LETO VII. ŠT. 23 (312) / TRST, GORICA ČETRTEK, 6. JUNIJA 2002 NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 CENA 0,93 € u 'ivtv. noviglas. it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 I GORICA, NAPREJ! Nekaj dni nas še loči od nedeljskih balotažnih volitev, ko bomo v Gorici odločali o imenu novega župana. Kot znano, sta v izbiri dva glavna županska kandidata, ki sta prejela največ glasov na volitvah 26. maja. To sta levosredinski kandidat Vittorio Brancati in predstavnik desne sredine Guido Pettarin. Kot smo že zapisali v zadnji številki, je sedaj pravzaprav jeziček na tehtnici nekdanji župan Antonio Sca-rano, kisije pridobil dobrih 4.000glasov, ki bodo sedaj odločilni za eno ali za drugo koalicijo. Medtem je že prišlo do odločitve nekdanjega goriške-ga župana, kise je odločil za desnosredinski blok. Vsakdo seveda lahko svobodno odloča o svojih izbirah in to nas ne moti... Poleg vsega pa je dal Starano še obžalovanja vredne izjave na račun Slovencev, rekoč, da je preveč slovenskih predstavnikov na listi Marjetice... Kaj bodo pri tem rekli njegovi “slovenski” kanididatje? Ali ne diši vse to že po rasizmu?! Škoda, dragi nekdanji župan, res škoda! Danes je pred nami zadnji volilni rok. Nedelja, 9. junija, bo nedvomno pomenila za Gorico težko preizkušnjo. Kako naprej? Najprej bo seveda treba počakati na zadnji volilni izid, ko bodo goriški volivci vzeli v svoje roke usodo sedanjega političnega-upravnega trenutka. Videli smo že, kako so potekle zadnje majske volitve. Dva kandidata, dva pola. Eden izmed njiju bo postal novi goriški župan. Ne gre pri tem za kake take ali drugačne osebne zadeve, gre pa za zmago demokracije in svobode. K«k<> torej slovenski volivci? Mislim, da za zavedne s overiske volivce goriške občine tu ne bo težav. Že prej smo se v času volilne kampanje jasno opredelili za kan-aidata leve sredine Brancatija. Ta se je namreč v imenu liste Marjetica, na kateri je nastopila tudi Slovenska skupnost, jasno opredelil za izvajanje zaščitnih zakonov številka 482 in 38, torej splošnega zakona za pravice vseh manjšin v državi in še za specifični zaščitni zakon za slovensko manjšino. Tega ni storil noben drug županski kanidat. Brancati je tudi aktivno sodeloval na raznih shodih Slovenske skupnosti in s tem javno Pokazal, kaj misli. Večkrat je spregovoril tudi v našem jeziku. ANDREJ BRATUŽ POZIV POZIV POZIV Vittorio Brancati Slovenci v Gorici moramo 9. junija spet vsi na volišča, zato da v odločujoči bitki za župana podpremo Vittoria Brancatija proti desničarju Pettarinu. Čeprav smo svoje predstavnike že izvolili, moramo doseči še drugo zmago: iz občinske palače moramo pahniti desnosredinsko koalicijo, kamor je presedlal tudi nekdanji župan Secirano in s tem dokazal svoje resnične težnje, v brk tistim mnogim med nami, ki so ga verjetno podprti. V balotažije največji problem neudeležba na glasovanju. Zato pozivamo vse Slovence, naj gredo na volišča in s svojim dragocenim glasom podprejo Vittoria Brancatija. Spet imamo izjemno priložnost, da smo sotvorci goriške zgodovine. NE IZGUBIMO PRILOŽNOSTI! VRNIMO SE NA VOLIŠČA! PODPRIMO VITTORIA BRANCATIJA, KANDIDATA LEVE SREDINE! V NEDELJO, 9., IN PONEDELJEK, 10. JUNIJA, BALOTAŽA V GORIŠKI OBČINI VSI ZA BRANCATIJA! Tudi za Slovence v Gorici je po letih vdanosti v usodo prišel čas praznovanja in veselja, ugotavljajo pri Slovenski skupnosti. V časih, ko se ljudje oddaljujejo od politike, ko slednja ne razpolaga več z ogromnimi finančnimi sredstvi, ki so ji v preteklosti omogočala, da so kraljevale velike interesne in gospodarske silnice s pomočjo korumpiranih političnih veljakov v vseh strankah, od leve do desne, se naša skromna, a poštena slovenska formacija uveljavlja in s ponosom kaže pot vsem Slovencem, kako se je treba držati in uveljaviti. V nedeljo moramo vsi na volišča in podpreti Vittoria Brancatija, da bo zmaga popolna. Kar tako naprej, slovenska stranka, s ponosom in z zavestjo, da jo naši ljudje še kako potrebujejo! Tokrat je stranki uspel najvišji možni domet. Izvoljeni so vsi naši štirje predstavniki: Bo-židarTabaj, Bernard Špacapan, Mara Černič in Silvan Primožič, ki so premagali vse druge FOTO BUMBACA veljake na listi Marjetice in se uvrstili na prvo, tretje, četrto in peto mesto, kar jim daje gotovost prisotnosti v občinskem svetu. Skupaj so naši zbrali skoraj 600 preferenc; Božidar Tabaj je dobil največ glasov od vseh kandidatov (197), Mara Černič pa je bila najboljša med predstavnicami nežnega spola s 134 preferencami. Slovenska stranka je izvolila 28 svojih predstavnikov, kar je pravi fenomen! Tokrat je bila SSk s svojimi kandidati prisotna prav v vseh mestnih četrtih in jih je povsod tudi izvolila, in sicer na listah Marjetice. V Podgori so naši 4 na 5 izvojenih (VValter Bandel-li, Remigij Blažič, Emil Jarc in Sabina Antoni), v Pevmi-Štma- STRAN 16 V NEDELJO SLOVESNOST PRED KULTURNIM CENTROM LOJZE BRATUŽ 40 LET VZTRAJNEGA DELA JURIJ PALJK Tako bi lahko najlepše na kratko, a zgovorno zapisali ob bližnjih slovesnostih, ki se jih bomo z veseljem udeležili, saj gre za 40 let neprekinjenega kulturnega dela Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Se do leta 1996, ko se je ta naš najstarejši povojni slovenski kulturni hram v Gorici in za nove razmere in predvsem pa za nove zakonske predpise zastarele stavbe prelevil v sedanji sodobni Kulturni center Lojze Bratuž, smo ga poznali pod preprostim imenom Katoliški dom, imenom, ki še danes marsikomu zveni domače. Kako tudi ne, ko pa vemo, da je bil sad dela in predvsem darov preprostih ljudi, tako go-riških kot tudi drugih slovenskih ljudi, ki so se po drugi svetovni vojni zbrali okrog takratnih go-riških slovenskih duhovnikov in sami uvideli, da ne morejo na- FOTO BUMBACA prej, ne da bi imeli svoje kulturno središče. Fašistične oblasti so namreč že pred drugo svetovno vojno odvzele goriškim Slovencem Trgovski dom, ki je bil podobno kot v Trstu Narodni dom srce dogajanja slovenske narodne skupnosti v Gorici. Povojna Italija ga ni vrnila in tudi današnja še nič ne razmišlja o tem, pa čeprav je v zaščitnem zakonu jasno zapisano, da v Trgovski dom v Go- rici sodijo slovenske ustanove. Veliki primorski duhovniki in seveda tudi goriški so razumeli, da je za narodno in duhovno preživetje nujno imeti središče, v katerem se bo gojila slovenska beseda, bo v njem prostor za duhovno hrano in seveda za besedo evangelija. Okrog sebe so zbrali dobre ljudi in sklenili so sezidati kulturni hram. Bili so težki časi, na pomoč Italije in tedanje Jugoslavije Breda Susič / intervju BRANKO SLAVEC Danijel Devetak / intervju FRANKA ŽGAVEC Jurij Paljk “SREČANJA NA POTI" SPOMINI NA VINKA KOBALA ! Tine Velikonja SREBRENICA-VETRINJ, VELIKI TRAGEDIJI I Andrej Černič PRVI TEDEN NOGOMETNE KOLONIZACIJE... 1 ČETRTEK, 6. JUNIJA 2002 vru-Oslavju 5 na 6 (Silvan Primožič, ki bo odstopil, Lovrenc Peršolja, Aleksij Bensa, Devinar Valter, Radinja Mirjam, Vidmar Gabriela, ki bo prišla na mesto prvega), v Štandrežu celo 6 na 6 (Marjan Breščak, Turri Renzo, Brajnik Dimitrij, Saša Quinzi, Mirjam Paulin, Marko Zavadlav). —— STRAN 10 niso mogli računati in so zato začeli sami. Od leta 1952, ko se je sestal odbor za gradnjo Katoliškega doma, pa vse do leta 1962, ko so na tem mestu postavili za takratne razmere sodobno, a ne potratno stavbo, so trajale nabirke, saj tako italijanske oblasti kot takratna Jugoslavija niso primaknile niti enega samega beliča. Zato sta bila blagoslov in slovesno odprtje katoliškega doma 25. februarja leta 1962 zares dogodek prelomnega pomena za vso slovensko skupnost v Gorici in tudi v naši deželi, kot je bil Katoliški dom zares sad odrekanja in darov preprostih in dobrih ljudi iz Goriške, iz zdomstva in še posebej iz ZDA, kjer so načrtno zbirali sredstva za ta naš kulturni hram, ki ima še danes odprta vrata vsem, ki dobro mislimo, se prepoznavamo v duhu demokracije, smo zavezani slovenstvu in krščanski misli, a obenem dovolj odprti do sosedov, ne da bi pri tem pozabili na lastne korenine in našo omiko. —— STRAN 6 Nov spominski park v Gorici V nedeljo, 9. junija, bosta ob 19. uri odprtje spominskega parka in odkritje spomenikov Lojzeta Bratuža in Mirka Fileja ob Kulturnem centru Lojze Bratuž. Sledil bo koncert. Množično vabljeni! 2 ČETRTEK, 6. JUNIJA 2002 3 417 0 KAŠMIR / PUTIN IN ZEMIN POSREDUJETA POSVET SLOVENSKEGA SVETOVNEGA KONGRESA KO NE BO VEC MEJA V soboto, 1. t.m., je bil v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici simpozij z delovnim naslovom Ko ne bo več meja, s katerim je Svetovni slovenski kongres želel preučiti utrip sodelovanja med državo Slovenijo in slovensko narodno manjšino v Italiji, predvsem pa osvetliti in razjasniti priprave na skorajšnji vstop Slovenije v Evropsko unijo, ki bo lahko tako za Slovenijo kot za slovensko manjšino v Italiji pravi šok ali pa priložnost za boljše sodelovanje, poznavanje, ne nazadnje pa bo tudi pomenil zgodovinsko prelomnico, saj se bodo v skupnem prostoru Evropske unije po dolgih letih ponovno znašli vsi Slovenci, ki danes ne živimo v mejah matične domovine in seveda pripadniki narodnih manjšin v Avstriji in Italiji. Predsednik Slovenske konference SSK Franci Feltrin je v uvodu v posvet povedal, da je "namen posveta, da bi sprejeli na njem določene sklepe in jih posredovali slovenski uradni politiki kot zahtevo po oblikovanju vseslovensko nacionalne strategije za dosego ciljev za ohranitev slovenske nacionalne identitete še pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo". Celodnevni posvet Ko ne bo več meja je bil razdeljen na šest tematskih sklopov, in sicer so zjutraj najprej spregovorili o šolstvu tako v Sloveniji kot o šolstvu in težavah z njim v zamejstvu. Dr. Monika Govekar-Okoliš s Filozofske fakultete v Ljubljani je najprej orisala utrjevanja nacionalne identitete in kasneje politične identitete z razvojem slovenskega šolstva na Slovenskem; prof. Rudica Požar iz Trsta je spregovorila o težavah slovenskega šolstva na Tržaškem in širše v zamejstvu, medtem ko je dr. Reginald Vospernik, nekdanji ravnatelj slovenske gimnazije v Celovcu, FOTO KROMA orisal položaj in pravno ureditev slovenskega in dvojezičnega šolstva na avstrijskem Koroškem, nakar se je prof. Nadja Maganja pomudila pri strašnem osipu vpisov na slovensko šolo v Italiji; ki je sad majhne natalitete, a tudi upadanja narodne zavesti. O pomenu družine, športa in dela, predvsem pa motiviranja mladih v zamejstvu so spregovorili Mirjam Pahor, Majda Cibic, Breda Susič in Jože Peterlin. Prvi dve sta poudarili pomen druženja slovenskih družin za ohranjanje slovenstva, zadnja dva pa sta po- kazala; kako se danes mladi najraje ubadajo s športom in predvsem pa današnjo popularno kulturo. Ljubljanski pomožni škof msgr. Alojzij Uran in msgr. Oskar Simčič pa sta poudarila veliki združevalni pomen, ki ga je imela slovenska Cerkev za ohranitev slovenskega jezika, kulture in narodne pripadnosti. Ljubljanski škof Uran si je tudi zaželel škofijo v Novi Gorici in torej nakazal možnost, da se bo slovenska