tako obilnem številu, da so rabeljni, utrujeni vsled dolgega mučenja, že kar omagali.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. Duhovne vaje za čč. gg. duhovne se prično v ponedeljek 24. avgusta kmali po 3 popoldne, in zveršijo se v petek 28. avg. v Alojzijevišču. Visoko-častitljivo škofijstvo vabi, da naj bi se jih čč. gg. duhovni udeležili obilno, kar je največ mogoče. Gg. duhovni pastirji naj se oglasijo, prej ko je moč, pri gosp. dekanu in le-ta do 10. avg. poročilo pošlje v škofijo.
Duhovske zadeve. Razpisani ste duhovniji: Kopriv ni k inTrebelno. Podeljene so duhovnije: Polhov gradeč čast. g. Mih. Zupanu, župniku na Prežganju; Blagovica čast. g. Ljud. Škufcu, župniku v Leskovici nad Loko; Dobovec č. g. Al. Jeršetu, duh. pom. v Ternovem. Prestavljena sta čč. gg.: Jož. Gol maj er v Boh. Bistrico, Kasp. Maj ar v Hinje. Umerla sta razun že omenjenih čč. gg.: Fr. Urajnar, v pokoju v Vavta-vasi, 3. rožn.; Jan. Krivic, dekau v pokoju v Gradcu, 8. rožn. R. L P.
Škofijskemu listu št. 7 je pridjano pastirsko pisanje na Dunaju od 19. sveč. do 2. sušca tega leta zbranih avstrijanskih škofov, z opombo, da naj se ta pastirski list eno bližnjih nedelj, ali če bolje kaže, tudi primerno razdeljen dve nedelji z leče bere vernikom. — O tej priliki naj smemo opomniti na tiskarski pogrešek slovenske prestave na 2. strani: v začetku 4. odstavka naj se namreč bere: „Ne kaj bolji" ... (namesto: „Ne kaj bolji...").
Razpisanih je več vstanov za sprejem kranjskih sirot v deško ali v dekliško sirotišnico, oziroma sirotinskih štipendij za prejemanje na roko. Prošnje z dokazi pošljejo naj se do 15. avgusta 1. 1885., za Ljubljanske sirote
mestnemu magistratu, za sirote z dežele pa dotičnim c. kr. okrajnim glavarstvom. —
Nekaj lepega za pridne mladine. V posebno ličnem in vabljivem zvesicu, zlasti za premije ali sploh za darila mladini, se dobivajo v katol. bukvami g. A. Keržičevi: Izgledi bogoljubnih otrok iz vsih časov ker-šanstva, zvezki L, II. in III. posamezno po t>0 kr., ali pa skupaj v platnu vezani v enem zvesku za 1 gld. 50 kr. Tako prelepo in koristno darilo bi res želeli viditi v rokah vsacega pridnega mladenča, vsake katoliške deklice. Tako kakor so te knjige pisane naj bi se pisalo za našo mladino; ne pa: dve tri knjižice na svitlo dati „za Boga in svetnike"; potem pa z eno ali drugo otroško knjižurino lučico prižgati tudi »zelencu*, češ, to je pa „za odrašeno mladino"! Ali res? Vam se zdi, da ravno odrašene ogenj še prej upali, kakor nedoletne. Ne begajte iu ne motite druzih iu samih sebe s prešernimi nazori in prismojenimi romani!
50 let že je prečast. g. Jož. Nakus, kn. šk. duh. sovčtnik itd., v duhovni službi na Planini pri Vipavi. 7. t. m. so ondi prijateljsko obhajali to slovesnost. „Na Planini mnogo let Daj, o Bog, mu še živet'!"
Dobrotni darovi.
Za opravo ubožnih cerkev ljubljanske škofije: Iz Ihana
4	gld. 50 kr. po č. g. župniku.
