C. Corr. con la Posla IZHAJA VSAK ČETRTEK Harofinlna: Letno! pol letno četrtletno ITALIJA ... Lir 10 — 6.— 3,- INOZEMSTVO .... , • • • • 20,— 10- 6.— Posamezni izvod 25 cent. Uredništvo ln upravništvo : Trst v, Via Udine 33. III. Zmaga delavčeva je tudi zmaga kmeta. Vsak poraz delavskega razreda je tudi poraz kmetskih mas. Zato mora iskati kmet svojih pravic edino-le v skupnem delu s tovarniškim sodrugom. Trst, 24. junija 1926. — Leto VH. - štev. 269. Glasilo Komunistične stranke Italije Zaplemba. Kr. prefektura Tržaške pokrajine Štev. 082-5608. Videč slovenski komunistični tednik «Delo« z dne 3. junija 1926. št. 267, u-poštevajoč, da vsebujeta članka «K zadnjim krizam v Jugoslaviji. Ob 35. letnici «Rerum Novarum« in dopisi iz Klaričev (Istra), Lokve in Nabrežine, tendnciozne in lažnjive vesti, ki morejo motiti duhove, kar povzroča nevarnost za javni red. Videč obstoječo postavo o tisku in člen 3. občinskega in deželnga zakona 4, februarja 1915. št 148 odreja da se zapleni komunistični tednik «Delo» št. 267, z dne 3. junija 1926. Izvršitev tega odloka je poverjena kr. Kvesturi v Trstu. Trst, 4. junija 1926. Za prefekta: podpis nečitljiv. Zaplemba. Kr. prefektura Tržaške pokrajine Štev. 082-5944. Videč komunistični tednik «Delo» z dne 17. junija 1926. št. 268, upoštevajoč, da vsebujeta članka, «0 kmetu«, «Za vpostavitev gospodarskega ravnotežja« in seznatn za tiskovni sklad, tenden-cjozne trditve, ki morajo motiti duhove, kar povzroča nevarnost za javni red, Videč obstoječe postave glede tiska, člen 3. občinskega in deželnega zakona 4. februarja 1915., št. 148, odreja ■iv da se zapleni komunistični tednik «De-lc» št. 268, z dne 17. junija 1926. Izvršitev tega odloka je poverjena Kr. kvesturi v Trstu. i Trst, dne 17. junija 1926. Za prefekta : podpis -nečitljiv. Po svetu Meščansko časopisje vseh narodov bi radio ves svet prepričalo, da se mam godi povsod najbolje. Dogodki pa govore drugače. In dogodki nam pričajo, da se nahaja meščanstvo' se svojim kapitalizmom v nevarni politični in gospodarski krizi iz katere ni izhoda. Kljub vsemu. Na Kitajskem se revolucionarni dogodki razvijajo, normalno. Anglija, Francija, Amerika in Japonska vedo, da bi bil za njihove kapitaliste hud udarec ako bi na Kitajskem zmagala revolucija. Vendar bodo vse ogromne svete, ki so jih iniicnova.no države potrosile zato, da bi revolucijo udušile, popolnoma zastonj. Kitajsko ljudstvo bo zmagalo in premagalo svoje krvosese. Da na Kitajskem revolucija zmaguje nam priča dejstvo, da je vatikan prepovedal svojim misjonarjem se utikavati v dogodke Kitajske. Drugače so misjonarji bili vedno na strani evropskih izžemalcev Kitajskega ljudstva. Na Poljskem smo doživeli revolucijo. To se pravi imeli smo zunanja znamenja revolucije. Drugače je pa prišlo do vladne izpremem.be in sedaj se posamezne stranke ravno tako prepirajo kakor pred puntom, ki mu je načeloval Pilsudsky. Poljski proletariat nima od takozvane revolucije ničesar. Pilsudsky brani interese poljskili šlahčičev in il-kazuje streljati na proletarijat. Na Portugalskem smo imeli v dveh mesecih kakih deset vojaških puntov Sedaj zmaga en general, sedaj je mor nariški komandant, ki je premagal pr vega generala, za mornariškim komandantom pride drug general in to se vrsti kakor slike v kinemdtografu. Ljudje so se na take vesti že tako navadili, da se nič ne čudijo niti ne -razburjajo. Naposled sc na Portugalskem menjavajo vojaške vlade potom sulic kakor se v demokratičnih državah menjavajo demokratične vlade potom glasovanja. Vspeh je eden i.n isti. Izgled nam diaje Francija. Tam nimamo vojaških puntov pač pa takozvane parlamentarno krize. V nokaj mesecih je prišlo do različnih vlad od katerih ni nobena imela časa, da bi izvršila on del svojega programa. So ljudje, ki si mislijo, da francoska valuta pada zaradi vladnih kriz. Pa je narobe. Francoska valuta pada vsled splošne gospodarske krize in si posamezniki domišljujejo da je, za rešitev,- dovolj ako se izpreme-ni vlada. Splošna gospodarska kriza, ki je topot zadela v živo tudi najjačjo evropsko velesilo, Anglijo, je povzročila na Angleškem rudniško im splošno stavko1. Splošna stavka je vsled socialdemokra ličnega izdajstva, premoglo končala Rudniška se nadaljuje. Angleška vlada, seve, podpira delodajalce in zapira de lavce zato, da dokaže kako država za vse enako skrbi. Kapitalisti bi krizo radii rešili tako da bi delavcem znižali plače in povišali delavni čas. Tn ti ljudje; ki bi vse troske krize radi delavcem napotili na rame, se potem čudijo, da postajajo delavci bolj, in bolj naklonjeni komunistom in komunistični metodi hoja. In se čudijo, da sc mednarodni proletarijat navdušuje za delavsko