Radovanu Cvetku na sveii grob... Oni dan sem tovarišem napisal vabilo na sestanek, da bi skupno obhajali desetletnico naše mature. Kakor iz megle so vstajali predme obrazi; sprva v medlih obrisih, ki jih je desetletje zabrisalo, pozneje v vedno jasnejših oblikah. Nad vsemi znanimi obrazi, ki sem jih tedaj v duhu zrl pred seboj, so gledale vame dobre, tople oči dragega in nepozabnega tovariša Radovana. Vesel sem bil tega tihega srečanja, za katerega sem vedel jaz sam, vesel tako, kakor sem danes žalosten, ko čitam, da tovariša Radovana ni več. Zdaj si domišljam, da je bilo tisto tiho srečanje z njim le čuden in nepojmljiv opomin usode. In kako otročje vesel sem bil potlej, ko so se mi oglašali tovariši s pismi in pozdravljali naš sestanek v prelepem Mariboru. Vse doslej pa je sililo vame vprašanje: »Le kaj je z Radovanom, da se ne oglasi?« In sem se v mislih jezil nahj, ki je bil vselej prvi in nisem pomislil, da morda bolan leži in čita moje vabilo in upa, da bo ozravel povsem in se v juliju pridružil našemu slavju ... Zdaj vidim, da je bila moja nejevolja odveč in njegovo upanje prazno. Umrl je v Mariboru, v kraju naših mladih' sanj, daleč proč od svojih tovarišev, ki jih je življenje v desetih letih pahnilo na vse strani. In kaj naj zdaj, ko ga polnih deset let nisem videl, po vsem tem žalostnem koncu njegove kratke poti v življenje, napišem v njegov spomin? V lep spomin na fanta, vsega mladega v življenju, ki ga je iz sebe polno živel. V topel spomin na tovariša, edinega od nas tridesetih, ki smo ga prav vsi radi imeli in ki je zmirom prihajal med nas z vedrim obrazom in nam vsem prinašal vedrine in sonca med naše klopi. Ali naj pišem o njegovi ljubezni do svoje »drage mamike«, ki jo je ljubil in globoko spoštoval in znal ceniti njene žrtve, kp je po vse dopoldneve bila v krčevinski učilnici, a je znala hkrati skul. ti obed za svoja fanta Radovana in Vladimira, ki sta opoldne lačna pritekla domov? Ali naj pišem o njegovem spoštovanju do svojega dragega očeta, ki mu jc bil že študentu vzornik, on sam pa je njegove navade spoštoval in nam ni pustil, da bi na obisku v njih hiši očetovo knjižno omaro odprli in po knjigah brskali, češ: »Le zdaleč si jih oglejte! Več nikar! Veste, fantje, to je oltar našega očeta. In samo eno bukvico naj kdo premakne, naš otec bo precej spoznal. Potlej pa — eh, saj veste, pridiga daljša od najdaljšega romana ...« Ali naj poudarjam, kako ga je še študenta njegov otec, zaslužni narodni in kulturni delavec uvajal v tajne vzgoje, da je potlej sam hodil po njegovih stopinjah in bil priljubljen med Cezanjevci, ki danes jočejo za njim, za svojim dobrim vzgojiteljem? Vsega tega ni treba, ker vsi vemo, kdo je bil in da je naš stan izgubil zvestega tovariša, cezanjevska mladina ljubečega vzgojitelja. Da, danes vemo to bolj ko kdajkoli popreje vsi tovariši njegovega letnika, ki smo pred desetimi leti za njim hodili po mariborskih ulicah in z zanosom. prisluškovali njegovim nasmejanim besedam. Dolga vrsta je bila: Maksl s svojo neizpeto pesmijo, poetični in nežni Pepuš, Joža z Gvajčevo vazo v žepu in rdečim nageljnom, ki mu ga je bilo dekle pripelo na prsi, črni Jaka, rdeči Vinko, hmeljski Štefan, Zlatko z umetniško kravato, sanjavi Rudi, Janko s svojimi črnimi prekmurskimi očmi, pa Stane z violo in vprav na zadnje jaz sam s svojimi čičigojskimi besedami. Eh, zares dolga vrsta samih mladih nasmejanih obrazov! Zdaj je ta vrsta izgubila svojega najdražjega Radovana. Zgodaj se je neusmiljena staruha Morana vrinila v to vrsto. Mnogo prezgodaj! Tebe, dragi Radovan je prvega zvabila v svoj mrzli objem. Kdo bo drugi? Drugi Ti pride povedat, nepozabni naš Radovan, kako smo brez Tebe našo desetletnico s solzami krstili in kako smo jokali ob Tvojem prezgodnjem grobu! Lojze Zupanc.