•/ Sodni kazenski postopnik kraljevine Jugoslavije. Sistematičen prikaz. Spisal dr. Metod Dolenc redni univerzitetni profesor. V Ljubljani 1932. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. Vse pravice pridržane. O *> v Zagrebu; za Srbijo «Kasacijsko sodišče* v Beogradu, za Vojvo¬ dino «Kasacijsko sodišče, oddelekBi v Novem Sadu; za Bosno « Vrhovno sodišče* v Sarajevu; za Črno goro «Veliko sodišče* v Podgorici). Razen teh pa so tudi okrožna sodišča hkratu sodišča višje stopnje, ker razsojajo o pritožbah zoper sodbe in odločbe njim podrejenih sreskih sodišč (prizivna sodišča). II. Razdelitev sodišč je hierarhična. Če si predstavljamo vso organizacijo sodišč kot piramido, stoji na vrhu «Kasacijsko sodišče*, nekoliko niže so «apelacijska sodišča*, še niže «okrožna sodišča*, najniže pa «sreska sodišča*. Kasacijsko sodišče naj bi bilo po k. p. le eno za vso državo, pri vsaki od nižjih stopenj sodišč se njih število pomnožuje. Pri tem je treba še omeniti, da je na sedežu vsakega okrožnega sodišča tudi posebno sresko sodišče. Navzlic hierarhični organizaciji sodišč je vsako sodišče v izvrševanju kazenskega pravosodstva samostojno. Koliko je vendarle nižje vrste sodišče izjemoma vezano na pravni na¬ zor višje instance, bomo videli pri nauku o pravnih sredstvih. Toda že tu je treba pripomniti, da je takšna vezanost predvidena samo za tisti pravni nazor, ki ga da nadrejeno sodišče pod¬ rejenemu v konkretnem primeru pritožbe; izven tega primera podrejeno sodišče ni več vezano na pravni nazor nadrejenega sodišča. III. Razlikujemo glede ustroja sodišč še posebej sodišča, ki razsojajo po sodnikih poedincih, in sodišča, ki razsojajo po zborih sodnikov (senatih, kolegijih). Po poedincu razsojajo sreska in deloma tudi okrožna sodišča, po senatih pa okrožna sodišča deloma kot sodišča prve stopnje, vseskozi pa kot sre- skim sodiščem nadrejena sodišča, t. j. ko razsojajo o pritožbah zoper sodbe ali odloke sreskih sodišč. Apelacijska in kasacijska sodišča razsojajo edinole v senatih. IV. Področje‘sodišča v celokupnem obsegu tvori njegovo pri¬ stojnost. Le-ta mora biti ustanovljena po zakonu, t. j. po k. p. Pojem pristojnosti torej definiramo, da je celokupnost pravic in dolžnosti, odločati ali razsojati v zakonitem obsegu. Ker pa gre ta obseg v dvoje smeri, zato je tudi pristojnost dvojna: stvarna, 'ki kaže na vrsto sodišča in se nanaša na kakovost kaznivega dejanja, in: krajevna, ki kaže na kraj, na katerem naj stvarno pristojno sodišče kazensko stvar reši. 67 Dočim se je nanašala stvarna pristojnost po prejšnjem a. k. pr. r. točno na trihotomijo* prejšnjega kazenskega zakonika tako, da so tvorila zločinstva (prej: hudodelstva) in prestopki (prej: pregreški) eno skupino, ki je spadala glede izrekanja sodb brez izjeme pred okrožna sodišča, je dandanes, ko sedajšnji kazenski zakonik nima trihotomije, ampak dihotomijo, nastala potreba drugačne razdelitve pristojnosti. Zločinstva spadajo vsa brez izjeme pred okrožna sodišča, a o njih sodi zbor (senat), če so storjena od starejših maloletnikov (od 18. do 21. leta starosti) ali polnoletnih oseb, a sodnik poedinec, če so storjena od mlajših maloletnikov (od 14. do 17. leta starosti). Prestopki spadajo, če so storjeni od starejših maloletnikov ali polnoletnih oseb in če zagrožena kazen presega 1 leto kazni na prostosti, pred sodnika poedinca okrožnega so¬ dišča, prestopki, ki pri njih kazen na prostosti ne pre¬ sega 1 leta in so storjeni od starejših maloletnikov ali polno¬ letnih oseb, takisto tudi vsi prestopki brez razlike na višino kazni, ki so jih storile mlajše maloletne osebe, pa pred sod¬ nika poedinca sreskega sodišča. Tako sodnih zborov (senatov) pri okrožnih sodiščih kakor tudi sodnikov poedincev i pri okrožnih i pri sreskih sodiščih pa je v nekaterih krajih treba več kot enega, da se more obvladati množina poslov v kazenskih stvareh. To, kateri enakovrstni senat ali sodnik poedinec in concreto dobi kazensko stvar v svoje pod¬ ročje, je vsako leto že ob njega začetku ustanovljeno in javno na sodni deski razglašeno, da se more vsakdo orientirati. Ključ za razdelbo opravil med več enakovrstnih senatov ali sodnikov po¬ edincev je lahko različen, včasih po okrajih, včasih po imenih obdolžencev itd. Pripombi: L) a) Dokler ne izide poseben zakon o prekrških, spadajo le-ti pred sreska sodišča Tgl. § 5., II., a)], b) Za prestopke po tiskovnem zakonu velja, da spadajo vsi pred okrožna kot tiskovna sodišča, c) Delikti, ki spadajo glede sojenja pred izredno* sodišče, t. j. državno sodišče za zaščito države, so v samem tem zakonu navedeni; preiskava se vrši lahko pri rednem sodišču. 2.) Po predpisih § 103. zak. o ured. red. sod. (ki so dobili obvezno moč že dne 25. januarja 1929.) se smatrajo dotlej, da se uredi eno kasacijsko sodišče za vso državo, spredaj pod I., odst. 2., navedena doslejšnja najvišja sodišča za oddelke «kasacijskega sodišča*, ki po¬ slujejo, dokler se ne izenačita postopnika — civilni pravdni in sodni kazenski — po doslejšnjih (prejšnjih) predpisih. 68 § 14. Področje sodišč. V izvajanjih o ustroju kazenskih sodišč v splošnem (§ 13.) smo govorili o najvažnejšem poslu sodišč: o izrekanju sodb. Naravno pa je, da so še drugi posli, ki jih morajo sodišča oprav¬ ljati. Saj ne pride v vsaki kazenski stvari do sodbe, n. pr. če se ugotovi, da ovajenec ni storilec ali da ni kazniv ali da je še pred obtožbo umrl, pobegnil, zblaznel in pod. Celokupni obseg norma¬ tivno sodiščem po njih vrsti dodeljenih nalog in opravil imenu¬ jemo njihovo področje. V naslednjem podajamo sistematičen, toda sumaričen pregled teh področij za poedine vrste sodišč. Stvarno področje tvori obenem stvarno pristojnost (kompetenco) poedine vrste sodišča. A. Sreska sodišča. Nj : hovo stvarno področje je: 1.) Ona poslujejo v vseh kazenskih procesih o kaznivih de¬ janjih, ki se kvalificirajo kot prestopki, a za katere je zagrožena v materialnopravnem zakonu kazen zapora ali strogega zapora do največ 1 leta ali pa denarna kazen do katerekoli višine; ali sta za¬ groženi obe kazni, druga poleg druge, ali ena sama kazen na pro¬ stosti ali denarna kazen, ni odločilno. Poslovanje zaradi takih prestopkov pa ni absolutna domena sreskih sodišč. Če gre samo za take prestopke, je pač stvarna pristojnost kakšnega drugega sodišča višje vrste izključena. Načelo koncentra¬ cije zahteva, da se prestopki označene lažje vrste skupno pre¬ iskujejo in sodijo, če je en storilec zagrešil več takih prestopkov ali če je več storilcev skupno zagrešilo takšen prestopek. Isto načelo pa zahteva, da se stvarna pristojnost sreskega sodišča umakne iz vzrokov smotrenosti stvarni pristojnosti sodišča višje vrste, ako zagreši en storilec poleg označenega prestopka še drug prestopek, ki se zbog višje zapretene kazni preiskuje in sodi pri sodišču višje vrste. V takih primerih govorimo, da učinkuje devolucijsko načelo, da se prevali pristojnost za manj težki delikt k pristojnosti za težji delikt; nikdar pa ne narobe. Kajti sodišče, ki je organizirano kot višje vrste sodišče, daje polno garancijo, da bo presojalo tudi delikte, ki spadajo pred sodišče nižje vrste, pravilno, dočim se to v nasprotnem primeru ne more predpostavljati (§ 9., št. 2., k. p.). 69 2. ) Ona poslujejo (§ 9., št. L, k. p.) — pod izvestnim pogojem! — za ves postopek o vseh prestopkih mlajših malo- letnikov (in to po posebnih predpisih §§ 433. do 454. k. p.). Omenjeni pogoj je, da določi minister pravde za posamezno sresko sodišče s posebno uredbo, da se pri njem ustanovi po¬ seben oddelek kot «sodišče za mlajše maloletnike» za okoliša tega sreskega sodišča in še najmanj enega sosednega sreskega sodišča ali pa za okoliše več takih sodišč (§ 435. k. p.; gl. tudi § 78., II.). [Devolucija nastopi pač tudi tukaj, vendar le takrat, kadar gre za primer, da je mlajši maloletnik storil poleg pre¬ stopka še zločinstvo — gl. niže B., a), št. 2.).] 3. ) Ona sodelujejo (§ 9., št. 3., k. p.) v p r i p r a v 1 j a 1 n e m po¬ stopku glede vseh deliktov, za katera je pristojno okrožno sodišče z edino izjemo postopka zoper mlajše maloletnike. To priprav¬ ljalno sodelovanje se mora gibati v okviru predpisov k.p., t. j.: vrše se poizvedbe (§ 95. k. p.) ali poedini preiskovalni čini (§ 99. k. p.). Izjema je v tem, da sreska sodišča na sedežu okrožnega sodišča samega s takimi poizvedbami ali preiskovalnimi čini nimajo posla, ker jih opravlja le-tam preiskovalni sodnik sam (§ 99., odst. 1., k. p.). 4. ) Ona izvršujejo še druge sodne naloge v kazenskih stvareh, katere so ali bodo ustanovljene po kateremkoli zakonu (§ 9., št. 4., k.p.). Glavna taka naloga je, da dajejo pravno pomoč, t. j. da na zaprosilo sodišča tujega okoliša izvrše tisti posel, ki ga hoče imeti proseče sodišče (§§ 3., 105. zak. o ured. red. sod.). Tudi na prošnje (rekvizicije) inostranskih sodišč morajo domača sodišča dajati pravno pomoč (§ 486. k. p.). Če se smatra zapro¬ šeno sodišče za nepristojno, odpravi zaprosilo (prošnjo, rekvizi- cijo) samo k pristojnemu sodišču ali oblastvu (§§ 3., 105. zak. o ured. red. sod.). Pripombe: 1.) S tem, da je odrejena kazen na prostosti do 1 leta kot meja pristojnosti sreskih sodišč, ni onemogočeno!, da izreče sresko sodišče v eni sami sodbi kazen na prostosti preko 1 leta. Po členu 2., št. 3., novel. kaz. zak. more sresko sodišče v pri¬ meru povratka (§ 76., odst. 2., k. z.) in v primeru realnega steka več prestopkov, ki spadajo v njegovo pristojnost (§ 62., odst. 2., k. z.), izreči kazen na prostosti nad 1 leto, vendar nikdar ne nad 5 let. 2.) Glede tistih prekrškov, ki spadajo po zakonu z dne 31. decem¬ bra 1929., Sl. N. št. 307./CXXXI., začasno Še v stvarno pristojnost sreskih sodišč, spredaj pod št. 1.) in 2.) omenjeni princip devolutiv- nosti ne velja. Ti prekrški se raziskujejo in sodijo po sreskih sodiščih 70 tudi tedaj, kadar je storilec prekrška izvršil poleg tega še kakšen težji delikt, ki ne spada pred sresko sodišče (§ 2. cit. zakona). 3.) Sresko sodišče upravlja starejšina sodišča. Vodi tudi nadzor¬ stvo nad sodnim osebjem. Poleg starejsine mora biti pri vsakem sodišču potrebno število sreskih sodnikov, sodniških pomočnikov, administrativnega (pisarniškega) osebja in služiteljev. Število osebja določa minister pravde (§ 8. zak. o ured. red. sod.). Ni izključeno 1 , da je pri sreskem sodišču manjšega okoliša zaposlen samo sodnik sta¬ rejšina. Ženske ne smejo izvrševati sodniške službe (čl. 2., odst. 2., zak. O' sod. red. sod.). (Niti zakon o državnem tožiteljstvu niti zakon o odvetnikih žensk ne izključuje od teh poklicev; zato ženske niso izključene od sodne prakse kot zapisnikarice.) B. Okrožna sodišča. Kakor je bilo navedeno v § 13., posluje okrožno sodišče po sodniku poedincu kakor edinoosebno sodišče («inokosni sud») ali pa kot zborno sodišče. Tu moramo dodati, da je zbor sestavljen lahko iz trojice ali pa iz p e t o r i c e sodnikov. a) Edinoosebno sodišče. Njegovo področje obsega te posle: 1. ) Razsojanje v prvi instanci o obtožbah zaradi vseh prestopkov starejših maloletnih in pa polnoletnih oseb, za katere kazenski zakon zagrožava kazen zapora ali strogega zapora preko enega leta, tudi če je zvezana s tem še denarna kazen ali kakšna stranska kazen (§ 35., odst. 2., k. z.). Tudi tu velja — analogno A., št. 1.) in 2.), spredaj! — devolucijski princip, če gre za presojanje v primeru, da izvrši en storilec poleg takš¬ nega prestopka še zločinstvo itd. 2. ) Celokupni postopek — od ovadbe pa do sodbe in nje izvršitve — glede vseh zločinstev mlajših malo- letnikov, to pa po posebnih predpisih (§§ 433. do 454. k.p.). Pri vsakem okrožnem sodišču obstoja poseben oddelek v funkciji «sodišča za mlajše maloletnike». Pri tem oddelku se iz¬ vršuje celokupni postopek, če gre samo za enega ali več mlajših maloletnikov, ki so storili zločinstvo. Le tedaj, kadar so sostorilci starejši maloletniki ali polnoletne osebe, pride kot skrajna izjema do poslovanja okrožnega sodišča kot zbornega sodišča. (Glej uredbo o osnovanju sodišč za mlajše maloletnike z dne 22. avgu¬ sta 1930., Sl. N. št. 200./LXXI.) 3. ) Izvrševanje pripravljalnega postopka [po¬ izvedb in preiskav o vseh kaznivih dejanjih, ki spadajo glede so¬ jenja v področje okrožnega sodišča, bilo kot edinoosebnega, bilo 77 kot zbornega sodišča — gl. B., a), št. 1.) in 2.), in B., b), k a), št. 1.)]. Za to izvrševanje je postavljen pri okrožnem sodišču poseben preiskovalni sodnik (§ 10., št. 1., k. p.). Njegova dolž¬ nost je tudi, da rešuje prošnje za pravno pomoč, ki prispo od okrožnih sodišč glede kaznivih dejanj, za katera so pristojna okrožna sodišča (§ 3. zak. o ured. red. sod.). Tudi tu velja, kakor spredaj pod A., št. 4.), določba § 105. zak. o ured. red. sod. Število preiskovalnih sodnikov se določa po potrebi. Za izvedbo poizvedb ali preiskave glede deliktov po zakonu o pobijanju zlorab v služ¬ beni dolžnosti z dne 30. marca 1929. se postavljajo posebni pre¬ iskovalni sodniki. Pripomba: Po členu 73. tisk. zak. v obliki, kakršna je dana po zakonu z dne 9. oktobra 1931., preiskujejo vsa kazniva dejanja po tiskovnem zakonu okrožna sodišča, torej preiskovalni sodniki. Sojenje pod obtožbo- stavljenih kaznivih dejanj po tiskovnem zakonu pa spada, kolikor se tiče deliktov iz člena 29. (zavrnitev popravka) ali členov 65. do 71. (tako zvani policijski tiskovni delikti čisto tiskar¬ skega: značaja), v pristojnost okrožnih edinoosebnih sodišč, vseh ostalih kaznivih dejanj (tako zvani vsebinski tiskovni delikt) pa v pristojnost okrožnih sodišč kot zbornih sodišč. b) Zborno sodišče. 1. Senat treh sodnikov. Kakor je že v § 13., I., ome¬ njeno, posluje okrožno kot zborno sodišče — in tu dostavimo po senatu treh sodnikov — tako a) kot prvoinstančno kakor tudi P) kot drugoinstančno sodišče. K a). Kot prvoinstančno sodišče izvršuje senat trojice (§§ 11., št. 2., 75., št. 1., k. p.) tele posle: 1.) Opravlja glavne razprave in izreka sodbe v vseh primerih obtožbe starejših maloletnih in polnoletnih oseb zbog zločinstev, če je zanje zagrožena kazen samo robije ali zatočenja, ali pa alternativna kazen robije ali zatočenja, ro¬ bije ali strogega zapora, zatočenja ali zapora. Vendar ne sme biti zagrožena niti dosmrtna robija niti smrtna kazen, bilo sama, bilo po izboru, ker preide v teh primerih pristojnost na senat petorice okrožnega sodišča. Za presojo stvarne pristojnosti ni odločilna konkretna kazen, ki jo navsezadnje sodišče izreče (kakor je to določeno v tako zvani maksimi «korekcionacije», ki pa pri nas ni uvedena), ampak v k. z. abstraktno zagrožena kazen najtežje vrste. (O tem, da opravlja senat trojice tudi glavne razprave zaradi obtožbe glede prestopkov, bomo govorili pri nauku o zveznosti.) 72 2. ) Opravlja druge tekoče posle, ki se pojavljajo izven glavne razprave, v rednem toku postopka zaradi deliktov, za katere je okrožno sodišče po katerikoli določbi stvarno pristojno — gl. B., a), št. 2.), B., b), k a), št. L), B., b), k P). Taki posli so reševanje sporov med preiskovalnim sodnikom in strankami (javni, zasebni, subsidiarni tožitelj, obdolženec) ali sicer zainteresiranimi osebami (zasebni udeleženec, oškodovanec), dalje reševanje pritožb zaradi zavlačevanja postopka, proti na- redbam in sklepom preiskovalnega sodnika, naposled sklepanje 0 stvareh, ki se utegnejo pokazati za potrebne v toku postopka izven glavne razprave, n. pr. o potrebnosti, naj se povabijo na¬ novo predlagane priče na glavno razpravo, o odgoditvi naroka za glavno razpravo itd. 3. ) Opravlja druge posebne posle, ki jih nalaga sodni kazenski postopnik senatu trojice v kazenskih stvareh, ne da bi imeli z rednim tokom postopka zaradi deliktov, za katere je okrožno sodišče stvarno pristojno, neposrednje zveze. Taki posli so n. pr.: rešitev vprašanja, ali je doba preizkušnje pri pogojni obsodbi neprikorno pretekla (§422. k. p.); ali je nastopila rehabili¬ tacija (§ 480. k. p.); ali se predloži apelacijskemu sodišču prošnja za izredno omilitev kazni (§§ 430. nasl. k. p.); ali se dovoli obnova postopka (§ 367. k. p.); ali se izdaj tiralica (Steckbrief) (§ 459. k. p.) itd. K P). Kot drugoinstančno sodišče mora senat tro¬ jice okrožnega sodišča poslovati (§§ 11., št. 3., 75., št. 1., k. p.) tako, da rešuje prizive zoper sodbe kakor tudi pritožbe zoper naredbe in sklepe sreskih sodišč svojega območja. Pripomba: Senat trojice okrožnega sodišča ima izključno pri¬ stojnost za stavitev pred sodišče (mise en accuse) in za sojenje zbog obtožbe glede vsebinskih tiskovnih prestopkov [gl. prip. spredaj k B., št. 3.)] in zbog obtožbe glede zločinstev in prestopkov po členu 10. zakona o pobijanju zlorab v službeni dolžnosti z dne 30. marca 1929. (Za poslednje navedene zločine sodi po členu 6. cit. zakona za celokupno območje višjega deželnega sodišča v Ljubljani deželno 1 okrožno] sodišče v Ljubljani.) II. Senat petih sodnikov. Okrožno sodišče posluje kot prvoinstančno sodišče v senatu petorice samo tako, da opravlja glavne razprave in izreka sodbe v vseh primerih obtožbe polnoletnih oseb zaradi zločinstev, za katera je zagrožena sama zase ali pa alternativno s kakšno drugo kaznijo kazen smrti ali kazen dosmrtne rob>'je (§§ 11., št. 2., 75., 73 št. 1., k. p.). Izven glavne razprave posluje tudi v teh primerih senat trojice. (Za starejše maloletnike ni niti'smrtne kazni niti dosmrtne robije!) Pripombi: 1.) Pri vsakem okrožnem sodišču mora biti pred¬ sednik, potrebno število sodnikov, sodniških pomočnikov, administra¬ tivnega osebja in služiteljev. Koliko sodnega osebja je treba poedi- nemu okrožnemu sodišču, odreja minister pravde (§ 16. zak. o ured. red. sod.). Predsednik okrožnega sodišča upravlja sodišče in vodi nadzorstvo nad sodnim osebjem. Če je predsednik zadržan, opravljati službene posle, ali če ga ni, ga nadomešča po činu najstarejši sodnik (§ 18. cit. zakona). Predsednik okrožnega sodišča sestavi na koncu vsakega leta s pismenim odlokom senate («veča») za naslednje leto in odredi pri tem, katere posle naj opravljajo poedini senati, v ka¬ terem senatu naj posluje ta ali oni sodnik in kdo ga naj nadomešča. Obenem odredi predsednik sodnike poedince ter določi, katere posle naj opravljajo. Predsednik in sodniki smejo biti stalni člani ali na¬ mestniki v več senatih. Predsednikov razpored odobrava predsednik pristojnega apelacijskega sodišča... (§§ 19., 20. cit. zak.). 2.) Funkcije, ki so navedene spredaj pod B.. b), 1., k a), št. 2.), je opravljala po prejšnjih sodnih kazenskih postopnikih tako zvana svetovalstvena zbornica (chambre de conseil, Ratskammer). Po francoskih predhodnikih tistih zakonov naj bi pomenila taka zbor¬ nica stalni senat treh najizkušenejših sodnikov z veliko avtoriteto, ki bi bil poklican reševati in ublaževati spore med državnim tožiteljem in preiskovalnim sodnikom, ki utegnejo nastati do glavne razprave in pod. V toku časa se je izkazalo, da se taka razprava niti ne da v stalni zasedbi vzdrževati niti ni potrebe po nimbusu posebne avtoritativ¬ nosti. Razen tega je bilo potrebno, da se odredi za druge posle, ki se pokažejo po glavni razpravi, še poseben senat. V našem k. p. so funkcije prejšnje svetovalstvene zbornice in pa funkcije pravkar omenjenega posebnega senata združene v enem samem senatu, ki ga k. p. nazivlje prosto s «sodniški svet» («sudijsko veče»: § 8., odst. 3., k. p.). Boža Markovič ga nazivlje (gl. njegov «Udžbenik», str. 118.) «krivično veče», torej «kazenski svet», kar bi bolje ustrezalo specialni nalogi tega sveta, dočim bi se — z Markovičem — nazival senat, ki ima posla z glavno razpravo «presojevalni senat» («presudni sud»), odnosno, če posluje v drugi instanci, «prizivni senat* («prizivni sud»). Vsekakor pa je treba poudariti, da preiskovalni sodnik ne more biti član «sodniškega sveta* («kazenskega sveta*). On ima pač pravico in dolžnost sodelovati pri posvetovanju »sod¬ niškega sveta (votum consultativum), kar je državnemu tožitelju (razen pri posvetu o pomiloščenju) naravnost zabranjeno (gl. § 43., odst. 2., k. p.). Pri reševanju stvari v glavnem vprašanju pa preisko¬ valni sodnik ne sme sodelovati (§ 98., odst. 5., k. p.). Takisto ne sme biti član «presojevalnega senata* v konkretni kazenski stvari tisti sodnik, ki je v isti stvari vršil poizvedovalne ali preiskovalne čine pred glavno razpravo (§ 29. k. p.). 74 C. Apelacijska sodišča. Ta odločajo in sodijo vedno kot višja (drugo)instančna sodišča, in sicer praviloma v sena¬ tih trojice (novel. § 75., odst. 2., št. 2., k. p. [člen 2., št. 3., novel, kaz.zak.]). Njih področje obsega rešitve (§ 12. k.p.): 1. ) o pritožbah zoper naredbe in sklepe okrožnih sodišč kot sodišč za mlajše maloletnike (§ 10., št. 2., k. p.) in kot sod¬ niškega sveta, za postopek izven glavne razprave (§ 11., št. 1., k. p.), gl. spredaj B., b), I., k a), št. 2.). Tu gre n. pr. za pritožbe zaradi ustavitve uvodne preiskave (§ 108. k. p.), zaradi določitve varščine (§ 134. k. p.), zaradi upotitve nevračunljivega obdol¬ ženca v zavod za čuvanje ali zdravljenje (§ 110. k. p.), zaradi dovolitve obnovitve postopka (§ 367. k. p.) itd.; 2. ) o ugovorih zoper obtožnico (§ 12., št. 2., k. p.), katero je predložil obtožitelj okrožnemu sodišču (§ 205. k. p.). O pomenu ugovora bomo razpravljali obširno pozneje (gl. § 49.. IV. in, V.); tukaj naj le opozorimo, da zakonodajec ugovora zoper obtožnico ne šteje med redna pravna sredstva (leke), kar tudi niso, ampak so pravna pomagala (Rechtsbehelfe); 3. ) o prizivih (po prejšnji terminologiji: vzklicih), ki so bili vloženi zoper sodbe okrožnih sodišč njih območja, bodisi od sodišča za mlajše maloletnike (§ 10., št. 2., k. p.), bodisi od sodnika poedinca okrožnega sodišča, bodisi od okrožnega kot zbornega sodišča («presojevalnega senata»). Vsebina in funkcija prizivov je, če gre za sodbe obeh prvonavedenih sodišč, različna od vsebine in funkcije priziva zoper sodbe zadnjenavedenih zbornih sodišč. V obeh prvonavedenih primerih je prižig iz¬ ključno redno pravno sredstvo, ki se rešuje vedno pri apelacij- skem sodišču, v tretjenavedenem primeru ni edino redno pravno sredstvo (dopustna je tudi revizija!), niti se ne rešuje takšen priziv vedno pri apelacijskem sodišču (če je sklopljen z revizijo, rešuje iz vzrokov smotrenosti revizijska instanca, t. j. kasacij- sko sodišče, obe pravni sredstvi hkratu); 4. ) v stvareh, ki se tičejo nadzorstva nad delom vseh podrejenih prvoinstančnih sodišč (sreskih in okrožnih) ali ki so posebej v samem zakonu pridržane apelacijskemu sodišču. Sem¬ kaj spadajo n. pr.: delegacije podrejenih sodišč (§ 23. k. p.), rešitve sporov o pristojnosti podrejenih sodišč (§ 26. k. p.), po¬ daljšanje koluzijskega preiskovalnega zapora (§ 129., odst. 3., k. p.), izredna omilitev kazni zaradi naknadno na dan došlih novih olajševalnih okolnosti (§ 430. k, p.), izročitev krivca (§ 496. k. p.) 75 itd. (Nima pa več apelacijsko sodišče pravice — kakor je to veljalo pred 1. januarjem 1930. —, samostojno določevati var¬ ščine — § 134. k. p.; ostala je le pravica rešitve v tem pogledu vloženih pritožb; gl. spredaj C., št. 1.); 5.) o kazenskem predlogu okrožnega sodišča, da se branitelju ali zastopniku zasebnega udeleženca ali oškodovanca, ki ni niti advokat ali advokatski pripravnik niti notar ali notarski pri¬ pravnik, odtegne pravica, prihajati pred sodišče kot zastopnik v kazenskih stvareh, ker so se imenovani vedli na glavni razpravi nedostojno tudi potem, ko so bili že od okrožnega sodišča disciplinirani (§ 231. k. p.). Pripombi: 1.) Pri vsakem apelacijskem sodišču mora biti predsednik, po potrebi podpredsednik, potrebno število sodnikov, sodniških pomočnikov, administrativnega osebja in služiteljev (§ 33. zak. o ured. red. sod.). Predsednik apelacijskega sodišča upravlja sodišče in vodi nadzorstvo nad sodnim osebjem. Če je zadržan, ga nadomešča podpredsednik, če je pa tudi ta zadržan, po činu naj¬ starejši sodnik apelacijskega sodišča (§ 35. cit. zakona). Za sestavo senatov veljajo analogni predpisi kakor pri okrožnih sodiščih z do¬ polnilom, da skliče oh koncu vsakega leta predsednik občno sejo, da se pretrese vprašanje, kateri sodnik naj pride po strokovni izobrazbi v ta ali oni senat... (§ 37. cit. zak.). Načelno naj bi izvrševala apela- cijska sodišča po § 34. cit. zak. sodno oblast v senatih, sestavljenih iz petih sodnikov; izjeme določajo lahko posebni zakoni; taka gene¬ ralna izjema (senat trojice) je bila določena v § 75., št. 2., k. p. Toda s členom 2., št. 3., novel. kaz. zak. je bila vsebina § 75., odst. 2., št. 2., k. p. novelirana tako, da mora apelacijsko sodišče o prizivu zoper kazen po sodbi o zločinstvu, za katero določa zakon smrtno kazen ali dosmrtno robijo, odločati v senatu petorice, ne pa v senatu trojice. 2.) Po tisko vnem zakonu (z dne 6. avgusta 1925.) j'e mo;- ralo apelacijsko sodišče reševati pritožbe zoper sodne odločbe o za- brani (konfiskaciji) tiskovin; ta funkcija je pa prenehala z novelacijo zakona o tisku z dne 6. januarja 1929. (Sl. N. št. 9./IV.). Toda ostala je funkcija apelacijskega sodišča kot nadrejene instance, ki naj rešuje pritožbe zoper sklepe okrožnih kot tiskovnih sodišč (senat treh sod¬ nikov), da se osumljenec stavi ali ne stavi pred sodišče (člen 84. tisk. zak.). V ostalem veljajo glede rednih pravnih sredstev zoper sodbe v tiskovnih stvareh določbe k. p. (členov 73. in 90. tisk. zak.) z izvest- nimi posebnimi predpisi glede rokov za odpremo spisov k višjemu sodišču. Č. Kasacijsko sodišče. To odloča in sodi vedno kot najvišje (zadnjeinstančno sodišče), in sicer redovito v senatih petorice (§§ 13., 75., št. 3., k. p.). V njegovem področju je: 76 1. ) da rešuje redna pravna sredstva zoper sodbe okrož¬ nih kot zbornih sodišč (senati trojice in petorice), in to vse revizije brez izjeme, od prizivov pa samo tiste, ki so pred¬ loženi hkratu z revizijami; dalje, da rešuje pritožbe zoper od¬ ločbe okrožnih in apelacijskih sodišč, kjer je to k. p. izrečno predpisal; n.pr.: če je bila dovoljena delegacija nekega nepri¬ stojnega sodišča (§ 23. k.p.); če je bila v prvi instanci zavrnjena revizija (§ 342. k.p.); če je okrožno sodišče zavrnilo prošnjo za rehabilitacijo (§ 481. k. p.) itd.; 2. ) da odloča o zahtevi vrhovnega državnega tožitelja, naj se zaščiti zakon, ki ga je pravnomočna odločba ali postopek kazenskih sodišč kršil (§§ 41., 357., 410. k. p.). (Po določbah kazenskih postopnikov, ki so veljali do dne 1. januarja 1930., se je nazivala ta zahteva «ničnostna pritožba v varstvo zakona« [«Nichtigkeitsbeschwerde zur Wahrung des Gesetzes])-, 3. ) da odloča še o drugih kazenskih stvareh, katere je katerikoli zakon posebej poveril kasacijskemu sodišču. Sem spadajo n.pr.: rešitve izrednih revizij (§§ 354., 355. k.p.); rešitve sporov o pristojnosti med sodišči raznih apelacijskih okolišev (§ 26. k. p.) in med rednimi, upravnimi ali vojaškimi sodišči (§27. k. p.), o zahtevi po odškodnini po nedolžnem obsojenih oseb (§ 469. k. p.), o ovadbah zaradi odklanjanja ali zavlačevanja sodnega delovanja pri apelacijskih sodiščih (§ 101. zak. o ured. red. sod.) itd. Po § 41. zak. o ured. red. sod. je kasacijsko so¬ dišče tudi dolžno, oddajati mnenja o izdaji novih in izpremembi ali dopolnitvi že obstoječih zakonov pravosodne stroke. V teh stvareh ima tudi pravico iniciative. Pripombe : 1.) Namesto v senatu petorice odloča kasacijsko sodišče v senatu e n a j ; s t or i c e (§ 75., št. 3., k. p.) v dveh primerih: a) če gre za spor pristojnosti med rednimi sodišči na eni in med upravnimi ali vojaškimi sodišči na drugi strani (§ 27. k. p.); b) če gre za pod Č., št. 2.), navedeno zahtevo vrhovnega državnega tožitelja, pa se le-ta ne tiče podrejenega sodišča, ampak kakšnega senata kasacijskega sodišča samega (§ 57. zak. o ured. red. sod.). Sodniki, ki so sodelovali pri odloku v tistem senatu (petorice), ne smejo biti člani senata enajsterice (§ 75., št. 3., k. p.). 2.) Kasacijsko sodišče ima enega predsednika in dva podpred¬ sednika, 60 sodnikov in potrebno število sodniških pomočnikov, administrativnega osebja in služiteljev (§ 42. zak. o ured. red. sod.). Kasacijsko sodišče se deli na kazenski in civilni oddelek, vsak od¬ delek se deli na senate (§§ 45., 46. cit. zakona). Kolikor se glase do¬ ločbe glede števila sodnikov posameznih senatov v zak. o ured. red. 77 sod. drugače od predpisov k. p., veljajo poslednji predpisi kot legis posterioris. 3. ) Dotlej, da pride doi enotnega kasacijskega sodišča za vso kraljevino', rešujejo po prehodnih odredbah zak. 01 ured. red. sod. (§ 104. cit. zak.) spore o pristojnosti med rednimi sodišči na eni, vojaškimi ali upravnimi na drugi strani (§ 27. k. p.), ki bi se pojavili v območju enega samega oddelka kasacijskega sodišča, senati peto- rice prav tistega oddelka kasacijskega sodišča. Kjer pa gre za spore med oblastvi in sodišči v območjih raznih oddelkov kasacijskih so¬ dišč, pa jih rešuje senat, ki se sestavi ad hoc iz šestih sodnikov šeste- rih sedaj še obstoječih oddelkov kasacijskega sodišča. [Primeri pri¬ pombo 2.) pri § 13.1 Seje tega senata se vrše v Beogradu pod pred¬ sedstvom po činu najstarejšega člana — odposlanega izbranega sodnika. 4. ) Po členu 109. ustave sodi o sodbah vojaških sodišč v zadnji stopnji kasacijsko sodišče. 5. ) V tiskovnih stvareh posluje kasacijsko 1 sodišče le tedaj, kadar se vloži redno pravno sredstvo zoper sodbo okrožhega kot tiskov¬ nega sodišča, čigar rešitev pritiče kasacijskemu sodišču. 6. ) Od popresojle sodb od strani kasacijskega kot najvišjega so¬ dišča so izvzeti odloki in sodbe izrednega državnega sodišča za zaščito države; le*-to razsoja na glavni razpravi v senatih sedmorice, druge odločbe pa izreka v senatih petorice. Zoper njegove sodbe ni nobenega pravnega sredstva. Državno sodišče za sojenje ministrov [gl. § 11., VIII., pripomba 3.)] sodi v senatih sedmorice (trije kasa- cijski sodniki in trije državni svetniki pod predsedstvom predsednika kasacijskega sodišča v Beogradu). 7. ) Sodelovanje kasacijskega sodišča je predvideno v zakonu o glavni kontroli z dne 30. maja 1922. (Sl. N. št. 125.), izpremenjenega in dopolnjenega z zakoni z dne 7. januarja 1929. (Sl. N. št. 9./IV.), z dne 10. oktobra 1929. (Sl. N. št. 243./CI.) in z dne 17. oktobra 1-930. (Sl. N. št. 244.,/LXXXV.), na ta način, da se sme vložiti pritožba pri kasacijskem sodišču, ako je odločba glavne kontrole kršila materialno- ali formalnopravni zakoniti predpis (tudi eventualno iz obsega določb k. z. ali k. p.), toda pristojnost kasacijskega sodišča za pretresanje odločb glavne kontrole se sme tikati izključno le sporov o povračilih škode (§ 86. cit. zak.). § 15 . Splošni vidiki za določitev krajevne pristojnosti. Sodišča prve stopnje eksistirajo drugo poleg drugega. Torej je treba, da zakonodajec ustanovi določbe, katero od več isto¬ vrstnih stvarno pristojnih sodišč naj vrši v konkretnem primeru naloge kazenskega pravosodstva. Ni pa le določeno sodišče upravičeno in dolžno, da izvrši naloge kazenskega pravosodstva v konkretnem primeru; tudi storilec kaznivega dejanja ima pra- 78 vico, zahtevati, da sodi o njegovem dejanju krajevno pristojno sodišče. Ali na drugi strani je pa tudi njegova dolžnost, da pri¬ stane na sodni postopek baš pred tem sodiščem. Izraz «krajevna pristojnost« kaže že sam po sebi, da gre za krajevno razmerje med kaznivim dejanjem, odnosno storilcem tega dejanja in med okolišem sodišča, v katerem naj se vrše stvarno sodni posli. To krajevno razmerje pa ni da bi se moralo nanašati samo na kraj storitve kaznivega dejanja, deloma ker je lahko več krajev, kjer je bilo dejanje storjeno-, deloma ker kraj storitve ni znan ali ne leži v območju domačih sodišč. Zakono- dajec pa mora seveda tudi za take primere predvideti določbe, katero sodišče bodi krajevno pristojno. Iz vsega tega sledi, da imamo vrsto rednih krajevnih pristojnosti poleg vrste iz¬ rednih krajevnih pristojnosti. Oboje so krajevne pristojnosti, le vidiki so različni, a izredne krajevne pristojnosti stopijo na dan šele, če prve — redne — odrečejo ali pa če spričo višjih ozirov na smotrenost niso uporabljive. Sistematična razpredelitev podlage za določitev krajevne pristojnosti je sledeča: A. Redna krajevna pristojnost: a) po kraju storitve kaznivega dejanja (forum delicti commissi), b) po kraju stalnega bivališča obdolženca (forum domicilU), c) po kraju zasačenja obdolženca (forum deprehen- sionis), B. Izredna krajevna pristojnost: a) po dejstvu zveznosti več kaznivih dejanj (forum con- nexitatis), b) zbog delegiranja (forum delegationis), c) zbog odredbe (forum ordinatum). V naslednjem bomo razpravljali najprej o rednih krajevnih pristojnostih skupno, ker so v medsebojni relaciji podrejenosti ali subsidiarnosti. Ker pri izrednih krajevnih pristojnostih take enotne relacije ni, bomo razmotrivali o vsaki izmed njih posebej. Pripomba : Zak. o ured. red. sod. je imel v svojih prehodnih določbah predpise o pristojnosti sodišč za kazenske stvari. Ti so se ujemali s predpisi k. p. Lei-ta je kot lex posterior vse predpise razen onih, ki se tičejo prehodne dobe, dokler se ne uredi za vso državo eno samo kasacijsko sodišče, derogiral. 79 § 16. Redna krajevna pristojnost. I. Smotrenost veleva, da se stavi od rednih krajevnih pri¬ stojnosti na prvo mesto tista, ki se ustanavlja po kraju, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno. Kajti na dlani leži, da se morejo potrebne poizvedbe o storitvi najlaže in najuspešneje izvršiti tam, kjer so dokazila neposredno na razpolago', da se preiščejo. Saj ostanejo najuspešnejša dokazila, zlasti realije (gl. § 39., 1.) na kraju storitve ali pa v njegovi bližini. Pristojnost po kraju storitve kaznivega dejanja (forum delicti commissi) pripade tistemu stvarno pristojnemu sodišču prve stopnje, v čigar okolišu je ozna¬ čeni kraj. Kaj pa je kraj storitve? V tem pogledu imamo določbo § 11. novel. kaz. zak., ki se nanaša na komisivne delikte (zločin, storjen s pozitivnim delovanjem) in na omisivne delikte (zločin, storjen — «negativno» — z opustitvijo). Kaznivo dejanje je stor¬ jeno tako na onem kraju, kjer ga je storilec bodisi celoma bodisi deloma izvršil, kakor tudi na kraju, kjer je nastopila posledica; če pa gre za poizkus takega dejanja, na onem kraju, kjer ga je storilec izvršil, kakor tudi na kraju, kjer bi morala po naklepu nastopiti posledica. Glede kaznivih dejanj omisivnega značaja moramo sklepati, da so storjena na kraju, kjer se je zločinec ob tistem času fizično nahajal, kakor tudi na kraju, kjer je posledica nastopila. Za praktični sodni kazenski postopek je zlasti važno, kakšna krajevna pristojnost naj bo upoštevna pri deliktih, ki so storjeni na razdaljo, to so «distančni delikti» (infraction par distance, Distanzdelikte). (Šolski primer: Nekdo strelja izza desnega brega Drave [Jugoslavija] na človeka, stoječega na levem bregu Drave [Avstrija], in ga pogodi.) Teoretično bi bilo seveda pravilno, da bi se pri distančnih deliktih, kjer se storil¬ čevo delovanje izvede do kraja na mestu A, uspevek pa nastopi na kraju B, morda celo v drugem času (n. pr. pri pošiljkah s pošto, v katerih je eksplozivna snov), smatralo za odločujočega činitelja le končno udejstvovanje zločinske volje, torej kraj, kjer se je zločinska volja docela oživotvorila. Ni težav za krajevno pristojnost, če sta kraj oživotvorjenja zločinske volje in kraj nastopivšega uspevka (Erfolg), torej oba, v okolišu istega stvarno pristojnega sodišča prve stopnje. Tudi tedaj še ne bi bilo 80 težav, če bi bila ta dva kraja vsaj v območju naše kraljevine. Dru¬ gače pa je, če bi bil kraj nastopivšega uspevka v območju naše kraljevine, kraj oživotvorjenja zločinske volje pa v inozemski državi. Tu bi ne izhajali s čisto teoretskim gledanjem na problem krajevne pristojnosti, ker bi morali prepustiti zaščito naše pravne dobrine (bien \uridique, Rechtsgut) sodišču inozemske države. Država mora ščititi vse svoje pravne dobrine sama. Zato hoče, da kaznuje sama tudi taka kazniva dejanja, katera storilec udejstvuje v inozemstvu z namero, da bi učinkovala ne¬ posredno na našem ozemlju, t. j. da bi pogodila pravno dobrino v naši državi na kazniv način. Ako bi pa smatrali, da je kaznivo dejanje storjeno šele tam in tedaj, kjer in kadar je nastopil uspe- vek, bi prišli do nezadovoljujočega posledka, da bi bilo dejanje storjeno na kraju, kjer storilec nikdar ni bil, in ob času, ko niti ni več živel (ako n. pr. storilec po preposlatvi pisma z žalilno vsebino, ki gre več dni po pošti, umre, preden je dobil naslovljenec pismo v roko). Ker torej tudi ta vidik pri določitvi relevantnega kraja storitve očividno ne bi nudil garancije za točno, zanesljivo in našim zakonom primerno udejstvovanje državne kaznovalne pravice, se je postavil zakonodajec v § 14., odst. L, k. p. na sta¬ lišče principa ubikvitete: «kaznivo dejanje je storjeno«, pravi ta določba glede na načelo, da je praviloma pristojno sodišče tistega območja, v katerem je kaznivo dejanje storjeno, «tako na kraju, kjer je storilec deloval, kakor tudi na kraju, kjer je posledica nastopila« (namreč: kaz¬ nivega dejanja). So pa tudi taki primeri, kjer ni posledice; namreč če gre za poizkus kaznivega dejanja. Tu pa je mogoče, da je bilo dejanje na več krajih zapored poizkušeno, pa se je uspevek izjalovil. Za ta primer določa novel. § 15., odst. 1., k. p. (gl. člen 2., št. 2., novel. kaz. zak.), da je krajevno pristojno sodišče tistega ob¬ močja, v katerem je storilec izvršil poslednji čin, ki je bil naperjen na izvršitev kaznivega dejanja, če pa je bil započet poslednji čin izven kraljevine Jugoslavije, sodišče onega območja, v katerem bi morala nastopiti posledica. Kaznivo dejanje pa se sestavlja lehko iz več poedinih izvršit- venih činov, ki so storjeni na več krajih, ki pa ne spadajo vsi v področje enega stvarno pristojnega sodišča. Recimo: Storilec je prenaredil javno listino v Zagrebu in jo uporabil v Ljubljani, nekoliko dni pozneje pa v Sarajevu. Tu gre za ponavljanja de- 87 liktov, a je krajevno pristojno tisto od vseh treh sodišč (Zagreb, Ljubljana, Sarajevo), ki prvo započne postopek (forum praeven- tionis). Lehko pa se pripeti, da se kraj storitve ne da zanesljivo ugotoviti; n. pr.: v kupeju brzega vlaka najdejo v Beogradu ubitega človeka, s katerim so ljudje v Ljubljani še govorili, tako da se je moral zločin zgoditi v teku tistega časa, ko je vlak vozil od Ljubljane do Beograda, a pasiral je celo vrsto stvarno pri¬ stojnih sodišč. Morda pa sta čas in kraj storitve znana, toda kraj leži baš na meji dveh stvarno pristojnih sodišč (n. pr. pri tatvini v vlaku). Tudi za te primere določa zakonodajec (§ 14., odst. 2., k. p.), da pravica na postopek pripada tistemu izmed več sodišč, ki prvo započne postopek, z drugimi besedami: ki drugo sodišče, ki bi bilo takisto stvarno in krajevno pristojno, prehiti (forum praeventionis). Posebne vrste delikti so nadaljevalni in trajni delikti. Storilec nadaljuje («produži») n. pr. kaznivo dejanje prosja¬ čenja iz delomržnosti dlje časa, da postane po § 158. k. z. kaz¬ nivo, ali pa napravi n. pr. trajno kaznivo dejanje, če se oženi za časa veljavnosti prvega braka naklepoma drugič (§ 290. k. z.). Pri teh deliktih bi bil «kraj storitve« dolga vrsta različnih krajev, kar bi utegnilo napraviti zmedo. Iz vzrokov smotrenosti in tudi v skladu z materialnopravno posebnostjo teh deliktov je zakono¬ dajec v § 15., odst. 2., k. p. odredil, da bodi pristojno sodišče tisto, v čigar območju je nadaljevanje ali trajanje nehalo. Pri tem seveda zakonodajec ne misli na nehanje v navadnem smislu besede, ampak presumira, da prosjačenje ali dvojni brak p rav¬ no neha biti nadaljevalni ali trajni delikt, ko prideta ovadba in pregon, ki ima svrho vzpostave pravilnega zadržanja storilca napram pravnemu redu. II. Ni vselej mogoče ali umestno, da bi se vršil kazenski po¬ stopek pri sodišču kraja storitve kaznivega dejanja. Zakono¬ dajec je zatorej predvidel subsidiarno krajevno pristojnost: a) po kraju, v katerem obdolženec stalno živi (domovališče, forum domicilii), t. j. kjer se je nastanil z namenom, da tam živi stalno; b) po kraju, v katerem ima za izvesten, prilično upošte- ven čas posel (bivališče); c) po kraju, kjer je bil zasačen in zaprt ali kamor je bil po zapretju priveden (forum deprehen- sionis). Ni pa v § 17., odst. L, k. p., ki ustanavlja te vrste krajevne pristojnosti, govora o pogojih, kdaj nastopi ta 1 pristojnost. 82 Pač pa je ustanovljena relacija med pogoji za forum delicti com- tnissi in pogoji za nastop pristojnosti, pod a) do c) navedenimi, tako, da je pristojnost sodišča delicti commissi primarna; kajti za njegovo pristojnost je v § 14., odst. L, k. p. izrečno normirano, da nastopi «po pravilu». Razen tega je pa tudi v § 17., odst. 2., k. p. normirano, da sme nastopiti krajevna pristojnost v smislu sprednjih točk a) do c) le tedaj, kadar sodišče kot forum delicti commissi ni že samo započelo s postopkom. Dalje izhaja iz iste določbe § 17., odst. 2., k. p., da mora v primeru, če sta obe sodišči započeli postopek, torej i sodišče kraja storitve kazenskega dejanja i sodišče domovališča, bivališča ali zasačenja, drugo- navedeno sodišče odstopiti kazensko stvar prvonavedenemu sodišču, čim stavi tožite!j, obdolženec ali vsaj eden od več ob¬ dolžencev to zahtevo, še preden nastopi pravnomočnost ob¬ tožnice. Primeri, da nastopi takšna dupliciteta postopkov, se lahko pripete, če gre za storilca, ki je storil kaznivo dejanje v okolišu sodišča v naši državi, v katerem nima niti domovališča niti bivališča, zlasti če je storil kaznivo dejanje v inozemstvu, a se naj tu preganja in kaznuje (§ 18. k. p.). V poslednjem primeru vobče ne obstoja tuzemski forum delicti commissi. Zatorej § 18., odst. 1., k. p', kakor tudi § 489. k. p. določata forum domi¬ cilu ali depreliensionis kot edini prvenstveni forum. Ta odloča tudi o zaprosilu inozemskega sodišča za izročitev inozemca, ki se nahaja v naši kraljevini. — Forum domicilii ali forum de- prehensionis ima seveda odločilen pomen tudi takrat, kadar se ne da dognati kraj, kjer je storilec storil kaznivo dejanje. (N. pr.: pri storilcu se najdejo dragoceni predmeti, o katerih prizna, da jih je ukradel, pa niti ne pove niti se ne zve, kje in komu jih je ukradel.) Početek postopka zaradi kaznivega dejanja po določbah § 17. k. p. [spredaj pod a) do c)] predpostavlja, daje dobilo sodišče pri¬ javo (ovadbo) glede kaznivega dejanja. Ne bilo bi izključeno, da gre ovadba takoj na sodišče, kjer ima obdolženec domovališče ali bivališče, kakor tudi hkratu na sodišče, v čigar okolišu je bil zasačen in zaprt. Po besedilu § 17. k. p. ni razvideti, katero obeh teh sodišč ima prednost pred drugim. (Po a. k. pr. r. je imelo so¬ dišče domovališča ali bivališča glede krajevne pristojnosti pred¬ nost pred sodiščem, v čigar okolišu je bil obdolženec zasačen in zaprt.) Mislimo, da je zakonodajec namenoma pustil to vpra- 6 * 83 sanje prednosti odprto. (Drugače B. Markovič, «Udžbenik», str. 126., 127.) Saj je po § 94. k. p. vsak preiskovalni sodnik dol¬ žan, vsako ovadbo zaradi oficialno pregonljivih deliktov pred¬ ložiti državnemu tožitelju; takisto pa je tudi vsako sresko sodišče dolžno, prijaviti vsako oficialno pregonljivo kaznivo dejanje, o katerem zve, državnemu tožitelju. Sele državni tožitelj predlaga izvedbo poizvedb ali preiskave, a ima dolžnost, skrbeti za to, da se vsaka nepravilnost odpravi in da se prepreči vsako zavlače¬ vanje postopka (§ 39., št. 1. in 6., k. p.). On bo moral pač po teh določbah predlagati upotitev postopka pri tistem sodišču, ki bo moglo najprimerneje postopati — če ne bo stvari sploh odstopil foru delicti commissi. Pripombe: 1.) Tiskovni zakon pravi v členu 73., odst. 1., da se vsaka tožba vloži neposredno pri pristojnem sodišču. Takšna tožba nadomešča preganjalni predlog. Ker pa tisk. zak. sam ne na¬ vaja, katero sodišče naj bo pristojno za tiskovne delikte, določa § 16., odst. L, k. p. — očividno kot posebne vrste forum delicti commissi —, da |e pristojno sodišče tistega okoliša, v katerem je bila tiskovina izvršena. Imena tiskarja, urednika in izdajatelja morajo biti natisnjena na čelu ali na koncu novine ali periodičnega spisa (člen 8. tisk. zak.), a na vseh tiskovinah, ki so namenjene javnosti, mora biti natis¬ njen kraj tiska (člen 6. tisk. zak.). Ako kraj tiska navzlic tem pred¬ pisom ni znan ali ako se nahaja v inozemstvu, velja za forum delicti commissi sodišče tistega okoliša, v katerem je bila tiskovina raz¬ širjena. če je bila razširjena v več krajih raznih sodišč, velja — po § 14., odst. 2., k. p. — forum praeventiouis (gl. spredaj I.). Določbe glede pristojnosti za tiskovne delikte pa veljajo samo za tiste s tiskom storjene prestopke, ki so navedeni verbis expressis v tiskov¬ nem zakonu (gl. člen 42. tisk. zak.). Zakon o zaščiti avtorske pravice z dne 26. decembra 1929., Sl. N. št. 304./CXXIX., pravi izrečno, da so pristojna tudi za delikte po tem zakonu sodišča, ki so pristojna za prestopke iz kazenskega zakonika. 2. ) Primerno določbi § 3. k. z. ustanavlja § 16., odst. 2., k. p. kot foi um delicti commissi za kazniva dejanja na domačih ladjah, ki so storjena v inozemstvu ali na odprtem morju, tisto sodišče, v čigar okolišu se nahaja naša domovinska luka ladje ali pa v čigar okolišu se nahaja naša domača luka, v kateri se po storitvi kaznivega dejanja ladja prvič ustavi. Za kazniva dejanja, storjena na domačem zrakoplovu v inozemstvu, veljajo povsem analogni predpisi (§ 16., odst. 3., k. p.). 3. ) Za kazniva dejanja, storjena na inozemskih ladjah ali inozemskih zrakoplovih, v k. p. ni posebnih predpisov. Ker pa je po §§ 3. do 9. k. z. pregon tako tuzemskih kakor tudi inozemskih državljanov kot storilcev kaznivega dejanja na inozemskih ladjah ali 84 zrakoplovih mogoč in tudi zapovedan, morajo za takšne primere veljati splošni predpisi §§ 17. in 18. k. p. (forum domicilii ali forum deprehensionis). !§ 17. Pristojnost po zveznosti (forum connexitatis). I. Po pravilih k. z. o steku več kaznivih dejanj naj se pre¬ sojajo vsa kazniva dejanja, o katerih gre sodni kazenski po¬ stopek, hkratu z eno sodbo. V §§ 62. in 63. k. z. se govori o do¬ ločbi zaslužene kazni za vse delikte, ki so se stekli v enem in istem postopku. Nujna posledica teh materialnopravnih pred¬ pisov je ta, da se mora tudi formalnopravno ustanoviti isti postopek za več kaznivih dejanj, čim se izve zanje s prijavo, preden pride do posebne sodbe glede poedinega kaznivega deja¬ nja. Tu pa se zakonodajec ne more več ravnati strogo po načelih stvarne prostojnosti. Kakor smo že izvajali v § 14., mora priti iz razlogov umestnosti, ki zahteva koncentracijo postopka, do uporabe devolucijskega načela. Po tem načelu se stvarna pri¬ stojnost sodišča nižje vrste umakne in prevali na stvarno pristoj¬ nost sodišča višje vrste. V takšnih primerih govorimo, da so kazniva dejanja v zvezi (koneksna), a pristojnost zai kazenski postopek glede njih se ureja po posebnih pravilih o zveznosti ( connexitas). II. Zveznost kazenskih stvari je podana po k.p.: a> Če je ena oseba obdolžena, da je storila več kaznivih dejanj, za čijih sojenje so pristojna kazenska sodišča za civilne osebe. Ker gre tu za skupni subjekt več kaznivih dejanj, govo¬ rimo v tem primeru o subjektivni koneksiteti. b) Če je obdolženih več oseb, da so storile eno dejanje kot storilci (n. pr. pri prešuštvu, § 292. k. z.) ali kot sostorilci (n. pr. pri tatvini), oziroma kot nasnovatelji, pomagači, prikrivatelji ali podpomagači. Ker gre za skupen objekt enega kaznivega dejanja, govorimo v tem primeru o objektivni koneksiteti. c) Ako je ena oseba obdolžena enega ali več samostojno storjenih kaznivih dejanj, obenem pa tudi udeležbe na nekem drugem kaznivem dejanju, storjenem tudi od drugih storilcev. Tu gre za kumulacijo obeh prejšnjih načel [a) in b)] ali za sub j ekti vn o-ob j ekti vn o (tudi: mešano) koneksiteto. 