in no za kapitalistično zmago. Poleg navedenih revolucij in stavk in parlamentarnih kriz imamo še vse polno dogodkov, ki nam pričajo, da imam« vesoljni mir. V Jugoslaviji imamo latentno vladno krizo ln krizo v poštenju. Vršile so se velike goljufijo v katere jo bil zapleten Pašlčev sin in poleg njega vse polno drugih državnikov in bivših ministrov. Stvar je velika ako pomislimo, da so se posamezno skupine v parlamentu združile v imenu poštenja in da s to zastavo agitirajo sedaj med voTilcl. Tako smo torej daleč. Na Čehoslovaškem, Švedskem in še povsod drugod imamo krize ki vse iz- virajo iz splošne gospodarske krize v kateri se nahaja vsa Evropa in ves kapitalizem. Tudi takozvana kriza parlamentarizma ni nobena kriza parlamentarizma, ni kriza meščanske demokracije marveč je le posledica razmer v katerih se buržuazija nahaja. Kapitalizem čuti, da se bliža grobu. Ta trditev se bo zdela marsikomu predrzna. Toda ona odgovarja resnici.'Kar se sedaj godi po svetu je med seboj trdno zvezano. Ivo bodo ti dogodki prešli v zgodovino in bodo daleč odi nas bomo jih gledali kot celoto, kot, neločljivo celoto. Vse države, ne izvzemši nobene, so prisiljene varovati svojo industrijo in veleagrarce stem, da potom visokih carin onemogočajo uvoz tujih pridelkov. Naravno je, da je poleg dobička tudi škoda. Zakaj ako tuja industrija ne sme uvažati, domača ne more izvažati, ker ji vi.sqke carine tujih držav zapirajo pot. Kapitalizem se je mogel razvijati le v taki svobodi, ki mu ni ovirala poti po svetu. Kaj ko se ga spravi v jeklen obroč visokih carin mora poginiti ali mora obroč rnzbiti. Mnogo je vzrokov današnje gospodarske krize. Ali nad imamo tako ozko določen prostor, da se svojimi ne moremo baviti. Iloteli smo le navesti nekater. posledice te krize, ki se zrcalijo v da-mašnjiji dtogodkih. In sicer zato, da povemo delavcem in kmetom, da ni nobenega povoda obupavati. Kljub vsej reakciji kljub vsem poskusom da bi delavsko, proletarsko jgibamje zatrli, se dogodki razvijajo nam v prilog. Dru žabno jabolko dozoreva polagoma. A vendarle. Proletarska predat raža pridobiva vedno bolj na organizaciji i.n na številu. Bodočnost je naša. Angleški, Francoski in) Nemški delavci se bolj in bolj nagibajo komunizmu. Neščanstvo si domišljuje, da bo z reakcijo komunistično gibanje uduši-lo, pa ga še bolj oživlja. Angleški rudarji vstrajajo sledeč komunistični paroli. Na Nemškem je proletarijat oddal 10 milijonov glasov za razlastitev 'knož jih družin. Tudi to glasovanje se je vršilo po iniciativi komunistične stranke Mi gremo torej naprej, kljub vsem naporom, kljub vsem oviram. Podpirati proletariat v boju s kapita lom je sveta dolžnost vsakega delavca in tako tudi ruskega. In to dolžnost ruski proletariat vrši z vso požrtvovalnostjo in jo bo tudi vršil, ne ozirajoč se'če to prija angleškemu ali kateremsibod.i, kapitalistom — ali ne. Vladna kriza v Franciji Finančni minister Peret je vsled hudega nazadovanja franka v primeru z i-nozenskimi valutami podal ostavko. Ia sploh je položaj Briandove vlade radi ostre finančne krize jako ošibljen. Pričakovati je v kratkem njene demisije. Velekapital bi rad, da bi se izboljšalo in utrdilo stanje francoskih financ s em, da bi se zvalilo najtežja, bremena na revne sloje. Današnja vlada, ki je produkt nezmožnosti ali bolje negotovosti levičarskega kartela pa se tem težnjam buržuazije. slabotno upira. Zato hoče kapital s svojimi mahinacijami prisiliti, da pride do «močne» vlade, ki naj bi vladala po njhovih namenih. V tem je eden izmed glavnih vzrokov padanje franka. «Močne» vlade, diktature, je treba tedaj, po mnenju in želji francoskih kapitalistov, za ozdravljenje Francije. In ret, postaja gibanje francoskih faši stov živahnejše. Težko pa da mu bo uspelo doseči svoje cilje, francoski proletariat je tu ki bo moral to preprečiti in ozdraviti Francijo onega zla, ki je posledica današnjega družabnega reda. Politični pregled Angleška nota Z. S. S, R. v zadevi podpore rudarjem Sledeč svojemu razrednemu prepričanju podpira mednarodni proletariat v kolikor ni oviran od vlade in socialdp mokracije — borbo angleških rudarjev s tem, da je vršil bojkot izvozu premoga v Anglijo in pa z nabiranjem prispevkov za stavkujoče. Najbolj požrtvovalno tom pogledu je rusko delavstvo, ki je, do sedaj, nabralo skoro tri in pol milijona rubljev (približno 50 milijonov lir). Vstrajnost rudarjov silno skrbi angle ške magnate. Upali so, da bo glad prisilil delavce sprejeti pogoje, ki jim jih bodo diktirali konservativna vlada in deloda jalci. Podpore, ki jih dostavlja proleta riat in v prvi vrsti ruski so angleške vladne kroge jako razkačile. Vsled tega je poslala angleška vlada Sovjetom