FORD IN... JOHNU FORDU, | NJEGOV UČENEC: z zahoda ljubeznijo V svoji delovni sobi hranim poleg še nekaterih drugih trofej, ki sem jih nabral v dolgem filmskem safariju, tudi uokvirjeno fotografijo, ki mi jo je poklonil moj prijatelj John Ford, malo preden je umrl. Veliki režiser se na njej pojavlja v preširoki obleki, v kateri je videti, kakor da ga je starost čisto posušila, v ustih ima cigaro in na obrazu naredniški nasmeh, ki ga nosi kakor zastavo regimenta. Na fotografiji je še napis v zelo drobni in gosti pisavi: „To Sergio Leoni. With admiration, John Ford." Ne Leone, ampak Leoni, kakor je izgovarjal moje ime režiser Poštne kočije in Moje drage Klementine, katerega desetletnico smrti bomo praznovali prihodnjega 31. avgusta. John Ford me je na čelu 7. konjeniškega regimenta moških prijateljstev vsaj podvojil. Preveč hvale, vsekakor. Vendar moram priznati, da to posvetilo hranim na vidnem mestu. Ponosen sem nanj kot mulec, ki je z zračno puško sestrelil vse tarče na sejemski stojnici in dobil vse cunjaste punčke ter pipe iz mavca. Tako kot vsi, sem tudi jaz dovzeten za komplimente, vendar mi v poklicu, ki ga opravljam, občudovanje Johna Forda pomeni več kot vsakršno drugo prijateljstvo ali poklicni izraz spoštovanje. Stari irski mojster je namreč eden redkih režiserjev, ki mu lahko rečemo mojster nekega polja, kjer kritika vsaj trikrat na teden tolče po svojih bobnih in trdi, da se je zgodil čudež. Pravico do tega naziva si je priboril v celuloid-ni državljanski vojni in med taborjenjem v samotnih holiywoodskih taboriščih, tako kot so si na bojnem polju priborili medalje vojaki v njegovih filmih. Njegov naivni in čisti, tako človeški in dostojanstveni filmi, so pustiii svoj pečat na vsej kasnejši kinematografiji. Začenši z mojo. Vedno sem si rad mislil, daje ledeni Henry Fonda v mojem Nekoč je bil Divji Zahod zakonski, četudi diaboličen in grozljiv, sin podobe, ki jo je Ford zaslutil v Fort Apaché: ozek in avtoritaren polkovnik, ki prelomi vse moralne zakone in pogodbe z Indijanci, ter svoje može vleče v pogubo v Dolino smrti. „Najboljši filmi so tisti," je nekoč rekel John Ford, „kjer dejanja trajajo dolgo, dialogi pa so kratki." Za zbiralce podobnosti bi rad zapisal, da jaz mislim isto. John Ford se je že v tridesetih letih uprl snemanju v študiju in je zahteval, da kamero postavijo pod odprto nebo. To je tematiko westerna spremenilo iz vzgojnih zgodbic v parabole FORD IN.. Mri,»*, d 32 s širokimi pogledi. Forda pa v pionirja filmskega realizma. Tudi zaradi tega se razglašam za njegovega učenca. Snema je filme polne resnice, ko je bil realizem po nekaj viških v nemem filmu pozabljena umetnost. Za Monument Valley, za ta popoln in pravljičen okvir epskega filma, ki je bil aktualen še za Easy Rider in celo za Spielbergo-ve ieteče krožnike, sploh ne bi nikoli zvedeli, če je ne bi John Ford odkril med enim svojih potovanj po indijanskih rezervatih. In on je bil prvi, ki nam je pokazal, da kavboji na resničnem zahodu niso jahali snežnobelih konj, igrali na banjo in mežikali z očmi kot žigolo, kakor sta to počela