85 K a). Lahko pride, da je za vsa kazniva dejanja enega sto¬ rilca eno in isto sodišče stvarno in krajevno pristojno; tu zvez¬ nost nima nobenega vpliva na pristojnost. Ona se določa po § 14. k. p. z ozirom na določbe §§ 62. in 63. k. z. tako, da je treba uvesti enoten postopek in izreči enotno sodbo. Lahko pa pride, da so za vsa kazniva dejanja enega storilca sodišča iste stvarne pristojnosti pozvana, toda v različnih krajih. N. pr.: Storilec izvrši zločinstvo tatvine v okoliših okrožnih sodišč v Gospiču, Splitu in Sarajevu. V teh primerih velja za krajevno pristojno sodišče, ki ima tudi stvarno pristojnost, pri katerem se je posto¬ pek pričel (forum praeventionis) (§ 20., odst. 2., k. p.). To ustreza tudi načelu, uveljavljenem v § 61. k. z., in načelu v § 14., odst. 2., k. p. (glej § 16., I.). Utegne se tudi pripetiti, da so za različna kazniva dejanja enega storilca samo po sebi stvarno pristojna sodišča različne vrste, poleg tega pa je še krajevna pristojnost po načelih fora delicti commissi lehko različna. Tu govori smotrenost, ki je že v §§ 62. in 63. k. z. prišla do izraza, za to, naj sodi o vseh kaznivih dejanjih samo eno sodišče. Kajti v interesu postopka je, da se izvrši brzo in točno, ker bi pri več sodiščih utegnilo priti do neskladnih ali celo nasprotujočih si sodb (n. pr. eno sodišče bi smatralo storilca za osebo zmanjšane vračunljivosti, drugo pa ne), in tudi v interesu obdolženca sa¬ mega, da ne pride pred več sodišč in da dobi v smislu §§ 61. do 63. k. z. enotno zasluženo kazen. Z ozirom na vse to določa § 20., odst. L, k. p., da je pristojno tisto sodišče, ki je stvarno in krajevno pristojno za najtežje od vseli teh kaznivih dejanj. To se pravi, če stoje v razmerju zveznosti kazniva dejanja, ki se kaz¬ nujejo s smrtjo, s časno robijo, z zaporom od enega do petih let in z zaporom do enega leta, sodi o vseh skupaj na isti glavni razpravi senat petorice, če so pa samo taka kazniva dejanja v zveznosti, ki se kaznujejo s poslednjimi tremi vrstami kazni, senat trojice itd. Popolnoma v skladu s temi predpisi je predpis § 18., odst. 2., k. p., ki določa, da je za vsa kazniva dejanja ene osebe, ki jih je storila v naši državi in tudi izven nje, pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za kazniva dejanja, storjena v naši državi. Tudi tu gre za subjektivno koneksiteto. Stvar je le v toliko kompli¬ cirana, da za delikte, ki so storjeni izven naše države, ne smemo sicer opustiti preganjanja (aktivno-zaščitno ali subdicijsko na¬ čelo: § 6. k. z.), a ne moremo uporabiti načel za krajevno pri- 86 stojnost po storitvi kaznivega dejanja. Zato pa določa § 18'., odst. 2., k. p., naj sodi skupno vse delikte sodišče, ki je pri¬ stojno za delikte, storjene v naši državi. Če je delikt, storjen v tuji državi, najtežje vrste, bo treba določiti krajevno pristojno sodišče za ta najtežji delikt po § 18., odst. 1., k. p., t. j. po kri¬ teriju domovališča, bivališča ali zasačbe, stvarno bo pa pristojno tisto sodišče krajevno določenega sodnega okoliša, ki je stvarno pristojno za najtežje kaznivo dejanje. (Ne štejejo pa sem, seveda, primeri iz inozemstva poskušene storitve kaznivega dejanja, ker so zanje posebne odredbe v novel. § 15., odst. 1., k. p. [gl. člen 2., št. 2., novel. kaz. zak.].) Vsi drugi delikti pa spadajo po načelu, ki velja za subjektivno koneksiteto, v pristojnost pravkar ozna¬ čenega sodišča tudi, če bi se sicer dale zanje uporabiti določbe o krajevni pristojnosti po storitvi delikta. Tu je torej podana izjema od tora delicti commissi. Ako pa bi izven naše države storjeni delikt ne bil najtežje vrste, se določi stvarna in krajevna pristojnost najprej za najtežji v domovini storjeni delikt po pra¬ vilih § 14., odnosno § 17. k. p., a baš temu sodišču pripade i stvarna i krajevna pristojnost za v tujini storjeni delikt po § 18., odst. 2., in § 20., odst. L, k. p. Tu je torej podana izjema od fora domicilU ali fora deprehensionis. K b). O objektivni zveznosti — ki je v bistvu concursus plurium ad delictum — govori k. p. v § 21., kakor da bi mogli priti poleg storilca samo nasnovatelj in pomagač, prikrivatelj in udeleženec v poštev. Vendar mora priti načelo § 21. k. p. tudi pri storilcih in sostorilcih enega kaznivega dejanja do upo¬ rabe. To se mora sklepati iz besedila § 22., odst. L, k. p., ker govori tu zakon o «obdolžencih, ki so v zvezi,» vobče. V teh primerih naj bo praviloma pristojno tisto so¬ dišče, ki je pristojno za storilca (seveda tudi za sostorilca ali sostorilce), tudi za vse druge (na- snovatelje, pomagače, prikrivatelje, udeležence). Pristojnost enega samega sodišča za vse storilce mora biti — praviloma (o izjemah pozneje) — ista i v stvarnem i v kra¬ jevnem pogledu, če gr,e za isto kaznivo dejanje. Tu pa je zakono- dajec sam določil, da se smatrajo kazniva dejanja prikrivateljev ali udeležencev v pogledu formalnega prava za postopek kot «isto delo», ki regulira pristojnost enega samega sodišča, pa bilo, da se postopa zoper glavne storilce kakor tudi zoper vse druge, ne izključivši prikrivatelja ali udeležencev, istočasno ali pa 87 posebej (oddvojeno). To znači, da je isto okrožno sodišče, ki je sodilo in obsodilo tatu v senatu trojice, ker je šlo za zločinstvo, pristojno za prikrivatelja tudi tedaj, ko je bil ovaden šele leto dni za obsodbo glavnega storilca (tatu), dasi bi njegovo dejanje kot prestopek po § 333., odst. 2., k. z. spadalo v pristojnost sodnika poedinca pri istem okrožnem sodišču. Ratio legis more biti edino le smotrenost, da opravi ves postopek za vse v tako ozki zvezi stoječe kazenske zadeve eno samo sodišče, ki se v stvari že dobro spozna. Torej je odločilne važnosti «isto delo» v širšem vulgarnem smislu besede kot nekakšno «isto zločinsko podjetje», ne pa natančno «isto delo» po kvalifikaciji in diferenciaciji v smislu kazenskega zakonika samega. K c). Pri subjektivno-objektivni (ali mešani) koneksiteti (zveznosti) pridejo vsa doslej k a) in b) navedena načela skupno do uporabe, toda vedno tako, da prednjači po na¬ čelu smotrenosti moment stvarne pristojnosti pred krajevno pri¬ stojnostjo. Kajti za vsa kazniva dejanja, ki so v steku (concursus delictorum), se mora po § 286. k. p. izreči ena sama sodba, ki pa seveda ne more biti izrečena drugače, nego od sodišča z najvišjo stvarno pristojnostjo (devoluc ; jsko načelo, prim. § 24., III.). III. Zakonodajec je uvrstil med primere, pri katerih odloča dejstvo zveznosti o pristojnosti, izjemoma drugače, kakor je pred¬ pisano za postopanje glede poedinili samostojno storjenih in pre- sojevanih deliktov, še nadaljnji primer, ki ga prejšnja zakono¬ daja, posneta po a. k. pr. r., ni poznala. To dejstvo je istočasno povračilo zločinske škode z zločinsko škodo dveh nasprotujočih si zločincev. V § 298. k.z. je določeno, da ima sodišče možnost, v primeru nasprotnih raz¬ žalitev na časti, enega ali oba storilca kaznovati ali pa enega ali oba oprostiti. V takih primerih je— dasi gre za dva različna delikta — nujno potrebno, da se izvede en sam postopek z eno samo sodbo. Zakonodajec je to kriminalnopolitično idejo raz¬ širil in ustanovil tako rekoč nov primer subjektivne koneksitete. Odredil je v § 20., odst. L, stavku 2., k. p., da veljajo načela za subjektivno koneksiteto tudi tedaj, kadar je oseba, ki je bila s kaznivim dejanjem oškodovana, istočasno poškodovala, kršila ali ogražala kakšno pravno dobrino tiste osebe, ki je zoper njo storila kaznivo dejanje. Povračilo zločinske škode z zločinsko škodo dveh zločincev pa je moment za določitev stvarne pristoj¬ nosti samo tedaj, kadar se je izvršilo povračilo istočasno. 88 Seveda ne more biti govora o matematični, ampak le o prak¬ tični istočasnosti, ki seveda predpostavlja krajevno identičnost. V teoriji se naziva ta po zakonodajcu ustanovljena pristojnost «iorum reconventionis». Sem spada idejno tudi primer »na¬ sprotne tožbe» (§ 51., odst. 5., k. p.), o katerem govorimo v § 25. IV. Kakor je bilo načelo smotrenosti glavni razlog za usta¬ novitev pravil o pristojnosti po zveznosti, baš v isti meri velja, da more načelo smotrenosti razrušiti uporabljivost pravil o pri¬ stojnosti po zveznosti, čim bi bila ta pravila na kvar brze in pravilne izvedbe sodnega kazenskega postopka. Tega se je zakonodajec seveda zavedal in otvoril v § 22. k. p. širok ventil, po katerem se dajo pravila o pristojnosti po zveznosti pustiti v nemar, veljavnost občnih pravil (forum delicti commissi, domi- cilii ali deprehensionis) pa vzpostaviti. V tem smislu sme sodišče, ki je po pravilih o pristojnosti po zveznosti pozvano za postopek (v poštev pride forum connexltatis vsake vrste in tudi forum reconventionis) na predlog strank ali pa uradoma (samo od sebe) po zaslišanju državnega tožitelja odrediti, da se postopek zaradi poedinih, v razmerju zveznosti stoječih kaznivih dejanj tudi zoper poedinega obdolženca — razklene (razdvoji) in dovrši posebej. Enako pa se sme tudi postopek zoper razne storilce razkleniti v posebne postopke zoper poedine storilce. Ta pravica se sme izvršiti dotlej, da pride do glavne razprave, in sicer tako, da se preda poedino kaznivo dejanje enega; ali več storilcev tistemu sodišču, ki je zanje stvarno in krajevno pristojno, ne glede na pravila o pristojnosti po zveznosti. Ker utegnejo zlasti pri objektivni zveznosti (gl. prejšnja izvajanja o prikrivateljih in o udeleženih) nastati težkoče, je zakonodajec že v § 21. k. p. določil, da veljajo njegova pravila samo «praviloma», t.j. za normalne primere. Skratka: Sodišče ima popolnoma odprto pot, da pristojnost po zveznosti raztrže, vodilo in opravičilo mu pa mora biti smotrenost. Določba § 22. k. p. šteje za pogoj take odredbe, da sodišče ugotovi «važne razloge» ali pa «ozire primernosti*. Semkaj spadajo kot važni razlogi zavlačevanje postopka zoper enega obdolženca, ki je n. pr. dejanje priznal, dočim drugi soobdolženci taje, ali podaljšanje preiskovalnega zapora zoper enega obdolženca, dočim je zoper soobdolžence izdana šele tiralica. Oziri primernosti ali — bolje — razlogi smotrenosti utegnejo biti podani, če gre n. pr. za dokazdo, ki 89 ima pomen samo za eno kazensko stvar, pa se utegne pogubiti (priča je na smrt bolna), če bi se čakalo na glavno razpravo zaradi vseh v razmerju zveznosti stoječih drugih kazenskih stvari in pod. Tudi tedaj veleva smotrenost, da se subjektivna zveznost ne upošteva, če je obdolžena ena oseba več dejanj, od katerih eno priznava, druga taji, pa bi bilo treba o poslednjih zasliševati priče v Ameriki in pod. Bolje je, da čaka storilec kot obsojenec na izvedbo dokazov v tujini v zasluženem zaporu kakor pa v preiskovalnem zaporu, ki bi se mu morda ne mogel všteti v kazen, če bi bil od obtožbe zaradi nepriznanih deliktov naposled oproščen. Korektura je itak mogoča pri eventualni poznejši dopolnilni obsodbi po predpisih § 64. k. z. (o vra- čunjanju kazni). Ako se sodišče odloči za razklenitev enotnega postopka v več postopkov v smislu doslejšnjih izvajanj, stori in izda o tem sklep (rešitev). Zoper takšen sklep ni nobenega pravnega sredstva (§ 22. k. p.). Ta sklep se mora brez izjeme glasiti tako, da se tisti postopek, ki je že zrel za posebno do¬ končno izvedbo, izloči iz celokupnega postopka glede vseh v razmerju zveznosti stoječih kaznivih dejanj, od¬ nosno storilcev, ter odkaže stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Glede vseh ostalih postopkov pa se mora tožitelj takoj nato', ko prejme sklep o izločitvi (razklenitvi), izjaviti, ali »za¬ hteva nadaljevanje postopka zbog ostalih dejanj, zaradi katerih se obdolženec obremenja» (§ 22., odst. 2., k. p.). (Seveda velja isto, če je več obdolžencev, pa se izloči iz celokupnega postopka ena kazenska stvar glede enega obdolženca). Pomniti pa je treba, da se po § 80. k. p. odločbe sodišča državnemu tožitelju dostav¬ ljajo v izvirniku, da mora on na izvirniku izjaviti, da je odločbo videl in prečital, in to izjavo datirati. Tu je ključ za razlago določbe, da mora tožitelj takoj zahtevati nadaljevanje po¬ stopka. «Takoj» ni matematično razumeti, ampak izjavo mora oddati vsaj v potrdilu o tem, da je odločbo (sklep) sodišča videl in prečital. Ako bi državni tožitelj sploh ne podal nobene izjave o zahtevi nadaljevanja, potem velja, da ne sme ostalih kaznivih dejanj preganjati, ampak kazenska stvar zaradi njih se smatra za ustavljeno in more oživeti edinole po pravilih, ki veljajo za obnovitev kazenskega postopka, ustavljenega pred glavno raz¬ pravo, t. j. predložena morajo biti nova dokazila. Čas za izjavo zahteve po nadaljevanju od strani zasebnega tožitelja, ki se 90 more ustno ali pa pismeno o razklenitvi obvestiti, poteče vsekako po analogiji § 87., odst. 2., k. p. drugi dan po obvestitvi. Ako odda (državni ali zasebni) tožitelj sicer pravočasno svojo izjavo o zahtevi nadaljevanja, pa prezre ali namenoma opusti izjavo glede nekega kaznivega dejanja, ki je bilo po predlogu za pre¬ ganjanje tudi predmet sodnega poslovanja v postopku (poizvedb ali sodne preiskave), ima obdolženec pravico, da zahteva, naj tožitelj pojasni, ali nadaljuje pregon tudi zaradi v govoru sto¬ ječega kaznivega dejanja. Tudi v tem primeru mora tožitelj analogno prejšnjemu podati takoj izjavo; če jo opusti ali če sedaj (drugič) izjavi, da tega kaznivega dejanja več ne preganja, se smatra, da je postopek v tem pogledu ustavljen. Pripombe: 1.) Ker velja za postopek zoper mlajše malo- letnike maksima, da oni ne smejo priti v stike z odraslimi obdolženci (§ 438., odst. 2., k. p.), so pravila glede pristojnosti po zveznosti zanje izpremenjena. Tu velja kot prvo načelo razklenitev postopka zoper mlajše maloletnike in zoper odrasle osebe. Če zahtevajo prilike, naj se postopek vendarle vrši skupno, ker je to edino smotreno', mora o tem izdati sklep sodniški senat trojice pri okrožnem sodišču, ozi¬ roma starejšina pri sreskem sodišču. V takih primerih preiskuje, razpravlja in sodi za odrasle osebe stvarno in krajevno pristojno sodišče, vendar mora glede mlajših malolettnih oseb uporabljati pred¬ pise kazenskega zakonika, ki veljajo zanje. 2. ) Po členu 76. tisk. zak. se morajo «preiskave in sojenja kazni¬ vih dejanj, učinjenih s tiskom, vršiti nezavisno od prejšnjih sojenj zaradi kaznivih dejanj iz kazenskega zakonika*. Smisel te določbe, ki je v ozki zvezi z določbo člena 42., odst. 2., tisk. zak., je ta, da med kaznivimi dejanji po kazenskem zakoniku (ali po drugih za¬ konih, ki imajo kazenskopravne določbe) in kaznivimi dejanji po tiskovnem zakonu, ne obstoja nobena zveznost; ona gredo vsako zase pred svoje pristojno sodišče. 3. ) Državno sodišče za zaščito države v Beogradu je pristojno za poizvedbe, preiskave in sojenjei o kaznivih dejanjih iz poglavja XII.. §§ 91. do 98., 100., 102. do 115., iz poglavja XVII., § 191., in iz po¬ glavja XXXI., § 307., k. z., nadalje iz §§ 1. do 3., 13., 17. in 18. zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi prvenstveno', toda njegova pristojnost se razteza tudi na druga kazniva dejanja, ki so s prei navedenimi v zveznosti. Seveda je že z ozirom na sedež tega so¬ dišča in s tem zvezane neprilike spričo oddaljenosti potreba raz- klenitve postopkov zelo mnogokrat podana. 4. ) V zakonu z dne 31. decembra 1929., ki je podaljšal veljavnost predpisov o prekrških, ki niso bili v k. z. niti sprejeti niti po njem derogirani, je v členu 2. odrejeno, da za sojenje teh prekrškov pra¬ vila o pristojnosti po zveznosti ne veljajo. Oni se morajo torej soditi le nezavisno od zločinstev in prestopkov. 97 § 18. Pristojnost zbog delegiranja (forum delegationis). I. S a m o s t a 1 n o delegiranje. V vsakem primeru, bodisi da je neko kaznivo dejanje samo zase storjeno, bodisi da je stor¬ jeno v zveznosti z drugimi kaznivimi dejanji, se utegne pokazati, da pristojno sodišče prve stopnje ni tisto sodišče, pri katerem bi se dal postopek najsmotreneje izvesti. Tu so lahko vzroki javne varnosti, lažje izvedljivosti ali drugačne nujne potrebe odločilni za to, da bi bilo bolje izvesti postopek do kraja pri nekem dru¬ gem, po doslej razmotrivanih vidikih krajevno nepristojnem sodišču. Pripeti se pa lahko tudi to, da neko krajevno pristojno sodišče ne more postopka izvesti, ker ga ovirajo vzroki pravne ali pa stvarne narave (n. pr.: edini sodnik sreskega sodišča je izključen, soditi tatu, ker je bil on sam od tatu okraden [§ 28., št. L, k. p.]; sodišče nima možnosti, izvesti postopka, ker so skoraj vsi sodniki zboleli ali ker je potres porušil poslopje). V takih primerih mora prizadeto pristojno sodišče napraviti (ura¬ doma ali na predlog stranke) poročilo na apelacijsko sodišče, ki naj delegira neko drugo-, krajevno še ne pristojno sodišče iste vrste iz svojega območja. Apelacijsko sodišče zasliši v stvari poročila višjega državnega tožitelja in sklene na to: Če smatra, da more neko sodišče iz svojega območja delegirati, odredi to in priobči sklep strankam. V takem ugodilnem primeru ima zoper ta sklep pravico pritožbe i (državni ali privatni) tožitelj i obdolženec (§ 23., k. p.). V odklonilnem primeru gre sklep k sodišču, ki je stavilo predlog, a pritožbene pravice ni; saj je ostalo pri normalni pristojnosti. Če pa se glasi predlog, naj se delegira sodišče izven območja apelacijskega sodišča, ima isto pravico kasacijsko sodišče, ki sme delegirati po zaslišanju vrhov¬ nega državnega tožitelja — drugo stvarno sodišče kjerkoli v državi (§ 23., odst. 2., k. p.). Pot poročila pa naj gre tudi v tem primeru preko apelacijskega sodišča. Načelo hierarhične organi¬ zacije zahteva, da se omogoči apelacijskemu sodišču, da even¬ tualno še samo odredi delegirano sodišče v svojem območju. Vsako delegacijo, bodisi sreskega, bodisi okrožnega sodišča, mora dovoliti apelacijsko sodišče, delegacijo apelacijskega so¬ dišča samega ali njemu nepodrejenega sreskega ali okrožnega sodišča pa kasacijsko sodišče. Ni izključena delegacija nekega 92 sodišča kot sodišča druge stopnje, poklicanega za rešitev prav¬ nega sredstva. II. Akcesorno delegiranje. Doslej smo razpravljali o primerih potrebe delegiranja kot samostojnega sklepa, ki pre¬ tvori krajevno pristojnost iz spredaj pod I. navedenih razlogov. So pa tudi taki primeri predvideni, kjer ne nastopi delegacija samostalno, ampak kot posledica (accessorium) neke druge sodne odločbe, ki šele pokaže potrebo, da se določi neko drugo sodišče za krajevno pristojno sodišče, kakor je doslej poslovalo. Taki primeri so : a) če kasacijsko sodišče ugodi reviziji, ki je bila vložena v prid obtoženca, in razveljavi izpodbijano sodbo, pa odredi novo glavno razpravo (§§ 346., št. 2., 350., št. 2., k. p.); b) če kasacijsko sodišče po izredni reviziji, ker se je pojavil znaten sum o resničnosti dejstev, na katerih temelji sodba prvostopnega sodišča, odredi v prid obtoženca novo glavno razpravo (§§ 354., 355. k. p.); c) če kasacijsko sodišče po zahtevi vrhovnega državnega tožitelja, naj se zaščiti zakon, raz¬ veljavi pravnomočno sodbo in odredi v prid obtoženca novo glavno razpravo (§§ 41., 357. k.p.); č) če prizivno sodišče — bilo apelacijsko sodišče napram sodbi sodnika poedinca pri okrožnem sodišču, bilo okrožno so¬ dišče napram sodbi sreskega sodišča — na priziv razveljavi sodbo in odredi novo glavno razpravo pri prvostopnem sodišču (§§ 399., 406. k. p.). V vseh teh primerih je delegiranje drugega sodišča akce- sorna in tudi samo fakultativna odredba višjega so¬ dišča, odvisna od tega, ali smatra odrejajoče višje sodišče v konkretnem primeru za potrebno, da se odvzame nadaljnji po¬ stopek prvostopnemu sodišču, ki je izdalo razveljavljeno sodbo, ker bi le-to ne moglo s potrebno avtoriteto ali pa nepristra- nostjo izvesti glavne razprave in izreči nove sodbe. Pripomba: 1.)'"Dokler se ne uredi eno kasacijsko sodišče za vso država, imajo pravico delegacije sodišča izven območja apela- cijskih sodišč: oddelki kasacijlskega sodišča (gl. § 13., I.) za območje svojih apelacijskih sodišč, izven njih pa odloča analogno predpisom §§ 104. in 111. zak. o ured. red. sod. tam navedeni senat šestih sod¬ nikov današnjih oddelkov kasacijskega sodišča s sedežem v Beogradu. 93 2.) Po določbi a. k. pr. r. je imela svetovalstvena zbornica [gl. § 14., II., pripombo 2.)] pravico, delegirati neko okrajno (sedaj sresko) so¬ dišče za izvedbo celokupne «uvodne preiskave*, ki bi jo moral izvesti preiskovalni sodnik na sedežu okrožnega (ali dežel¬ nega) sodišča, če je smatralo to za umestno in smotreno. Po k. p. takšna delegacija ni predvidena, pač pa je določeno, da sme pre¬ iskovalni sodnik zaprositi sreska sodišča za izvedbo poedinih pre¬ iskovalnih činov. Sreska sodišča pa imajo dolžnost, da izvrše še nadaljnje preiskovalne čine, razen tistih, ki so zanje zaprošena, ako so z zaprošenimi v zvezi ali ako iz njih izhajajo kot nujno potrebni, če bi naprošeno' sresko sodišče ne bilo pristojno za izvedbo na¬ daljnjih preiskovalnih činov, mora takoj poslati zaprosilo za izvedbo pristojnemu oblastvu in o tem preiskovalnega sodnika obvestiti. Na ta način je k. p. nadomestil institut delegacije celokupne uvodne pre¬ iskave vsaj po učinku. § 19. Pristojnost zbog odredbe (forum ordinatum). Dočim je stvarna pristojnost vedno določljiva, se utegne glede krajevne pristojnosti vendarle pripetiti, da se ne da do¬ ločiti. Za državljane naše kraljevine, ki žive v tujini, pa nimajo pri nas ne domovališča ne bivališča in niti niso bili tu zasačeni, a so storili v inozemstvu zločin, za katerega odgovarjajo po §§ 4. in 6. k. z. pri naših sodiščih; nadalje za tuje državljane, ki jih tuja država kot državljane tretje države izroči naši državi (§ 489., odst. 2., k. p.), ker so storili delikt, za katerega odgovar¬ jajo po §§ 4. in 5. k. z. pri naših sodiščih, krajevna pristojnost po doslej razmotrivanih predpisih ni podana. Za takšne primere velja določba § 19. k. p., da odredi kasacijsko sodišče krajevno pri¬ stojnost. Forum delegationis in forum ordinatum se razlikujeta v tem, da pri prvem že imamo krajevno pristojnost, ki se pre¬ nese drugam, pri drugem pa sploh še ni krajevne pristojnosti, ampak se mora šele s posebno odredbo ustanoviti. Po § 111. zak. o ured. red. sod. naj poveri kasacijsko sodišče postopek tistemu sodišču, o katerem misli, da ga bo izvršilo naj¬ hitreje, najlaže in z najmanjšimi stroški. Dokler še ni enotnega kasacijskega sodišča, je po ideologiji določbe § 14. k. p. tisti oddelek kasacijskega sodišča za odreditev pristojen (gl. § 13., I.), ki je prvi postopek počel, torej ki je bil prvi za odreditev od katerekoli uradne strani pozvan. Zaslišanje vrhovnega državnega tožitelja pred odreditvijo ni predpisano, vendar je po miselnosti k. p. umestno. 94 § 20. Uporaba določb o pristojnosti in spori o pristojnosti. I. Čisto jasno je, da je glede na pravilno in pravično ka¬ zensko pravosodstvo stvarna pristojnost večje važnosti kot krajevna. O težjih kazenskih stvareh mora soditi stvarno bolj verzirano sodišče, sodišče višjega ustroja. Ni nobena nesreča, če se pomotoma pripeti, da sodi o manj težkem deliktu sodišče, ki je stvarno pristojno za delikte težje vrste. Garancije za pra¬ vilno sojenje so le povišane. V nasprotnem primeru, da bi sodilo sodišče, stvarno pristojno samo za manj težke delikte, o deliktu težje vrste, pa takih garancij ne bi bilo. Iz teh razmotrivanj razvidimo dvoje: 1.) podana mora biti norma, da mora sodišče uradoma presojati svojo stvarno pristojnost; 2.) stvarna pristojnost višje vrste vsebuje tudi pristojnost glede deliktov, spada¬ jočih stvarno pred sodišče nižje vrste (devolu¬ cijski princip). Manjše važnosti je vprašanje krajevne pristojnosti; saj se mora presumirati, da ima vsako stvarno pristojno sodišče enako kvaliteto v pogledu sposobnosti za sojenje enake vrste kazenskih stvari. Navzlic temu pa odreja § 25. k. p., da mora vsako sodišče po službeni dolžnosti (uradoma) paziti ne le na svojo stvarno, ampak tudi na krajevno pristojnost, vendar pristavlja: «k olik or v tem pogledu zakon ne odreja d r u g a č e». Takoj v § 25., odst. 2., k. p. je določeno, da pravdni čini, kateri so bili izvedeni v pripravljalnem postopku (poizvedbe, preiskava), ne izgube svoje vrednosti samo zaradi tega, ker se je izvedba izvršila pri (stvarno ali krajevno) nepristojnem sodišču. Saj ima sodišče, ki opravi glavno razpravo, možnost, da jih ponovi. Razen tega pa je ustanovljena naravnost dolžnost vsakega sodišča, da v primeru, če preti nevarnost izgube prilike, opraviti pravdni čin, čim se njega oprava odloži (n. pr. če grozi, da izpere dež krvne sledove po storjenem zločinstvu), izvrši samo v svojem območju potrebne čine (prim. § 95., odst. 2., k. p.). Pri¬ stojno sodišče, ki dobi te čine v roke, naj jih — če je treba in kolikor je še mogoče — pozneje dopolni ali popravi ali pa sploh ponovi. 95 II. Vobče mora vsako sodišče obtožbo s sodbo z a v r n i t i, če se na glavni razpravi pokaže, da to sodišče za meritorno sodbo ni pristojno (§ 276.k.p.). Da se pa spravijo v sklad dolžnosti sodišča, paziti na stvarno in krajevno pristojnost, z dolžnostjo smo trene izvedbe postopka, zato je zakonodajec dal posebna navodila, ki se morajo v nekih po¬ sebnih prilikah upoštevati, da ne pride do nesmotrene zavrnitve obtožbe iz formalnih razlogov: 1.) glede stvarne pristojnosti: a) če senat trojice pri okrožnem sodišču vidi na glavni razpravi, da se utegne izkazati po izvedbi dokaznega postopka stvarna pristojnost za senat petorice, mora razpravo prekiniti in pritegniti še dva sodnika, da se glavna razprava izvede pred senatom petorice; ako bi to formalno ne bilo mogoče, ker še ni bila uvedena obligatorna sodna preiskava (§ 97., odst. 1., k. p.), se pa mora glavna razpra¬ va odgoditi (§ 278. k. p.); b) če sodnik poedinec pred okrožnim sodiščem opazi, da utegne nastopiti stvarna pristojnost senata trojice, mora postopati kolikor mogoče analogno, kakor je pod a) navedeno (gl. § 373. k. p.); c) če sodnik poedinec pri sreskem sodišču opazi, da utegne biti za ofieialno pregonljiv prestopek stvarno pristojno okrožno sodišče, mora spise predložiti držav¬ nemu tožitelju, da stavi primerne predloge; analogno bo treba postopati tudi, če gre za privatno pregonljiv postopek, samo da se spisi predlože zasebnemu tožitelju; č) če je sodnik poedinec pri sreskem ali okrožnem sodišču sodil o dejanju, ki se znači po zakonu za zločinstvo, pomotoma, kakor da bi bilo le pre¬ stopek, sme resnično stvarno pristojno okrožno sodišče na tožiteljevo zahtevo začeti ali nadaljevati postopek ne glede na sicer veljajoče formalnosti in pogoje za obnovo kazenskega postopka, samo da še ni preteklo od odločbe sodnika poedinca leto dni, če gre za zločinstvo, kaznivo z več kot pet let robije ali zatočenja, odnosno šest mesecev, če gre za manj kaznivo zločinstvo (§ 359., št. 3., k. p.); d) če pa se — na drugi strani — pokaže na glavni razpravi okrožnega kot zbornega sodišča (senat trojice ali petorice), da se dejanje, ki je pod obtožbo, kvalificira samo za prestopek, ki bi spadal v stvarno pristojnost sodnika poedinca pri okrožnem ali sreskem sodišču, izreče vendar zborno sodišče samo sodbo (devolucijsko načelo). Samo če gre za prestopek, ki spada v pristojnost sodnika za mlajše maloletnike, je stvar drugačna; tu pa se mora razprava prekiniti 96 in stvar upotiti redoma k pristojnemu sodniku za mlajše malo- letnike (§ 279., odst. 2., k. p.); 2.) glede krajevne pristojnosti. Po določbi § 211. k.p. v zvezi z določbami §§ 276., 336., št. 7. in 8., k. p. se pri okrožnem sodišču na glavni razpravi, bodisi da posluje kot zborno ali kot edinoosebno sodišče (§ 373. k. p.), ne sme več pobijati krajevna pristojnost. Obdolženec je imel priliko, vložiti zoper obtožnico ugovor tudi zaradi krajevne pristojnosti (§ 204., odst. 2., k. p. v zvezi s § 211. k.p.); pa tudi če ni ugovarjal krajevni pristojnosti sodišča, ki je v obtožnici navedeno kot pristojno sodišče, mora ob vsakem ugovoru apelacijsko sodišče stvarno in krajevno pristoj¬ nost uradoma presojati. Če se torej ugovoru ne ugodi in obtožnica dopusti, je s tem izrečena potrditev krajevne pristojnosti v ob¬ tožnici navedenega sodišča. Če pa obdolženec sploh ni vložil ugovora, je pristal molče na predlog obtožnice, katero sodišče bodi krajevno pristojno. Skratka: Čim postane obtožnica pravno¬ močna, izpodbijanje krajevne pristojnosti ni več umestno, zato ga je zakonodajec v § 211. k. p. zabranil. Ni pa niti instituta obtožnice niti druge možnosti, ustanoviti krajevno pristojnost glede postopka na sreskih sodiščih; zato odreja § 378. k. p., da ima sreski sodnik, če se prepriča, da je krajevno pristojno neko drugo sresko sodišče, pravico, da ka¬ zensko stvar upoti neposredno tistemu drugemu sodišču. Tega pa ne sme storiti v primeru, da je že poprej neko višje sodišče vprašanje krajevne pristojnosti v tem smislu rešilo, da je on, sreski sodnik, ki ima kazensko stvar baš v rokah, sam krajevno pristojen. Kot garancija, da pride do razmotrivanja obdolženče¬ vega ugovora glede krajevne nepristojnosti in do ugotovitve res¬ nično pristojnega sreskega sodišča, je dopustil zakonodajec v § 393., št. 3., k. p. možnost pravnega, sredstva (priziva) v tem smislu, da sresko sodišče krajevno ni bilo pristojno. III. Tolmačenje predpisov o pristojnosti vede semtertja lehko do tega, da zahteva več sodišč zase pristojnost, bilo stvarno, bilo krajevno (pozitivni spor ali konflikt), ali pa da nobeno sodišče neče priznati stvarne ali krajevne pristojnosti (nega¬ tivni spor ali konflikt). Takšni spori ne smejo ostati nerešeni. V § 26. k. p. je navedeno, katero sodišče naj razsoja takšen spor. Na dlani leži, da mora pripasti naloga rešitve takšnega spora nekemu višjemu, obema v sporu se nahajajočima nadrejenemu sodišču. Podrobne določbe § 26. k. p. se dajo na kratko^ posneti 7 97 tako, da je poklicano za rešitev prvo obema v sporu se nahaja¬ jočima sodiščema (lahko jih je tudi več) skupno nadrejeno sodišče. Če gre za pozitiven konflikt dveh sreskih sodišč v istem okolišu okrožnega sodišča, le-to, če ležita sreski sodišči v okolišu raznih okrožnih sodišč, pa vendar v okolišu istega apelacijskega sodišča, le-to itd. Pokrenitev rešitve spora je dolžnost tistega sodišča, ki v pozitivnem primeru zahteva kot drugo pristojnost zase, v negativnem primeru, ki odklanja kot drugo svojo pristojnost. Dotlej, da postopek o sporu med sodišči ni rešen, mora vsako sodišče navzlic temu opraviti vse, kar je za kazenski postopek potrebno (n. pr. da ne nastopi zastaranje), zlasti pa tiste čine, ki jih ni moči odložiti brez nevarnosti, da se njih oprava ali po¬ novitev pogubi. P r i p o m b a : Kasacijsko sodišče ima po § 27. k. p. nalogo, da rešuje spore o pristojnosti med rednimi z ene in vojaškimi in uprav¬ nimi sodišči z druge strani. Dokler se ne uredi eno kasacijsko so¬ dišče za vso državo, odloča kombiniran senat šestih sodnikorv današnjih oddelkov kasacijskega sodišča s sedežem v Beogradu (glej § 104. zak. o ured. red. sod.). Le glede sporov o pristojnosti med vojaškimi sodišči ali oblastvi na eni in civilnimi kazenskimi sodišči ali oblastvi na drugi strani je nastopila po zakonu o ukinitvi pristoj¬ nosti kasacijskega sodišča v postopku vojaških sodišč in v reševanju (pravkar navedenih) sporov z dne 6. februarja 1929., Sl. N. št. 35./XVIL, izjema. Takšne spore naj rešuje v smislu člena 2. cit. zakona dotlej, da se uredi enotno kasacijsko sodišče za vso državo, mešan senat, sestavljen iz že omenjenih Šestih sodnikov in iz enega vojaškega sod¬ nika Velikega vojaškega sodišča, ki ga določi minister za vojsko in mornarnico. Ko pa dobimo enotno kasacijsko sodišče, se bo moralo rešiti vprašanje o sestavi teh senatov s posebnim zakonom. § 21 . Pravna pomoč in izročitev zločincev. I. Govorili smo že o tem, da sodna oblast redovito ne seže preko meja okoliša lastnega sodišča. Vendar določa § 167. k. p., da sme preiskovalni sodnik, če misli, da je v interesu stvari po¬ trebno, povabiti pred sebe na zaslišanje za pričo tudi osebo, ki biva izven okoliša sodišča preiskovalnega sodnika. Če pa tako vabilo ni potrebno, zaprosi preiskovalni sodnik za pravno pomoč sodišče bivališča priče (gl. § 48., I.). Vsa sodišča morajo da¬ jati drugo drugemu pravno pomoč v uradnih poslih (§ 3. zak. 98 a ured. red. sod.). Vsako uradno opravilo, ki ga izvrši na prošnjo pristojnega sodišča sodišče kateregakoli pravnega območja v kazenskih stvareh, velja, kakor bi ga bilo izvršilo sodišče, na čigar prošnjo je bilo izvršeno. Zaprošeno sodišče naj kar naj¬ bolje izvede opravilo, da bo za proseče sodišče uporabno. Zato mora preiskovalni sodnik v zaprosilu na drugo sodišče navesti predmet in vprašanja. Dolžnost zaprošenega sodišča pa je, da stavi priči še druga vprašanja, če se izkaže za to potreba (§ 167., odst. 3., k. p.). Sodna oblast preiskovalnega sodnika pa seže tudi na policij¬ ska oblastva in njih organe, ko gre za pospešenje in zavarovanje uspeha preiskave; tudi tem pošlje zaprosilo za pravno pomoč, a ona so dolžna, se takoj odzvati prošnji (§ 99. k. p.). Nadalje seže ista sodna oblast tudi na vojaška oblastva (§§ 112., 139., 162., 163., 167. k. p.) in na druga državna, banovinska in občinska oblastva (§ 105. zak. o ured. red. sod.). Vse doslej navedeno velja tudi za sodnika za mlajše malo- letnike z dodatkom, da ima on pravico, odrediti svoje zaupnike, po katerih vrši potrebne poizvedbe (§ 439. k. p.). 11. Slednjič se pravna pomoč izvaja tudi med sodišči naše kraljevine in sodišči tujih držav. Za tako meddržavno ali inter¬ nacionalno pravno pomoč veljajo predvsem posebna pravila, ki so določena v meddržavnih dogovorih (gl. § 5., III.), če takih ni, pa določbe §§ 487. nasl. k. p. Te določbe odrejajo in subsidio, če ni dogovorjenih specialnih, v glavnem tole: a) Navadna zaprosila (rekvizicije) naših sodišč za procesne čine na inozemska sodišča ali pa narobe se pošiljajo po diplomatski poti, a rešujejo se po predpisih lastne države, veljajočih za zaprošeno sodišče. Pristojnost se določa za domača sodišča analogno predpisom za pristojnost naših sodišč v kazen¬ skih stvareh, le da je upoštevati namesto storilca kaznivega de¬ janja osebo, ki jo je zaslišati, preiskati in pod. Izključeno je, da bi naše sodišče smelo zaprosilu tujega sodišča ustreči v treh primerih: a) če gre za izvršitev kazni iz sodbe tujega sodišča; d) če dejanje, ki je predmet zaprosila, po naših zakonih ni kaz¬ nivo; y) če je politično kaznivo dejanje. (Opredelitev pojma poli¬ tičnega kaznivega dejanja je stvar materialnopravnih kazenskih predpisov.) Če nastane dvom o upravičenosti zaprosila, se obrne sresko sodišče na okrožno sodišče, a to neposredno na ministra pravde zaradi pouka in napotila (§ 488. k. p.). 7 * 99 b) Prošnje za izročitev zločinca (Auslieferung, extradition). Pod izročitvijo pojmujemo dejansko prepustitev v tuzemstvu prijete inozemske osebe inozemskemu sodišču v svrho kazenskega postopka ali pa izvršitve kazni. Za izročitev v tem smislu prosi inozemsko sodišče. Na drugi strani pa spadajo pod isti pojem tudi prepustitve našega državljana, ki biva v inozem¬ stvu, tukajšnjemu sodišču. Za izročitev v tem smislu prosi tuzem¬ sko sodišče. Po čl. 20. ustave in § 12., odst. 1., k. z. je sploh za- branjeno izročiti tuji državi našega državljana, po § 12., odst. 2., k. z. pa je posebej zabranjena izročitev tujega državljana, če gre za pregon zbog od njega zagrešenega političnega kaznivega de¬ janja. Drugi pogoji za izročitev so še tile: Istovetnost osebe in njeno državljanstvo morata biti potrjena z listinami. Kaznivo de¬ janje mora biti kaznivo po zakonih obeh držav, a zastaranje državne kaznovalne pravice glede dotičnega delikta še ni smelo nastopiti. V zaprošeni državi ne sme biti uveden sodni kazenski postopek zbog istega kaznivega dejanja, zaradi katerega se za¬ hteva izročitev, niti ne sme biti inozemec pri nas še zbog istega dejanja kaznovan, oproščen ali pomiloščen. Če gre za delikt, ki se sme preganjati samo na predlog ali po odobritvi ali na za¬ sebno tožbo, mora biti izkazano, da je že izdejstvovan predlog, odobrenje ali zasebna tožba. Slednjič morajo biti podani dovoljni dokazi, ki upravičujejo sum, da je storil nekdo kaznivo dejanje, zaradi katerega se preganja, in da je baš on storilec. Sodni kazenski postopek je seveda različen, če gre za prošnjo: l. ) tujih sodišč za izročitev iz naše države, 2.) naših sodišč za izročitev iz tuje države. V prvi vrsti odločajo meddržavni do¬ govori, če teh ni, veljajo predpisi k. p. K 1.). Naše sodišče, ki prejme zaprosilo druge države po diplomatski poti, mora najprej vse potrebno ukreniti, da ob¬ dolženec ne pobegne. Isto velja tudi tedaj, kadar naše so¬ dišče ponudi izročitev tuji državi (n. pr. po § 6. k. z.). Priprti inozemec pride pred preiskovalnega sodnika, ki predhodno pre¬ skusi pravilnost zaprosila in inozemca zasliši. O preskusu in za¬ slišanju se sestavi zapisnik. Okrožno sodišče preskusi po zasli¬ šanju državnega tožitelja in branitelja dokončno obstoj pogojev za izročitev. Če visi zoper tega inozemca kazenski postopek pri naših sodiščih zaradi nekega drugega kaznivega dejanja, odloži okrožno sodišče izročitev do konca tega kazenskega postopka, če je treba, tudi do izvršitve kazni. Samo če bi pretila nevarnost, 100 da bi kazenski pregon v tuji državi zastaral, se sme vendarle inozemec izročiti tuji državi, ampak samo, če se le-ta obveže, da bo vrnila obdolženca, ko bo tam postopek skončan. Obe vrsti rešitve — pozitivno kakor tudi negativno — mora okrožno sodišče predložiti neposredno ministru pravde. Le-ta ima pra¬ vico, da vpraša sam za mnenje, ali so pogoji izročitve podani, apelacijsko sodišče. Če soglašata mnenji okrožnega in apelacij- skega sodišča, da je izročitev nedopustna, je minister pravde na nju vezan. V nasprotnem primeru, če i okrožno i apelacijsko sodišče smatra, da je izročitev dopustna, pa minister pravde na to mnenje ni vezan. Lahko navzlic temu izročitev odkloni. Če Pa izročitev dopusti, mora v svoji rešitvi pripomniti, da se izro¬ čena oseba ne sme niti preganjati niti kaznovati zaradi nobenega kaznivega dejanja, ki bi bilo storjeno pred onim, za katero je izročitev dovoljena — ali ponujena, preden sodišče tuje države ne dobi posebnega pristanka ministra pravde, dalje, da se izro¬ čena oseba ne sme izročiti tretji državi zaradi preganjanja zbog kaznivega dejanja, storjenega pred odobreno izročitvijo (načelo specialitete pregona; § 496. k. p.). Obvestitev o teh sklepih se izvrši po diplomatski poti, a okrožno sodišče da izročeno osebo dovesti na mejo tuje države, da jo tam organi tuje države sprejmejo v varstvo. K 2.). Ako naše sodišče zaprosi za izročitev osebe, ki je ob¬ dolžena ali obsojena od našega sodišča, pa živi ali se bavi v tuji državi, napravi pristojno okrožno sodišče [§ 489., odst. 2., k. p.; gl. spredaj II., a)] poročilo zastran udejstvovanja izročitve ne¬ posredno ministru pravde, a priložiti mora poročilu vse potrebno, da se udovolji zahtevam, navedenim spredaj pod II., b). Samo v nujnih primerih se sme okrožno sodišče obrniti neposredno na inozemsko sosedno oblastvo z zaprosilom, naj osebo začasno pripre, ker se zahteva nje izročitev. Minister pravde izvrši, če smatra zahtevo za izročitev za upravičeno, nadaljnje korake po diplomatski poti. Če inozemska država ne dovoli izročitve zaradi vseh kaznivih dejanj, velja tudi za naša sodišča načelo specialitete pregona (§§ 498., 496., gl. tudi § 360., št. 2., k. p.). Kjer je dogovor glede izročitve med našo in tujo državo dru¬ gačen, veljajo, kakor že rečeno, tudi za postopek pri izročitvah drugačni, dogovorjeni predpisi. Vselej in povsod pa se morajo vsa opravila glede izročitev vršiti po načelih internacionalne lojalnosti in kurtoazije. 101 § 22 . Sodne osebe. I. Sodne posle ali sodna opravila izvršujejo sodišča, ki mo¬ rajo imeti za to svoje organe. Ti se dele na glavne in po¬ stranske osebe. Glavne so sodniki, postranske zapisnikarji, sodniški pomočniki in izvrševalci sodb. Sodniki so lahko po¬ klicni ali pa lajični. Sodniki lajiki v k. p. niso nikjer pred¬ videni (gl. § 10., II.). (Pač pa poslujejo še v Srbiji, namreč dotlej, da stopi enotni k. p. v veljavo [gl. § 8., I.]). II. Poklicni sodnik postane lahko oseba, ki je usposob¬ ljena za sodništvo. Pa ni vsaka za sodništvo usposobljena oseba res sodnik (n. pr. državni tožitelji). Za usposobljenost sodnika morajo biti najprej izpolnjeni občni predpisi za pridobitev zna¬ čaja državnega činovnika, ker so tudi sodniki državni uradniki. Tiste predpise obseza zakon o činovnikih z dne 31. marca 1931. Poleg teh splošnih predpisov pa so dani posebni predpisi za sodnike rednih sodišč z dne 8. januarja 1929. Navedeni pred¬ pisi vsebujejo sledeče pogoje: 1.) državljanstvo kraljevine Jugo¬ slavije; 2.) moški spol; 3.) starost najmanj 26 let; 4.) dovršitev pravne fakultete kot reden slušatelj s predpisanimi izpiti (izpiti so lahko nostrificirani); 5.) opravitev sodniškega ali advokat¬ skega ali notarskega izpita; pogoj za opravitev teh izpitov je, da je oseba kot diplomiran pravnik odslužila tri leta v sodniški službi, ali dve leti v sodniški in tri leta v administrativni, ali dve leti v advokatski ali notarski pripravniški in eno leto v sodniški službi, ali tri leta pri državnem pravobraniteljstvu ali državnem zastopništvu, ali da je bila docent pravne fakultete in v vseh teh poslednjih primerih službovala v sodni službi najmanj eno leto; 6.) praksa po opravljenem sodniškem izpitu: pri sodniku sreskega sodišča najmanj eno leto, pri sodniku okrožnega sodišča naj¬ manj dve leti po opravljenem sodniškem izpitu (členi 2., 3., 8. zak. o ured. red. sod.). Za dosego sodniškega mesta na še višjem položaju so predpisani še nadaljnji pogoji glede dobe dotlej- šnjega službovanja (člena 3., 4. cit. zak.). Razen teh izrečno v cit. zakonu navedenih pogojev pozitivne narave, h katerim pride še potrebno telesno in duševno zdravje in znanje službenega jezika, je določeno (člen 6. cit. zak.) na negativno stran, da ne more biti postavljen za sodnika, kdor je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, pa je bila z obsodbo zdru- 102 žena ali izguba častnih pravic (§§ 46. do 48. k. z.) ali državne ali druge javne službe (§ 49. k. z.), nadalje kdor je bil s sodbo disciplinskega sodišča odpuščen iz državne službe (člena 6., 27., št. 6., zak. o sod. red. sod.). Rehabilitacija ali povračilo častnih pravic v smislu § 90. k. z. vrne možnost, da se dotična oseba postavi za sodnika, ker je k. z. kot lex posterior derogiral do¬ ločbo člena 6. zak. o sod. red. sod., ki je izrekel, da povrnitev «državljanskih pravic» ne vrne označene možnosti. Sodnik, ki dovrši 65. leto življenja, a predsednik in podpred¬ sednika kasacijskega sodišča kakor tudi predsedniki apelacij- skih sodišč, ki dovrše 70. leto življenja, se morajo upokojiti (člen 17. zak. o sod. red. sod.). Da pride za sodniško službo usposobljena oseba na konkretno službeno mesto, mora biti za tisto mesto s kraljevim ukazom postavljena, ob nastopu službe pa zaprisežena (čl. 7., 13. cit. zak.). Sodišča so nezavisna. Pri izrekanju pravice niso pod nika¬ kršnim oblastvom, ampak sodijo po zakonih (člen 100. ustave). Brez odobritve ministra pravde privatne osebe ne smejo tožiti sodnika zaradi kaznivih dejanj, ki jih je storil zoper nje v sod¬ niškem delovanju (člen 14. cit. zak.). Državljan ima pravico, vložiti pri rednem sodišču tožbo za odškodnino zoper državo zaradi škode, ki mu jo je prizadel sodnik v izvrševanju uradne dolžnosti. Ta tožba zastara čez devet mesecev od dne, ko je postal sklep, iz katerega je škoda nastala, pravnomočen. Pra¬ vica države, da toži sodnika pred sodiščem za odškodnino, za¬ stara v treh letih od dne, ko je postala sodba, s katero je bila država obsojena na povračilo škode, pravnomočna (člen 25. cit. zak.). III. Postranske sodne osebe so predvsem zapisnikarji. Ti so potrebni pri vsakem procesnem činu (§§ 70., 71. k. p.), zlasti pa pri glavnih razpravah (§ 227. k. p.). Zapisnikarji so lahko državni činovniki (pripravniško sodniško osebje, činovniki sodniške pisarne) ali pa nečinovniki; poslednji pa se morajo pred izvrševanjem zapisnikarske službe zapriseči (§70., odst. 2., k. p.). Zapisnikarji so lahko ali moški ali ženske. Nadaljnje postranske sodne osebe so po § 64. zak. o ured. red.sod. sodniški pomočniki, to so: pripravniki, pristavi in taj¬ niki. Za pripravnike se smejo postaviti samo oni, ki so dovršili pravno fakulteto kot redni slušatelji in opravili predpisane iz¬ pite, za pristave oni, ki so opravili tudi še sodniški izpit, za taj- 103 nike okrožnih sodišč pa pristavi, ki so prebili na tem položaju najmanj leto dni. Vsako okrožno sodišče mora imeti enega, če je treba, pa dva tajnika in potrebno število pristavov in priprav¬ nikov (§ 66. zak. o ured. red. sod.). Sodniška pripravljalna služba se vrši tako, da se izuri kandidat tudi v kazenskopravnih poslih; uporaba pripravnikov za zapisnikarje je torej potrebna. Tajnikom in pristavom se smejo poveriti zapisnikarski posli kakor tudi samostojno opravljanje poedinih poslov kazenskega postopka, zlasti pa posli preiskovalnega, zaprošenega ali odposlanega sod¬ nika. Za glavne (ustne) razprave pred sodniki poedinci je pred¬ pisan zapisnikar (§§ 373., 380. k. p.). Samo pri sreskih sodiščih izven ustne razprave ni treba ne zapisnikarja ne zapisnika, am¬ pak sme sodnik sam zabeležiti na kratko glavno vsebino onega, kar je zaslišana oseba izpovedala, razen če gre za poizvedbe, ki bi se uporabile na ustni razpravi, pa se tam ne bi mogle ponoviti (§ 380., št. 8., k. p.). Neka posebna vrsta zapisnikarjev so stenografi na glavni razpravi. Področje jim je določeno v § 244. k. p. Svoje steno¬ grafske beležke morajo v 48 urah prevesti v navadno pisavo in jih izročiti sodišču, da se priklopijo nato zapisniku. Po analogiji § 70. k. p. se morajo stenografi, ki niso državni uslužbenci, pred nastopom svojega posla zapriseči. Za izvrševanje kazni na prostosti, ki jih izrekajo sodišča, veljajo posebni predpisi, od katerih je najvažnejši, da morajo imeti upravniki, odnosno upravnice kazenskih zavodov in osred¬ njih sodniških zaporov sodniško kvalifikacijo (§§ 8., 9. zak. o izvrš. k.). Sodniška kvalifikacija se ravna tudi za ženske po predpisih člena 2. zak. o sod. red. sod. Pri sodiščih za mlajše maloletnike poslujejo tudi «zaupniki», ki so stranski pomožni organi sodišča (o njih glej § 78., IV.). § 23. Izključitev in izločitev sodnih oseb. I. Splošna usposobljenost sodnika in poverjena služba sama zase še ne nudi nepogojne garancije za to, da bo sodni kazenski postopek izvršen -— v objektivnem oziru — povsem nepristranski. V subjektivnem oziru mora biti nepristranost ali — bolje — volja k nepristranosti podana, inače gre za kazniva dejanja zoper 104 službene dolžnosti v smislu poglavja XXVIII. k. z. So okol- nosti, katere zakonodajec ustanavlja kot zadržek za izvrševanje sodnega posla in concreto (iudex inhabilis). Pri nekaterih okol- nostih namreč se ne da dobro misliti, da bi ostal sodnik vedno in popolnoma nepristranski, pa bi se baš zato utegnila poroditi misel pri drugih, zlasti pri prizadetih strankah, o nezaupljivosti glede sodnega poslovanja pri takem sodniku, dočim bi te ne¬ zaupljivosti ne bilo, če bi prišla stvar pred drugega ali tretjega sodnika. Te okolnosti so tiste, ki utemeljujejo izključitev sodnika od konkretnega posla. One se nanašajo: a) na osebno razmerje med sodnikom in stranko, b) na posebno stvarno razmerje do konkretne kazenske stvari. K a). Sodnik ne more biti v nobeni instanci, takisto tudi ne zapisnikar oseba: 1.) če gre kazenska stvar zoper njo samo (to ni v zakonu, pa velja samo ob sebi); 2.) če je s kaz¬ nivim dejanjem oškodovana tako, da bi ji pripadla vloga zaseb¬ nega tožitelja ali udeleženca; 3.) če je kakšna stranka — ne izključivši branitelja — ž njo v ravni črti vobče, v stranski črti pa do četrte stopnje v krvnem sorodstvu, odnosno do tretje stop¬ nje v svaštvu; 4.) če živi z obdolžencem ali oškodovancem v hišni zadrugi; 5.) če je obdolžencu ali oškodovancu osebno krstni kum ali krščenec; 6.) če je oseba krstila obdolžencu ali oškodovancu deco; 7.) če stoji z obdolžencem, oškodovancem, braniteljem ali tožiteljem v razmerju varuha, varovanca, skrb¬ nika, skrbljenca, očima, mačehe, posinovljenca, pohčerjenke, rednika ali rejenca (§ 28., št. 1. do 4., k. p.). Terminologično bodi pripomnjeno, da govori § 28., št. 2., k. p. o stopnji sorodstva, kar pomeni rimskopravno komputacijo «toi grudus, quot generationes», ne pa germanskopravno po ko¬ lenih. Iz motivov k projektu I. za k. z. (str. 576.) izhaja to jasno, a terminologija kazenskega zakonika in sodnega kazenskega po- stopnika mora biti identična. K b). Enako ne more biti sodnik v nobeni instanci oseba: 1. ) ki je bila priča kaznivega dejanja izven svojega službenega posla ali je bila v isti kazenski stvari zaslišana kot priča ali izvedenec, bodisi na glavni razpravi, bodisi v pripravljalnem postopku pred glavno razpravo, bodisi v postopku po glavni razpravi pred odločbo zaradi vloženega pravnega sredstva; 2. ) ki je v isti kazenski stvari delovala kot tožitelj ali policijski 105 uradnik ali branitelj obdolženca ali zastopnik zasebnega udele¬ ženca ali zasebnega tožitelja (§ 28., št.5. in 6., k.p.); 3.) samo na glavni razpravi ne more biti sodnik oseba, ki je vršila v pripravljalnem postopku poizvedbe ali preiskovalna dela. (Za sodnika poedinca pri sreskih sodiščih ta razlog izključitve ne velja [§ 385., odst.3., k.p.]); 4.) enako ne more biti sodnik na glavni razpravi, ki se mora izvesti nanovo, ker je bila sodba, izrečena na prejšnji glavni razpravi, razveljavljena, no¬ bena od oseb, ki je sodelovala kot sodnik pri sklepanju o raz¬ veljavljeni sodbi (zakon ne dela nobene razlike, ali gre za sodbo, s katero se zavrne obtožnica [§ 276. k. p.J, ali za meritorno, t. j. oprostilno ali obsodilno sodbo [§§ 280. nasl. k. p.]); 5.) naposled ne more soditi na višji instanci nobena oseba, ki je bila v nižji instanci v isti kazenski stvari sodnik, tožitelj ali branitelj (§ 29. k. p.). Pri pravkar navedenem primeru ne gre samo za pravno sredstvo v tehničnem smislu besede, ampak tudi za pravna pomagala vobče (n. pr. pri ugovoru zoper obtožnico, pri zahtevi za zaščito zakona in pod.). [Določbe bivšega a. k. pr. r. so bile v tem pogledu še bolj stroge; niti poročevalec (referent) niti predsednik ni smel biti v višji instanci, če je bila v prvi instanci oseba sodnik, ki stoji ž njo v razmerju, kakor je na¬ vedeno spredaj k a), št. 3.).] Vsako okolnost, ki utemeljuje izključitev, mora sodnik ne¬ mudoma, ko za njo izve, naznaniti starejšini svojega sodišča; če je sam starejšina, pa pri njegovem sreskem sodišču ni dru¬ gega sodnika, mora on naznaniti izključitveni primer nadreje¬ nemu okrožnemu sodišču (§ 30. k. p.). Izključeni sodnik je dolžan, da a tempore scientiae izključitvenega razloga prekine vsako poslovanje v isti kazenski stvari. Nadomestnika za na¬ daljnje poslovanje določi starejšina sodišča, odnosno če je on kot edini sodnik izključen, nadrejeno okrožno sodišče. Po § 78. zak. o ured. red. sod. je določeno, da se mora, če je pri sodišču nemogoče odločiti o izključitvi, to priobčiti pristoj¬ nemu višjemu sodišču. Ta primer bi nastopil n. pr., če naznani starejšina sreskega sodišča, da je poleg drugega sodnika pri sreskem sodišču tudi on izključen, ali če je treba na naznanilo starejšine sreskega sodišča, da odloči namestnika senat trojice pri okrožnem sodišču, pa je tudi od tega okrožnega sodišča toliko sodnikov izključenih, da se ne da sestaviti senat trojice in pod. 106 Glede zapisnikarjev določa § 38. k. p., da veljajo zanje vsi predpisi §§ 28. in 29. k.p.; o nadomestniku odloča njegovo sodišče dokončno. Določba § 78. zak. o ured. red. sod. odreja za sodniške pomočnike dolžnost, prijaviti vsako izključitev. II. Razen izključitvenih razlogov so pa tudi razlogi, ki uteg¬ nejo vzbuditi dvom o nepristranosti sodnika ali zapisnikarja, a leže v posebni naravi kazenske stvari ali v posebni kakovosti osebe sodnika, ne da bi se dali ti razlogi vnaprej v zakonu do¬ ločiti. V takih primerih more predvsem stranka dotičnega sod¬ nika ali zapisnikarja odkloniti (recusatio). V misel vzeto raz¬ merje med osebo sodnika in poedino kazensko stvarjo ne utemeljuje izključitve, ampak daje samo povod za sum o pri¬ zadetosti sodnika (iudex suspectus) v kazenski stvari, čeprav bi šlo le za nekakšne predsodke. V poštev prihaja n. pr. osebno prija¬ teljstvo sodnika z obdolžencem ali zaroka sodnika z obdolženko, izrazito politično udejstvovanje sodnika, ki bi bilo nasprotno političnemu udejstvovanju strank ali ki bi ga podpiralo, udejstvo¬ vanje sodnika pri rešitvi nekega predhodnega civilnosodnega po¬ stopka, ki je s kazenskim postopkom v ozki zvezi, itd. Zakon pa določa v § 31. k. p., da smejo stranke zahtevati izločitev («iz- uzeče») tako; če so v položaju, da pokažejo dejstva, ki privedejo do dvoma o nepristranosti sodnika, kakor tudi če gre za primere izključitve po §§ 28. in 29. k. p. [spredaj pod I., k a) in k b)]. Zakon smatra torej, da je podana izključitev samo, če sodnik sam ugotovi razloge po §§ 28. in 29. k. p., sicer pa je, čeugotovi stranka te razloge, podan primer odklonitve. Vsekakor strankam ni do¬ voljena odklonitev vo-bče, brez navedbe dejstev; ni pa potrebno, da stranke ta dejstva dokažejo, ampak zadošča, da jih «pokažejo», t. j. izkažejo za verjetna. Utemeljeni izklju¬ čitveni ali odklonitveni razlogi vedejo do izločitve. Zahteva stranke glede izločitve sodnika se predloži sodišču, katerega član je dotični sodnik. Rok za predložitev je ograni- čen; ona se mora izvršiti v prvi instanci do začetka glavne raz¬ prave, a to le tedaj, kadar gre za sum o nepristranosti sodnika; razlogi po §§ 28. in 29. k. p. se smejo uveljavljati tudi še na glavni razpravi. Pri višjih instancah je rok na enak način urejen, a utesnjen na 24 ur pred razpravo. Če gre za odklonitev celo¬ kupnega sodišča, se mora izločitev zahtevati v treh dneh po 707 prejemu vabila na glavno razpravo v prvi instanci, a glede sodišč višje instance najpozneje 24 ur pred pričetkom razprave. Zahtevo po izločitvi zavrne sodišče, pri katerem je bila predložena, samo, če ni v pravem roku dospela k sodišču ali če je ostala brez navedbe podlage ali če podlaga sploh ni ute¬ meljena ali pa če je stavljena očividno zaradi zavlačevanja postopka. V teh primerih sme sreski sodnik, preiskovalni sodnik ali odrejeni sodnik sam zahtevo zavrniti; odklonjeni sodnik se¬ nata sme pa sodelovati pri sklepanju senata o izločitvi. Ako ne gre za tako zavrnitev iz pravkar navedenih raz¬ logov «brze» rešitve, ne sme dotični sodnik do rešitve zadeve opravljati v tej kazenski stvari drugih poslov, razen onih, ki ne trpe odlaganja, a rešuje o zahtevi po izločitvi isto sodišče, čigar član je dotični sodnik (§§ 34., 385. k. p.). Ako izjavi odklonjeni sodnik sam, da je zahteva po izločitvi upravičena, določi sodišče samo tistega nadomestnika, kateremu se poveri kazenski postopek, da ga nadaljuje. Če odklonjeni sodnik izjavi, da zahteva po izločitvi ni upravičena, odloča sodišče — pri sodniku okrožnega sodišča senat trojice, pri sodniku sreskega sodišča starejšina (§ 30 k. p.) — , a prizadeti sodnik ne sme pri sklepanju sodelovati. Če gre za izločitev preiskovalnega sodnika, posebej odrejenega sodnika ali starejšine sreskega sodišča, čeprav ni edini sodnik pri sreskem sodišču, rešuje o zahtevi po izločitvi nadrejeno okrožno sodišče, pri odrejenem sodniku pa tisto sodišče, ki ga je odredilo. Če gre za izločitev celokupnega okrožnega sodišča ali njegovega predsednika, od¬ loča nadrejeno apelacijsko sodišče; to velja analogno za izločitev apelacijskega sodišča ali njegovega predsednika. Če se ugodi zahtevi, mora sodišče, ki izda tak sklep, hkratu določiti tistega sodnika ali tisto sodišče, kateremu se poveri kazenski postopek, da ga nadaljuje (§ 34. k. p.). Ugoditev zahtevi po izločitvi postane s samim sklepom pravnomočna. Zavrnitev (v vsakem primeru, tudi če gre za zgoraj navedene «brze» rešitve), se da izpodbijati s pritožbo, ki se mora predložiti v roku treh dni. Samo če gre za izloči¬ tev sodnika, ki naj sodi na glavni razpravi, stranka, ki je to zahtevala, nima pravice, vložiti posebne pritožbe, ampak sme zavrnitev pobijati samo s pravnim sredstvom zoper sodbo (§§ 336., št. 5., 393., št. 2., k. p.). Objestne ali zavlačevalne pritožbe 108 pritožitelja ali njegovega zastopnika kaznuje višje sodišče z denarno kaznijo do 1000 dinarjev (§ 36. k. p.). III. Različno od primerov, v katerih sodnik ugotovi in spo¬ roči, da je izključen, so urejeni primeri, v katerih sodnik sam dvomi, ali je izključen po zakonu ali pa je podano nekakšno razmerje, ki bi utegnilo opravičiti njegovo odklonitev. Če v takih primerih stranke same niso stavile zahteve po izločitvi, ampak sodnik sam sporoči tako okolnost, rešuje v stvari tisto sodišče in na tak način, kakor je to predvideno za primere, ko stavijo stranke zahtevo po izločitvi (§ 37. k. p.). Dočim veljajo določbe za izločitev po § 31. k. p., t. j. za primer zahteve strank po izločitvi, tudi za zapisnikarje, določbe § 37. k. p. zanje ne veljajo. Zapisnikar sam torej ne more priti v položaj, da bi zahteval razjasnjenje, ali je izključen. Pripombi: 1.) Ni izključen sodnik, ki je sodeloval pri rešitvi ali sodbi, zoper katero je naperjen zahtevek za obnovo kazenskega postopka, pri načelni odločitvi o dopustnosti obnove, vendar zakono- dajec pravi, naj «p o možnosti® ne sodeluje pri pravkar ome¬ njeni načelni odločitvi (§ 367., odst. 1., k. p.). 