protestno noto radi denarja ki so ga poslali angleškim rudarjem ru ski delavci. S tom korakom je Anglija zopet po kazala svoje sovražno stališče napram Z. S. S. R. in podpora s strani ruskega proletariata je le pretveza za mahinacij« proti prvi vladi delavcev in kmetov Menda bo vsak pošten človek vpo&teval da ne more sovjetska vlada prepovedati zbiranja prispevkov za družino angleških rudarjev, ki jih kapital hoče z gladom prisiliti, da »e pokorijo njegovim sebič nim zahtevam. Briandov gabinčt je moral odstopiti Ilerriot ki bi bil moral sestaviti novega ni pa v tem upal ker je on in »levičarski blok« silno zaljubljeni v «legalitarno» postopanje. S po moč j o tedaj ((levičarskega bloka« in tudi socialistov se orisu je na obzorju vlada desnice, vlada reakcije. Pojavljajo se na vladnem obzorju Poincare, mož ki ga je ljudstvo že spodilo leta 1924, s tem, da je glasovalo za «lev. blok». Taisti blok je danes kriv če prihaja ta mož zopet ospredje. Vladna kriza traja sicer dalje. Ali gotovo je, da pride do reakcionarne vlado, ker tako veleva težka industrija in visoki finančni krogi. To se pravi, da bo moral plačali «zdravljenje)) franka in fianco-skega gospodarstva sploh proletariat. In bo prenašal tudi posledice tega večnega »zdravljenje« če se ne bo otresel upliva socialdemokratov, ki ga vedno iskorišča-jo v profit bužuazije. Zasedanje Društva narodov Zastopniki držav, ki so razpravljali o razorožitvi so se po neuspehu v tem vprašanju, zbrali na redno sejo Društva narodov. Rezultat je bil ist> kot za razorožitev. Neuspeh je bil tem večji, ker je Brazilija izstopila iz Društva. Istotako jo storila Španija, a je končno, na prigo varjanje Ar^glijt^ in Francije ostala \ Društvu. Edini «uspeh» je bil ta, da jo bil Ros sani, tajnik fašistovskih sindikatov i glasovi delegatov vladi in industrijalecv pripoznan za predstavnika italijanskega delavstva, To se je zgodilo v Sekciji dela Društva narodov. koii« Malega sprana Na .blejski konferenci, Male Antante je bilo — po uradnen. poročilu — ugotovijo no, da vlada med državami, ki.jo sestav Ijajo največja harmonija. Vendar pa so primorani sami buržuazni listi, pripoz nati, da vlada (u precej «nesoglasij» Kako pa naj bi bilo drugače, ko je interes eme' državo, — škoda za drugo. V eni točki so si državniki edini.: funkciji predstraže svetovnega imperia lizma, ki jo vršijo proti Zvezi Soc. Sov Republikam. Jugoslavija. Oster boj med Paši čem in Ljubo Jovanovičem (oziroma ljudmi, ki stoje za tega hrbtom) jo zadnje časa navidezno pojemal. Korupcija ni več predmet dnevnih po govorov im ta zadeva je šla nekaj ozadje. Parlament ima sedaj posla z konven cijami sklenjenimi z Italijo. In okrog teh se še vrti tisto malo parlamentarnega življenja. Če se parlament dolgočasi je po tem živahnejša agitacija med ljudstvon. Več poslancev in prvakov strank pri reja shodie- in kot nebesna znamenja ka jo bomo imeli v Jugoslaviji v kratkem volitve. In do teh pride čim se stari Pašič okreva, ki se sedaj zdravi V Karlovih varil), preštudira položaj in razmere v radikalni stranki in pripravi načrt za nastop proti ozadju Lj. Jovanoviča. Ali bo še enkrat odnesel zmago? Težko! ali pa tako na katero se ne bo mogel dol go veseliti. Z drugo strani pa vlada tudli v Jugo slavij i, kot po vseh ostalih državah huda gospodarska kriza. Delavci in kmetje pa morajo pri vsem tem molčati, drugače se zazvižga nad nji hovimi glavami «zakon o zaštiti države«. Manifestacije češkoslovaškega proletariata proti draginji. V praškem parlamentu se je razpravljalo o vpeljavi zaščitne carine na kmetske proizvode. Veleagrarci bi tako lahko navijali cene — v prvi vrsti kruhu — , ker bi se jim ne bi treba bati inozemske konkurence. Proti zaščitni carini so nastopili komunistični poslanci, ki so- v imenu revnih slojev odločno zahtevali, da. se zakon ne prejme. No, zmagali so vseeno veleagrarci. Proti zaščitni carini so se vršile tudi velike manifestacije revolucionarnega proletariata. Policija, je bila poslana proti delavcem^ ki je imela pa mnogo opravka prodno s©, ji je posrečilo, da je «upostavila redi«. Na obeh straneh je bilo približno 100 več ali manj težko ranjenih in mnogo delavcev aretiranih. Češki fašizem je začel zadnje čase nekaj bolj močno rogoviliti. Na vse strani vpijejo, kako so oni »domovini«, potrebni, da uničijo komunistični element, ki, spodjeda temelje češki republiki in ne dopušča, da bi država rastla in. se razvijala mogočno in brez skrbi, ko je to slučaj v de želah, kjer so patrijotični ljudje raztepli prevratneže. Na Češkem ne bo pa fašizem dočakal ve like slave. Zato skrbi močno organizira na piedstraža češkega proletariata, ki budno zasleduje vse kretnje