Cerkev le odločila za povečanje števila slovenskih škofij. ——STRAN 16 MED RIMOM IN ZAGREBOM ZATIŠJE V ITALIJANSKO-HRVASKIH ODNOSIH ALOJZ TUL Ob zadnjem obisku italijanskega predsednika Ciampija in zunanjega ministra Ruggera lansko jesen na Hrvaškem je kazalo, da med obema državama ni več odprtih nobenih pomembnih vprašanj, kar je nekako odsevalo tudi v odkritem in prisrčnem ozračju, v katerem je obisk potekal. Razlog za zadovoljstvo je imela tudi italijanska manjšina, v korist katere je hrvaška vlada odločila, da izroči lastništvo denacionalizirane založbe Edit in prizna skoro vsa določila istrske županije (regije) glede uveljavljanja dvojezičnosti v javni upravi. Ob tisti priložnosti so v Pulju slovesno odprli novo šolsko poslopje za potrebe italijanske šole. Za podpis je bil že skoraj povsem pripravljen poseben dvostranski sporazum o prijateljstvu in sodelovanju med Italijo in Hrvaško, v katerem Italija izraža polno podporo Hrvaški pri njenem vključevanju v evropske integracije in v Evropsko unijo še posebej. Glede vprašanja zapuščene imovine italijanskih optantov sta ob imenovani priložnosti ob strani izjavili, da ga je treba rešiti na temelju veljavnih dogovorov iz preteklosti, kar pomeni, da odstopanje od le-teh ne pride v poštev. Hrvaška bo v ta namen začela izplačevati Italiji po rimskem sporazumu iz leta 1983 dogovorjeno odškodnino za zapuščeno imovino optantov, ki so se namreč svojčas o-predelili za italijansko državljanstvo in se nato tako ali drugače izselili. Medtem ko sta se obe strani pripravljali na podpis omenjenega sporazuma o sodelovanju, pa je prišlo do nepričakovanega zapleta. Kot znano, je hrvaška stran izvedela, da je predsedstvo italijanske republike privolilo v to, da podeli poslednji italijanski upravi Zadra, ki jo predstavjajo člani Svobodne očine Zadar v izgnanstvu, posebno odlikovanje za civilne žrtve številnih medvojnih bombardiranj s strani zavezniškega letalstva. Ta nepremišljena poteza je sprožila na hrvaški stra- ni veliko ogorčenje in zaustavila diplomatski postopek za podpis sporazuma kakor tudi nadaljnje razvijanje medsebojnih odnosov. Po drugi strani pa so organizacije istrskih beguncev dosegle pri italijanski vladi, da je zunanje ministrstvo pristalo na ustanovitev posebne komisije pravnih strokovnjakov, ki naj preuči možnost vrnitve tistih nepremičnin, ki naj ne bi bile zajete v obstoječe veljavne dogovore. Je pa sploh vprašanje, ali so možni takšni primeri ali gre zgolj za zavlačevanje pristanka na dokončno rešitev vprašanja op-tantske imovine. Pred kratkim pa so nekatera krajevna sredstva javnega obveščanja poročala, da je hrvaški veleposlanik v Rimu svoji vladi predlagal, naj s svoje strani imenuje delovno skupino strokovnjakov, ki naj preverijo, ali je omenjena zahteva italijanske strani po ugotavljanju nepremičnin, ki niso zajete v rimskem sporazumu iz leta 1983, utemeljena. S to protipotezo hrvaška stran verjetno želi ita- lijansko stran napeljati k temu, da upošteva stvarno stanje in ne išče nekih skritih zakladov, ki jih ni oziroma ne more biti. Hvaška vlada je prav tako pred kratkim vključila v proračunske dokumente vsoto 35 milijonov ameriških dolarjev za izplačilo odškodnine za imovino italijanskih optantov v skladu z imenovanim rimskim sporazumom, kot je to že storila Slovenija. To pomeni, da je Hrvaška trdno odločena na tej podlagi zaključiti vprašanje odškodnine za premoženja, ki so jih italijanski optanti zapustili v bivši Jugoslaviji. Navsezadnje tudi sama italijanska stran že dalj časa zatrjuje, da je treba spoštovati veljavne dogovore. NEVARNA ZAOSTRITEV RAZMER MED PAKISTANOM IN INDIJO BREDA SUSIC Svet se sprašuje, ali sta Pakistan in Indija tik pred novo vojno za Kašmir. Javnost je še toliko bolj zaskrbljena, ker obe državi razpolagata z jedrskim orožjem. Po nevarni zaostritvi odnosov v minulem mesecu, ko je 14. maja prišlo do napada islamskih teroristov na vojaško postojanko v Kašmirju, kjer je bilo ubitih 30 oseb, 14 pa jih je bilo ubitih med napadom separatistov 19. maja, sta obe državi poslali na mejo dodatne vojaške okrepitve. Trenutno je torej na tem območju skupno en milijon vojakov, obstreljevanja vzdolž razmejitvene črte se vrstijo vsak dan s povečano intenzivnostjo, kar samo še povečuje nevarnost spopadov in incidentov. Odkar se je po drugi svetovni vojni Velika Britanija odpovedala svojim veliki koloniji na Indijskem polotoku in je na njenem ozemlju nastala Indija - s pretežno hindujskim prebivalstvom - in Pakistan - z muslimanskim prebivalstvom - ostaja Kašmir, ki je bil sicer dodeljen Indiji, vendar so njegovi prebivalci v glavnem muslimani, odprt problem. Že eno leto po osamosvojitvi, to je 1947. leta, sta se sosedi spopadli zaradi te dežele. Vojne so se vrstile vse do današnjih dni, meje med Pakistanom in Indijo pa nihče od dveh ni uradno priznal, tako da je namesto o meji govor le o "nadzorni črti". Pakistan zahteva razpis referenduma, na katerem bi se prebivalci Kašmirja odločili o tem, v kateri državi bi radi živeli, Indija pa to odločno zavrača. Indija obsoja Pakistan, češ da podpira islamske teroristične in separatistične skupine, ki vdirajo v Kašmir in v notranjost Indije, kjer izvajajo a-tentate (zadnji, ki je sprožil odločno poslabšanje razmerje bil 13. decembra, ko je prišlo do atentata v indijskem parlamentu in ko je umrlo 14 ljudi). Dej- stvo je, da je v zadnjih dvanajstih letih zaradi podobnih akcij in napadov umrlo nad 33.000 ljudi. Na območju med Indijo in Pakistanom deluje kakih 12 separatističnih skupin. Šele v zadnjih mesecih, in sicer po spremenjenih mednarodnih ravnovesjih ter po partnerstvu, ki so ga ZDA vzpostavile s Pakistanom, je pakistanski predsednik Mušaraf posredno priznal, da je Pakistan nudil zatočišče kašmirskim separatistom in začel z za sedaj še precej plahim bojem zoper te teroristične skupine. To za Indijo ni bilo dovolj. Še do pred začetkom vrha Konference o sodelovanju in ukrepih za krepitev zaupanja v Aziji, ki je bil na začetku tega tedna v prestolnici Kazahstana, je indijski predsednik zavračal katerikoli pogovor z Islamabadom, dokler ta ne bo ustavil pomoči islamskim skrajnežem v indijskem delu Kašmirja. Čeprav sta oba predsednika ves čas zatrjevala, da odklanjata vojno, še posebno uporabo jedrskega orožja, pa nista bila pripravljena storiti korak v smeri dialoga. Predvsem Valpayee je, kot rečeno, postavljal pogoje, Mušaraf pa - ujet v domačo politično situacijo, kjer so razmerja z islamskimi skrajneži zelo delikatna - ni mogel nastopiti odločno proti terorističnim skupinam in je poskrbel le za nekaj (sicer odmevnih) aretacij vidnih skrajnežev. V Almatiju sta posredovalno vlogo med sprtima stranema prevzela ruski predsednik Putin in njegov kitajski kolega Jiang Zemin. Oba sta se ločeno sestala tako s predsednikom Mu-šarafom kot Valpayeejem. Potem ko je vso prvo polovico leta diplomacija popolnoma popustila, je bil to prvi resen poskus ponovne vzpostavitve dialoga med sprtima stranema. O uspehu tega poskusa pa se za zdaj še ne da govoriti. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 53 3 177 F A X 0 481 5 36 978 E-MAIL gorica(»noviglas.it uprava (“noviglas.it 133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 0 40 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trst^noviglas.it www.novigias.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURIJ PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 42 EVROV, SLOVENIJA 46 EVROV, INOZEMSTVO 62 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 83 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 106 474 9 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU IšC POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE PREPRIČANO TUDI V DRUGI KROG Dejstvo je, da ima Marjetica skupaj s svojima političnima zaveznikoma lepe možnosti tudi v drugem krogu volitev za novega župana Gorice. Umestno je še enkrat podčrtati, da je bil rezultat prvega kroga zares izvrsten. Desnosredinski kandidat je bil celo potisnjen na drugo mesto, še pomembnejši dogodek pa je zavrnitev politike dosedanje občinske uprave in to s strani dela tistih, ki so jo pred štirimi leti ustoličili. Na ta način se je zgodilo tisto najpomembnejše: Gorica je odklonila preveč skrajno politično smer, ki ni zagotavljala srečnega sobivanja v mestu in ki je imela dosti premalo posluha za bližnjo Slovenijo in s tem tudi za Evropo. Slovenija je preizkusni kamen našega obmejnega območja. Kdor ne zna najti z našo matično državo primernih stičnih točk, poenostavljeno rečeno, ni sposoben uresničiti Evrope v teh krajih. Prejšnja občinska uprava je ne nazadnje tudi do slovenske manjšine, ki je sestavni del mesta, izpričala takšen odnos in večkrat celo neodnos, da to ni bilo koristno prav za nikogar. Nadalje je prvi krog minil v znamenju izjemnega prodora slovenskih predstavnikov in še posebej Slovenske skupnosti, ki je dosegla prav vse zastavljene cilje, jasno je, da se je naša celotna narodnostna skupnost podala na volišča zares zrelo in dobro organizirano ter z do kraja razčiščenimi pojmi, kar jeza prihodnost Gorice bistveno in poglavitno. Pred odločilnim drugim krogom so se sile desne sredine povezale, kar pa sploh ne deluje prepričljivo. Bistveni so programi in ne tradicija strankarskih simbolov. In program celotne leve sredine ter z njo naše narodnostne skupnosti ostaja isti, ker pač nima nobenega razloga, da bi se komu prilagajal: srečno sobivanje vseh z vsemi v mestu Gorici, odprt in ploden odnos z bližnjo Slovenijo ter pospešeno uresničevanje nastajajoče nove Evrope v tem našem območju, kjer pač živimo. V tem programu je naša moc in smeri tega programa bodo vplivne tudi v taboru desnosredinskih volilcev. Končno zakaj pa jih je toliko med njimi izreklo nezaupanje dosedanji svoji upravi? Zato, ker je bilo delovanje dosedanje uprave daleč od neposrednih in temeljnih življenjskih smotrov, ki se jim pravi srečno sobivanje in odprto sodelovanje z vsemi v mestu kakor tudi v bližnji in daljni okolici. In pr‘n' zaradi tega razloga ho pri marsikaterem od desnosredinskih volilcev prevladal razsoden 111 umirjen pogled, ki je značilen za Branca tija. Tako se lahko naša narodnostna skupnost skupaj 7 Marjetico in njenima političnima partnerjema kot tudi z vsemi ostalimi somišljeniki še enkra prepričano in po možnosti čimbolj polnošteviln0 odpravi na volišče: program, ki ga zagovarja, ]e namreč jasen in trden, odprt in prijazen za vSe’ AKTUALNO INTERVJU / BRANKO SLAVEC INTERVJU / FRANKA ŽGAVEC VAŠKA DRUŠTVA V MODERNI DRUŽBI ŠE BOLJ AKTUALNA STIRIDESET LET PLODNEGA IN BOGATEGA DELOVANJA BREDA SUSIC Pogovorpričniva z obračunom Praznika češenj. Letos se je na plakatih in nalepkah praznika običajnim trem češnjam pridružila še četrta. To, da bi simbolizirala prehod v četrto desetletje te pobude. Za to obletnico ste pripravili še posebno pobudo: kako ste bili z njo - in sploh z letošnjo izvedbo praznika -zadovoljni? Glede tega, kako so ljudje dobro sodelovali, koliko so pomagali, smo z letošnjo izvedbo lahko zelo