Pouk v nemščini na slo- venskih ljubljanskiU ljud- skih šolah. (Poročilo šol. voditelja J. Ditnnika pri lok. konferenci na I. m. šoli.) C. kr. okrajni šolski nadzornik A. Maier je podal c. kr. mestnemu šolskemiu svetu uradno predlogo, v kateri želi, da bi se s prihodnjim šolskim letomi na vseh javnih rnestnih Ijudskih šolah prioelo s poukom v iiernščini že v 2. razredu. V 6., 7. in 8. razredu Ijudske in pa v meščanski šoli naj bi se vrhutega poučevala zemljepis in zgodovina v nemškem poučnem jeziku. Vprašanje je ostalo odprto in do meri-  tornega sklepanja še ni prišlo.  Da se ta zadeva v vsakem oziru na- tanko pojasni in razbistri, so se šolska vod- stva pozvala, naj potrebno ukrenejo, da se k temu vprašanju izrazijo tudi učiteljski zbori posameznih šol v domači konferenci in tozadevno mnenje predlože c. kr. m. š. svetu. *-v Na I. mestni deški šestrazrednici je poročal o tem predmetu šolski vodja J. Dimnik dne 20. t. m. takole: Ambros, Grabolle in drugi novejši metodiki in izkuš-eni šolniki povdarjajo: »Die zvveite Klasse ist eine Leseklasse.« ln prav imajo; zakaj izkušnja nas uči, da se otroci dandanes v drugem razredu ne priuče glasovno-pravilnemu čitanju in sicer zaradi tega ne, ker učitelju primanjkuje časa za vajo v čitanju. Vsekako bi se moral učni načrt tako preurediti, da bi imel učitelj več časa za pouk materinega jezika, ki je prva podstava in glavni predpogoj za vspesni pouk vseh drugih predmetov. Sredstvo v dosego učnega smotra vseh predmetov je pa, če znajo učenci najpoprej glasovno-pravilno čitati in paziti na ločila in na dobro naglašanje, kakor zahteva učni načrt iz leta 1884. Z ozirom na ta dejstva in pa tudi z ozirom na to, da ljudska šola ni učilnica za tuje jezike in ne pripravljalnica za srednje šole, sem odločno zoper to, da bi se že v drugem razredu pričelo s poukom v nemščini. To bi bilo na škodo materinemu jeziku otrok in pa na škodo ostalih predmetov, katerih znanje je otroku neobhodno potrebno za življenje. Nemškemu jeziku je — vzemimo za zgled petrazrednice — določenih y 3., 4. in 5. razredu 17 ur na teden, in sicer na škodo materinega jezika, ki m,u je določenih v 3., 4. in 5. razredu samo 11 ur! Nemščina se poučuje na naših petrazrednicah v 3. razredu po 7 ur na teden, slovenščina pa po 4 ure; v 4. razredu nemščina po 5 ur, in slovenščina pa po 4 ure na teden; v 5 razredu nemščina po 5 ur in slovenščina pa samo po 3 ure na teden! Razvidno j,e iz tega, da daje naš učni načrt nemščini veliko prednost pred slovenskim jezikom. Posledica temu je, da se učenci ne morejo naučiti zadostno materinega jezika, ki mora biti podstava vsemu šolskemu pouku in tudi pouku v nemščini! Da bi pa dobili učenci boljšo podstavo v materinem jeziku že v nižjih razredih, naj se v 3. raznedu pouk v nemščini skrči za dve uri in razširi pouk v slovenščini za 2 uri. Pouku v nemščini bi se pa izdatno pomagalo, če bi imeli za ta predmet bolj praktične knjige, kakor jih imamo pa dandanes, ki so bolj pripravne za otroke nemške narodnosti, kakor pa za naše otroke. Na Štajerskem se začne pouk v nemščini sicer že v 2. razredu, zato imajo pa v 3., 4. in 5 razredu določenih manj ur za n,emščino, kakor pa pri