reakcije in se poslavlja energično v bran proti poskusom da bi se ta ustavila. Potrebno pa je, da se sklopi, v skupno fronto, z komunisti tudi tisto delavstvo, ki še tava za socialdemokrati, Ako bo prišlo do tega že lahko danes rečemo, da ne bo fašizmu na Češkem sreča mila. Reiim varčevanja Sovjeti razvijajo veliko akcijo ki je usmerjena v to, da se sistematično kolikor le mogoče varčuje, da se predvsem ne dela takih stroškov, ki ne prineso nobene direktne in ne indirektne koristi, z eno besdo: da se gleda na imetje prve države delavcev in kmetov. Sovjetska republika se mora gospodarsko okrepiti. Njena industrija in kmetijstvo se morata vedno bolj izpopolnjevati, ker če bo sta. la Zveza Sov. Soc. Republik vedno bolj na trdnih nogah, bo od tega tudi odvisna uspešna borba ostalega delavstva Odkar se je ta akcija varčevanja pričela, je zaznamovati še precej lepih uspe hov. Glede tega je značilen tudi naslednji dogodek. V Moskvi so hoteli na dostojen način počastiti spomin Karla Marksa, s tem da bi se mu postavilo spomenik. V to svrho se je pripravilo osnutke in proračun, iz katerega je bilo vidno, da bo spomenik stal okolo 750 tisoč rubljev. Prišel pa je «režim ekonomij« in na podlagi tega je bil načrt za spomenik Karlu Mar-ksu ovržen, z motivacijo, da Zveza S. S R. ne more sedaj delati takih stroškov za spomenike, v tem času, ko je treba de lati na to, da se dvigne gospodarstvo, v tern času, ko je treba skrbeti za mladino in je treba izvršiti mnogo drugega dela Kaka razlika med državo delavcev in kmetov in zapadnimi kapitalističnimi državami. V državi, kjer je zmagala revo lucija delavcev in kmetov, se noče delati brezpotrebnih stroškov, tudi ne tedaj kadar so ti stroški namenjeni za sporne nik možu, ki je postavil granitni temelj teorije revolucionarne borbe proletariata in po katerih teorijah so se ravnali voditelji ruskih delavcev in kmetov ter jih privedli do zmage. V Sov. Rusiji pravi jo, da je sicer lepo in dobro postaviti spomenik prvaku v prvem rev. gibanju anij)ak še lepše je hraniti denar, uporab ljati ga za širjenje marksističnih naukov za krepitev sovjetskega gospodarstva, ker s tem bo naj lepše počaščen Marksov spo min. In v zapadnih kapitalističnih državah? Tukaj se na najnesramnejgi način trati blaginje ki jih nakopljujejo delavci in kmetje. Za parade se razmetuje ogromnega denarja. Karol Marks in «narodni voditelji«, kakšna razlika! Marks je re kel. da dokler obstojata dva razreda ki imata nasprotujoče si interese, bo med tema razredoma obstojal vedno neizpro sen boj, da delavstvo ne bo svobodno prej nego ne bo odpravilo revolucionarnim po. tom kapitalistično družbo, ki je izvor vsega zla. In če bi Marks mogel slišati c^a mu v Moskvi niso hotel postaviti spo menika, mn ne bi bilo prav nič žal. V deželah pa, kjer pravijo, da so narodu dali «narodno zavest«, delajo «narodnim voditeljem« razvsvetljave, svečanostne sprevode, vozijo jih okolu kakor bogove in narodni prvaki povedo potem zbranemu narodu in v nekakem svečanostnem tonu : «Mili narode, materialnega ti nismo nič dali. Se več, moral se boš pripraviti, da ti še kaj vzamemo, če bo to zahtevala veličina naše domovine. Tn zahtevala bo». ibanje delavce! in kmetov ia Kitajskem Dne 2. maja se je vršila v Kantoni’ skupno tretja vsekitajska delavska konferenca in druga konferenca kmetov pro-vincije Kvantung. Prisotnih je bilo na konferenci 400 delavskih in 250 kmečkih delegatov. Na zasedanju sta nastopila z govori začasna predsednika kantonske vlade Tan-Jej-Kaj in Čan-Kaj-Ši. Potom Mednarodne strokovne Internacionale je konferenca poslala telegrafič-nim potom pozdrav delavcem vsega sveta. Osrednji odbor Kitajske revolucionarne stranke «Crobi.ndan» je poslal konferenci svoj pozdrav. V tem pozdravu, izraža svojo radost nad tem, da se je sklicala konferenca in posebno podčrtal, da se stranka «Gomindan» zavzema za interese delavcev in kmetov. Poleg tega se je osrednji odbor stranke «Gomindan» obr nil s pozivom na vse delavce in kmete Kitajske. V tem pozivu izraža svoje trdno prepričanje, da si ne bodo delavci in kmetje Kitajske priborili svobodo, da bo njih končna zmaga nemogoča, dokler ne bodo složno vstopili v revolucionarno gibanje. Poljska. Iz Varšavije poročajo da so tramvajski uslužbenci in drugi javni nastavljenci stopili v stavko. Tako zvani ((prostovoljci« so skučali podi varstvom policije nadaljevati delo. Prišlo je do pretepov. Gorki o Ljeninu Pisatelj Gorki je napisal svoje spomine svojem prijatelju Ljeninu. Spomini so bili objavljeni v mnogih ruskih, angleških, francoskih in italijanskih listih, iz zbirke posnemamo sledeče : V letu 1907 je Gorki srečal Irenina v Lon donu. Tedaj Ljenin ni Se verjel, da