zadovoljni. Seveda nismo mogli naročiti lepega vremena za vsak dan... Ob 40. Prazniku češenj smo skupaj z občino Dolina (pokrovitelj je bila tudi tržaška pokrajina) izdali spominsko razglednico in spominski poštni žig. Poštni žig je dvojezičen, kar je izjemno, saj se to ne zgodi pogosto. Praznik češenjje prerasel običajni vaški praznik in zaradi njega sta vaše društvo in vaša vas poznana po celem Trstu in tudi dlje. Skušate s tem praznikom posredovati tudi kakšno sporočilo ■ na primer s tem, ko oglašujete dosledno samo v slovenskem jeziku? Ja, začetna ideja vaškega praznika, ko je bil smisel ta, da so se ljudje srečali ob prijetni družbi in kozarčku domačega ^ina, se je spremenila. Na za-cet*a in slišala njegove klice ter I nje80ve solze. Zato si ® ko predstavljamo, daje pred Petdesetimi leti apostolski ad-'nistrator slovenskega dela Soriške nadškofije dr. Mihael ž°roš svetogorski Materi Božji £^uPal novonastali verski list Uzina. Komu drugemu bi v letu 1952, ki je bilo polno preizkušenj za Cerkev, lahko zaupal nov časopis, če ne njej? Pročelja njene bazilike krasi napis: "Jaz pa stojim na gori kakor prej." Te besede zagotavljajo trdnost vsem, ki se zatekajo k Njej in polagajo v njeno naročje svoje skrbi in upe, pa tudi pastoralne načrte in velike naloge, zlasti tiste v službi Božjega kraljestva. Danes po 50 letih pa polagamo pred svetogorsko kraljico našo zahvalo, zahvalo za vse milosti, ki smo jih prejeli v polstoletnem izhajanju Družine. Po Mariji polagamo Vsemogočnemu Bogu tudi zahvalo za ljudi, ki so sodelovali pri njenem ustvarjanju: vsem urednikom, upravnikom, uslužbencem, poverjenikom, naročnikom in bralcem. Naj Gospod vsem živim prijateljem Družine da obilo novih darov za urejevanje in širjenje časopisa, njenemu ustanovitelju Mihaelu Torošu, ki počiva za glavnim oltarjem bazilike, in drugim pokojnim pa večno srečo in nebeško slavo. Naj Sv. Duh še naprej spremlja našo Družino in jo podpira s svojimi darovi, da bo postala še bolj koristno sredstvo Božjega delovanja med našim ljudstvom. Sedanjemu uredništvu in vsem ‘' likovna in druga umetnost, predava nja, veselice in druge oblike druženja- 2002 U11 Itn ra- - ULUlUlIT Li R A wov' CL_AS 7 *T ”2002 ŠE EN SPOMINSKI ZAPIS DRAGI DR. ANTON POŽAR ML. PREJELI SMO SREBRENICA-VETRINJ, VELIKI TRAGEDIJI Prejeli smo in objavljamo: "Spoštovani gospod urednik, v prilogi vam pošiljam besedilo pisma, ki ga je Nova slovenska zaveza poslala britanski vladi. Odgovora ni še nobenega. Prosimo, da pismo objavite v vašem listu. Pripominjamo, da mediji v Sloveniji pisma niso niti omenili. S spoštovanjem! Anton Drobnič" NOVA SLOVENSKA ZAVEZA Resljeva 14/V 1000 Ljubljana 22. april 2002 VELEPOSLANIŠTVO ZDRUŽENEGA KRALJESTVA Trg Republike 3 1000 Ljubljana Ekscelenca! Gotovo Vam niso neznani nedavni dogodki na Nizozemskem, ki so dosegli vrh 16. aprila z odstopom celotnega kabineta premierja Vima Koka. Razlog za odstop je bilo poročilo Nizozemskega instituta za vojno dokumentacijo o vlogi, ki so jo v zvezi s srebreniško tragedijo odigrali nizozemski mirovni vojaški kontingent v Bosni, vodstvo nizozemske vojske, obrambno ministrstvo in celotna takratna vlada. Poročilo je to vlogo pokazalo v taki luči, da je prikrito nelagodje, ki je obstajalo v nizozemski javnosti vse °d srebreniških dogodkov poleti "'995, preraslo v spoznanje, ki mu niso bile več dovolj besede, ampak je zahtevalo dejanja. Nizozemski bataljon plavih čelad, ki je od marca 1994 do srede 1995 jamčil varnost območja Srebrenice, je dne 13. julija 1995 pod pritiskom prodirajočih sil generala Mladiča kraj skoraj brez boja zapustil, tamkajšnje muslimane pa prepustil njihovi usodi. Ta usoda pa je bila genocid: ženske so bosansko-srbski vojaki iz kraja pregnali, moške - može, starce in otroke - pa po bližnjih poljih pokončali. Pokol je zajel 7.000 do 8.000 ljudi. Poročilo ni govorilo samo o vprašljivem umiku neke vojaške enote, ampak tudi o odločitvi vrhovnega vojaškega vodstva, da dejanski potek dogodkov in negativno podobo vojske prikrije pred obrambnim ministrstvom in celotno vlado. Bolj pomemben kot poročilo samo pa je način, kako je na dejstva, v njem navedena, reagirala nizozemska javnost, posebej pa posredno in neposredno vpleteni ljudje, od vojske do politike. Odzvali so se tako, da smo impresionirani od njihove visoke moralne zavesti, zlasti v času, ko se ljudje, osumljeni velikih preteklih nepravilnosti, ali ničesar ne spominjajo ali valijo krivdo drug na drugega ali pa, če se jim kaj dokaže, ne kažejo obžalovanja ne sramu. Kok, ki je sodeloval v vladi, ki se je leta 1993 odločila, da sodeluje v mirovni misiji v Bosni, in je bil za casa padca Srebrenice že njen predsednik, je v parlamentu izjavil, da nizozemska vlada sicer ni neposredno kriva za genocid v Srebrenici, mora pa vzeti nase polno odgovornost za situacijo, v kateri se je genocid mogel zgoditi. Ta odgovor-n°st je tako velika, da se lahko dostojno izrazi samo z odstopom celotnega kabineta. K temu sklepu sta bistveno prispevala dva člana vlade. Prvi je bil okolijski minister, socialdemokrat Jan Pronk, ki je izjavil, da mora sprejeti odgovornost za moralno stanje, izkazano v poročilu, in je sam in že vnaprej napovedal odstop. Drugi pa je bil obrambni minister Frank de Grave, ki je tudi napovedal odstop in ga utemeljil iz dejstva pravne države: da vojaško vodstvo njegovemu predhodniku Voorhoe-venu ni prikazalo prave narave dogodkov okoli Srebrenice in po njej, zadeva tudi njega, saj je resor, v katerem se je to dogajalo, prevzel in je tako na nek način tudi njegova stvar. Kako daleč je tu segel občutek za čast in odgovornost, kaže tudi odstop šefa generalštaba nizozemske vojske Ad van Baala, ki je bil za časa Srebrenice samo drugi najvišji častnik v vojski, a je sedaj menil - tako je menila tudi javnost - da ne more biti več odgovoren za vojsko. Ekscelenca! Čudili bi se, če sedaj že ne bi vedeli, zakaj Vam pišemo. Niti malo namreč ne dvomimo, da Vam je znano ime kraja Ve-trinj na sedanjem avstrijskem Koroškem. Kaj je namreč bolj naravno kot to, da se vsak nov veleposlanik Velike Britanije v državi Slovenija da temeljito poučiti o pomenu kraja Vetrinj in njegovem mestu v novejši slovenski zgodovini. Od 26. do 31. maja 1945 so se tam dogajale stvari, ki so nenavadno podobne - podobne včasih do podrobnosti - stvarem, ki so se skoraj natanko pol stoletja pozneje dogajale v Srebrenici. Le ljudje in njihova imena so bila drugačna: tam bosanski muslimani, tu slovenski begunci in njihova vojska, tam nizozemske plave čelade, tu britanski 5. korpus; tam mednarodno varovani kraj Srebrenica, tu vetrinjsko taborišče pod varstvom azila, ki so ga Slovencem dali Britanci. In kakor je Mladič lagal Bošnjakom, da se jim ne bo nič zgodilo in da naj bodo mirni, tako so britanski oficirji lagali častnikom slovenske domobranske vojske, da se jim ne bo nič zgodilo in da gredo v Italijo; in kakor je nizozemski poveljnik Karremans po dogodku pil slivovko z Mladičem, tako so britanski oficirji prej in pozneje dru-govali z vojaškimi in političnimi častniki slovenske in jugoslovanske komunistične vojske. Pri vsej podobnosti je bila le ena razlika: v Srebrenici je bilo pokončanih 7.000 do 8.000 ljudi, Britanci pa so poslali v smrt, po njihovih izračunih, 11.850 Slovencev, vojakov in nevojakov. Če je od teh ostalo živih 850, je bilo slovenskih žrtev 11.000. To pa je vseeno več kot v Srebrenici, čeprav se tudi danes ponovno govori o Srebrenici kot največjem zločinu po drugi svetovni vojni. Tako dobro se je Britancem in slovenskim komunističnim partizanom posrečilo skriti naravo in obseg genocida, ki so ga eni omogočili in drugi uresničili. Tako je svet prepleten in tako je podoben veliki in napeti tragiški drami, da je Vetrinj, njegovi ljudje in njegova zgodovina, še na neki drug čuden, a resničen način povezan s Srebrenico. Oba kraja, Vetrinj in Srebrenica, sta namreč na koncu, eden kratkega in drugi dolgega razvoja, ki se je začel v Beogradu 27. marca 1941. Tedaj je britanski ministrski predsednik gospod Win-ston Churchill ob nekih dogodkih vzkliknil, da so "jugoslovanski narodi spet našli svojo dušo". A niso minila tri leta, ko je z raznimi prikritimi pogodbami dosegel, da je tako najdena duša prišla v roke njenih največjih sovražnikov. Ti so nato v prostoru, ki so ga ustvarili, dušo pol stoletja izučevali v svojih umetelnostih in manirah in jo - že prej pohujšano po tistih varljivih pogodbah in spoznanju, da je vrhovno pravilo sveta dokončno in za zmerom cinizem - tako predelali in spremenili, da so čez nekaj desetletij njeni novi nosilci mogli uprizoriti genocid nad muslimani v Srebrenici. Tu nakazane okoliščine niso ni-kaka bizarna kurioziteta, ampak kažejo na resnično vlogo neke tuje roke, ki je z enim posegom poslala neki jugoslovanski narod na pot strašljive metamorfoze, z drugim pa poslala 11.000 Slovencev v smrt -ne iz sovraštva, ampak iz površne in objestne arogance imperialnega naroda. Ekscelenca! Vetrinj in Srebrenica imata torej veliko skupnega. A mi Vas - kakor ste morda že zaslutili - želimo s svojim pismom spomniti predvsem na velike razlike, ki obstajajo med njima. Na velike razlike med tistimi, ki so dopustili Srebrenico, in tistimi, ki so dopustili Vetrinj - s čimer nikakor nismo pripravljeni priznati, da je dopustitev v obeh primerih enako blizu vzroku. Vloga tistih, ki so dopustili Srebrenico, je bila po sedmih letih raziskana in ocenjena, vloga tistih, ki so dopustili Vetrinj, pa še po pol stoletja ostaja v temi. Vloga Nizozemcev pri nastanku fenomena Srebrenica ni bila samo raziskana in ocenjena, ampak so bile poleg tega narejene tudi neke kretnje, ki so jih raziskave in ocene terjale - v skladu s pravnimi in moralnimi normami demokratične politike in demokratičnega občutja. Nekaj najvišjih političnih in vojaških uradnikov je odstopilo, s čimer so na tradicionalen in učinkovit način priznali, da se čutijo odgovorne za nekaj, kar je bilo na neki način v njihovi kompetenci in se ne bi smelo zgoditi. Britanci pa paralelnega razvoja na relaciji Vetrinj - Slovenci niso dopuščali in ga ne dopuščajo. Narejenih je bilo nekaj močnih sunkov -Vi, gospod veleposlanik, zanje veste, zato o njih ne bomo govorili - v smeri razjasnjenja stanja, a jim ni bilo dopuščeno, da bi razvili svoje stvarno in moralno sporočilo. Mislim, da ne bomo rekli preveč, če pravimo, da so bili zadušeni. Spričo visokosti zgleda, ki sedaj prihaja s kontinenta, boste komaj mogli, da svoje vloge ne bi končno jasno zagledali. Čisto lahko, da se bodo sedaj tudi pri vas zgodili ljudje kot Vim Kok, Jan Pronk, Frank de Gave, Ad van Baal in napolnili praznino, ki zija za Tolstoyem, Nicolso-nom, Corsellisom. Ne mislite, da ne vemo, kakšne zasluge imate za svobodo Evrope! Pravijo tudi, da je bil na vetrinjskem polju narejen edini zločin britanske vojske v drugi svetovni vojni. To se sliši kot poklon, a nam malo pomaga. Naše vprašanje je namreč: Zakaj ste izbrali prav nas? Zakaj prav nas? NOVA SLOVENSKA ZAVEZA DR. TINE VELIKON)A Dragi dr. Anton Požar