Za študentovsko kuhinjo: Dober prijatelj 1 gld. — Č. g. župnik J. Jarc 1 gld. — G. J. Jurič 5 gld. — 0. gosp. župnik J. Dolžan 1 gld. — Dve sestri 1 gld. — Nekteri neimenovani preblagi gospodje 3 delnice bivše banke »Slovenije", to je: 21 gld., kar tritisočkrat Bog poverni.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca: Baron Pascotini, derž. svetnik, 10 gld. — G. in M. Robič 1 gld. — C. g. K. 5. gld.
Za cerkev so. Cirila in Metoda v Solunu: G. J. Jurič
5	gld.
Za sv. Detinstvo: C. g. župnik Jernej Jarc z Dola 4 gld. — Iz Ihana 4 gld. 50 kr. po č. g. župniku. — G. J. Jurič 5 gld.
Za afrikanski misijon: M. P. M. 2 gld. po čast g. župniku Fr. Vohincu.
Za pogorelce v Podpeči: Dobrotnica 1 gld.
Za v. Očeta: Iz Rateč zbirka 6 gld.
Za cerkev v Želimljah: G. J. Jurič 5 gld.
Za kapelo sc. Cirila in Metoda v novi cerkvi Jezusovega presvetega Serca v Ljubljani so darovali naslednji častiti gospodje: Josip Zelnik, kaplan na Igu, 2 gld. — Franc Pleško, beneficijat na Verhpolji, 2 gld. 10 kr. — Matija Hočevar, poštar v Lašičah, 1 gld. — Martin Je-retin, c. kr. vradnik v Litiji, 2 gld. — M. Grill, c. kr. okrajni glavar v Litiji, 5 gld. — Anton Kerčon, župnik v Vavtovasi. 2 gld. — Primož Ribnikar, župnik v Zatičini, 1 gld. — Janez Štamcar, župnik v Poljanicah, 2 gld. — J. Nemanič, kaplan v Cerkljah, 3 gld. — Franjo Marešič v Sostrem 3 gld. — Ignacij Eržen, župnik v pokoji v Idriji, 2 gld. — Župnija Ježica 1 gld. — Duhovnija Selo pri Kamniku 5 gld. — Avgust Dimic, denarstv. vo^ja, 10 gld. — Dr. A. V. 10 gld. — Dr. Ferdinand Pogačnik, zavetnik na Dunaji, bel mašni plajš z vso pripravo. — Jožef Bučič, 1 gld. — Andrej Ditrih v Vipavi, 3 gld. — J. Humar na Primskovem 15 gld. 50 kr. — Martin Šlibar, dekan na Verhniki, 30 gld. — Matija Prijatelj, župnik v Strugi, 3 gld. — Valentin Levičnik, c. kr. davkarski nadzornik v Logatcu, 5 gld. — Jan. Demšar, župnik v Ledinah, 2 gld. — Dr. Josip Kenda v Vipavi 5 gld. —-
P. Flegof v Terstu 2 gld. — Jan. Šabec v Terstu 20 gld.
—	Jožefa Vadun 2 gld. Katarina Sever 1 gld. — Anton Oatrožnik, župnik, 1 gld. — Feliks Zavodnik v Rudol-fovem 2 gld. — Valentin Orehek, kaplan v Cemšeniku,
2	gld. — Tomaž Keber, župnik v pokoji v Smartnem,
1 gld._Ferdinand Stavdacher, častni kanonik, c. kr.
profesor, 5 gld. — Martin Derčar, župnik na Polici, 3 gld.
