Zapiski, ocene in poročila
RAZISKOVALEC SLOVENSKEGA LJUDSKEGA GLEDALIŠČA, ŠEG IN MASK
Proti koncu aprila bo dopolnil sedemdeseto leto Niko Kuret, znanstveni svetnik Inštituta za slovensko narodopisje SAZU. Po svoji poklicni usmerjenosti sicer ni slavist, vendar se njegova znanstvena in publicistična dejavnost pogostokrat tesno dotika slovenistične problematike. Predvsem velja
to za starejša obdobja slovenske dramatike in gledališča, kjer je danes naš prvi strokovnjak. To problematiko obravnava sicer z etnoloških aspektov, vendar slovenska literarna zgodovina ne more mimo njegovih dognanj. Zato smo tudi dolžni, da ob jubileju posvetimo predvsem tej nje-
230
govi znanstveni dejavnosti nekaj vrstic v našem strokovnem glasilu.
Najprej nekaj glavnih podatkov iz biografije in strokovne rasti. Rodil se je 24. aprila 1906 v Trstu v družini poštenega uradnika. Gimnazijo je obiskoval v Celju, kamor se je s starši preselil ob koncu prve svetovne vojne (maturiral 1926). Na filozofski fakulteti ljubljanske univerze je nato študiral francoski jezik in književnost (A), primerjalno književnost (B) in srbohrvaško književnost (C) in te študije zaključil z diplomskim izpitom 24. junija 1930. Ob opravljanju službe založniškega tajnika in potem srednješolskega profesorja ter ob bogati kulturno prosvetni in publicistički dejavnosti je študiral sloveni-stiko (1932—1934), opravil dodatna diplomska izpita iz italijanščine (1941) in iz etnologije (1946) in končno še eno leto študiral antropologijo (1946/47). Bil je med inici-atorji za ustanovitev slovenskega narodopisnega inštituta in je po ustanovitvi Komisije za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (1947) postal njen honorarni strokovni sodelavec. V enakem razmerju je sprva ostal do njenega razvojnega naslednika. Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU (od 1951), v letu 1954 pa je postal tu redni strokovni sodelavec. Na slovenski akademiji je leta 1956 tudi obranil doktorsko disertacijo Slovenske pastirske in zibalne kolede ter napredoval v višjega znanstvenega sodelavca in z letom 1963 v znanstvenega svetnika. Ves čas rednega dela v Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU vodi Sekcijo za ljudske šege in igre, bil pa je dolgo časa tudi tajnik inštituta. Uredil je prva dva zvezka inštitutskega zbornika Traditiones (1972, 1973).
V mnogostranski javni dejavnosti Nika Kureta zavzema organizacijsko delovanje v prenavljanju ljudskega gledališča na tradicionalnih temeljih in z njim povezano preučevanje starejših obdobij gledališke zgodovine nedvomno osrednje mesto. Ze v začetku svojih visokošolskih študij je izdal dva prevoda Molierovih komedij za potrebe amaterskih odrov, Scapinove zvijače (1926) in Skopuh (1927), ki jima je v na-slednih letih dodal še vrsto prevodov in priredb, med drugim dramatizacijo Jurčičevega Jurija Kozjaka (1936). Posebno pozornost pa zaslužijo njegove priredbe tekstov škofjeloškega pasijona (Slovenski pasijon, 1934) in Drabosnjakovih verskih ljudskih iger (Igra o izgubljenem sinu, 1934; Božična igra, 1935; Igra o Kristusovem trpljenju.
1937). Izdal je tudi knjižico svojih pogledov na katoliško ljudsko gledališče Pravi ljudski oder. Smernice našemu igranju (Kranj 1934). Hkrati s tem, predvsem v praktično amatersko gledališče usmerjenim publicističnim delovanjem pa je začel Ku-ret že pred vojno z znanstveno utemeljenimi zgodovinskimi študijami, med katerimi velja posebej omeniti prikaz O nastanku in razvoju velikonočnih iger (Cas 1937/38, str. 239^246). Sistematično pa se je zgodovinskim in teoretičnim študijam na tem področju posvetil po drugi svetovni vojni, zlasti odkar deluje na narodopisnem inštitutu akademije. Tako so nastale tematsko zaključene razprave Trikraljevske igre in kolede na Slovenskem (SE 1951, str. 240—275), disertacija o božičnih pasto-ralah slovenskega baroka (žal še vedno neobjavljena). Ljubljanska igra o paradižu in njen evropski okvir (Razprave II. razr. SAZU 4, Lj. 1958, str. 203—253), Mekinjska božična zibelka (ZUZ 1959, Laureae F. Stele septuagenario oblatae, str. 531—541), Drabosnjakov (?) rokopis »Izgubljenega sina« (Narodno stvaralaštvo — Folklor 1965, str. 1240—1245), Suster Andrej p. d. (Zvrh-nji) Drabosnjak (SBL III, 11. zv., Lj. 1971, str. 726—728). Posebnega pomena pa je bibliografska in teoretična razprava Ljudsko gledališče pri Slovencih (SE 1958, str. 11—48). V njej je opredelil izhodišča za etnografsko preučevanje ljudskega verskega gledališča, s katerim se je že pred njim načrtno ukvarjal France Kotnik, predmet zadevne raziskave pa pomembno razširil na sočasno posvetno ljudsko gledališče oz. na »burkasto igrsko dediščino« in na »pred-krščansko-obredno dediščino«, kakršna se je ohranila pri različnih letnih, življenjskih, delovnih in drugih ljudskih običajih. Tako razširjeno delovno območje raziskovanja najstarejšega slovenskega gledališča je Kureta po eni strani vodilo k monografskim obravnavam posameznih zadevnih fenomenov, npr. igre o divjem možu pri Slovencih (Ein Wildemann-Spiel in Slowenien; Alpes orientales I, Dela II. razr. SAZU 12, Lj. 1959, Str. 127—134), načrtneje pa v preučevanje letnih ljudskih običajev in pojava mask pri Slovencih.