mu bodo kedaj proletarske množice sledile v velikem boju. Vendar je že bil prepričan, da se buržuazija rapidno bliža svojemu polomu. Ko je bilo svetovna vojna v polnem tiru, je Ljenin zopet povedal Gorkemu, da je že bolj kot kedaj prepričan, da se buržuazija bliža polomu in da je liuržujsko razkrajanje v polnem tiru. Prole-tnrijat, je dejal, nima možnosti, da bi vojno preprečil, zato bo sjim trpel najhujše posledice. To je usoda proletarijata. Toda oni, ki so vojno povzročili, bodO poginili v luži svoje krvi Po teli besedah je Ljenin umolknil. Hodil je po sobi globoko zamišljen, za trenotek obstal in je nadaljeval svoj govor: To je žalostno Globoko sem uverjen, da bo moral prenašati proletarijat najhujše posledice te vojne. Končno mu bo pa to v korist. To je volja zgodovine. Maksim Gorki je videl Ljenina leta 1918 kmalu po atentatu v kojem mu ‘je krogla iz revolverja preluknila vrat. ljenin je govoril tedaj s polnim srcem: Kdor ni z nami je proti nam. Nihče ne more biti miren opazovalee, ker dogodki vlačijo vse ljudi in vsakega posebej vrtinec. In vsak je na gotovem mestu ali nami ali proti nam. To mora biti nam vsam jasno. Življenje ni bilo še nikdar tako kom plicirano kakor sedaj. So ljudje, ki trde, da način po katerem hočem jaz življenje poenostaviti je škodljivo kulturi. Prosim vas, mari ne spravlja v nevarnost kulturo dejstvo, da so oborožili milijon kmetov? Kuskim množicam se mora dati to kar najložje razumejo. Sovjet in komunizem. Pravite, da bi bila nujno potrebna zveza delavcev in inteligence in ste mnenja da služi inteligenca ideji pravice. Prepričan sem, da nam mora inteligenca pomagati ker imamo veliko nalogo, da spravimo na noge ta veliki narod. Mi hočemo [Mikazati svetu novo pot resnice, hočemo pokazati svetu pot ki todi ven iz suženjstva, iz revščine, iz hudobije. Nato se je Ljenin nasmehnil rekoč: Zato mi je inteligenca prevrtala vrat. Nadalje je Ljenin govoril o strahotah revolucije: Povejtemi, Gorki, je dejal, ali je mogoče, da človek ostane človek v takem boju? Kje je v tem boju prostor za usmiljenje in ra dodarnost? Evropa nas je obkolila. Evropski proletarijat nam ni priskočil na pomoč. Povsod zmaguje kontrarevolucija in mi, samo mi nebi smeli imeti pravice, da se branimo. Prosim taki tepci res nismo. Vemo, da samo mi lahko naredimo to kot mi hočemo. Nihče drugi ne more tega storiti. V to sem prepričan in zato vstrajam. Nekaj za smeh V nekem italijanskem pristaniškem mestu je bilo nekemu pomorskemu agen tu poverjeno odposlati v Zvezo S. S. R dele strojev, ki jih je kupila Sovjetska vlada. Ker ni bilo delj časa priložnosti odposlati ta materijal, je omenjena pa roplovna agencija povprašala brzojavnim potom v Moskvo, kaj da ima početi s temi stroji. To je bilo koncem aprila Kmalu potem je agent prejel brzojavko približno sledeče vsebine: «V r vetja maja pošljemo komunista na katerega bodete vkrcali strojen. Ker je Italija dežela, kjer si je fašizem «popolnoma osvojil dušo naroda« kakor pravijo očetje naroda, bi si moral človek misliti, da vendar ne more biti nobenega strahu pred komunisti, prvim majem in podobnim. Zgodilo pa se je ravno narobe. Bistrovidno oko policije je zavohalo to brzojavko in poslalo v ura de pomorskega agenta svoje ljudi, ki so s prav resnim obrazom stavili vprašanje «Kakšnega komunista pa vam hočejo po slati prvega maja iz Rusije?« Ni treba imeti posebne bistroumnosti zato da se takoj ugane, da so velezaslužni organi javne varnosti ostali z dolgim nosom. Ker pojasnjeno jim je bilo, da je hotela tista strašna beseda komunist po menjati sovjetski parnik ki nosi ime «Ko mutiist«. Ker pa v brzojavkah ni mogoče postaviti navednie in raznih znakov, mo ra prejemnik sam razumeti za kaj gre Tako se je zgodilo, da je ta izum pe klenšČka, sad človeškega razmišljanja telegraf, zbegal čuvarjd reda. Evropa in Amerika Pod tem naslovom je priobčil sodr. Lev Trocki) novo knjigo. V sedanjem momentu, ko pada Evropa zopet nazaj. v strašni ltaos, potem ko je poizkusila metode «stabilizacije» — ampak stabilizacije po anglosaksonskem načinu, nam pride ravno prav Trockijeva knjiga, iz katere priobčujemo odlomek, katerega bi se lahko imenovalo «POTREBA ZDRUŽENIH PROLETARSKIH EVROPSKIH DRŽAV ». ...Kako zastruplja socialna demokracija vest evropskih delavcev? S tern, da jim prigovarja: Naša Evropa je razkosana, vsled versaljskega dogovora in ni nam mogoče živeti brez Amerike. Komunistična Internacionala pa odgovarja: Vi lažete; mi moremo in tudi hočemo. Kdo pa na3 primora k emu, da smo ena razkosana Evropa? temu, da smo neka razkosana Evropa? Revolucionarni proletariat je v stanu združiti Evropo in jo pretvoriti v Združene evropske proletarske