2.) Zaradi vzdrževanja ugleda sodnikov in zaupanja v njihovo nepristranost je zakonodajec uvrstil v zakon o sodnikih rednih sodišč še nadaljnje norme, ki dopolnjujejo določbe k. p. o odklonitvi sod¬ nikov. V členu 15. zak. o sod. red. sod. je rečeno: Sodnik se ne sme baviti s poklicem, ki nasprotuje časti in dostojanstvu njegovega položaja ali ki ga utegne ovirati v vestnem in urnem izvrševanju dolžnosti in spraviti v dvom njegovo nepristranost. V členu 16. istega zakona je odrejeno, da pri istem sodišču ne smejo biti in tudi ne skupaj soditi sorodniki po krvi v premi vrsti kateregakoli kolena, v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena, po svaštvu ali po krstu do vštete druge stopnje kakor tudi ne svaki, katerih žene so rodne sestre. Kršitve v členu 15. navedenih dolžnosti utegnejo biti predmet disciplinskega postopka, a prav tako tudi razlog za odklonitev. 109 IV. oddelek: Stranke v sodnem postopku. § 24. Državni tožitelj. I. Zakonodajec je določil v § 6. k. p., da se razume pod «stranko»: toži tel j kakor tudi oni, zoper katerega teče postopek. Tožiteljev pa pozna k.p. več vrst: držav¬ nega in zasebnega tožitelj a in zasebnega udeleženca kot toži- telja {in subsidio, §§ L, 3. odst., in 54. k. p.). Med temi tožitelji obstoji velika razlika: Državni tožitelj je oblastvo in mora kot tak, dasi velja zanj praviloma legalitetni princip (gl. str. 42., 43.), upoštevati z enako pozornostjo tako okolnosti, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi one, ki mu služijo za obrambo; poleg tega ima dolžnost, obdolžencem dajati primeren pouk, čeprav to v zakonu ne bi bilo izrečno navedeno (§ 3. k. p.). Teh dolžnosti nimajo nedržavni tožitelji, za katere zlasti ne velja legalitetno načelo. V naslednjem se hočemo baviti v tem paragrafu samo z državnim tožiteljem. II. Organizacija državnih tožiteljstev se sklada z organi¬ zacijo sodišč. Le pri sreskih sodiščih «vršitelj dolžnosti držav¬ nega tožitelja» ni obligatoren (po a. k. pr. r. je bil obligatoren), ampak le izjemen in fakultativen (gl. str. 43.), in sicer samo tam, kjer to minister pravde z uredbo odredi. Za takšnega vršitelja se sme postaviti sodni pristav, sodniški pripravnik dotičnega sodišča ali, kjer teh ni, nekdo izmed administrativnega osebja (§ 1. zak. o drž. tož. z dne 21. marca 1929.). Pri vsakem okrož¬ nem sodišču je državni tožitelj, pri apelacijskem sodišču višji državni tožitelj, pri kasacijskem sodišču vrhovni državni tožitelj.' Pri vsaki teh stopenj državnih tožiteljstev je potrebno število namestnikov. Njih število določa minister pravde (§ 2. cit. zak.). 110 Za državne tožitelje pri okrožnih sodiščih (razen pri okrož¬ nih sodiščih na sedežih apelacijskih sodišč) in za namestnike državnih tožiteljev pri vseh sodiščih se smejo — v pogledu osebne kvalifikacije — postavljati samo oni, ki imajo po zakonu o sodnikih rednih sodišč pogoje za sodnika okrožnega sodišča. Za namestnika višjega državnega tožitelja in za državne tožitelje pri okrožnih sodiščih na sedežih apelacijskih sodišč se zahtevajo isti pogoji kakor za sodnike apelacijskih sodišč, za višje državne tožitelje, za vrhovnega državnega tožitelja in njegove namestnike pa veljajo isti pogoji kakor za sodnike kasacijskega sodišča (§ 7. zak. o drž. tož.). če so člani državnega tožiteljstva pri okrožnih sodiščih nenadoma zadržani, sme višji državni tožitelj poveriti, ako je združena z odlaganjem nevarnost, opravljanje dolžnosti državnega tožitelja tudi tajnikom ali pristavom, ki imajo pogoje za sodnike ter so dodeljeni temu državnemu tožiteljstvu ali, sporazumno s predsednikom apelacijskega sodišča, tudi enemu izmed tajnikov ali pristavov dodanega okrožnega sodišča, ki imajo pogoje za sodnike (§ 12., odst. 1., zak. o drž. tož.). III. Vse poslovanje državnih tožiteljstev je urejeno po na¬ čelih hierarhije. «Vršitelj dolžnosti državnega tožitelja» pri sre- skem sodišču je vezan na navodila državnega tožitelja, državni tožitelj je podrejen višjemu državnemu tožitelju, višji državni tožitelj in vrhovni državni tožitelj pa sta podrejena neposredno ministru pravde (§ 42. k. p.), ki vrši obenem obče vrhovno nad¬ zorstvo nad posli vseh državnih tožiteljstev v območju vse države (§ 14. cit. zak.). Vodstvo tožiteljstev je enotno. Le ena, vodeča oseba, t. j. sta- rejšina, odločuje in podpisuje spise ter porazdeljuje posle med člane svojega tožiteljstva (§ 10. cit. zak.). Starejšine državnega tožiteljstva pri okrožnih sodiščih in višjega državnega tožitelj¬ stva pri apelacijskih sodiščih imajo pravico, prevzeti pri vseh sodiščih svojega območja sami opravljanje dolžnosti tožitelja za poedine kazenske spore vobče (§ 10. cit. zak.; to je tako zvani devolucij s k i princip). (Po § 40. k. p. naj bi veljalo to za višjega državnega tožitelja samo v pogledu poslov okrožnih sodišč. Toda smatramo, da je zak. o drž. tož. to določbo kot lex posterior derogiral.) Enako pa imajo prej navedeni starejšine tudi pravico, poveriti te dolžnosti drugemu članu državnega tožiteljstva (§ 40. k. p., subs t i tu c i j s k i p r in cip), a ti imajo prav tako kakor namestniki državnega tožitelja, višjega držav- 7/7 nega tožitelja in vrhovnega državnega tožitelja zakonito pravico zastopstva, ki vključuje vse pravice, ki jih ima nadomestovani tožitelj. Ce n. pr. namestnik državnega tožitelja na glavni raz¬ pravi umakne ali razširi obtožbo, obvelja to brez posebne po¬ oblastitve ali navedbe nadomestovanega tožitelja (princip nedeljivosti tožiteljske oblasti, § 10., odst. 2. in 3., cit. zak.). Področje državnih tožiteljstev se ujema s področji sodišča, pri katerem so ustanovljena, toda ona niso sodiščem sub- o r d i n i r a n a, ampak koordinirana. Stvarna pristojnost je odvisna od vprašanja, katere vrste sodišče je pristojno za sodno poslovanje ali za del postopka. Krajevna pristojnost tožiteljstev se odreja po krajevni pristoj¬ nosti sodišča, za katero je tožiteljstvo ustanovljeno (§ 45. k. p.). Če je krajevna pristojnost sporna, odloči o njej skupna višja instanca državnih tožiteljstev; če gre za medsebojni spor več državnih tožiteljev, ki se nahajajo v območju več apelacijskih sodišč, ga reši vrhovni državni tožitelj (§ 46. k. p.). Glede izključitve in odklonitve državnih tožiteljev veljajo podobni predpisi kakor pri sodnikih. Izključen je kot državni tožitelj v postopku vseh instanc tisti, pri katerem gre za izključitvene razloge, ki veljajo za sodnike (§ 28. k.p.), razen št. 6.: «oseba, ki je v istem predmetu delovala kot tožitelj, poli¬ cijski činovnik, branitelj obdolženca ali zastopnik zasebnega ude¬ leženca ali zasebnega tožitelja*. Namesto te številke iz § 28. k. p. pa je analogno odrejeno (§ 48., odst. 2., k. p.), da je izključen član državnega tožiteljstva \* tistem kazenskem postopku, v katerem je poprej deloval kot sodnik, branitelj obdolženca ali zastopnik zasebnega udeleženca ali zasebnega tožitelja. Obdolženec ali oškodovanec sme zahtevati izločitev v prav¬ kar navedenih primerih izključitve, enako pa tudi v primerih, kjer bi prišlo do dvoma o nepristranosti državnega tožitelja. O zahtevi za izločitev sklepa njegov pristojni starejšina (§ 49. k. p.). Če sam član državnega tožiteljstva izve za izklju¬ čitveni razlog, mora vsako delovanje v isti stvari prekiniti in ga poveriti svojemu namestniku, da ga nadaljuje, ter obvestiti o tem svojega starejšino. Analogno velja za višjega državnega tožitelja, samo da mora obvestiti ministra pravde. Če se stranka pritoži zoper poslovanje državnega tožitelja, češ, da bi moral biti po zakonu izključen (ne pa odklonjen kot suspectus!), reši pritožbo višji državni tožitelj dokončno, enako reši pritožbo 172 zoper višjega državnega tožitelja minister pravde. Dotlej, da dospe rešitev pritožbe, nadaljnjega delovanja državnega toži¬ telja, odnosno višjega državnega tožitelja, ni treba prekiniti, a isto delovanje tudi ni brez vrednosti celo tedaj ne, kadar bi pritožba imela uspeh (§ 50. k. p.). IV. Člani državnih tožiteljstev pri sodišču katerekoli stopnje so v izvrševanju svojih službenih dolžnosti nezavisni od sodišč (§ 5. zak. o drž. tož.). Ali državna tožiteljstva niso nalik sodiščem samostojna, neodvisna oblastva: ona so justičnoupravna oblastva. Poslujejo v interesu državnega kazenskega pravo- sodstva. Vsako dejanje, ki je kaznivo, pri katerem pa ni izklju¬ čena javna obtožba, morajo preganjati (§ 44. k. p.). Zato stavijo po legalitetnem principu (gl. § 9., II.) preganjalne predloge; zato jim morajo dajati sodišča, ko odločajo o stvareh javnega interesa, preden izdado svojo odločbo, priliko, da se izjavijo, ali •podado svoje predloge (§ 5. zak. o drž. tož.); zato smejo vselej zahtevati, da se jim pošljejo spisi o preiskavi (§ 102. k. p.). Vsa državna (policijska) in samoupravna (banovinska, občinska) oblastva morajo dajati državnim tožiteljstvom pravno pomoč v službenih poslih ter takoj in točno izvršiti njihove naredbe in « prošnje. Ob nujni potrebi sme državni tožitelj pozvati na pomoč oboroženo silo, ne da bi posredovalo drugo oblastvo (§ 47. k. p., § 6. zak. o drž. tož.). Najvažnejša dolžnost državnega tožitelja je, da zastopa na glavni razpravi obtožbo zaradi javno pregon- ljivih kaznivih dejanj, zaradi zasebnopravnih kaznivih dejanj pa sme na zahtevo zasebnega tožitelja vedno, kadar govori za to javna korist, zastopati zasebnega tožitelja in staviti v njegovem imenu predloge (§ 51., odst. 3., k. p.). Po predpisih, ki so veljali, preden je stopil zak. o izvrš. k. v moč, so državni tožitelji so¬ delovali tudi pri upravi kazenskih zavodov (kaznilnic). Sedaj je to sodelovanje predvideno fakultativno samo za višje državne tožitelje po naredbi ministra pravde (§ 6. zak. o izvrš. k.). V. Področje državnega tožiteljstva pri okrožnem sodišču je določeno v splošnem v § 3. zak. o drž. tož., natančneje pa v § 39. k.p. Tu se navajajo dolžnosti: 1.) predlaganja poizvedb in preiskav glede vseh kaznivih dejanj, ki se preganjajo po služ¬ beni dolžnosti (javno pregonljivi delikti), kakor hitro za nje izve; ni razlike, ali izve za nje službeno ali zasebno; 2.) vlaganja ob¬ tožnic in njih zastopanja na glavni razpravi; 3.) premotrivanja vsakojakih spisov, ki jih pošlje sresko sodišče okrožnemu so- 8 113 dišču ob priliki predloženega pravnega sredstva (da se resi vprašanje, ali je stvar že zrela za odločbo o pravnem sredstvu, ali je mar potrebna poprej še kakšna dopolnitev ali objasnitev (§ 397., odst. 2., k. p.); 4.) osebnega sodelovanja ali pa posred¬ nega sodelovanja po svojem namestniku ali zastopniku v postopku pri sreskih sodiščih (po § 375. k. p. je to sodelovanje le fakulta¬ tivno; gl. spredaj II.); 5.) uporabe pravnih sredstev zoper sodne odločbe, kolikor to dopušča zakon, če misli, da ne ustrezajo zakonitim predpisom; 6.) splošne brige v celokupnem kazen¬ skem postopku, da se vsaka nepravilnost odpravi ali zavlače¬ vanje ovre. Iz poslednje odredbe pa ne sledi, da imajo pravico nadzorstva nad sodišči, ampak obveščati smejo le višje ob- lastvo, ki je pristojno', da izreče potrebne naredbe (§ 15., odst. 1., zak. o drž. tož.). Spredaj označene dolžnosti niso taksativno naštete; tako ima državni tožitelj n. pr. tudi še dolžnost, da obvesti oškodovanca o tem, da je ovadbo zavrgel, bodisi brez vsakih poizvedb, bodisi po izvršenih poizvedbah. Po ideologiji k. p. je državni tožitelj — dominus litis. V izvrševanju svojih dolžnosti stavi državni tožitelj predloge ustno ali pismeno, a o vsakem njegovem predlogu mora sodišče sklepati. Na isti način poda državni tožitelj svoje izjave o pred¬ logih nasprotne stranke ali pa o vprašanjih, katera stavi sodišče (§ 43., odst. 1., k. p.). Če spada posvetovanje o nekem predlogu v pristojnost senata trojice, državni tožitelj ne sme prisostvo¬ vati dotični seji (§ 43., odst. 2., k. p.). V tem odstavku predvidena posvetovanja glede odločbe o pomilostitvi obsojenca so odpala spričo novel. § 432. k. p. (člen 2., št. 18., novel. kaz. zak.). Področje višjega državnega tožit e 1 j a je označeno v splošnih obrisih v § 40. k. p., vrhovnega državnega tožitelja pa v § 41. k. p. Iz celokupne vsebine k. p. posnemamo’, da spada v področje višjega državnega tožitelja zlasti: 1.) sodelovanje pri rešitvah o pritožbah zoper sklepe senata trojice okrožnega sodišča; 2.) sodelovanje pri rešitvah ugovorov zoper obtožnice; 3. ) sodelovanje pri rešitvah prizivov zoper sodbe sodnikov po- edincev okrožnega sodišča in sodnika za mlajše maloletnike, dalje takisto — pa po drugih načelih — pri rešitvah prizivov zoper sodbe senatov trojice ali petorice okrožnega sodišča; 4. ) sodelovanje v primerih delegiranja podrejenih sodišč, zni¬ žanja kazni zaradi nanovo na dan prišlih olajševalnih okol- 114 nosti itd. Skratka: Kjer je apelacijsko sodišče stvarno pristojno, je sodelovanje višjega državnega tožitelja vsaj toliko podano, kolikor se mora pred sodno rešitvijo zaslišati (gl. § 14., C.). Področje v r h o v n e g a državnega toži tel j a je ure¬ jeno podobno. On sodeluje: 1.) pri rešitvah revizij in — even¬ tualno — prizivov zoper sodbe okrožnih kot zbornih sodišč (senatov trojice ali petorice); 2.) pri rešitvah o izrednih revi¬ zijah, o zahtevkih do odškodnine po nedolžnem obsojenih oseb itd. Zlasti pa je dolžan, sam uradoma ali po nalogu ministra pravde, predložiti zahtevo po zaščiti zakona zoper pravnomočne odločbe in čine postopka kazenskih sodišč,, s katerimi je bil zakon kršen (§§ 41., odst. 2., 357., 410., odst. 2., k. p.). Take primere pošiljajo državni tožitelji svojemu višjemu državnemu tožitelju, ta pa odloča, ali jih predloži vrhovnemu državnemu tožitelju (§ 41., odst. 2., k. p.). Pripombe : 1.) Pri okrožnih sodiščih kot sodiščih za mlajše maloletnike postavlja višji državni tožitelj «državnega tožitelja za mlajše maloletnike« iz števila članov državnega tožiteljstva na sedežu dotičnega okrožnega sodišča za dobo treh let. Po treh letih more biti isti nanovo imenovan za tri leta (§ 436. k. p., § 12. zak. o drž. tož.). Pri sreskih sodiščih, ki poslujejo kot sodišča za mlajše malo¬ letnike, se posebni državni tožitelj za mlajše maloletnike ne postavlja. Tu veljajo po pravilu § 437. k. p. občne določbe za sreska sodišča po § 375. k. p. 2. ) V tiskovnih stvareh vrše državni tožitelji glede uradno pre- gonljivih deliktov enako vlogo kakor v pripravljalnem postopku in na glavni razpravi za netiskovne stvari, toda po predpisih tisk. zak. Razen tega imajo pa še posebne dolžnosti glede nadziranja novin in periodičnih spisov (členi 5., 7., 21., 29., 42. tisk. zak.). V tem pogledu se morajo držati navodil ministra pravde (§§ 30. do 40. ur. posl. r. drž. tož.). 3. ) Državno sodišče za zaščito države ima svojega posebnega državnega tožitelja, ki se imenuje s kraljevim ukazom iz vrst državnih tožiteljev, namestnikov vrhovnega državnega tožitelja ali kasacijskih sodnikov. Njemu minister pravde lahko prideli na delo namestnike. Področje državnega tožitelja pri državnem sodišču je v glavnem odrejeno analogno področju državnih tožiteljev pri okrož¬ nih sodiščih z izjemami," ki jih določa zakon za državno sodišče. (V postopku pred državnim sodiščem za sojenje ministrov državni pravdnik nima pravice, da bi odstopil od obtožbe.) 4. ) Za prehodno dobo, dokler še ne bo uveden zakon o sodnem kazenskem postopku za vso kraljevino, smejo upravitelji državnega pravdništva ali poslovalci (vršilci poslov) ali poverjeniki državnega 8 * 7/5 tožiteljstva, kakor so se že prej imenovali, pri sreskih sodiščih še na¬ dalje ostati, ako minister pravde ne postavi po § 1., odst. 2., zak. o drž. tož. sam «vršitelja dolžnosti državnega tožitelja» (gl. spredaj I.). Za postopek pri sreskih sodiščih glede prekrškov pa so bila z zako¬ nom z dne 31. decembra 1929. [gl. § 8., I., pripombo 2.)] vzpostav¬ ljena načela § 375. k. p. v polnem obsegu [gl. § 9., II., pripombo 1.)]. § 25. Zasebni tožitelj. I. Zasebni tožitelj je tista — fizična ali juristična — oseba, ki dvigne obtožbo na podlagi od kazenskega zakona mu priznane preganjalne pravice zaradi kaznivega dejanja, ki ni po služ¬ beni dolžnosti od državnega tožitelja, ampak samo zasebno pre- gonljivo. Vobče pristoji zasebna tožbena pravica bas tistemu, ki je bil od storilca kaznivega dejanja oškodovan ali ogrožen na neki pravni dobrini (čast, zdravje, svoboda, imovina in pod.). Ali § 86. k. z. pravi, da predpisuje zakon (scil. materialnopravni zakon s predpisi o kaznovanju pred sodiščem), zastran katerih kazenskih dejanj se more storilec preganjati samo po privatni tožbi; enako odreja § L, odst.3., k. p., da je upravičen tožitelj — privatni (zasebni) tožitelj — za vsa kazniva dejanja, za katera se vrši pregon samo na zasebno tožbo. Vir upravičenosti zaseb- tega tožitelja, da dvigne zasebno tožbo, mora hiti torej izrečno v materialnopravni kazenski normi ustanovljen, to pa ne samo v objektivnem pogledu glede kaznivega dejanja, ampak tudi v subjektivnem pogledu, kdo je upravičen. Če je glede osebe v k. z. odrejeno, kdo ima pravico zasebne tožbe, velja samo tam navedena oseba (n. pr.: pri razžalitvah in klevetah umrlih — § 310. k. z. — samo bračni drug, starši, otroci, bratje ali sestre umrlega [gl. § 313., št. 1., k. z.], ali pri veneričnem okuženju med zakonci bračni drug [gl. § 256. k. z.]; pri prešuštvu — § 292. novel. kaz. zak. — žaljeni mož ali žena, itd.). Če pa posebnega predpisa glede legitimacije zasebnega tožitelja ni, ampak se glasi na splošno (kakor: «pregon se prične po privatni tožbi» — gl.n.pr. §§ 324., 325. k. z.), potem pripada zasebna tožba «oškodovancu». Tega pa definira k. p. (gl. § 6., odst. 6.) tako, da je to tisti, čigar pravica («pravo») katerekoli vrste je bila s storjenim kaznivim dejanjem oškodovana, okrnjena ali ogrožena. 116 II. Po zakonodajčevi ideologiji, ki se kaže v maksimi oficial- nosti, gre tako pri javno pregonljivih kakor pri zasebno pregon- ljivih deliktih za državno kaznovalno, a ne — samo za¬ sebno kaznovalno pravico. To se vidi jasno iz norme, da more državni tožitelj vedno v interesu javnosti na zahtevo zasebnega tožitelja zastopati tega na glavni razpravi in staviti zanj pred¬ loge (§ 51., odst. 3., k. p.; gl. § 24., IV.); nadalje, da preganjalna pravica zasebnega tožitelja potem, ko se je udejstvovala v za¬ sebni tožbi, s smrtjo zasebnega tožitelja ne preneha. V tem po¬ gledu sta določbi § 87. k. z. in § 51., odst. 4., k. p. pač soglasni v načelu, v poedinostih pa se deloma dopolnjujeta, deloma izklju¬ čujeta. § 87. k. z. gre dalje, ko odreja, da preide pravo na zasebno tožbo na bračnega druga (soproga), otroke ali starše zasebnega tožitelja, če le-ta umre v roku treh mesecev a die scientiae sto¬ ritve kaznivega dejanja in storilca ali med postopkom zbog kaznivega dejanja in da začne glede teh oseb teči nov rok od dne smrti tožitelja. Določba § 51., odst. 4., k. p. pa govori samo o tem, da morajo prej navedene osebe v treh mesecih po smrti zasebnega tožitelja izjaviti, da nadaljujejo kazenski postopek, v katerem je bila vložena obtožnica. Če se taka izjava v navedenem roku ne poda, se postopek ustavi. O tem, da je zasebni tožitelj umrl in da so podali navedeni upravičenci izjavo o nadaljevanju postopka, mora sodišče obdolženca obvestiti (§ 51., odst. 4., k. p.). Določba k. p. je tedaj, ko gre za smrt za¬ sebnega tožitelja v toku postopka, ne da bi bila obtožnica vložena, ožja kot ona § 87. k. z. Ipak je treba smatrati, da je določba § 51. k. p. kot lex posterior derogirala prej omenjeno določbo § 87. k. z. in je razen tega tudi za obdolženca milejša (in dubio mitius). III. Z ozirom na načelo oficialnosti, ki je izvedeno v k. p., zasebne obtožbe ni smatrati za pogoj kaznivosti zasebno pregonljivega kaznivega dejanja, ampak ona je samo pravdnapredpostavka, da se postopek na zasebni pregon prične in izvede. Ali smotrenost veleva, da se ne dovoljuje zaseb¬ nemu tožitelju prav tako kakor državnemu tožitelju, da bi smel ves čas, dokler državna kaznovalna pravica objektivno 1 ne za¬ stara, započeti pregona. Za zasebnega tožitelja velja predvsem rok za vložitev zasebne tožbe, določen v § 86., odst. 2., k. z. s tremi meseci a die scientiae facti et personae («subjektivno za- zastaranje»). Izjema je ustanovljena v členu 89. tisk. zak., po /77 katerem pravica, vložiti tožbo, zastara v enem letu od dne na¬ tiska. Formalno je predpisana oblika zasebne tožbe s tem, da se mora zasebni tožitelj obrniti ustno ali pismeno na sodišče z z a - htevo, naj se postopek zaradi zasebno pregonljivega delikta započne (§ 51., odst. 1., k. p.). Prijava (ovadba) brez te zahteve nima pravnega učinka. Ker stvarno ali krajevno nepristojno sodišče sodnega kazenskega postopka glede na to, da je za¬ sebna tožba (zahteva po § 51., odst. 1., k. p.) pravdna pred¬ postavka, ne sme započeti (§ 25. k. p.), vložba zasebne tožbe pri nepristojnem sodišču nima nobenega pravnega učinka, ampak nepristojno sodišče mora zasebno obtožbo zavrniti. Pravočasnost roka iz § 86., odst. 2., k. z. se določa po dnevu vložbe pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču (prim. § 378., odst. 2., k. p.). Enako zavrne pristojno sodišče zasebno tožbo, ki ni vložena v zakonitem roku. Zasebna tožba pa pripada lehko več osebam kot zasebnim tožiteljem hkratu, ker so skupno po enem kazenskem dejanju prizadeti. Eno samo kaznivo dejanje zahteva, da se ga sodi samo z eno sodbo. To iz ideologije sodnega kazenskega postop- nika posneto načelo [§§ 337., št. 1 .b), 359. k. p.] je dobilo točen izraz samo v določbi člena 55. tisk. zak. Sicer je vsak izmed šte¬ vila takšnih zasebnih tožiteljev upravičen, nezavisno od drugih soupravičencev, zahtevati z zasebno tožbo kaznovanje storilca. Toda če je že eden od njih to storil, drugi ne morejo samostojno posebej tožiti, ampak oni se morejo samo že započetemu po¬ stopku pridružiti. Če bi potem eden izmed njih odstopil od pregona, nima to nobenega pravnega vpliva na druge upravi¬ čence. Pač pa je tisti, ki je že odstopil, svojo tožbeno upraviče¬ nost izrabil in zapravil ter se ne more pozneje vnovič pridružiti postopku. Tudi tedaj, kadar je postopek končal z obsodbo, opro¬ stitvijo ali obustavo, velja to za vse ostale soupravičence, če¬ prav niso še izkoristili svoje pravice do zasebne tožbe. To mora veljati, ker je načelo «ne bis in idem, bis de eadem re non sit actio» sprejeto v k. p. [prim. §§ 337., št. 1. b), 359. k. p.]. Na drugi strani pa je lahko tudi več storilcev udeležencev, zoper katere dvigne en sam zasebni tožitelj zasebno tožbo. Ta primer je urejen v § 88. k. z. Tu je izvedeno načelo nedeljivosti tožbe; t. j.: če je tožba dvignjena zoper enega, se smatra, da je dvignjena zoper vse udeležence, ter se postopek prične in izvede zoper vse. Na drugi strani pa odstop od zasebne tožbe, ki se izjavi ; is napram enemu udeležencu, vpliva tudi glede drugih udeležencev; t. j.: postopek se ustavi zoper vse (§ 89. k. z.). (Pojem «udele- ženec» ni v k. p. definiran, a glede na izjemni značaj določbe § 88. k. z. [gl. str. 41.] nikakor ne kaže, da bi mu dajali prevelik obseg.) Ker je zahteva zasebnega tožitelja po kaznovanju samo pravdna predpostavka, mora biti zasebni tožitelj tudi za prav¬ danje sposobna oseba. Določba § 87. k. z. ustanavlja, da sme samostojno nastopiti kot zasebni tožitelj oseba, ki je izpolnila šestnajsto leto. Osebe pod to starostjo in osebe, ki so sicer nesposobne za pravne posle (preklicani umobolniki in pod.), more zastopati kot zasebne tožitelje njih zakoniti zastopnik. Pravdno sposobnost imajo samo fizične osebe. Juristične osebe, kolektivne osebnosti in pod. morajo biti zastopane po statutarično predvidenih zastopnikih, kakor je to predpisano za civilnopravne tožbe pred sodišči (§ 55., odst. 1., k. p.). Zasebni tožitelji in njihovi zastopniki se smejo poslužiti pooblaščenca, vendar morajo na zahtevo priti na sodišče osebno (n. pr. če gre za zaslišanje zasebnega tožitelja kot priče na glavni razpravi). Ce stanuje zasebni tožitelj izven sedeža sodišča, mu more so¬ dišče naložiti, naj si vzame pooblaščenca. Vzrok za to ozna¬ čuje zakonodajec «če smatra sodišče to za potrebno*; potreba temelji v smotrenosti laže izvedljivega postopka s hitrejšo vročbo vabila in pod. Ce zasebni tožitelj nima populacij¬ ske sposobnosti v polni meri (n.pr. ker je gluh ali ker se nerazločno izraža in pod.), mu more sodišče naložiti, da si vzame pravnega zastopnika (advokata, notarja) (§ 55., odst. 3., k. p.). Zasebni tožitelj, ki bi se ne pokoraval navedenim nalogom, tvega, da sodišče sodni kazenski postopek v njegovi stvari ustavi. Pri¬ tožba zoper tak sklep je dopustna. IV. O pravicah zasebnega tožitelja po pričetem po¬ stopku se govori v § 51., odst. 2., k. p. On sme v danem mu roku dvigniti obtožnico in jo zastopati na glavni razpravi, a sme tudi vsak čas od obtožnice odstopiti. «Zahtevo, da se začne kazenski postopek* (§ 51., odst. 1., k. p.) in «vložitev obtož¬ nice v danem roku» (§ 51., odst. 2., k. p.) moramo dobro ločiti. Za prvo zahtevo veljajo roki v smislu sprednjih izvajanj pod III., za vložitev obtožnice pa velja rok 14 dni po § 109., odst. 3., k. p., odkar je dobil zasebni tožitelj obvestilo preiskovalnega sodnika, da je preiskava zaključena. Glede dopustnosti odstopa od obtož- 119 niče pa se je § 51., odst. 2., k. p. izrazil preohlapno; «u svako doba» je razumeti tako, kakor to predpisuje § 89., odst. 1., k. z. («dok se glavni pretres ne završi») in ž njim v skladu § 276. k. p. («ili što je tužilac odustao od optužbe, pošto je pretres započeo ali pre no što je predsednik izjavio da je pretres završen»); t. j.: odstop je dopusten dotlej, da predsednik po govorih strank za¬ ključi razpravljanje in odredi izpraznitev dvorane itd., da se sklene sodba (§ 272. k. p.). Pozneje, ko je sodba sklenjena, zlasti pa v postopku zaradi pravnih sredstev v višji instanci, odstop ni dopusten (načelo imutabilitete). Ako zasebni tožitelj po stavljeni zahtevi, da se kazenski po¬ stopek prične, ne bi dvignil obtožnice ali ne bi prišel na glavno razpravo ali na njej ne bi stavil končnega predloga na kazno¬ vanje v smislu § 269. k. p., se smatra, da je od pregona odstopil. To velja tudi za postopek pred sreskimi sodišči (§ 375. k. p.). Posledica je obustavitev postopka. Isti učinek kakor te opustitve ima seveda direktna izjava zasebnega tožitelja, da odstopi od nadaljnjega pregona. Če je zasebni tožitelj od svoje tožbe iz¬ rečno odstopil, se ne dopusti obnova kazenskega postopka; samo če je bil zadržan vzdržati pregon po nepremagljivih zaprekah, se mu sme taka obnova dovoliti (§ 361., odst. 2., k. p.). Ako pa je bil kazenski postopek, ki ga je pokrenil zasebni tožitelj, ustav¬ ljen iz meritornih razlogov, obnova ni izključena (gl. § 361., odst. 1., k. p.). Če se primerja pravni položaj zasebnega tožitelja z onim državnega tožitelja, se vidi, da sta si vobče podobna, različna pa v tem, da je državni tožitelj javno oblastvo (gl. spredaj I.). Za¬ sebni tožitelj ima zlasti pravico, voditi poizvedbe (§ 92., odst. 4., k. p.; po a. k. pr. r. je bilo to sporno, po pravilnem nazoru pa samo tedaj dovoljeno, kadar je šlo za poizvedbe o osebi neznanega storilca), kakor tudi predlagati preiskavo (§ 98., odst. 2., k. p.), toda v nobenem primeru nima pravice, zahtevati, da se dene od njega obtožena oseba v preiskovalni zapor. Ta pravica je pri¬ držana izključno le državnemu tožitelju (§ 119., odst. 1., k.p.; gl. izvajanja v § 38. pod IV.). Rok za vložitev obtožnice je določen v § 109. k. p. i za državnega i za zasebnega tožitelja, ali za zasebnega p re¬ klu zivn o, da se kazenski postopek po ugotovitvi, da je rok zamujen, obustavi, za državnega tožitelja pa samo instruk- tivno: državni tožitelj je eventualno disciplinski odgovoren no za zamudo po lastni krivdi, a na nadaljevanje postopka zamuda nima vpliva. Če zasebni tožitelj na glavni razpravi moti red ali žali drugo osebo, pa se ne pomiri takoj na predsednikov poziv, ga sme sodišče disciplinirati z denarno kaznijo do 1000 Din, ki se lehko nadomesti z desetdnevnim zaporom. V tem pogledu je njegov položaj izenačen s položajem prič itd. (§ 230. k. p.), dočim za državnega tožitelja ti predpisi ne veljajo. Če se le-ta pregreši na težji način zoper red, se glavna razprava prekine, da se za¬ hteva od starejšine državnega tožitelja drug zastopnik, a sodišče ga ne more disciplinirati na glavni razpravi (§ 232. k. p.). Pripombi: 1.) Y primeru zasebne tožbe, katero je vložila razžaljena oseba, sme obdolženec do zaključitve glavne razprave (§ 272. k. p.) pred sodiščem prvei instance vložiti s svoje strani nasprotno t o ž b o, s katero zahteva, da sodi sodišče tudi o raz¬ žalitvi tožitelja; o obeh tožbah se izreče istočasna sodba (§ 51., odst. 5., k. p.). Tu je razširjena pristojnost tako zvanega tora reconventionis (§ 17., III.) glede na določbo § 298. k. z, Gre samo za razžalitev («uvreda», ne pa «kleveta»). Rok § 86. k. z. je podalj¬ šan, ker gre sicer za istočasno storjene («povrnjene») žalitve, pa je obdolženec zaradi njih lehko trimesečni rok že zamudil. V § 20. k. p. je urejena samo krajevna pristojnost po zveznosti vobče, v § 51., odst. 5., k. p. pa je predpisano tudi obligatorno (nerazdružljivo) enotno postopanje na glavni razpravi z enotno sodbo. 2.) V postopku zaradi tiskovnih deliktov pred tiskovnim sodiščem veljajo predpisi členov 73. nasl. tisk. zak. Pričetek postopka je odvisen od vložitve tožbe (ne: zahteve za pričetek postopka) neposredno pri pristojnem sodišču v tolikih izvodih, kolikor je tožencev. Vsaka tožba mora biti pismena in mora navesti od besede do besede one izraze in stavke, nariske in slike, v katerih misli, da obstoji kaznivo dejanje. Za vložitev obtožnice dobi tožitelj rok treh dni (člen 85. tisk. zak.). Vobče je pravni položaj zasebnega tožitelja po tisk. zak. mnogo bolj izenačen z onim državnega tožitelja kot po k. p. § 26. Zasebni udeleženec. I. Kakor je bilo že v § 25., L, navedeno, pravi § 6. k. p.: »Oško¬ dovanec je oni, čigar kakršnakoli pravica je s kaznivim dejanjem oškodovana, okrnjena ali ogrožena. Za oškodovanca se smatra tudi njegov zakoniti zastopnik kakor tudi upravičenec, če ni iz¬ rečno omenjen. Zasebni udeleženec (§ 52. k. p.) j e oni oškodovanec, ki se je pridružil kazenskemu po- 727 stopku zaradi ostvaritve svojega zasebnoprav¬ nega zahtevka.* Ta postopek, ki se pridružuje pravemu kazenskemu postopku, se imenuje v teoriji «a d h e z i j s kj_ proces*. K zakoniti opredelbi pojma zasebnega udeleženca moramo najprej ugotoviti, da gre zakonodajcu pri besedah «se smatra tudi njegov zakoniti zastopnik* itd. samo za formalno podelitev procesne vloge, ne pa za materialno ustanovitev upravičenosti do odškodnine. Zakoniti zastopnik ali upravičenec izvršuje pro¬ cesne čine v svojem imenu, toda za zastopanega upravičenca (gl. § 296. k. p.). Dalje moramo ugotoviti, da glede pridružitve stavi zakonodajec nadaljnji pogoj, da se more pridružitev izjaviti samo — do začetka glavne razprave (§ 295., odst. 4., k. p.), kar velja tudi za naslednike oškodovanca, ki je umrl. Naposled je treba poudariti sledeče: Daši po ideologiji sodnega kazenskega postopnika eksistira zasebni udeleženec samo pri kazenskem postopku zaradi oficialno pregonljivih deliktov, ima zasebni tožitelj vendarle pra¬ vico, zahtevati s kazensko tožbo hkratu tudi povračilo škode ali povračilo za oškodovano (razžaljeno) osebnost ali čast (§ 295., odst., 2., k. p.). Slično odrejajo nekateri zakonski predpisi še posebej (n. pr.: v tiskovnih stvareh člen 62. tisk. zak.; v za¬ konu o zaščiti avtorske pravice z dne 26. decembra 1929., Sl. N. št. 304./CXXIX., § 57., odst. 3.; v zakonu o pobijanju nelojalne konkurence z dne 4. aprila 1930., Sl. N. št. 83./XXXII., § 17.). Seveda v teh primerih ni da bi govorili o pridružitvi h kazenskemu postopku, ampak taka «kazenska tožba* je samo¬ stojna. Razen teh zunanjih momentov veljajo za pravilno opredelitev pojma zasebnega udeleženca še drugi notranji momenti, vsebin¬ ski predpisi. 1.) V zakoniti definiciji «oškodovanca» ni govora o tem, da bi moralo oškodovanje, okrnjenje ali ogrožanje pomeniti ne¬ posredno vzkračenje zasebnopravne pravice. Zakon pravi: «ma kakvo pravo*. Zadostuje torej tudi posredno oškodovanje. Če izpove/ priča v civilni pravdi krivo in stranka A zaradi tega pravdo izgubi, se ne more trditi, da je imela stranka A kakšno pravico, da priča izpove resnično, zlasti če je pričo pred¬ lagala nasprotna stranka B. Navzlic krivemu pričevanju bi mogel sodnik stvar pravilno v prid stranke A rešiti; celo 122 to je mogoče, da ona sploh ni imela prav, pa se tega ni zavedala, ker je bila od slabih juristov krivo poučena. Krivo pričevanje je pa vendar posredno provzročilo, da je stranka A pravdo izgubila. Ona ima pravico, pridružiti se s svojim odškod¬ ninskim zahtevkom kazenskemu postopku zoper «pričo», ki je krivo izpovedala, pa tudi zoper nasprotno stranko B, ki je even¬ tualno to pričo nasnovala h krivemu pričevanju. 2. ) Oškodovanec mora zatrjevati odškodninski zahtevek in navesti zanj dokaze v namenu, da ga ostvari (realizira) kot privatnopravni zahtevek. Takšen zahtevek ni le denarni zahtevek, ampak sme biti tudi stvarni zahtevek na razveljav¬ ljenje pogodbe ali na povračilo nekega predmeta (n. pr. ukrade¬ nega blaga ali živali), nadalje pa tudi zahtevek, da se izvestni pravni posel ali izvestno pravno razmerje razveljavi (n. pr. poso¬ jilna pogodba ali družabno razmerje). Ne sme pa biti zahtevek takšen, da bi se ne dal iztožiti v civilni pravdi. Javnopravni za¬ htevek, ki se ne da združiti s civilnopravno odškodnino, ni pred¬ met ostvarjenja kot privatnopravni predmet (n. pr. podkupljenje pri oddaji nekega javnopravnega položaja, na katerega oseba, ki zatrjuje škodo, sploh nima pravice, da ga doseže); ni pa izklju¬ čeno, da izvira iz javnopravnega zahtevka tudi privatnopravni zahtevek, ki je lahko podlaga za pridružitev kazenskemu po¬ stopku. Pridružitve z odškodninskim zahtevkom, ki iz trditev in dokazov sploh ne more izhajati ali vsaj ne kot zasebnopravni zahtevek, sodišče ne sme sprejeti (prim. § 27., I.). 3. ) Ker ima tudi juristična oseba lehko zasebnopravne za¬ htevke, se more tudi ona pridružiti kazenskemu postopku — po svojem statutarično določenem zastopniku, kakor je to tudi za civilne pravde urejeno. 4. ) Zakonodajec je glede starosti oškodovancev kot zasebnih udeležencev pri uveljavljanju njihovih zahtevkov izrečno določil,, da veljajo za nje iste določbe kakor za zasebne tožitelje (§ 55., odst. 1., k.p.; gl. § 25., III.). Tudi glede pravice, vzeti zastopnika, in glede postulacijske sposobnosti veljajo isti predpisi za zasebne udeležence kakor za "zasebne tožitelje (§ 55., odst. 3., k.p.). 5. ) Kadar se zaslišuje oškodovanec kot priča, jo vpraša sodnik zlasti tudi o tem, ali se pridružuje kazenskemu postopku s svojimi zasebnopravnimi zahtevki (§ 180. k. p.). Glede oblike pridružitve ni posebnega predpisa; analogno § 51., odst. 1., k. p. 123 se sme listno (na sodni zapisnik) ali pismeno izvršiti, vendar pa morajo biti vsi zahtevki točno naznačeni (§ 295., odst. 3., k. p.) quoad qmlitatem et qmntitatem, toda poznejša redukcija je dopustna in vpoštevna, ne pa poznejše zvišanje. Kakor je bilo že spredaj navedeno, mora biti pridružitev iz¬ vršena, da ima svoje pravne posledice, do začetka glavne raz¬ prave. To velja za postopek pred sodnikom poedincem okrož¬ nega sodišča (§ 373. k. p.) kakor tudi pred sodnikom poedincem sreskega sodišča (§ 377., odst. 4., k. p.). V naposled navedenem postopku, ki mora biti hiter in kratek (§ 377., odst. 2., k. p.), pa se vrše poizvedbe le izjemoma; zato tudi ne pride vselej do tega, da bi bil oškodovanec pred začetkom glavne razprave kot priča zaslišan. Da ne bi bila s tem onemogočena pridružitev oškodo¬ vanca kazenskemu postopku, je odredil zakonodajec v § 295., odst. 2., k. p., da mora vsako sodišče po službeni dolžnosti paziti na škodo, ki je bila s kaznivim dejanjem provzročena, a v dvomu, ali ve oškodovanec, da je kazenski postopek uveden ali v toku, obvestiti ga o tem, da more staviti svoje zasebnopravne zahtevke. 6.) Po smrti oškodovanca smejo njegove zasebnopravne za¬ htevke — pod istimi zunanjimi pogoji kakor on sam — prijaviti ali s pridružitvijo kazenskemu postopku že prijavljene vzdrže¬ vati in adhezijski proces nadaljevati oškodovančevi nasledniki, t. j. tisti dediči, katerim po občnem državljanskem pravu dotični zasebnopravni zahtevek po dediščinskem pravu pripade, bodisi da je to dedni pogodbenik, dedič ali volilojemnik. II. Zasebni udeleženec (po besedilu § 6., odst. L, k. p.) ni pravdna stranka (gl. tudi novel. § 314. k. p. [člen 2., št. 9., novel, kaz. zak.], ki stranke in zasebne udeležence izrečno razlikuje). Toda on ima sicer pravico, da postane v kazenskem postopku delujoči činitelj, nima pa pravice, zahtevati, da se vsekakor od¬ loči o njegovem privatnopravnem zahtevku s sodbo. Pogoj za tako (pozitivno ustrezajočo) odločbo je: 1.) da mora obstojati kavzalna zveza med zahtevkom zasebnega udeleženca in kazni¬ vim dejanjem obtoženca in da se glasi sodba na obsodbo, ne pa: oprostitev, pa bilo iz kateregakoli povoda ali vzroka; 2.) pod¬ laga, ki jo je dalo dokazovanje zaradi obtožbe glede kaznivega dejanja obtoženca, mora biti popolnoma dovoljna, da poda stvarno in pravno sklepčnost odškodninskega zahtevka zaseb¬ nega udeleženca. 124 Iz tega sledi, da je odločba sodišča glede zasebnopravnega zahtevka v materialnopravnem smislu fakultativne narave; zasebni udeleženec ima možnost, ne pa pravico, zahtevati, da bi se moral položaj v kazenskem postopku tako razbistriti, da bi postalo vprašanje o obstoju njegovega zasebnopravnega za¬ htevka povsem zrelo za razsojo. Sicer mora sodišče zaslišati o tem zahtevku obdolženca, mora tudi poizvedeti vse, kar je po¬ trebno za razbistritev in ugotovitev škode, toda le v toliki meri, da se s tem postopek v glavni stvari ne zadržuje (§ 296. k. p.). Seveda pa mora biti višina škode natančno razbistrena in ugo¬ tovljena, če je od nje odvisna pravilna uporaba kazenskega zakonika (n. pr. pri deliktu po § 365. k. z.). V kazenskem postopku zoper mlajše maloletnike ima sodnik celo pravico, napotiti zasebnega udeleženca na civilnopravdno pot že pred ustno razpravo (torej v toku pripravljalnega po¬ stopka), ako bi se postopek zoper mlajšega maloletnika zbog razmotrivanj o zasebnopravnih zahtevkih zavlačeval (§ 441., odst. 6., k. p.). Če smatra sodišče, da je obtoženec kriv kaznivega dejanja, da je škoda v smislu odškodninskega zahtevka dognana in da je po državljanskem zakoniku obtoženec dolžan, jo povrniti za¬ sebnemu udeležencu, mu jo mora v sodbi prisoditi (§§ 281., št. 6., in 297. k. p.). Če pa smatra, da nima zadostne podlage v do¬ kazovanju za vso višino odškodninskega zahtevka, pač pa za del, prisodi ta del, a zahtevek glede presežka zavrne na civilno¬ pravdno pot. Če sodišče oprosti obtoženca, ker smatra, da ob¬ tožba ni utemeljena, mora zasebnega udeleženca napotiti na civilnopravdno pot. Nikdar ne sme sodišče zasebnemu udele¬ žencu prisoditi kaj drugega, nego je zahteval (attud)] sme mu prisoditi od tega, kar je zahteval, vse ali neki minus, nikdar ne plus. Zavrnitev na civilnopravdno pot ne pomeni nikdar, da je sodišče dokončno odbilo odškodninski zahtevek kot neutemeljen, ampak ono odreka samo možnost ugoditve zahtevku v adhezij- skem procesu. Kadar sodišče ne izda meritorne sodbe, ampak se proglasi za nepristojno, napoti zasebnega udeleženca, da se pridruži kazenskemu postopku, ki ga započne ali nadaljuje pristojno sodišče (§ 296. k. p.). To bo potrebno zlasti tedaj, kadar do glavne razprave sploh še ni prišlo. 125 III. Iz doslejšnjih izvajanj sledi jasno, da ima zasebni udeleženec interes na tem, da pride do obsodbe obtoženca. V tem pogledu mu daje tudi zakonodajec slične pravice, kakor jih ima državni ali zasebni tožitelj. V § 52. k. p. so naštete, vendar ne taksativno, takole: 1.) On gre na roko državnemu tožitelju, ki je dominus litis, v toku poizvedb in preiskave in tudi na glavni razpravi, da se doženeta storilec in škoda. 2.) On ima pravico vpogleda v sodne spise (ne pa v one držav¬ nega tožitelja), in sicer po zaključeni preiskavi neomejeno, poprej, v toku poizvedb ali preiskave, pa samo, če to ne bi bilo škodljivo za smotreno izvedbo postopka, o čemer odloča sodnik. (Do pregleda zapisnika o posvetovanju sodnikov in razmerju glasov pro in contra ne more priti, ker je dotični zapisnik v zapečatenem omotu; § 119. ur. posl. r. kaz. sod.). 3.) Na glavni razpravi dobi besedo, da vpraša, kar se mu zdi potrebno, a kar predsednik smatra za primerno (§ 252. k. p.), obtoženca, priče, izvedence, in da ob koncu glavne razprave, po govoru držav¬ nega tožitelja, podpre svoj odškodninski zahtevek; če bi pa sam ne prišel na glavno razpravo, se mora njegov zahtevek iz spisov prečitati (§ 269. k. p.). Samo po sebi umevno je, da ima zasebni udeleženec pravico, svoj zasebnopravni zahtevek umakniti, kakor se mu sme tudi še po izdani sodbi sam odreči. Takisto pa oškodovanec ne izgubi svojih zasebnopravnih zahtevkov v nobenem pogledu, če opusti sploh pridružitev kazenskemu postopku, t. j. če se sploh ne oprime «adhezijskega procesa« (§ 295., odst. 5., k. p.). Kakor zasebnemu tožitelju, sme sodišče tudi zasebnemu ude¬ ležencu pod izvestnimi pogoji naložiti, da si mora vzeti poobla¬ ščenca ali zastopnika (gl. § 25., III.). Pravice, zahtevati obnovo kazenskega postopka, zasebni udeleženec kot tak nima. Pripombi: 1.) To, da se je pridružil oškodovanec kot za¬ sebni udeleženec kazenskemu postopku, je istovetno s predlogom po § 85. k. z. 2.) Glede na izvajanja o pravici zasebnega tožitelja spredaj pod I. je treba poudariti, da se sme po določbi § 377., odst. 4., k. p. samo tisti oškodovanec pridružiti kazenskemu postopku s svojim zasebnim zahtevkom, ki n e nastopa kot zasebni tožitelj. 126 § 27. Zasebni udeleženec kot subsidiarni tožitelj. I. Izraz «subsidiarni tožitelj» se ne nahaja v k. p., ampak je prevzet iz teorije kazenskega procesa. V § 54. k. p. se ta pojem označuje tako, da «zasebni udeleženec stopi na mesto državnega tožitelja». Da dobimo za ta pojem krajši izraz, se hočemo po¬ služevati tujke, ki pa zadene točno to, kar je mišljeno. O subsidiarnem tožitelju smo govorili v § 9., II., prip. 4.). Tam smo rekli, da pride institut subsidiarne tožbe v poštev kot kavtela zoper zlorabo ali slabo uporabo akuzatornega načela od strani državnega tožitelj a na škodo osebe, ki je trpela zaradi kaznivega dejanja škodo. Zakonodajec pa pravi v § 53. k. p. čisto na splošno: «če državni tožitelj neče započeti pregona«, odnosno : «če državni tožitelj med postopkom odstopi od pregona ali od obtožnice...«. Toda glede na to, da veže državnega tožitelja načelo oficialnosti (§ 9., I.), ni moči niti zamisliti drugega primera nego zlorabo ali slabo uporabo zakonitih norm, zaradi česar pride do nezaželenega zastanka v postopku zbog oficialno pregonljivega delikta. Subsidiarne tožbe torej zasebni udeleženec ne prevzame kot nekakšno «actio popularis», ampak le in subsidio, če državni tožitelj ni storil svoje dolžnosti. Razen tega sledi iz pojma zaseb¬ nega, udeleženca nujno, da vi o g e s u b s i d i a r ne g a t o ž i t e 1 j a ne more niti prevzeti niti nadaljevati tisti oško¬ dovanec, ki je bil za svoje zahtevke poplačan ali ki se jim je odrekel. Kajti po § 6. k. p. se more samo tisti oškodovanec pridružiti kazenskemu postopku, pri katerem gre za ostvarjenje zasebnopravnih zahtevkov. Jasno pa je, da v momentu, ko je nasprotnik (storilec kaznivega de¬ janja) vso škodo, ki jo je napravil, oškodovancu poravnal prav tako, kakor je bila zahtevana, ta bivši oškodovanec ne more več nanovo «ostvarjati» svojih zahtevkov, zato pa se tudi ne more pridružiti kazenskemu postopku kot zasebni udeleženec, saj tudi v civilni pravdi ne bi mogel uspeti s ponovno tožbo zaradi istih zahtevkov. Dosledno mora tudi tisti zasebni udeleženec, ki je bil v toku postopka poplačan ali ki se je odrekel zahtevkom, izgubiti vlogo oškodovanca in možnost nadaljevanja kazenskega po¬ stopka kot subsidiarni tožitelj. 