FR. BILEK: ILUSTRACIJA K CHALUPNEGA J. V. SLADKU.
SRENJA.
JANEZ JALEN.
Drama  v štirih dejanjih.
Drugo dejanje.
P o z o r i š č e : Kakor v prvem dejanju. Poletno  dopoldne.
Martina in Dana (slonita pri mizici in pre-listujeta modni časopis). Martina: Najbolj mi je všeč tale kroj. (Pokaže v listu.)
Dana (se izravna): Ostani pri njem. Martina: Če ne bo teta nejevoljna. Dana: Teta nama samo še svetuje. Martina: Samo še svetuje —! Dana: Da.
Martina: Pa ostanem. Dana: Prav imaš. Martina: In ti? Dana: Pri istem. Martina: Tebi se ne bo podal. Dana: Mogoče malo manj. Pa je lepo, če sta dve  sestri  enako  oblečeni.  Zdi  se,  kakor bi ne bilo med njima sence nesporazuma. Martina: Nesporazuma ? — Na kaj misliš?
Dana: Na nič. (Odide pred verando.) Franica (vstopi ocl desne): No, kako sta iz brali?
Martina in Dana (molčita). Franica (jih pozorno opazuje): Če sta že izbrali, vprašam.
Martina: Vzamem, kar si mi ti priporočila. Franica: Dobro. In ti, Dana? Dana: Kakor Martina, da bova vsaj v obleki enaki.
Franica: Prav je tako. Le radi se imejta. Dana: Martini ni prav. Pogačar (vstopi od leve): Komu ni prav? Franica: Bojim se, da tebi ne bo, ko boš moral šteti obema za obleko.
Pogačar: Seveda. Za nove obleke sem dober. Franica: Vidiš, da sem uganila. Pogačar: Martini — nič ne rečem. Dani pa — Martina (ga posvari): Papa! Pogačar: Naj ji kupuje nečimernosti Ržen, ki ga je poslala za mano v srenjo kazit kupčijo.
Franica: Lovro!
Pogačar: Povračila dan je vsak dan. Tudi pri meni.
Franica: Ji dam pa jaz iz svojega. Dana: Nočem.
Martina (ji prigovarja): No, Dana! Da bova enaki.
Dana: Čemu bi se silili, če naju še oče loči. Pogačar: Da izprevidiš, kako ti tudi jaz lahko nagajam.
Dana: Le nagajaj mi. Dobi pa drugo konto-ristinjo, ali pa me plačaj, kakor bi moral vsako tujo. Naj ti piše Martina in jaz si po-iščem kruha drugod.
Martina: Nisem se učila in nisem vajena pisarne.
Dana: Nauči se in navadi. Saj nismo rojene samo zato, da čakamo ženinov. Martina: Strašno znaš.
Dana: Kakor drugi z mano. (Žuga Poga-čarju.) Sicer je pa našega premoženja precej tudi mojega. Tvojega je bilo malo. In jaz sem hci svoje matere. (Odhaja na verando.)
Pogačar (jezen): Pa še kako si. Dana (se okrene): Hvala Bogu, če sem. Pogačar: Ne bo tiho, dokler ne bo njena obveljala.
Franica: Zakaj pa jo dražiš. Pogačar: Tak, kupi ji vse kakor Martini. Dana (na verandi): Sem že rekla, da nočem. Franica: Pa poiščeva kaj drugega. Dana:  Nočem.  Sama  si  oskrbim obleko, če ne,  pa ponosim   lansko   do  konca.   Naj   oče plača za tiste denarje kakemu tujemu inženirju nekaj ničvrednih čačk. (Odide na vrt.) Pogačar: Kakor hoče.
Martina:   Papa!   Molčal   bi   bil   (odhaja   na desno). Ponošena — kakor on. Pogačar: Le kaj imate med sabo. Franica: Denarnih barantij ne. Ti nikar niti za minuto nikoli ne pozabi, da je Dana vsa, kakor je bila njena mama.
113                                               8