države. Amerika je mogočna. Gelo proti Angliji, ki se naslanja na svoje kolonije, nahajajoče se po vsej zemeljski obli, je Amerika vsemogočna. Ta A-merika pa postane brezsilna napram združeni delavsko-kmečki Evropi, proti Evropi, združeni skupaj z Zvezo Sovjetskih Soc. Republik z enotno Sovjetsko Unijo. To je ravno tisto, kar čuti amer i kanska kapitalizem. Hughesova politika ni fantazerstvo in tudi no kaprica. Je ravno to izraz volje amerikanskega kapitalizma, ki vstopa sedaj v dobo odkritega boja za svetovno nadvladje. Ta kapitalizem se že nahaja v nasprotju z Zvezo Sov. Soc. Republik. In to radi tega, ker poti, ki vodijo v -Kitajsko in Sibirijo, gredo skozi Tihi Ocean. Amerikanski kapitalizem ■ sanja o kolonizaciji Sibirije. Vse te načrte amerikanskega kapitalizma pa kvari monopol zunanje trgovine Sovjetov in socialistična politična in gospodarska podlaga istih. In, kadar se amerikanski kapitalizem prikrade v Kitajsko, kar mu je olajšano po politiki «odprtih vrat», najde tam, v ljudskih masah, ne več religijo a-merikanizma, ampak na kitajsko prestavljen politični program boljševizma. Iz ust kitajskih kulijev (težakov) se ne sliši imenovati Wilsona, Har-dinga, Goolidge-ja, Morgana ali Rockefellerja, ampak na vsem Vzhode se sliši imenovati in to z navdušenjem, ime Lenina. Z geslom o «osvobojenju narodov«, skušajo Zjedinjene države izpodkopati moč Anglijo na Kitajskem. Pod temi besedami pa se skriva politika grabljenja. Na Vzhodu pa se nahajajo, poleg konzula, trgovca, profesorja in ®me-rikanskih časnikarjev tudi boroi, revolucionarji, ki so znali prevesti na jezik tamošnjega ljudstva osvobodilni program boljševizma. Povsod, v Evropi in v Aziji, se Imperialistični amerikanizem nahaja v nasprotja z revolucionarnim boljševizmom. Boljševizem in imperialistični amerikanizem, to sta dva činitelja sodobne zgodovine. Leta 1919., v tistem času, ko je Wil-son potoval po Evropi in je ves buržuazni tisk govoril o Wilsonu in Leninu, sem se jaz šalil in rekel temu poslednjemu : «Lenin in Wilson, evo, to sta dva apokaliptična načela sodobne zgodovine«. Vladimir Iljič se je smejal moji šali; in celo jaz nisem tedaj niti od daleč predvideval, da se bo moja šala tako lepo prilegala k zgodovinski istinitosti. Sedaj obstojita v Evropi edinole dva načela, nahajajoča se v boju. In od izida tega boja je odvisna usoda človeštva. Naš amerikanski sovražnik je mnogo bolj združen in silen kot naši nasprotniki razkropljeni po vsej Evropi; ta nasprotnik pa koncentrira evropske delavce. In ravno v združenosti obstoji naša moč! Obnovitev II. Internacionale je dokaz dejstva, da je evropski proletariat primoran združiti se v obširnem okvirju in se bojevati ne več v nacionalnem (državnem) okvirju, temveč v kontinentalnem (da se vsporedi boj po vsej evropski celiifi). Vsporedno s tem, ko čutijo delavske množice potrebo odpora in razširjajo podlago tega odpora, vsporedno s tem so ravno revolucionarne ideje tiste ki imajo premoč. In čimbolj so ideje, ki prodirajo v množice revolucionarne, tembolj postaja teren za boljševizem ugoden. Vsak uspeh amerikaniema bo prispeval k osredotočenju in razširjanju boja za boljševizem. Bodočnost je naša 1 LEV TROCKIJ. 2 «D E L O s Sodrugom v svarilo. Poslužujoč se svoje preteklosti in iz te izvirajočega poznanstva med razrednim elementom hoče Godina po vsej sili poslednje prepričati, da je on in njegov «Preporod» komunističnega značaja. Ve* činoma sodrugov ga sodi po tem, kar piše v svojem listu in se njegovemu »komunizmu« smeje. Dobili so se pa tudi taki, ki jih je Godina ujel na limance. Zvedeli sttio namreč, da je Godina razdelil med nekatere sodruge nabiralne pole za svoj lisL Naj bo to v svarilo vsem razrednim elementom, da je Godina in njegov list v taboru nasprotnikov komunizma in da je «Delo» edino proletarsko glasilo v Jul. Krajini. ■lin Zbirajte za Tiskovni sklad Trocki o Leninu. (Konec). Ljenin je videl pomanjkanje revoluci-jonarne odločnosti pri voditeljih svoje stranke, razliko med njihovim mišljenjem in razpoloženjem milijonskih minožic. Skliceval je posamezne sodruge v svoje tajno stanovanje, zbiral je poročila, kontroliral, zasliševal križema poe-dince, spravljal svoja gesla po vseh o-vinkih med strankine pristaše in s tem je silil strankino vodstvo na delo in v revolucijo. Kajti zavedal se je tega, da se ne sme izgubiti niti trenotka, ako hoče stranka izvesti proletarsko revolucijo. Vedel je, da bo zavladala reakcija, če revolucijonarji ne bodo pravočasno udarili. — To nam jasno dokazuje povojna zgodovina drugod, n. pr. v Nemčiji (in žal ne samo v Nemčiji ! -Op. ured.