727 Drugače je seveda pri zasebnem tožitelju, ki poleg svoje samostojne vloge kot tožitelj stavi tudi še zasebnopravne za¬ htevke. Njegova samostojna pravica pregona mu ostane tudi poslej, ko so mu bili zasebnopravni zahtevki poravnani. Subsidiarnost tožbe zasebnega udeleženca, ki stopi na mesto državnega tožitelja, pa se najjasneje zrcali v določbi § 56. k. p., da sme državni tožitelj «vsak čas sam prevzeti pregon in zasto¬ panje obtožnice*. II. Kdaj in kako more zasebni udeleženec stopiti na mesto državnega tožitelja, o tem določa § 53. k. p. Razlikujemo sledeče stadije kazenskega postopka: a) Državni tožitelj neče za p očeti pregona zaradi prijav¬ ljenega mu kaznivega dejanja po službeni dolžnosti. § 44., odst. 2., k. p. mu nalaga dolžnost za primer zavrnitve prijave, da obvesti o tem «oškodovanca». Ko prejme «oškodovanec» to obvestitev, se mora izjaviti, da sam pokrene kazenski postopek kot zasebni udeleženec. Izjavo poda pri pristojnem sodišču na zapisnik ali pismeno. Rok za to mu je dan v osmih dneh od prejema obvestitve držav¬ nega tožitelja. Sodišče presoja formalne in materialne pred¬ postavke pridružitve in prevzema pokrenitve. Samo če smatra, da ti niso podani, zavrne izjavo zasebnega udeleženca, a on ima pravico pritožbe. b) Državni tožitelj odstopi od pregona v toku priprav¬ ljalnega postopka ali pa umakne že vloženo obtožnico, preden je bil narok za glavno razpravo odrejen. Ako je bil za¬ sebni udeleženec, torej tisti oškodovanec, ki se je že pridružil kazenskemu postopku, pri tem činu državnega tožitelja osebno navzočen (n. pr. pri lokalnem ogledu), se mora izjaviti takoj ustno ali pismeno, torej bodisi na zapisnik pri sodišču, bodisi s posebno pisano vlogo, ali hoče nadaljevati pregon, vložiti obtož¬ nico, odnosno, če je že vložena (ne glede na to, ali je pravno¬ močna ali ne, samo narok za glavno razpravo ne sme biti še določen), pri njej ostati. «Takoj» ne pomeni matematične dolo¬ čitve časa in tudi ne roka v smislu §§ 87. nasl. k. p., ampak tisti čas, v katerem se da v praksi ta izjava neposredno po tožiteljevi izjavi vsaj pismeno izvesti. (Prim. § 17., IV.) — Če pa zasebni udeleženec pri činu državnega tožitelja ni osebno navzočen, mora zgoraj označeno izjavo oddati sodišču v osmih dneh od časa, ko je prejel obvestitev o odstopu od strani sodišča. Ob- 128 vestitev od strani državnega tožitelja v smislu § 44., odst. 2., k. p. nima učinka, da prične teči osemdnevni rok. Glede sodnega po¬ ziva za vložitev obtožnice, ki je namenjen zasebnemu udeležencu, odreja § 82. k. p,, da mora biti vročen njemu osebno ali pa za¬ stopniku, ki si ga je zasebni udeleženec odredil. Rok se računi po predpisih § 87. k. p. Obtožnica, k' jo vloži zasebni udeleženec kot subsidiarni tožitelj, mora imeti predpisano zakonito obliko (§ 202. k. p.). Ni izključeno, da se da pri okrožnem sodišču na zapisnik. c) Če je predsednik senata odredil dan za glavno razpravo in je bil po predpisu § 214. k. p. o tem obveščen poleg tožitelja tudi zasebni udeleženec, pa državni tožitelj pred začetkom razprave odstopi od obtožbe (t. j. umakne že pravno¬ močno obtožnico), obvesti sodišče zasebnega udeleženca o tem odstopu s poukom, da sme vzdržati obtožbo v moči z izjavo, ki jo mora podati sodišču v treh dneh po obvestitvi. Obtožba ostane pač v moči po vsebini obtožnice (§ 219., odst. 4., k. p.). Na njej ne sme zasebni udeleženec v tem stadiju ničesar izpre- meniti. č) Če odstopi državni tožitelj od pregona na sami glavni razpravi in je zasebni udeleženec navzočen, se mora takoj ustno ali pismeno izjaviti, ali hoče nadaljevati pregon, odnosno ostati pri obtožnici. Tu velja predpis § 53., odst. 2., k. p.; tu pomenja določba takojšnje izjave čas «stante sessione». V vseh primerih, kjer je zasebni udeleženec primoran, podati izjavo glede vzdrževanja pregona, pa je ne poda pravočasno, obustavi sodišče kazenski postopek po izteku dotičnega roka. Zakon ne zahteva za sprejem izjave nobene dopustitve ali odobritve od strani višje instance (kot je bilo to predpisano po a. k. pr. r.), pač pa določa v § 108. k. p., da je pri okrožnem sodišču poklican za presojo predloga zasebnega tožitelja ali zasebnega udeleženca, da nadaljuje kazenski postopek, preisko¬ valni sodnik. Če on označeni predlog sprejme, velja za spreje¬ tega brez nadaljnje odobritve; če ga ne sprejme, mora zahtevati odločbo sodišča, t. j. senata trojice, ki odloči v stvari in izda reši¬ tev, da se kazenski postopek obustavi j a. Zoper tako rešitev ima zasebni udeleženec (enako kot zasebni tožitelj) pravico pritožbe na apelacijsko sodišče (§ 108., odst. 5., k. p.). V vseh drugih primerih — pri sreskem sodišču ali na glavni razpravi pred sodnikom poedincem ali pred senatom okrožnega sodišča — 9 129 presoja formalno pravilnost podane izjave zasebnega udeleženca kot subsidiarnega tožitelja sodišče, ki se bavi s stvarjo, do¬ končno. III. Zasebni udeleženec ima v svojstvu subsidiarnega tožitelja iste pravice, ki jih ima državni tožitelj, razen onih, ki izvirajo iz značaja državnega tožiteljstva kot javnega oblastva (n. pr.: glede poziva oborožene sile: § 47, k. p., pri izročitvah: § 493. k. p., pri nadzoru kazenskih zavodov: § 6. zak. o izvrš. k. in pod.). Pravice so eksemplifikativno navedene v § 54. k. p. tako: Subsidiarni tožitelj ima pravico, predlagati, dokler traja kazenski postopek, t. j. do končnega govora strank na glavni razpravi (§ 272. k. p.), sodišču dokaze in vsai druga sred¬ stva, s katerimi se njegova tožba podkrepljuje (§ 54. k. p.). V pripravljalnem postopku (pri poizvedbah ali v preiskavi) sme zahtevati pregled spisov. Za obrazloženi e svoje tožbe sme upo¬ rabiti vse pravice, ki jih ima sicer tudi državni tožitelj; zlasti sme izpremeniti obtožbo v mejah določbe § 266., odst. 2., k. p. Vendar odreja zakonodajec z ozirom na to, da zasebni tožitelj nima pravic državnega tožitelja kot javnega oblastva, da se smatra njegov izostanek od glavne razprave ali opustitev sta- vitve končnega kaznovalnega predloga za odstop od obtožbe; to pa ima za posledico formalno-deklarativno sodbo, s katero se obtožba zavrača (§ 276. k. p.). Iz istih razlogov tudi nima pra¬ vice, predlagati preiskovalnega zapora. (Prim. § 119., odst. 1., k. p.) Zasebni udeleženec ima kot subsidiarni tožitelj tudi pravico, uporabiti vsa dopustna pravna sredstva zoper sodne odločbe, ter sme predlagati tudi obnovitev postopka, ki je bil obustavljen ali je končal z oprostilno sodbo. Pripombe: 1.) V postopku pred sreskim sodiščem more Zasebni udeleženec kot subsidiarni tožitelj nastopiti samo, če je po¬ stopek državni tožitelj ali vršitelj dolžnosti državnega tožitelja po- krenil in ga tudi vzdrževal, a v teku postopka obtožbo umaknil, kar bi imelo za posledico obustavitev. Če v tem stadiju zasebni udele¬ ženec pregon vzdržuje, n. pr. na sami glavni razpravi, mu pritiče vloga subsidiarnega tožitelja (§§ 375., 377. k. p.; drugače Markovič, «Udžbenik», str. 179.). Saj mora biti državni tožitelj sam na ustno razpravo pozvan, če pravočasno to zahteva (§ 382. k. p.) in se: sme udeležiti v kraju okrožnega sodišča, v čigar območju je sresko so¬ dišče, vsake ustne razprave o kaznivem dejanju, ki se preganja po službeni dolžnosti (§ 386. k. p.). Pomniti pa je treba, da ima oškodo- 7 30 vanec kot tak pravico, naznaniti oficialno pregonljivo kaznivo de¬ janje, in da se vrši nadaljnji postopek po službeni dolžnosti, ne da bi se mu on pridružil kot zasebni udeleženec. 2. ) Pri državnem sodišču za zaščito države zasebni udeleženci niso dopuščeni kot subsidiarni tožitelji (§ 19. zak. o drž. sod. z dne 24. oktobra 1930.; člen 10. ur. o izvrš. zak. o drž. sod.). 3. ) Subsidiarni tožitelj za postopek pred tiskovnim sodiščem ni predviden (člen 79. tisk. zak.). § 28. Upravičenec glede predloga preganjanja ali odobritve uvedbe preiskave, odnosno vložitve obtožnice. V § 6., odst. 6., k. p. je rečeno, da se smatra za oškodo¬ vanca tudi «upr avičenec, če ni izrečno omenjen«, v odst.8. pa, da je upravičenec ona oseba, od katere predloga ali odobritve zavisi po kazenskem zakonu uvedba ali nadaljevanje kazenskega postopka. Tu gre samo za tiste oficialno pregonljive primere, za katere kazenski zakonik ali drugi stranski kazenski zakon iz¬ rečno ustanavlja, da se smejo preganjati samo na predlog (§ 85. k. z., Antragsdelikte), ali pa za tiste, pri katerih se niti preiskava ne sme uvesti niti ne obtožnica vložiti, če ne odobri takega čina v kazenskem zakoniku navedena oseba ali navedeno 1 oblastvo (§ 84. k. z., Ermdchtigungsdelikte ). O tem smo že govorili pri razmotrivanju načela oficialnosti pregona (gl. str. 40.); primeri prvih — predlaigalnih — deliktov so v §§ 246., 253., 272. k. z. itd. in tudi v členu 79. tisk. zak., primeri drugih — odobritve- nih — deliktov pa v §§ 307., 313. k. z. in tudi v členu 79. tisk. zak. Ce se pa oseba ali oblastvo, ki je upravičeno, da stavi gori označeni predlog, odnosno da da gori označeno odobritev, ex lege smatra za oškodovanca, oškodovanec pa za zasebnega ude¬ leženca (§ 6., odst. 6. in 7., k. p.), potem je jasno, da smatra zakonodajec tudi pravkar navedene upravičence za zasebne udeležence, čim se pridružijo kazenskemu postopku zaradi ostvarjenja svojega zasebnopravnega zahtevka. Ni pa potrebno, da se tak upravičenec kot zasebni udeleženec pridruži kazenskemu postopku; tudi brez take pridružitve se pregon brez predloga ne more pričeti, oziroma preiskava brez odo¬ britve n e more uvesti, obtožnica pa ne vložiti. Ako se pa hoče pridružiti tak upravičenec kazenskemu postopku, se sprej¬ me njegova izjava o pridružitvi samo zaradi ostvarjenja njegovih 9 * 131 zasebnopravnih zahtevkov. Oblastva, ki nimajo zasebnopravnih zahtevkov, torej tudi ne morejonastopati kot subsidiarni tožitelji, pač pa zasebne osebe, ki so se pridružile kot upravičenci kazen¬ skemu postopku zaradi ost varjenj a zasebnopravnih zahtev, se¬ veda pod pogojem, da državni tožitelj opusti pregon, — vse, kakor je bilo v prejšnjem paragrafu razloženo. § 29. Oseba, zoper katero teče kazenski postopek. I. Zakonodajec ima v § 6. k. p. v mislih storilca zločina, zoper katerega je pregon pred kazenskim sodiščem započet. Preden ni pričel pregon, se imenuje dotična oseba «ovajenec». Splošni izraz za osebo, zoper katero teče kazenski postopek pred kazenskim sodiščem, je «obdolženec»; tega izraza smo se tudi v doslejšnjih izvajanjih posluževali. Iz naslednjih razmotrivanj pa bomo videli, da se storilci zločina nazivajo tehnično v različnih fazah kazen¬ skega postopka različno. II. Obdolženec ni predmet (objekt) preiskave in sodbe kazen¬ skega sodišča, ampak on je stranka v kazenskem postopku, torej pravdni osebek (subjekt). Vsebina pojma obdolženca kot stranke v kazenskem postopku («pravdi») pa se ne krije z ustrezajočim pojmom civilnoprocesne stranke, niti ni enaka, kakor je zamiš¬ ljena pri tožitelju kot stranki v kazenskem postopku. Predvsem more biti obdolženec kot stranka samo fizična oseba, samo ta ima pasivno strankino sposobnost. Predpostavka za pasivno strankino sposobnost pa ni sposobnost za storitev zločina (deliktna sposobnost). Tudi tisti je obdolženec, kateri je osumljen zločinstva, ki ga je v resnici storil, pa zanje ni odgovoren, ker je n. pr. blazen. Pasivno strankino sposobnost pa ima tudi tako zvani relativno odgovorni mlajši maloletnik, celo otrok, dokler ni točno dognana njegova starost. Nekaj drugega kot strankina sposobnost pa je pravdna sposobnost, to je kakovost, ki storilca zločina usposablja, da more svoje koristi sam varovati. Če v teku kazenskega po¬ stopka storilec zločina izgubi pravdno sposobnost, se mora s postopkom začasno prenehati; ko pa nastopi zopet pravdna sposobnost, se postopek nadaljuje (§ 253. k. p.). Obustavitev po¬ stopka ni možna, če je bil zločin storjen pri polni vračunljivosti, pa je nevračunljivost nastopila šele v teku kazenskega postopka. 132 Pasivna strankina in pravdna sposobnost je normalno podana pri vračunljivem mlajšem maloletniku kakor tudi pri vseh od njega starejših osebah. Pri maloletnih osebah, zoper katere teče kazenski postopek, izvršujejo izvestne obrambne pravice njihovi zakoniti zastopniki, o katerih se bo pozneje govorilo. III. Sinonimni izrazi za «osebo, zoper katero teče kazenski postopek», ki smo jih že spredaj omenili, so v § 6. k. p. točno ustanovljeni in za razlago določb k. p. važni. Toda treba je takoj pripomniti, da so ti termini technici § 6. k. p. samo v predpisih za kazenski postopek pri o k r o ž n i h sodiščih dosledno izvedeni. To opravičuje zakonodajec sam v § 6., odst. 3., stavku 2., k. p. A. Pri okrožnih sodiščih: a) Ovajenec postane «os u m 1 j e n e c», ko stavi tožitelj pre- ganjalni predlog, a ostane le dotlej, da še ni predlagana zoper njega preiskava ali izročena neposredna obtožnica. Preganjalni predlog more izhajati od državnega ali zasebnega ali subsidiar¬ nega tožitelja. Postopek mora že pričeti teči, t. j. preiskovalni sodnik je moral že ukreniti prvi čin, ustrezajoč pregonu, ni pa smel uvesti preiskave ali sprejeti neposredne obtožnice. b) Ovajenec ali osumljenec postane «ob d o lž e n e c», ko je zoper njega predlagana uvedba preiskave ali ko je izročena ne¬ posredna obtožnica. Ni treba, da jei preiskava uvedena, zadostuje, da je predlagana. Ni da bi morala biti obtožnica izročena pre¬ iskovalnemu sodniku; če ni bilo preiskave, se izroči predsedniku senata. Tudi nepopolna obtožnica zadostuje. Šele na ugovor zoper obtožnico vrne apelacijsko sodišče obtožnico, če opazi v njej formalne pogreške ali nedostatke (§ 206. k. p.). Če gre za obtožnico, vloženo posredno po izvedeni in zaključeni preiskavi, je postal osumljenec «obdolženec» že prej ob predlogu na uvedbo preiskave. c) «Obtoženec* postane tisti obdolženec, zoper katerega je bila vložena obtožnica, z dnem, ko postane obtožnica pravno- veljavna. Osumljenec ne more postati nikoli neposredno obto¬ ženec, ker ga že vložitev obtožnice opredeli za obdolženca. (Po a. k. pr. r. je bil obtoženec tista oseba, zoper katero je bil odrejen narok za glavno razpravo.) Tudi v postopku zaradi vloženih pravnih sredstev priziva (redno: pri apelacijskein sodišču) ali revizije (vedno: pri kasacijskem sodišču) se imenuje oseba, 133 zoper katero teče kazenski postopek, dosledno «obtoženec» — do pravnomočnosti sodbe. č) Obtoženec postane «obsojenec», čim stopi obsodilna sodba v pravno moč (§§ 412. nasl. k. p. in §§ 11. nasl. zak. o izvrš. k.). B. Pri sreskih sodiščih: Zakonodajec imenuje osebo, zoper katero teče kazenski po¬ stopek pred sreskim sodiščem, vseskozi «obdolženca», in to tudi potem, ko se zoper njega izšla sodba izpodbija s pravnim sredstvom pred okrožnim sodiščem. Šele ko postane sodba sre- skega sodišča pravnomočna, postane iz obdolženca — obsojenec (prim. §§ 383., 391., 423. k. p.). Pripombi: 1.) Zakonodajec ne imenuje «mlajšega malolet- nika», če zoper njega teče kazenski postopek, nikjer, niti ne v po¬ stopku pred nadrejenim sodiščem, drugače nego «mlajši maloletnik». V tem pogledu sledi določbi § 149. k. z. Izrazi « obdolženec*, «ob- toženec* itd. so perhorescirani. 2.) V kazenskem postopku, izvedenem zaradi deliktov iz ti¬ skovnega zakona, se imenuje tožiteljev nasprotnik deloma «toženec» (člen 73.), deloma »osumljenec* (člena 84., 85.) dotlej, da se predloži obtožnica; odtlej postane «obtoženec» (člen 87.), po pravnomočni obsodbi «obsojenec» (člen 92.). IV. V členu 7. ustave je zasidrano načelo, da storilec kazni¬ vega dejanja ne more biti obsojen, če ni bil od pristojnega sod¬ nika zaslišan ali na zakoniti način pozvan, da se brani. Po obče- veljavni rečenici «audiatur et altera pars» je storilec kaznivega dejanja celo dolžan, spustiti se v pravdo — najsi bo kriv ali pa ne. Njegova udeležba pri kazenskem postopku se da izsiliti s tem, da se privede. Ne more se pa storilec siliti, da poda kakšno ustno izjavo. Res je, da mora ob izvestni potrebi za smo- treno izvedbo preiskave dopustiti preiskavo na svojem telesu. V tej določbi tiči pač še preostanek inkvizitornega postopka; toda raz vidik načela iskanja materialne resnice se da to opravičiti. Izven tega primera telesne preiskave (taka dolžnost zadene i toži- telja i oškodovanca in pod.) pa je obdolžencu priznana popolna vloga stranke. Zato ni obvezan, zagovarjati se, še manj podati, če se čuti krivega, priznanje. Izpoved je le njegova pra¬ vica, ne pa dolžnost (§ 153. k. p.). Če noče odgovarjati na stav¬ ljena mu vprašanja, ki morajo biti jasna, natančna in določna (§ 154. k. p.), ga opozori zaslišujoči sodnik, da s tem ne ustavi postopka zoper sebe, ampak si jemlje samo možnost pravilne 134 obrambe. Isto velja, če se obdolženec dela gluhega, nemega alj blaznega. Omenjena opozoritev je le stvarno dobrohoten na¬ svet, ne pa ukaz, da mora odgovarjati. Ni dopustno, zavajati obdolženca v priznanje z obljubo, slepitvijo, pretnjo ali silo, niti nalašč ga utrujati z nočnimi zasliševanji ali na drug način (§ 155. k. p.). Zagovor ali obramba je sploh stvar obdolženca (osumljenca, obtoženca). On sam naj tudi odloči, ali se hoče sam braniti ali si vzame posebnega branitelja (zagovornika), da ga brani. Obramba, ki prihaja od osebe obdolženca (osumljenca, obtoženca) samega, se imenuje materialni zagovor, obramba, ki prihaja od osebe branitelja, pa formalni zagovor. Pravica obrambe je najvažnejša pravica obdolženca. On mora biti zaslišan in poslušan v vsakem stadiju postopka. Pri zaslišanju se mu morajo navesti vsi osumljaji, kar jih je zoper njega, da dobi polno priliko, pobijati jih in sebe opravičiti. O nje¬ govih predlogih se mora sklepati, zlasti če predlaga dokazila v svojo obrambo. Vendar ta pravica ne sme biti šikanozno izrab- Ijevana. Predlogi, ki so očividno samo za to navedeni, da se postopek zavlačuje, se zavrnejo (§ 152. k. p.). Obdolženec ima pravico pregleda spisov. K. p. je to ustanovil izrečno samo za branitelja (§ 66. k. p.), vendar mora veljati tudi za obdolženca brez branitelja (prim. § 85. k. p.). Pravica pre¬ gleda je popolna in brezpogojna, čim je zoper obdolženca vlo¬ žena obtožnica; ni treba, da postane le-ta pravnomočna. Glede spisov, kar se jih nabere med poizvedbami ali preiskavo, pristoja obdolžencu ali branitelju popolna in brezpogojna pravica, pre¬ gledati zapisnike o obdolženčevem zaslišanju in izvedenskem mnenju in pa druge spise in zapisnike, ki se nanašajo na čine v postopku, katerim sme obdolženec ali branitelj prisostvovati. Ostale, doslej še ne navedene spise pa sme obdolženec ali braw nitelj v teku poizvedb ali preiskave pregledati samo, če je to v prid postopku (§ 66. k. p.). Odločuje smotrenost. Obdolženec, zoper katerega izda preiskovalni sodnik pismeno naredbo o preiskovalnem zaporu, sme zahtevati, da se mu izroči ta naredba v prepisu (§ 119. k. p.). Od ostalih spisov si sme na¬ praviti prepise sam (§ 85. k. p.). O pravici pritožb, ki jih ima obdolženec v najširšem smotrenem obsegu zoper odločbe sodišča, bomo govorili pozneje na priličnih mestih. 135 Kavtele za pravilnost obrambe obdolženca so potrebne. Ob¬ stoje v tem, da smejo obdolžencu najeti branitelja tudi njegovi zakoniti zastopniki, zakonski drug (soprog ali soproga) ali kdor¬ koli izmed krvnih sorodnikov v navzgornji ali navzdolnji premi vrsti (§ 57. k. p.). Razen tega je v odredbah glede pravnih sred¬ stev ustanovljena pravica zakonitega zastopnika maloletnega obdolženca (mlajšega ali starejšega maloletnika), da sme upo¬ rabiti pravno sredstvo samostalno in tudi zoper njegovo voljo. V obdolženčevo korist smejo uporabiti pravno sredstvo tudi nje¬ gov zakoniti drug in njegovi sorodniki v navzgornji in navzdolnji premi vrsti tudi v njegovi odsotnosti brez posebne pooblastitve; če pa je maloleten, tudi zoper njegovo voljo (§ 324. k. p.). Za postopek zoper mlajše maloletnike veljajo še dalekosežnejši pred¬ pisi glede kontrole njegove obrambe. Sodnik mora, če je treba, pozvati na ustno razpravo zoper mlajšega maloletnika tudi nje¬ gove roditelje, zakonitega zastopnika in zaupnika (§ 443. k. p.), o poteku razprave pa mora roditelje ali zakonitega zastopnika obvestiti, če jih ni pozval na razpravo (§ 444. k. p.). V. Da razume § 6. k. p. pod obdolžencem (osumljencem, ob¬ tožencem in obsojencem) samo fizično osebo, sledi iz pri¬ merjave določb o njem in o oškodovancu; pri prvem definira «je tista oseba...», pri drugem «je oni...» Potemtakem oseba, ki je umrla, ni živeča oseba, niti obdolženec (osumljenec itd.) ne, in postane z njegovo smrtjo kazenski postopek brezpredmeten, odveč. Če nastopi smrt obdolženca med pripravljalnim postop¬ kom, se ugotovi to dejstvo in se postopek ne sme več nadalje¬ vati. Če nastopi smrt potem, ko mu je bila obtožnica izročena, mora veljati isto. Če sodišče izve za smrt na glavni razpravi, se ugotovi dejstvo smrti in postopek se ne sme več nadaljevati. Če je izšla obsodba obtoženca, pa je vložil zoper sodbo pravno sredstvo obtoženec, ki je umrl pred rešitvijo pravnega sredstva, se samo po sebi razume, da ni dobila sodba pravne moči in da je tudi ne more dobiti. Postopek se mora ustaviti. Vsa ta izvajanja so zaključki iz ideologije k. p. Podpira jih določba § 44. k. z., da se denarne kazni, ki jih nalaga pravno¬ močna sodba obsojencu, ne izterjavajo, kar je le vzporedna do¬ ločba k § 46. zak. o izvrš. k. Zakonodajcu so se zdele spredaj navedene posledice smrti obdolženca za tako samoposebi raz¬ umljive, da jih v k.p. niti ni omenil. Pač pa je zakonodajec uva- ževal položaj pravnomočno obsojene osebe, ki je že podala 136 zahtevek za obnovo postopka, pa je nato umrla, odnosno ki je umrla, preden je mogla podati baš navedeni zahtevek. V obeh primerih imajo najbližji sorodniki v navzgornji in navzdolnji premi vrsti, pa tudi bračni drug velik interes na tem, da se ob¬ sojencu odvzame pečat zločinca. Zato dopušča § 363. k. p., da smejo postopek, ki je z zahtevo za obnovo že pričet, nadaljevati, odnosno v drugem primeru staviti samostojno zahtevek za ob¬ novo kazenskega postopka. Slednjič določa v pogledu obtoženčeve smrti § 332., odst. 3., k. p., da smejo odločbo o zasebnopravnih zahtevkih izpodbijati obtoženec, njegov zakoniti zastopnik in njegovi dediči. Paralela z zadnjim odstavkom ustrezajočega § 295. k. p. leži na dlani. Toda besedilo § 332., odst. 3., k. p. je glede dedičev zgrešeno. Če sodba še ni pravnomočna, pa je obtoženec umrl, imajo njegovi dediči priliko, da prijavijo smrt, in postopek se ne sme več na¬ daljevati niti ne glede zasebnopravnih zahtevkov. Kajti pred¬ postavka za odločbo o zasebnopravnih zahtevkih je, da se izreče krivda 1 obtoženca (§ 281., št.6., k.p.; ta izrek pa zoper umrlega ni več mogoč). Če je postala sodba pravnomočna, ker je bila ob¬ tožencu za življenja vročena, a je on v roku za vložitev prav¬ nega sredstva umrl, ne da bi njegovi dediči za sodbo zvedeli, je izpodbijanje sodbe nemogoče. Odpomoč se da doseči samo z zahtevkom za obnovo postopka, ki ga pa stavi lahko tudi državni ali zasebni tožitelj sam (§ 363. k. p.). (Drugače B. Markovič, «Udžbenik», str. 184.) § 30 Formalna obramba. I. Obdolženec se sme poslužiti o vsakem času kazenskega postopka svojega branitelja (zagovornika). Na to pravico mora biti obdolženec opozorjen, ko ga sodnik prvič zaslišuje ali ko mu priobči pismeno naredbo o priporu (§ 59. k. p.). Več obdol¬ žencev sme imeti skupnega branitelja, vendar samo, če to ne ovira splošne obrambe poedinih obdolžencev. En obdolženec sme imeti več braniteljev (§ 65. k. p.). Vse to, kar smo doslej navedli, velja za postopek pred okrožnim kakor tudi sreskim sodiščem (prim. §§ 374., 380., št. 7., k. p.). (Pred državnim sodiščem za zaščito države sme imeti en obtoženec samo enega branitelja L§ 23. zak. o drž. sod. z dne 24. oktobra 1930.].) 137 Branitelj je lahko advokat, javni notar, profesor prava na univerzi, druga oseba, ki je usposobljena za advokata, jav¬ nega notarja ali sodnika, vendar te zadnjenavedene osebe ne smejo biti v aktivni državni službi. Seznamek oseb, ki so lehko branitelji, se nikjer ne vodi. (Po a. k. pr. r. je obstajala «lista kazenskih zagovornikov« pri «višjem deželnem sodišču«.) Kdor je advokat, javni notar itd., je upravičen, prevzeti obrambo ob¬ dolženca ne samo v kraju, kjer ima svoj sedež, ampak kjerkoli v vsej kraljevini. Advokati so zaznamenovani v listi advokatske, javni notarji pa v oni notarske komore. Ker navaja § 231., odst. 3., k. p. med osebami, ki se morejo zaradi nedostojnega vedenja disciplinirati, na splošno tudi advokatske pripravnike in notarske pripravnike, ki v § 58. k. p. niso naravnost imenovani, se smejo označeni pripravniki kot branitelji samostalno udej¬ stvovati samo, če so po advokatskem redu, oziroma notarskem redu, usposobljeni za advokate, notarje ali sodnike. (To pa ne moti, da so označeni pripravniki pooblaščenci, kjer to k. p. dopušča.) Po novel. § 384., odst. 1., k. p. (gl. člen 2., št. 12., novel. kaz. zak.) sme advokata branitelja nadomestovati advokatski pri¬ pravnik, ki je pri njem v praksi in ki je najmanj eno leto vpisan v imeniku advokatskih pripravnikov, najsi nima usposobljenosti, ki jih predpisuje § 58. k. p.; toda to velja samo za postopek pred sreskimi sodišči in pa pred okrožnimi kot prizivnimi sodišči. Za poedini primer kazenskega postopka ne more fungirati kakor branitelj (§ 69. k.p.): 1.) Oškodovanec, njegov ali toži- teljev zakonski drug ali sorodnik po krvi v navzgornji ali na- vzdolnji premi vrsti do katerekoli stopnje, v stranski vrsti pa do četrte stopnje (§ 28., št. 2., k. p.; osebe, ki so v razmerju svaštva, ne spadajo sem). Samo po sebi razumljivo je, da tožitelj v isti stvari ne sme postati branitelj, čeprav je dal ostavko na svojo službo; to utegne biti važno, ko se postavlja obligatorni branitelj. 2.) Tista oseba, ki je pozvana na (glavno ali ustno) razpravo za pričo, razen če se sme po zakoniti odredbi odreči pričevanju in poda izjavo o odreki. Kdor je bil zaslišan kot priča v pripravljalnem postopku, pa ni pozvan na razpravo, ni izključen kot branitelj; inače bi se moglo s predlogom, da se zasliši branitelj v pripravljalnem postopku, onemogočiti njegovo braniteljstvo iz gole nagajivosti. Če se predlaga v teku razprave branitelj za pričo, ni izključen niti takrat, kadar je res pričal. 138 3.) Tista oseba, ki je pozvana na (glavno ali ustno) razpravo za izvedenca; to ne stoji v § 69. k. p., a mora veljati po ana¬ logiji s pričami. 4.) Po § 22. advok. zak. ne sme biti branitelj, kdor je v isti kazenski stvari ali v taki, ki je z njo v zvezi, zastopal obtožencu nasprotno stranko ali pa bil prej v isti kazen¬ ski stvari zaposlen kot sodnik, državni tožitelj ali javni beležnik. 11. S tem, da je zakonodaj ec ustanovil pravico obdolženca, da si sme vselej, v vsakem stadiju kazenskega postopka, vzeti branitelja, pa še ni rešeno vprašanje, kako pride do branitelja, če bi si hotel vzeti branitelja, a mu zaradi siromašnosti ni mo¬ goče, da bi ga nagradil. Prav tako ni rešeno vprašanje, ali ni potrebno, da dobi obdolženec branitelja, tudi če ga sam noče vzeti, dasi bi ga mogel celo nagraditi, ker pride prava nevešč obdolženec nasproti prava veščemu državnemu tožitelju v ne¬ ugoden položaj glede svoje pravne obrambe. A. Prvo vprašanje je rešeno v § 60., odst. 3., k. p. tako, da odredi sodišče tistemu obdolžencu, ki po svojih imovinskih raz¬ merah ne more poravnati stroškov obrambe, na zahtevo njega samega (ne pa njegovih bližnjih sorodnikov ali zakon¬ skega druga) branitelja, toda le pred okrožnim sodiščem in le v sledeče svrhe: 1. ) da utemelji pravno sredstvo, katero je obdolženec pri¬ javil (n. pr. §§ 117., 280. k. p.); 2. ) da obrazloži že prijavljeni ugovor zoper obtožnico (§ 204. k. p.); 3. ) da brani (zagovarja) obdolženca na glavni razpravi (§ 207. k. p.); 4. ) da zastopa obdolženca, ki je v priporu in ne more sam najeti branitelja, na javni razpravi glede polnega priziva. (Ana¬ logno velja tudi za javne razprave o polnem prizivu pri apelacij- skem sodišču z izpremembo, da gre tu samo za obtoženca, ki je v preiskovalnem zaporu [§ 402., odst. 2., k. p.].) Glede pravnega sredstva revizije predpisuje določba § 341., št. 3., k. p. za primer, če ni podana na zapisnik pri sodišču, da mora biti dotična pismena vloga podpisana po upravičenem bra¬ nitelju. Obtoženec ima po § 60., odst. 3., k. p. v smislu št. 1.) (zgo¬ raj) pač pravico, zahtevati branitelja zaradi utemeljitve, seveda le pod pogojem, da je siromašen. Če ta pogoj ni izpolnjen, se vrne pismena vloga pritožitelju, da jo popravi v treh dneh po 139 prejemu ali pa poda v istem roku obrazložitev revizije na za¬ pisnik (§ 341., št. 3., k. p.). Za priziv glede obligatornega) podpisa prizivne pismene vloge po branitelju ni analogne odredbe, pač pa ostane temeljno načelo § 60., odst.3., k.p. [gl. št. 1.) zgoraj], da sme siromašen obtoženec (pritožitelj) zahtevati za utemeljitev prijavljenega priziva branitelja, vendar samo pri prizivih zoper sodbe okrožnega sodišča, bodisi zbornega, bodisi edinoosebnega. Za javne razprave zbog revizije pri kasacijskem sodišču ne velja sprednji predpis pod A., št. 3.), ampak posebni predpis § 347. k. p. Branitelj, ki se postavi v smislu § 60., odst. 3., k. p., se imenuje zastopnik ubogih. Za presojo ubožnosti (siromašnosti) ni podrobnih predpisov. Samo v § 47. ur. posl. r. kaz. sod. stoji, naj sodišče poskrbi, da se takoj po stavljeni zahtevi doženejo obdolženčeve imovinske prilike. Način, kako se ubožnost dožene, se vrši po prosti oceni in je sumaričen, da se postopek ne za^ vleče. Da bi se advokati po možnosti enakomerno obremenjali s takimi zastopstvi, določi sodišče sporazumno z odborom advo¬ katske komore spisek advokatov, po katerem se kličejo zapore¬ doma za zastopnike ubogih. Če v kraju sodišča ni dovolj advokatov, sme sodišče posta¬ viti za branitelja kot zastopnika ubogih še druge osebe, namreč notarje, profesorje prava na univerzi in osebe, ki so usposob¬ ljene za advokate, notarje in sodnike, če niso v aktivni državni službi. Advokati, notarji in sodni uradniki, ki so za advokate, notarje in sodnike usposobljeni (ne pa n. pr. uradniki državnega tožiteljstva ali ministrstva pravde), morajo prevzeti obrambo, če jih sodišče za to odredi. Drugi za advokata, notarja ali sodnika usposobljeni državni uradniki pa smejo 1 odkloniti tako odredbo; če jo pa sprejmejo, jim mora dovoliti izvrševanje for¬ malne obrambe kot zastopnikom ubogih nadrejeno oblastvo. Samo v primeru, če gre za obrambo ožjega krvnega sorodstva (§ 28., št. 2., k. p., ne pa: svaštva!) z obdolžencem, omenjene privolitve nadrejenega oblastva ni treba. B. Zakonodajec, ki priznava načelo iskanja materialne res¬ nice za glavno načelo kazenskega postopka, ne more dovoljevati, da bi se položaj obdolženca zaradi tega, ker nima branitelja, poslabšal. «Arma sirit aequalia.» Toda iz vzrokov smotrenosti vendar ni mogel ustanoviti pravila, da bi bil obdolženec, ki si noče najeti branitelja, vedno zastopan po branitelju. Zato odreja 140 § 60., odst. 1. in 2., k. p. in ž njim v zvezi § 434. k. p., da bodi obdolžencu postavljen obligatorno branitelj, ki ga imenuje k. p. «branitelja po službeni dolžnosti*, če ga obdolženec ne more ali noče sam najeti. Primeri absolutno obligatorne postavitve takega branitelja so tile: 1. ) Čim se uvede preiskava ali izroči neposredna obtožnica zoper kakršnegakoli obdolženca, ki se preganja zaradi zločin¬ stva, za katero je zagrožena v kazenski normi kot skrajna, naj¬ večja kazen robi j a ali za točen j e preko 5 1 e t (pri alter¬ nativno določenih kazenskih sredstvih odločuje najvišja kazen najtežje zagrožene kazni). 2. ) Čim se uvede preiskava ali izroči neposredna obtožnica zoper obdolženca, ki je ali a) maloleten (torej: do vštetega do¬ vršenega 21. leta starosti), ali b) nem, ali c) gluh, ali č) tako bolan, da se ne more sam braniti (n. pr. čeljust ima ranjeno, da ne more sam razločno govoriti, ali je v bolnišnici in ne sme iz postelje), — zaradi kakršnegakoli zločinstva; torej tudi, če je za dotični delikt zagrožena kazen robije ali zatočenja samo do 5 let. 3. ) V postopku pred okrožnim sodiščem kot sodiščem za mlajše maloletnike mora imeti mlajši maloletnik branitelja. Če si ga ne izbere sam ali mu ga ne izbere njegov zakoniti zastop¬ nik, mu ga postavi sodnik za mlajše maloletnike v kateremkoli delu postopka, ako se nobeden izmed vseh upravičenih brani¬ teljev sam prostovoljno ne zglasi za to (§ 434. k. p.). Pri teh absolutno obligatornih primerih postavitve branitelja po službeni dolžnosti sodišče nima pravice, ozirati se na dejansko potrebnost formalne obrambe; ono mora celo z a branitelja usposobljenemu obdolžencu (§ 58. k. p.) postaviti branitelja po službeni dolžnosti. So pa še primeri relativno obligatorne postavitve branitelja po službeni dolžnosti: Namreč tudi pri poizvedbah, ko se še ne uvede preiskava, naj sodišče po svojem preudarku postavi branitelja po službeni dolžnosti zal ves čas ali za iz- vesten del ali čin postopka, če obstoje take okolnosti, iz katerih je razvidno, da je formalna obramba posebno potrebna. Take okolnosti so lehko objektivnega značaja (n. pr. zamotanost predmeta obdolžitve) ali pa subjek¬ tivnega (n. pr. neznanje službenega jezika in pod.) (§ 61. k. p.). 141 Glede oseb, ki se utegnejo postaviti za branitelje po službeni dolžnosti, veljajo analogni predpisi, kakor so bili navedeni za zastopnika ubogih (§ 62. k. p.). Vendar obstoja za postavljanje braniteljev po službeni dolžnosti posebna lista advokatov, ki žive na sedežu sodišča. Sestavi jo vsako leto sodišče v sporazumu z odborom advokatske komore (§ 46. ur. posl. r. kaz. sod.). Različno od zastopnika ubogih pa ima branitelj po službeni dolžnosti pravico, zahtevati, da se iz tehtnih raz¬ logov postavi namesto njega druga oseba. Tu so zopet mogoči objektivni razlogi (n. pr. prizadetost) ali pa subjektivni (n. pr. bolezen, prezaposlenost in pod.). Pripombe : 1.) Ni primer absolutno ali relativno obligatorne postavitve branitelja po službeni dolžnosti, pa vendar uveljavljenje načela smotrenosti določba § 371., odst. 2., k. p., po kateri naj po¬ stavi sodišče obtožencu branitelja za glavno razpravo, ki je od¬ rejena zaradi obnove kazenskega postopka v ob¬ tožencev© korist, ampak samo pod pogojem, da ni imenoval obtoženec sam branitelja in da ne more priti sam osebno na glavno razpravo. Če bi lahko prišel, pa noče, take postavitve ni treba. Drug analogen primer postavitve — sicer ne branitelja po službeni dolžnosti, a vendar «z a s t o p n i k a ob¬ dolženca* — je podan v § 132. k. p. Če obdolženec, ki je bil iz¬ puščen iz preiskovalnega zapora proti jamstvu, vendarle pobegne, pa si ni bil postavil sam zastopnika — ni da bi moral imeti kvalitete branitelja v smislu § 62. k. p. —, mu postavi sodišče zastopnika, ki se mu vroči rešitev, s katero se proglaša jamčevina za zapadlo. 2.) Če obtoženec na glavni razpravi pred senatom ali pa tudi sodnikom poedincem okrožnega sodišča stori kaznivo dejanje, za katero je isto sodišče pristojno, ne more zahtevati, da se mu postavi zastopnik ubogih zaradi sojenja glede novega kaznivega dejanja, ker veleva § 234., odst. L, k. p., naj se vrši sojenje takoj (stalite ses- sione). Ne gre, da bi se poizvedovanje o imovinskih razmerah sto¬ rilca vršilo med glavno razpravo. Če sodišče, ki obavlja glavno raz¬ pravo, ni samo pristojno, ampak neko drugo sodišče višje vrste, itak ne more priti do takojšnjega sojenja. Če pa neka tretja oseba stori kaznivo dejanje med glavno razpravo, za katero je sodišče, ki jo obavlja, pristojno, po našem mišljenju (drugače B. Markovič, «Udžbenik», str. 193.) sojenje brez branitelja po službeni dolžnosti ni mogoče. To se pravi: Če gre za storilčevo zločinstvo, ki po višini zagrožene kazni zahteva, da se storilcu postavi branitelj po službeni dolžnosti, ali če gre za maloletnega, gluhega itd. storilca zločinstva, potem je podan pač primer, da ni mogoče, da se storilec zločinstva takoj sodi (§ 234., odst. 3., k. p.), ker je na potu predpis 142 § 60., odst. 2., k. p. in je treba pač uvesti normalni kazenski po¬ stopek. Uvedba normalnega postopka je pa tudi potrebna, če ni podana pristojnost sodišča, ki obavlja glavno razpravo. 3. ) V postopku pred sreskim sodiščem velja načelo fakultativne formalne obrambe. Vzroki izključitve branitelja, ki veljajo za postopek pred okrožnim sodiščem, veljajo tudi tu. Obdolženec, ki ni v zaporu, pa ima tu pravico 1 , postaviti si namesto branitelja pooblaščenca, ki mora imeti posebno pooblastilo 1 . Zakotni pisarji ne smejo biti po¬ oblaščeni. Mož sme zastopati ženo; posebnega pooblastila mu za to ni treba. Maloletne in pod skrbstvom stoječe osebe smejo zastopati roditelji (oče, oziroma, če ni očeta, mati), varuh ali skrbnik brez po¬ sebnega pooblastila, če pride k ustni razpravi pooblaščenec, pa smatra sodišče obdolženčevo prisotnost za potrebno, sme vselej odrediti, da pride obdolženec k ustni razpravi. 4. ) Tudi osebe, ki so same «branitelji», morajo imeti branitelja, čim je dan primer absolutno obligatorne postavitve branitelja; § 60., k. p. ni ustanovil nobene takšne izjeme. §31. Dolžnosti in pravice braniteljeve. L Postavitev branitelja po službeni dolžnosti in branitelja kot zastopnika ubogih izvrši med poizvedbami in med preiskavo preiskovalni sodnik, po izročeni obtožnici pa predsednik senata ali sodnik poedinec. Kjer je več obdolžencev ali obtožencev v eni sami kazenski stvari, se jim sme postaviti skupen branitelj samo, če njihovi interesi v pogledu obrambe ne kolidirajo; če kolidirajo, mora dobiti vsak svojega branitelja. Branitelj po službeni dolžnosti ni da bi moral biti zastopnik ubogih. Primer je lehko tak, da je obdolženec imovit človek, a si noče najeti branitelja. Obdolženec more opovreti že izvršeno postavitev branitelja po službeni dolžnosti ali kot zastopnika ubogih, če si najame sam ali pa mu najame ena izmed oseb iz § 57., odst. 2., k. p. (zakoniti zastopnik, zakonski drug, sorodniki preme vrste) drugega brani¬ telja in ta sprejme obrambo. V določbi § 63. k. p. sicer ni ome¬ njen niti branitelj kot zastopnik ubogih niti obdolženec kot upravičenec, da si postavi novega branitelja po lastni volji, vendar je spričo določbe § 58., odst. 2., k. p. prejšnja razlaga nujno potrebna. Treba je le, da obdolženec sodišču sporoči, da si je najel branitelja po svoji izberi. 143 II. Naloge braniteljev so vsepovsod iste, najsi gre za brani¬ telja, najetega od obdolženca, ali za branitelja po službeni dolž¬ nosti ali za branitelja kot zastopnika ubogih. Niti ni razločka med nalogami branitelja pred okrožnim ali sreskim sodiščem kot sodiščem prve stopnje ali pred sodiščem višje stopnje. Bra¬ nitelj je upravičen, da vse, kar smatra za koristno, napravi ali prednaša za svojega klijenta. Meja dostojnosti pa seveda ne sme prekoračiti, niti ne motiti reda na glavni razpravi; sicer ga za¬ dene disciplinska kazen (gl. § 51., III.). Odloča v tem pogledu po svoji vesti in vednosti, toda v okviru zakonite dopustnosti. On sme v korist svojega klijenta nastopati tudi, če je preverjen, da je klijent kriv, celo, če mu je klijent krivdo priznal. Ako bi klijentu po njegovem priznanju krivde odpovedal pooblastilo kot branitelj, bi ga upropastil. To mu zabranjuje njegova stanovska dolžnost, ne sme pa pri tem prezreti, da je njegov poklic od države v državnem interesu ustanovljen, a da je država v kazenskem postopku postavila za glavno načelo — načelo iskanja materialne resnice. Ni torej dovoljeno branitelju, posluže¬ vati se kaznivih ali nečastnih sredstev, da bi otežkočil iskanje materialne resnice. Odločuje pač dejstvo, da vrši braniteljske posle v mejah svojih stanovskih predpisov, a za varstvo pravic klijenta ne more biti kazniv, dokler se drži okvira informacij, podanih od klijenta, in dokler ostane njegova kritika stvarna (§ 23. k. z.). Ni da bi se smelo zahtevati od njega, da bi sam preizkusil resničnost informacij. (Ta odnos napram klijentu se imenuje v pogledu na odvetnike, seveda tudi v civilnopravdnem postopku, odvetniška imuniteta. Res je, da po teh pravilih odvetnik ni imun v ožjem smislu besede, ker ga ta okolnost ne oprašča od preganjanja, ampak le od kazni; ipak se izraz splošno rabi, ker zadene pravo, da odvetnik — isto mora veljati i za brani¬ telje — ne more biti osebno odgovoren za krive informacije.) Branitelj ni reprezentant ali predstavnik obdolženca, ampak njegov p r i p o m očnik, ki se ne identificira s klijen- tovimi interesi. Drastično izraženo: On po$o d i klijentu dvoje v lastno, subjektivno uporabo: razum in govorniško spo¬ sobnost. Zatorej pride lehko tudi do navzkrižja med braniteljem in obdolžencem. V takih primerih je treba razlikovati med dis¬ pozitivnimi izjavami (kjer je obdolženec ah obtoženec sub¬ jekt neke pravice) in med preparat ornimi izjavami (kjer 144 je obdolženec ali obtoženec objekt preiskave ali pa subjekt ka¬ zenskega postopka, ki noče disponirati, ampak hoče, da se mu pomaga). Pri dispozitivnih izjavah ali predlogih obtoženca (n. pr.: on se odreče pravnega leka) odločuje volja obdolženca ali ob¬ toženca, tudi če bi branitelj oddal nasprotno izjavo (mate¬ rialna obramba). Pri preparatornih izjavah ali predlogih pa odloča f o r m a 1 n a obramba, torej predlog braniteljev; če n. pr. branitelj predlaga preiskavo obdolženca glede njegovega du¬ ševnega stanja, a se obdolženec temu protivi, češ, da je zdrav na umu, obvelja braniteljevo stališče, zlasti še pri braniteljih po službeni dolžnosti. Ako bi temu ne bilo tako, bi institut branitelj- stva po službeni dolžnosti ne imel upravičenosti svojega obstoja. Posebna dolžnost braniteljev pa je ustanovljena v § 168., št. 3., k. p. s tem, da morajo čuvati vse to, kar jim obdolženci zaupno razodenejo, kot tajnosti. Prekršitev te dolžnosti je stav¬ ljena pod sankcijo kazenskega zakonika. Naklepno razkritje tajnosti, ki so jih izvedeli v izvrševanju svojega poklica, je pre¬ stopek po § 252. k. z., malomarno razodetje pa disciplinski prestopek (§§ 21., odst. 4., in 50. advok. zak.). III. Posameznih pravic braniteljevih smo se mestoma že prej dotaknili. Da jih prikažemo sistematično, jih moramo po¬ deliti v procesu a ln e in materialne. A. Procesualne pravice braniteljeve: 1.) Po § 103., odst. 3., k. p. sme branitelj pri¬ sostvovati: a) sodnemu ogledu (§§ 104., 181. k. p.); b) preiskavi stanovanja (§§ 135., 136. k. p.); c) zaplembi stvari (§ 142. k. p.); č) iskanju in zaplembi pisem in drugih spisov (§§ 137., 145. nasl. k. p.); d) zaslišanju izvedencev (§ 183. k. p.). Te intervencije bi seveda ne imele nobenega smisla, če bi se omejile samo na prisostvovanje. Branitelj ima brez dvoma pra¬ vico, staviti svoje predloge v svrho razjasnjenja položaja v prid svojega klijenta. Kjerkoli pa so pri teh intervencijah udeleženi tudi izvedenci, jim sme staviti vprašanja. V § 103. k. p. je določena dolžnost sodišča, da obvesti, če ni nevarnosti zaradi odlaganja, razen tožitelja tudi obdolženca in 10 145 njegovega branitelja o času in kraju procesualnega čina; če pa je obdolženec zaprt, prisostvuje procesualnemu činu samo branitelj. Zakon pravi, da se more branitelj udeležiti procesualnih činov, navedenih spredaj pod A., št. 1.), a) do d), sam tedaj, kadar je obdolženec v preiskovalnem zaporu. Iz tega se pa ne sme sklepati, da isto ne bi veljalo tudi tedaj, kadar je obdolženec v priporu, a se vrše zoper njega poizvedbe. 2. ) Po § 67. k. p. sme branitelj z obdolžencem pismeno in ustno občevati tudi, če je ta v priporu ali preiskovalnem zaporu. Kavtele zoper zlorabo so ustanovljene samo za čas te¬ koče preiskave do vložitve obtožnice. One obstojajo v tem, da odredi sodnik še pred odpošiljatvijo ali pred vročitvijo pisem njih pregled, odnosno razgovor v svoji navzočnosti. V toku glavne razprave se sme branitelj z obtožencem (bilo zaprtim, bilo nezaprtim) prosto razgovarjati, vendar ne sme svetovati obdolžencu neposredno po vprašanju, ki je bilo le-temu stavljeno, kako naj nanje odgovori (§ 251. k. p.). V postopku pred sreskim sodiščem ni nobene omejitve pravice občevanja med braniteljem in obdolžencem (§ 380., št. 7., k. p.). 3. ) Po § 66. k. p. sme branitelj pregledati spise in vse priloge, ki so se nabrali v teku poizvedb ali preiskave, ter ogledati pred¬ mete, ki služijo za dokaz, ki so bili pribavljeni v istem času. Te pravice mu pristajajo po dovršeni preiskavi ali, če te ni bilo, po izročitvi obtožnice, neomejeno. Dotlej pa jih sodišče sme utesniti, če bi pregledovanje ali ogledovanje zavlačevalo po¬ stopek, toda le deloma: Pregled zapisnika o obdolženčevem zaslišanju, o izvedenskem mnenju in o procesualnih činih, na¬ vedenih spredaj pod A., št. 1.), a) do d), mu ne sme biti nikdar zabranjen. 4. ) Po §§ 103. in 257. k. p. sme branitelj sodelovati neposredno pri pribavljanju preiskovalnega materiala z zasliševanjem ob¬ dolženca ali prič [o izvedencih govorimo že spredaj v drugem odstavku št. 1.) pod A.] in pri dokazovanju na glavni razpravi. a) Ko se zaslišujejo v pripravljalnem postopku priče, od katerih ni pričakovati, da bodo mogle priti na glavno razpravo, sme biti branitelj (enako kakor tudi tožitelj) pri zaslišanju pri¬ soten, podajati predloge (n. pr. o zaprisegi) in postavljati vpra¬ šanja. Pri zaslišavanju prič — kjer ni omenjenega pogoja — in 146 obdolženca sme biti branitelj samo izjemoma navzočen, če to ne moti toka postopka (§ 103. k. p.). b) Na glavni razpravi sme branitelj postavljati — z dovolje¬ njem predsednika senata ali sodnika poedinca — neposredno primerna vprašanja obtožencu (§ 252. k. p.), pričam in izve¬ dencem (§ 257. k. p.). 5. ) Vsikdar ima branitelj kot obdolženčev pripomočnik pra¬ vico, v njegovem imenu staviti glede pribavljanja preiskovalnega materiala predloge, ki naj služijo za izpodbijanje osumljajev, obstoječih zoper obdolženca. To sicer v k. p. ni verbis expressis navedeno, pač pa sledi nujno iz določbe § 152., odst. 3. in 5., k. p. in po analogiji določbe, ki velja za tožitelja, iz § 101. k. p. Enako ima branitelj pravico, uporabljati za svojega klijenta pravna sredstva (§ 324., odst. 3., k. p.). 6. ) Branitelj sme prisostvovati obsojenčevi justifikaciji (§ 417. k. p.). B. Materialne pravice braniteljeve: Branitelj, ki sprejme obrambo po ponudbi obdolženca ali v § 57., odst. 2., k. p. navedenih oseb (gl. § 31., I.), sklene z na¬ sprotno stranko pogodbo. Pooblastilo zahteva zakon v vseh primerih, kjer ne gre za obrambo branitelja po službeni dolžnosti. S tem pa ni rečeno, da bi moralo biti pooblastilo dano v pismeni obliki. V vsakem primeru pooblastila nastane mezdno pogodbeno razmerje med obdolžencem in braniteljem. Če ni izrečno do¬ govorjeno, katere nasprotne dajatve zadenejo obdolženca, se tolmači pogodba po splošnih določilih občnega državljanskega zakonika in po specialnih določbah k. p. glede stroškov kazen¬ skega postopka. Braniteljstvo preneha s smrtjo branitelja, a tudi klijenta (§ 1022. občnega državljanskega zakonika). Ako umre advokat, ki je bil branitelj, se postavi obdolžencu začasni na¬ mestnik branitelja. Kjer branitelj ni postavljen od obdolženca ali oseb, ki so nave¬ dene v § 57., odst. 2., k. p., je treba razločevati primere: a) Ob¬ toženec, ki je bil s sodbo proglašen za krivega, mora povrniti stroške kazenskega' postopka (§ 310. k. p.), a k tem spadajo tudi nagrada in drugi izdatki branitelja po službeni dolžnosti (§ 314., št. 2., k. p.). V teh primerih suplira zakon voljo obdolženca, ki si ni najel branitelja, da nastane med njim in braniteljem mezdno pogodbeno razmerje. Stvar branitelja po službeni dolžnosti je, 10 * 147 da si da odmeriti višino nagrade in stroškov zoper obsojenca, ki ga je zastopal; pri odmeri, ki jo izvrši sodišče s posebnim sklepom, se morajo upoštevati izguba časa, braniteljev trud in važnost predmeta (§ 322. k. p.). Pravnomočno odmerjene stroške in nagrado branitelj lehko izterja na podlagi sodbe kot izvršil¬ nega naslova, b) Obtoženec, ki je bil s sodbo proglašen za krivega, mora biti v sodbi obsojen tudi, da plača nagrado in vrne druge iz¬ datke branitelja kot zastopnika ubogih, ker veljajo določbe §§310. in 314., št. 2., k. p. čisto splošno za vse vrste braniteljev. V teh primerih pa ni govora o supliranju volje obdolženca, da sklene mezdno razmerje, ker se sme postaviti zastopnik ubogih samo tedaj, kadar je obdolženec tako siromašen, da ne more sam trpeti stroškov za obrambo po branitelju. Določba § 317. k. p. ustanav¬ lja najprej pravilo, da plača nagrado in stroške najetemu in po službeni dolžnosti postavljenemu branitelju tista oseba, kateri je bil branitelj potreben; toda branitelja kot zastopnika ubogih pa omenja jasno nadaljnja, neposredno sledeča določba tako, da smeta i branitelj po službeni dolžnosti i branitelj kot za¬ stopnik ubogih zahtevati povračilo efektivnih, nujno potrebnih stroškov branjenja iz državne blagajne. Da je tu stav¬ ljen branitelj po službeni dolžnosti z braniteljem kot zastopnikom ubogih v isto vrsto, je le posledica samo po sebi umevnega polo¬ žaja, da je mnogokrat, če ne največkrat, branitelj po službeni dolžnosti obenem tudi zastopnik ubogih, dasi to ni prišlo do iz¬ raza, ker se imovinske razmere obdolženca niso preiskale, ko je bil branitelj po službeni dolžnosti obligatoren, c) V primerih a) in b) inače ni razlike med branitelji, advokati, notarji, univerzi¬ tetnimi profesorji itd. (gl. § 58., odst. 1., k. p.) glede stroškov, zlasti ne glede povračila nujno potrebnih stroškov branjenja iz državne blagajne; pač pa je razlika glede zahteve po nagradi: Zadnji odstavek § 317. k. p. izreka, da uradne osebe (t. j. aktivni uradniki) nimajo pravice do nagrade. 