ml., oprostite! Prišlo je do zamenjave slike. Oseba, ki je upodobljena na fotografiji ob pisemcu, ki sem Vam ga namenil v zadnji številki, je vaš soimenjak dr. Anton Požar starejši. Saj vem, da veste in da ste si rekli "že spet seje ponovilo" ter se nasmehnili, a vseeno mi je nerodno. Naša prijatelja Danijel in Nataša, ki sta oblikovala strani, sta namreč na moja navodila, kje naj poiščeta vašo sliko, navdušeno povedala, da jo že imata in da je zelo dobra. Fant in punca nista kriva, saj vas nista poznala. Zavedla ju je vnema in navdušeno prebiranje zelo dragocene knjige Egona Pelikana Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, v kateri vaju tudi sam Pelikan zamenjuje in v seznamu imen poenoti. Zgodi se. A po svoje je to dobro, saj lahko ob tem pojasnimo stvari in osvežimo spomin na pretekle dogodke in ljudi. Pravzaprav je hotel nekaj vrstic v opravičilo napisati naš odgovorni urednik in vaš bivši dijak Jurij Paljk, ki se pogosto spominja na vas in vas nekako "dolži", da ste ga prav z urejanjem dijaškega glasila v malem semenišču v Vipavi nekako uvedli v časnikarsko delo ter mu s spodbujanjem k pisanju vcepili strast kovanja stihov in verzov, da se je razvil v pesnika in pisatelja. Minuli teden je bil odsoten, ker ga je bolel hrbet. Saj veste, da je velik in težak ter da morajo ljudje take sorte paziti na hrbet. Moral bo "jesti kot ptiček", je rekel, da bi shujšal in nekoliko razbremenil hrbtenico. A, ker sem posredno sam kriv, da nisem preveril, katero sliko Danijel in Nataša mislita, sem Paljka prosil, da se sam s tem dopisom opravičim najprej Vam in enako dr. Antonu Požarju starejšemu ter vsem bralcem, ki so vaju ali sploh niso poznali in bi bila zato zgrešena slika lahko še bolj zavajujoča. Vaš soimenjak, dr. Anton Požar starejši, me že dolgo zanima. Rodil se je v Gočah 7.4.1861, umrl pa je 17.10.1933 v Koprivi na Krasu. V duhovnika je bil posvečen leta 1884 in je nato dolgo služboval v hrvaški Istri, kjer se je navdušil za glagoljaško bolgoslužje in u-porabo starocerkvenoslovanskega jezika v liturgiji. Bila je ta raba povsem utemeljena in potrjena s strani cerkvenih oblasti, a v tistih letih, na prelomu med 19. in 20. stol., je imela še posebno narodno valenco, saj je posredno pričevala o starodavni uveljavitvi slovanskega jezika, ki je imel od časa sv. bratov Cirila in Metoda pravico liturgične rabe. To je posredno krepilo tudi narodno samozavest naših ljudi, kar je motilo tako avstrijske oblasti kot italijanske veljake. V žaru tega narodno-pastoralnega navdušenja je dr. Anton Požar st., ko je leta 1898 prišel za kaplana v Ricmanje, postal glavni pobudnik za bogoslužje v staroslovanskem liturgičnem jeziku. Povod za to zahtevo je bila najdba starega glagolskega misala iz leta 1483, ki naj bi pričal, da se je "glagoljalo" tudi v Ricmanjih in ki so ga tedaj hranili na škofiji v Trstu. Dr. Požar in Ricmanjci so hoteli ustanovitev svoje župnije ter ponovno uvedbo stare liturgije. Ker ni bilo pozitivnih odzivov, so se odločili za provokativno gesto in so zaprosili za prestop v grško-katoliški obred. Začela se je tako t.i. Ricmanjska afera, ki je močno razburila duhove na Tržaškem, a tudi drugod. Za dr. Požarja st. se je končala leta 1903, ko ga je škof Nagi, ker mu ni predstavil zahtevanih dokumentov in dokazov o rabi glagolice v Ricmanjih, razrešil službe in celo suspendiral. Sama afera se je nato vlekla do leta 1909/10, ko je dokončno pomiritev dosegel Jakob Ukmar, ki je bil poslan v Ricmanje prav zato, da bi uredil spor. Tista leta je dr. Požar st. živel v Trstu razrešen službe in je sodeloval z Edinostjo. Leta 1912 pa je sprejel v u-pravo župnijo Kopriva na Krasu in se ponovno aktivno vključil v pastoralno in narodnokulturno delo. Prav zanimanje za glagolico in glagoljaško gibanje v Istri je k dr. Antonu Požarju starejšemu, kot Vam je gotovo pripovedoval, pripeljalo ludi našega Virgila Ščeka, ki se je za glagolico zelo zanimal in jo je celo kljub strogi prepovedi v bogoslovju nekaj časa tajno poučeval. To prijateljevanje se je nato nadaljevalo. Leta 1919 so Šček, komenski dekan Ignacij Valentinčič in prav Anion Požar st. iz Koprive dali pobudo za oživitev Zbora svečenikov svetega Pavla. Obnovitveni občni zbor pa je bil januarja 1920 v Sežani in organizacija se je razvila v najpomembnejšo branilko verskih, kulturnih in narodnih vrednot Slovencev in Hrvatov pod Italijo in fašizmom. Šček je nato leta 1927 postal s svojim prihodom v Avber bližnji sosed Antona Požarja st. in v svojih Paberkih na mnogih mestih beleži srečanja in pogovore z njim. Prav lako je poskrbel za pogreb in za postavitev spominske table v cerkvi v Koprivi. Znamenita knjižnica dr. Požarja st. pa je postala jedro na novo ustanovljene še danes dragoce knjižnice v Tomaju, ki jo je vzorno organiziral znameniti duhovnik in pravi polihistor v najbolj žlahtnem pomenu besede, poznejši apostolski administrator g. Albin Kju-der. Knjižnica sama pa je že nekaj desetletij premeščena v t.i. vipavsko malo smenišče, pri čemer ste imeli, dragi prof. Požar ml., gotovo svojo vlogo. Tako, spomnil sem se, da vas z vašim starejšim soimenjakom iz Goč veže še eno področje, se pravi Zbor svečenikov sv. Pavla. Priznati moramo, da je starejši lahko z zadoščenjem gledal na obnovitev Zbora leta 1920, saj je ta organiziranost prinesla duhovnikom in posredno ljudstvu, ki jim je bilo zaupano, veliko dobrega. Tretji poskus obnovitve v javno obliko delovanja že proti koncu druge svetovne vojne in predvsem v prvih mesecih po njej pa ni uspel. Glavni pobudnik je bil tedaj Šček, vi pa ste bili nekaj časa celo imenovani za tajnika v tretje obnavljajočega se Zbora, ki pa ni mogel zaživeti, ker so bile povojne razmere v Trstu čisto drugačne in ker tedanji ordinarij msgr. Antonio Santin ni odobraval te organiziranosti slovenskih duhovnikov, ker ni mogel razumeti vašega stališča, da je dobro pastoralno delo (danes bi rekli evangelizacija), mogoče le z vraščanjem vere v kulturno in čustveno tkivo nekega naroda. Prav tako ni mogel razumeti, da ste podpirali priključitev Primorske Jugoslaviji, ker ste trdili, da razni -izmi in diktature propadejo, meje in narod pa ostanejo. Očital vam je nacionalistične težnje, kar je vas, kot seveda ostale duhovnike, bolelo. Šček pa, ki ste ga v tistih letih imeli pri sebi v Lokvi, se je sploh sprl s Santinom in vemo, kaj je sledilo temu. Dragi g. dr. Anton Požar ml.! Toliko za danes. Ne zamerite za nerodnost in pri Njem, ki je vsemogočen, posredujte, da bomo Slovenci tudi po padcu mej v združeni Evropi znali ohraniti vrednote, za katere ste se primorski duhovniki žrtvovali. Lepo vas pozdravljamo MARKO TAVČAR IN VSI OSTALI PRI NOVEM GLASU. 7 ČETRTEK, 6. JUNIJA 2002 8 ČETRTEK, 6. JUNIJA 2002 OB 50-LETN ICl SMRTI SPOMIN NA DR. JOSIPA ABRAMA V petek, 7. junija, mineva 50 let, kar je na svojem domu v Trstu umrl javni delavec odvetnik Josip Abram. Ko je umrl, je bil star 87 let in je bil najstarejši tržaški odvetnik, med Slovenci pa eden zadnjih predstavnikov generacije, ki je omogočila neverjetni politični in gospodarski vzpon tržaških Slovencev ob prelomu stoletja in tja do prve svetovne vojne. O njem in njegovi generaciji, ki je danes precej pozabljena, bi lahko napisali zanimivo in obsežno knjigo. Dr. Josip Abram se je v prvi vrsti zavzemal za slovensko šolstvo. V letih 1900-1945 je bil predsednik moške podružnice Ciril-Metodove družbe (kasneje Slovenskega šolskega društva) v Trstu, ki je pod njegovim vodstvom med drugim zgradila slovito šolo pri Sv. Jakobu (1907), kjer je zdaj Primorski dnevnik. Bil je v šestčlanskem odboru, ki je vodil gradnjo Narodnega doma (1904). Dolgo je bil odbornik, v letih 1930-40 pa predsednik Tržaške hranilnice in posojilnice, dokler niso fašisti ukinili še tega denarnega zavoda. Tik pred I. svetovno vojno je bil tržaški občinski svetnik in deželni poslanec, takoj po njej pa neurad- DSI / PREDSTAVITEV NOVE KNJIGE MILANA GREGORIČA GOSPODARSKO-POLITIČNI CIKLON NAD PRIMORSKO ni jugoslovanski konzul v Trstu. Delal je še v številnih drugih društvih in ustanovah. Dr. Abram je bil med redkimi vidnimi narodnimi delavci, ki pod fašističnim pritiskom niso zapustili Trsta. Kljub visoki starosti je po drugi svetovni vojni še naprej opravljal svoj poklic, leta 1945 je postal predsednik Društva Pravnik, 21. decembra 1947 pa je kot častni predsednik vodil ustanovni občni zbor Slovenske demokratske zveze. Ob smrti so se mu v razdvojenem Trstu globoko poklonili v slovenskih tržaških glasilih vseh političnih usmeritev. FOTO KROMA IVAN ŽERJAL Milan Gregorič je zbral gradivo za novo knjigo. Izšla je letos pri koprski založbi Lipa, njen naslov pa je Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede. V njej se avtor ponovno loteva problematike odnosov med Slovenijo in Italijo v luči zaskrbljujočih dogajanj v našem prostoru. Gregoričevo knjigo so predstavili v ponedeljek, 3. t.m., na dobro obiskanem večeru Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani, pri čemer je poleg avtorja spregovoril tudi zgo-dovinar prof. Jože Pirjevec, ki je napisal tudi spremno besedo. V svojem delu se Gregorič vrača k nekaterim temam, ki jih je že obravnaval v svoji prvi knjigi Politični ciklon nad Istro: gre za različne poskuse italijanskega prodora v slovensko Istro in na Primorsko preko podeljevanja dvojnega državljanstva, medijev idr. Vendar se avtor posveča prvenstveno tudi drugim aktualnim vprašanjem, ki so dvignila prah zlasti v zadnjih letih: gre za polemike okoli sprejemanja zaščitnega zakona za našo narodno skupnost, za t.i. "fojbarske kampanje" ob meji in tudi po celi italijanski državi, za analizo dveh različnih pojmovanj slovensko-italijanske sprave, poleg tega pa še za a-nalizo italijanskega manjšinskega šolstva v Sloveniji, ki je bilo doslej tabu tema, za polemike okoli projekta istrske čezmejne regije in organiziranja svetovnega istrskega kongresa v Izoli in za pregled dogajanj okoli Banke Koper. Zadnje poglavje pa je posvečeno prebujanju civilne družbe in mnenjskih gibanj tako v slovenski Istri kot na širšem Primorskem. Po Gregoričevih besedah je pričujoča knjiga ogledalo slovenskim oblastem, da občutijo, ka- 1 ko jih narod vidi. Poleg tega uči, da se preteklosti ne sme pozabiti, a se je treba iz nje učiti, dalje je dokaz, da civilna dru-I žba lahko uveljavi svoje videnje stvari, kar pomeni, da "Bog še ni obupal nad slovenskim narodom". Na koncu pa je knjiga tudi odgovor tistim, ki avtorju očitajo, da je proti sožitju, pri čemer se Gregorič sprašuje, za kakšno sožitje sploh gre: ali gre morda za sožitje "med hlapcem in gospodarjem, ki ga tepe? Ne, hvala! Raje imam resnico, tudi če je še tako neprijetna." Po besedah prof. Pirjevca je Gregoričeva knjiga očitna de-nunciacija razmer, ki so se pojavile v našem prostoru po osa- mosvojitvi Slovenije. Namesto da bi mladi slovenski demokraciji pomagala, je italijanska (a tudi avstrijska) stran zavzela re-vanšistična stališča do svoje vzhodne sosede in je iz predala potegnila svoje stare načrte j za prevlado na