}. Končno se je vršila usodepolna ponočna seja centralnega odbora boljše-viške stranke začetkom oktobra meseca (po -starem koledarju). «Ljenin je bil trdno odločen, da doseže sprejetje sklepa, po katerem ne bo več mesta za dvom, za omahljivost, za izumikanje, pasivnost in čakanje«, kakor pravi Trocki. In Ljeninov sklep je tudi prodrl. Po hudem sporu je dosegel to, da se začne revolucija v Petrogradu in da se skliče k posvetovanju sovjetski kongres šele po izbruhu revolucije. Ljenin je užugal one, ki so bili sploh proti oboroženi vstaji v tem času -(med temi je bil tudi Zinovjev) in one, ki so hoteli, da bi o tem moral prej sklepati kongres sovjetov. Tem poslednjim je s smehom ' dejal, da hočejo sovražniku v naprej oznanjati dan vstaje, da bi dobil s tem možnost, da vstajo prepreči. Po tej seji je Ljeninova skrb še bolj narastla: ali se bo izvedel sklep ali ne. Dobro je poznal vso težavo prehoda od besede k dejanju. Še bolj ga je skrbelo to, ako jih ne bo buržuazija presenetila. Ta njegov nemir nam jasno očrta v svoji knjigi Trocki s sledečim svojim doživljajem: «25. oktobra zvečer sem se sestal z Ljeninom v Smolniju. Dobro se spominjam, kako je Vladimir Iljič (Ljenin) takoj v začetku s skrbjo spraševal o pogajanjih, ki smo jih imeli tedaj s štabom petrograjskega vojaškega okraja. V časopisih je izšla vest, da se bližajo pogajanja ugodnemu zaključku. «Ali sklepate kompromis?«, je vprašal Ljenin in je zabodel vame svoje oči. Odvrnil sem mu, da smo dali namenoma v liste pomirjevalno poročilo in da je le bojna zvijača za trenutek nastopa k generalnemu naskoku. «No, to je do-o-bro» je zategnjeno dejal Ljenin... «To je zelo-o dobro!« Iljič jo sploh ljubil bojno zvijačnost. Sovražnika zapeljati v temo, delati z njim kot z najboljšim!... Začel sem mu pripovedovati, da so vojaške operacije že precej daleč izvedene in da imamo v tem trenutku že v svojih ro kah celo vrsto sovražnih točk v mestu. Hlastno je povpraševal po vseli podrobnostih vstaje... «Ali je odkorakala kompanija?« «Je». «In se stavijo časopisi?« «Se». Ljenin je bil presenečeno vesel, kar je izražal z vzkliki, smehom in s tem, da si je mel roke. Potem je umolknil, pomislil in dejal : «No dobro, tudi tako gre. Gre le za to, da prevzamemo oblast«. Pomiril se je, toda že je postal zopet nemiren in je stavljal celo vrsto konkretnih in naj-konkretne(jfiih, malih in velikih vprašanj, ki so bila v zvezi z nadaljnjim potekom vstaje... Ta brezkončna vprašanja in predlogi so bili na videz brez notranje medsebojne zveze, toda izvirala so iz enega in istega napornega notranjega dela, ki jo naenkrat zavzelo ves obseg vstaje.« Trockij označuje ta Ljeninov nemir sledeče : «V dogodkih revolucije se ne smemo prenagliti. Ako stalno narašča revolucionarni dotok in sile upora, dočim sile reakcije usodno kolebajo in razpadajo, potem je zelo lahka izkušnjava, da se vdamo elementarnemu poteku dogodkov. Hiter uspeli razorožuje prav tako kakor poraz. Izpred oči ne smemo nikdar izgubiti niti dogodkov. Po vsakem novem uspehu si moramo reči : nič še ni doseženo, nič še ni zagotovljeno; pet minut pred odločilno zmago zahteva vodstvo dogodkov isto čuječnost in energijo, kakor pet minut pred pričetkom oboroženih akcij; pet minut po zmagi si je treba reči: osvojeno še ni zagotovljeno, nobene minute ne smemo izgubiti — to je bilo Ljeninovo nazira-nje, njegov način dela in metoda, organsko bistvo njegovega političnega značaja, njegovega revolucionarnega duha.« In revolucija jo zmagala. Ljenin se je izkazal kot revolucijonarni strateg v boju proti carizmu in meščanstvu; kako, pa se je izkazal po osvojitvi oblasti kot državnik, bo govorila še-le zgodovina. 0 diskusiji v stranki pred kongresom Druga skupina je imela o ulogi stranke bolj Široko naziranje. Stranka je po njenem mnenju organičen del delavskega razreda, njegova predstraža, ki se udeležuje vseh dnevnih vprašanj in bojev delavskih mas, ki te poslednje vzgojuje in pripravlja na odločilne boje s kapitalističnimi institucijami. Vendar v začetku nasprotja niso bila tolika, da bi ne bilo mogoče ozko sodelovanje obeh skupin. II. strankin kongres v Rimu (1. 1922) ni prinesel še raz-čiščenja. Sicer pa je prevladoval na kongresu Bordigov duh in Izv. O. stranke je bil sestavljen iz ozkih Bordigovih pristašev (Bordiga, Terracini, Grieco, Fortichiari in Repossi). Toda začeli so se že javljati predznaki poznejših diferenc in kriz v stranki. Ze na II. kongresu Kominterne (1. 