148 V. oddelek: Kazenskopravdna dejanja. § 32. Splošne časovne določbe za kazenskopravdna dejanja. I. Doslej smo govorili o pojmu, ustroju in činiteljih sodnega kazenskega postopka, odslej se pa hočemo baviti s kazensko- pravdnimi dejanji v sodnem kazenskem postopku. Najvažnejša naloga kazenskega sodnika je, najti materialno resnico — o dejstvih, ki naj bodo podlaga državni kaznovalni pravici. Ta cilj pa se ne da doseči drugače, nego da sodelujejo neposredno sodišče in stranke in tudi še druge osebe, ki pri¬ hajajo za dokazni postopek v poštev. To sodelovanje bodi smotreno izveden in pravilno zaključen niz poedinih kazen- skopravdnih dejanj. Sodelovanje pa se ne sme vršiti kar na slepo, ampak smotrenost zahteva, da se spravijo poedina ka¬ zenskopravdna dejanja drugo z drugim v sklad, a vse skupaj naj se podredi zgoraj označeni svrhi kazenskega postopka. Moderni sodni kazenski postopek ni formalno strog postopek. Redno učinkuje vsak določeni izraz volje, pa najsi izhaja samo iz konkludentnih dejanj. Pravilna vsebina in oblika kot taka sta predpisani samo za pravna sredstva. V pretežni večini gre sploh za ustni izraz volje. Pismena oblika pravdnega dejanja je predpisana samo za obtožnico v kazenskem postopku pred okrožnim sodiščem. Toda dopustna je pismena izjava kot na¬ domestilo za ustne izjave vedno. Pismene izjave se lahko po¬ dajo tudi telegrafično, morajo se pa v treh dneh pismeno po¬ noviti, ako je za njih pravilno sestavo predpisana posebna oblika (glej §§ 27. do 29. ur. posl. r. kaz. sod.). O jeziku izjav glej § 9., VI., pripombo. J 49 II. Zak. o ured. red. sod. (§ 93.) predvideva sodne počitnice za vsako leto od dne 1. julija do dne 15. avgusta ter pravi, da se v tem času določajo naroki in razprave ter izrekajo sklepi samo v ferialnih stvareh. Daši ni niti v k. p. niti v zak. o ured. red. sod. povedano, da so kazenske stvari ferialne stvari, vendar o tem ne more biti dvoma. Ob nedeljah in praznikih, ki so predpisani na podlagi zakona o praznikih z dne 27. septembra 1929., Sl. N. št. 233./XCVI., z uredbo ministra pravde z dne 1. februarja 1930., SI. N. št. 29./X., za poedine veroizpovesti, se ne smejo vršiti razprave in naroki, razen če bi jih bilo nevarno odlagati (§ 92. zak. o ured. red. sod.). K. p. je proglasil v svojem § 241. izrečno, da sme sodišče v nujnih primerih — svobodna ocena pritiče v tem pogledu sodišču sa¬ memu — že prej započeto glavno razpravo v nedeljo ali na praznik nadaljevati. Kjer govori k. p. o tem, da se mora kazen- skopravdno dejanje izvršiti «takoj», «na mestu», «nemudoma», «brez odlaganja«, je samo po sebi razumljivo, da nedelja ali praznik ne sme biti ovira poslovanju. To mora veljati zlasti za pravdna dejanja v pripravljalnem postopku. Niti nočni čas ni ovira za poslovanje sodišča, če je kazensko- pravdno dejanje v interesu kazenskega postopka neodložljivo ali pa vsaj takoj potrebno. Tako se sme po § 140. k. p. vršiti preiskava stanovanja tudi ponoči. Ponočno zasliševanje osum¬ ljenca (obdolženca) je zabranjeno samo takrat, kadar bi se to vršilo z namero, da se zaslišana oseba utrudi in tako pripravi ob premišljeno obrambo (§ 155. k. p.). Kazenskopravdna dejanja so po večini vezana na roke ali naroke («dan za ,ročište‘»). Roki (Frist) so časovne dobe, v katerih naj se pravdno dejanje stori, da ima od zakonodajca dolo¬ čeni pravdni učinek; po preteku dobe se ono ne more več opraviti, da bi imelo ta učinek. So tudi roki, do katerih preteka se izvestno pravdno dejanje ne sme storiti; n. pr. pri določitvi naroka za glavno razpravo mora ostati doba 8 dni (§ 215. k. p.) obtožencu, da se nanjo pripravi (vmesni rok, Zmschenfrist). Naroki (ter¬ mini) so časovne točke, na katere naj se kazenskopravdna de¬ janja prično vršiti (gl. §§ 86. do 88. k. p.). III. Del rokov je določen od zakona (k. p. in tudi k. z.), pri drugih pa je dano sodišču na prosto, da določi dobo roka. Prve imenujemo zakonite roke (n. pr. za vložitev obtožnice po zasebnem tožitelju, za vložitev pravnih sredstev itd.), druge 150 sodniške roke (n.pr. rok za oddajo mnenja po izvedencu v pripravljalnem postopku). Dogovori strank glede rokov nimajo niti v kazenskih stvareh, pokrenjenih na zasebno tožbo, nobene pravne veljave. Stranke se smejo odpovedati rokom samo, če je ta določen njim v prid, n. pr. tudi pri spredaj omenjenem vmesnem roku. Zakoniti roki ne morejo biti podaljšani niti po sodišču, če tega zakon sam ne dopušča kakor v § 118. k. p. Roki so določeni za sodišče, za stranke in za tretje osebe. Če sodnik zamudi iz nemarnosti rok, ga zadene disciplinska kazen (členi 20. nasl. zak. o sod.), eventualno, če je s tem nastala škoda, tudi odgovornost za povračilo škode po členu 25., odst. 4., zak. o sod. Za naklepno opustitev roka odgovarja sodnik osebno po k. z. (n. pr. § 386. k. z.). Prikrajšanje vmesnega roka za pri¬ pravo na glavno razpravo (§ 215. k. p.) napravi le-to za ne¬ veljavno (gl. §§ 335., 336., št. 4., k. p.). Za zasebnega tožitelja, zasebnega udeleženca in tretje osebe veljajo roki kot prekluzivni roki, t.j. z učinkom, da se po za¬ mudi dotično kazenskopravdno dejanje ne sme več izvršiti. To mora — lege non distinguente — veljati tudi za dediče obtoženca, ki so upravičeni, izpodbijati izrek o zasebnopravnih zahtevkih v sodbi. Za državnega tožitelja so roki v pripravljalnem postopku, ki niso odrejeni za vložitev pravnega sredstva, samo instruk- cionalni (gl. razliko v besedilu § 95., odst. 3. in 4., ali § 109., odst. 2. in 3., k. p.); državni tožitelj zagreši eventualno nemar¬ nost, za katero odgovarja disciplinski po predpisih §§ 16. do 19. zak. o drž. tož., toda prekoračenje roka nima vpliva na zako¬ nitost nadaljnjega poteka kazenske stvari. Naroki (termini) imajo svrho, da se omogoči sodelovanje pri kazenskopravdnem dejanju ene ali več oseb hkratu v prisot¬ nosti sodnega organa. Vobče ni, da bi se po zamudi naroka pravdno dejanje ne moglo opraviti. Le zasebni tožitelj ali pa zasebni udeleženec kot subsidiarni tožitelj izgubi pravico za¬ sebnega pregona, čim zamudi narok za glavno ali ustno raz¬ pravo (§§ 54. in 361. k. p.). Zasebni udeleženec pa ne izgubi svoje pravice do odškodnine, ako ne pride na glavno (ustno) razpravo. O posledicah neprihoda «obtoženca» na glavno razpravo pri okrožnem sodišču, odnosno «obdolženca» na ustno razpravo pri sreskem sodišču smo že govorili v § 9., V. Glede obdolžen¬ čevega neprihoda na naroke v pripravljalnem postopku veljajo 151 predpisi o privodu (§ 111. k. p.), t. j.: obdolženec se privede s silo takoj ali na nov narok. IV. Kako se roki računijo? Rok, ki se glasi na ure, se računi od one ure, od katere teče rok. Ta ura se mora označiti v spisu. Ne velja computatio a momento ad momentum (kakor je bilo to odrejeno v a. k. pr. r.), ampak po uri, od katere bi se moral rok začeti; prva tekoča ura ne šteje. Če je bila osumljencu priobčena naredba sreskega sodnika, da mora ostati v priporu, v torek ob 9. uri 30 min. dopoldne in če zahteva osumljenec, da se privedi k preiskovalnemu sodniku, ga mora sreski sodnik najdlje v 48 urah izročiti preiskovalnemu sodniku; ta rok izteče torej v četrtek ob 10. uri dopoldne. Ista določba velja analogno za rok, ki se računi po dnevih. Če osumljenec v prejšnjem primeru ne zahteva, da se postavi pred preiskovalnega sodnika, ampak se hoče pritožiti zoper priporno naredbo, za kar znaša rok tri dni, izteče rok v petek ob polnoči. Če je poslednji dan roka nedelja ali državni praznik ali dan, ko sodišče ne uraduje, n. pr. ker je ta dan verski praznik po zakonu o praznikih in dopolnilni uredbi (gl. spredaj pod II.), izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Za en dan se jemlje 24 ur, meseci pa se računijo po koledarskem času. Rok treh mesecev, ki prične teči 15. februarja, izteče 15. maja o polnoči, ne glede na to, da ima februar 28, ma¬ rec 31, april pa 30 dni, kajti 15. februar se ne sme šteti (§ 87., odst. 3., k. p.; drugače B. Markovič, «Udžbenik», str. 272.). Pravočasno v roku je podana izjava, če je izročena osebno onemu, ki jo je upravičen sprejeti, preden rok po prej označenih pravilih izteče. Enako pravočasna pa je tudi tedaj, kadar je odposlana pismeno po pošti priporočeno, preden rok izteče, ne glede na to, ali prispe po pošti k onemu, ki jo je upravičen spre¬ jeti, drugi ali tretji dan ali še pozneje; dnevi, ko se pismo na¬ haja na pošti, ne štejejo (§ 86., odst. 2., k. p.). Za izjave, ki so podane telegrafično (gl. spredaj pod I.), mora veljati isto, kar smo navedli za pismene. V. Zamuda rokov in tudi narokov se pripeti lehko po krivdi (namenoma, malomarno) tistega, ki je upravičen, v roku podati izjavo, ali ki je upravičen, svoje interese zastopati na naroku, lehko pa tudi povsem brez krivde (n.pr. po ne¬ sreči, ki zadene njega, da navzlic svoji dobri volji ne more z doma). Nesmotreno pa bi bilo, da bi se vsi ti primeri enako ob¬ ravnavali. Krivdne zamude sploh ne pridejo v poštev. Pa tudi 152 pri zamudah brez krivde v nekaterih primerih ne kaže, dovolje¬ vati naknadne, nadomestne oprave zamujene izjave ali zamu¬ jenega prisostvovanja pri kazenskopravdnem dejanju. Pravilo je, da ostane pri prekluzivnosti roka in pri nemogočnosti, opra¬ viti zamujeni narok. Samo ob izrednih okolnostih, pri katerih bi utegnilo biti pogaženo načelo iskanja materialne resnice, sme biti dovoljena izjema od pravila, zlasti seveda, če bi tisti, ki ima pravico, v roku podati izjavo ali sodelovati pri naroku, trpel popolnoma nezasluženo krivico, ker se po normalnem pre¬ udarku ni mogel navzlic svoji dobri volji poslužiti roka ali ude¬ ležiti naroka. Zakonodajec je glede takih izrednih primerov ustanovil po¬ seben institut, ki ga imenuje prošnjo za postavitev v prejšnji stan. Dočim je bil po vzorniku našega k. p. (hrv. k. p., odnosno a. k. pr. r.) označenemu institutu posvečen drugi oddelek XX. poglavja (prvi oddelek je govoril o obnovi kazenskega postopka), razpravlja naš k. p. le na dveh me¬ stih mimogrede o prošnji za postavitev v prejšnji stan: 1.) ko govori v § 326. k. p. o zamudi roka za priglasitev priziva in revizijo zoper sodbe, 2.) ko določa v § 391. k. p. posledice obdolženčevega izostanka od glavne (ustne) razprave, ki je končala s sodbo. V obeh primerih je prošnja dovoljena le v korist obdolženca (ne pa zamudnega zasebnega tožitelja), a ta jo mora sam zase osebno (ali po branitelju) vložiti. Le glede zamude roka za priglasitev priziva in revizije se sme staviti označena prošnja, glede zamude roka za pritožbo («žalbo») ali ugovora zoper obtožnico ne. Pogoji za ugodno rešitev prošnje za postavitev v prejšnji stan so: K L), a) Izkazanje verjetnosti, da je nastala zamuda zbog nepremagljivih zaprek brez krivde obdolženca ali njegovega branitelja (nemarno poslovanje osebja, zaposlenega v brani¬ teljevi pisarni, ne more opravičevati); b) izročitev prošnje pri sodišču v treh dneh, ko so zapreke odpravljene; poslednjo okolnost je treba tolmačiti raz subjektivno stališče prositelja; c) predložitev pravilno sestavljenega, z obrazložitvijo oprem¬ ljenega pravnega sredstva (priziva ali revizije) obenem s prošnjo. Besedilo zakona (§ 326., odst.5., k.p.): «Prošnja za posta¬ vitev v prejšnji stan in za naknadno uporabo pravnega sredstva« 153 ni docela v skladu z besedilom (§ 326., odst.2., k.p.): «Ako se zamudi rok za priglasitev priziva in revizije, sme dopustiti so¬ dišče« itd. Vendar ni — že po načelu in dubio pro reo — dvoma o tem, da je prošnja za postavitev v prejšnji stan dopustna tudi glede zamude roka za vložitev posebne obrazložitve že priglaše¬ nega priziva ali revizije, če teče za njo poseben rok (gl. §§ 333. in 339. k. p.). V takšnem primeru mora obdolženec obenem s prošnjo za postavitev v prejšnji stan združiti samo obrazložitev že priglašenega pravnega sredstva. O tej prošnji ne odloča sodišče, pri katerem bi se bilo moralo priglasiti pravno sredstvo, ampak višje sodišče, ki je pristojno odločati o pravnem sredstvu. K 2.). Ta primer je mogoč le pri sodbah sodnika poedinca pri okrožnem in sreskem sodišču; pri senatih okrožnega sodišča je obsodba in contumatia obtoženca sploh nedopustna. Obtoženec (obdolženec) mora v prošnji za postavitev v prejšnji stan do¬ kazati (ne samo — verjetno izkazati), da mu ni bil redno (pra¬ vilno) vročen poziv na glavno (ustno) razpravo ali da zbog drugih nepremagljivih zaprek ni mogel priti na razpravo; to-, če je obtoženec za narok glavne razprave, na katero ni bil pravilno pozvan, izvedel na drug način, ni ovira za ugodno rešitev ozna¬ čene prošnje. (Po a. k. pr. r. se je ta institut imenoval «ugovor zoper zaočno sodbo«.) O tej prošnji izda odločbo sodišče, ki je sodbo izdalo, samo, odredi novo razpravo in z novo sodbo raz¬ veljavi sodbo, ki je bila v obdolženčevi odsotnosti prvič izdana. Obtoženec pa nima pravice, prositi za postavitev v prejšnj stan, če je sam zahteval, naj se vrši glavna (ustna) razprava v njegovi odsotnosti, in mu je bilo to dovoljeno (§§ 373., 389. k.p.; gl. § 9., V.). Pripomba: Kakor je bilo že rečeno (gl. spredaj pod 111.), za¬ sebni tožitelj, ki odstopi od pregona pred začetkom glavne raz¬ prave, izgubi pravico pregona. Po § 361. k. p. se mu zategadelj ne dopusti obnova postopka. Samo če v določenem zakonitem roku ni izročil obtožnice ali če ni prišel na glavno razpravo in je bil * zaradi prvega in drugega vzroka kazenski postopek ustavljen in če dokaže, da so ga nepremagljive zapreke zadržale, vložiti obtož¬ nico ali priti na glavno razpravo, se sme dopustiti «obnova kazen¬ skega postopka«, ki pa se mora zahtevati v treh dneh, odkar je prestala zapreka. V prvem primeru se mora obenem z «zahtevo» predložiti obtožnica. Nastane vprašanje, ali je zakon mislil pri takšni obnovi, da se dopusti «ne glede na pogoje in formalnosti« (analogno k § 360. k.p.) ali po načinu § 361., odst. 1., k.p.: «samo, če pravica, preganjati to kaznivo dejanje, ni zastarana in če se predlože novi 154 dokazi, ki so sposobni, dokazati obdolženčevo krivdo*. Tu |e zakonodajec zavestno odstopil od nekdajšnjega načela § 46. a. k. pr. r., da propade preganjalna pravica zasebnega to- žitelja v takšnih primerih dokončno; ipak je položaj glede dovolitve «obnove postopka* tako skladen z onim pri postavitvi v prejšnji stan, da moremo misliti samo na dopustnost obnove postopka brez novih dokazov, «ki so sposobni dokazati obdolženčevo' krivdo*. Vendar pa moramo zahtevati tu polni dokaz (ne pa izkazanja verjetnosti) (B. Markovič šteje te obnovitve [gl. «Udžbenik», str. 273.] na¬ ravnost med primere postavitve v prejšnji stan). § 33. Splošne krajevne določbe za kazenskopravdna dejanja. I. Iz določbe § 25., odst. 1., k. p. sledi, da mora vsako sodišče paziti na svojo krajevno pristojnost; torej se praviloma kazen¬ skopravdna dejanja izvršujejo samo v okolišu, za katerega je sodišče pristojno. Toda iz drugega odstavka iste določbe se razvidi, da zakonodajec predvideva, da se kazenskopravdno dejanje lahko izvrši od nepristojnega sodnika, da pa vendar ni brez vrednosti, toda le v pripravljalnem postopku. Ker se tu ne dela razlika med stvarno in med krajevno pristojnostjo, mo¬ ramo smatrati, da velja § 25., odst. 2 .; k. p. tudi za krajevno nepristojnega sodnika, toda le izjemoma, če je to v interesu smotrenosti ali celo načela iskanja materialne resnice. Izjema je utemeljena s tem, da se izkaže zaradi nevarnosti, ki leži v odlaganju, kazenskopravdno dejanje za nujno potrebno. Da se pa zamisliti tudi primer izvršitve kazenskopravdnega dejanja spričo zmote sodnika o mejah lastne krajevne pristojnosti (n. pr. v gozdih, na planinah in pod.). Jz določbe § 95. k. p. izhaja, da sresko sodišče opravlja po¬ izvedbe samo v svojem okolišu, iz določbe § 99. k. p. pa, da je preiskovalni sodnik dolžan, preiskavo voditi praviloma osebno, tudi ko gre za kazenskopravdna dejanja v okolišu drugega sreza, a ne onega, v katerem se nahaja sedež okrožnega sodišča. Za opravo kazenskopravdnega dejanja izven tega sreza (t. j. okoliša sreskega sodišča, ki se nahaja v istem mestu kot okrožno so¬ dišče) pa sme preiskovalni sodnik zaprositi «tudi sresko sodišče* v okolišu svojega ali drugega okrožnega sodišča. Enako pa sme, če je treba, zaprositi za omenjeno opravo pre¬ iskovalnega sodnika drugega okrožnega sodišča. Vse to pride 155 prav posebno v poštev, kjer postane preiskovalni sodnik po pra¬ vilih koneksitete pristojen za zločine, ki so bili storjeni v okolišu raznih okrožnih sodišč, ne da bi prišlo do razklenjenja (glej § 17, IV.). N'kjer ne govori zakonodajec naravnost o tem, da bi imel preiskovalni sodnik pravico (kamoli dolžnost), da bi, čeprav izjemoma, opravil kazenskopravdno dejanje sam osebno izven okoliša okrožnega sodišča, za katero je postavljen. Nasprotno, v § 167. k. p, ki je očividno posnet po § 156. a. k. pr. r, je izpuščena določba tega paragrafa, da sme pre¬ iskovalni sodnik v izrednih prilikah zaslišati pričo izven okoliša svojega zbornega («deželnega» ali «okrožnega») sodišča, samo da mora redno pristojno sodišče o tem istočasno obvestiti (tako rekoč iz razlogov kurtoazije). Ipak moramo smatrati, da pre¬ iskovalnemu sodniku ni zabranjeno opraviti kazenskopravdno dejanje vsake vrste (in ne samo zaslišanje prič) tudi izven meja dotičnega okrožnega sodišča. To sledi iz glav¬ nega predpisa, da vodi preiskovalni sodnik praviloma osebno in neposredno preiskavo, pa tudi iz nadaljnjega predpisa, da more (ne pa: mora) za preiskovalne čine zaprositi «t u d i sreska sodišča« brez utesnitve na ena, ki se nahajajo v oko¬ lišu okrožnega sodišča, za katero je on postavljen. Iz obeh določb skupaj sledi načelna dopustnost, za dejan¬ sko uporabo te načelne rešitve vprašanja pa so odločilna načela smotrenosti zlasti glede na načelo iskanja materialne resnice. Praktična kavtela zoper eventualno krivo uporabo ali zlorabo omenjene načelne dopustnosti je dana v §§ 48. in 49. ur. posl. r. kaz. sod, po katerih je določeno, da sme sodnik izven sedeža sodišča službeno poslovati samo v primerih nujne potrebe in samo po predhodni dovolitvi starejšine ali predsedmka sodišča, inače ga zadene disciplinska kazen po členu 26. zak. o sod. Iz določb §§ 111. in 162. k. p, primerjanih z določbo § 166. k. p, da se zaslišujejo kot priče v svojem stanovanju: 1.) člani kraljevskega doma, 2.) osebe, ki zbog starosti, bolezni ali drugih telesnih hib ne morejo priti k sodišču, se mora sklepati, da se opravljajo kazenskopravdna dejanja praviloma v zgradbi sodi¬ šča. Ker se pa morajo izjeme od pravila interpretirati intenzivno, veljajo spredaj navedene določbe §§ 48. in 49. ur. posl. r. kaz. sod. tudi za poslovanja izven zgradbe sodišča v mestu, kjer je sodišče. Samo tam, kjer je kazenskopravdno dejanje izven 156 zgradbe sodišča, pa še vedno v kraju sodišča, neobhodno po¬ trebno, ne da bi bilo zvezano s «komisijskimi» stroški, postane dovoljenje starejšine ali predsednika sodišča samo ob sebi umevno in zato nepotrebno. II. Glavna razprava se vrši praviloma v kraju okrožnega (§ 213., odst. 1., k. p.), a ustna razprava v kraju sreskega so¬ dišča (§§ 213., odst. L, in 374. k. p.). Izjemoma se sme po spo¬ razumnem predlogu predsednika okrožnega sodišča in državnega tožitelja (tudi v primerih, ko gre za zasebno obtožbo) dopustiti, da se vrši glavna razprava zaradi znatne olajšave dokaznega postopka v drugem kraju v okolišu okrožnega sodišča (§ 213., odst. 2., k. p.). Analogna določba velja tudi za ustne razprave sreskih sodišč (§ 385., odst. 4., k. p.). Toda tako dopustitev sklene v prvem primeru (okrožno sodišče) apelacijsko sodišče, v drugem primeru (sresko sodišče) pa sreski sodnik sam, ki naj obavi ustno razpravo. III. Stranke, to so (državni ali zasebni) tožitelji kakor tudi oni, zoper katere teče kazenski postopek (§ 6., odst. 1., k. p.), morajo izvršiti kazenskopravdna dejanja v tistem kraju, ka¬ terega jim predpiše sodišče. Kjer ni takšnega posebnega pred¬ pisa, velja, da jih je treba opraviti na sedežu, t. j. v zgradbi so¬ dišča (§§ 98. nasl. ur. posl. r. kaz. sod.). Ne samo stranke, ampak vse prizadete osebe, ki ne bivajo stalno na sedežu okrožnega sodišča, torej tudi zasebni udele¬ ženci, izvedenci in priče, smejo izjemoma pravno sred¬ stvo (ali ugovor zoper obtožnico) izročiti onemu sreskemu sodišču, ki je bilo zaprošeno, naj iz¬ vrši vročitev kakšne odločbe okrožnega sodišča d o tiču i prizadeti osebi v drugem sodnem srezu, ne pa v onem, kjer je sedež okrožnega sodišča. Pod pojmom «izročitve prav¬ nega sredstva« je treba razumevati — lege nori distinguente — kakor preprodajo spisa tako tudi prijavo pravnega sredstva ali ugovora na zapisnik. V vsakem primeru mora sresko sodišče, ki je sprejelo pravno sredstvo itd. to v 24 urah poslati dalje pri¬ stojnemu sodišču. Rok za vložitev pravnega sredstva itd. se s tem v ničemer ne izp'reminja (§ 84. k. p.). Pri vsakem sodišču se nahaja posebno mesto, kjer stranke vlagajo svoje pismene vloge. Kar se ne vloži baš tam, se ne smatra za pravilno vloženo, odnosno se šteje za presojanje pra¬ vilnosti roka, da je vloženo šele tedaj, ko je prispelo v vložišče. 157 § 34. Posvedočenje kazenskopravdnih dejanj po zapisniku. I. O vsakem sodnem dejanju v kazenskem postopku pred okrožnim sodiščem se sestavi zapisnik. Določba § 70. k. p. govori o kazenskopravdnih dejanjih izven glavne razprave, ker imamo posebne predpise o glavnih razpravah pozneje (§§ 242. do 245. k. p.). Vselej, bodisi da gre za kazenskopravdno dejanje strank med seboj v sodelovanju s sodiščem, bodisi za delo¬ vanje sodišča v prisotnosti strank ali drugih prizadetih oseb (gl. § 32., I.), mora biti potek ali vsaj posnetek dejanja pismeno zabeležen, ker bi se sicer ob včasih neizogibnem menjanju sodnih oseb ali tudi strank ali pa pri popresoji kazenskopravd¬ nih dejanj ne moglo smotreno dalje poslovati. Zaradi točne zabeležbe mora biti zapisnik po predpisu § 70. k. p. sestavljen takoj, ko se kazenskopravdno dejanje vrši ali pa neposredno po¬ tem, ko je bilo izvršeno (n. pr. pri raziskavi stanovanja: § 141. k. p.). Zapisnik mora biti podpisan od sodnika, zapriseženega zapisnikarja in sodnih prič (§ 73. k. p.), navajati pa mora kraj in čas kakor tudi imena udeleženih oseb. Vsebina odgovorov na vprašanja mora biti kratko in jasno zabeležena. Zapisnik na¬ rekuje sodnik na glas, dovoliti pa sme, da oseba, ki se zaslišuje, narekuje svojo izpovedbo sama. Ko je zapisnik sestavljen, se mora udeležencem prečitati, na željo tudi dovoliti, da ga sami prečitajo; ob sklepu se mora pripomniti, da je bil prečitan ali dan na prečitanje in odobren. Zaslišane osebe ga morajo podpisati, če so nepismene, morajo dati daktilografski odtisk palca poleg zapisa njih imena, ki ga pristavi zapisnikar. Ce obsega zapisnik več pol, se mora ta procedura na vsaki poli ponoviti. Če zasli¬ šana oseba neče podpisati zapisnika ali nanj pritisniti odtiska palca, se to zabeleži in pripomni, zakaj se je branila. Zapisnik na njega koncu podpišejo sodnik, zapisnikar in' eventualno priče kazenskopravdnega dejanja (§ 71. k. p.). Prečrtana mesta v za¬ pisniku morajo ostati čitna. Izbrisi niso dovoljeni, popravki in dodatki se vpišejo na koncu zapisnika, toda tudi ti morajo biti odobreni in podpisani. Pri nekaterih preiskovalnih dejanjih, kakor n. pr. pri pre¬ iskavi stanovanja (§ 141. k. p.), pri sodnem ogledu (§ 181. k. p.), pri odpiranju zaplenjenih pisem (§ 150. k. p.) ali pri pregledu in raztelesenju mrliča (§ 193. k. p.), so potrebne sodne priče, ki naj 158 posvedočijo pravilnost opravljenega dejanja in njega posvedo- čenja v zapisniku. (Izraz «sodne priče» je povzet po določbi § 380., št. 5., k. p.). Te priče morajo slovesno obljubiti, da bodo točno pazile na vse, kar se bo delalo ali govorilo, in nai to, da se bo to točno vpisalo v zapisnik, nadalje da bodo do glavne raz¬ prave molčale o vsem, kar bodo zvedele med vršenjem preisko¬ valnega dejanja. Če ni nujno potrebno, se ne smejo jemati za sodne priče ne javni uslužbenci ne dninarji. V postopku pred sre- skimi sodišči sodne priče pri nobenem poizvedovalnem dejanju niso potrebne. II. O poslovanju na glavni razpravi se mora voditi zapisnik, ki naj se dovrši in podpiše že hkratu z zaključkom zasedanja. (Poslednje zahteve po a. k. pr. r. ni bilo.) Zapisnik podpišejo predsednik, zapisnikar in eventualno tolmač. Vsebina zapisnika mora obsezati potek glavne razprave po bistvenih formalnostih. Ponavljati ni treba celokupne vsebine izpovedb prič ali izve¬ dencev, zaslišanih v pripravljalnem postopku, če na glavni razpravi ne povedo ničesar novega. Kjer je besedilo zapisnika važno, se na zahtevo sodnika ali stranke ta del besedila takoj prečita. Stenografsko zabeleževanje se odredi poleg zapisnika v važnih primerih; stroške morajo stranke, če zahtevajo steno¬ grafa), vnaprej kriti. Stenografski zapiski se morajo v navadni pisavi predložiti v 48 urah predsedniku ali odrejenemu sodniku; po pregledu se prilože zapisniku. Popravke in dopolnitve zapis¬ nika, ki jih predlagajo stranke, odredi predsednik po svoji od¬ ločitvi. Tudi sme predsednik popraviti pisne ali računske po¬ greške. Zapisnik se smatra za dokaz onega, kar se je dogodilo na glavni razpravi; vendar je dopustno, da višje sodišče, ki od¬ loča o pravnem sredstvu, v katerem se ugovarja vsebini zapis¬ nika, odredi nasprotni dokaz o onem delu zapisnika, zoper kate¬ rega gre ugovor (§§ 242. do 245. k. p.). O posvetovanju in glasovanju sodnikov med glavno razpravo in ob nje koncu se sestavi vedno poseben zapisnik. Ni pa po za¬ konu izključeno, da sodniki na sami glavni razpravi corani puhlico po kratkem sporazumu brez vsake debate store soglasen sklep. Ta sklep se zabeleži kot tak v zapisniku o glavni razpravi. III. Pri sreskih sodiščih se v pripravljalnem postopku sestavljajo zapisniki samo o takih poizvedbah, ki naj se uporabijo za dokaz na ustni razpravi in ki jih ni treba ponoviti na razpravi. Sicer pa zadošča, da zapisnikar ali sodnik sam na kratko za- 159 piše glavno vsebino onega, kar so izpovedale zaslišane osebe (§ 380., št. 8., k. P'.). O ustni razpravi se sestavi takoj zapisnik, ki ga pregleda in podpiše sodnik z zapisnikarjem (§ 387., zadnji odst., k. p.). Tudi ostali predpisi glede zapisnika ustne razprave, ki veljajo za glavne razprave pred okrožnim sodiščem, se mo¬ rajo smiselno uporabljati (§§ 374. in 388. k. p.). Za posvedočenje kazenskopravdnih dejanj zoper mlajše m a 1 o 1 e t n i k e veljajo občni predpisi, ki so za poslujoče sodišče obvezni. Za posvedočenje kazenskopravdnih dejanj pred zbor¬ nimi sodišči višje vrstev postopku zaradi pravnih sred¬ stev veljajo za zapisnike isti predpisi kakor za okrožna sodišča (§§ 348. in 403. k. p.). Pripomba: Ne samo zapisniki, ki posvedočujejo kazensko- pravdna dejanja, ampak tudi sodne odločbe in ves pismeni material, ki se tiče posamezne kazenske stvari, sestavljajo «s o d n e spise* (akt). Kdo in kdaj sme te sodne spise pregledati in prepisati, smo ugotovili že o priliki razpravljanja pravic posameznih činiteljev v ka¬ zenskem postopku (str. 135.). Tu naj dodamo le še to, da sme sreski sodnik, preiskovalni sodnik ali predsednik sodišča dopustiti tudi v takih primerih, ki doslej še niso bili predmet našega obravnavanja, pregledovanje ali prepisovanje posameznih spisov vsakomur, ki do¬ kaže, da potrebuje to zaradi svojih opravičenih koristi. Vendar mu je zabranjeno, dopustiti pregledovanje ali prepisovanje zaple¬ njenih stvari (člena 24. in 69. tisk. zak.). Obenem z dopustitvijo se interesentu prepove, objaviti pregledane ali prepisane spise, kolikor nasprotuje to kazenskemu zakoniku (§§ 149. in 150. k. z.) ali tiskov¬ nemu zakonu. § 35. Vrste sodnih odločb. Višja vrsta kazenskopravdnih dejanj so sodne odločbe. V nizu kazenskopravdnih dejanj, ki tvorijo celokupni kazenski postopek v posamezni kazenski stvari, mora priti večkrat do emanacij volje sodnika ali zbora sodnikov, ki skrbe za smotren zakoniti potek postopka ali pa ga zaključujejo. Odločanje je naj¬ važnejše in najplemenitejše sodnikovo delovanje, ker ž njim iz¬ vršuje zakonito urejeno kaznovalno pravico države. Zakono- dajec deli odločbe — ta izraz je najširši, a v kazenskem za¬ koniku izrečno na mnogih mestih uporabljen — po vlogi, ki naj jo izvršujejo v toku kazenskopravdnega postopka, na več vrst, kakor na: a) sodbe («presude»), b) rešitve («rešenja») in 160 c) naredbe («naredbe»). Kakšno funkcijo naj izpolnjujejo razne vrste odločb, ki jih navaja § 74. k. p., je videti samo iz celokupne vsebine sodnega kazenskega postopnika. K a). Sodbe so najslovesnejše odločbe; izrekajo se v imenu Njegovega Veličanstva kralja (§ 2. zak. o ured. red. sod.). One zaključujejo glavno (pri okrožnih sodiščih) ali u s t n o (pri sreskih sodiščih) razpravo, ko je do 'kraja obavljena. Sodbe odločajo pri sodiščih prve instance meritorno stran kazno¬ valne pravice države, ko izrekajo o krivdi ali nekrivdi obtoženca (§ 275. k. p.), ali pa f o r m a 1 n o stran kaznovalne pravice države, ko odločajo o obstoju ali neobstoju te pravice (§ 276. k. p.). Pri sodiščih, ki poslujejo kot višja instanca, odločajo sodbe o pravil¬ nosti in zakonitosti izpodbijanih prvoinstančnih sodb, bodisi na podstavi ustne razprave, bodisi brez nje, vselej pa po obavljenju tajne seje sodnega kolegija. K b). P e š i t v e so manj slovesne odločbe kakor sodbe, a se izrekajo prav tako v imenu Njegovega Veličanstva kralja (§ 2. spredaj cit. zak.). Kedaj je treba izdati rešitev, določa strogo kazenski postopnik. So rešitve, ki jih izdaja preiskovalni sod¬ nik (n. pr. pri ustavitvi preiskave po § 108. k. p., pri kazno¬ vanju izostale priče po § 163. k. p.) ali sodni zbor (senat), in to p r e d glavno razpravo (n. pr. pri izločitvi prizadetega ali izklju¬ čenega sodnika po § 34. k. p., pri odločbi o tem, ali naj se pre¬ iskava dopolni, po § 109. k. p.) ali med glavno razpravo (n. pr. pri izključitvi javnosti glavne razprave po § 225. k. p.). Ni zna¬ čilni kriterij za rešitve to, da naj ne zaključujejo poteka kazen¬ skega postopka, niti ne, da ne bi pomenjale zelo važne ema- nacije sodniškega delovanja. V dveh primerih so r e š i t v e pred¬ pisana oblika odločbe, ki daje meritorni zaključek postopka; Prvič v primeru, da se ustavi preiskava zbog nevračunljivosti, pa se odredi ustna razprava zaradi poizvedb o dopustnosti in potrebnosti uporabe očuvalnih sredstev (§ 110. k. p.); drugič, ko sodnik za mlajše maloletnike odredi narok za zaslišanje pri¬ zadetih, ne da bi bil mlajši maloletnik že obtožen, a na tem na¬ roku sklene ustavitev postopka, prepustitev domačemu straho¬ vanju, ukor, odpustitev na preskušnjo ali izročitev mlajšega maloletnika rodbini ali zasebnemu zavodu za vzgajanje (§ 443. k. p.). Tudi sreski sodnik pride do tega, da izda rešitev, bodisi po občnih predpisih, ki veljajo po § 374. k. p. analogno kakor za okrožna sodišča, bodisi po posebnem predpisu (§ 379. k. p.), u 161 ki pa znači samo analogno uporabo glede predpisov o ustavitvi preiskave, ki veljajo za okrožna sodišča. K c). N a r e d b e so vse ostale odločbe sodišča (senata) ali sodnika, ki v zakoniku niso označene niti za sodbe niti za rešitve. Tu sem spadajo tako odločbe, ki jih sodišče izda strankam, kakor tudi odločbe internega značaja, prosti sklepi, ki jih sodišče za¬ beleži samo v spisih. Primer za prve vrste naredbe je odločba preiskovalnega sodnika po zaslišanju osumljenca, da odredi zo¬ per njega preiskovalni zapor (§ 118. k. p.), za druge vrste naredbe (sklep) odločba preiskovalnega sodnika, da se vrši zaslišanje priče po § 166. k. p. v njenem stanovanju. Pripomba: Terminologija zakonodajca v k. p. stvarno ni do¬ sledna. V § 101., odnosno § 115. k. p. ni videti n. pr. stvarne potrebe, da se odloči v imenu Njegovega Veličanstva kralja po kazenskem senatu trojice sodnikov o potrebi izvršitve predlaga¬ nih preiskovalnih dejanj, odnosno da izda preiskovalni sodnik rešitev o priporu osumljenca. V § 115. k. p. se vidi iz besedila, v katerem je za besedo «naredbo» v oklepaja stavljena beseda «rešitev», da je zakonodajec sam okleval uporabljati naravnost izraz «rešitev». Ker zadostuje celo za odreditev preiskovalnega zapora samo «naredba», je jasno, da se tudi pri odreditvi pripora ni mislilo' na «rešitev» v formalnem pomenu § 74. k. p. 11. Daši zakonodajec ni podal definicije ali obrazložbe bistva sodb, rešitev in naredb, je določil vendar za vse nastopne skupne splošne predpise o njih glavnih pogojih za obliko ali za for¬ malni postanek (§ 74. k. p.). (Glede posebnih predpisov za sodbe pozneje.) Oblikovno je predpisano za sodbe, rešitve in naredbe, zoper katere se more uporabiti kakšno pravno sredstvo ali s katerimi se predlog ali zahtevek zavrača, da morajo biti pismeno iz¬ dane in v pismenem izdatku obrazložene, torej tako uteme¬ ljene, da se razvidi osnova po vseh vidikih, ki utegnejo priti za pravno sredstvo v poštev. Glede formalnega ali vnanjega postanka pa odreja zakon, da mora pred odločbami (rešitve, naredbe), ki se izrekajo izven glavne razprave, podati državni tožitelj ustno ali pismeno iz¬ javo, kolikor ne odreja zakon drugače. Spričo določb §§ 43. in 54. k. p. v kazenskih stvareh, v katerih nastopa zasebni toži¬ telj ali zasebni udeleženec, ne pride pred rešitvijo ali naredbo do zaslišanja državnega tožitelja ali vsaj ne samo državnega toži- telja, ampak zasebnega tožitelja ali zasebnega udeleženca kot 162 subsidiarnega tožitelja. Pred odločbami, ki se izrekajo na glavni razpravi, pa se morajo prej zaslišati stranke; tu ne more biti dvoma, da misli zakonodajec na tožitelja, ki ima v konkretnem kazenskem postopku posla, torej državnega, zasebnega ali sub¬ sidiarnega. Če pa zakon dovoljuje odločbo brez zaslišanja strank (n. pr. pri pravdnovodečih odredbah predsednika senata, katera priča se zasliši najprej, katera pozneje in pod.), prej navedena določba ni upoštevna. § 36. Materialni postanek sodnih odločb. I. V nasprotju s formalnim (zunanjim) postankom sodnih od¬ ločb moramo govoriti o materialnem postanku sodnih odločb, toda le pri kolegialno storjenih sodnih odločbah, pa naj bodo to sodbe, rešitve ali naredbe. Seveda se morajo tudi sodniki poedinci informirati in razmišljati o stvari, da morejo izreči svojo od¬ ločbo. Toda dočim odločuje pri odločbah sodnika poedinca — samo po sebi razumljivo— njegova volja takoj, ko je izražena, brezpogojno, moramo pri odločbah sodnikov v senatih strogo ločiti moment oddaje mnenja posameznega člana kolegija, ki še ni odločba, od momenta, ko se po izjavi mnenja vseh članov kolegija ustanovi, kaj naj velja za senatovo odločbo. O načinu te ustanovitve, kaj naj velja za odločbo, ima k. p. v §§ 75. in 78. posebne predpise. II. Pri vsaki odločbi se mora v sodnikovem umu izvesti logični proces, preden more dati svojemu mnenju oblikovan izraz volje - svoj «votum». Ugotoviti mora dejansko činjenico ali skupino dejanskih činjenic, jih subsumirati pod pravno pravilo in pre¬ izkusiti, ali spada dejanska podstava pod pravno, v zakonu do¬ ločeno pravilo ali ne (syllogismus). Po izvršenem notranjem preizkusu mora sodnik ha zunaj zaznatno izraziti svoje mne¬ nje, ki pa mora biti odločno, jasno. Kjer sodnik dvomi, se mora odločiti za ono stran, ki je za obdolženca milejša. Ko so vsi člani senata izrazili svoje določno, jasno mnenje, mora priti do enotne emanačije sodniškega razmatranja. Da se to doseže, je treba najprej posvetovanja in glasovanja. Število sodnikov, ki je po k. p. predpisano, mora biti polno, in sicer ves čas ustnega posvetovanja in glasovanja; tudi zapriseženi zapisnikar mora biti ves ta čas navzočen (§ 75. k. p.). n* 163 Posvetovanje vodi predsednik. On določi vprašanja, o katerih naj se zapored posvetuje in glasuje. Najprej je treba glasovati o tem, ali je ali ni sodišče pristojno, dalje, če se to potrdi, ali je treba postopek dopolniti, eventualno o predhodnih vprašanjih drugačne vrste. Šele ko je odločila prosta večina glasov, da je treba prestopiti k posvetovanju in glasovanju o glavni stvari, se sme to zgoditi (§ 78. k. p.). Večina glasov je absolutna (prosta, nekvalificirana) ve¬ čina članov senata (kolegija). (O izjemah pozneje.) Če se po- razdele glasovi na več ko dvoje različnih mnenj, tako da nima nobeno izmed njih večine, poizkusi predsednik senata doseči ab¬ solutno večino s tem, da oddeli vprašanja in ponovi glasovanje. Če ostane ta poizkus brezuspešen, se prištevajo glasovi, ki so za obdolženca najneugodnejši, onim, ki so zanj manj neugodni, do¬ kler se ne doseže absolutna večina. Če se pojavi dvom, katero izmed dvoje ali več mnenj je za obdolženca manj neugodno, se glasuje o tem posebej kakor o predhodnem vprašanju (§ 77. k. p.). Če je bilo sporno vprašanje, ali se more pristopiti na odločanje o glavni stvari, morajo tudi tisti sodniki, ki so bili zoper to, pa so ostali v manjšini, glasovati o glavnem vprašanju (§ 78. k. p.). Za glasovanje o glavni stvari formulira zakon sam vsebino in red vprašanja (§ 78., odst. 2., k. p.) tako, da se posvetuje in glasuje o tem, ali je obtoženec kriv očitanega mu dejanja ali ne, pred vprašanjem o tem, kakšna kazen ali kakšna očuvalna odredba naj se uporabi. Če gre za več inkriminiranih dejanj, se izreče odločba o krivdi ali nekrivdi glede vsakega poedinega dejanja. Glasovanje glede vprašanja o krivdi ali nekrivdi mora dovesti do enotnega rezultata. Iz tega sledi, da zakon predpisuje tako zvano totalno glasovanje, ne pa glasovanja po raz¬ logih. Ako bi od treh sodnikov izrazil prvi svoje mnenje, da je storilec, obtožen zaradi telesne poškodbe, dokazal svoj al bi, drugi, da je storil obtoženec dejanje v stanju skrajne sile, tretji, da je obtoženčevo dejanje kaznivo le na predlog, ki ga pa ni, bi sledilo po razlogovnem glasovanju, da je kriv, ker noben oprostilnih razlogov ni dobil večine; v resnici pa so vendar vsi sodniki za oprostitev. Stvar predsednikova je, da v takšnem položaju razdeli vprašanja po logičnih vidikih in da pusti o naj- dalckosežnejših najprej, o manj dalekoscžnih pozneje glasovati, dokler se ne dobi absolutna večina za odločilni razlog. 164 Posvetovanje in glasovanje o kazni se omejita le na ona dejanja, čijih je obtoženec spoznan za krivega. Pri tem glaso¬ vanju je zakon dopustil izjemo od pravila, da se mora vsak član senata udeležiti aktivno glasovanja; vendar ta izjema v res¬ nici ni prava izjema. Pasivno vzdržanje od glasovanja glede kazni, ki je dovoljeno sodnikom, ki so se pri glasovanju o krivdi izrekli za oprostitev, je vendarle glasovanje v tem smislu, da se fingira, da so oddali svoj glas glede kazni tako, da so vendar zavestno pristali na ono mnenje ostalih sodnikov glasovalcev, ki je za obtoženca najugodnejše (§ 78. k. p.). Ni pa pravkar obravnavana izjema dopuščena, če gre za vprašanje uporabe očuvalnih odredb; dolžnost glasovanja obstoja tu brez izjeme. III. Glasovanje je ustno. Po činu mlajši sodniki glasujejo pred starejšimi. (Po a. k. pr. r. je bilo narobe.) Povrstni red starosti sodnikov je urejen po zakonu o državnih činovnikili z dne 31. marca 1931. (§ 102.) v naslednji vrsti: po višji skupini («grupi»), po daljšem službenem času v isti skupini, po činu («rangu») položaja, s katerega je prišel, po dolgosti službe v isti stroki, po trajanju službe vobče, po datumu rojstva. Starej- šina oblastva ima napram podrejenim uslužbencem najvišji čin («rang»). Kjer ima senat poročevalca, ki ga določi predsednik senata za vsak kazenski predmet posebej (§ 104. ur. posl. r. kaz. sod.), glasuje le-ta prvi. Predsednik glasuje vedno poslednji (§ 75. k. p.). O postopku pri posvetovanju in glasovanju v for¬ malnem pogledu, nadalje o sestavi posebnega zapisnika, ki se dene v posebno kuverto, ki se zapečati, so navedeni podrobnejši predpisi v §§ 107. do 119. ur. posl. r. kaz. sod. Ko je seja zaključena, postane odločba v materialnem po¬ gledu dokončna, neizpremenljiva. Dotlej ima pred¬ sednik senata pravico, da odredi, če je opazil nepravilnost, ki utegne biti odločilne narave, ponovno posvetovanje in glasovanje (§ 114. cit. uredbe). Pripombi: 1.) Izjemoma je k. p. določil, da je potrebna ne samo absolutna večina glasov članov senata, ampak soglasnost vseh članov v naslednjih primerih posebne važnosti: a) pri ob¬ sodbi na kazen smrti po končani glavni razpravi petorice sodnikov (§ 282. k. p.); b) pri izrekanju oprostilne ali milejše sodbe od strani kasacijskega sodišča, ko je po, službeni dolžnosti zbog revizije razveljavilo sodbo prve stopnje ali pa ko 165 je dovolilo zbog revizije obnovo ne glede na pogoje za obnovo kazenskega postopka (§§ 354. in 355. k. p.). 2.) Po- vzoru avstrijskega zakona z dne 24. februarja 1907., št. 41. drž. zak., je poskrbel naš k. p. za to, da se senati ne obremcne z ne¬ potrebnim balastom pri izrekanju enostavnih in pogostokrat se ponav¬ ljajočih naredb. Povzel je v § 76. k. p. misel, da ni treba vedno- sklicati vseh treh sodnikov k seji senata, ako sta dva, ki tvorita itak ab¬ solutno večino-, sporazumna o načinu rešitve predloga ali zahteve itd. Pri enostavnih, v § 76. k. p. eksemplifikativno naštetih naredbah in poslih (tako zvanih kurencijah, n. pr. priobčevanje odločb, prošnje za pravno zaščito, posredovanje službenega občevanja z inozemskimi oblastvi in pod.) napravi rešitev poročevalec in jo predloži v odo¬ britev predsedniku sodišča, odnosno predsedniku senata kasacijskega sodišča. Če se ta s poročevalčevim konceptom strinja, ni treba, da se še tretji član pritegne h glasovanju; ako se pa ne strinja, jei treba sklicati senat na sejo, t. j. vršita se posvetovanje in glasovanje kakor pri vsaki drugi redni seji senata trojice. Ker § 76. k. p. ne zahteva predhodnega zaslišanja tožitelja o rešitvah takšnih «kurencij», je v tem zazreti izjemo od glavnega pravila, da se odločbe izven glavne razprave ne smejoi izrekati brez poprejšnje izjave tožitelja (§ 74., odst. 3., k. p.). § 37. Priobčevanje sodnih odločb. I. Priobčevanje (intimatio) sodnih odločb je raz¬ lično urejeno za različne vrste odločb, vse po načelih smotrenosti. Za sodbe velja, da morajo biti razglašene vpričo strank na javnem zasedanju (§ 288. k. p.). Če se sodba razglasi oddvojeno od glavne ali ustne razprave na posebnem naroku, se sme ob¬ toženec privesti ali se mu priobči sodba ustno po odrejenem sodniku ali pa se mu izroči — zlasti pri oprostilnih sodbah —- veren prepis sodbe. Ostale odločbe izven sodb priobčuje sodišče v smislu določb §§ 79. in 80. k. p. praviloma tako, da prisotnim pri¬ zadetim osebam odločbo ustno razglasi, to posvedoči v za¬ pisniku o kazenskopravdnem dejanju in jim izda le na zahtevo prepis, odsotnim osebam pa vroči odločbo v vernem prepisu. Če je prizadeta oseba priprta, se ji odločba prečita ali pa vroči. Od neprisotnih prizadetih oseb so v tem pogledu izvzeti državni tožitelji. Da se izogne nepotrebnim pisarijam, se priobčujejo državnemu tožitelju odločbe in drugi spisi, ki niso ustno razgla¬ šeni, po prej navedenih pravilih tako, da se mu pošljejo v 766 izvirniku. On vidira spis in ga pošlje nazaj; s tem je pri- občitev opravljena, vendar se mu mora na zahtevo dati še prepis odločbe. II. Vročitve odločb in drugih spisov, h katerim spadajo zlasti pozivi in vabila, se vrše praviloma po istih predpisih kakor v ci¬ vilnem sodnem postopku, t. j. po pošti ali po posebnem vročitelju (sodnem služitelju ali predstojniku, odnosno občinskem organu), posebej pa je v k. p. odrejeno za neke važne pozive, kako naj se vročajo. Poziv na glavno, odnosno ustno razpravo na prvi stopnji se mora vročiti obtožencu osebno. Spisi (n.pr. odločbe, ob¬ tožnica), pri katerih teče rok za pravno sredstvo ali za ugovor zoper obtožnico od dne po vročitvi (§ 32., IV.), se vročajo ob¬ dolžencu ali njegovemu zastopniku osebno. Takisto se mora zasebnemu tožitelju in zasebnemu udeležencu ali nju¬ nemu zastopniku osebno vročiti poziv za vložitev obtožnice in poziv na glavno, odnosno ustno razpravo na prvi stopnji. Na isti način se vročajo drugi spisi za zasebnega tožitelja ali zasebnega udeleženca, pri katerih teče rok za pravno sredstvo od dne po vročitvi (§ 32., IV.). — Ako se tista oseba, kateri naj se spis vroči, v teh primerih zakonito odrejene primarno potrebne di¬ rektne personalne vročitve poizkuša osebni vročitvi izogniti, čeprav je njeno bivališče znano, se izroči odločba na¬ mesto tej osebi predstojniku (načelniku ali županu) občine, v čije okoliš spada kraj bivališča, obvestilo o tem pa se prilepi na vhodna vrata v stanovanje ali na njen poslovni prostor kakor tudi nai desko občinskega urada (§ 82. k. p.). Kjer ne gre za iz- begavanje osebne vročitve, ampak za drugačne ovire, je treba postopati po predpisih §§ 455. nasl. k. p. V vseh drugih pod II. še ne obravnavanih primerih vročitve ni odrejena primarno potrebna direktna personalna vročitev. Če se oseba, ki ji je vročiti spis, ne najde v njenem stanovanju, se vroči spis — nadomestno — enemu izmed odraslih domačinov iste osebe v istem stanovanju. Tu ni govora o pogoju, da bi se stranka poizkušala izogniti vročitvi. Če se niti zakonito odrejena personalna vročitev niti nadomestna vročitev kakšnemu domačinu ne da izvesti, bodisi ker domačina ni, bodisi ker le-ta noče spisa sprejeti, se izroči spis predstojniku (načelniku ali županu) občine, v čije okoliš spada 1 kraj bivališča, obvestilo o tem pa se položi v stanovanju ali poslovnem prostoru osebe, kateri 167 naj se spis vroči, na vidno mesto ali prilepi na vrata, če so stanovanje ali poslovni prostori (n. pr. advokatska ali notarska pisarna) zaprti. Če ni mogoče zvedeti za stanovanje ali prostore, kjer se bavi s poslom oni, ki naj se mu spis vroči, se prilepi spis na občinski urad in na sodišče, če pa je treba, se razglasi tudi po novinah (§ 83. k. p.). Zadnji odstavek velja samo za vročitve po § 83. k. p., ne pa po § 82. k. p. Vročitev je izvršena, čim je opravljen spredaj opisani vročitveni čin, pa bilo da gre za osebno, bilo za nadomestno vročitev. Dokaz za njo je pismeno potrdilo. III. Ker je v nekaterili primerih smotrenejša vročitev po po¬ sebnem vročitelju, pa bi bilo to težko izvedljivo, ako stanuje oseba, ki ji je kaj vročiti, v drugem sodnem srezu, odnosno če naj se izvrši vročitev od strani okrožnega sodišča, v sodnem srezu izven onega, v katerem se nahaja sedež okrožnega sodišča, zato je odredil zakonodajec, da se opravi vročitev s pravno po¬ močjo. Za vročitev se zaprosi sresko sodišče onega kraja, kjer biva oseba, kateri je kaj vročiti (§ 84. k. p.). O olajšavah glede priglasitve pravnih sredstev v takih primerih smo že govorili (§ 33., III.). Pripomba: Povsem izjemno stališče zavzemajo vročitve po¬ zivov za priče, ki so namenjeni osebam, služečim pri aktivni vojski, orožništvu ali finančni straži. Da se vzdrži disciplina, se morajo pozvati praviloma po svojih višjih oblastvih. Če to zaradi nujnosti ni mogoče, se smejo pozvati neposredno, toda istočasno se mora o' tem obvestiti njih višje oblastvo (§ 162., odst., 2., k. p.). § 38. Posebna kazenskopravdna dejanja v svrho zasiguranja potrebnih oseb. I. Državna kaznovalna pravica bi bila iluzorna, ako ne bi dajala sodniku pravice na roko, da si zagotovi (zasigura) vse tisto, česar je treba za smotreno izvedbo kazenske pravde, zlasti pa za dosego materialne resnice. Pri tem je treba predvsem misliti na pribavO' dokaznih sredstev. Kajti da se poizve mate¬ rialna resnica, je treba realnih dokazov (realij, «corpora delicti»; prim. § 9., III.) in tudi personalnih: prič in izvedencev in osebe 168 osumljenca (ali obdolženca). Predvsem je storilec kaznivega de¬ janja v pogledu na poizvedbo materialne resnice pri izvestnih deliktih sam — dokazilo (§ 29., IV.). N. pr.: če se zasači storilec takoj po usmrtitvi druge osebe ali po storitvi spolnega nasilstva, se morejo ugotoviti po izvedencih točno in dokončno znaki, ki so v nujni zvezi s kaznivim dejanjem (krvni madeži, lasje žrtve, sperma na perilu in pod.). Takšne dokaze je treba, kjerkoli je to mogoče, ugotoviti in ohraniti za glavno razpravo. Pa ne samo obdolženec, tudi druge, samo posredno prizadete osebe se mo¬ rajo pokoravati imperativu iskanja materialne resnice, o čemer smo že razpravljali (§ 12., III.). Iz te dolžnosti izvira za sodno oblast pravica hišne preiskave, telesne preiskave in zaplembe. Ali med vsemi temi določbami so vendar najdalekosežnejšega pomena tiste, ki se pečajo z osebo obdolženca. Pri njem ne gre samo za zasiguranje telesnega dokaznega sredstva, ampak še veliko bolj za smotreno ureditev normalnega poteka preiskave, za izločitev vsakojakih kvarnih vplivov, ki bi utegnili preiskavo ovirati ali zapletati, slednjič pa tudi za zasiguranje osebe storilca glede svoječasne izvršitve kazni. V tem pogledu daje zakono- dajec točna navodila, kdaj je treba obdolženca šiloma privesti pred sodišče, kdaj začasno pripreti, kdaj dejati v dlje časa tra¬ jajoč preiskovalni zapor kakor tudi kako se more obdolženec teh nasilnih, toda smotrenih kazenskopravdnih dejanj ubraniti, bodisi s pravnimi sredstvi, bodisi s kavcijo. Zlasti pa je smo- trena zahteva, da se znani storilec neznanega bivališča izsledi, pripre itd. II. Poziv in p r i v o d. Brez nujne potrebe se ne sme niko¬ mur vzkratiti svoboda. Ce ni zakonitega razloga, mora sodišče osumljenca ali obdolženca, ki se naj zasliši ali preišče, najprej pozvati z vročitvijo pismenega, od sodnika podpisanega in s službenim pečatom opremljenega poziva (po a. k. pr. r. — va¬ bila). Da se varuje sloves pozvane osebe, mora biti poziv vročen v zaprtem ovoju. V pozivu morajo biti navedeni sodišče, pozvan- čevo ime (rodbinsko in krstno ali osebno), predmet zaslišanja, kraj in ura naroka in izrečna opozoritev, da se bo pozvanec, če ne bi prišel, privedel po organu sodišča ali policijske uprave, če bo treba, celo s silo (§ 112., 113. k. p.). Na drugi strani pa k. p. sam odreja — zaradi velike važnosti kazenske stvari - a priori privod (brez poprejšnjega zaslišanja po pozivu) v dveh primerih: 169 a) Obligatorno mora preiskovalni sodnik (§ 113. k. p.) ali sreski sodnik (§ 117. k. p.) odrediti pri vod, če gre za osno¬ vano (in ne samo zatrjevano) osumitev znane osebe, da je storila zločinstvo, za katero predpisuje zakon smrtno kazen ali do¬ smrtno robijo, čeprav samo alternativno s kakšno milejšo kaznijo. b) Fakultativno more preiskovalni sodnik ali sreski sod¬ nik odrediti pripor: a) če je podan eden izmed razlogov § 113., odst. 2., št. 1. do 4., k. p. za pripor, A) če v drugačnem primeru na zaslišanje pravilno pozvani obdolženec na narok ni prišel in svojega izostanka sploh ni opravičil ali pa vsaj ne z zadostnimi razlogi (§ 112., odst. L, k. p.). Naredba za privod (§ 112., odst. 2., k. p.) še ni reši¬ tev o priporu. Za poslednjo (§ 115. k. p.) so pogoji v mnogo- čem skupni, vendar niso identični. Privodna naredba mora biti pismena; ona ima poleg druge vsebine, kakor je predpisana za poziv na zaslišanje, tudi navedbo kaznivega dejanja, ki se po- zvancu očita, in vzrok, zakaj se privod odreja. Organ (sodiščni ali policijski; po členu 16. zakona o orožništvu [žandarmeriji] z dne 27. septembra 1930., Sl. N. št. 235./LXXXI., tudi orožnik), ki vroči naredbo za privod, mora privesti obdolženca, če zahteva to potreba, tudi šiloma. Ako je bila svrha privoda samo zaslišanje nepokorne osebe in je bila ta svrha dosežena, sme privedena oseba po opravlje¬ nem zaslišanju prosta oditi. Pripombi: 1.) Zoper obdolženo osebo aktivne vojske ali orožništva se ne sme izdati naredba za privod, ampak zaprositi je treba pristojno oblastvo, da privede to osebo k sodišču (§ 112., odst. zadnji, k. p.). 2.) Prav tako, kakor je potrebna odreditev privoda pri obdol¬ žencu, je potrebna odreditev tudi, če na svobodi nahajajoči se obto¬ ženec izostane od glavne razprave, dasi je bil pravilno pozvan. V isti meri utegne postati izostanek priče ali izvedenca ovira smotrenega normalnega poteka pripravljalnega postopka ali pa glavne (ustne) razprave. Iz teh razlogov je določil k. p. analogne norme za privod prič v pripravljalnem postopku (§ 163. k. p.) in za privod obtoženca, priče ali izvedenca na glavno, odnosno ustno razpravo (§ 236. k. p.). III. Pripor. Že spredaj pod II. govorimo o tem, da je pri¬ vod obligatoren, če gre za obligatoren pripor. (Po § 175. a. k. pr. r. je bil privod obligatoren pri osumitvi zaradi zločin¬ stva, za katero je bila zagrožena smrtna kazen ali vsaj desetletna ječa, inače je bil privod vselej le fakultativen.) Pod obliga- 170 tornim priporom je treba razumevati zakonito zapovedano prisilno utesnitev prostosti osebe, osumljene zaradi zločinstva, označenega spredaj pod II ,,a), ki pa sme trajati pri kazenskih stvareh, za katere je pristojno okrožno sodišče, le nekaj časa, namreč dotlej, da dospe predlog državnega tožitelja za uvedbo preiskave. (O posledicah takega predloga bomo govorili pozneje.) Prav tako pa velja tudi za fakultativni pripor, da ni trajno odrejena utesnitev prostosti, ampak takisto le za kratek čas, da se sodnik sam odloči, ali je pripor upravičen, ali pa da dobi od tožitelja predlog glede uvedbe preiskave in odreditve trajnega preiskovalnega zapora. To velja tudi za postopek pred sodnikom poedincem okrožnega sodišča. Iz § 394., odst. 3., in § 402., odst. 2., k. p. se ne sme sklepati, da bi šlo za pripor preko stadija obtožbe ali celo sodbe v postopku pred sodnikom poedin¬ cem okrožnega sodišča; omemba «pripora» v teh dveh določbah se tiče le sreskega sodišča. (Drugače Vukovič : Trajanje pri- tvora po novom krivičnom postupku; Mjesečnik, 1930., str. 524.) Fakultativnost obstoji v tem, da je preiskovalni sodnik upravi¬ čen — ne pa zakonito primoran, odrediti pripor. Fakultativno se sme odrediti pripor iz naslednjih taksa¬ tivno naštetih razlogov (§ 113., odst. 2., k. p.): 1.) če je bil storilec kaznivega dejanja zaloten pri samem dejanju; 2.) če je podan sum, da bo pobegnil (begosumnost), bodisi da se skriva, bodisi da se pripravlja na pobeg, bodisi da je vlačugar (potepuh) ali vobče neznana oseba ali da nima po¬ trebnih listin za legitimiranje; 3.) če je podana utemeljena resna bojazen, da bo tok preiskave oteževal ali onemogočil (k o lu¬ ži j ska nevarnost) z vplivanjem na priče, izvedence, so¬ storilce ali s prizadevanjem, uničiti sledove kaznivega dejanja; 4.) če je podana posebno upravičena bojazen ponovitve dovrše¬ nega ali izvršitve poskušenega ali zapretenega kaznivega de¬ janja (p o n o v i t ve n a ne v a r n o s t). Glede prvonavedenega razloga za odredbo pripora je zakono- dajec podal legalno interpretacijo, kaj naj se razume pod «zalotitvijo pri samem dejanju*. Pojem je v pri¬ meru z a. k. pr.