nas. Tamkaj se poučuje nemščina v 2. razredu po 3 ure na teden; v 3. razredu po 4 ure (pri nas po 7 ur!); v 4. razredu na Štajerskem po 4 ure (pri nas po 5 ur) in v 5. razredu na Stajerskem po 4 ure, pri nas pa po 5 ur. Vrhutega je določena v vsak-emi razredu na Štajerskem po ena ura na teden za nemško lepopisje, kar se pa tudi pri nas godi. Ž ozirom na to, kar sem povedal, predlagam: 1. Učiteljski zbor I. m. šole je zoper to, da bi se uvedel pouk v nemščini že v 2. razredu. (Sprejeto soglasno.) 2. Da bi dobili otroci že v nižjih razredih boljšo podlago v materinem jeziku, naj se razširi v 3. razredu pouk v slovenščini za 2 uri in skrči pouk v nemščini za 2 uri. (Sprejeto soglasno.) 3. Skliče naj se enketa obstbječa iz izkušenih šolnikov, ki naj sestavi za slovenske otroke praktične šolske knjige za pouk v nemščini. (Sprejeto soglasno.) 4. Visoki c. kr. deželni šolski svet se naprosi, da izposluje na višjem mestu ustanovitev c. kr. pripravljalnih razredov za srednje šole na vseh ljubljanskih slovenskih deških šolah. (Sprejeto soglasno.) Razpis c. kr. m. š. sveta priporoča tudi, da bi se poučevala zeraljepis in zgodovina v 6., 7. in 8. razredu ljudske šole in pa v meščanski šoli v nemškem poučnem jeziku. Jan Amos Komensky in ž njim vsi pedagogi povdarjajo, da je uspešen pouk inogoč edinole na podstavi materinega jezika. Kako bo otrok poznal domovje, domačo deželo in domovino, če se mu bo opisovala v tujem nerazumljiv,em jeziku?! Privadil se bo pač blebetati par tujih besedi, ti2 bo se mu pa vcepila s tujim jezikom Ijubezen do domovja, domače dežele in domovine. Narodne pravljice, ki so podlaga zemljepisnemu in zgodovinskemu pouku in zgodovinske pripovedke, ki ustvarjajo in utrjujejo značaje, dosežejo svoj namen pri otroku edinole, če se mu pripovedujejo v tistem jeziku, ki je v njem pripovedovala njegova mati prv,e pravljice in pripovedke. Krasoto domače grude bo znal otrok le tedaj ceniti, če se mu opisuje v milem in ljubem materinem1 jeziku. Zgodovina je pa še posebej predmet, ki izredno vzgojevalno vpliva na učenca, ker mu zbuja razum, blaži njegovo srce, utrjuje zinačaj, vzgaja nravstvenost, zbuja patrijotiški čut in ijubezen do domovine. Tega pa nikakor ni mogoče doseči, če bi se tako važna predm-eta, kakor sta zemL ljepis in zgodovina, predavala v tujem jeziku. Iz teh razlogov je tudi »Društvo slovenskih profesorjev« na zadnjem občnem zboru sklenilo, delovati na to, da se bo zgodovina tudi v srednjih šolah poučevala v slovenskem jeziku. Zato pa: roko na srce in pomislite, če je mogoče, da bi se ta dva tako važna predmeta, ki v njih tiči toliko vzgojevalne moči in vpliva, vcepljala slovenski mladhii v nemškem jeziku. To se ne sme zgoditi! To bi bil moraličen umor slovenskih otrok! Če bi se pa uvedel na slovenskih šolah nemški jezik že v 2. razredu in če bi se po- učevala z-emljepis in zgodovina v višjih tre!i razredih osemrazrednic in pa v meščanski šoli v nemškem učnem jeziku, bi se moral potemtakem tudi na nemških šolah uvesti slovenski jczik že v 2. razredu in tudi zemljepis in zgodovina bi se morala v zadnjiih treh razredih nemških >osemrazrednic in v nemških meščanskih šolah poučevati v slovenskem jeziku, zakaj deželni jezik je vendar važnejši, kakor pa drugi deželni jezik. Mislim pa, da bi se Nemci tetnu odločno uprli, in prav bi imeli; zakaj tudi za otroke nemške narodnosti bi bila taka odredba moraličen umor in sicer iz razlogov, ki sem jih navedel pri otrocih slovenske narodnosti. Pri zemljepisnem in zgodovinskem pouku moramo gojiti tudi avstrijsko domoznanstvo. To nam ukazuje poleg šolskih zakonov tudi normale c. kr. deželnega predsedstva z dne 20. julija 1890. 