1920) je Lenin precej ostro kritiziral Bordigov astenzionizem. Bordiga je Sicer opustil stališče, ali poznalo se je, da ne preveč iz prepričanja in vsa njegova poznejša politika je imela svoj izvor ravno v astenzionizmu. Na III. kongresu Kominterne je prišlo do precej ostre polemike med Leninom in Terracinijem in kongres je obsodil njegovo stališče. Prišlo je kmalu nato do sporov med I. O. K. S. I. in med Eksekutivo Kominterne. Prišla so na dnevni red velika taktična vprašanja. Enotna fronta, delavsko-kmetska vlada, sindikalni pokret itd. Prišla je na dnevni red fuzija z maksimalisti (pozneje s tretje-internacionalci). Prepad med Bordigovimi na-ziranji in Kominterno je postajal vedno večji. Na IV. svetovnem kongresu se je Bordiga sicer podvrgel disciplini, ali videlo se je kmalu, da ne more voditi strankine politike v smislu idej Kominterne, s katerimi se ne strinja. Tako je prišlo do krize med I. O. stranke in Eksekutivo v Moskvi in Eksekutiva je odstavila Bordigov I. O. in postavila drugega. Vsi ti dogodki so šli neopaženo mimo stranke same. Kriza je 'bila zgoraj na vodstvu, ali na skrajno ilegalne razmere tedanje (koneci 1922. in celo 1. 1923 !) ge diskusija ni moda vršit pred stranko samo. Vendar se je začela polagoma tudi v stranki sami jasnitev. Skupina aOrdine Nuovo» se je polagoma oddaljila od Bordigovega stališča in v skladu s Kominterno začela v stranki kampanijo za novo orjentacijo stranke. Politični razvoj v Italiji, kriza režima po Matteottijevem umoru, zopetno prebujenje delavskega gibanja — vse to je prineslo na dan nova vprašanja, ob katerih je bilo treba zavzeti jasno stališče glede taktike in organizacije stranke. Da omenimo le nekatere: vprašanje analize politične situacije v državi, analize fašizma , opozicije, kmetsko vprašanje, sindikalno vprašanje, vprašanje Južne Italije, narodno vprašanje, vprašanje notranje strankine organizacije: obratne celice, povečanje števila članov itd. Pred stranko je stopila cela vrsta aktualnih vprašanj, ki jih je bilo treba rešiti. In ob teh vprašanjih se je imelo razčistiti obenem stališče. Bordige in bordigianstva. Bordiga se je po petem kongresu Kominterne (poletje 1. 1924.), kateri je ponovno obsodil njegovo stališče, umaknil iz vseh vodilnih mest v stranki, češ, da ne more prevzeti odgovornosti za politiko, ki se z njo ne strinja. Vendar je to napravil z namenom, da ostane dalje discipliniran član stranke. Ali vprašanje s tem ni bilo rešeno in tudi ne razčiščeno. Med masami strankinega, med katerimi se vse prejšnje diskusije niso dovolj poznale, je odsotnost tako avtoritativne osebnosti od vodstva strankine politike, kot je Bordiga, vlivala nezaupanje in dvome v pravilnost linije C. O. Ta poslednji je storil vse mogoče, da pridobi Bordigo zopet v C. O. in vrne temu ono avtoriteto, ki jo je imel poprej. No, Bordiga se ni dal prepričati. Ali med tem si je C. O. s svojo politiko po Matteottijevem umoru, ki je zelo dvignilo avtoriteto in prestiž stranke med delavskimi in kmetskimi masami in ki je stranko tudi na vznotraj utrdila, kmalu zadobil zaupanje med članstvom. Tudi Bordigi zelo blizu stoječi so drugi, kot Terracini, Grieco i. dr. so se prepričali o nepravilnosti Bordigove politike in se približali C. O. Tako, da na zadnjem strankinem kongresu ni prišlo v poštev vprašanje kdo ima večino ali ne, marveč vprašanje likvidacije preostankov bordigianske ideologije v stranki. Pred kongresom se je diskusija vrtela poglavitno okrog vprašanj organizacije na podlagi obratnih celic na eni strani in taktičnih vprašanj na drugi. Bordiga se je zavzemal za ohranitev prejšnjega organizacijske sistema '(teritorialnega) kot baze vsega strankinega aparata. Glede taktičnih vprašanj pa je ostro kritiziral Eksekutivo Kominterne in je videl v njenem tolmačenju enotne fronte, delavsko-kmetske vladd, ujedinjenja strokovnih organizacij i. t d. predvsem oportunistično nevarnost. Taktike, ki jo je vodil C. O. K. S. I. v poslednjem letu, Bordiga ne kritizira v celoti nego po posameznih slučajih. Tako je n. pr. obsojal vstop v opozieionalni blok takoj po Matteottijevem umoru, parolo o antiparlamentu, izdano pred sklicanjem zbornice v januarju 1. 1. in sploh vse taktične poteze nasproti Aventinu. Po njegovem mnenju bi strankina taktika morala biti bolj precizna in manje elastična, da bi se zamoglo izogniti vsem oportunističnim nevarnostim. V glavnem lahko rečemo sledeče: Razvoj položaja v Italiji po Matteottijevem umoru je sam potrdil pravilnost taktike C. O., kakor so organizativneg * sistema obratnih stanic. Bor-digovo stališče bi vodilo stranko v pasivnost in bi jo izoliralo od delavskega razreda. Ni ravno slučajen pojav, da je Bordiga ves čas kritičnega položaja po Matteottijevem umoru stal ob strani in da so ga ravno v tem momentu mnogi najboljši sodrugi iz njegove skupine zapustili, videč, da njegovo stališče vodi v skrajno pasivnost. Ne da bi hoteli česa očitati osebno Bordigi, vendar moramo konstatirati, da so se skrivali za «bor