Tom Mix in Hopalong Cassidy v filmskih serialkah tistega časa. Prašni in blatni hlačni ščitniki bratov Earp v Moji dragi Klementini, oblaki, ki drvijo nad dirom njegovih modrih vojakov, prašni... in zanemarjeni John Wayne, ki ustavi kočijo v Poštni kočiji, njegova indijanska taborišča brez vsakršnega navdiha pobarvanih razglednic, so bili mejniki westerna, ki je v tistem času res tvegal, da bo napredoval v udobni asep-tičnosti hollywoodskih študijev, ki so jih pobelili kot bolniške sobe. Nenavadno je, da te revolucije filmskega inštrumenta ni naredil rafinirani intelektualec ali genijalni tehnik, ampak preprost človek, ki je bil tisoč milj stran od vsakega formalizma. Tudi zame velja Fordova maksima: „Obožujem snemanje filmov, nerad pa o njih govorim." Vendar garantiram, da močne poteze likov in odprte pokrajine v mojih filmih, ki so v mnogih plateh veliko krutejši in manj nedolžni od njegovih, veliko dolgujejo njegovim formalnim lekcijam. Nikoli ne bi bil mogel posneti Nekoč je bil Divji Zahod, ali Dobrih, grdih in zlih, če mi Ford, ko sem bil še otrok, v tako čisti in barviti luči, ne bi bil pokazal arizon-ske puščave in njenih razbeljenih lesenih mest. Nekaj je gotovega: podobe in zgodbe iz njegovih filmov ne bodo nikoli zastarele. Cez deset let se ne bomo ponovno zbrali, da bi objokovali tudi njihovo smrt. To govorim brez retoričnih naklepov. Ostale so žive in svetleče, prozorne in resnične, za razliko od mnogih ponarajenih in umetnih podob iz mnogih filmov tistega časa, kjer še po tolikih letih zelo jasno vidimo masko. Dovolj je če Bes primerjamo z V vrtincu, da to razumemo. Ne moremo se zmotiti. Vendar je treba biti previden. Fordov realizem ni bil tako absoluten kakor je to poskušal biti naturalizem gangsterskih filmov. Ta irski izseljenec je.bii pesnik, ne pa kronist. Prava moč njegovih filmov je bila v njihovi siloviti nostalgiji za svet na meji, ki je bil dokončno izgubljen in predvsem v vizi-onarski ideji Amerike, ki se je prikazovala v vsaki sličici. „Jaz prihajam iz proletariata", je nekoč dejai, „moji so bili kmetje. Prišli so sem in se izobrazili. Od te dežele so veliko dobili. Jaz ljubim Ameriko." Amerika, o kateri je govoril, ni bila Amerika getov, niti Amerika urbane revščine in sindikalnih bojev, ampak pravljična Amerika, ki mu je pri devetnajstih letih, potem ko je kot statist delal pri Griffitovih filmih, odprla vrata prvih hollywoodskih režiserskih projektov. Tako kot Frank Capra, drugi veliki emigrant, ki ga je film takoj posvojil, je Ford v Ameriki videl utopično deželo, v kateri so mnogo let prej dali obljubo svobode, avanture in kruha in ki je ne bodo nikoli pozabili. V njegovem primeru so obljubo nedvomno držali do konca. Poglejte natančno: Fordovi junaki niso nikoli samotarji ali individua-listi. Vedno so trdno zakoreninjeni v svojo skupnost: natančno tako kot so to bili irski priseljenci, ki so bili zadovoljni s svojim novim položajem. Režiser Besa ne bi bil mogel nikoli posneti Točno opoldne ali Za pest dolarjev. Liki, ki so mu najbolj podobni niso beli vojščaki, ampak takšni kot John