282
J. Š.: Bolnik in cvetje.
Lamprisk.         In pa kako se, zlobnik, na ves glas dereš;
85 Če še kaj zineš, vtaknem koj ti miš 4) v usta. Kotal.               Saj že molčim. Nikar me ne ubij, prosim.
Lamprisk.        Pustite, Kokal, zdaj ga!
v
Metrotima.                                               Se ne smeš nehat',
Lampriske! Udri, dokler ni zašlo solnce.
Lamprisk.         Al' bolj je pisan, nego gad, njegov  hrbet.2)
90 Saj mora vender i nad ličjem,3) vsaj dvajset Dobiti drugih batin, malo stvar, naj bi I bolje, no Klijona4) sama znal brati. E — e! Le splakni skrivaj jezik sv6j v medu.5)
Metrotima.        Povedat grem,  Lampriske, to domov starcu 95 Zanavlašč ter prinesem spet seboj spone, Da tem gospojam, 6) ktere je dozdaj  čftil, Pokaže dečko, kak' v okove spet pleše.
(Dalje prihodnjič.)
J)   »Miš  v usta vtekniti« je rečenica,  ki pomeni   »komu usta zamašiti«. -) Namreč od  tepenja,
3)   T. j.,  ko   bode   slonel   nad   knjigami,  (ki so bile narejene od ličja papirovega grma),  in  čital iz njih, ali pa pisal na ličje.
4)   Klijona,  Muza zgodopisja  in oznanjevalka slave,   upodabljala se je s  papirovim zavitkom  v  roki.
5)   »Jezik  v  medu splakniti«   pomeni   »napraviti   sladek ali prijazeu  obraz«.
6)   Namreč  Muzam.
L
Bolnik in cvetje.
lonel bolnik je na oknu, Gledal v široki je svet, V časi ob njem se namakal Šopek razvezan,  razdet.
»Cvetje,  podobno si meni Hitro osuješ se ti, Meni takisto  prerano Ginejo mlade moči.
Prazno motrila bo  okno Deklica mimogredoč   — Cvetje osula se midva Bodeva skoro — čez noč
J. S.