Balkanu in v podonavsko-jadranskem prostoru. Italija ni nikoli prebolela slovenske zmage v drugi sve-j tovni vojni in odprave rapalske meje, kateri se pravzaprav ni nikoli v resnici odpovedala. Tako v Istri in na Primorskem določeni krogi rovarijo proti samostojni slovenski državi, s strani Italije se na Slovenijo in Hrvaško izvajajo najrazličnejši pritiski, psevdozgodovinske teze o genocidnosti slovenske-j ga in hrvaškega naroda na škodo Italijanov pa se pojavljajo tudi v govorih najvišjih predstavnikov italijanske države. V svoji knjigi Milan Gregorič natančno denuncira to načrtno politiko pritiskov in opozarja javno mnenje, vendar je tudi tu ! vprašanje, kako na to reagira j slovenska oblast, ki je po Pirjevčevih besedah tako nezainteresirana za primorski prostor, da se ne zaveda, kaj se dogaja. PREJŠNJO SREDO V TRŽAŠKI KNJIGARNI BARKOVLJE / POČASTITEV 20-LETNICE POIMENOVANJA ŠOLE TRŽAŠKA PREDSTAVITEV ŠOLA, UKORENINJENA PESMI MAJDE ARTAČ V DOMAČO STVARNOST FOTO KROMA "Poezija / je drobec vsakdanjosti, / ki se leskeče na rosni bilki tvojega travnika." S tem liričnim verzom je Majda Artač Sturman opisala svoje pesniško delo in z njim določila tudi motto svojega knjižnega prvenca Žejni oleander, ki je doživel svojo drugo predstavitev v prostorih Tržaške knjigarne v sredo, 29. maja. Po uvodnih besedah gostitelja naj bi knjigo predstavil odgovorni urednik Novega glasa Jurij Paljk, ki pa ga iz zdravstvenih razlogov ni bilo, tako da je njegove misli podal predstavnik Mohorjeve založbe, ki je knjigo tudi izdala, Marko Tavčar. "Dobra lirika pa je tista lirika, ki jo napiše taka pesnica, tak pesnik, kateremu uspe lastna doživetja, misli, čutenja in videnja, vizije tako napisati, da ostajajo po eni strani izjemno pretanjeni osebni zapisi, ki pa nagovarjajo bralca z neko univerzalnostjo, se pravi, da pesnik pove na lep in umetelno napisan način neko misel, občutje, vizijo, ki je lastna tudi bralcu, a se je le-ta zave šele takrat, ko prebere pesnikovo pesem." S temi besedami je Jurij Paljk opisal svoje razmišljanje ob pesničini pesniški zbirki, ki skriva v sebi drobce vsakdanjosti, zapisane v daljšem razdobju dvajsetih let, in pri katerih gre predvsem za lirično poezijo, v kateri pesnica izpoveduje svojo notranjost, svoja občutja in svoj pogled na svet, nenazadanje tudi na poezijo, za katero pravi, da nastaja "malo za šalo, / malo zares, / FOTO KROMA pa še veliko življenja je vmes". In dejansko je v tej poeziji veliko življenja, pesničinega življenja, od občutkov materinstva do fantazijskih poletov k "vil[i] čudovit[i]", od kratkih impresij iz narave, predvsem kraškega okolja, do izpovednih vzklikov o svojem življenju. Po predstavitvi je besedo prevzela še pesnica sama, ki je svojo pesniško pot opisala od začetnih poskusov iz univerzitetnih let vse do današnjih dni. Priznala je, da so te poezije dolgo časa ležale v predalu, dokler se ni porodila zamisel o pesniški zbirki, ki vsebuje seveda le izbor njenih poezij. Njene izpovedi so simbolično porazdeljene v sedem sklopov, i vsak pa vsebuje sedem poezij, kar pomeni, da je v pesniški zbirki 49 pesmi, toliko, kolikor I je pesničinih let. O sebi je avtorica še poudarila, da so k pe-i sniški zbirki veliko pripomogle ; tudi njene izkušnje pri poučevanju slovenščine in latinščine na Znanstvenem liceju F. Pre-I šeren v Trstu, brez katerih zbir-[ ke tudi ne bi bilo, kajti ravno i razlaganje oz. "razkosanje" in i podajanje poezije jo je približalo k tej literarni zvrsti. Pesni-! ca se sicer tudi posveča drugim zvrstem pisanja, od esejev in i razmišljanj do lirično izpoved-! nih črtic in gledaliških kritik. Poslušalci so nato lahko tudi i sami zaslutili čar pesničinih poezij, ko je dijakinja Vesna Hrovatin zelo občuteno in do-j živeto prebrala nekatere izmed teh, nakar ji je pesnica v zahvalo prebrala in posvetila še eno pesem. Ob zaključku pa je nekaj besed spregovoril Edi Žerjal, ki je pesniško zbirko oblikoval in ne nazadnje tudi vplival na izbiro njenega naslova. Sam je povedal, da je pesmi prebral, in tiste, ki so ga posebno nagovorile, je tudi upodobil, saj vsaka poezija bralca na katerikoli način nagovarja, "enega bolj in drugega manj, nagovarja pa ga", kot je napisal Jurij Paljk, ki je svoje razmišljanje zaključil z mislijo, da vsaka teh poezij gotovo pove dosti več, kot je lahko povedal on sam, mi pa bi dodali še to, da vsaka poezija bralcu pove veliko več, kot lahko o njej pove katerikoli kritik. ........ (|C) Pred 20 leti so v tem času v Barkovljah domačo osnovno šolo poimenovali po pisatelju Franu Šaleškem Finžgarju. Šlo je za velik praznik, ki ga je sicer delno pokvaril požar v šolskih prostorih v noči pred slovesnim poimenovanjem, a ki je pomenil dodaten prispevek k obuditvi kulturnega delovanja v tem nekoč popolnoma slovenskem obmorskem predmestju Trsta. Samo nekaj mesecev pred poimenovanjem sta namreč oživela tako domače društvo kot posvetni pevski zbor (ki je sicer dotedaj vseeno deloval kot cerkveni zbor). Osrednja slovesnost ob poimenovanju je takrat potekala na društvenem vrtu, kar je pomenilo uvod v nikoli zamrlo sodelovanje med šolo in društvom, ki poteka še danes. Zato ni nič čudnega, da je bila v četrtek, 30. maja, tudi slovesnost ob 20-letnici poimenovanja šole prav v prostorih Slovenskega kulturnega društva Barkovlje. Četrtkove slovesnosti se je udeležila pisana množica otrok, staršev, sorodnikov, prijateljev, pevcev ter drugih Barkovljanov in prijateljev društva in šole. Prav tako pisan je bil tudi spored, ki se je začel s pevskim, recitatorskim in plesnim nastopom malčkov domačega otroškega vrtca. Učenci 1. in 2. razreda so zatem doživeto podali prizorček z Muco copatarico. Na osnovni šoli premorejo tako šolski zbor kot otroško pevsko skupino, ki sta nastopila s krajšim sporedom, učenci 3., 4. in 5. razreda pa so podali prizorček iz Finžgar-jeve knjige Leta moje mladosti. Barkovljanska proslava je j bila tudi prava priložnost za predstavitev najnovejše knjige pesmi za otroke, ki jo je spisala domačinka Bruna Pertot, ilu-i strirala Magda Tavčar, izdala pa založba Mladika. Praznovanje pa je zaokrožil domači mešani pevski zbor, ki je tako tudi sam proslavil 20-letnico svojega prvega javnega nastopa. Tako kot takrat ga je tudi ob tej priložnosti vodila Aleksandra Pertot, ki je za nastop izbrala nekaj Vrabčevih in Per-totovih skladb. Kako pa je bilo v Barkovljah pred dvajsetimi leti, ko so šolo poimenovali? O tem govori raziskava, ki so jo opravili u-čenci 3., 4. in 5. razreda OŠ Finžgar pod vodstvom učiteljic Kristen Beličič, Marie Novelle Benedetti, Katje Foschini, Brede Kozina, Annamarie Scabar in Arielle Vertovec. Najprej so se posvetili liku pisatelja Fin-j žgarja, po katerem je šola poimenovana, nato pa so se po-! svetili opisu dogajanja in razmeram, ki so vladale leta 1982, | ko je prišlo do poimenovanja. Tako so se pogovorili z Vero Poljšak in Eldo Veljak Doles, ki sta takrat bili učiteljica in predstavnica staršev. Dalje so se pogovorili tudi s takratnima učencema Sandro Poljšak (ki je danes učiteljica) in Janom Gregoričem ter z dirigentko pevskega zbora Aleksandro Pertot. Raziskava ponuja bralcu tudi kopico podatkov, kot so npr. zapisnik sestanka staršev, seznam učencev leta 1982, seznam vseh učiteljev, ki so poučevali na šoli od leta 1982 do danes, in nihanje števila učencev v teh dvajsetih letih. Čisto na koncu si lahko preberemo še zgoščen zgodovinski opis šolstva v Barkovljah in povzetek v italijanščini. — iž TRŽAŠKA POROČILO O IZLETU S KLUBOM PRIJATELJSTVA PO HRVAŠKI ISTRI NADA MARTELANC NAJPREJ v BERAM V petek, 10. maja, smo trepetali: Kaj nam bo prinesel 11. maj? Sonce ali dež, ki so ga napovedovali meteorologi? Za izlet je to važno. Prišla je sobota, 11. maja. Začela in končala se je s soncem, vmes pa se je nebo pooblačilo. Dežja pa niti kaplje. Vsaj v Istri ne. Kajti ta dan smo prevozili lep del Istre. Najprej smo se vozili po notranjem delu. Kratko smo postali v Buzetu. Od daleč smo pozdravili Sočergo, rojstni kraj našega tokratnega vodiča Ivana Buzečana in prvo službeno mesto pokojnega msgr. Marijana Živica. Na hrvaški strani nas je v Beramu pričakal prijazni župnik, Hrvat seveda, a je tako razločno govoril, da smo kar dobro razumeli, kar nam je pripovedoval. Peljal nas je do cerkvice "Marije na Škriljinah", ki je božja pot in znana zlasti po starodavnih freskah iz leta 1474 (na sliki), ki jih je poslikal Vincent iz Kastva, kar je slikar sam zapisal na steno. Freske so podobne onim iz Hrastovelj, saj je tudi te slikal slikar iz šole v Ka-stvu. Kastav leži nedaleč od Tr-sata in je bil nekdaj važno kulturno in gospodarsko središče. Freske iz Berama so zanimive zlasti zato, ker so v starih časih nadomeščale knjigo z zgodbami iz Sv. pisma. Živo prikazujejo življenje Marije, Kristusa in nekaterih svetnikov. Verniki so jih res globoko doživljali. To dokazujejo tudi njihove opombe ob slikah, pisane v staroslovanski glagolici. Kakor npr. tale: sv. Mihael prebada hudobnega vraga s sulico in nekdo je ves navdušen pripisal v glagolici: I % "Udri, Miho!" Hudobnemu Herodu so užaloščeni verniki, ko so videli na sliki živo prikazane pobite nedolžne otročiče, izpraskali oči. Dogodke, poslikane na stenah, so res globoko doživljali in - reagirali. Cerkev nima temeljev. Zidana je naravnost na živo skriljasto skalo, zato ime "Marija na Škriljinah". Cerkev je bila v stoletjih pokvarjena, zato glavni oltar in stene ob njem niso več originalni. Nekateri so si nazaj grede ogledali tudi cerkvico v Beramu, ki je še starejša od prej o-menjene in ki ima tudi nekaj omembe vrednih posebnosti. Tudi tu je nekaj glagolskih napisov. Važne glagolske dokumente so od tu spravili v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. V Beramu pa je spremenjena v muzej rojstna hiša narodnega junaka Vladi-mira Gortana, ki so ga, 25-let-nega, leta 1929 ustrelili fašisti. V PULJU EDINSTVENO PRESENEČENJE Iz Berama - v Pulj. Pri areni naj bi nas nekdo počakal in peljal do semenišča, kjer nas je čakalo kosilo. Ta nekdo naj bi bil po vsej verjetnosti naš mladi rojak iz Jamelj, David Pahor. Prav on je bil naša povezava s semeniščem, prav on nam je ponudil, naj kosimo s semeniščni-ki. Zanj pa smo izvedeli po dr. 1 Marku Udoviču. To se pravi, pr-i vi je izvedel za vse to Ivan Bu-zečan, ki je v imenu Kluba pri-i jateljstva ta izlet organiziral. Pa še zdaleč ni slutil, kakšno glo- boko doživetje nas čaka prav v puljskem semenišču. Pričakovali smo pač, da nam bodo postregli s kosilom in popoldne nas bo David spremljal na ogled kake puljske zanimivosti. Kaj več pa ne. Sprejel nas je ravnatelj. Slovenec! Za nas prijetno presenečenje, saj smo bili vsaj gotovi, da ga bomo razumeli. Povabil nas je v precej veliko dvorano, s stoli vse naokrog ob stenah, na eni manjših sten je bila ikona Marije z Detetom in - vsaj meni se je tako zdelo - tabernakelj, kjer sta goreli viseči rdeči lučki. Mislila sem, da smo v kapeli. Pa ni bilo tako. Kasneje smo izvedeli, da jim služi za kapelo sosednja soba, z veliko z zlatom poslikano