“r. razširjen. Vanj spadajo ne samo primeri zalotitve «in flagrunth po organu, ki skrbi za javno varnost (§ 114., št. 1., k. p.), ampak tudi še primeri, ko tako j po stor¬ jenem kaznivem dejanju tisti, ki je sam videl storitev, prime storilca (glavnega ali udeleženca, § 114., št. 2., k. p.) in pa 777 ko se storilec takoj po storjenem dejanju zaloti z orož¬ jem ali s predmeti, ki jih nosi, tako, da to drugi vidijo, a tisto orožje ali tisti predmeti izvirajo iz kaznivega dejanja ali vsaj kažejo na udeležbo zalotenčevo pri kaznivem dejanju (corpora delict':) (§ 114., št. 3., k. p.). Pod pogojem, da gre za eno izmed pravkar navedenih «zalotitev», ima vsakdo pravico — brez bojazni, da bi se mu moglo naprtiti kaznivo dejanje utesnitve svobode po § 243. k. z. —, zaloteno osebo prijeti, t. j. šiloma ji utesniti svobodo, da ne more pobegniti, toda mora jo takoj (kakor hitro je to pod dejanskimi okolnostmi mogoče) dejan¬ ski izročiti sodišču ali policijskemu oblastvu (orožništvu) ali pa, če je n. pr. nasilnega storilca kaznivega dejanja zalotil in ga ni prijel, ker ga ne bi mogel pridržati, ampak v zaprtem pro¬ storu zaklenil, sodišču ali policijskemu oblastvu (orožništvu) takoj naznaniti, kaj je storil (§ 114., odst. 2., k. p.). V vsakem primeru — obligatornem kakor tudi fakul¬ tativnem — odreditve pripora, izda preiskovalni sod¬ nik (pri okrožnem sodišču!) pismeno rešitev, v kateri označi osebo osumljenca, kaznivo dejanje in zakonito osnovo za pripor in ki jo opremi s svojim podpisom. Ta rešitev se priobči osum¬ ljencu, ki se stavi v pripor, ob uri izvršitve pripora ali vsaj v 24 urah od ure, ko je bil priprt (§ 115. k. p.). (Glede oseb, ki so v kakšni javni službi, je treba o vsaki odreditvi kakor tudi uki¬ nitvi pripora obvestiti njih neposrednje starejšine takoj ob pri¬ poru, če mogoče, še pred dejansko izvršitvijo.) Obligatorni in fakultativni pripor sme odrediti preiskovalni sodnik (§ 113., odst. 2., k. p.), izjemoma nepristojni sodnik (§ 116., odst. L, k. p.) in tudi poli¬ cijsko oblastvo (§ 116., odst. 1., k. p.), poslednja dva samo tedaj, kadar je nevarno odlagati pripor, tako da ni sodne odločbe o priporu in samo v to s v r h o, da se priprta oseba privede k pristojnemu preiskoval¬ nemu sodniku ali sreskemu sodišču, v čigar območju je storjeno kaznivo dejanje, kakor je pač sedež enega ali dru¬ gega bližji (novel. § 116. k. p. [člen 2., št. 5., novel. kaz. zak.l). Poslovanje teh činiteljev je zamišljeno kot samostojno, brez predloga državnega tožitelja. Zlasti bo treba poslovati nepristoj¬ nemu sodniku ali policijskemu oblastvu v tem pravcu, če mu kdorkoli izroči na samem dejanju zalotenega zločinca. Le-ta mora biti zaslišan najdlje v 24 urah od časa pripora ali izročitve /72 nepristojnemu sodniku ali policijskemu oblastvu, ki na podlagi tega zaslišanja samo odloči, ali je podana zakonita osnova, da se priprta ali izročena oseba obdrži še nadalje v priporu, t. j. ali je očitano dejanje sploh kaznivo (materialnopravna osnova) in ali zalotitev ustreza določbam § 114. k. p. (formalnopravna osnova). Ce zakonite osnove ni, se morai priprta oseba izpustiti takoj v prostost, v nasprotnem primeru pa se mora priprta oseba privesti k preiskovalnemu sodniku ali bližjemu sreskemu sodišču najdlje v 24 urah (računjeno od končanega zaslišanja). Če smo govorili v predidočem odstavku o «nepristojnem» sodniku, s tem ni bilo rečeno, da so vsi sreski sodniki nepristojni sodniki. Po zasnovi sodnega kazenskega postopnika v po¬ gledu predpisov o priporu je treba smatrati za pristoj¬ nega sodnika tudi tistega sreskega sodnika, ki mora vršiti poizvedbe po predpisih krajevne pristojnosti v svojem so- diščnem okolišu. Za izvršitev poizvedb ima sreski sodnik vobče one pravice in one dolžnosti, ki jih ima preiskovalni sodnik pri preiskavi (§ 92. k. p.), posebej pa so mu predpisane še sledeče dolžnosti glede pripora: Če je sreski sodnik stvarno in krajevno pristojen za poiz¬ vedbe, sme analogno preiskovalnemu sodniku izdati naredbo, s katero odredi pripor. Pogoji so isti kot pri preiskovalnem sod¬ niku: materialnopravno utemeljen sum storitve kaznivega de¬ janja, formalnopravno utemeljen razlog za pripor (§ 113. k. p.). (Odreditev pripora potrebuje odobrenja starejšine sreskega so¬ dišča samo, če izhaja od sodniških pomočnikov [sekretarjev, pristavov; gl. § 12. ur. posl. r. kaz. sod.J). Naredba mora biti priobčena osumljencu takoj po zaslišanju, ki je razčistilo vpra¬ šanje, ali obstoje baš navedeni pogoji za pripor. V zapisniku mora biti zabeleženo, da je sodnik poučil zaprto osebo o pravici pritožbe zoper naredbo (§ 44. ur. posl. r. kaz. sod.). Sedaj je mogoče dvoje: Prvo, da zahteva osumljenec sam, naj se pri¬ vede k preiskovalnemu sodniku pri okrožnem sodišču; če se to zgodi, mora sreski sodnik osumljenca v 48 urah izročiti preisko¬ valnemu sodniku,-Drugo, da osumljenec ne zahteva privedbe k preiskovalnemu sodniku. Tu so možnosti: a) Osumljenec se sam pritoži zoper odredbo pripora na nad¬ rejeno okrožno sodišče, za kar ima rok 3 dni. Če se je pritožil, pošlje sreski sodnik pritožbo s spisi, ki so za popresojo potrebni, 173 takoj okrožnemu sodišču, da jo reši v 2 dneh. (Včasih bo vsa ta procedura trajala manj kot 3 dni.) b) Osumljenec se v roku 3 dni ne pritoži, morda se celo odreče pritožbeni pravici. Navzlic temu odreja k. p. (a. k. pr. r. tega ni p r e d p i s a v a 1, ampak le omejil čas, v katerem so se smele vršiti poizvedbe pri okrajnih sodiščih pri priprtih osumljencih, na 8 dni), da mora sreski sodnik ex officio naredbo o priporu po¬ slati okrožnemu sodišču v 24 urah (t. j. odkar je rok 3 dni pre¬ tekel ali pa odkar se je osumljenec pravici pritožbe odrekel. Okrožno sodišče mora izdati svojo odločbo o tem, ali je pripor zakonito dopusten in stvarno potreben, v 2 dneh, odkar je prejelo naredbo, a zoper njega rešitev ni več nadaljnjega pravnega sred¬ stva. Poudariti pa je, da vsa ta procedura glede n a r e d b e in po presoje upravič en osti pripora ne utesnuje niti ne izključuje dolžnosti sreskega sodnika, da mora, ne da bi čakal na predloge državnega tožitelja, takoj začeti poizvedbe in poslati zapisnike o poizvedbah državnemu t oži¬ te 1 j u, če je kdo priprt, v osmih dneh od dne pri¬ pora (kakor po a. k. pr. r.!). V takšnem primeru mora državni tožitelj navzlic temu, da je okrožno sodišče med tem časom osmih dni potrdilo naredbo o priporu, najdlje v treh dneh, odkar je prejel spise s poizvedbami, predlagati izpustitev priprte osebe v treh dneh ali pa ukrenitev preiskovalnega (trajnega) zapora (§§ 95., odst. 3., in 119. k. p.). Pripomba : Izredne prilike zahtevajo izreden pripor ne glede na sicer obstoječe predpise o pogojih odreditve. Pri pobunah, tepežih ali pa zločinih mnogote (§§ 117., 129., 154. k. z.) se smejo', če se storilci ne morejo takoj najti, pripreti vsi, ki so bili v neposrednji bližini in so sumni, da so bili na kaznivem dejanju udeleženi. Pripor ne sme nikoli trajati preko 3 dni, tudi če bi preiskovalni sodnik, ka¬ teremu se privedejo omenjene osebe, tehnično ne mogel vseh v 3 dneh zaslišati, da odloči, ali more na predlog državnega tožitelja ukreniti preiskovalni zapor (§ 121. k. p.). Podoben položaj nastane, če odide preiskovalni sodnik (v smislu § 92. k. p. tudi poizvedovalni sodnik pri sreskem sodišču) na mesto storjenega zločinstva, da pre¬ išče dejanje samo. Ako se mu zdi smotreno in potrebno, ima pravico, zapovedati vsakomur v bližini kritičnega kraja, da ne sme oditi največ dva dni nikamor iz onega kraja. Kdor bi sei protivil zapovedi, ga sme sodnik pripreti dotlej, da ga zasliši; sme ga pa razen tega disciplinirati z denarno kaznijo do 1000 Din (§ 122. k. p.). [Za primer neizterljivosti je treba izreči nadomestno kazen na prostosti, pri kateri pride za vsakih 60 Din po en dan zapora, a več kot 14 dni ne 174 § 7. uredbe, navedene v § 5., IV., št. 1.).] Da gre v obeh primerih za skrajni provizorij, jle jasno dovolj. IV. Preiskovalni zapor. Pripor je vedno samo pro- Vzorno, brez predloga tožitelja upoteno kazenskopravdno de¬ janje, ki mora priti ob moč, kakor hitro se razčisti vsaj v to¬ liko položaj, da se vidi, kaj je na stvari: ali je dan resen sum storitve kaznivega dejanja in resna potreba, da se zasigura a priori oseba storilca kaznivega dejanja. Razplet vseh vezi okrog pripora vodi k preiskovalnemu sodniku, ki je edini zakonito poklican, da reši vprašanje, ali naj nastane iz pro- vizornega pripora dlje časa trajajoči preiskovalni zapor. (Izjema pri neposrednji obtožnici, ki gre k predsedniku senata, je le navidezna. Če predlaga obtožnica, da se pripor iz- premeni v preiskovalni zapor, prevzame dotične funkcije pre¬ iskovalnega sodnika predsednik senata [§ 203. k. p.]; dotlej ni bilo preiskave, neposrednja obtožnica nadomestuje uvedbo pre¬ iskave.) Bilo, da je preiskovalni sodnik sam iz svoje iniciative dal neko osebo pod pripor, bilo, da mu je bila priprta oseba po njeni lastni zahtevi od (pristojnega) poizvedovalnega sodnika ali po nepristojnem sodniku ali po policijskem oblastvu privedena, vselej mora preiskovalni sodnik privedeno osebo v 24 urah zaslišati; samo iz tehtnih vzrokov, ki jih mora posvedočiti v za¬ pisniku o zaslišanju, sme ta rok za zaslišanje podaljšati za 3 dni (§ 118., odst. L, k. p.). To zaslišanje po preiskovalnem sodniku (predsedniku senata) bodi glavna opora za rešitev vprašanja, kaj naj se zgodi z zasli¬ šano, v priporu nahajajočo se osebo. V § 118., odst. 2., k. p. je rečeno: «Preiskovalni sodnik mora odločiti takoj, čim je osum¬ ljenca zaslišal, ali naj ga izpusti v prostost ali pa naj odredi zoper njega preiskovalni zapor.» Ta določba se mora razlagati samo v zvezi z drugimi določbami, ki urejajo razmerje med to- žiteljem in preiskovalnim sodnikom. Odredba preiskovalnega zapora (iz provizornega pripora naj nastane preiskovalni zapor za toliko časa, da se preiskava zaključi ali pa še dlje, da pride do nastopa kazni) predpostavlja pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po službeni dolžnosti, predlog na uvedbo preiskave od strani držav¬ nega tožitelja (§§ 94., 119. k. p.). V to svrho mora pre¬ iskovalni sodnik dati priliko državnemu tožitelju, da stavi glede na vsebino zapisnika o zaslišanju priprte 175 osebe svoj predlog o nadaljnjih korakih, h katerim spada po določbi § 94. k. p. gotovo tudi izpustitev osumljenca na prostost. To mora celo za tiste primere veljati, ko gre za zločinstva, za katera predpisuje zakon smrtno kazen ali dosmrtno robijo, samo eno ali drugo ali pa alternativno z drugimi po izberi sodišča. Kajti osnova za pripor, preiskavo in preiskovalni zapor je vedno predvsem resen sum storitve označenega kaznivega dejanja, toda o obstoju ali upravičenosti osumljajev različni organi ka¬ zenskega pravosodja lahko različno mislijo. (Spore med preisko¬ valnim sodnikom in državnim ali zasebnim tožiteljem odloča senat trojice okrožnega sodišča [§ 11., št. 1., k. p.j.) V primerih, kjer gre za delikte, ki se preganjajo samo na predlog zasebnega tožitelja, se preiskava ne more uvesti brez predloga zasebnega tožitelja (§§ 97., 119., k. p.). Iz tega bi sledilo, da bi moral dati preiskovalni sodnik priliko tudi zasebnemu tožitelju, da stavi z ozirom na vsebino zapisnika o zaslišanju priprte osebe svoj predlog glede uvedbe preiskave kot pogoja od¬ reditve preiskovalnega zapora. Toda iz besedila § 119., odst. 1., k. p. izhaja točno, da preiskovalni sodnik v pri¬ merih, ko je stavil zasebni tožitelj predlog na uvedbo preiskave, preiskovalnega zapora niti tedaj ne sme odre¬ di t i, če bi bili pogoji, ki veljajo za oficialno pregonljive delikte, sicer zanj dani in čeprav bi zasebni tožitelj to predlagal. V primerih kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo, je torej preiskovalni sodnik dolžan, da izpusti priprto osebo ta¬ koj po zaslišanju v prostost (ne da bi počakal na predloge zasebnega tožitelja o uvedbi preiskave). V smislu zgorajšnjih izvajanj pa ni da bi preiskovalni sod¬ nik, ki sicer ne more (drugače B. Markovič, «Udžbenik», str. 299.) uvesti preiskave in zato tudi ne preiskovalnega zapora brez predloga upravičenega tožitelja (glej besedilo § 97., odst. 2., k. p.: «se prepušča oceni tožitelja»), moral ustreči vsakemu tožiteljevemu predlogu na odreditev preiskovalnega zapora. V tem pogledu je vezan na zakonite predpise § 119., odst. 1., k. p. Potrebno je razen predloga državnega tožitelja še: 1.) da ostane zoper obdolženca (prav: «osumljenca») tudi po zaslišanju osnovan sum, da je storil kaznivo dejanje (mate¬ rialnopravna osnova), in 2.) da je podan zoper obdolženca eden ali več pogojev nalik onim za pripor (razen zalotitve na samem dejanju), torej: a) ali primer obligatornega pripora (§ 113., odst. 1 ., 176 k. p.: zapretena smrtna kazen ali dosmrtna robija), P) ali bego¬ sumnost (§ 113., odst. 2., št. 2., k. p.), y) ali koluzijska nevarnost (§ 113., odst. 2., št. 3., k. p.), <5 j ali nevarnost ponovitve (§ 113., odst. 2., št. 4., k. p.) (formalnopravna osnova). Čim ugotovi preiskovalni sodnik, da so mate¬ rialnopravne in formalnopravne osnove za odreditev preiskoval¬ nega zapora po tožiteljevem predlogu dane, odredi s pismeno naredbo, ki obsega natančnejše označbe o obdolženčevi osebi (da se more identiteta z vso določnostjo ustanoviti), o kaznivem dejanju (z navedbo paragrafov po k. z.) in zakonito osnovo od¬ redbe, preiskovalni zapor. Ta se imenuje v primeru zapretene smrtne kazni ali dosmrtne robije (§ 119., odst. 2., k. p.) obliga¬ torni, v vseh drugih primerih pa fakultativni preisko¬ valni zapor. Nadaljnja procedura je slična oni pri odreditvi pripora. Na- redba se mora z razlogi vred ustno priobčiti zaprtemu obdol¬ žencu ; posvedočba te priobčitve se sprejme v zapisnik. Obdolže¬ nec mora, če zahteva, dobiti v 24 urah pismen odpravek naredbe. On ima pravico, da sme vložiti v 3 dneh pritožbo zoper odreditev preiskovalnega (tudi obligatornega!) zapora na senat trojice istega okrožnega sodišča. Če v tem roku ne bi bilo pritožbe ali če bi se obdolženec odrekel pravici pritožbe, predloži preiskovalni sodnik — prav kakor pri priporu osumljenca pri sreskem sodišču — svojo odredbo v odobritev senatu trojice okrožnega sodišča. (Tudi to je novost napram določbam a. k. pr. r., ki je vsakokratno odobritev smatral za nepotrebno.) Senat trojice mora izdati svojo odločbo v 2 dneh; zoper rešitev ni pritožbe. Zoper ukinjenje pripora (ali pozneje že odrejenega preisko¬ valnega zapora) ima tožitelj pravico, vložiti pritožbo v 3 dneh na okrožno sodišče. Pripombe: 1.) Za vojaške osebe veljajo glede odreditve pri¬ pora in preiskovalnega zapora po civilnih oblastvih posebni predpisi (§ 120. k. p.). Če so za časa m i r u v aktivni službi ali na vaji, se sme odrediti pripor ali preiskovalni zapor zoper nje samo zbog zlo¬ činstva, ki je biloi storjeno pred vstopom v vojsko ali pa stor¬ jeno ob kateremkoli času, toda ob takih okolnostih, da je podana koluzijska nevarnost po § 113., odst. 2., št. 3., k. p. Za vojnega časa pa se smejo označene vojaške osebe pripreti ali dejati v pre¬ iskovalni zapor samo zbog zločinstva, za katero je določena po za¬ konu kazen hujša od 5 let robije ali zatočenja. 12 /77 če je storila priprta oseba kaznivo dejanje, za katero je pristojno vojaško sodišče, jo je izročiti takoj, če to ni mogoče, pa najdlje v 48 urah, najbližjemu .vojaškemu oblastvu. Ta predpis velja v enaki meri za sodne kakor tudi za policijske in orožniške organe. 2. ) Če je storila vojaška oseba v mirnem času kaznivo de¬ janje (zločinstvo ali prestopek) v družbi s civilno osebo (t. j. v last¬ nosti nasnovatelja, pomočnika, sostorilca), se uporabijo iz razlogov smotrenosti tudi zoper to vojaško osebo 1 predpisi k. p. o priporu in preiskovalnem zaporu; to se pravi: pristojnost civilnega sodišča nastopi tudi glede vojaške osebe, pristojnost vojaškega sodišča sama se umakne. Tu potem ne veljajo zgoraj pod št. 1.) navedeni predpisi, ampak poseben predpis § 120., zadnjega odst., k. p., ne glede na kvali¬ fikacijo kaznivega dejanja in na čas, kedaj je bilo storjeno. 3. ) Tudi za mlajše maloletnike veljajo posebni predpisi glede preiskovalnega zapora. Po § 438. k. p. se more odrediti preiskovalni zapor zoper nje, če se ne najde možnost, da se nameste v kakšnem privatnem ali državnem zavodu ali v pripravni rodbini. 4. ) Preiskovalni zapor se sme odrediti še v več primerih, in to od predsednika senata glavne razprave (§§ 203., 212., 219. k. p.), senata okrožnega sodišča (§ 368. k. p.) in tudi kasacijskega sodišča (§ 350., št. 3., k. p.). O vseh teh primerih bomo govorili na priličnem mestu pozneje, ker nam gre tu le za glavni tip kazenskopravdnega dejanja za zasiguranje obdolženčeve osebe pred okrožnim sodiščem; v po¬ stopku pred sreskim sodiščem je dopusten legalno samo pripor, ki pa more dejanski nadomeščati kolikor toliko funkcije preiskovalnega zapora (§ 380., št. 3., k. p.). V. Vsaka utesnitev prostosti v pripravljalnem postopku (pri¬ por, preiskovalni zapor) se mora tako izvrševati, da oseba, ki jo naj prestaja, ne trpi na svoji človečanski in socialni časti. Gre samo za to, da se preprečijo pobeg ali pa dogovori, ki bi bili za preiskavo škodljivi. Predpisani red za zapore se pa mora vzdr¬ ževati. Posebni predpisi veljajo za dopisovanje z zunanjim sve¬ tom. Disciplinske prestopke v takem zaporu bivajočih oseb kaz¬ nuje preiskovalni ali nadzorni sodnik ali predsednik sodišča z disciplinskimi kaznimi (omejitev hrane, trdo ležišče, samotni zapor, odtegnitev udobnosti). Po kazenskem zakoniku kazniva dejanja se ne morejo samo disciplinski kaznovati; § 69. k. z. tu ne velja; saj ne gre za obsojenca, Ob skrajni potrebi, če se v pripor ali preiskovalni zapor dejana oseba vede nasilno, ščuva druge, hoče pobegniti ali je drugim nevarna, se sme dejati v okove, ampak nikoli ne za dlje, nego zahtevajo prilike (§§ 123. do 127. k. p.). Poglavita dolžnost vseh oblastev, ki sodelujejo pri kazenskem postopku, je, paziti na to, da trajata pripor in pre¬ iskovalni zapor kolikor mogoče kratek čas (§ 129., odst. 1., k. p.). 178 Poseben predpis velja za preiskovalni zapor, ki je bil odrejen samo zbog koluzijske nevarnosti. Trajati sme le dotlej, da se zaslišijo priče, izvedenci ali udeleženci, oziroma dotlej, da se zavarujejo sledovi kaznivega dejanja; vendar ne preko dveh mesecev. V izjemnih primerih in iz jako tehtnih vzrokov sme apelacijsko sodišče na predlog državnega tožitelja ali preiskoval¬ nega sodnika podaljšati ta zapor najdlje še za en mesec (§ 129., odst. 2., k. p.). Zaradi točne evidence takih primerov mora pre¬ iskovalni sodnik voditi poseben seznamek koluzijskih zaporov in obveščati o njih odreditvi in ukinitvi sproti predsednika: sodišča (§ 45. ur. posl. r. kaz. sod.). Glede drugih vrst preiskovalnega zapora, razen koluzijske nevarnosti, mora preiskovalni sodnik vsaka dva meseca ugotoviti, da; še veljajo zakoniti razlogi (§ 129. k. p.). Ta preizkus in to ugotovitev je treba v spisih za- znamenovati. Med preiskavo se sme preiskovalni zapor — iz- vzemši primere, da je potekel rok dveh, odnosno treh mesecev pri samostojnem razlogu koluzijske nevarnosti — ukiniti samo s pristankom državnega tožitelja. V primeru nesoglasja med pre¬ iskovalnim sodnikom in državnim tožiteljem, odloča senat trojice okrožnega sodišča. VI. Zakonodajec je predvideval primere, v katerih se ukrene preiskovalni zapor samo iz razloga begosumnosti, ki pa se da odpraviti na ta način, da: 1.) obdolženec le stori obljubo, da do konca kazenskega postopka ne pojde iz svojega bivališča, da se ne bo ne skrival ne onemogočeval pre¬ iskave (§ 130., odst. 3., k. p.); 2.) obdolženec sam ali na¬ mesto njega kdo drugi da j a m s t v o, da obdolženec sam ne pobegne (§ 131., odst. 1., k. p.). Jamstvo («varščina» ali «kavcija» po a. k. pr. r.) naj spričo svoje vrednosti, ki mora biti izražena vedno na izvesten denarni znesek, odtehta pomisleke, da bi obdolženec pobegnil na ta način, da bi pomenila izguba jamčevine zanj vsaj prav tako občutno nevšečnost, kakor jo pro- vzroča zanj ob danih prilikah bojazen pred obsodbo. Jamstvo se daje v gotovem denarju ali v vrednostnih papirjih kot zastava (p'gnus); sme pa biti dano tudi s hipoteko na nepremičnine ali s postavitvijo porokov. Pri obligatornem preiskovalnem zaporu izpust na prostost niti ob danem jamstvu zakonito ni mogoč. Jamstvo in določeno jamčevino kot pogoj za izpust obdolženca na prostost določi okrožno sodišče (senat trojice). Zoper to reši¬ tev se smeta pritožiti i obdolženec i državni tožitelj na apelacij- 12 * 179 sko sodišče. Rok za pritožbo znaša po § 330. k. p. osem dni, vendar jo mora državni tožitelj takoj ob priobčitvi rešitve pri¬ glasiti, če hoče, da naj ustavi izvršitev rešitve sodišča, s katero se ukinja preiskovalni zapor z jamstvom ali brez jamstva. V vseh drugačnih primerih pritožba nima suspenzivne moči. (Po a. k. pr. r. je bila kompetenca rešitve vprašanja izpusta proti kav¬ ciji [= jamčevini] podeljena po višini kazni, ki je bila zapretena na kaznivo dejanje: do 5 let ječe svetovalstvena zbornica, od 5 do 10 let ječe višje deželno sodišče). Če obdolženec pobegne, zapade vrednost, ki je bila odrejena za jamstvo (§ 132. k. p.). Proglasi se to z rešitvijo okrožnega sodišča. Če si obdolženec ni sam postavil zastopnika, mu postavi ex officio sodišče (senat trojice) «zastopnika» [glej § 30., II., prip. 1.)], da se mu vroči rešitev o zapadu jamčevine. Ta zastop¬ nik ima po smislu § 132., odst. 2., k. p. pravico pritožbe v 8 dneh (§ 330. k. p.) na apelacijsko sodišče (§ 331., odst. 2., k. p.). Čim dobi rešitev o propadu jamčevine pravno moč, se izvrši kakor vsaka druga sodba, t. j. ona tvori izvršilni naslov (§ 2., št. 5., izvrš. post.) in se eksekutivno izterja denarna vrednost kot pre¬ mično blago (gotov denar, vrednostni papirji, ki so bili položeni sodišču kot zastava) ali iz zastavljene nepremičnine; če so se poroki obvezali kot plačniki, gre eksekucija v njihovo imovino. (Uredba o poslovnem redu za državna tožiteljstva z dne 21. no¬ vembra 1929. nalaga državnemu tožitelju dolžnost, da opravi, česar je treba glede eksekucije, čim se je prepričal, da hipo¬ teka daje varnost za jamčevino.) Iz zapadle vsote (jamčevine) naj se poplačajo škoda zasebnemu udeležencu in stroški kazen¬ skega postopka, ostanek pa naj se odda fondu za zidanje kazen¬ skih zavodov in zavodov za vzgajanje in poboljševanje (§ 7. k. p.). Že samo pripravljanje na pobeg ali pa neopravičen neodziv na pravilen poziv sodišča daje sodišču (preiskovalnemu sod¬ niku ali senatu, ki pozove na glavno razpravo) pravico, dati obdolženca zopet nazaj v preiskovalni zapor. V takem primeru postane jamstvo prosto in položena vsota se vrne, hipoteka iz¬ briše, poroki izpustijo iz obveze. Isto velja, če se dovrši kazen¬ ski postopek pravnomočno z ustavitvijo postopka ali z opro¬ stilno sodbo. Če pa se izreče s sodbo kazen na prostosti, postane jamstvo prosto šele z dnem, ko obsojenec kazen na¬ stopi (§ 133. k. p.). Tudi v primeru obdolženčevega samomora 180 postane jamstvo prosto, ker samomor, ki ni kazniv, ne more veljati za pobeg. Pripomba: Po avstrijskem zakonu z dne 18. avgusta 1918., drž. zak. št. 318., je bil erar dolžan, povrniti škodo, ki je nastala za nedolžno prestani pripor ali preiskovalni zapor. K. p. ima pa samo določbe o povračilu škode neopravičeno obsojenim osebam (§§ 466. do 475. k. p.). Iz tega dejstva moramo smatrati spričo določbe č ! ena 9. uv. zak. kaz. zak., da država praviloma ne plača nobene odškodnine za pripor ali preiskovalni zapor, ki se je izkazal za neopravičenega. Samo če je škoda nastala v izvrševanju uradnih dolžnosti sodnika po individualni krivdi sodnika v smislu občnega državljanskega zakonika, nastane pravica državljana, da vloži tožbo za odškodnino zoper državo po splošnih predpisih za postopek pri rednih civilnih sodiščih. VII. Kadar je obdolženčevo bivališče neznano in ni pogojev za to, da se šiloma privede ali pripre, tedaj je treba najprej po¬ izvedeti za njegovo bivališče. Ako se more domnevati, da je po¬ begnil, ali ako so- podane sicer okolnosti v smislu § 113., odst. 2., št. 2. do 4., k. p., da ga je moči na njih podlagi zapreti, potem naj skušajo varnostna oblastva, da ga ujamejo. Včasih bo v to svrho umestna preiskava stanovanja (zlasti če bo šlo za skrivanje), včasih razpis na druga oblastva, v ka¬ terih območju bi se mogel zalotiti (§ 457. k. p.), včasih pregon (službeni organi, katere morajo podpirati javna oblastva, dobe ukaz, da gredo iskat skrivajočega se obdolženca, § 458. k. p.), včasih, toda le tedaj, kadar gre za zločinstvo, s tira¬ lico (Steckbrief) (§ 459. k. p.). Tiralica vsebuje popis osebe in zločinstva s prošnjo na vsa javna oblastva, naj to osebo, kjerkoli jo najdejo, primejo in odpremijo k prosečemu sodišču. Tira¬ lico odredi in pošlje okrožno sodišče, v nujnih primerih pa sam pteiskovalni sodnik vsem oblastvom, v katerih okolišu bi se utegnil obdolženec nahajati, po okolnostih jo objavi v policij¬ skem glasniku in še v drugih novinah. Ako se ve za bivališče s tiralico zasledovane osebe v inostranstvu, naj se provzroči izposlovanje izročitve po ministrstvu pravde (§§ 459. in 498. k. p.). Podobno tiralici je javno opisanje predmetov, pribavljenih ali proizvedenih z zločinstvom, da se storilec laže izsledi (§ 460. k. p.). Obdolžencu, odsotnemu ali na begu, ki pa izjavi, da je pripravljen priti pred sodišče, če se mu zajamči varnost za neoviran prost prihod (salvus conductus), sme zajamčiti minister pravde (če je treba: 181 po izvedenem jamstvu v smislu § 131. k. p.) varnost, da se bo pustil v prostosti, dokler se ne izreče sodba prve stopnje; minister si mora poprej pribaviti mnenje pristojnega višjega državnega tožitelja o smotrenosti. «Salvus conductus» velja samo za določeno zločinstvo, za katero je bil dan (§ 462. k. p.). § 39. Posebna kazenskopravdna dejanja v svrho zasigura- nja potrebnih predmetov (realnih dokazil). I. Če srno v § 38., I., označili, da so izmed določb, ki se pečajo z zasiguranjem oseb, one najdalekosežnejšega pomena, ki jih je odredil zakonodajec v pogledu zasiguranja osebe storilca kaznivega dejanja, pa smo se bavili s privodi prič in izvedencev le mimogrede [gl. § 38., II., prip. 2.)], s tem nikakor nismo hoteli podcenjati določb glede zasiguranja za kazensko pravdo potrebnih predmetov. Tu gre za problem kazenskopravdnega uveljavljanja, realnih dokazil, čijih vrednost se je v modernem kazenskem procesu v primeri s prejšnjim dvignila visoko nad vrednost pričevanj. Seveda pa zakonodajec ni mogel podati podrobnih tehničnih pravil za izsleditev in ohranitev realnih dokazil; to bi bilo pri vsak¬ danjem napredku objektivne kriminalistike (kriminalne tehnike) nemogoče. Omejil se je na tipična kazenskopravdna dejanja telesne preiskave, preiskave stanovanj, zaplembe predmetov, pregleda pismenih sestavkov, zasege in odpiranja pisem, brzo¬ javk in drugih pošiljk, pri katerih je glavni cilj, da se pridobe stvarna dokazila za kaznivo dejanje samo in za njega sto- rilstvo: II. Telesna preiskava in preiskava stanovanja. Obema je svrha, da se s temeljitim pregledom oseb, obleke, stanovanja in drugih prostorov in vseh v takih prostorih na¬ hajajočih se premičnin dobe osebe, ki so osumljene kaznivega dejanja, ali pa stvari, ki naj služijo za boljšo izvedbo kazensko¬ pravdnega postopka. Pri telesni preiskavi — tudi fotografiranje in rentgeniziranje spadata v ta pojem — pridejo zlasti v poštev sledovi po kaznivem dejanju (krvni madeži in krvne podplutbe, brazgotine, lasje, ostanki od sperma, menstrualne krvi kakor tudi v telesnih duplinah skriti predmeti in pod.), pri hišni preiskavi pa 782 za dokazila služeči predmeti. Tudi javni prostori, gostilne in pod. so lahko predmet preiskave. Preiskava stanovanja in ostalih prostorov oseb, ki niso obdolžene, se sme ukreniti le, če je zadosti osumljajev, da biva tam storilec ali soudele¬ ženec kaznivega dejanja (zločinstva ali prestopka), da so tam predmeti, ki utegnejo biti važni za preiskavo, ali da se tam razkrijejo sledovi kakšnega kaznivega dejanja. Pač pa je preiskava dopustna vselej in brez označenih omeji¬ tev v zasebnih prostorih, kjer se je storilo kakšno zločinstvo (ne: prestopek) ali kamor se je obdolženec zbog pregona skril, in pa v javnih prostorih, zlasti v gostilnah (§ 136. k. p.). Po¬ dobno odreja zakon glede telesne preiskave, da je do¬ pustna pri osebi, ki ima, kakor je verjetno, za preiskavo važne predmete pri sebi (tu ni razlike, ali gre za zločinstvo ali za prestopek), ali ki je sumnaj kakšnega zločinstva, ali ki je ob- lastvu znana po slabem (nemoralnem, kaznovanje zaslužečem) vedenju. Pred preiskavo se mora praviloma zaslišati prizadeta oseba (lastnik, stanovalec ali najemnik stanovanja, osumljenec) o tem, ali izda prostovoljno tisto osebo ali tisti predmet, ki se išče, in kako se brani suma, ki je dal povod za preiskavo. Brez predhodnega zaslišanja se sme preiskava izvršiti samo v javnih prostorih ali pri osebah slabega slovesa ali če bi bilo nevarno, preiskavo odlagati, po zaslišanju pa samo, če ni oseba sama izdala tistega, kar se išče, odnosno če se obstoječi sum, ki je dal povod za preiskavo, ni dal razpršiti (§ 138. k. p.). Praviloma naj odredi telesno ali stanovanjsko preiskavo preiskovalni sodnik s pismeno obrazloženo naredbo, ki se prizadeti osebi vroči tik pred započetkom iz¬ vršitve preiskave. Pritožba zoper to naredbo na senat trojice okrožnega sodišča je dopustna (rok 8 dni: § 330. k. p.), toda nima suspenzivne moči (§ 139., odst. 6., k. p.). Samo fakulta¬ tivno sme preiskovalni sodnik iz važnih razlogov odrediti odlog izvršitve (§ 330., odst. 2., k. p.). Ako obstoji nevarnost, da bi se v primeru odlaganja takojšnje odreditve preiskave njen cilj onemogočil ali otežkočil, jo sme odrediti in izvršiti sreski sod¬ nik (ki je pristojen za poizvedbe) kakor tudi policijsko ob- lastvo na svojo odgovornost, v nujnih primerih sme celo državni tožitelj dati nalog policijskemu oblastvu, naj izvrši preiskavo. Toda če bi jo izvršil sam, bi bila brez veljave (§ 102. k. p.). 183 Policijsko oblastvo ima tudi samo pravico, izvršiti preiskavo prostorov: a) v vojnem času; b) če je treba prijeti pobeglega obsojenca (ni razlike glede kvalifikacije kaznivega dejanja, niti ne, ali je po službeni dolžnosti ali na zasebno ob¬ tožbo pregonljivo); c) če obstoji naredba od strani pristojnega sodišča, da je koga privesti ali pripreti; c) če se ugotovi, da ima kdo takšne predmete (pri sebi ali v stanovanju), po katerih se da sklepati, da je soudeleženec storjenega kaznivega dejanja (zločinstva ali prestopka); d) če kliče kdorkoli na pomoč; e) če lastnik hiše ali drugih prostorov želi preiskavo (n. pr. da se oprosti suma, ki leti nanj); f) če gre za preiskavo prostorov, ki so javni, ali, če niso javni, v katerih je bilo storjeno zločinstvo ali v katere se je obdolženec (ali osumljenec) zbog pregona skril ali bil tam prijet. V p r i m e r i h takšnih policijskih preiskav (§ 139., odst. 4., k. p.) ni da bi se vročila naredba preiskave pred izvršitvijo, ampak po opravljeni preiskavi dobi oseba, katere je stanovanje (prostor), obraz¬ loženo potrdilo o izidu izvršene preiskave. Če vrše preiskavo policijski organi, morajo prisostvovati temu dejanju predstavnik občine ali dva prizvana državljana (kot «sodni priči», če gre za sodno preiskavo), razen če gre za zgoraj pod d) navedeni primer (§ 140. k. p.). O času, ko naj se vrši preiskava, o načinu, kako naj se smotreno opravi, o dolžnosti sestave zapisnika in njega podpisu so navedeni pred¬ pisi v §§ 140. in 141. k. p. Tožitelj in branitelj smeta biti pri preiskavi navzočna (§ 103. k. p.). Če se pri preiskavi odvzamejo izvestni predmeti, se prizadeti osebi izroči takoj podpisani se- znamek teh predmetov. Če se ni našlo nič sumnega, se izda pri¬ zadetim potrdilo o tem takoj (razen če se tej pravici sami od¬ rečejo). O popisu predmetov, ki so se v toku kazenskega postopka našli, o njih shranitvi, o predpisanem obrazcu za in¬ ventar, o vrnitvi vzetih predmetov in pod. so navedena navodila v §§ 68. do 97. ur. posl. r. kaz. sod. Pripomba: Preiskava prostorov v vojaški zgradbi ni dopustna brez dovolitve pristojnega vojaškega oblastva. Če le-to dopusti preiskavo, odredi na zahtevo pristojnega civilnega oblastva (sodi¬ šča ali policijskega oblastva) tudi vojaško osebo, ki naj prisostvuje preiskavi (§ 139., odst. zadnji, k. p.). III. Zaplemba predmetov. Ako so se našli pri telesni ali stanovanjski preiskavi predmeti, ki sicer niso v zvezi s kaz- 184 nivim dejanjem, zbog katerega je bila preiskava odrejena, ki pa kažejo na neko drugo po službeni dolžnosti pregon- ljivo zločinstvo ali prestopek (n. pr.: preiskava se vrši zaradi tatvine, ali najde se ponarejen papirnati denar), se zaple¬ nijo tudi ti predmeti ter se ž njimi postopa, kakor je navedeno pod II. v smislu poslovnega reda, a poleg tega se mora o za¬ plembi takoj obvestiti državni tožitelj. (Ta dolžnost izvira iz načela, izraženega v § 89. k. p., o čemer bomo govorili še po¬ zneje.) Če le-ta ne stavi preganjalnega predloga, se zaplenjeni predmeti takoj vrnejo (§ 142. k. p.). Razen teh primerov presumptivno že storjenega, pa še ne odkritega kaznivega dejanja, .imajo kazenski zakonik in tako zvani stranski kazenski zakoni predpise, po katerih se morajo izvestni predmeti odvzeti ne glede na to, čigavi so (n. pr. §§ 233., 241., 266. k. z., zakon o vinu z dne 9. decembra 1929. [Sl. N. št. 297./CXXIV.J, zakon o kontroli zdravil biološkega izvora z dne 31. januarja 1930. [Sl. N. št. 32./XI.J itd.), oziroma po katerih se m o r e j o odvzeti (očuvalna odredba po § 59. k. z.) kot scelera quaes‘ta ali corpora delicti (n. pr. §§ 362. in 364. k. z.). Slednjič pridejo v poštev še predmeti, ki morejo služiti po pred¬ pisih k. p. kot stvarna dokazna sredstva (realije). V vseh teh treh primerih velja po § 143. k. p. načeloma, da se zaplenijo in vzamejo v sodno hrambo ali pa naj se kako drugače varno shranijo (gl. § 75. ur. posl. r. kaz. sod.). Kdor ima take predmete, jih mora na zahtevo pristojnega sodišča ali policijskega oblastva izročiti. Ako tega ne stori, dasi priznava, da jih ima, ali dasi' je sicer dokazano, da jih ima, pri tem se napravi telesna ali stanovanjska preiskava v smislu izvajanj pod II. tega paragrafa. Če tudi na ta način ni uspeha, sme preiskovalni sodnik nepokorni osebi naložiti de¬ narno kazen do 2000 dinarjev, odnosno jo sme, če tudi potem ne bi hotela izročiti predmeta, obsoditi na zapor do dveh mesecev. Te kazni pa niso kazni v smislu kazenskega zakonika, ampak prisilne odredbe disciplinskega značaja. Ne smejo se pa uporabljati niti zoper samega obdolženca, ker velja zanj pravica obrambe s pasivnim zadržanjem, niti zoper tiste osebe, ki niso dolžne pričati (§ 169. k. p.). IV. Pregled, zasega, odpiranje spisov, listin ali korespondence. Če gre za spise, listine ali korespondenco, ki so pri državnem uradu, a so za tok preiskave po- 185 trebni, zaprosi zanje preiskovalni sodnik. Dočim pravijo določbe §§ 3. in 105. zak. o ured. red. sod., da morajo vsa sodišča in vsa državna in samoupravna oblastva dajati nemudoma pravno pomoč tudi sodiščem v drugih pravnih območjih (gl. tudi § 50. ur. posl. r. kaz. sod.), odreja § 144. k. p., da se pokaz ali iz¬ ročitev spisov ali drugih listin, ki jih hranijo državni uradi, ne sme zahtevati, če izjavi njih najvišje pristojno oblastvo, da bi se z objavo vsebine teh spisov ali listin oškodovale državne koristi. Tega predpisa (§ 144. k. p.) ni bilo v a. k. pr. r., pač pa je imel § 88. srb. k. p. določbo, da se morajo uradni akti in dokumenti izdajati preiskovalnemu sodniku od tistega činovnika ali oblastva, ki jih čuva; samo v primeru, če akti vsebujejo taj¬ nosti, glede katerih višji državni interesi zahtevajo, da se ob- drže tajne, čuvar ne sme izročiti aktov, ampak preiskovalni sodnik se mora obrniti zaradi dopuščenja izročitve na višje predpostavljeno oblastvo. Če se premotre vse te določbe in nji¬ hova geneza, se ne more sklepati (kakor stoji to v H e n i g s - bergovem tolmaču k. p., I. del, str. 169.), da se mora v vsakem primeru, kjer se izkaže potreba po pokazu ali izročitvi spisov ali drugih listin, ki jih hranijo državni uradi, izdejstvovati dopustitev od najvišjega pristojnega oblastva, ampak narobe: če je najvišje pristojno oblastvo bilo že izjavilo, da bi se z objavo vsebine spisov ali listin oškodovale državne koristi, se pokaz ali izvršitev ne sme zahtevati; kjer pa take izjave ni, gre stvar svojo pot v smislu dajanja pravne pomoči (§§ 3. in 105. zak. o ured. red. sod.). Zaplemba takih, pri držav¬ nih uradih shranjenih spisov in listin pa sploh ni dopustna. (Enako B. Markovič, «Udžbenik», str. 319.) Za druge primere, kjer ne gre za spise, listine ali korespon¬ denco v hrambi državnih uradov, pa veljajo naslednji predpisi: a) Spisi so last obdolženca. Po upotitvi pregona zo¬ per osumljenca zbog kaznivega dejanja, za katero ni zapretena samo denarna kazen, nadalje po naredbi privoda ali pripora zoper osumljenca, sme preiskovalni sodnik (pa tudi sreski poizvedo¬ valni sodnik: § 92., odst. 3., k. p.) ustaviti («inhibirati») vsako pismo, brzojavko ali drugačno pošiljko, katero pošlje ali naj prejme osumljenec (obdolženec), če je kaj takih okolnosti, iz katerih se da po pravici sklepati, da utegnejo služiti za dokaz zoper njega. Iz istih vzrokov sme zahtevati, da prometni uradi take pošiljke izročajo naravnost preiskovalnemu sodniku. Na 186 zahtevo državnega tožitelja morajo označeni prometni uradi ustaviti take pošiljke, dokler ne prispe naredba preiskovalnega (odnosno sreskega) sodnika; toda če naredba ne prispe v 3 dneh, pridrževanje pošiljk ni več dopustno (§ 147. k. p.). Na takšen način pridobljena ali pa tudi sicer pri obdolžencu dob¬ ljena pisma, brzojavke in druge pošiljke pridejo v zapisnik s točno označbo pošiljke; s tem je smatrati pošiljko za zaseženo ali zaplenjeno ter se morajo o tem kazenskopravdnem dejanju takoj obvestiti, če smoter postopka to dopušča, adresat in adre- sant kakor tudi druge prizadete osebe, če so odsotne, in njih za¬ stopniki ali sorodniki (§ 149. k. p.). Zaplenjene pošiljke odpira sam preiskovalni sodnik (odnosno pri poizvedbah po sreskem sodišču sreski sodnik). K odpiranju je treba pritegniti dve sodni priči; o njem se sestavi zapisnik. Vsebina pisma ali brzojavke se priobči v izvirniku ali v prepisu celoma ali deloma adresatu ali adresantu, ako se ni bati škode za preiskavo. Če je obdol¬ ženec odsoten, gre priobčitev na kakšnega njegovih sorodnikov. Če ni nobenega obdolženčevega sorodnika, vrne preiskovalni sodnik adresantu pisma in telegrame, ki bi mu utegnili po nje¬ govem mnenju koristiti, razen če se morajo zbog važnosti za preiskavo pridržati v spisih. V poslednjem primeru se mora obvestiti o zaplembi samo adresant (§ 150. k. p.). b) Spisi niso last obdolženca. Poseben predpis je ustanovljen v § 148. k. p. za obdolženčeve sorodnike, kolikor so oproščeni dolžnosti pričanja (zaročenci, zakonski drugi, krvni sorodniki preme vrste itd., gl. § 169. k. p.). Pisma in druga pismena priobčila med njimi in obdolžencem se smejo samo tedaj zapleniti, če se najdejo naravnost pri označenih sorod¬ nikih in je zoper nje osnovan sum o sostorilstvu, nasnovi ali pripomoči pri kaznivem dejanju, ki se ga dolži obdolženec. Samo v tem primeru, ko postanejo sami osumljenci, odpade naprarn njim obzirnost, ki jo uvažuje zakonodajec, češ, da bi bilo nečloveško, zahtevati od bližnjih sorodnikov, naj pomagajo upropastiti bližnjega sorodnika v kazenski pravdi kot priče. Pri takih zaplembah je treba postopati kakor v primerih, ob¬ ravnavanih spredaj pod a). Pri tretjih (obdolžencu čisto tujih) osebah varuje zakono¬ dajec tako zvano pisemsko tajnost, ki je po §§ 251., 402. in 403. k. z. zaščitena, v največji možni meri. Pri zaplembi takih spisov, ki so bili najdeni ob priliki telesne ali stanovanjske pre- 187 iskave ali na drugačen način pridobljeni (n. pr. po naključju, po izročitvi od strani neprizadetih oseb), je treba gledati na to, da ne zvedo za njih vsebino druge neupravičene osebe. Če pre¬ iskovalni (odnosno tudi poizvedovalni sreski) sodnik dobi takšen spis v roke — ki bi bil sicer glede vsebine po kazenskem za¬ koniku zaščiten —, vpraša lastnika ali lastnikovega zastop¬ nika, ali dopusti vpogled ali prečitanje. Če se to zgodi, se po¬ zove k odpiranju oseba, ki so ji bili spisi odvzeti. Če ta oseba ne ugodi pozivu ali če se ji poziv ne more vročiti, ker je od¬ sotna, se sme pisemski omot (ovoj) vendarle odpreti in vse¬ bina pregledati. Če pa lastnik spisov, odnosno njegov zastopnik, ne dopusti preiskovalnemu sodniku, da bi jih vpogledal ali pre- čital, se spisi zapečatijo in izroče sodišču v hrambo, a senat trojice okrožnega sodišča izda potem, ko se je državni tožitelj (§ 74. k. p.) v stvari izjavil, rešitev o tem, ali naj se ti spisi za¬ plenijo, odpro in prečitajo ali pa vrnejo. Kjer taki spisi ne pri¬ dejo pri telesni ali stanovanjski preiskavi v sodno hrambo, se morajo takoj popisati ali, če to ni takoj mogoče, spraviti v za¬ pečaten omot (§ 145. k. p.). Za nadaljnji postopek veljajo prej navedene določbe. Pripomba: V postopku pred sreskimi sodišči ni dopustno pregledovanje papirjev drugih oseb razen obdolženca, niti se ne smejo pisma zaplenjati ali odpirati (§ 380. k. p.). 188 VI. oddelek: Dokazovanje. r § 40. Osnovna pravila glede dokazovanj. f. Dočim smo govorili v prejšnjem oddelku o kazensko- pravdnih dejanjih v pogledu zagotovitve (zasiguranja) izvestnih dokaznih sredstev (dokazil), prihajamo v tem oddelku do vred¬ notenja dokaznih sredstev ali dokazovanja. Vsaka presoja ali sodba razpade shematično v naslednje dele: Najprej je treba ugotoviti resničnost tistih dejanskih okolnosti, katere zatrjuje obdolžitev ali obramba (historiat), potem pa sub- sumirati posamezne dejanske okolnosti pod zakonite dejanske stane. Če se spozna pri tej logični operaciji, ki predpostavlja natančno poznanje kazenskih norm, da se sklada historiat z vsemi sestavinami zakonitega predpisa dejanskega stana enega ali drugega zločina, pride do obsodbe, če ne, pa do oprostitve. Prvi del: ugotovitev dejanskih okolnosti ali dej¬ stev je stvar dokazovanja. Dokaz je pojmovno v sub¬ jektivnem smislu besede tisto delovanje, zunanje (s kazen- skopravdnimi dejanji) in notranje (z logičnimi operacijami), po katerem naj se ugotove kot resnična za razsojo odločilna dejstva, ki so čini ali dogodki v zunanjem svetu ali pa v notra¬ njosti osebe. Dokaz v objektivnem smislu besede pa po- menja sredstvo za tako delovanje ali dokazilo. • Dokaz je stvar sodišča. Stranke smejo pač staviti svoje do¬ kazne predloge ter so lehko udeležene pri dokaznem postopku s tem, da stavijo na priče, obdolženca in izvedence, eventualno po predhodnem dovoljenju sodišča, svoja vprašanja. Same pa ne smejo dokazov izvrševati, niti državni tožitelj ne, sicer bi bilo dotično njegovo poslovanje «brez veljave® (§ 101. k. p., 189 prim. § 336., št. 4., k. p.). Sodišče mora torej samo poslo¬ vati, po službeni dolžnosti, da preskrbi posledke dokazovanja, najsi gre za obremenilne ali oprostilne okolnosti. Ne more se govoriti o dokaznem bremenu strank. (O izjemi po tiskov¬ nem pravu pozneje.) Iz osnovnih načel celokupnega sodnega kazenskega postopka, zlasti iz akuzatornega načela, pa seveda sledi, da mora biti vsakojaka trditev o krivdi dokazana, da je torej treba dokazovati krivdno dejanje od tožiteljeve strani, ne pa, da bi moral obdolženec ali obtoženec dokazovati svojo ne¬ dolžnost. II. Če je pustilo kaznivo dejanje za seboj sledove, jih mora preiskovalni sodnik takoj preiskati in ugotoviti z ogledom ali na drug primeren način (§ 104. k. p.). Predmet dokazovanja so vedno le dejstva, to pa vsa, ki so važna za odločbo, bodisi neposredno, bodisi posredno. V prvo vrsto spadajo dejstva sto¬ ritve, krivde, krivdo izključevalni razlogi in obtežilne in olajše¬ valne okolnosti glede odmere kazni ali očuvalne odredbe. K drugim štejejo vsa dejstva, iz katerih moremo sklepati na zgodovinsko resničnost neposredno važnega dejstva (znaki, indicia) ali pa na vrednost posrednjega dokaznega dejstva (po¬ možna dejstva). Obdolženec trdi n. pr., da ni bil na licu mesta tatvine, ker je bil bolan in je ležal v postelji; prič za to nima. Da je bil bolan, hoče dokazati z zdravili, ki jih je rabil. Zdra¬ vila je kupil isti dan; ako to dokaže, je to direktni dokaz za nakup zdravil, a indirektni dokaz ali znak (indic), da je bil bolan. Ali ta indic še dolgo ni dokaz, da je bil ob kritičnem času doma in ne na kraju storitve tatvine. Vrednost posrednjega do¬ kaznega sredstva pa bi bila podkrepljena, ako bi mogel pokazati n. pr. rano na nogi, ki izvira po izreku izvedencev od tistega časa, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, in ako bi izvedenci potrdili tudi verjetnost, da zbog tiste rane obdolženec ne bi mogel na¬ praviti pota od doma na kraj storitve (pomožno dejstvo). Dokaze, ki se snujejo iz neposrednjih dejstev, imenujemo direktne ali naravne dokaze; one, ki slone na indicih, indirektne ali indične dokaze. Poslednji so tako rekoč vedno sestavljeni iz več osumljajev kot indicijev (Inzichten). Indični dokaz pride prav posebno v poštev, kadar gre za ugotovitev naklepa, čigar postanek na zunaj ne more biti neposredno zaznaten, ker je zgolj umstven pojav. 190 Vrednotenje dokazov privaja lahko do logično utemelje¬ nega prepričanja, do absolutne evidenčnosti, jasnosti, t. j. goto¬ vosti, čije zanikanje ni možno, če naj se sploh o kakšnem narav¬ nem mišljenju še govori. O takem prepričanju govorimo lahko tedaj, ko gre za pridobitve izsledkov dokazovanja po eksakt¬ nih vedah. Drugo vrsto dokazov pa je treba zazreti v prime¬ rih, pri katerih pride do psihologično utemeljenega prepri¬ čanja; tudi tu se pridobiva evidenčnost, jasnost, ali ona ni eksaktna, absolutna, ampak prepričanje se znači samo kot »ob¬ čutek brezkončne veljavnosti*. Obe vrsti prepričanja sta za kazenski postopek potrebni in dopustni, toda druga vrsta, psiho¬ logično prepričanje, mora biti oprto na taka na zunaj zaznatna dejstva, ki se dajo kontrolirati v tem smislu, da ni nobenega pametnega razloga več, dvomiti o resničnosti. Zato se govori o psihologičnem prepričanju tudi, da pomeni «najvišjo verjetnost, ki je dosegljiva*. Brez opore po konkretnih dejstvih zasnovano prepričanje, tako zvano notranje prepričanje («conviction in¬ time*) pri izrekanju sodb kazenskih sodišč ni uporabno: V tem smislu je treba celo obdolženčevo priznanje krivde (subjektivni dokaz) kontrolirati po objektivnih dokazih. Samo notornih dej¬ stev ni treba dokazovati (n. pr. političnega prevrata, ki je vedel do ustanovitve nove države). Toda če postane stvar v kakršnem¬ koli pogledu resno sporna, o notorijeteti ni več govora. Treba je vendar dokazovanja. III. Sodišče ni vezano glede vprašanja, kdaj naj se smatra izvestno zatrjevano dejstvo za dokazano, na nobene pozitivne predpostavke I pozitivna zakonita dokazna teorija]; niti ne na iz- vestne pogoje, ki so najmanj potrebni, da se smatra nekaj za dokazano [negativna zakonita dokazna teorija; n.pr. «da se može uzeti, da je delo svedocima dokazano, po pravilu možno je, da najmanje dva svedoka izkazivanjem učinjeno delo po- tvrde, i da njihovo iskazivanje ima ova svojstva: 1.)... do 7.)...» (§ 229. srb. k. p.)]