Zanimanje za slovenske ljudske običaje se je pri Kuretu pokazalo že zgodaj, najprej pa našlo izraz v poljudnih člankih za Mladiko (Naše jaslice, 1935; Običaji in vraže za prosinec, 1939) in knjižici »Delajmo jaslice!« Pomen in postavljanje jaslic (Lj. 1941). Študije slovenskih ljudskih šeg pa je razširil, poglobil in načrtno usmeril kot sodelavec narodopisnega inštituta, ko je
231
razpolagal z bogatim anketnim gradivom z vsega slovenskega etničnega ozemlja in s sistematičnimi izpisi starejše literature. Tako so nastale tematsko uravnane razprave in študije »Babo žagajo«, Slovenske oblike pozabljenega obredja in njegove evropske paralele (SE 1960, str. 115—144), o velikonočnih kresovih / luochi di Pasqua presso gU Sloveni (Ce fastu 1961, str. 72—79), o božičnem mladem žitu Die Ado-nisgaillein Sloweniens (Alpes Orientales II, Gradec 1961, str. 49—62), o božičnem čoku Der Weihnachtsblock bei den Slowenen (Alpes orientales III, Bazel 1961, Str. 153—163), »Erster« und »letzter« in den Frühlingsbräuchen der Slowenen (Letopis Instituta za serbski lubdospyt, vrsta C, št. 11/12, Budysin 1968, str. 130—138), o obhodih in bajeslovnem liku Pehtre babe in Torke Die Mittwinterirau der Slowenen (Alpes orientales V, Dela II. razr. SAZU 24, Lj. 1969, Str. 209—239), o ljudski veri slovenskega alpskega sveta Volksglaube und Brauchtum der slowenischen Bergwelt (Alpes orientales VI, München 1972, str. 59—68), o simboliki velikonočnih jedi Die Symbolik der Osterspeisen bei den Siov/e-nen  (Festschrift Matthias   Zender,   Bonn
1972, Str. 515—518), Obredni obhodi pri Slovencih (Traditiones I, Lj. 1972, str. 93—112). Celovit pregled slovenskih letnih običajev pa daje publikacija Praznično leto Slovencev, Starosvetne šege in navade od pomladi do zime (I, Pomlad, Celje 1965; II, Poletje, Celje 1967; Jesen, Celje 1970; IV, Zima, Celje 1970 /prav 1971/}. Posebno mesto v Kuretovem preučevanju ljudskih običajev pa zavzema monografija o tradicionalni igri iz Ziljske doline Ziljsko štehvanje in njegov evropski okvir (Dela II. razr. SAZU 16, Lj. 1963). V razpravi je pokazal, da pomeni igra prenos višjeslojne prireditve v kmečko okolje in da so jo najverjetneje prenesli ziljski vozniki iz Fur-lanije. Ker je poudaril izrazito slovensko adaptacijo obredja in polemiziral s sedanjim njegovim ponemčevanjem, je moral te misli ponovno braniti pred avstrijsko nacionalistično kritiko (Traditiones II, Lj.
1973, str. 229—232).
Raziskovanje različnih oblik mask pri Slovencih je potekalo vzporedno s preučevanjem šeg, saj je z njimi tesno povezano. Zato vsebujejo že navedene razprave mnogo gradiva s tega področja. Posebej pa se s posameznimi tipi mask ali s celovito pestrostjo šemskih običajev pri Slovencih ukvarjajo naslednje Kuretove razprave: Aus der Maskenwelt der Slowenen (Masken in Mitteleuropa,   Dunaj   1955,   str.