ikono s sv. Petrom in Sveto Trojico ter z veliko belo pregrnjeno mizo v sredini. —— (DALJE) DVOJNI KULTURNI DOGODEK V DSI V ponedeljek, 10. junija, bo v prostorih Društva slovenskih izobražencev dvojni kulturni dogodek. Gost večera bo mednarodno uveljavljeni 51-letni basbaritonist Marko Fink. Kot je bilo lani v društvu prijetno srečanje z opernim pevcem Juanom Vasletom, tako bo zdaj na vrsti srečanje z umetnikom, ki se je v znani glasbeni družini ravno tako rodil v Argentini, a zadnja leta z družino živi v Sloveniji. Fink, ki je že bil solist v salzburški operi in je prejel nagrado iz Prešernovega sklada leta 1999, zadnjih deset let nastopa in snema po vsem svetu kot svobodni umetnik, živo pa spremlja tudi naš narodni in kulturni utrip v ma- tici, zamejstvu in zdomstvu. To bo torej nova priložnost za razgovor o "glasbenem čude-| žu" Slovencev v Argentini, o po-i ti po svetovnih odrih, o slovenskem kulturnem trenutku. Poslušali bomo tudi nekaj izbranih i posnetkov njegovih nastopov. Pred razgovorom z Markom Finkom pa bo v preddverju Peterlinove dvorane kratka slovesnost ob namestitvi slike ' iz cikla Holokavst, ki jo je društvu daroval slikar, pisatelj in e-sejist prof. Marijan Tršar, ki je bil lani gost prijetnega, a tudi pretresljivega večera v dru-j štvu. Glavnina cikla Holokavst bo v kratkem dobila stalno j razstavno mesto v Zavodu sv. 1 Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Na slovesnosti bo priso-! ten tudi umetnik, prof. Tršar. PROSEK / JUBILEJ DVEH ZASLUŽNIH PEVK V MARIJINO IN BOŽJO ČAST Na praznik presvete Trojice smo pri slovesni sv. maši počastili dve pevki našega cerkvenega pevskega zbora, ki pojeta v božjo čast že celih 75 let. To s*a g. Justina Sedmak vd. Cibic ln g- Gizela Fabris vd. Vergi-nella. Obe sta rojeni v Sv. Križu, poročili pa sta se na Prosek, ^e kot mladi dekleti sta pričeli Peti v cerkvenem pevskem zbo-ru rojstne vasi. To je bilo daljnega leta 1927, ko je tam žup-nikoval g. Matija Škabar. Po Poroki se je gospa Gizela preselila v Gabrovec, od tam pa na r°sek. Tudi tu se je vključila v cerkveni pevski zbor in s svojim 8'asom bogatila cerkveno pe- tje. Gospa Justina se je poročila leta 1937 in se tako tudi ona preselila na Prosek. Njen mož, Milko Cibic, umrl pred dvema letoma, je bil organist in pevovodja na Proseku. Razumljivo je, da je začetno "pevsko kariero" v rojstni vasi nadaljevala tudi na Proseku. V zahvalo smo jima podarili plaketi in cvetje, seveda z nagovorom, ki sodi v ta okvir. Gospod župnik Jože pa jima je zaželel še "na mnogaja zdravaja lijeta", kot tudi pevska, na koru naše cerkve. Po prisrčnem aplavzu pa je zadonela naša "himna": Marija skoz' življenje. IN MEMORIAM BRANKO AGNELETTO V prejšnji številki smo že na kratko poročali, da je pred dvema tednoma v Trstu umrl odvetnik ter javni in politični delavec dr. Branko Agneletto. Dr. Agneletto se je rodil 25. marca 1920 v družini znanega političnega delavca in gospodarstvenika dr. Josipa Agne-letta. V slovenščini je mogel opraviti le prvi razred zasebne Cirilmetodove osnovne šole, ves preostali pouk pa mu je potekal v italijanščini. Leta 1939 je maturiral na klasičnem liceju Petrarca, leta 1943 pa je diplomiral iz pomorskega prava v Pisi. V teh letih je tudi ilegalno deloval v narodnem gibanju, ki ga je vodil Zorko Ščuka. Aretiran je bil dvakrat, prvič leta 1940 v sklopu obsežne policijske akcije, ki je privedla do Drugega tržaškega procesa, drugič pa leta 1942. V Trstu je nato sodeloval z obveščevalno mrežo, ki jo je za zahodne zaveznike vodil časnikar Jože "Jojo" Goleč, poleg tega pa še s četniškim gibanjem. Po vojni je sodeloval pri ustanovitvi Slovenske demokratske zveze in sedel v njenem širšem odboru, pri čemer je bil odgovoren za občino Trst. Vmes je leta 1949 opravil odvetniški izpit in deloval kot družabnik v očetovi pravni pisarni, ki jo je leta 1960, po smrti dr. Josipa Agneletta, tudi prevzel in vodil do upokojitve leta 1991 (dve leti je bil tudi predsednik društva Pravnik). Vedno po očetovi smrti je bil izvoljen za predsednika SDZ. Sodeloval je pri ustanavljanju Slovenske skupnosti, v odboru katere je tudi zastopal svojo skupino. Ker se ni strinjal s političnim razvojem, je leta 1964 izstopil iz odbora SSk, leta 1968 pa je SDZ izstopila iz SSk. Dr. Agneletto seje umaknil iz politike leta 1972, v zadnjih letih pa je večkrat nastopil v javnosti zlasti z zanimivimi pričevanji iz obdobja fašistične diktature in druge svetovne vojne. Dr. Branko Agneletto je bil eden od soustvarjalcev obnovitve slovenskega političnega življenja po drugi svetovni vojni in ga lahko imamo za pričevalca nekega zgodovinskega obdobja. Vsem svojcem še enkrat izražamo iskreno in občuteno sožalje. OBVESTILA VDRUŠTVUslovenskih izobražencev v Trstu, Donizettijeva 3, bo v ponedeljek, 10. junija, ob 20.30 razgovor z mednarodno priznanim pevcem, basbarito-nistom Markom Finkom, sicer rojakom iz Argentine, ki živi v Ljubljani. Ob začetku večera bodo v prostorih DSI namestili sliko iz cikla Holokavst, ki jo je društvu daroval slikar Marijan Tršar. Prisoten bo tudi u-metnik. URA MOLITVE z mašo za duhovne poklice, mladino in družine bo v barkovljanski cerkvi v ponedeljek, 10. junija, ob 18.30. Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva toplo vabita k čim večji udeležbi. ODBORNIKI SLOVENSKE Vin-cencijeve konference bodo v juniju na razpolago v uradu v ponedeljek, 10., in v ponedeljek, 24. junija. SLOVENSKA PROSVETA, v sodelovanju z Radijskim odrom, prireja Teden gledališkega nastopanja za otroke od 8. do 14. leta starosti. Teden bo potekal od 24. do 28. junija v jutranjih urah v Finžgarjevem domu na Opčinah. Število mest je omejeno. Informacije in vpisovanja na tel. št. 040 370846 (od 9. do 17 ure) ali 040 211551 (v popoldanskih urah). KLUB PRIJATELJSTVA vabi na družabno srečanje, ki bo v četrtek, 20. junija, ob 16. uri v ul. Donizetti 3. Zabaval nas bo harmonikar. BLED IN Brezje vabita! Tja in še v Kranj in na Vrbo prireja Klub prijateljstva izlet v četrtek, 27. junija. Na Brezjah bo maševal škofov vikar za tržaške Slovence msgr. Franc Vončina. Vpisovanje v trgovini Fortuna-to v ul. Valdirivo 23 v Trstu od 11. do 20. junija. Pojasnila na tel. štev. 040 639949 (Bole), 040 43194 (Martelanc) in 040 225468 (Puntar). NABREŽ1NSKV ŽUPNIJA vabi v nedeljo, 9. junija, na romanje k znanemu Marijinemu svetišču na Kureščku (Slovenija) in okolici. Za vpis in dodatne informacije lahko pokličete na telefonski številki 040 200678 ali 040 201197. Vljudno vabljeni! ŽUPNIJA SV. JANEZA KRSTNIKA IZ DEVINA, STIVANA IN MEDJE VASI, ŽUPNIJSKA OTROŠKA SKUPINA, ŽPZ DEVIN IN CPZ DEVIN vabijo na večer KAKOR SONCE SKOZI GLAŽ GRE... v novi župni cerkvi v Štivanu v soboto, 8. junija, ob 20.30. Po krajšem sporedu Marijinih pesmi, ki ga bodo izvajali navedeni zbori, bo umetnostni zgodovinar, prof. Marko Vuk ob prikazu umetniških diapozitivov predaval na temo Marijine podobe na Primorskem skozi čas. OPZ LADJICA IZ DEVINA vabi na uprizoritev glasbene pravljice SKRIVNOSTNE ZGODBE BABIČINEGA PODSTREŠJA v nedeljo, 9. junija, ob 17. uri na sedežu devinskih zborov. PREJŠNJI PETEK NA OPČINAH SMARNICNI KONCERT Ob koncu meseca maja, kije posvečen Mariji, je bil v cerkvi sv. Jerneja na Opčinah tradicionalni šmarnični koncert, in sicer v petek, 31 .maja. Oblikovali so ga zbori, ki delujejo na območju openske župnije in ki so z njo posredno ali neposredno povezani. Najprej so zapeli otroci OPZ Vesela pomlad pod vodstvom Irene Pahor in ob orgelski spremljavi Dine Slama. Cerkveni pevski zbor Sv. Florijan od Banov je zapel pod vodstvom Melite Vi-dau. Ferlugovce, to je MePZ Višava, pa je vodil Martin Vre-j mec. Kot zadnji so pred oltar stopili člani domačega cerkvenega pevskega zbora Sv. Jernej. Vodil jih je dirigent Janko Ban, na orgle je spremljal Vinko Škerlavaj, solistka pa je bila Marta Fabris Malalan. Še prej je priložnostno misel podala ravnateljica openskega didaktičnega ravnateljstva, Stanka Čuk. Govorila je o vzgoji otrok v družini in šoli. Vezno besedilo je napisala in prebrala Mira Fabjan. SLOVENSKI VISOKOŠOLSKI SKLAD S. TONČIČ PRODAJA VILO Z VRTOM V UL. DEI PORTA. Izhodiščna cena: 390.000,00 evrov. Informacije in ponudbe do 27. junija na naslov: B. KURET- TRST, UL. CELLINI 2, tel. 040 365260 9 ČETRTEK, 6. JUNIJA 2002 SCARANO IZBRAL DESNO SREDINO "V MARJETICI JE PREVEC SLOVENCEV..." 10 ČETRTEK, 6. JUNIJA 2002 Prejšnji petek je prišlo na županstvu do pričakovanega podpisa volilne pogodbe med Petta-rinom, županskim kandidatom desne sredine, in Scaranom, zastopnikom občanske liste, ki je postala po prvem polčasu volilne preizkušnje arbiter goriške politike. V nedeljo in ponedeljek, 9. in 10. junija, se bosta namreč na balotaži preizkusila desna in leva sredina, in sicer Pettarin in Brancati. Scarano pa je predstavljal potreben quid za zmago e-ne ali druge opcije s podporo 17 odstotkov goriških volivcev. Scaranova grupacija seje tako odločila za desno sredino, kot PRAZNIK REPUBLIKE V GORICI Na praznik republike, 2. junija, so bile v Gorici razne proslave v ta namen. Dopoldne je bil na Travniku slovesen dvig zastave, popoldne pa je bil v parku goriške prefekture slovesen sprejem, ki ga je priredil prefekt dr. Camillo Andreana. Udeležilo se ga je veliko število predstavnikov javnega življenja, med temi političnega, socialnega in kulturnega ter zastopnikov tiska. Prisoten je bil tudi naš list. Na programu je bil najprej kratek koncert godalnega orkestra mestne glasbene šole, ki je izvedel najprej državno himno, nato pa več odlomkov iz Bizetove opere Karmen. Sledila je družabnost v prijetnem zelenem okolju razkošnega parka. je bilo za marsikoga predvidljivo, v zameno pa bo v primeru zmage dobila predsedništvo občinskega sveta in dve odborni-štvi. Na tak način bo njegova lista prišla tudi do osmih svetovalskih mest na račun desne sredine. Toliko glede kronike. Pomembno pa je podčrtati razloge za tako izbiro. Ob stolčkih je baje Scaranove može prepričala opcija desnice tudi zato, ker je v levi sredini, točneje v Marjetici, prevelika prisotnost slovenskih svetovalcev. SSk seje namreč s pametnim usmerjanjem glasov dokopala do rekordnega števila štirih svetovalcev, kar ni pogodu glavnini goriških političnih predstavnikov. Odgovorni pri Scaranovi listi so to na glas povedali; kaj si o tem mislijo o-stali, si lahko le predstavljamo. Slovenski svetovalci, tisti seveda, ki ostajajo zvesti svojim slovenskih glasovom, očitno predstavljajo bogastvo, ko nimajo takega manevrskega prostora, da bi lahko pomembno vplivali na politične izbire. Žalostna ugotovitev, ki je zaskrbljujoča, če pomislimo na spremembe, ki čakajo naše mesto in te iste goriške politike leta 2004. Kakorkoli že, Brancatijeva leva sredina ni vrgla puške v koruzo, saj je Scaranova izbira povzročila nemalo nelagodja. Marsikdo se namreč sprašuje, kakšen smisel je sploh imela tretja opcija, ki je nastala predvsem kot motilni moment desnici, če se potem vrača v njeno naročje. Večja volilna udeležba in nezadovoljstvo zelo heterogenih Scaranovih volivcev