. Velja prosta ocena dokazov (§§ 273., 274. k. p.). Da ona ni izražanje po «notranjem» prepričanju, smo že dejali, nasprotno, ona mora biti najvestnejši logični in psihologični pretres in ocena vseh dokazov brez izjeme, podanih na glavni (ustni) razpravi, v pogledu za resničnost odločilnih dejstev, ki so predmet dokazovanja, in proti njej. 191 Izbera dokaznih sredstev je stvar praktične porabe dobljenih izkustev, če teh ni, navadnega razuma logike. V obeh pogledih se mora sodnik oprijemati nauka objektivne krimina¬ listike (gl. str. 47.). Zakonodajec ni ustanovil nikakih stopenj o važnosti ali vred¬ nosti poedinih dokazov (v objektivnem smislu besede) niti za pripravljalni postopek niti za glavno (ustno) razpravo. Pač pa je glede obtoženčevega priznanja v § 254. k. p. za dokazni po¬ stopek na glavni (ustni) razpravi posebej ustanovil, da v no>- benem primeru, tudi če bi bilo priznanje popolno in dovršeno, le-to ne razrešuje ne predsednika ne sodišča od dolžnosti, zbirati nadaljnje dokaze. (Prim. senzacionalno kazensko zadevo, v ka¬ tero sta bila zapletena zakonca Bratuša iz Slovenskih goric. Bila sta leta 1904. pred okrožnim sodiščem v Mariboru na smrt obsojena, ko sta «priznala», da sta dvanajstletno hčerko umorila, spekla in deloma použila, kar se je pa izkazalo za neresnično, kajti čez dve leti se je hčerka našla. Služila je pod izmišljenim imenom v Mokronogu in bila zaradi kraje ovadena.) Težko si je zamisliti primer, v katerem bi razen obdolženčevega priznanja ne bilo mogoče izvesti nobenega drugega dokaza. Glede dokaza po pričah velja pripomniti, da je bilo to do¬ kazno sredstvo i po zgodovinskem razvoju kazenskega pro¬ cesnega prava i po načelih neposrednosti, ustnosti in javnosti eno izmed najtehtnejših dokaznih sredstev, nekako dokazilo nat’ i^o/rjv. Toda najnovejša kriminalnopsihologična raziskava- nja so pokazala, da vrednost pričevanja ni baš visoka, nikakor pa ne popolna in absolutna. Lap la c e je ocenil povprečno vero¬ dostojnost priče-očividca kontemplativno na 0'9, Sim er k a je izračunil leta 1883. aritmetično povprečno vrednost verodostoj¬ nosti priče-očividca samo na 0’83939, William Štern pa je pro¬ glasil kot svoje strokovnjaško mnenje, da je povprečna pozitivna vrednost pričinih izpovedb samo 76 %, tako da že skoraj vsaka četrta priča ne bi imela nikakšne dokazne vrednosti. S c h n e i k - kert in Liepmann sta svarila zlasti glede verodostojnosti otrok kot prič, Hanns Gross (gl. str. 47.) pa je trdil, da so med pričami še najverodostojnejši kmetiški dečki. Aschaffen- burg je grajal, da se zaslišujejo kot priče na umu bolne osebe. Kulischer je že izpodbijal temelj proste ocene dokazov, češ, ta princip nikakor ni sposoben, da bi povedel sodnika preko 192 vseh čeri, ki se zoperstavljajo ugotovitvi dejstev, a Kline- berger je leta 1902. že zahteval, naj se zopet ustanovijo za¬ konita dokazna pravila. — Vse to, kar smo v kratkem pre¬ gledu o vrednotenju pričevanja navedli, seveda ne more niti za teorijo, še manj pa za praktično pravosodstvo izključiti izvestne uporabljivosti dokaznega sredstva po pričah. Pomniti je treba, da ima sodnik dolžnost, primerjati izpovedbe prič z vsemi dru¬ gimi dejstvi in da ima baš pri neposrednjem zaslišanju priče priliko, njeno izpovedbo preceniti po svojih psihologičnih iz¬ kustvih. Prav to velja tudi za izvedence. Tudi mnenje izvedenca (n. pr. o vprašanju vračunljivosti, o vzrokih smrti, o ceni pred¬ meta in pod.) ni samo po sebi odločilno, ampak le toliko, koli¬ kor tvori podlago za prepričanje sodnika, ki je edino merilo za presojo po prosti oceni dokazov. Seveda pa se sodnik brez posebnih in točno navedenih razlogov ne bo hotel staviti v na¬ vzkrižje s strokovnjaškim mnenjem izvedencev. O tem, kako je treba postopati, če so si mnenja poedinih izvedencev o istem vprašanju v navzkrižju, bomo govorili pozneje. Posnetek vseh teh splošnih razmotrivanj je: 1.) da vred¬ nost realnih dokazov postaja od dne do dne višja, zlasti odkar se vrednotenje po kriminalni tehniki iz¬ popolnjuje, in da vrednost personalnih dokazov že nadkriljuje; 2.) da je treba sodnikov, ki si znajo realne dokaze pri¬ dobivati, jih ohraniti in njih vrednost uveljaviti in! ki so kriminalnopsih o logično šolani, da vedo nevarnosti in hibe personalnih dokazov (priznanj, pričevanj, mnenj) prav ocenjati. S tega modernega stališča smemo trditi, daprosteocenedokazovsodnikavdandanašnjem sodnem kazenskem postopku nikakor ne moremo pogrešati in da bi bilo zelo pogrešno, ako bi po¬ ložili iniciativo glede dokazovanja samo v roke — strank. S tem smo pa že pripoznali, da je tudi ob prosti oceni dokazov treba izvestnih določb, ki kažejo, kakšne vrste dokazov, kdaj in kako naj se uporabijo; kajti tudi če gre za izvajanje kaznovalne pravice države, nastajajo konflikti med in¬ teresi različnih 'obdolženih in neobdolženih oseb, ki se morajo upoštevati. Pripomba: V pogledu podelitve dokaznega bremena in načela proste ocene dokazov se sklicujemo na pripombi 1.) in 3.) k III. § 9. ter pridodajemo glede tiskovnega postopka še sledeče: Tudi tiskovni 13 193 zakon pravi v svojem členu 73., naj «se vrši sojenje po svobodnem prepričanju«. Ali baza, na kateri naj temelji svobodno prepričanje, ni sestavljena iz istih komponent kakor ona po § 274. k. p. Pod nekak¬ šnim dojmovanjem, da gre v tiskovnih stvareh za pravdanje dveh strank, podobno kakor v civilnopravdnih sporih, je člen 86. tisk. zak. določil, da sodišče ni dolžno, uradoma pribavljati nikakršnih dokazov na korist ali na škodo ene ali druge stranke. Razen tega je pa pravica strank glede predlogov zaradi izvedbe dokazov, ki jih namerjajo upo¬ rabiti v svoji obrambi (člen 73. tisk. zak.), omejena in je tudi glede pozivanja na priče izven sodnega območja pripuŠčeno sodišču, da po svobodni oceni ugotovi, ali je to pozivanje umestno ali pa se uveljav¬ lja samo zaradi zavlačevanja. Če hoče preiskovalni sodnik predloge kot neumestne pustiti v nemar ali če zahteva tožitelj njih zavrnitev, se mora izposlovati odločba tiskovnega senata pri okrožnem sodišču, ki je dokončna. Po izvedbi dokazov jih priobči preiskovalni sodnik tožitelju, a ta ima pravico, predložiti nasprotne dokaze, toda le v roku, ki mu ga odredi preiskovalni sodnik (člena 74. in 75. tisk. zak.). Vse te v občnem kazenskem postopku nedopustne določbe, ki so seveda na kvar načelu iskanja materialne resnice, imajo edinole namen, da tiskovne procese čim najbolj skrajšajo; kot izrazite izjeme se nika¬ kor ne smejo ekstenzivno interpretirati. § 41. Sodni ogled in izvedenci. I. Ako se hoče sodnik prepričati, ali obstoje v naravi (v naj¬ širšem smislu besede) izvestna dejstva, ki jih smatra za važna pri razsoji kazenske stvari ali celo za odločilna, si more svoje prepričanje ustvariti s sodnim ogledom (§ 181. k. p.). V tem kazenskopravdnem dokaznem dejanju pa ni da bi se pod ogledom razumevala samo zaznanje in pridobivanje zaznatkov po vidu, ampak tudi zaznanje po drugih čutilih, kakor sluhu, okusu, vohu, tipu, spada pod isti pojem. Predmeti ogleda morejo biti telo osebe, živeče ali mrtve, stvari in tudi relacije med njimi. V pripravljalnem postopku sme napraviti sodni ogled samo sodišče, t. j. preiskovalni sodnik ali poizvedovalni sreski sodnik ali pa od prvega, odnosno drugega, naprošeni sodnik. Če državni tožitelj naprosi občinsko, policijsko ali drugo državno oblastvo (izven sodišč) za ogled (§ 47. k. p.) ali če policijska oblastva na¬ pravijo izjemoma ogled (§ 93. k. p.), so to tudi dokazna dejanja, toda brez moči sodnega ogleda. Zapisniki o njih veljajo samo toliko, kolikor jih preiskovalni sodnik odobri (§93., odst. 3., k. p.), 194 K sodnemu ogledu je treba pritegniti dve priči (§ 181. k. p.; v § 380. se imenujeta «sodni priči»). Stranke (§ 6., odst. L, k. p.) imajo pravico, sodnemu ogledu prisostvovati; takisto branitelj. Zapisnik mora biti točno in popolno sestavljen; priklopitev skic ali fotografij je priporočljiva (§ 182. k. p.); zlasti velja to za tiste oglede, ki jih pozneje ni moči več ponoviti. Kjer preiskovalni sodnik izsleditve ali ocenitve dejstev ne more po lastnem opazo¬ vanju in znanju izvršiti, pritegne praviloma dva izvedenca k ogledu. Samo če gre za primer manjše važnosti ali če se ne da zaradi nujnosti ogleda dobiti še drugega izvedenca, se sme po¬ zvati samo eden (§ 183. k. p.). V postopku pred sreskimi sodišči zadostuje vedno en sam: § 380., št. 6., k. p. Izvedenci so lahko stalno postavljeni ali pa jih izbere ad hoc preiskovalni sodnik. Stranke morajo biti, preden prično oddajati izvedenci svoje mnenje, o njih izboru obveščene in smejo zahtevati, da se izločijo iz razlogov, ki veljajo za izločitev sodnikov (§ 23.). Izvedenci morajo biti zapriseženi; zato se ne smejo jemati take osebe za izvedence, ki bi se ne smele zaprisegah kot priče (§§ 185., 187. k.p.). Ustanovljena je dolžnost, vršiti izvedensko funkcijo. Izve¬ denci se zaprisegajo, če niso že zapriseženi kot stalni sodni izvedenci, vnaprej, preden prično svoje poslovanje pri ogledu («p r o m i s o r n a» prisega izvedencev v nasprotju z «asertorno» prisego pri pričah — glej § 42., II.). Izvedenec, ki ne pride na poziv preiskovalnega sodnika in ne opraviči izostanka, se kaz¬ nuje disciplinski ter se mu naloži povračilo stroškov, ki nasta¬ nejo zaradi izostanka; n. pr.: če dobi priča, ki je prišla, prič- nino, a mora zaradi izostanka izvedenca, ki naj bi jo preiskal, vnovič priti na sodišče (§ 186. k. p.). Pri ogledu se morajo iz¬ vedenci držati navodil preiskovalnega sodnika; on jim daje po¬ trebna pojasnila, eventualno jim prepusti spise, da jih v celoti pregledajo. Izvedenci smejo zahtevati, da se spisi dopolnijo z zaslišanjem novih prič (§ 188. k. p.). Pregledovanje predmetov po izvedencih se mora vršiti v prisotnosti sodnika in zapisni¬ karja; izjeme so dopustne, če zahtevajo ozirf morale in sra¬ mežljivosti, da vrše pregled samo izvedenci, ali če je potrebno večstransko, večkratno ali dolgotrajno opazovanje (§ 189. k. p.). Zapisnik o sodnem pregledu naj navaja najprej in posebej to, kar so izvedenci ugotovili kot stvarno stanje stvari, to je «izvedenski izvid»; le-ta se mora zapisati takoj. Svoje «mnenje», to je kritično ocenjanje in presojanje, odvisno 13 * 195 od posebne izobrazbe ali strokovnjaškega znanja, v izvidu ugotovljenih dejstev oddado izvedenci lehko takoj na zapisnik, lahko pa ga predlože sodniku pozneje v roku, ki jim ga določi (§ 190. k. p.). Presoja mnenja po njegovi kakovosti in uporab¬ nosti je stvar preiskovalnega sodnika; on sme odrediti ponovno zaslišanje prejšnjih izvedencev, lehko pa odredi, da 1 oddado novi izvedenci svoje mnenje (§§ 191., 192., k. p.). Če so v drugem primeru izvedenci zdravniki ali kemiki, se sme zahtevati mnenje glavnega sanitetnega sveta pri ministrstvu za socialno politiko in narodno zdravje ali pa fakultetnega sveta medicinske fakultete kakšne domače univerze (§ 192. k. p.). Stalno zapriseženi izve¬ denci imajo lehko stalno določen honorar, v drugih primerih do¬ bivajo nagrado. Vselej se jim povrnejo stroški preiskovalnega delovanja. Glede potovalnih stroškov pa veljajo posebne uredbe; če teh ni, pravila, postavljena za priče (§ 316. k. p.). Razmerje med izvedenci in pričami je sledeče: Izvedenci si hote ustvarjajo svoje zaznatke v toku kazenskega postopka po naročilu sodišča za uporabo pri odločbi v stvari; priče pa si ustvarjajo svoje zaznatke hote ali nehote praviloma izven ka¬ zenskega postopka in ne v svrho dokazovanja, največkrat po naključju. Izvedena priča je priča s posebnim strokovnjaškim znanjem, ki si ustvarja zaznatke brez naloga sodišča, n. pr. hišni zdravnik, ki je govoril pred smrtjo težko poškodovanega svojega pacienta o poškodbi. Zakon (§ 185., odst. 3., k. p.) pa določa, da se oseba zbog tega, ker je bila zaslišana «kot priča», pozneje ne sme odkloniti «kot izvedenec«. Ta določba (ki se v a. k. pr. r. ni nahajala) ne izpreminja ničesar v bistvu dokaza po izvedencu ali po priči, ampak odreja le to, da se sme tudi tista oseba, ki je bila že zaslišana o zaznatkih, pridobljenih izven toka kazenske stvari, kot priča s posebno izvedensko kvalifikacijo v kazenskem postopku postaviti za izvedenca, da na podlagi svojih kot izve¬ dena priča pridobljenih zaznatkov odda o njih svoje strokov¬ njaško mnenje. Izvedena priča je priča, za katero veljajo glede odškodnine za zamudo časa in potovanje določbe § 315. k. p., ko pa se zasliši kot izvedenec, veljajo zanjo določbe § 316. k. p. II. Po teh splošnih razmotrivanjih o dokazu po> sodnem ogledu se obrnemo posebej k sodnemu ogledu v pripravljalnem postopku ali bolje: izven glavne (ustne) razprave. Različne vrste sodnih ogledov se ne dajo zajeti v določena pravila; življenje je prepestro, da bi se moglo vnaprej ustanoviti, kaj bodi predmet 196 sodnega ogleda in kako naj se ta vrši. Razen tega pa kriminalna preiskovalna tehnika tako naglo napreduje, da bi zakonodajec pravil za preiskovanje ne mogel definitivno odrediti: Ipak je za¬ konodajec neke tipične vrste sodnih ogledov sprejel v obseg predpisov o sodnem ogledu in podal glavne direktive, kako naj se izvršujejo. Sem spadajo : pregled in raztelesenje mrliča (§ 193. k. p.: odraslega; § 196. k. p.: novorojenčka, kjer je predpisan preizkus, ali je bilo dete živo rojeno; kos pljuč se vrže v vodo; če splava na površje, so pljuča še dihala, če ne, je bilo dete mrtvo rojeno); preiskava: zastrupitve (§ 197! k. p.), telesnih poškodb (§ 198. k. p.), duševnih bolezni ([§ 199. k. p.], ki se sme zaradi daljšega opazovanja vršiti v bolnišnici za duševne bolezni, toda praviloma samo do dveh mesecev), ponareje domačega kovin¬ skega ali papirnatega denarja, kolkov, znamk (§ 200. k. p.), pristnosti listine ali podpisa s primerjanjem pisave (§ 201. k. p.). Nezanesljivost grafologičnih dokazov je občeznana stvar, zato se poslužuje moderna kriminalistika, kjer je to mogoče, foto¬ kopije, t. j. pridobitve fotografskega negativa od pisane listine takoj po izstavitvi. III. Na glavni (ustni) razpravi je izvršitev dokaza po izveden¬ cih dopustna brez izjeme. Zapisniki o sodnem ogledu kakor tudi o sodnem izvedenskem ogledu in izvidu, listine, strokovna mne¬ nja javnih oblastev, znanstvenih zavodov in korporacij se morajo na razpravi prečitati, lehko pa se njih vsebina objavi ustno, če se s tem strinjajo sodniki in stranke (§ 262. k. p.). Če bi se zvedelo med razpravo za nove izvedence, od katerih bi se mogla pričako¬ vati potrditev važnih dejstev, se pozovejo ti izvedenci zaradi za¬ slišanja, t. j. oddaje mnenja. Predsednik (sodnik poedinec) sme zahtevati novo izvedensko mnenje ali pa s sodiščem (senatnimi člani in zapisnikarjem) izvršiti sodni ogled ali odposlati člana sodišča, da izvrši sam (z zapisnikarjem) ogled in takoj po kon¬ čanem ogledu predloži poročilo (§ 265. k. p.). Med dokaznim postopkom ali pa na njega koncu se smejo predmeti, ki služijo za razjasnitev stvari, pokazati izvedencu, da se ugotovi istovet¬ nost (§ 259. k. p.). Če je več izvedencev, poskrbi predsednik (sodnik poedinec), da ni prisoten izvedenec, ki še ni bil zaslišan, ko oddaja drug izvedenec svoje mnenje o istem predmetu (§ 256. k. p.). Na glavni razpravi se odloči, koliko dokazne moči ima sodni ogled ali izvedensko mnenje. Šele po repro- 197 dukciji javnih listin o sodnem ogledu (če ni izvršen na sami glavni razpravi pred celotnim senatom), odnosno po prečitanju izvedenskega izvida in neposrednjem zaslišanju izvedencev pred senatom (sodnikom poedincem) v toku dokazovanja na glavni razpravi — skioptično predvajanje skic, fotografij in pod. pok.p. ni nedopustno —, pride do razprave o dokazni moči s kritičnimi izvajanji strank; to zahteva načelo akuzatornosti postopka, iskanja materialne resnice in neposrednosti. Celokupni zbrani in kritizirani dokazni aparat presoja sodišče po svobodni oceni do¬ kazov. Ono premotri razloge pro in contra glede vrednosti do¬ kaznega predmeta (thema probandi) in se odloči, uvažuje zlasti, koga zadene dolžnost dokaza (onus probandi), o tem, kaj smatra za pozitivno dokazano, a pri uporabi dokaza ali nedokaza se ravna vedno po načelu .) Dočim so poizvedbe samo poljubna, ad hoc pojasnjevalna kazenskopravdna dejanja, ki jih izvršujejo razen sodišč tudi državni tožitelj sam in policij¬ ska oblastva, znači preiskava institucijo, ki je poverjena edinole preiskovalnemu sodniku na sedežu okrožnega sodišča s kom¬ petenco za ves njegov okoliš [gl. § 14., B., št. 3.)] in ki ima namen, naj se osnove suma, ki bijejo zoper individualno znano osebo, sodno pojasnijo v takšni meri, da se da na temelju v preiskavi pridobljenega materiala (spisov) odločiti, ali naj se kazenski postopek zoper to osebo ustavi ali pa naj se postavi ta oseba pod obtožbo (§ 97., odst.2. in 3., k.p.). Poudarek leži na besedi: sodna pojasnitev. Iz tega vidika je treba predvsem na¬ glasiti: 1.) preiskovalni sodnik mora po službeni dolž¬ nosti vse razbremenilne in obtežilne okolnosti v enaki meri upoštevati, tako glede kaznovanja kakor tudi glede uporabe oču- valnih odredb (§ 100. k.p.); 2.) on mora v vsakem kazen¬ skem primeru dokazno gradivo za eventualno glavno razpravo zlasti še v tem pogledu pripraviti, da se po predpisih k. p. ugotove točno vsi realni, neponovljivi dokazi, a glede ponovljivih dokazov, da se pribavijo izvestila, od katerih prič ali drugih oseb je mogoče izvedeti, česar je treba za iskanje materialne resnice. Tudi s poizvedbami se da pripraviti material za glavno raz¬ pravo: ali preiskava je torišče skoncentriranih sodnih poslovanj, ki morajo postati zaokrožena enota in celota. Ni da bi moral preiskovalni sodnik vsako najmanjše dokazilo pribaviti in preizkusiti, vsako navzkrižje odpraviti; vse to bodi prepuščeno glavni razpravi, pri kateri je spričo ne¬ posrednosti mogoče tudi s psihologičnimi dokazi operirati. Za- konodajec je pa vendar polagal toliko važnost na enotnost 224 vodstva preiskave, da ni dopustil delegiranja kakšnega sreskega sodišča v svrho izvedbe preiskave. Pač je a. k. pr. r. dopuščal, da je smela svetovalstvena zbornica delegirati sresko sodišče za izvedbo celotne ali delne preiskave. Določba § 99. k. p. pa odreja, da vodi preiskavo praviloma preiskovalni sod¬ nik osebno in neposredno. To pravilo se ne uveljavlja samo tedaj, kadar bi bilo nesmotreno, da bi izvršil sam p o - edina preiskovalna dejanja izven okoliša sreza, v katerem se nahaja sedež okrožnega sodišča, ali pa če je položaj tak, da zadostuje poslovanje policijskega oblastva za svrho preiskave. V takih primerih napravi preiskovalni sodnik zaprosilo za pravno pomoč [gl. § 14., A., št. 4.) j na sresko sodišče, odnosno zaprosi za poedino uradno dejanje policijsko oblastvo. Oba se mu morata takoj odzvati. Sreska sodišča imajo še posebej od¬ rejeno dolžnost, naj izvrše poleg naravnost zaprošenega! preisko¬ valnega dejanja tudi še vsa druga potrebna dejanja, ki izvirajo neposredno iz zaprošenega dejanja, za katera pa preiskovalni sodnik še ni zaprosil, ker n. pr. zanje ni vedel. Celo to določa § 99. k. p., naj žaprošeni sreski sodnik pošlje sam prošnjo za pravno pomoč takoj onemu oblastvu, ki je za izvršitev dejanja pristojno, če ga sam ne more opraviti; vendar mora o tem pre¬ iskovalnega sodnika obvestiti. II. Ne bi bilo smotreno, da bi se v vsaki kazenski zadevi pred okrožnim sodiščem izvedla preiskava; to bi absorbiralo preveč sodnih moči. Smotrenost zahteva tudi zaradi hitrejšega po¬ stopka, da bodi prepuščena nekakšna izbira med izvršitvijo po¬ izvedb in med izvedbo formalne preiskave! Vendar so tudi takšni primeri kazenskih zadev, v katerih je a priori zaradi važnosti Stvari preiskava obligatorna. Analogno predpisom za obli¬ gatorni pripor in preiskovalni zapor (gl. § 38., III. in IV.) je tudi tu uvedba preiskave obligatorna, če se storilec preganja zaradi zločinstva, za katero je zapretena smrtna kazen ali dosmrtna robija, ena ali druga, ali pa alter¬ nativno obe ali v zvezi z drugo kaznijo. (Po a. k. pr. r. je bila obligatorna preiskava: predpisana za primere, v katerih je sodila porota, in za primer, da se je preganjal pobegel storilec zaradi zločinstva.) Po § 377. k. p. pred sreskimi sodišči ni dopustna uvedba preiskave. 15 225 Razen navedenega primera je obligatorna preiskava odrejena samo še, če ugodi okrožno sodišče zahtevku za ob¬ novo [§ 370. k. p., o čemer bomo govorili pozneje; gl. § 71., V., c)]. V vseh ostalih primerih je prepuščeno tožiteljevi oceni, ali predlaga, da se uvedi preiskava ali ne. Vendar je pri postopku zbog kaznivih dejanj, za katera je pristojen sodnik poedinec okrožnega sodišča, dopustna uvedba preiskave po § 97. k. p. samo tedaj, kadar se odredi preiskovalni zapor (§ 372. k. p.). Iz tega sledi sicer, da je za kazniva dejanja, ki spadajo pred senat trojice okrožnega sodišča, dopustna uvedba preiskave tudi brez preiskovalnega zapora; o potrebi odloča — smotrenost. Toda zasebni tožitelj ne sme staviti takega predloga glede kaznivih dejanj, ki spadajo v pristojnost okrožnega kot edinoosebnega sodišča, ker mu je zabranjeno, predlagati pre¬ iskovalni zapor, brez preiskovalnega zapora pa tu ni preiskave (gl. § 372. k. p. v zvezi s § 119., odst. 1., k.p.). Tožiteljev predlog mora označiti osebo in predmet (kaznivo dejanje), o čemer naj se izvede preiskava. Državni tožitelj sme tudi staviti predloge v smeri, da se zbero podatki, ki so potrebni za uporabo očuvalnih sredstev. Predlog se stavi in naslovi naravnost na preiskovalnega sodnika. Tu je dvoje mogoče: Preiskovalni sodnik ugodi pred¬ logu na uvedbo preiskave, ki jo smatra za zakonito dopustno in smotreno; v tem primeru prične takoj s preiskovalnimi dejanji, predvsem z zaslišanjem obdolženca, če je pri roki. Ali pa si pre¬ iskovalni sodnik ne usvoji tožiteljevega predloga. V tem primeru predloži preiskovalni sodnik nemudoma spise pristojnemu se¬ natu trojice okrožnega sodišča z zahtevo, naj da o sporu mnenj svojo rešitev. Prav tako pa mora priti do rešitve po pravkar omenjenem senatu, če jo zahteva obdolženec, ker ni zadovoljen, da bi se zoper njega uvedla preiskava. Pri seji senata ima pre¬ iskovalni sodnik posvetovalni glas. Zoper rešitev, da se preiskava ne uvede, ni pritožbe. V nasprotnem primeru pa je pritožba do¬ pustna v roku osmih dni in gre na apelacijsko sodišče (§ 331. k. p.). Ko je uvedba preiskave dokončno določena, jo izvede pre¬ iskovalni sodnik. Njegova naloga je, da izvrši «posebna kazen- skopravdna dejanja v svrho zasiguranja potrebnih oseb» (§ 38.) 226 ali «predmetov» (§ 39.), potem vsa po smislu izvajanj pod I. (glej spredaj) potrebna dokazovalna dejanja («sodni ogled», zasli¬ šanje «izvedencev» in «prič», pribavljanje «listin», zaslišavanje «obdolženca» [§§ 41. do 44.]). Način izvršitve preiskovalnih dejanj je določen v predpisih k. p., o katerih smo že razpravljali. O obsegu preiskovalnih dejanj odloča preiskovalni sodnik brez nadaljnjih tožiteljevih predlogov, toda tožitelj ima pravico, sta¬ viti posebne predloge, da se izvrše poedina preiskovalna de¬ janja. Če preiskovalni sodnik takšnega predloga ne usvoji, mora zahtevati o tem rešitev pristojnega senata trojice okrožnega sodišča (§ 101. k. p.). Tudi obdolženec, odnosno njegov branitelj, ima pravico, staviti predloge, da se izvedejo poedina preisko¬ valna dejanja (§ 29., IV.); priliko za to dobi, ker ga mora pre¬ iskovalni sodnik o poteku in uspehu preiskave, kadar ga za¬ slišuje, sproti obveščati (§ 102. k. p.). Zakon pa ne zahteva, da bi moral preiskovalni sodnik, če smatra izvedbo obdolžen¬ čevih predlogov za nezakonito ali nesmotreno, zahtevati rešitev tega vprašanja po senatu trojice okrožnega sodišča. Zaradi smotrene izvedbe sodnih preiskovalnih dejanj je za- konodajec avtoriteto preiskovalnega sodnika ojačil; dal mu je pravico, da kaznuje vsakogar — izvzemši državnega toži tel ja —, ki se med izvrševanjem preiskovalnega poslovanja tudi še po predhodnem opominu nevljudno vede ali moti red, z disciplinsko kaznijo do 1000 dinarjev ali z zaporom do desetih dni. (O do¬ pustnosti discipliniranja obdolženca prim. § 38., V.) Vendar mora preiskovalni sodnik vsako naredbo disciplinske kazni predložiti v odobritev senatu trojice' okrožnega sodišča, ki jo sme tudi omiliti ali razveljaviti. III. Preiskovalni sodnik konča preiskavo, kadar je pre¬ pričan, da je zadeva zrela v tem pogledu, da se da: ali preiskava ustaviti ali pa obdolženec obtožiti. Čas, v katerem se mora pre¬ iskava izvršiti, ni določen. Iz malo srečnega besedila v § 359., odst.2., št. 1., k.p., ki pravi: «če je bila preiskava ustavljena..., ker je bila dobava kakšnega dokaza združena z velikimi tež- kočami», se ne sme sklepati, da ima preiskovalni sodnik pravico, čakati «ad calendas graecas», odnosno odrediti samo začasno ali pogojno ustavitev. To bi bilo ne samo nedopustno zavlače¬ vanje, ampak bi kršilo tudi osnovna načela k. p. (gl. § 69., IV.). 15 * 227 Vsekakor mora biti postopek brz, a najbolj brz, če se tiče pre¬ iskava obdolženca v preiskovalnem zaporu. Predsednik okrož¬ nega sodišča mora sam ali po odrejenem sodniku vršiti nadzor nad zaprtimi osebami (§ 128. k. p.), preiskovalni sodnik pa mu mora vsakih deset dni predložiti seznamek zaprtih oseb. Ako zapazi predsednik kakšno zavlačevanje, mora izdati potrebna navodila, da se to ne ponavlja (§ 60. ur. posl. r. kaz. sod.). Po končani preiskavi vroči preiskovalni sodnik spise, če gre za oticialno pregonljiv delikt, državnemu tožitelju, če gre za zasebno pregonljiv delikt, pa samo obvesti zasebnega tožitelja o zaključku preiskave. Isto stori preiskovalni sodnik, če gre za pregon od strani zasebnega udeleženca kot (subsidiarnega) toži¬ telja!. Konec preiskave v smislu § 109. k. p. je le enostransko deklarativnega pomena. Vsak tožitelj ima pravico, da predlaga dopolnitev preiskave, če se mu zdi, da stvar vendar še ni zrela za odločitev v tem pogledu, ali naj se postopek ustavi ali pa ob¬ dolženec obtoži (§ 109. k. p.). Če predlaga tožitelj dopolnitev, pa preiskovalni sodnik tega predloga ne usvoji, zahteva o tem rešitev sodišča, ki odloči po svojem preudarku, ali se ta predlog zavrne ali odobri. Če se odobri, mora preiskovalni sodnik pre¬ iskavo po vsebini predloga dopolniti, če se ne odobri, velja sedaj preiskava za zaključeno. Državni tožitelj mora po prejemu spisov z zaključeno (kon¬ čano) preiskavo v osmih dneh: ali 1.) podati izjavo, dani osnove za nadaljnji pregon, ali 2.) vložiti obtož¬ nico) Zasebni tožitelj, odnosno zasebni udeleženec kot (sub¬ sidiarni) tožitelj pa dobi hkratu z obvestilom o končani preiskavi poziv, naj vloži v štirinajstih dneh obtožnico, ker bi se sicer smatralo', če tega v označenem roku ne bi storil, da je od pre¬ gona odstopil, in bi se preiskava zbog tega ustavila. V primeru, da bi državni ali zasebni tožitelj vložil v označenem roku pred¬ log za dopolnitev preiskave, pa bi bil ta predlog zavrnjen, kakor smo spredaj izvajali, teče osemdnevni, odnosno štirinajstdnevni rok iznova izza dne, ko se je rešitev sodišča predlagatelju-toži- telju priobčila (§ 109. k. p.). Če se preiskava ustavi, sme tožitelj vložiti pritožbo na apela- cijsko sodišče (§§ 108., odst. zadnji, in 331. k. p.). Ustavitev preiskave pomeni dokončno (definitivno) ustavitev kazenskega postopka v tej stvari. Zapor 228 se takoj neha (§ 129. k. p.). Nanovo se da oživeti preiskava le z dovolitvijo obnove po predpisih § 361. k. p. (glej § 70.). Nikakor pa se ne da oživeti preiskava, ako je bila ustav¬ ljena, ker je bil pregon z aktom kraljeve milosti razveljavljen (abolicija, § 276. k. p.). Pripombe: 1.) Do ustavitve preiskave pride tudi v primeru, ako je pokazal dokazni postopek brezdvojbeno, da je obdolženec ne- vračunljiv. Po § 53. k. z. pa mora sodišče, če zahtevajo to koristi javne varnosti, izdati očuvalno odredbo, s katero se upoti storilec kaznivega dejanja, ki ni vračunljiv, v zavod za zdravljenje ali za čuvanje. Daši je preiskovalni sodnik — zlasti če je državni tožitelj to po § 98. k. p. že vnaprej predlagal — vse to že po službeni dolž¬ nosti ugotovil, se mora po določbi § 110. k. p. odrediti kontra- J diktorna ustna razprava (ne «glavna»!) zaradi vprašanja o dopustnosti očuvalne odredbe. Na to razpravo pozove okrožno sodišče (senat trojice) obdolženca, njegovega branitelja in zakoni¬ tega zastopnika, če pa tega ni, njegovega zakonskega druga in roditelja. Vsi ti in pa državni tožitelj se zaslišijo, nato pa se izda očuvalna odredba, bilo oddaja v zavod za zdravljenje ali za čuvanje, bilo zaščitni nadzor. Zoper to rešitev imajo vsi na ustno razpravoi pozvani pravico pritožbe na apelacijsko sodišče (§ 110. k. p.). Ni zakonitega predpisa, da bi se smel po ustavitvi preiskave zbog ne- vračunljivosti preiskovalni zapor podaljšati do ustne razprave. (V § 13. uredbe o izvrševanju očuvalnih odredb se govori o preiskoval¬ nem zaporu, v katerem se nahaja obdolženec, ki se mu izda očuvalna odredba; ali ta določba se nanaša samo na glavno razpravo, ki konča z rešitvijo o očuvalni odredbi namesto s sodbo: § 280. k. p.). Da se temu odpomore, je novel. § 110. k. p. (glej člen 2., št. 4., novel, kaz. zak.) odredil, naj sodišče obdolženca, ki je občenevarna oseba, začasno nastani v zavodu za čuvanje in zdravljenje, dotlej ga pa zadrži v kakšnem svojem primernem prostoru. Isti novel. § 110. k. p. pa je raztegnil to možnost zavarovanja tudi na primere, za katere še ni bilo preiskave, ampak so se vršile samo' poizvedbe. 2. ) Ne gre za ustavitev preiskave, ampak za začasno usta¬ vitev (bolje prekin) kazenskega postopka, ako obdolženec po uvedbi preiskave pobegne (§ 463. k. p.). Pred tako začasno ustavitvijo morajo ipak biti vsa potrebna in možna poizvedovalna dejanja izvršena. 3. ) V tiskovnih- stvareh mora preiskovalni sodnik preiskavo pre¬ kiniti, ako dozna, da se v kaznivem dejanju, katero je navedeno kot predmet klevete, že vodi sodni kazenski postopek. Ako pa je pre¬ iskava o tiskovnem deliktu že končana, prekine sojenje dotlej, da postane sodna odločba gledei predmeta klevete (t. j. očitanega kaz¬ nivega dejanja) pravnomočna (člen 77. tisk. zak.). 229 § 49. Obtožbeni postopek. I. Tožitelj, ki vidi, da je osumljenec na podlagi spisov z izvršenimi poizvedbami, odnosno obdolženec na podlagi spisov o izvedeni preiskavi tako zelo sumljiv kazenskega dejanja, za¬ radi katerega se preganja, da se more pričakovati obsodba, sestavi in vloži obtožnico. Ni da bi moral biti tožitelj že na či¬ stem, da mora priti do obsodbe. Dolžnost, ozirati se na vse tisto, kar govori za obdolženca, ne gre niti pri državnem tožitelju tako daleč, da bi prevzel sam vso odgovornost za končno usodo konkretne kaznovalne pravice države. Pri zasebnem tožitelju pa sploh ni dolžnosti, upoštevati razbremenilne momente. Pri obeh je zakonodaj ec predvidel, da se obdolženec ubrani obtožbe s svojim ugovorom zoper obtožnico', o čemer bomo govorili še pozneje. Obtožba ima pismeno obliko, če je v pripravljalnem postopku pred okrožnim sodiščem vložena. Samo za razširitve in modifikacije obtožbe na sami glavni razpravi ali za obtožbo zaradi dejanja, storjenega v teku glavne razprave, zadostuje ustna izjava, ki pa se seveda vnese v sodni zapisnik. (Pred sreskim sodiščem ni obtožbe, ampak obdolžencu se s pismenim vabilom na ustno razpravo priobči kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, z bistvenimi činjenicami vred: § 383. k. p.). Pismeno formulirana obtožba se imenuje obtožnica. Tožitelj jo vloži pri preiskovalnem sodniku, če se je vršila preiskava, a pri predsedniku senata trojice okrožnega sodi¬ šča, če preiskave ni bilo, ampak se je sestavila obtožnica kar na podlagi ovadbe ali na podlagi poizvedb (gl. § 372. k. p.). Tudi tista obtožnica, ki vsebuje obtožbo zaradi kaznivega deja¬ nja, spadajočega pred senat petorice, se vlaga pri predsedniku senata trojice. Takisto se vlagajo obtožnice pri označenem pred¬ sedniku, če so bile poizvedbe izvršene od konca do kraja pri sreskem sodišču (§ 203. k. p.). Pri sreskih sodiščih se obtožnica nikdar ne vlaga. Obtožnica, ki je bila vložena pri predsedniku senata na podlagi ovadbe ali poizvedb, se imenuje neposrednja ob¬ tožnica. Tudi zakonodajec se poslužuje tega termina v §§ 2., 96. in 372. k. p. 230 II. Obtožnica ima predpisano obliko. Ona mora obsezati (§ 202. k. p.): 1. ) obdolženčeva generalia (gl. § 44., II.) z dodatkom, ali je obdolženec v priporu, preiskovalnem zaporu ali prostosti; 2. ) kaznivo dejanje po zakonitih znakih, čas, kraj, način iz¬ vršitve, predmet, na katerem, in orodje, s katerim se je dejanje izvršilo, posledice dejanja, vse to v toliki meri, da je kaznivo dejanje individualizirano; 3. ) zakoniti naziv kaznivega dejanja z navedbo mesta kazen¬ skega zakona, ki naj se uporabi po tožiteljevem predlogu, in podatkov, potrebnih za rešitev vprašanja o stvarni pristojnosti; 4. ) ime sodišča, ki naj obavi glavno razpravo; neobhodno po¬ trebno je, da obtožnica navede tudi vrsto senata (trojica ali pete¬ rica sodnikov), odnosno sodnika poedinca, ki naj obavi glavno razpravo (prim. §§ 75. in 207. k. p.); 5. ) seznamek izvedencev, prič, drugih dokazil, ki jih hoče tožitelj na glavni razpravi uporabiti; 6. ) predlog o odreditvi preiskovalnega zapora, če se naj od¬ redi na podstavi obtožnice, ali pa morebitni predlog o izpustitvi obdolženca ali osumljenca v prostost; 7. ) dodatek s kratko, a popolno obrazložitvijo stvarnega stanja in dokazov contra in pro. K temu naj pripomnimo : Št. 1.) do 6.) tvorijo tako zvani tenor obtožnice, št. 7.) pa njeno utemeljitev. Ni izključeno, ampak po načelih smotrenosti povsem dopustno, da se stavijo pod ob¬ tožbo v isti obtožnici tudi taka kazniva dejanja, za katera samo po sebi pozvano sodišče ne bi bilo stvarno pristojno, pač pa je po načelih o subjektivni koneksiteti postalo pristojno (gl. § 17.). Individualiziranje kaznivega dejanja se semtertja ne da točno izvesti (n. pr. glede kraja pri tatvini, če okradenec sam ne ve, kje mu je bila listnica izmaknjena in pod.); treba je paziti, da se vnesejo vsaj vsi znani momenti, ki ustvarjajo podlago za even¬ tualno excepiio rei tudicatae. Alternativne obtožbe raznih oseb naš k. p. ne pozna (n. pr. če se dve zapriseženi izpovedbi prič križata, pa bi se obtožila priča A ali priča B zaradi krive pri¬ sege, češ, sodišče naj samo odloči, kdo je kaznivi storilec). Takisto je nedopustno, alternativno razna dejanja ene osebe staviti pod obtožbo (n. pr.: A je po krivem kot priča izpovedal ali dne 21. maja 1930. ali dne 1. junija 1930.). Pač pa ni da bi kvalifikacija za eno in isto točno navedeno dejanje ne smela biti 231 alternativno navedena, ako ostane za vsak alternativno navedeni primer ista stvarna pristojnost. Stavi se pod obtožbo kaznivo dejanje obdolženčevo, ne pa kvalifika¬ cija; poslednja je le pripomoček za ugotavljanje stvarne pri¬ stojnosti. Obrazložitev dejanskega stanja naj se navede ločeno od seznamka dokazil. Obtožnica se mora vložiti v tolikih izvodili (prepisih), da dobi vsak obdolženec, ki je v isti obtožnici na¬ veden, po enega in da ostane eden v spisih (§ 202., odst. zadnji, k. p.). III. Ko dobi preiskovalni sodnik, odnosno predsednik senata trojice obtožnico v roke, odredi takoj, česar je treba glede zgo¬ raj pod II., št. 6.), navedenih predlogov storiti. Če se pridruži predlogu tožitelja, ga takoj izvrši, I. j. izpusti obdolženca ali osumljenca v prostost, odnosno odredi, da se privede v preisko¬ valni zapor. Če ne usvoji tožiteljevega predloga, zahteva takoj odločbo senata trojice okrožnega sodišča ter izvrši le-to. Če ni nobenega predloga po označenem smislu (II., št. 6.)], pa niti pre¬ iskovalni sodnik niti predsednik senata ne smeta ničesar drugega ukreniti, nego priobčiti obdolžencu obtožnico (§ 203. k. p.). Preiskovalni sodnik pa se mora ozirati, če je obtožnica vložena na predlog ali od zasebnega tožitelja, na določbo § 88. k. z., po kateri se mora začeti postopek zoper vse udeležence tudi ta¬ krat, kadar je bil podan predlog ali je bila po¬ dana tožba le zoper enega izmed njih (gl. § 25., III.). Vendar bo upotil nadaljnje korake zgolj zoper tiste udeležence, za katere izhaja to dejstvo iz vsebine obtožnice, za druge pa ne. (Določba § 88. k. z. pa ni uporabljiva pri tiskovnih deliktih, ker je člen 33. tisk. zak. po noveliranem tekstu samo vzpostavil materialnopravno odgovornost za udeležence po tedajšnjem za¬ konitem stanju, a novi kazenski zakon je pustil materialnopravne določbe tiskovnega zakona v veljavi. [Enako Politeo v «Mje- sečniku», 1.1930., str.516. nasl.]) Priobčitev obtožnice se izvrši različno glede na to: a) ali je obdolženec zaprt, b) ali naj se šele sedaj zapre, c) ali je v prostosti. K a). Obdolžencu (osumljencu), ki je v zaporu, se vroči ob¬ tožnica najdlje v 24 urah po nje prejemu, če je obdolženec pri istem okrožnem sodišču zaprt; če pa je še pri sreskem sodišču zaprt, se mora vsaj v isti dobi obtožnica sreskemu sodišču od- 232 poslati ali na najkrajši način obdolženca k preiskovalnemu sodišču privesti. V vsakem primeru mora dobiti obdolženec pouk, da sme sam v treh dneh, odkar je prejel obtožnico, vložiti ugovor zoper .obtožnico a 1 i pa pritožbo zoper preiskovalni zapor, ozi¬ roma da sme v istem roku oglasiti ugovor in obenem zahtevati, naj se prepis obtožnice vroči njegovemu branitelju zaradi ob¬ razložitve ugovora v o s m i h dneh. Če obdolženec še nima bra¬ nitelja, mora biti poučen o pravici, da ga zahteva ali sam najame [gl. § 30., II., A., št. 2.)]. K b). Če se odredi preiskovalni zapor šele na podstavi pred¬ loga v obtožnici, se vroči obtožnica obdolžencu v trenutku, ko se zapre, skupno z rešitvijo o odreditvi preiskovalnega zapora ali pa najdlje v 2 4 urah. Odtlej veljajo glede pouka isti predpisi kakor k a). K c). Obdolžencu, ki je v prostosti, se vroči obtožnica čim- prej, a pridoda se mu pouk, da sme vložiti ugovor skupno z obrazložitvijo v osmih dneh od dne, ko je prejel obtožnico. Vročitev obtožnice obdolžencu ima za učinek nastop litispendence, kar pomen ja na eni strani, da uveljavlja toži tel j svojo procesualno pravico, zahtevati, naj sodišče od¬ loči na podlagi glavne razprave o predlogih obtožnice, na drugi strani, da je obdolženec primoran priti na glavno raz¬ pravo, da se zagovarja glede obtoženega dejanja. Za primer, da storilec kaznivega dejanja do vročitve obtožnice še ni' bil zaslišan, ima ustvaritev litispendence tudi še ta pomen, da na¬ stane z vročitvijo prekin zastaranja. IV. S tem pa postavitev pod obtožbo še ni završena. Za to je treba, da dobi obtožnica formalnopravno moč. Kakor že izvajano, ima vsak obdolženec pravico, da se upre obtožnici z ugovorom. Takšen ugovor ni pravno sredstvo v tem smislu, da bi šlo za pobijanje neke sodne odločbe, ampak gre za ovržbo enostranskega čina nasprotne stranke v tej kazenski pravdi. Po Hye-Glunekovem kazenskopravdnem redu iz leta 1853. je odločalo sodišče z nekakšnim «interlocutum» (vmesni izrek), ali naj se glavno postopanje («mise en accuse») otvori ali obdolženec oprosti pregona ali pa postopek za¬ časno ustavi. Po našem k. p. presoja upravičenost in pravilnost obtožbe stranka, ne sodišče prve stopnje; obdolženec je po¬ zvan, da jo izvrši, a v primeru, da hoče ovreči obtožbo, ne gre njegova pritožba (= ugovor) na sodišče, ki je poklicano, da 233 obavi glavno razpravo, ampak na sodišče druge stopnje, na apelacijsko sodišče. Da k. p. sam ne smatra obdolženčevega ugo¬ vora zoper obtožnico za redno pravno sredstvo ( Rechtsmittel), ampak za pravno pomagalo (Rechtsbehelf) svoje vrste, sledi: a) Iz dikcije §§ 208. in 210. k. p.; tukaj ni namreč izreka o upravičenosti ugovora, ampak le o upravičenosti obtožbe, b) Po § 207. k. p. postane apelacijsko sodišče sodišče prve instance, ko se proglasi za nepristojno sodišče, c) Obtožba je formalno¬ pravna trditev ene stranke (tožitelja), da so vsi pogoji za glavno razpravo pred pozvanim sodiščem podani; ugovor nasprotne stranke zanikuje te pogoje. Ako ima ugovor uspeh, je pravde konec. V drugih primerih pa je vmesni spor med strankama odpravljen, obtožba postane formalno, ne materialno pravno¬ močna, t. j. njena vsebina ne ustvarja neizpodbojnega izreka, nasprotno: ona je in ostane le strankina trditev, ki se tudi še pozneje lahko prenaredi, popravi ali dopolni, seveda pod po¬ goji, ki jih odreja k. p. Vse to pa kaže, da je ugovor le pravno pomagalo, č) Obtožnice ne more izpodbijati nobena druga oseba nego samo obdolženec; tu ne veljajo določbe za pravna sred¬ stva po § 324. k. p., ker ne gre za pravno sredstvo zoper sodno odločbo. Ni torej dopustno, da bi vložili ugovor zoper obtožnico obdolženca zakonski drug, sorodniki itd. (gl. § 324., odst. 4., k. p.). Obdolženec pa ima pravico ugovora, tudi če se tiče samo takšnega kaznivega dejanja, za katero bi bilo pristojno sresko sodišče, da ne bi obstajala zveznost. Obdolženec se more odreči ugovoru in nihče nima pravice, vložiti ugovora zoper njegovo voljo (drugače § 324., odst. 2. in 3., k.p.): Odreka je definitivna, nepreklicna (§ 205. k.p.). Ni upoštevna odreka, ki bi bila dana, preden je obtožnica obdol¬ žencu priobčena. Po izteku roka za priglasitev ali vložitev ob¬ tožnice podani ugovor zavrne preiskovalni sodnik, odnosno predsednik senata trojice sam; zoper to zavrnitev se more ob¬ dolženec pritožiti na senat trojice okrožnega sodišča v treh dneh (za to pritožbo pa veljajo občne odredbe § 324. k. p.). Potrdilna rešitev senata trojice je pravnomočna. Obdolženec se more — namesto da bi vložil ugovor — pri¬ tožiti saimo zoper preiskovalni zapor, ki je bil odrejen na pod¬ stavi predloga v obtožnici. Za ta primer veljajo predpisi, ki so ustanovljeni za ugovor, to se pravi: pritožba se obravnava, kakor bi bil vložen ugovor (§ 205., odst. 4., k. p.). 234 V. Če je bil ugovor (ali pravkar omenjena pritožba, ki se ex lege smatra za ugovor) v odrejenem roku vložen, ga pošlje preiskovalni sodnik (predsednik) s spisi vred apelacijskemu sodišču. Ako bi bilo okrožno sodišče pomotoma smatralo, da je ugovor pravočasno vložen, ali ako bi sploh prezrlo, pravo¬ časnost vložitve preizkusiti, mora apelacijsko sodišče, ki pride do spoznanja, da je ugovor zakasnjen, ugovor zavrniti in spise brez nadaljnje rešitve okrožnemu sodišču poslati (§ 209. k. p.). Vendar ni ugovor zakasnjen, če je bil pravočasno zgla- šen, a obrazložba ni v danem roku dospela. V takih primerih se je treba ozirati pač samo na zglasitev; nikjer namreč ni pred¬ pisano, kakšno vsebino naj ima ugovor ali obrazložba ugovora. Obrazložitev ni bistven del ugovora. O pravočasno vloženem ugovoru odda višji državni tožitelj svoje mnenje tudi tedaj, kadar je prišla obtožnica od zasebnega tožitelja ali zasebnega udeleženca kot (subsidiarnega) tožitelja. Ko dospe mnenje, odredi predsednik apelacijskega sodišča poročevalca (§ 104. ur. posl. r. kaz. sod.), ki o stvari poroča v seji (vedno trije sodniki, zapisnikar; višji državni tožitelj se more seje udeležiti [prim. § 105. ur. posl. r. kaz. sod.], vendar ne sme prisostvovati glasovanju [§ 43. k. p.]). Odločba apelacijskega sodišča je lahko četvere vrste, vendar ne sme v nobenem primeru prejudicirati odločbi pristojnega sodišča na glavni raz¬ pravi (§ 210. k. p.). 1.) Če opazi apelacijsko sodišče, da so v obtožnici formalni pogreški zoper predpise o njeni vsebini ali zoper predpise pri¬ pravljalnega postopka, odnosno da stanje stvari ni dovolj jasno, da bi se mogla izdati meritorna rešitev [gl. št. 3.) in 4.) zdolaj], potem vrne obtožnico tistemu sodišču, ki je ugovor predložilo. Zlasti mora veljati za formalen nedostatek, če je bila vložena neposrednja obtožnica, dočim predpisuje k. p. za pod obtožbo stoječi delikt obligatorno preiskavo; ali: če je vložila ugovor oseba, ki ni upravičena za vložitev, in pod. Po vrnitvi prvemu sodišču se obvesti tožitelj o odločbi apelacij¬ skega sodišča, a" tožitelj (vsaktere vrste) mora v tr eh dneh (tega roka v a. k. pr. r. ni bilo) od dne priobčitve staviti svoje predloge pri preiskovalnem sodniku (ne: pri predsedniku so¬ dišča, ker litispendenca že obstoji) glede uvedbe preiskave ali dopolnitve preiskave ali pa mora izročiti v istem roku novo, 235 popravljeno obtožnico. Uvedba preiskave v postopku pred sod¬ nikom poedincem okrožnega sodišča pa je dopustna samo pod pogoji § 372., odst. L, k. p., «ako se odredi obenem preiskovalni zapor». Ker pa taka odredba ni mogoča, če gre za privatno pregonljiv delikt, znači to, da se v teh primerih ne da postopek nadaljevati, ampak da je treba nove obtožnice. Če je bil podan predlog na dopolnitev preiskave, se vrši isti postopek kakor ob zaključku preiskave po § 109., odst. 3., k. p.; seveda se mora nanovo vložena obtožnica znova priobčiti ob¬ dolžencu, ki se sme odreči ugovoru ali vloži ugovor nanovo glede na novo vsebino obtožnice (§ 206. k. p.). 2. ) Apelacijsko sodišče mora, kakor vsako sodišče, preiz¬ kusiti stvarno in krajevno kompetenco. Če smatra, da je za kaz¬ nivo dejanje, ki je predmet obtožnice, pristojno drugo sodišče v njegovem območju, n. pr. da je kaznivo dejanje kvalificirati za prestopek, o katerem odloča sresko sodišče v svojem pod¬ ročju, odredi, naj se odkaže stvar v nadaljnji postopek pri tem sreskem sodišču, ki se pristojnosti ne sme braniti (§ 378., odst. 2., k. p.). Če smatra apelacijsko sodišče, da je sicer pri¬ stojno iste vrste sodišče (stvarna pristojnost), toda v drugem kraju, odkaže stvar v nadaljnji postopek krajevno pristoj¬ nemu sodišču iste stopnje, toda seveda le tedaj, kadar gre za primere pod št. 1.) in kadar je obtožba sploh dopustna [gl. št. 3.) zdolaj]. Enako odkaže apelacijsko sodišče stvar sicer istemu sodišču, ampak sodniku poedincu, če smatra, da ne spada pred senat, ampak pred sodnika poedinca. Isto velja, če smatra, da v obtožnici pozvani senat petorice stvarno ni pristojen, pač pa senat trojice. Če apelacijsko sodišče spozna, da je kra¬ jevno pristojno drugo sodišče, ki se nahaja v območju nekega drugega apelacijskega sodišča — ali pa državno sodišče za za¬ ščito države — se proglasi samo za nepristojno in pošlje spise v rešitev pristojnemu apelacijskemu sodišču (§ 207. k. p.), odnosno državnemu tožitelju pri navedenem državnem sodišču. Za primer, da ono apelacijsko sodišče ne sprejme pri¬ stojnosti, gre za negativni kompetenčni konflikt, ki se rešuje po načelih, o katerih smo govorili v § 20. 3. ) Apelacijsko sodišče odloči, da obtožba (ne: obtožnica) ni dopustna in da se zbog tega kazenski postopek ustavi (§ 208. k. p.) v nastopnih taksativno navedenih primerih: 236 a) Apelacijsko sodišče smatra, da dejanje, ki ga je obdol¬ ženec obtožen, sploh ni takšno kaznivo dejanje, za katero so pristojna redna sodišča; n. pr. če spozna, da spada kaznivo dejanje v kompetenco občnih upravnih, oblastev prve stopnje ali pred disciplinsko sodišče ali pred vojaško sodišče ali pred državno sodišče za zaščito države in pod. Tu ne gre za primere nepristojnosti rednega sodišča, ki je pozvano v obtož¬ nici, da obavi glavno razpravo, o kateri govorimo spredaj pod št. 2.). Tam [št. 2.)] je predmet presoje in odločbe a priori priznan kot kaznivo dejanje, ki spada pred redna sodišča, toda apelacijsko sodišče meni, da po danem, v nobenem oziru ne- izpodbojnem pravnem položaju baš isti dejanski stan ne tvori delikta pozvane pristojnosti enega rednega sodišča, ampak pri¬ stojnost drugega rednega sodišča. T u [št. 3.)] pa gre za direktno izpodbijano ali po službeni dolžnosti preizkušeno kvaliteto ob¬ toženega dejanja v tem pogledu, da ni niti v kazenskem za¬ koniku niti v posebnih zakonih, ki odrejajo sodno pregonljive delikte, navedeno, torej izven okvira sodno pregonljivih deliktov. Pri presoji v tem pogledu mora apelacijsko sodišče presojati dejanski stan, kakor ga zatrjuje obtožnica. Seveda če bi obtožnica zatrjevala v nasprotju s spisi sestavino dejanskega stanu, ki šele provzroča, da je dejanje po kazenskem zakoniku kaznivo, potem pride prej zdolenja točka č) v poštev iri šele po tisti ugotovitvi bi smelo apelacijsko sodišče spoznati, da pot ka¬ zenske pravde pred sodiščem ni dopustna. Ako pa so dokazi za zatrjevano okolnost, ki provzroča, da je dejanje po kazenskem zakonu kaznivo, navedeni, je ocena dokazov seveda pozitivna ali negativna. To oceno pa mora apelacijsko sodišče prepustiti glavni razpravi in ne sme izreči, da obtožba ni dopustna. Sicer bi prejudiciralo odločbi za oceno dokazov po načelu neposred¬ nosti,. ustnosti in javnosti pristojnega sodišča na glavni raz¬ pravi (§ 210. k. p.). b) Apelacijsko sodišče spozna, da so v okviru obtožnice same ali pa v spisih, ki so podlaga obtožnice, podane okolnosti, ki izključujejo krivdo (n. pr. silobran, nevračunljivost, bistvena zmota o nedopustnosti kaznivega dejanja, nedostajanje proti¬ pravnosti in pod.) ali izključujejo kaznivost (n. pr. stanje skrajne sile, objektivno zastaranje in pod.) ali ukinjajo kaz¬ nivost (res iudicata, dejanje spada pod določbe § 69. k. z. in pod.). Tudi tu mora slediti kakor v primerih, navedenih spredaj pod a), 237 ugotovitev o obstajanju označenih okolnosti neposredno iz spisov, tožitelj pa jih je n. pr. prezrl. Če je ugotovitev teh okolnosti odvisna šele odi dokazov, ki se lahko pozitivno ali negativno ocenijo, mora apelacijsko sodišče prepustiti odločitev o oceni dokazov, kakor spredaj pod a), glavni razpravi pred pozvanim sodiščem. c) Apelacijsko sodišče se prepriča, da tožitelj sicer formalno lahko nastopa kot upravičeni tožitelj, toda on materialno ni pri¬ zadet, ali rok za vložitev tožbe je pretekel (subjektivno zasta¬ ranje: § 86. k. z.) ali isti tožitelj je odstopil od pregona so¬ udeležencev obdolženca (§ 89. k. z.), tako da materialno ni upravičen do pregona. Isti položaj je, če apelacijsko sodišče spozna, da ni za vložitev potrebnega predloga ali odobrenja od strani upravičene osebe ali upravičenega oblastva. Kdo je upra¬ vičen staviti predlog za kaznovanje delikta, ki se preganja po služ¬ beni dolžnosti ali po zasebni tožbi, odnosno kdo je upravičen dati odobrenje, vse to se ravna po določbah kazenskega zakonika (splošni in posebni del). Odobrenje mora biti izkazano vsaj ob¬ enem z vložitvijo obtožnice (§ 2. k. p.). Slednjič so še mogoče druge okolnosti, ki izključujejo pregon, n. pr. ker v izročit¬ venem aktu pod obtožbo stavljeni delikt ni naveden ali ker obstoji eksteritorialiteta. V vseh teh primerih velja zopet, da se morajo te okolnosti dati ugotoviti iz spisov samih nepo¬ sredno; če je ugotovitev odvisna od ocene dokazov, naj gre stvar na glavno razpravo pred pozvanim sodiščem. č) Apelacijsko sodišče pride pri preizkusu obtožnice, zlasti njenih navedb glede § 202., odst. L, št. 5., in odst. 2., k. p. morda do zaključka, da ni dovolj dokazov, po katerih bi bil obtoženec sumen dejanja, ki ga je obtožen. Zakonodajec ni določil, ali se nanaša št. 4. v § 208. k. p. na kvantitativno ali na kvalitativno mero ali na oboje. Čeprav govori v množini o dokazih, vendar ni izključeno, da je lahko en sam dokaz zadosten. Če ne govori o psiholoških dokazih, s tem ni rečeno, da bi jih smelo apelacijsko sodišče vendarle upoštevati in na njih vrednost presojati. Dvojno je gotovo: Zakonodajec hoče prvič, naj se preizkusi samo sumljivost obdolženca v konkretnem primeru (a ne stopinja večje ali manjše sumljivosti), to pa samo v okviru navedb ob¬ tožnice (§ 202., odst. 1., št. 5., in odst. 2., k. p.); drugič, naj se upoštevajo vsa osnovna načela, na katerih je k. p. zgrajen. Iz tega sledi, da mora apelacijsko sodišče najprej presojati, ali so 238 navedeni sploh dokazi, ki so lehko podlaga za sum- ljivost obdolženca, in ali so to taki dokazi, ki se dado iz vi¬ dika logike oceniti, ali so sklepčni za sumljivost ali ne. Samo v poslednjem primeru sme apelacijsko sodišče delati sklepe in ugotavljati dovoljnost, odnosno nedovoljnost dokazov; ako gre za psihološko oceno sploh navedenih dokazov, pa ne, ker ni neposrednosti. Pomniti je treba, da se ugovor zoper obtožnico lehko na¬ naša samo na eno izmed več pod obtožbo stavljenih kaznivih dejanj. V tem primeru velja presoja po apelacijskem sodišču samo pod obtožbo stavljenemu kaznivemu dejanju; drugih de¬ liktov se ne dotakne, V obtožnici je lehko več obdolžencev hkratu obtoženih, a od tistih morebiti ne vlože ugovora vsi, ampak le eden ali nekateri, drugi pa ne. V takih primerih usta¬ navlja k. p. tako zvani beneficium cohaesionis, t. j. če je v isti stvari soobdolžena in obtožena oseba, ki ni vložila nikakršnega ugovora, a se nanaša razlog ugovora v isti meri tudi nanjo, gre odločba apelacijskega sodišča, da obtožba ni dopustna in da se kazenski postopek ustavi, tudi njej v prid. Apelacijsko sodišče mora po službeni dolžnosti postopati, kakor bi bila tudi ona ugovornik. 