PLANINSKI VESTNIK
Pogled na obildje čez zeleno ogledalo Dvojnega jezera
vržen kamenček najde črno dno. Spominja me na oka-meneli Mer de Glace. ledenik pod Mt. Blancom. Nato se pot prevrne navzdol, skoraj za petsto metrov. Pred mano leži Planina za Skalo. Lepo je obnovljena. Spodaj se razkrije vas in smaragdna reka z istim zemljepisnim imenom: Soča. Zaraščeni ostanki pastirske stezice se izgubljajo v strmo pobočje. Namenjena je bila v Dolino pod Plazmi, dokler ji nt trava prerasla hrbtenice. Preden me na prevalčku potegne za sabo, se obrnem v desno. Po dobre pol ure tistega »hojladri« sem na vrhu. Razen lepega razgleda in nekaj kvadratov neudobja ne nudi ničesar. Na zemljevidu se prepričam, da sem na vrhu: Plaski Kuk, 2019 metrov visoko. Komajda kaj višje je kot prevala Štapce in Velika vrata, čez katera sem že šel in ki se mi obetata za današnji desert. Slabe pol ure se mi zdi dovolj za prestavljanje po majhnem vrhu, aparat medtem ukrade nekaj spominov. Držeč se bolj na vzhodno stran grebena krenem naprej proti škrbinicl naslednjega vrha. Levo se skoraj ne upam pogledati, neprijetno mi je kot takrat, ko sem še kot otrok pogledal pri stari mami v globoko »štimo«. Po treh daljših policah se spustim v Travnikovo dolino, Na-
322
Dan v življenju
SAMO RESNIK
Macesni v megli Tu in tam droben vetrc Resje
Zaplate snega Suha trava Borovje
Majhne rumene rože med skalami
Samotna pot po obronkih gore ki jo je bogve kdaj nadelal bogvekdo.
prej gre kot po promenadi. Visoka trava, macesni, cvetje... Po dolinici se razlezejo žvižgi - hitri in visoki. Zgoraj je bilo resda nekaj kozorogov, preplaha pa le niso dvigovali. Ne uzrem ničesar, čeprav si odmevi žvižgov že s težavo iščejo izhod iz dolinice. Ko pogledam preko manjšega roba, pa se mi razkrijeta sivo-rjava svizca, ki jo brišeta s širokimi ploskimi telesi, da kar valovita po travi. Ko izgineta v labirintih ruševja, tudi žvižgi utihnejo. Tu sta doma, zato sta se ustrašila za svoj teritorij. Jaz jo bom do svojega še precej žvižgal. Velika vrata so za mano, tudi vzpon iz Lopučnice na hrbet nad Sedmerimi je odveč. Dan se je nagnil in pred kočo ni videti žejnega občinstva, Vzpnem se še na Štapce, od tod naprej gre bolj navzdol, proti domačim bohinjskim planinam. Vsako skalo v bližini poznam in v mislih ponovim njeno ime.
Levo nad planino Ovčarijo se pne nekaj z ruševjem divje zaraščenih glav. Le ena med njimi je zgoraj malo gola. Ime Bela glava ji popolnoma ustreza. V treh letih in treh obiskih sem na njej postavil dva metra velikega možica. Ves iz belih apnenčastih kamnov se je svetil kot svetilnik nad mojimi bližnjimi potmi. Kot dobri, tihi spremljevalec. Tokrat se mi zdi nekam manjši. Verjetno ga je velikonočni potres nekoliko posul. Počakati bo moral na drug dan, ko se mi bo ljubilo čez tisto zeleno džunglo do njega.
Skupaj z zadnjimi sončnimi žarki me sprejme domača planina. Ni ga, s katerim bi razpravljal, če sem si zaslužil pivo, ki ga pijem. To je prijeten konec ture, ki ga ponavadi še malo obnovim po zemljevidih in vodnikih, A lej ga, zlodjal Tam v Vodniku piše: Plaski Vogel, 2348 m - kar je precej več kot 2019 m. Pogled na skupno karto Triglavski narodni park pa mi razkrije, da sem v za naše razmere številni plazijanski družini malo pomešal člane. Plaski Vogel še kako obstaja, nanj bi moral zaviti že mnogo prej, na sredini obzidja je. Malo me grize, ker sem se pajdašil z manjšim bratcem, pa nič ne de. Plazijanski razgledi so vredni še kakšnega obiskal