—	T. Tolazzi v Logatcu 2 gld. — Fr. Skedl, c. kr. na-morski pristav v Terstu, 2 gld. — Ivan Tosti v Terstu
1	gld. — Janez Lozar v Ljubljani 2 gld. — J. VolCiČ, sodnijski pristav v Ložu, 5 gld. — L. Urbas v Idriji
3	gld. — F. Žižek v Ormožu 3 gld. — Dr. Josip Suc, žuonik v Slov. Gradcu, 5 gld. — Jakop Kolednik, župnik v Zazborji, 5 gld. — Miha Planinšek v Ptuji 2 gld. — St. F. 1 gld. — Franc Vidic, dekan, 2 gld. — Marjeta Vidic 1 gld. — Sočebranski, c. kr. stotnik v Kromerižu, 3 gld. — A. Verbajs, kaplan v Leskovcu pri Kerškem,
2	gld. — A. Č. s Tomaju 2 gld. — Fr. Kotnik v Verdu poleg Verhnike, 2 gld. — Ivan Legat, v Teržaški škofiji, 3 gld. — Franc Ks. Goli v Idriji 5 gld. — Viljem Urbas v Terstu 3 gld. — Jsnez Bulovec v Kadoljici 10 gld. — Ana Hofbauer, založnica cerkvene obleke,
3	gld. — Jožef Dralka, c. kr. okrajni glavar v Radoljici, 3 gid. — J. Steurer, župnik v pokoji v Gotenici, 1 gld.
—	Janez Černe, župnik v Baskov^jah, 2 gld. — Tomaž Potočnik, kaplan na Verhniki, 3 gld. — S. Rutar v Spljetu 5 gld. — J. K., župnik, 2 gld. — Fr. Bradaška v Gradcu 3 gld. — Martin Povše, župnik v Šenčurji, 2 gld. — Dr. Škofic v Mokronogu 10 gld. — Josip Kovačič, mestni župnik v Feldbachu, 10 gld. — Ivan Kollman v Ljubljani 20 gld. — Grofinja Luiza Erdedy 30 gld. — Anton Koželj 5 gld. — Neimenovan iz Škal 2 gld. — Dr. K. Gelingsheiir, c. kr. okr. sod. pristav v Kozjem, 5 gld.
—	Jože Habe, v Gočah pri Vipavi, 1 gld. — Fr. Ka-dunec, duh. oskerbnik v Dragi, 2 gld. — Gs. Tresečnik, kaplan na Bizeljskem, 2 gld. — Fr. Levičnik, župnik pri Mariji D. v Pojji, 5 gld. — Jos. Jeglič, c. kr. dsvkar v Logatcu, 5 gld. — Neimenovan iz Gradca 1 gld. 25 kr.
—	M. Karba na Doberni 2 gld. — Anton Sternad pri Novi Štifti 2 gld. — Blaž Horvat, vodnik pripravnice 2 gld. — M. A. 3 gld. — Tomaž Pirnat, tergovec in posestnik v Ljubljani, 5 gld. — Primož Peterlin, duh. pastir v Šentlenartu, 1 gld. — J. E. Hofstetter, dekan v Postojni, 10 gld. — Matija Hočevar, župnik pri sv. Petru v Ljubljani, 5 gld. — Anton Notar, kaplan v Dragi, 2 gld. — Matija Sila, župnik na Repremtabru, 3 gld. —
Andrej Einspieler, c. kr. profesor v pokoji v Celovcu« 5 gld. — Marija Keržič v Senožečah 2 gld. 50 kr. — Ferdinand Souvan, tergovec v Ljubljani, 10 gld. — Fr. Souvan, tergovec v Ljubljani, 10 gld. — Friderik Hu-dovernik, župnik v Lescah, 13 gld. 20 kr. — Dr. Franc Miklosich na Dunsji 3 gld. — Franc Sterle v Zalogu
1	gld. 50 kr. — Dr. Andrej Vojska, c. kr. sod. svetnik v Rudolfovem, 1 gld. — Karol Popis v Logatcu 2 gld.
—	Dr. Heriš v Logatcu 2 gld. — Vinko Levstik, nad-učitelj na Verhniki, 5 gld. — Franc Kadernal, c. kr. profesor na Dunaji, 5 gld. — Peter Grasselli, mestni župan, 5 gld. — J. R. Milic, tiskar v Ljubljani, 4 gld.