1. štev. 2061 (c. kr. tn. š. sv. z dne 9. sept. 1890, štev. 393). Ta normale so povzročila vojaška oblastva, ki zahtevajo, da morajo biti učenci Ijudskih šol, ki se zglašajo za sprejem v c. in kr. vojaške šole, poučeni o najvažnejših momentih zgodovine naše države in presvetle vladarske rodovine. Ta normale ukazuje, da mora učitelj pri zemljepisnem in zgodovinskem pouku v višjih razredih obračati vso pažnjo na to, da se v teh dveh predmetih doseže učni smoter, kakor ga določa učni črtež in pa šolski in učni red. »Vsa predpisana tvarina pravi omenjeni normale dalje — se nahaja v naših berilih, a učiteljeva dolžnost je, da jo popolni in zanimivo stori z lepim, jasnim, nazornim in giadko tekočim pripovedovaniem, da iz svojih učencev odgoji zavedne državljane, ki bodo iz vsega srca ljubili lepo svojo domovino in preblagega nje vladarja.« Lepo, jasno, nazorno iti gladko tekoče pripovedovanje je pa najlaglje mogoče v materinem, jeziku in u.oenci bodo dosegli učni smoter edinole, če se jim bo predavala učna snov v materinem jeziku. Tudi normale c. kr. ministrstva za nauk in bogočastje z dne 24. junija 1912, štev. 28099 (razpis c. kr. d. š. sv. z dne 22. julija 1912, štev. 4880), glaseč se: »Beachtung des Marinewesens beim Unterricht an den niederen und mittleren Schuien« stoji na stališču, da se doseže zaželjeni smoter edinole na podstavi materinega jezika. Med drugim pravi ta normale: »In erster Linie gibt der Unterricht in verschiedenen Fachern AnlaB, ungezwungen tiber das Marinew.esen zu sprechen z. B. beiin Unterricht in der Muttersprache durch Darbietung und Erklarung geeigneter Lesestiicke; beimi Geschichtsunterrichte, bei der Schilderung von Entdeckungsfahrten, bei verschiedenen Kapiteln der Geographie, beim, Unterrichte in der Biirgerkunde« itd. Torej Ie na podstavi materinega jezika se doseže pri zemljepisnem in zgodovinskem pouku zaželjeni učni smoter; zato stojim odločno na stališču, da se morata zemljepisj€ in zgodovina tudi v višjih razredih poučevati v slovenskih šolah slovensko, v nemških šolah pa nemško. Povdarjam še enkrat, da ljudska šola ni učilnica tujih jezikov in ne pripravnica za srednje šole, ampak učilnica za življenje. Za življenje si pa prisvoji učenec podane mu nauke edinole, če so se mu predavali v njega materinem jeziku. Zato se moj 5. predlog glasi: »V 6., 7. in 8. razredu ljudske šole in pa v meščanski šoli naj se poučujeta zemljepis in zgodovina na slovenskih šolah v slovenskem, na nemških šolah pa v nemškem poučnem jeziku.« (Sprejeto soglasno.) Učitelj J. Režek stavi dodatni predlog, ki se glasi: »To poroeilo s predlogi vrcd naj se postavi na dnevni red prihodnje okrajne učiteljske konference.« (Sprejeto soglasno.)