bi tako lahko poskrbela - upajmo - tudi za presenečenje. —— SP SV - N A ^ / v ft . // 62 -200^ Vljudno vabljeni na ODPRTJE SPOMINSKEGA PARKA IN KONCERT, POSVEČEN PROF. MIRKU FILEJU SODELUJEJO - Alessandra Schettino, sopran - Pevska skupina Akord - MoPZ Mirko Filej - MePZ Lojze Bratuž Kulturni center Lojze Bratuž nedelja, 9-junija 2002, ob 19■ uri SPOMINSKA MAŠA ZA PROF. MIRKA FILIPA IN DOBROTNIKE KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ SODELUJETA - MePZ Lojze Bratuž - MoPZ Mirko Filej Cerkev sv. Ivana v Gorici ponedeljek, 10. junija 2002, ob 19.30 S 1. STRANI ZA BRANCATIJA Na Rojcah je bil izvoljen 1 na 3 (Marko Brajnik), pri Ma-donnini 1 na 5 (Sabina Antoni), v Ločniku 1 na 2 (Kazimir Černič), pri Sv.Roku-Sv. Ani 2 na 5 (Brešan Karlo in Goran Rustja), v Centru 1 na 4 (Aleksander Kosič), v Stražicah 1 na 4 (Bogdan Podveršič), v četrti Sv. Gora-Pla-cuta 2 na 5 (Miloš Čotar in Niko Klanjšček). Izredne uveljavitve je bil deležen Marjan Breščak v Stan-drežu s 117 preferencami, dobro sta se odrezala tudi VValter Bandelli v Podgori (27) in Lovrenc Peršolja v Pevmi (23). Ti trije bodo tudi kandidati SSk za predsednike svojih rajonskih svetov, kjer skoraj razpolagajo z večino. Naj omenimo tudi izvolitev našega člana v Ločniku (Černič), Rojcah (Brajnik), Centru (Kosič), Stražicah, Madonnini (Antoni), kjer že dolgo, ali pa še nikoli ni bilo naših rojakov. Po enega več imamo tudi v Podturnu in v Svetogorski četrti, kar je spet spodbuden uspeh. Skratka, letošnje volitve v Gorici so zgodba uspeha in uveljavitve, kakršne pri naši stranki ne pomnimo. Hvala vsem, ki so bili kandidati, hvala seveda volivcem, ki sojih nagradili, še najbolj pa gre zahvala vsem tistim, ki na terenu dan za dnem zastopajo in se borijo za uveljavitev in ohranitev našega jezika in kulture. Prav ta njihova kapilarna prisotnost je našim kandidatom omogočila, da sojih ljudje poznali, jih cenili in jim zato tudi zaupali svoj dragoceni glas. Morda je prav uveljavitev Marjetice in seveda Slovenske Skupnosti največji znak, da se v Gorici stvari spreminjajo na bolje, tudi zato, ker bo še nekaj drugih Slovencev sedelo v občinskem svetu, ki torej ne bo mogel kar tako mimo slovenske stvarnosti. POLOŽAJ V KRMINU Elena Orzan, edina slovenska predstavnica na listi Oljke, se ni prebila v občinski svet, in to za pičle tri glasove. Slovenska skupnost ji je od vsega začetka zagotovila podporo, kakor ob prejšnji izvolitvi, in svojim somišljenikom v Krminu svetovala, naj jo volijo. Žal je prav na Plešivem, kjer imajo Slovenci največ glasov, bilo več kandidatov na raznih listah, predvsem pa je bil nevaren Oscar Zorgnotti, ki je pod vplivom poznanih krminskih bivših demokristjanov ustanovil lastno listo Terra Cormone-se. Zorgnotti ima ženo Slovenko s Plešivega, otroci so obiskovali našo šolo in je tudi marsikaj postoril za dobro slovenske šole na Plešivem, kar med ljudmi ni šlo neopazno. Gotovo je njegov nastop odzrl Orzanovi nekaj preferenc. Ostaja pa žal grenka ugotovitev, da se Slovenci v Krminu ne znajo zediniti okoli narodnostno važnih problemov, kot je izvolitev njihovih predstavnikov v občinski svet. V preteklosti je to vedno uspevalo, zato bo treba spet zavihati rokave in tudi v Krminu s skupnim nastopom zagotoviti Slovencem tisto predstavništvo, ki si ga po številčni in kulturni prisotnosti gotovo zaslužijo. Sicer bodo šli v zgodovino samo kot dobri pridelovalci vina in gostilničarji, Italijani pa jim bodo krojili usodo. SCGV EMIL KOMEL / DEVETO SREČANJE Z GLASBO 2001-02 'VESELICA', KI JE RAZVESELILA GORIČANE JOŽE ŠTUCIN ' ...... ....... Pred dobrimi stotimi leti, natančneje leta 1901 je oglas v časniku Soča vabil "dečke in deklice" k vpisu v glasbeno šolo. Takole je pisalo: "Pevsko in glasbeno društvo v Gorici otvori pevsko in glasbeno šolo s 1. oktobrom 1.1. v društvenih prostorih (vhod Semeniška ulica 5 ali Corso Giuseppe Verdi 1 čez dvorišče v hiši Marzinijevi v I. nadstr.). Prigla-se za pevsko in glasbeno šolo sprejema vsak delavnik (...) društveni pevovodja g. Fran Stele." In se je začelo tudi formalno, s pravo šolo, čeprav so aktivnosti v okviru društva potekale že takoj od ustanovitve leta 1900 dalje. Na Goriškem je bil to velik dogodek, za utrjevanje narodnostne zavesti mogoče še največji. Sledila so leta kulturnega razcveta, odmevnih nastopov, odličnih koncertov, ki jih je kasneje s svojim norim "plesom" skušal zatreti fašizem, toda po dolgem obdobju mračnjaštva in obeh vojn se je v zadnjih desetletjih kulturno življenje opomoglo. Ni več sicer tistega zanosa, mogoče manjka za ščepec samozavesti, a ustanove kljub občasnim težavam delujejo nadvse uspešno. Tako danes, ob stoletnici organiziranega glasbenega šolstva na Goriškem, Slovenci spet lahko priredijo veselico (ki je mnogo več, kot napoveduje samo ime), na kateri glasba in kultura zažarita kot svetli zvezdi. Bil je lep pomladni večer. Pisal seje 30. maj 2002 in v palači Lantieri-Levetzovv se je zbralo izredno veliko ljudi, samih odličnih gostov, dam in gospodov, ki soz nestrpnim pričakovanjem napolnili gostiteljev salon. Silvan Kerševan, ravnatelj SCGC Emil Komel, je v koncertnem listu prireditev napovedal s temi besedami: '"Veselica'je v naši tradiciji pomenila dogodek, ko so se ljudje zbrali, da bi ob glasbi, pesmi in besedi pozabili na vsakdanje skrbi, se sprostili in se duhovno nahranili. Naša 'Veselica' želi za trenutek obuditi atmosfe- FOTO BUMBACA ro goriškega meščanskega življenja v tisti dobi: zadonela bo fantovska pesem, prisluhnili bomo družinskemu komornemu muziciranju, oglasil se bo salonski okester in še kaj." I n res je zadonelo, prav v slogu nekdanjih slavnih dni. Pevska skupina Musicum je s Komelo-vo in Adamičevo pesmijo vse prisotne najtopleje pozdravila, ji z ubranim petjem ogrela srca, nato pa so se v žlahtnem izmenjavanju petja ter instrumentalnega muziciranja vrstili nadarjeni domači glasbeniki. Preveč, da bi jih v tem priložnostnem zapisu mogli naštevati poimensko, in sta gostitelja Dama v belem (Helena Peršuh) in Gospod v fraku (Ivo Barišič) komaj uspela izdahniti kakšno pohvalno besedo za nastopajoče. Kot Deček je nastopil Tassilo Piccolomini. Posamezni solisti so pokazali velik umetniški zanos, posebno sopranistke Enza Pecorari, Alessandra Schettino in gostja iz bratske Prage Erika Regulyova, tenorist Martin Srebrnič ter goslači, pihalci in trobilci orkestra Arsatelier, ki jih je vodil maestro Hilarij Lavrenčič. Tudi godalni kvartet Soča in mlada pianistka Sara Rustija so igrali odlično, za uho nadvse prijetno. Med navdušenim občinstvom so zvenele same prefinjene umetnine skladateljev Sattnerja, Seghizzija, Leharja, Mozarta, Schuberta, Rahmaninova, Dvoržaka, Vodopivca in Straussa in ni ga bilo, ki bi slabe volje pričakal gostiteljiči-no sklepno povabilo na vrt, na zabavo. Vino, je rekla, bo italijan- sko, teklo bo v potokih, dobrote bodo z vseh koncev sveta, veselico, ki se bode zavlekla do poznih ur, pa bo polepšal zabavljaški orkester File na žaru. I n res je bila veselica: družabna, sproščena, prijazna ...Jedače toliko, da človeka stisne pri srcu. V intimnem soju sveč ter ob blagodejnih zvokih "žareče" godbe se večkrat pregreši in se tolaži, da take dobrote pač ne morejo škodovati. Vino steče, hvala Bogu, po grlu samo, izvrstni in žlahtni pridelki marljivih vinogradnikov iz Krmina in Števerja-na pa razvežejo tudi jezike, da se družba prav kmalu veselo razgo-varja o vsem mogočem. Predvsem pa je bratsko razpoložena. Slišijo se različni jeziki; nemščine sicer skorajda ni več zaznati (novi so angleški glasovi), slovenščina in italijanščina pa se prepletata v vzorni enakopravnosti. Prijateljstvo je brezmejno. Je to čas, ki so ga sanjali predniki? Je to svetloba, ki je svetila na koncu temačnega stoletja in jih je navdajala z upanjem? Mogoče. O-koliščine nam narekujejo previdnost, toda veselica, glasbeno-gledališka prireditev ob 100-let-nici prve slovenske glasbene šole na Goriškem, je bila zagotovo blizu tem idealom. Zapomnimo si: bil je 30. maj, družina grofov Lantieri-Levetzovv je prijazno gostila prijatelje umetnosti, omikane ljudi sožitja in visoke kulture, svet je bil za trenutek lep, rožnat, mehak in spravljiv. Večera se je udeležil tudi goriški prefekt dr. Andreana. IZ POLPRETEKLE ZGODOVINE GORIŠKA POKRAJINSKA UPRAVA IN SLOVENCI PO LETU 1951 (7) REMO DEVETAK Enajste volitve so bile 27. aprila 1997. Tokrat ni več zaslediti dotedanjih imen strank, kot npr. KD, PSI, PRI, PSDI. KPI je že nastopila z imenom DSL na zadnjih volitvah leta 1993. Nastopili so trije predsedniški kandidati in sedem list: Severna liga z dosedanjo predsednico Monico Marcolini: Koalicija zavezništva Oljke, ki povezuje kar osem strank in gibanj (DSL - LS - Zeleni - SSk -Sl - PPI - Cittadini per 1'lsonti-no in krščanski socialisti) na čelu Giorgio Brandolin. Na čelu štirih list Kartela svoboščin Antonio Devetag: Forza Italia, AN, CCD in CDV. Zanimiva u-gotovite, da je kar osem kandidatov slovenske narodnosti nastopilo na šestih listah. Kar pet Slovencev je kandidiralo v okrožju, ki zajema občine Doberdob, Sovodnje in Zagraj: David Grinovero (Oljka), Damjan Primožič (SKP), Boris Gombač (SL), Stano Rogelja (Fl) in Ales-sio Lojk (AN), kajti v tem okrožju je najbolj zanesljiva izvolitev. Izidi volitev prvega kroga so pokazali prednost predsedniškemu kandidatu Oljke Bra-nodolinu. Prejel je 35.012 glasov, predsedniškemu kandidatu Kartela svoboščin Devetagu so volivci zaupali 30.923 glasov, kandidatinja Severne liga je prejela 12.107 glasov. V drugem krogu dne 11. maja Severna liga ni uradno podprla Brandolina in ne De-vetaga. Predsednika kandidata sta prejela 42.054 oz. 32.36, volilna udeležba je bila za 10% nižja od prvega. Kar je veljalo tudi za Slovence občine, velja pa zabeležiti, da so se vseeno glasovi za Brandolina občuteno povečali, verjetno na račun Severne lige, za Devetaga pa znižali. Slovenskemu predstavniku je uspelo izvoliti dva svetovalca, na listi koalicije Oljka SSk je David Grinovero in Damjan Primožič na listi SKP. Na zadnjih dvanajstih volitvah 10. junija se je za mesto predsednika potegovalo šest kandidatov in z njimi povezanih deset list. Že naprej se je vedelo, da se bo spopad za upravo goriške pokrajine odigral med koalicijama leve sredine in pola svoboščin oz. desne sredine; Giorgia Brandolina, sta podprli enotna lista Oljke in lista SKP. Desni sredini je načeloval bivši socialist Gianfranco Di Bert, ki so ga podpirale: Forza Italia, NZ, Severna liga in CCD-CDU. Ostale so bile Movimento sociale - Fiatoma tricolore, lista za gornje P1 spodnje Posočje, Italija vrednot in Evropska Demokracija-“—DALJE IN MEMORIAM ALFRED VETRIH JUBILEJNI KONCERT OB 50. OBLETNICI ZBORA F.B. SEDEJ POL STOLETJA PESMI ■ Prejšnji teden je po vsej Goriški odjeknila vest, da je umrl Alfred Vetrih. Pred 62 leti se je rodil kot četrti otrok v znani in številni Vetrihovi družini. Že v mladih letih seje začel ukvarjati z elektrotehniko in diplomiral na mestnem tehničnem zavodu. Kot diplomiran tehnik je nekaj let živel in deloval