201—220), za katero je prejel mednarodno folkloristično »Pitrejevo nagrado« (Palermo 1955), Babji mlin. Prispevek k motiviki slovenskih panjskih končnic (SE 1955, str. 181—206), Harie/cin v Bohin/u? K šemskemu liku zaplatnika v Zgornji dolini (SE 1956, str. 237—252), Koranti na Ptujskem polju (Rad IV. kongresa folklorista Jugoslavije, Zgb. 1959, str. 63—70), Zimske in pustne maske na Gorenjskem (Rad VI. kongresa folklorista Jugoslavije, Lj. 1960, str. 37—40), O nosivcih slovenskih šemskih običajev (SE 1963/64, str. 167—178), Maschere e ma-scheramenti rituali degli Sloveni lungo il conline Iriulano-sloveno (Alpes orientales IV, Firenze 1966, str. 79—90), izpopolnjen prikaz slovenskih mask Masken der Slowenen (Schweizerisches Archiv für Volkskunde 1967, Str. 203—224), Maske v slovenski Istri (Rad XVII. kongresa folklorista Jugoslavije, Zgb. 1972, str. 41—45), Frauenbünde und maskierte Frauen (Festschrift Robert Wildhaber, Basel 1972, str. 334—346), Zwei Boviden-Masken aus Val-vasors Kupierstichsammlung (Dona ethno-logica, Beiträge zur vergleichenden Volkskunde, Leopold Kretzenbacher zum 60. Geburtstag, München 1972, str. 53—59). Te razprave so nastajale na bogatem anketnem gradivu s celotnega slovenskega etničnega ozemlja, ki ga je Kuret začel zbirati s posebnima vprašalnicama 1956 (pril. Glasniku SED), sistematično pa obogatil z načrtno akcijo v letih 1969—1974. Ob preučevanju posameznih tipov slovenskih mask in njihovem vzporejanju s tujim gradivom so se bogatili Kuretu teoretični pogledi, ki jih je v strnjeni obliki podal v razpravi K lenomenologlji maske (Traditiones II, Lj. 1973, str. 97—120).
V območje Kuretovih gledališko-etnograf-skih raziskav sodi tudi preučevanje lutkar-stva, ki ga je začel že pred vojno kot praktik. Iz teh izkušenj je napisal knjižici Pavliha, Knjiga o ročnih lutkah (Lj. 1942), in Carovni zaslon. Knjiga o senčnih lutkah. Pri načrtnem zbiranju etnografskega gradiva se je po vojni srečal tudi s tradicionalno obliko lutkarstva na Slovenskem, najprej v okolici Ptuja, pozneje pa je zbral še več domačega in primerjalnega gradiva, ki ga je uporabil v člankih Zanimiva oblika ljudskega lutkarstva na Slovenskem, Začasno poročilo (SE 1957, str. 113—124), Novo v »naši« tradicionalni lutki (SE 1962, str. 157—166), Tradicionalno lutkarstva Jugoslavije (Rad VII. kongresa folklorista Jugoslavije, Ohrid 1964, str. 457—461) in Zgodovina lutkarstva na Slovenskem (Lutka 1969 /oz. 1970/, str. 611).
232
Kuret se je vseskozi tudi sistematično ukvarjal z otroškimi in sploh družabnimi igrami. O predmetu je objavil že vrsto člankov v Mladiki 1937. Bogato zbirko takšnega gradiva vsebujejo tri knjige načrtno sestavljene publikacije Veselja dom, Igre in razvedrila v družini (Lj. 1942). Po vojni je napisal strokovni članek Igra »škarjice brusiti« na slovenskem ozemlju (SE 1955, str. 259—261) in monografsko študijo Igra in igrača v predšolski in šolski dobi (Mrb. 1959).
Posebno pozornost literarnega zgodovinarja zasluži še knjigotrška bibliografija Slovenska knjiga (Lj. 1939), ki ob vrzeli v slovenski biografiji za obdobje med obema svetovnima vojnama pomeni še vedno dragoceno pomagalo, in pa uvod in opombe k Salijevemu izboru slovenskih ljudskih pripovednih pesmi Peli so jih mati moja (Lj. 1943).
Mnogovrstna Kuretova javna dejavnost obsega razen navedenega še številna predavanja na domačih in tujih  strokovnih
zborovanjih, vrsto poljudnih člankov v različnem časopisju in koledarjih, strokovne in druge radijske oddaje, poročila o zborovanjih in kongresih, ocene strokovnih publikacij, delo za etnografski film, pri čemer je bil vedno posebno angažiran, redakcijsko delo itd. V svojem znanstvenem delu je zgledno sistematičen in izrazito teoretično ozaveščen; zadnje izkazujejo tudi številni posebni članki in razprave, npr. Naše narodopisje. Problematika in razvojni predlogi (CZN 1969, Bašev zbornik, str. 561—568). Na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture je tujim slovenistom posredoval v strnjeni obliki dognanja o Mimično-dramatskih oblikah v slovenskem ljudskem izročilu (1968) in o Letnih šegah na Slovenskem (1974). Za svoje temeljito etnografsko delo na področju slovenskega ljudskega gledališča ter njegovih evropskih virov in vzporednic je prejel ob svoji šestdesetletnici Herderjevo nagrado, ki mu jo je podelila dunajska univerza.
Jože Koruza
Filozofska fakulteta v Ljubljani
233