—	Martin Malenšek, duhovni pomočnik pri sv. Petru v Ljubljani, 3 gld. — Anton Urbas, kanonik in stolni žup., 5 gld. — L. O. 3 gld. — Martin Korošec na Skamčini
2	gld. — Matevž Lipovšek, duhoven v pokoji v Kamniku, 2 gld. — Blaž Mahovec, kaplan v Kamniku, 1 gld. —-Ivan Murnik, tergovec v Kamniku, 5 gld. — Andrej Pavlič, župnik v Radečah, 5 gld. — Ivan Poljanec, c. kr. gimn. profesor v Rudolfovem, 2 gld. — Matija Va-ljavec, gimn. profesor v Zagrebu, 5 gld. — Dr. Lovro Vidrič v Zagrebu 5 gld. — Dr. Josip Muršic v Gradca 2 gld. — Jožef Kerčon, župnik v Predosljih, 3 gld. — Janez Zupančič, župnik, 5 gld. — Dr. Joac Križanič, stolni korar v Mariboru, 5 gld. — Anton Jentel v Ljubljani 3 gld. — Ign. Lisler, posestnik v Brežicah, 2 gld.
—	Jakop Gomilšak, nemški pridigar v Terstu, 3 gld. — Vekoslav Vavpotič, telegr. uradnik v Terstu, 2 gld. — T. D., duh. v Šent-Petru pri Gradcu, 2 gld. — Rodbina Ivan A. Kuralt, c. kr. sodnij. pristava v Radečah, 2 gld.
—	Jože Stanič, not. koncip. v Kamniku, 2 gld. — Mr Poč, kurat v Šturijah, 2 gld. — Matevž Preželj, župnik v Mavčičah, 16 gld. — Stari Boštjan Leskovic 1 gld. — Iz Ihana po č. g. župniku 1 gld. 50 kr.
Pogovori z gg. dopisovalci.
G. 5R—: Reč nam ie ni jasna; ako je kaj spotiklji-vega, je bolje po priv. potu reč obravnati; sicer se obč. Se le na to zavrača. — G. K.: Najpriserčniši zahvala in blagoslov B. za blago dobroto. Vse drngo opravljeno. —
Opomba. Med raznini pismi, ki so nam te dni doSli, naletela sta se nam 2 gld., ki ne vemo, od kot in zakaj sta} morebiti je kdo pozabil zapisati, kaj-li ? Prosimo pojasnila od dotičnega. Vr.
Vabilo k naročevanjn na
„£GQDNJQ DANICO"
za drngo polovico leta 1885.
Mesec rožnik je šel v pokoj, z njim pa tudi perva polovica leta 1885. Za drugo polovico smo
kolednik i s tremi priljudnimi prošnjami:
1. Naročite se, kteri niste naročeni. 2 Pa berzo.
3. Pišite pridno za „Danicou, ki se že blizo 40 lčt trudi, a) dobrega duha buditi med Slovenci, b) zavračati pa tistega duha, ki uči in gode, da je dobro — hudo, hudo pa dobro, in toraj mesenost, slabovčrstvo ter lažnjivo oliko in nesrečo seje med narode.
Naročnina znaša:
Za celo leto po pošti 4 gld 60 kr.
„ pol * „ „ 2 „ 40 „ V tiskarni primeroma 4,-2,-1 gld.
Za prinašanje na dom se plača 40 kr. na leto. Za spremenjenje napisa med letom 15 kr. Naročnina nai se po naj cenejši poti poštnih nakaznic pošilja pod naslovom: »Blaznikova tiskarna ▼ Ljubljani".	__Vrednlttvo in založništvo.
Odgovorni vrednik: Laka Jeraa. — Tiskarji in založniki: Jeief Blazmikovi nasledniki v Ljubljani.