v Švici ter se izpopolnjeval v stroki velikih električnih motorjev. Povrnitvi v Gorico se je v družinskem podjetju začel ukvarjati s trgovino lesa na debelo, z uvozom in prodajo lesa za kurjavo in drugih lesnih izdelkov. Vodil je tudi prevozniško podjetje, ki je delovalo po apeninskem polotoku in v državah vzhodne Evrope. Bil je zelo poznan in spoštovan po vsej deželi Furlaniji-Julijski krajini in po bližnji Vipavski dolini. Po očetovi smrti je s svojim podjetjem nadaljeval očetov poklic in to delal do upokojitve. Nekaj časa je bil tudi član uprave pokrajinskega prevoznega podjetja (Apt). V svojem poklicu in tudi v domačih delih je bil posebno iznajdljiv in ustvarjalen. Z ženo Nedo je vzgojil tri hčerke: Barbaro, Andrejko in Martino. Živel je zanje in za vnukinje, ki so medtem prihajale na svet. Kot dobremu in skrbnemu očetu mu je bila družina nadvse draga. V svoji družini in tudi v širšem sorodstvu je zapustil veliko praznino. Pogreb je bil v soboto, 1. t.m., v goriški stolnici, ki je bila za to priložnost polna. Pokopali so ga na mestnem pokopališču. Pokojniku naj Gospod podeli svoj mir, svojcem pa tolažbo, saj bo spomin na dobrega nioža, očeta, brata in nonota ostal vedno živ v ljudeh, ki so ga imeli in ga še bodo imeli radi. ZAHVALA Ob težki izbugi našega moža, očeta, nonota in brata ALFREDA VETRIHA se iskreno zahvaljujemo vsem za izraze sočutja, pevcem, darovalcem cvetja in vsem, ki ste nam stali ob strani. Posebna zahvala naj gre stolniškemu župniku Ambrosiju, msgr. Žbogarju za tolažilne besede, p. Peliconu in nečaku p. Bertoliniju za poslovilne besede. Zena Neda, hčerki Barbara in Andrejka z družinama, hčerka Martina, sestre, bratje in sorodniki družin Vetrih, Bre-sciani, Bertolini in Graunar. MARJAN DRUFOVKA V nedeljo, 2. junija, se je ob 20. uri, zbralo v cerkvi sv. Florijana v Steverjanu precejšnje število domačinov in znancev. Vsem ljubiteljem preprostih, a vsebinsko polnih in nabitih motivov nabožne melodije seje predstavil domači mešani pevski zbor F. B. Sedej pod vodstvom Vladimirja Čadeža in ob orgelski spremljavi Valentine Pavio. Petdesetletno neprekinjeno delovanje zbora pomeni za celotno števerjansko skupnost veliko. Pol stoletja je res dolga doba, v kateri se da zgraditi res kaj solidnega in organiziranega. Dovolj, da pomislimo prav na sam mešani zbor, ki je v svojem dolgoletnem obstoju dosegel marsikaj dobrega. Danes šteje v svojih vrstah veliko mladih obrazov; pri zboru aktivno ter angažirano sodeluje prav eden izmed pobudnikov, temeljni kamen pevskega zagona te vasice v takojšnjih povojnih letih. To je Herman Srebrnič, ki nosi v sebi neizmerno ljubezen do pesmi in jo na vse načine skuša posredovati mladim. Prijateljstvo in glasbena navdušenost sta pripomogla, da se je 1.1949 začel ukvarjati z vodstvom števerjanskega cerkvenega pevskega zbora. Odlikovali sta ga potrpežljivost in vztrajnost, predvsem pa globoko krščansko prepričanje. Pevske vaje so mu bile vedno poslanstvo in vir izrednega veselja. Vsi Steverjanci so mu hvaležni za nesebično požrtvovalnost. Njegova velika zasluga je, da je v vasi zbiral mladino in jo navdu- <5 I OTO BUMBACA ševal za cerkveno petje. Bilje prvi organist po vojni, ki je poleg cerkvenega začel učiti tudi narodno petje. Že leta 1952 je Herman skupaj s pevci postavil oder v Borovcih in tako je zbor nastopil s prvim samostojnim koncertom, v naslednjih letih seje sko-ro vsaka sezona končala s koncertom nabožnih, ljudskih in narodnih pesmi. Od tedaj je že minilo precej časa. In prav pesem, nabožni motivi, pretok starejših moči v mlajše, so želeli biti povezovalna nitka celotnega večera. Ti pojmi razkrivajo bistven pomen in z enim skupnim členom si želijo združiti vseh 50 let obstoja zbora. Petje se je v Šte-verjanu, kot tudi drugod, pričelo in ohranjalo svojo vrlino prav ob nedeljskih obredih na koru. Program pesmi je zaobjel celotno cerkveno leto. Pevci so najprej izvedli Brucknerjevo Mašo v C duru, kjer je solistični del zapel Nikolaj Pintar, sledile so adventna, božične, postne, velikonočne in Marijine. Zbor je svojo sliko zaključil z Mavčevo Mati moja venec pletem na besedilo Elizabete Kremžar, kjer se je solistično izkazal Vladimir Čadež. Večer je povezoval gledališki igralec PDG-ja Sergej Ferrari, ki je podal pridige Janeza Sveto-kriškega. Predsednik društva Mihael Corsi je orisal večplastno delovanje zbora in dolgo prehojeno pot. Zahvalil seje vsem pevcem, zborovodjem in tistim, ki so na katerikoli način pripomogli k rasti zbora. Posebno priznanje je izročil Hermanu Srebrniču, kateremu gre iskrena zahvala za ves vloženi trud in veliko opravljeno delo. V imenu ZCPZ je ob jubileju voščila Franka Žgavec, za ZSKP je Damjan Paulin, nekaj toplih besed je izrazil šte-verjanski župan Hadrijan Corsi. V voščilo polstoletni vztrajnosti širitve pevske dobrine naj bo zboru in pevcem prav petje samo tista pogonska sila, ki naj jim da vedno novega zagona in naj jim odpira vrata v prihodnost. PREDSTAVITEV TRŽAŠKE KNJIGE IN POGOVOROV SRCA ŽLAHTNA PRIČEVANJA NAŠIH BESEDNIH UMETNIKOV IVA KORSIC V mali dvorani Kulturnega doma v Gorici je bila v sredo, 30. maja, v sodelovanju Zveze slovenskih kulturnih društev Gorica in Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm predstavitev dveh novih publikacij, Tržaške knjige, ki je izšla lansko jesen pri Slovenski matici v Ljubljani kot tretja v nizu literarnih mestnih čitank, po Ljubljanski in Mariborski knjigi, in Pogovori srca, ki jo je založilo Slavistično društvo v Novi Gorici. Prvo je uredila prof. Marija Pirjevec, drugo pa prof. Marija Mercina. Večer so sooblikovale urednici publikacij ter profesorice Lojzka Bratuž, Jasna Merku in Marija Češčut. Po uvodnem pozdravu Igorja Komela je besedo povzela prof. Lojzka Bratuž. Pojasnila je, da bo Slavistično društvo v sodelovanju z enim izmed naših domov ali društev poskrbelo za predstavitve slovenističnih knjižnih novosti, tudi dveh hkrati, če bo med njima primerna vez. Tokrat so se domenili za omenjeni knjigi, ker v prozi in poeziji predstavljata našo preteklost in sedanjost. V obeh izstopajo življenjske usode primorskih ljudi v najtemnejših obdobjih naše zgodovine in idealno združujeta tržaški in goriški prostor. V klenih besedah je prof. Bratuž predstavila Tržaško knjigo, ki ima podnaslov Pesmi, FOTO BMMHACA zgodbe in pričevanja. Knjiga je bogat in pretehtan izbor poezije in proze s tržaško tematiko. V antologiji je na desetine imen zelo znanih in manj znanih avtorjev. Vsak izmed njih soustvarja podobo slovenskega Trsta od davnih časov do danes. Zaradi svojega antološkega značaja bi knji-| ga morala romati v višje šole -tudi tiste v Sloveniji, kjer širša javnost še zmeraj premalo ve o naši stvarnosti - kot obvezno branje, tudi zaradi izčrpne spremne študije prof. Pirjevčeve. Žal je ta predlog prof. Bratuže-ve ostal nedorečen, saj na predstavitvi ni bilo šolnikov in tudi dijakov ne, niti maturantov, ki bi se morali zanimati za takšne literarne pobude. O slikah naših likovnikov, ki dopolnjujejo in bogatijo besedila Tržaške knjige, je spregovorila Jasna Merku, ki je odbrala njihova dela, pa tudi fotografije Marija Magajne. Zbornik Pogovori srca, ki je izšel ob 90-letnici rojstva Ljubke Šorli (o njem je NG že poročal v zvezi z novogoriško predstavitvijo), je predstavila prof. Marija Mercina, ki je podrobneje opisala zamisel in nastajanje knjige, iz katere seva plemenita in občutljiva duša Ljubke Šorli. Mercinova je poudarila, da je pesnica dokazala, kako je mogoče iz surovega, preizkušenega življenja izoblikovati lepoto. Dejala je, da je bilo zaradi dobrih sodelavcev izjemno lepo oblikovati zbornik, ki poleg prispevkov s simpozija, posvečenega pesničinemu življenjskemu jubileju, vsebuje prepis radijskih pogovorov, ki jih je I. 1975 s Šorlijevo imela prof. Marija Češčut na radijskih valovih tržaškega radia. Le-ti so edini avtobiografski zapis tenkočutne pesnice, ki je znala biti kljub kruti usodi tudi živahno duhovita, kot je dejala v svojem čustvenem posegu prof. Marija Češčut. Češčutova je tudi podčrtala njeno neomajno zaupanje v Boga, veličino njenega vseodpuščajo-čega srca, veliko ljubezen do slovenskega naroda, do ožje domovine in do prerano umrlega moža, kateremu je posvetila svoje najbolj občutene stihe. OBVESTILI V PETEK, 7. t.m., bo ob 19. uri v Kulturnem domu v Sovo-dnjah nenavadna prireditev. Petnajst mamic in očkov otrok, ki obiskujejo sovodenjski vrtec, bo oblikovalo samostojno in z otroki pravljično predstavo Malčki in gosenica v mentorski režiji Vesne Tomšič. Toplo vabljeni vsi, ki imate radi otroke in seveda raznoliko gledališko ustvarjanje! SZSO-GORICA vabi člane, naj se v soboto, 8. t.m., udeležijo srečanja ob koncu skavtskega leta. V sklopu praznovanj ob 40-letnici KC Bratuž-Kato-liškega doma bo dejavnost potekala pri skavtskem sedežu v Gorici z začetkom ob 15.30. Zbrali se bomo, da praznično obeležimo ta dan ter se z mašo ob 18.30 priporočimo Bogu, da bi poletni tabori lepo uspeli. K sveti daritvi so vabljeni tudi starši in prijatelji. OKRET SRAKA vabi na celovečerni koncert Pesem lepa v naši sredi v Dom Andreja Budala v Štandrežu v soboto, 8. t.m., ob 21. uri. KD DANICA vabi na zborovsko srečanje treh dežel, ki bo v ŠKC Danica na Vrhu v nedeljo, 9. junija, ob 18. uri. Program: MoPZ Trta in skupina Faltej Hartman (Koroška), dekliška skupina Trenutek-Ribnica in MePZ Stanko Premrl-Podnanos (Slovenija), MoPZ Matajur (Benečija) in Coro alpino Cima Vezzena (Tridentinsko). Večer se bo končal s plesom ob glasbi muzikanta Štefana. Vabljeni! ACM-G0RICA vabi k maši za cerkveno edinost v ponedeljek, 10. junija ob 16.30 v Zavodu svete Družine. DIDAKTIČNO RAVNATELJI CO ul. Brolo v Gorici vabi športna društva in kulturne ustanove, da predstavijo do 15. junija t.l. ponudbe in programe, ki jih bodo učitelji vključili v šolske vzgojno-izobraževalne načrte. OD 18. DO 25. avgusta 2002 bodo na gradu Dobrovo v Goriških Brdih dnevi Violončelo in glasba. Poletna šola, posvečena violončelu ob violini in fagotu, je namenjena otrokom, mladim in vsem ljubiteljem klasične glasbe. Tečaj vodijo mladi uveljavljeni glasbeniki. Na sporedu bo poleg individualnih lekcij, komorne glasbe, koncertov, srečanj s priznanimi umetniki poskrbljeno tudi za razvedrilo. Za informacije kliči: (00386) 041 413507, cellomusica@email.si | (Staša Peršolja). OD 10. junija do 30. avgusta stopi v veljavo poletni urnik goriškega sedeža SSO. Urad bo odprt od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure. Šedež bo zaprt od 12. do 16. avgusta. DAROVI ZA PD Štandrež: Irena Beltram 55,00 E. ZA CERKEV v Rupi: N.N. 20,00 evrov. ZA CERKEV v Gabrjah: N.N. Trst v spomin na sestri in svaka 30,00; Francesco ob prvem sv. obhajilu sina Mattea 100,00; Otilija ob prvem sv. obhajilu vnuka Mattea 50,00 E. Nicole sta se pridružili sestrici Carolina in Francesca. Z družino se veseli mladinski pevski zbor Vrh sv. Mihaela. Zaradi preobilice gradiva bomo nekatere prispevke objavili prihodnji teden. Prosimo za razumevanje. Ured. GLASBENA MATICA GORICA vabi na