Wayne v Tihem človeku, ali James Stewart v Človeku, ki je ubil Liberty Valanceja, ki preprosto iščejo hišo, v kateri bi lahko v miru živeli pod zaščito zakona, z dobrimi sosedi, s katerimi je mogoče poklepetati in po maši popiti kozarček. Njegova Amerika je bila nedvomno utopična dežela. Vendar je to bila irska utopija. Globoko katoliška dežela, prepletena s pietas in tovarištvom, z veliko humorja in brez ironije in predvsem brez krutosti. Zelo dobro vem, da je moja vizija Amerike nekaj drugega. V svojih filmih sem vedno gledal na neparno stran dolarja ne pa na parno. Vendar je prav sončni in razsvetljenski Zahod Johna Forda vodil mojo pot skozi suhe filmske prerije do zadnje klape filma Skloni glavo. In sedaj, ko gledam njegovo podpisano fotografijo, ki visi poleg drugih trofej na vidnem mestu v moji delovni sobi, vidim kako mi stari režiser vrača pogled s tolikšno mero preproščine in nedolžnosti, da se skoraj, poudarjam, skoraj, sramujem, ker sem obrnil vsak kamen v mesas, z gotovostjo, da bodo izpod njih prilezii samo škorpijoni in kače klopotače. Ker če je John Ford izrazil občudovale „Leoniju", se ga „Leoni" nikoli ne bo naveličal gledati s spoštovanjem, zavistjo in oboževanjem. Tudi za „Leo-nija", je bilo tako kot za Forda „snemati westerne vedno predvsem zabava. Odpotujem z ekipo in cele tedne se mi vse fučka." SERGIO UONE prevedel ervin hladnik-milharčič ŠESTDESET IZBRANIH KLASIČNIH WESTERNOV JOHN FORD: STAGECOACH, 1939 DRUMS ALONG MOHAWK, 1939 MY DARLING CLEMENTINE, 1946 FORT APACHE, 1948 THREE GODFATHERS, 1948 SHE WORE A YELLOW RIBBON, 1949 RIO GRANDE, 1950 THE SEARCHERS, 1956 TWO RODE TOGETHER, 1961 THE MAN WHO SHOT LIBERTY VALANCE, 1962 CHEYENNE AUTUMN, 1964 ROBERT ALDRICH: VERA CRUZ, 1954 BUDD BOETTICHER: SEVEN MEN FROM NOW, 1956 THE TALL T, 1957 DECISION AT SUNDOWN, 1957 BUCHANAN RIDES ALONE, 1958 RIDE LONESOME, 1959 MICHAEL CURTIZ: DODGE CITY, 1939 DELMER DAVES: BROKEN ARROW, 1950 CECIL B. DE MILLE: THE PLAINSMAN, 1936 ALLAN DWAN: FRONTIER MARSHALL, 1939 SILVER LODE, 1954 SAMUEL FULLER: I SHOT JESSE JAMES, 1948 RUN OF THE ARROW, 1957 FORTY GUNS, 1957 HOWARD HAWKS: RED RIVER, 1948 RIO BRAVO, 1959 JOHN HUSTON: KEY LARGO, 1948 THE UNFORGIVEN, 1960 HENRY KING: JESSE JAMES, 1939 THE GUNFIGHTER, 1950 FRITZ LANG: THE RETURN OF FRANK JAMES, 1940 WESTERN UNION, 1941 RANCHO NOTORIOUS, 1952 JOSEPH H. LEWIS: GUN CRAZY, 1949 ANTHONY MANN: WINCHESTER 73, 1950 BEND OF THE RIVER, 1952 NAKED SPUR, 1953 THE FAR COUNTRY, 1954 THE TIN STAR, 1957 MAN OF THE WEST, 1958 GEORGE MARSHALL: DESTRY RIDES AGAIN, 1939 OTTO PREMINGER: RIVER OF NO RETURN, 1954 NICHOLAS RAY: RUN FOR COVER, 1955 JOHNNY GUITAR, 1954 THE TRUE STORY OF JESSE JAMES, 1956 GEORGE STEVENS: SHANE, 1953 JOHN STURGES: BAD DAY AT BLACK ROCK, 1954 GUNFIGHT AT THE O.K. CORRAL, 1957 JACQUES TOURNEUR: STARS IN MY CROWN, 1950 STRANGER ON HORSEBACK, 1956 WICHITA, 1956 KING VIDOR: DUEL IN THE SUN, 1946 MAN WITHOUT A STAR, 1955 RAOUL WALSH: PURSUED, 1947 WILLIAM A. WELLMAN' THE OX BOW INCIDENT, 1943 WILLIAM WYLER: THE WESTERNER, 1940 FRED ZINNEMAN: HIGH NOON, 1952 M