4.) Za primer, da ni nobenega razloga, postopati po §§ 206. do 208. k. p. (t. j. v smislu doslejšnjih naših izvajanj pod V., št. 1.) do 3.), izda apelacijsko sodišče rešitev: «Obtožba se dopusti« (§ 209. k. p.). Ko izda apelacijsko sodišče odločbo, da je obtožba dopustna, mora hkratu rešiti tudi druge predloge, ki so podani: a) v ob¬ tožnici sami, b) v ugovoru obdolženca. Najvažnejši so v tem pogledu predlogi glede vzdrževanja odrejenega zapora [k a)], odnosno glede izpustitve v prostost [k b )]. Važni so tudi pred¬ logi glede dokazov, ki se nahajajo v obtožnici ali v ugovoru ali v obeh. Pri reševanju teh dokaznih predlogov mora apela¬ cijsko sodišče paziti, da s svojo odločbo ne prejudicira odločbi pristojnega sodišča v glavni stvari. Razen tega pa je treba rešiti tudi morebitne predloge o združitvi ali izločitvi več kaznivih de¬ janj, ki so navedena v obtožnici. VI. Ko je apelacijsko sodišče rešilo ugovor v smislu izvajanj pod V., pošlje svojo rešitev s spisi nazaj sodišču, ki jih je pred¬ ložilo. S tem, da je izdalo rešitev v smislu izvajanj pod V., št. 3.), je kazenski postopek že ustavljen in mora sodišče, ki je spise 239 predložilo, samo še stranke o rešitvi obvestiti, zlasti pa ukreniti glede zaprtega obdolženca izpustitev na prostost. Ustavitev je dokončna in se ne da z rednim pravnim sredstvom izpodbijati. Pač pa je še dopusten zahtevek za obnovo kazenskega postopka, o čemer bomo govorili pozneje (gl. § 70.). Rešitev v smislu izvajanj pod V., št. 4.) (»ob¬ tožba se dopusti«), provzroči, da stopi postavitev pod obtožbo v veljavo prav tako, kakor bi se obdolženec od vsega početka izrečno odrekel pravici, prijaviti ugovor, ali bi opustil v odrejenem mu roku, vložiti ugovor (§ 211. k. p.). Posledice pravnomočnosti obtožnice so: a) da se do- tlejšnji obdolženec imenuje odslej dalje «obtoženec» (§ 6., odst. 4., k. p.); b) da se krajevna pristojnost v obtožnici pozvanega ali' od apelacijskega sodišča določenega sodišča ne more več izpodbijati [gl. § 20., II., št. 2.)]; c) da se mora takoj pripraviti vse, česar je treba za obavo glavne razprave. VII. Odločbe apelacijskega sodišča se ne dajo izpodbijati z rednim pravnim sredstvom pritožbe (§§ 328. do 331. k. p.) in so za okrožno sodišče obvezne. O možnosti obnovitve postopka zaradi zahtevka, da se obnovi ustavljeni postopek, smo že go¬ vorili. Dodati pa je treba, da zakonodajec predvideva tudi še primer, da bi se apelacijsko sodišče zmotilo pri preizkusu svoje lastne pristojnosti. Za ta v praksi skoraj nemogoči primer je predvideno, da se sme, če je apelacijsko sodišče smatralo svojo krajevno in stvarno pristojnost za podano in obtožbo dopustilo, ta pristojnost izpodbijati samo posredno, t. j. v reviziji zoper sodbo sodišča, ki obavi glavno razpravo na podlagi rešitve ape¬ lacijskega sodišča (§§ 211., 336., št. 1., k. p.). Pripombe: 1.) K. p. je odpravil popolnoma pravico apela- skega sodišča, ki jo je imelo po a. k. pr. r., da je smelo obdolženca samo brez ugovora staviti pod obtožbo in izdati «obtožbeni sklep«, ki je nadomeščal obtožnico; to je bilo mogoče v glavnem, če je državni pravdnik vložil pritožbo zoper sklep zbornega sodišča, ki je preiskavo ustavilo. 2.) V postopku po tiskovnem zakonu ni ugovora. Ko preiskovalni sodnik poizvedbe zaključi, izroči spise sodišču, t. j. tiskovnemu senatu (treh članov), ki sklene v seji, ali naj se osumljenec stavi pred sodišče ali ne. To je institut «mise en accuse», o katerem govorimo spredaj pod IV. Ta sklep, ki predodkazuje kazen¬ sko stvar sodišču, naj obavi razpravo («pretres»), pa se sme izpod¬ bijati s pritožbo od strani osumljenca. Enako je dopustna pritožba od strani tožitelja, če senat sklene, da se osumljenec ne obtoži. Prj- 240 tožba se mora vložiti v treh dneh pri prvem sodišču in gre na apelacijsko sodišče kot drugo in zadnjo instanco. Če pride do končne odločbe, da se osumljenec ne stavi pred sodišče, je ves kazenski pregon ustavljen. Če pa obvelja končno, da se osumljenec stavi pred sodišče, doibi tožitelj nalog, naj izdela obtožnico, ki jo mora pred¬ ložiti sodišču v t r e h dneh. Vsebina obtožnice v tiskovnem zakonu ni naravnost predpisana, ali spričo določbe člena 95. tisk. zak. veljajo za njo smiselno določbe § 202. k. p. V nadaljnjem postopku pa se ne uporabljajo predpisi k. p. o ugovoru, ker ta institut tiskovnemu za¬ konu ni poznan. Po vsem tem pride tudi v tiskovnem postopku do cezure med pripravljalnim postopkom in obavo glavne razprave, ampak na drug način: V tiskovnem postopku s pravnomočnostjo' sklepa o «mise en accuse», v netiskovnem postopku s pravnomoč¬ nostjo obtožnice. Po smislu člena 95. tisk. zak. pa nadomešča tak sklep o postavitvi pred sodišče funkcije pravnomočne obtožnice in velja zanj tudi predpis § 211. k. p. o dokončni ureditvi vprašanja o krajevni pristojnosti. 3. ) O možnosti in načinu obtožbe med glavno razpravo- brez vložitve pismene obtožnice (česar smo se dotaknili že spredaj pod L), bomo govorili na kratko pri razpravljanju o glavni razpravi. Da tam ne morejo veljati določbe o ugovoru, ker gre za obtožbo corarn senatu, leži na dlani (gl. § 51., IV.). 4. ) O možnosti in načinu, kako se izda sodba brez predhodnega obtožbenega postopka na javni razpravi (glede priziva) okrožnega sodišča, gl. § 66., VII., in fine. § 50. Priprava za glavno razpravo. I. Ko dobi predsednik senata okrožnega sodišča (trojice ali petorice članov), odnosno sodnik poedinec okrožnega sodišča (§ 212., odnosno § 372., k. p.), spise, mora vse pripraviti, da se čimprej obavi glavna razprava. a) Ce je obtoženec še v zaporu pri kakšnem drugem sodišču, a ne pri okrožnem, se odredi takoj njega premestitev v zapor lastnega sodišča. b) Določi se dan za glavno razpravo, praviloma v kraju okrožnega sodišča, izjemoma z dovolitvijo apelacijskega so¬ dišča, če je mogoča znatna olajšava dokaznega postopka, na drugem kraju v območju okrožnega sodišča (§ 213. k. p.). c) Na glavno razpravo se pozovejo : 1.) tožitelj (če je zasebni tožitelj, tudi njegov zastopnik); 2.) obtoženec in njegov branitelj, eventualno tudi zakoniti zastopnik obtoženca; če je obtoženka omožena in ona to zahteva, njen soprog; 3.) zasebni udeleženec is 241 in njegov zastopnik; 4.) «druge prizadete stranke» (v izvirniku: «druga zainteresovana lica»; n. pr. upravičenec, ki je stavil pred¬ log na kaznovanje pri predlagalnih deliktih, ali oškodovanec, ki se ni pridružil kazenskemu postopku, ker nima več škode, in pod.); 5.) priče in izvedenci, ki so v obtožnici, eventualno v rešitvi ugovora zastran dokazovalnega postopka navedeni; 6.) eventualno tolmač (§ 214. k. p.). Dan za glavno razpravo mora biti tako odrejen, poziv pa tako vročen, da ostane obtožencu med prvonavedenim dnem in dnem vročitve poziva rok vsaj osmih dni. Ta rok se more le z izrečnim obtoženčevim pristankom skrajšati. V pozivu se obtoženec opozori, katere posledice ga zadenejo, če ne pride na glavno razpravo (gl. § 215., odst. 1., k. p. pri senatih, § 372., odst. 2., k. p. pri sodniku poedincu). — Zasebnega in subsidiar¬ nega tožitelja je treba v pozivu opozoriti, da velja njun neopra¬ vičeni izostanek od glavne razprave za odstop od tožbe (pre¬ gona), zasebnega udeleženca pa, da se bo prečital na glavni razpravi, če od nje izostane, samo zapisnik o njegovi izjavi glede zasebnopravnih zahtevkov in da se bo smatral, da tudi ni voljan, prevzeti zastopanja obtožnice kakor subsidiarni tožitelj (§ 215., odst. 2., k. p.). Priče in izvedenci morajo imeti med dnem poziva in dnem glavne razprave praviloma po tri dni razdobja; za primere nujne potrebe pa to ne velja. c) Dobaviti se morajo za glavno razpravo tudi druge vrste dokazi, ki so predlagani v obtožnici ali rešitvi ugovora (n. pr. pribaviti se morajo corpora delicti). Takšni predmeti, ki se tičejo dokazovanja, se morajo prinesti na zasedanje pred začetkom razprave; za to poskrbi predsednik (§ 227., odst. 2., k. p.). Ce misli predsednik, da bo trajala glavna razprava dlje časa (več dni), odredi tudi, naj ji prisostvujeta — razen trojice, odnosno petorice — še en ali dva sodnika, ki vstopita v senat, če bi kakšen redni član senata omagal ali iz drugega vzroka ne mogel do konca glavne razprave vztrajati (§ 216., odst. 1., k. p.). II. V toku priprave na glavno razpravo pa pride lahko do izvestnih dogodkov, ki zahtevajo posebno poslovanje predsed¬ nika senata (odnosno sodnika poedinca). 1.) Če dospe poročilo (n. pr. po vročitvi pozivov), da je ta ali oni izmed važnih, a še ne zaslišanih prič ali izvedencev obolel ali da iz drugih nepremagljivih vzrokov ne bi mogel priti osebno na glavno razpravo, odredi predsednik, da ga poseben sodnik 242 (najbolje preiskovalni sodnik ali sreski sodnik) takoj zasliši, po potrebi tudi zapriseže, če mogoče ob prisostvovanju strank (§ 216., odst. 2., k. p.). 2. ) V korist načela iskanja materialne resnice je dopuščeno, da smejo stranke tudi še v času pred glavno razpravo, vendar najpozneje štiri dni pred razpravo, zahtevati dopolnitev do¬ kazov katerekoli vrste. To zahtevo morejo staviti pismeno ali ustno pri predsedniku (odnosno sodniku poedincu). Zahteva mora biti točno označena. O tej zahtevi odloča predsednik. a) Zavrne jo, če dokazi niso važni ali so očividno samo zbog tega stavljeni, da se kazenska stvar zavleče. O zavrnitvi ob¬ vesti stranko s poukom, da sme ponoviti svoj zahtevek na sami glavni razpravi, na kateri bo rešil senat vprašanje glede do¬ pustitve dokaza, ali pa lahko tudi sama neposredno privede priče ali izvedence ter stavi predlog za zaslišanje na sami glavni raz¬ pravi, da sklene senat sam, kaj se pripusti, b) Ugodi pa smo- treni zahtevi predsednik (odnosno sodnik poedinec) in odredi: a 1 i potrebne poizvedbe, čijih rezultate stavi strankam na vpo¬ gled, a 1 i ex post poziv prič in izvedencev na glavno razpravo. Nasprotna stranka se mora o enem ali drugem obvestiti. Če na¬ sprotna stranka protestira zoper takšno odredbo, ostane pred¬ sednik lehko vendarle pri že odrejenem zaslišanju oseb ali pa jih pozove na glavno razpravo. Ta predsednikova pravica samo¬ stojne presoje, kaj je smotreno, in ukrenitve po smotrenosti, česa je treba (§ 218., odst. 3., k. p.), se imenuje v teoriji predsedniška diskrecijska oblast (pouvoir discretionnaire ). 3. ) Če se je dejanski položaj po poizvedbah, o katerih govo¬ rimo pod št. 2.), izpremenil, sme tožitelj svojo obtožnico še pred glavno razpravo umekniti in jo nadomestiti z novo, sme pa tudi od obtožbe odstopiti (§ 219. k. p.). V prvem primeru se mora postopati s tako novo vloženo obtožnico prav tako kakor z vsako drugo (vročitev, ugovor, rešitev apelacijskega sodišča); zato se mora eventualno že odrejena glavna razprava odpove¬ dati. V drugem primeru se kazenski postopek ustavi in glavna razprava odpove, razen če je zasebni udeleženec podal izjavo, da nastopi kot subsidiarni tožitelj [rok: tri dni, gl. § 27., II., c)]. Če ne pride niti do nove obtožnice niti do ustavitve, ostanejo naknadne poizvedbe ali dokazi prepuščeni ocenitvi na glavni razpravi. 16 * 243 4.) Predsednik sme sam po službeni dolžnosti ali pa na za¬ htevo strank dan glavne razprave pred njenim pričetkom od- goditi, če so za to podani tehtni razlogi (n. pr. težko obolenje sodnikov, strank, važnih prič in pod.). Če gre za to, da je za¬ držan branitelj, se sme glavna razprava odgoditi samo v pri¬ meru, če se zbog kratkega časa ne bi mogel drug branitelj po¬ staviti (§ 220. k. p.). Načelno k. p. ni priznal v nobenem primeru [I. in II., št. 1.) do 4.)] nobenega pravnega sredstva zoper naredbe glede odreditve, priprave in odgoditve glavne razprave. Pač pa imajo stranke pravico, da vse svoje predloge, kolikor jim ni bilo ugodeno, na glavni razpravi ponove (§ 221. k. p.), da se tamkaj o njih de¬ finitivno odloči. Pripombi: 1.) Za postopek pred sodnikom poedincem pri okrožnem sodišču velja izjema, da sme obtoženec, ki mu je prihod na glavno razpravo nemogoč ali izredno otežkočen, zahtevati, da se glavna razprava izvrši v njegovi odsotnosti. Sodnik ga sme opro¬ stiti dolžnosti, priti osebno na glavno razpravo, če misli, da ugoto¬ vitev resnice ne bi bila s tem otežkočena (n. pr. če je obtoženec itak svoje dejanje skesano in po pravici priznal). 2.) V tiskovnem postopku veljajo po členu 95. tisk. zak. odredbe občnega kazenskega postopnika samo, kolikor ne nasprotujejo pred¬ pisom tiskovnega zakona (člen 10. uv. zak. kaz. zak.). Ker pa odreja člen 85. tisk. zak., da mora tiskovno sodišče potem, ko je prejelo 1 obtožnico, odrediti razpravo v petih dneh, če ni prič, odnosno v desetih dneh, če je kaj prič, ki jih je treba pozvati na razpravo, je uporaba predpisov o pripravi na glavno razpravo omejena, da se smejo vsa pripravljalna dejanja obaviti v roku petih, odnosno desetih dni. Inače pa se morajo vendarle smiselno izvršiti. 244 VIII. oddelek: Glavna razprava s sodbo. § 51. Splošna pravila za glavno razpravo. I. Glavna razprava naj poda kot zaokrožena celota podlago za odločitev o krivdi in kazni na prvi instanci v okviru obtož¬ nice: Vse iz pripravljalnega postopka, kar ni bilo sprejeto v ob¬ tožbo, pade izven mej glavne razprave, a kar je pod obtožbo, mora biti na kraju glavne razprave rešeno s sodbo, bilo ob¬ sodilno, bilo oprostilno. Samo: 1.) kadar ne pride glavna raz¬ prava do kraja, ker se mora odgoditi (§§ 236. do 241. k. p.), ali pa 2.) kadar pride sodišče do spoznanja, da je za stvar pri¬ stojen sodnik za mlajše maloletnike in je treba glavno razpravo prekiniti (§ 279. k. p.), — zaključek izvedene glavne razprave (prav za prav njenega «torza») ni sodba, ampak naredba o preložitvi ali ukinitvi. Vse, kar se je pred glavno razpravo vrši¬ lo, je imelo le pomen in namen, da pripravi odločitev na glavni razpravi s sodbo, vse, kar se p o glavni razpravi vrši, naj bo kontrola ali izvršitev sodbe prvega sodišča. Naravno, da polaga k. p. največjo važnost na predpise o glavni razpravi. Podaja jih kolikor toliko ločeno za glavno razpravo pred sena¬ tom okrožnega sodišča in pred sodnikom poedincem istega sodi¬ šča, posebej pa govori o razpravi pred sreskim sodiščem (ki se imenuje ustna [ne: glavna] razprava). Najobširneje se bavi k.p. z glavno razpravo pred senatom trojice, pri drugih razpravah pa se samo sklicuje na" te predpise in navaja le predrugačbe. Zato bomo tudi mi razpravljali najprej in poglavito O' glavni razpravi pred senatom trojice okrožnega sodišča. Glavna razprava pred senatom petorice okrožnega sodišča pa ne nudi nobenih drugih razlik od glavne razprave pred senatom trojice — razen števila 245 sodnikov. V tem pogledu pa je treba razlikovati rešitve ali naredbe, ki jih izda «sodišče» med glavno razpravo, in rešitve ali naredbe, ki jih izda «sodišče» pred glavno razpravo ali po njej. Samo v prvem primeru, ko gre za glavno raz¬ pravo zbog zločinstva, ki je kvalificirano po drug on a ve¬ denj določbi novel. § 75., odst. 2., št. 1., k. p. (člen 2., št. 3., novel. kaz. zak.), odloča kot sodišče v senatu petorice, v drugem primeru pa v senatu trojice; tako odloča v primeru § 225. ali 231. k. p. senat petorice, v primeru §§ 117., 119. in 220. k. p. pa senat trojice, dasi gre za isto kazensko zadevo, o kateri mora biti sodišče za glavno razpravo sestavljeno iz petorice sodnikov. Pa tudi za rešitve po glavni razpravi, ki je bila obavljena po senatu petorice, kakor n. pr. za naknadno rešitev o izterljivosti stroškov kazenskega postopka po § 321. k. p., je pristojen senat trojice okrožnega sodišča (novel. § 75., odst. 2., št. 1., k. p.; gl. tudi § 26. zak. o ured. red. sod.). II. O sestavi senata v splošnem smo že govorili na str. 74., v § 50., I., pa o dolžnosti predsednika, da v izvestnih primerih preskrbi poleg trojice (ali petorice) članov senata še enega ali dva sodnika kot rezervo za primer potrebe (§ 216. k. p.). Predsednik mora skrbeti za to, da ne sodeluje noben sodnik ali zapisnikar, ki je po zakonu izključen. Vsi člani senata (tudi rezervni) in zapisnikar morajo biti zdržema na razpravi (§ 227. k. p.), sicer bi bila zagrešena formalna prekršitev zakona (§ 336., št. 2., k. p.). Rezervni sodniki vstopijo v senat s pravico sojenja, ko pride do tega, da prvoklicani sodnik omaga, ali pa če se zve šele med razpravo, da sodišče ni pravilno sestavljeno. Če ni rezervnega sodnika, se mora razprava prekiniti in senat na¬ novo sestaviti, a glavna razprava od vsega početka ponoviti. Če bi sodnik zaspal, da bi očividno ne bil prisoten z duhom, bi to pomenjalo formalno kršitev zakona, ki bi se pa dala takoj odpraviti, če bi se zamujeni del glavne razprave ponovil. Iz¬ mena zapisnikarja v toku glavne razprave ni nedopustna, včasih je naravnost potrebna. Državni tožitelj se sme med glavno raz¬ pravo menjati, zasebni tožitelj, ki nima zastopnika, se ne sme svojevoljno odstraniti od razprave, razen če odstopi s tem od pregona. Če je na isti glavni razpravi hkratu več zasebnih toži- teljev, ki nimajo zastopnika, morajo biti vsi zdržema navzočni; odstop enega nima vpliva na pregon sotožiteljev, a izreče se samo ena sodba (gl. § 87. k. z.; člena 55. in 58. tisk. zak.). 246 Če spozna sodišče, ki vrši glavno razpravo pred senatom trojice sodnikov, da gre pri zločinstvu, ki je stavljeno pod ob¬ tožbo, za eventualno kvalifikacijo, pri kateri je treba senata petorice sodnikov [novel. § 75., odst. 2., št. 1., k. p.; gl. § 14., B., b), II.], se razprava prekine in sodni senat takoj pomnoži na pet sodnikov, pred katerimi se razprava iznova započne in obavi. Samo v tistih primerih, v katerih je obligatorna uvedba pre¬ iskave, a do glavne razprave še ni bila uvedena, se ne more postopati na pravkar označen skrajšani način, ampak razprava se neha in spisi predlože državnemu tožitelju, da stavi predloge preiskovalnemu sodniku. Kjer se pa sme glavna razprava; pred senatom petorice obaviti, se to tudi mora po načelu smotrenosti storiti in nanovo vstopajoči sodniki niso rezervni, ampak pravi člani senata (§ 278. k. p.). III. Glavno razpravo vodi predsednik; on odloča o pred¬ logih strank, kolikor ni to po zakonu stvar senata. Pod vod¬ stvom je treba razumevati predsednikovo formalno dolž¬ nost in pravico, zasliševati obtoženca, priče in izvedence, po¬ deljevati besedo, odrediti, če je treba, da pride tolmač, razpore¬ diti snov zasliševanja in dokazovanja. V materialnoprav¬ nem pogledu vsebuje predsednikovo vodstvo dolžnost, skrbeti za to, da se vsestranski — v okviru dokaznih predlogov, ki so navedeni v obtožnici ali v rešitvi o ugovoru, odnosno ki jih do¬ pusti naknadno senat, — stvar preišče in dožene res¬ nica, glede na smotrenost pa, da se odvrne vse, kar bi zavlače¬ valo potek glavne razprave in ne služilo razjasnitvi stvari (§ 227., odst. 3., k. p.). Za primer ugovora zoper predsednikovo poslovanje odloči v zadevi senat. Dotična rešitev glede vodstva razprave se vpiše v zapisnik, a zoper njo ni posebne pritožbe, pač pa sme uveljav¬ ljati stranka zoper tako rešitev pritožbo v obliki končnega prav¬ nega sredstva zoper sodbo, če in kolikor to označuje § 336. k. p. kot formalno prekršitev zakona. Predsednik mora skrbeti za to, da se vzdržujejo na zaseda¬ nju mir, red in dostojanstvo. On mora iniciativno ali na predlog stranke, če je treba, provzročiti izključitev javnosti na glavni razpravi. Tisti, ki se zaslišuje ali hoče govoriti sodišču, mora govoriti stoje. Iz tehtnih vzrokov se mu sme dovoliti, da govori sede. 247 Poslušalce, ki motijo red ali žalijo dostojanstvo, pozove predsednik na red. Če to ne izda, jim veli, naj se odstranijo. Ako se temu upirajo ali ako se motenje nadaljuje ali ponavlja, od¬ redi predsednik, da se uporniki pripro (prim. delikte §§ 127., 128. in 130. k. z.). Jačje disciplinsko sredstvo, da se vzdrži red med poslušalci, pa je zapor do osmih dni. Ta se izreče nad motiteljem reda še med glavno razpravo, najdlje pa v 48 urah po sklepu razprave. Taka disciplinska kazen ne ovira sodišča, da postopa po § 234. k. p. (gl. spodaj IV.) ali da napravi prijavo na držav¬ nega tožitelja zaradi morebitnega z motenjem glavne razprave storjenega kaznivega dejanja. Ako niti s temi odredbami ni mo¬ goče vzdržati reda, sme odrediti senat, da se morajo vsi po¬ slušalci od zasedanja odstraniti. To velja tudi za zaupnike ob¬ toženca, zasebnega udeleženca in oškodovanca (§ 225., odst. 4., in § 229., odst. 4., k. p.; gl. § 9., IV.). Disciplinska oblast sodišča pa se izvršuje tudi nad ob¬ tožencem, zasebnim tožiteljem, oškodovancem, zastopnikom zasebnega tožitelja ali oškodo¬ vanca, pričami, izvedenci in tolmačem; vendar raz¬ lično, ali gre a) za obtoženca, b) za advokate, advokatske pri¬ pravnike, javne beležnike (notarje) ali notarske pripravnike, c) za vse ostale spredaj navedene osebe. Za državne tožitelje ni predvidena nikakšna disciplinska oblast sodišča. Samo pred¬ sednik ima pravico, opomniti državnega tožitelja na red; če bi pa omenjeni navzlic temu teže motil red — torej na hujši na¬ čin, kakor je to mišljeno pri drugih, ki se smejo disciplinirati — , sme predsednik takoj prekiniti zasedanje in preskrbeti, da ne- posrednji starejšina namesto red motečega državnega tožitelja odredi drugo osebo za zastopanje obtožbe, ko se glavna raz¬ prava nadaljuje. Pred discipliniranjem mora biti vsakdo, ki moti red ali se nedostojno vede ali žali druge, pozvan na red. K a). Obtoženec, ki je v preiskovalnem zaporu, se disci¬ plinira po § 127. k. p. (omejitev hrane, trdo ležišče itd. do okov; gl. § 38., V.). Če pa se obtoženec zagovarja na glavni razpravi prost, sme biti discipliniran v denarju do 1000 dinarjev. Ta kazen pa se da a priori, če n. pr. obtoženec nima nobene imovine, izpremeniti v zapor do 10 dni. Poleg tega discipliniranja zapreti predsednik obtožencu (v zaporu ali na prostosti), da ga odstrani od za- 248 sedanja. Do te odstranitve pa pride po sklepu senata, če obtože¬ nec tudi po zapretitvi nadaljuje z nedostojnim vedenjem. Od¬ stranitev traja za nekaj časa, kolikor je pač potrebno, da se obtoženec umiri. Ob težjem motenju reda in pod pogojem, da je bil že na glavni razpravi zaslišan, pa se odstrani za ves čas postopka glede dokazovanja. Obvestilo o izsledkih dokazovanja dobi še pred zaključitvijo dokaznega postopka. Če se tudi še pri tem obveščanju tako vede, da ni mogoče ž njim razpravljati, sklene senat vnovič odstranitev in zastraženje; glavna razprava se dovrši v njegovi odsotnosti, a sodba se mu razglasi po članu senata vpričo zapisnikarja (§ 230., odst. 3., k. p.). K b). Discipliniranje obstoji v ukoru ali v denarni kazni do 1000 dinarjev, ki se ne more takoj izpremeniti v zapor, pač pa se za primer neizterljivosti določi nadomestna zaporna kazen (60 Din = en dan, a največ 14 dni; gl. uredbo o odsluževanju denarnih kazni in zamenjavanju teh kazni s kaznimi na pro¬ stosti z dne 31. decembra 1929.). Če takšna disciplinska kazen ne odpomore, odtegne predsednik advokatu, notarju itd. besedo in pozove stranko, naj si najme drugega zastopnika, ali se v primerih potrebe obligatornega branitelja postavi nov branitelj po službeni dolžnosti. Če to ni takoj mogoče, se mora glavna razprava s sklepom senata preložiti ali začasno prekiniti v to svrho, da se izbere ali postavi po službeni dolžnosti drug bra¬ nitelj, odnosno zastopnik, ob stroških tistega, ki je incident za¬ krivil. Razen tega sme senat ob otežujočih okolnostih advokata ali advokatskega pripravnika, notarja' ali notarskega priprav¬ nika ovaditi pri njih disciplinskem oblastvu, zoper branitelja ali zastopnika drugačne vrste pa staviti «kazenski predlog* apela- cijskemu sodišču. V prvem kakor drugem primeru se sme ova- dencu odtegniti pravica, prihajati pred sodišče kot zastopnik v kazenskih stvareh za dobo enega do šestih mesecev (§ 231., odst. 3., k. p.). K c). Discipliniranje obsega denarno kazen do 1000 dinarjev, ki se sme [tako kakor pri obtožencu, ki je na prostosti, gl. spre¬ daj k aj] izpremeniti-v zapor do 1 10 dni. Zoper rešitev okrožnega sodišča, da mora krivec trpeti stroške preložene ali prekinjene razprave, je dopustna pritožba na apelacijsko sodišče v treh dneh po razglasitvi; ostale pod a) do c) navedene naredbe in rešitve so takoj izvršne. 249 IV. Kakor je bilo že spredaj omenjeno (III.), se utegne zgo¬ diti, da preide nedostojno vedenje ali motitev reda v kaznivo de¬ janje po smislu določb posebnega dela kazenskega zakonika, ki je lahko pregonljivo po službeni dolžnosti ali na zasebno tožbo. Zakonodajec je kot posebno smotreno sredstvo, da se vzpostavi red, predvidel možnost, da senat na mah prekine glavno raz¬ pravo ali pa da po njeni dovršitvi priključi dodatni postopek zoper osebo, ki je zagrešila kaznivo dejanje (§ 234. k.p.). Prvi pogoj za to je, da je senat za tako sojenje pristojen; nepri¬ stojen je le senat trojice, če gre za delikt, ki spada v kompetenco senata petorice. Za delikte, ki spadajo pred sodnika poedinca okrožnega sodišča ali pred sresko sodišče, pa je senat trojice tudi pristojen (§ 279. k.p.); saj gre za kaznivo dejanje, storjeno coram senatu, ki zaradi tega ne potrebuje niti pripravljalnega postopka niti posebnih dokaznih sredstev. Drugi pogoj je predlog upravičenega tožitelja, naj se postopa takoj. Če raz¬ žaljena ali oškodovana oseba izjavi, da si pridržuje za po¬ zneje pravico tožbe, ni dodatnega postopka, takisto ne, če se ona odreče pravici tožbe (toda to ne ovira discipliniranja po iz¬ vajanjih pod III.). Tretji pogoj, da je mogoče storilca kaznivega dejanja takoj soditi, so potrebni dokazi, ki morajo biti pri rokah. Vendar ni treba posebnega dokazovanja, če je bilo kaznivo dejanje storjeno tako, da je postalo sodno znano in je njega storitev potrjena z zapisnikom glavne razprave. Ako so navedeni trije pogoji podani, potem 1 je treba razliko¬ vati, ali je storilec: a) obtoženec sam ali b) druga oseba, K a). V tem primeru pride do razširitve obtožbe, kar se zgodi ustno (brez pismene obtožnice) in ima za posledico, da preide — pod izvestnimi pogoji §§ 266. in 284. k. p. (o čemer govorimo v § 53. pod II., B.) — to novo dejanje v okvir sodbe, ki zaklju¬ čuje glavno razpravo. K b). Postopek se vrši smiselno kakor glavna razprava; ob¬ tožena oseba se zasliši, izvedejo se potrebni dokazi, tožitelj stavi končni predlog, sklene in izreče se sodba, ki je obsodilna ali pa tudi oprostilna. Če se pa pokaže (eventualno šele med dodatno razpravo), da ni mogoče soditi storilca kaznivega dejanja takoj, odredi predsednik, da ga je (če ni vojak) privesti k preisko¬ valnemu sodniku zaradi nadaljnjega sodnega postopanja na predlog upravičenega tožitelja. O vsem tem poslovanju se mora sestaviti poseben zapisnik (§ 234. k. p.). 250 V. V izvestnih primerih pa storitev kaznivega dejanja, čeprav coram senatu, vendar ni evidentna, ampak le verjetna. To velja zlasti za delikte krivega pričevanja, pri katerih je treba za kaz¬ nivost ustanoviti poseben psihološki moment lažnivosti (§§ 144. do 147. k. z.). Če se pokaže med glavno razpravo upravičen sum, da je kakšna priča naklepoma po krivem pričala, odredi pred¬ sednik sam ali na predlog državnega tožitelja (če je ta navzo- čen), naj se sestavi o izpovedi priče ali prič (n. pr. če sta dve priči o isti stvari nasprotno trdili, a ugotovitev, katera izpovedba je lažniva, ni še mogoča) poseben zapisnik, ki ga priča, ko je bil prečitan in odobren, podpiše. Ta zapisnik se pošlje v nadalj¬ nji postopek državnemu tožitelju. Predsednik pa sme tudi od¬ rediti, da se taka priča z mesta pripre in pošlje z zapisnikom vred k preiskovalnemu sodniku, ki jo na predlog državnega tožitelja zasliši in odredi nadaljnje korake zlasti glede preisko¬ valnega zapora (§ 235. k. p.). VI. O poslovanju na glavni razpravi se vodi zapisnik, sicer postopek ne velja (§ 336., št. 4., k. p.). O načinu, kako se vodi zapisnik, gl. § 34., II. § 52. Potek glavne razprave do sodbe. I. Predpostavlja se, da je narok (dan) za glavno razpravo določen in da so bili vsi zakonito predpisani pozivi izvršeni. Ako se to ni zgodilo in ako je jasno, da se glavna razprava brez pozvanih oseb ne bi mogla izvesti, potem bi bila stvar predsed¬ nika, da po § 220. k. p. še pred pričetkom glavne razprave le-to po službeni dolžnosti odgodi [gl. § 50., II., št. 4.)]. Iz razlogov smotrenosti odredi predsednik lehko po več glavnih razprav na isti dan in isto uro. Če bi ena odpala, ker pozivov ni bilo mogoče dostaviti, se more vsaj z drugo pričeti, da se ne gubi čas; če bi pa bila izvršitev obeh glavnih razprav, določenih na isto uro, mogoča, se mora pač ena za toliko časa odgoditi, da je druga izvršena. Vendar mora predsednik razen označene eventualitete tudi upoštevati, da pozvane stranke, priče itd. takisto ne smejo izgubljati več časa, kakor ga je za smotreni razpored glavnih razprav, ki naj se obavijo enega dne, potrebno. Ceteris paribus imajo glavne razprave, ki se tičejo zaprtih ob¬ tožencev, časovno prednost. 251 II. Glavna razprava razpada v naslednje dele: A. uvodna opravila; B. zaslišanje obtoženca ali obtožencev; C. dokazo¬ vanje; Č. predlogi in govori strank (§ 6., odst. L, k. p.) in za¬ sebnega udeleženca; D. posvetovanje in sklepanje o sodbi; E. razglasitev sodbe. (O delih D. in E. bo govora v § 53.) K A. Predsednik senata otvori zasedanje z ugotovitvijo (§ 246. k. p.), da je sodišče pravilno zasedeno; in z o klica¬ njem predmeta glavne razprave (§ 236. k. p.). Oblika ni pred¬ pisana; običajno se otvoritev glasi n.pr.: «Prične se glavna raz¬ prava pred senatom okrožnega sodišča zoper Antona Nemaniča (in...) zaradi zločinstva tatvine po §§ 316. in 317. k. z.». Hkratu da predsednik obvestilo o tem, ali so prišle vse po¬ zvane osebe na glavno razpravo, odnosno ali je bil izostalim osebam poziv pravilno vročen. Po vsebini tega obvestila pride lehko do različnih ukrepov; n. pr.: izostali obtoženec se da pri¬ silno privesti; če ni zasebnega tožitelja, se smatra, da je od pre¬ gona odstopil in kazenski postopek se z rešitvijo senata ustavi; izostale priče ali izostali izvedenci, brez katerih izvršitev glavne razprave ne bi bila mogoča, se prisilno privedejo. Sodišče jim mora naložiti disciplinsko kazen in, če je bilo treba preložiti glavno razpravo, povračilo dotičnih stroškov, ki so s tem nastali, n. pr. povračilo pričnin, ki so jih dobile druge povabljene priče: § 238. k. p. (Isto velja tudi za razprave v višjih instancah [§ 403. k. p.]). Če pa obtoženca ni moči privesti, n. pr. ker se skriva, pride do odgoditve glavne razprave z naredbo senata. Takisto se mora odgoditi glavna razprava, če obtoženec v toku raz¬ pravljanja oboli in ne pristane na to, da bi se nadaljevala glavna razprava in samo zapisnik z njegovo izjavo v pripravljalnem postopku prečital. Njegovega pristanka ni treba samo tedaj, kadar pride senat do zaključka, da se mora obtoženec itak od obtožbe oprostiti [gl. § 9., V., b)]. Glavna razprava se more nadalje odgoditi, če branitelj ni prisoten in ni mogoče drugega postaviti brez škode za obrambo obtoženca (gl. § 237. k. p.), če niso prišle priče ali prišli izvedenci in smatra senat — zaslišavši stranke —, da se brez njihove osebne navzočnosti ne more zanesljivo razpravljanje nadaljevati, ker bi bilo pogaženo načelo ustnosti postopka in iskanja mate¬ rialne resnice (§ 238. k. p.). Sodišče naloži branitelju, ki je za¬ krivil preložitev glavne razprave (obolenje je seveda izvzeto, če ga ni morda zakrivila n. pr. alkoholična intoksikacija), povra- 252 čilo stroškov preložitve, eventualno tudi postavitve drugega bra¬ nitelja (§ 237., odst. 3., k. p.). Podobno velja tudi za priče in iz¬ vedence (§ 238., odst. 2., k. p.). Slednjič pride lehko do odgoditve glavne razprave, če se razvidi, da je zaradi izpremembe dejan¬ skega položaja potrebno, da se obtožba ali obramba bolje pri¬ pravi, kar zahteva nove dokaze in poizvedbe (§ 239. k. p.). (Razume se, da se pojavi eden od prej navedenih odgoditvenih razlogov lehko v toku glavne razprave v nekem poznejšem delu, za kar pa veljajo vendarle isti predpisi.) Začeta glavna razprava se brez zakonitega razloga ne sme odgoditi; načelo kontinuitete velja od otvoritve razprave do razglasitve sodbe. Pač se sme za nekoliko časa prekiniti, n. pr.: zaradi odmora sodelujočih činiteljev, zaradi pribave dokazil, zaradi poziva novih prič in pod. Če pa se prekinjena glavna razprava po kateremkoli naključju ne bi mogla v štiri¬ najstih dneh nadaljevati, prejšnji že obavljeni del ne velja, ampak vsa glavna razprava se mora od početka ponoviti (§ 241. k. p.). Če po otvoritvi glavne razprave ne pride do odgo¬ ditve (— vprašanje odgoditve glavne razprave pa se sme re¬ šiti tudi pozneje —), se nadaljujejo uvodna opravila tako (§ 247. k.p.), da predsednik: 1. ) zasliši obtoženca o podatkih, po katerih se ugotovi nje¬ gova istovetnost («generalia»); če je obtoženec v preiskoval¬ nem zaporu, pride na glavno razpravo vsekakor brez okovov, toda v stražnikovem spremstvu; 2. ) pokliče vse pozvane priče in izvedence in jih opozori na svetost prisege; priče morajo iti na kraj izven razpravne dvo¬ rane, kjer ostanejo, dokler jih predsednik ne pozove pred senat; izvedencem se sme dopustiti, da ostanejo v razpravni dvorani, da morejo prisostvovati zasliševanju obtožencev in prič, če je to koristno za najdbo materialne resnice. Če naj bo oškodovanec (zasebni udeleženec), odnosno zasebni tožitelj, na glavni raz¬ pravi zaslišan kot priča, se mora — prav tako kot ostale priče — oddaljiti iz razpravne dvorane, toda namesto sebe more določiti, da ostane v razpravni dvorani njegov zastopnik. Tolmač ostane praviloma zdržema v razpravni dvorani (§ 247., odst. zadnji, k.p.); samo če še ni izpolnil 18. leta, se mora odstraniti od za¬ sedanja, čim njegova prisotnost ni več nujno potrebna (§§ 247. in 222., odst. zadnji, k. p.). 253 3. ) Po doslej izvršenih opravilih se začne glavna razprava s tem, da predsednik «opozori obtoženca, naj pazi, česa ga tožitelj obtožuje in naj pozorno zasleduje potek ra,zprave» (§ 248. k. p.). Glede te predhodne opozoritve obtoženca naj pripomnimo 1 : Ko je imela poslanska zbornica (1.1873.) posvetovanja o a.k.pr. r., je glede te opozoritve sklenila, naj se obtoženec verbis expressis pouči, da ni dolžan odgovarjati na stavljena vprašanja. Ta dostavek pa je gosposka zbornica črtala, češ, da bi se s tem dajal povod, da bi si utegnil obtoženec, ki ne bi hotel odgovar¬ jati, poslabšati svoje stališče v pravdi. Poslanska zbornica je to naziranje gosposke zbornice usvojila, toda zahtevala do¬ stavek: «Obtoženec se ne sme primorati, da odgovori na stav¬ ljeno vprašanje*; to naj bi bila prava pot, da se ne zaide zopet v inkvizitorni proces. Pri tem je v a. k. pr. r. (§ 245.) ostala. Če je k. p. opustil vsak pouk obtoženca glede dolžnosti odgovar¬ janja na stavljena vprašanja, znači to, da se morajo določbe o zaslišanju obdolženca v pripravljalnem postopku (zlasti § 153. k. p.) analogno uporabljati, namreč da se obtoženec niti na glavni razpravi ne opozarja, naj govori po resnici (gl. § 44., I.). Po v govoru stoječi opozoritvi pozove predsednik tožitelja, naj prečita obtožnico, torej ves njen obseg z obrazložbo vred. Če se obtožnica ne bi prečitala, bi značilo to formalno kršitev zakona (§ 336., št. 4., k. p.). Seveda to ne bi veljalo, ako bi na¬ mesto tožitelja prečital obtožnico z njegovim sporazumom za¬ pisnikar ali član senata. Če pa je bila na ugovor zoper obtožnico izdana rešitev apelacijskega sodišča, da se neka točka obtožnice izloči iz obtožbe, prečita predsednik ali zapisnikar tudi to reši¬ tev; opustitev tega prečitanja pa ne tvori formalne prekršitve zakona v smislu § 336. k. p. Če je več obtožencev, sme predsednik, vodeč razpravljanje, iz ozirov smotrenosti odrediti, da ostane po prečitanju obtožnice samo en obtoženec ali delna skupina obtožencev v razpravni dvorani, ostali pa se odstranijo dotlej, da se prizovejo nazaj. 4. ) Takoj uvodoma ob otvoritvi glavne razprave (pa tudi še pozneje v njenem toku) se more izključiti javnost od glavne razprave, kakor je bilo to v § 9. pod IV. razloženo (§§ 222. do 226. k. p.). 5. ) Če se po započeti glavni razpravi, t. j. po prečitanju ob¬ tožnice (§ 248., odst. 1., k. p.), ugotovi, da je obtoženec po stor¬ jenem dejanju duševno obolel, se odredi nadaljevanje razprave 254 v svrho, da se zberejo (če je treba, tudi izvedejo) oni dokazi, ki bi se utegnili sčasoma izgubiti, a glavna razprava se preloži za izvesten čas (§ 253. k. p.). Jasno je, da 1 takšna «glavna raz¬ prava® pomenja samo neke posebne vrste podaljšanje priprav¬ ljalnega postopka. Toda ako bi duševna bolezen trajala pred¬ vidoma manj kot 14 dni, bi se mogla započeta glavna razprava samo prekiniti, a morala bi se pred potekom 14 dni nadaljevati (§ 241. k. p.). K B. Po dosedaj razloženih določbah je torej vrsta predsed¬ nikovih uvodnih opravil o obtoženčevem zaslišanju ta, da pride najprej o p o z o r i t e v [gl. zgoraj k A., št. 3.)] (brezpouka o tem, da mu ni treba odgovarjati na stavljena vprašanja ali da mora po resnici odgovarjati), da se nato čita obtožnica, nje prečitanju pa mora slediti vprašan j ena obtoženca, ali je obtožbo razumel in, če jo je razumel, ali se priznava za krivega. S tem se pride do središča vsake glavne razprave, torej do najvažnejše točke, zlasti v psihološkem pogledu. Po odgovoru na to vprašanje o krivdi mora predsednik ob¬ toženca nadalje poučiti: a) da sme podati svojo obrambo in razložiti stanje stvari «po svoji izprevidnosti» (pomen tega pouka pa bo moral vesten predsednik pač mnogokrat še razločneje orisati); /S) da sme ponoviti svoje predloge za dopolnitev dokazov, ki so bili prej zavrnjeni, ter predložiti nove dokaze; y) da sme zavzeti svoje stališče glede vsakega dokaza, ki ga navedejo na glavni razpravi soobtoženci, priče in izvedenci ali ki izhaja iz spisov, ki se prečkajo. Ta trojni pouk mora predsednik podati vselej in vsakemu obtožencu takoj po izjavi, ali se čuti krivega ali ne, tudi če ima obtoženec svojega branitelja. [O obtoženčevi pravici, dogovarjati se s svojim braniteljem, gl. § 31., III., št. 2.).] Ce izpove obtoženec pri zaslišanju o predmetu obtožbe dru¬ gače kot v pripravljalnem postopku, zlasti če prekliče priznanje, mu bredoči predsednik iz zapisnika o pripravljalnem sodnem postopku prejšnjo izpovedbo ter ga vpraša po razlogu, zakaj izpoveduje sedaj drugače. Če obtoženec na to predočbo vztraja pri svoji novi izjavi ali če sploh neče odgovarjati, se mu sme pre- 255 citati zapisnik o njegovi prejšnji izpovedbi. Zakonodajec pa zabranjuje, da bi se obtoženec silil, naj od¬ govarja na vprašanja, ki se mu postavljajo [glej zgorajšnja izvajanja k A., št. 3.)]. Preden konča predsednik zasliševanje obtoženca, ga mora formalno vprašati, ali ima še kaj navesti v svojo obrambo (§ 251. k. p.). Za predsednikovim zasliševanjem obtoženca smejo le-tega sodniki (člani senata) kaj vprašati, za sodniki — po dopustitvi od strani predsednika — pa tudi stranke (§ 6. k. p.), zasebni udeleženec in izvedenci neposredno. (Zasebni udeleženec ni na¬ veden v § 252. k. p.; to pa je le redakcijska netočnost, ker izhaja že iz § 52., št. 3., k. p., da ima to pravico.) Ko je vse to oprav¬ ljeno, zaslišijo se še nadaljnji obtoženci v isti stvari, predočijo se jim izpovedbe soobtožencev, a če se njihove izpovedbe znatno razhajajo, odredi predsednik soočenje (konfrontacijo; gl. § 44.,II.). K C. Če je bilo zasliševanje obtoženca o obtožbenih točkah središče postopka na glavni razpravi, potem moramo označiti dokazovanje po načelih ustnosti, javnosti, neposrednosti, ofi- cialne maksime in iskanja materialne resnice za žarišče postopka, ki naj se logično razpleta okoli označenega središča. Vrsto raz¬ pleta posameznih dokaznih sredstev, ki naj osvetljujejo in pre¬ izkušajo trditve tožiteljeve in obrambo obtoženčevo, določa pred¬ sednik glavne razprave. Razplet mora obsegati vse činjenice, ki so po predlogih strank ali po mnenju predsednikovem ali mnenju sodišča (senata) važne za presojo same stvari ali za uporabo očuvalnih odredb. Praviloma pridejo na red najprej dokazi, ki jih je predložil tožitelj in šele potem dokazi obrambe. Ali pravilo se umakne, čim zahteva načelo smotrenosti kaj drugega; odlo¬ čilno je predsednikovo mišljenje, kako se pride najbolje in naj¬ hitreje do cilja, da se razbistri dejanski in pravni položaj v tisti meri, ki je potrebna za rešitev obtožnice. 1.) Obseg dokazovanja ima ob svojem pričetku iz- vestne meje; na tožiteljevi strani so začrtane v obtožnici, na ob- toženčevi strani pa so dane v rešitvah o njegovih predlogih v toku priprave na glavno razpravo, ki jih je izdal predsednik ali pa senat [gl. § 50., II., št. 2.); rok: 4 dni pred narokom za glavno razpravo!]. Ker pa je po zasnovi modernega kazenskega procesa glavna težina vsega postopka položena v glavno razpravo, je jasno, da prvotni obseg razprave in dokazovanja ne more biti neizpremenljiv, 256 ampak se včasih razširi, včasih utesni; vendar nikoli ne sme biti za dopolnitev ali za utesnitev obsega dokazovanja odločilne važnosti obtoženčevo priznanje. Ono, bilo na videz popolno, dovršeno, skesano, ne razrešuje niti predsednika niti senata dolžnosti, zbirati in izvesti kontrolne dokaze (§ 254., odst. L, k. p.). Razširitev dokazovanja je lahko posledica pred¬ sednikove odredbe v smislu njegove diskrecionarne ob¬ lasti [gl. §50., II., št. 2.)]. To je potrebno, če stranke same nimajo več možnosti, predlagati novih dokazil, če je že pretekel rok 4 dni (§ 217. k. p.), a se izkaže, da je pribavitev dokazil smo- trena. Tu nastopi predsednikova dolžnost (§ 227., odst. 3., k. p.), da poskrbi v interesu stvari za možnost izvedbe novih, dotlej še nepoznanih dokazov. V tem smislu se utegne razširiti dokazovanje a prion tudi na vse od strank ne predlagane činjenice, ki so po mnenju pred¬ sednikovem ali mnenju sodišča važne za presojo same stvari ali za uporabo očuvalnih odredb. Tu se mora uveljaviti predsed¬ nikova diskrecionarna oblast (§ 254., odst. 2., k. p.). Določba § 265. k. p. daje predsedniku samemu kakor tudi senatu pravico in dolžnost, da pozove v toku razprave na dan prišle nove priče ali izvedence, od katerih bi se mogla pričakovati potrditev važnih činjenic, brez predloga strank, zaradi takojšnjega zaslišanja. Predsednik sam sme tudi zahtevati novo izvedensko mnenje ali pribaviti druge dokaze in sme odrediti ogled po senatu ali po članu sodišča. Razširitev dokazovanja pa je nadalje lahko posledica iniciative strank, ki same predlagajo, naj se preiščejo nove činjenice ali pribavijo novi dokazi. O takih predlogih skle¬ pa senat, a zavrniti jih ne sme samo zato, ker so se predali prepozno. Tu prevalira načelo iskanja materialne resnice even¬ tualno tudi pred načelom kontinuitete glavne razprave. Sodišče sme pač preizkusiti predloge na izvedbo novih dokazov v tem pravcu, ali so stvarno za najdbo resnice upravičeni. Če so, jih mora dopustiti, eventualno, če se nova dokazila stalite sessione ne morejo pribaviti, glavno razpravo odgoditi. Če niso stvarno upravičeni, zlasti pa, če so v zavlačevalnem namenu stavljeni, potem jih senat zavrne. In dubio: pr o reo! T. j.: čim nastane dvom o upravičenosti, prednjačijo oziri na obtoženca in dokazi se morajo izvesti. 17 257 Utesnitev dokazovanja utegne nastati, če tožitelj, odnosno obtoženec med glavno razpravo od poedinih dokazov odstopi. V tem pogledu velja, da postane od ene stranke stavljen dokazni predlog obema strankama skupen (načelo skupnosti dokazov). Enostranska odreka od izvedbe dokaza, ki je bil predlagan v ob¬ tožnici ali odrejen v rešitvi ugovora zoper obtožnico ali v toku glavne razprave, ni upoštevna. Odstop sicer velja, če je oboje¬ stranski ali sporazumen, toda predsednik ima pravico, da odredi izvedbo dokazov celo, če odstopita obe stranki od njih, ako misli, da so ti dokazi potrebni za ugotovitev resnice. Tudi to je del diskrecionarne predsednikove oblasti na glavni razpravi, ki bodi korektivno sredstvo v pogledu pravilne izvedbe dokazovanja. Toda ta oblast ni dolžnost predsednika, ampak samo njegova pravica, ker sme prepustiti odločitev v vprašanjih diskrecionarne oblasti — senatu. Ta pravica pa mu gre a d persortam, pod osebno odgovornostjo, tako da mu je niti sklep se¬ nata ne more vzeti — ne v splošnem ne v posamez¬ nem vprašanju (§ 254., odst. 2., in § 265., k. p.). 2.) Zasliševanje prič in izvedencev je eden izmed glavnih poslov materialnegavodstva glavne razprave po predsedniku (gl. § 51., III.). To znači, da mora predsednik sam staviti pričam in izvedencem smotrena vprašanja, preizkušati njihove odgovore, ali se ujemajo s predmetom zaslišanja, ozi¬ roma ali niso kriva pričevanja (gl. § 51., V.). Predsednik zasli¬ šuje in zaprisega priče in izvedence posamič po predpisih, o katerih smo govorili že v § 42. Pri zasliševanju mora biti ob¬ toženec prisoten. Izjema je dovoljena samo tedaj, kadar bi se bilo bati, da bi p r i č a (ne pa izvedenec) v njegovi prisotnosti ne govorila resnice (n. pr. otrok, ki je bil žrtev pohote obtoženca, drhti od prestanega strahu in se boji govoriti). V takem primeru odredi predsednik, da se obtoženec za čas zasliševanja priče od¬ strani iz razpravne- dvorane. Po zaslišanju priče obvesti pred¬ sednik obtoženca o tem, kar se je dognalo z zaslišanjem. Le-to zaslišanje pa se mora na obtoženčevo zahtevo vpričo 1 njega po¬ noviti (§ 258. k. p.). Zaporedno izvrševanje dokazov (v izvirniku: «pribiranje»), ki je predpisano-, pomeni smotreno ostvarjenje dokazov dru¬ gega za drugim. Priča, ki še ni bila na glavni razpravi pri raz¬ porejanju dokazov zaslišana, izvedenec, ki sploh še ni bil za¬ slišan, ne sme biti prisoten, in sicer priča ne pri zaslišanju prič 258 ali izvedenca, izvedenec pa ne pri oddajanju strokovnega mnenja drugega izvedenca. Soočenje prič je dopustno. Ko je predsednik sam opravil zaslišanje posamezne priče ali izvedenca, pridejo drugi na vrsto za izpraševanje, predvsem ostali člani senata, tožitelj, obtoženec, branitelj, oškodovanec, zastopnik zasebnega tožitelja ali oškodovanca. Neposredno iz¬ praševanje priče se sme izvršiti le s predsednikovo dovolitvijo. Neprimerna ali nedopustna vprašanja, zlasti še kapciozna in sugestivna, mora predsednik zavrniti, odnosno, če so že stav¬ ljena, preprečiti, da bi se nanje odgovorilo. Če nastane dvom o dopustnosti vprašanja (§ 257., odst. 3., k. p.) ali če ugovarjajo prizadete osebe predsednikovi odredbi (§ 228., odst. 1., k. p.), odloča o tem končno senat. Navzkrižno zasliševanje prič ali izvedencev po s a m i h stran¬ kah, oziroma njihovih zastopnikih, ki je v angleškem in ameri¬ škem kazenskem postopku splošno uvedeno (tako zvani Kreuz- verhor), po našem k. p. ni dopuščeno. Na kraju vsakega posameznega zaslišanja priče ali izvedenca vpraša predsednik obtoženca samega, čeprav ima branitelja, ali ima kaj na pravkar slišano pripomniti. Če bi bilo treba zaslišati pričo ali izvedenca, ki je bil pozvan na glavno razpravo, a še ni bil v pripravljalnem postopku za¬ slišan, pa se o njem zve šele tik pred glavno razpravo ali med njo, da ne more priti na sodišče, sme senat na glavni razpravi odrediti, če smatra baš njegovo izpovedbo za važno, da ga za¬ sliši in zapriseže sodnik izven zasedanja ob prisotnosti strank. V to svrho se glavna razprava prekine in po zaslišanju nadaljuje najkesneje v 14 dneh (§§ 261., 241. k. p.). 3. ) Razen zaslišanja prič in izvedencev pridejo še more¬ bitni realni dokazi do izvedbe. Vrstni red določa pred¬ sednik. Corpora deticti se pokažejo obtožencu, po potrebi tudi pričam in izvedencem. Vse to se izvede po pravilih, ki veljajo za preiskovalnega sodnika. Tudi tu mora biti obtoženec vsakokrat vprašan, kaj ima na pokazano dokazilo pripomniti (§ 259. k. p.). 4. ) Listine in"z a pisniki, ki naj služijo v dokazne svrhe, se pokažejo in prečitajo; za njih uporabo veljajo predpisi, o katerih smo že govorili v § 41. Obtoženčeve prejšnje obsodbe se smejo prečitati, če je to važno. Naravnost morajo se pre¬ čkati, če se naj z njimi ugotovi prejšnje kaznovanje kot kvali- IT 1 " 259 fikativni moment kazenskega dejanja, ki stoji pod obtožbo (n. pr. pri tatvini po §§ 315., 317. k. z.). Pripomba: Za postopek v tiskovnih stvareh [gl. § 9., III., pripombo 1.)] predsednikova diskrecionarna oblast ne pride v po¬ štev; niti on niti sodišče nima dolžnosti, uradno pribavljati dokazov (§ 86. tisk. zak.). K Č. 1.) Zgoraj omenjena razširitev dokazovanja je lahko predhodnik ali pa posledica predloga tožitelja, da se razširi ob¬ tožba na dejanje, ki se je razkrilo* šele med glavno razpravo. Zaradi takšnega dejanja vloži upravičeni tožitelj med glavno razpravo ustno obtožbo, ki se v glavnem vpiše v zapis¬ nik. Državni tožitelj torej ne more razširiti obtožbe, če gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, če hkratu ne izkaže, da je upravičeni oškodovanec stavil predlog v smislu § 85. k. z. Razširitev obtožbe na delikt, ki se preganja po odobritvi javnega oblastva (v poštev pridejo* po smislu § 84. k. z. v zvezi s § 313., št. 2., novel. kaz. zak. le predstavniki oblastva ali političnega telesa in minister pravde, odnosno minister za vojsko in mornarnico), je dopustna začasno tudi pred odobritvijo, samo da mora javni tožitelj odobritev do kraja dokaznega postopka producirati («doneti»; § 267. k. p.). Če pride do predloga razširitve obtož¬ nice, mora predsednik obtoženca, ki nima branitelja, na posle¬ dice opozoriti in ga poučiti o pravicah glede obrambe (§ 271. k. p.). Zasebni tožitelj ni v nobenem primeru upravičen, razširiti ob¬ tožbe na kazniva dejanja, ki se preganjajo po službeni dolžnosti. Razširitev obtožbe ni dopustna, če sodišče, pred katerim se glavna razpravaj obavlja, za kaznivo dejanje, ki je bilo med glavno razpravo kot novo razkrito, stvarno ni pristojno; kra¬ jevna nepristojnost ni upoštevna, ker obstaja itak subjektivna zveznost s svojimi pravnimi posledicami (§ 17.). Obtoženčev pristanek na označeno, z vidika pristoj¬ nosti sodišča in upravičenosti tožitelja dopustno razširitev ob¬ tožbe je potreben le takrat, kadar je kot novo razkrito in pod obtožbo stavljeno dejanje kaznivo po strožjem postavku, kakor bi se glasil oni za prvotno pod obtožbo stavljeno kaznivo dejanje. Če takega pristanka ni ali če sodišče ni pristojno ali če sodišče spozna, da je treba še skrbnejše priprave obrambe, potem se mora glavna razprava (in seveda tudi sodba, ki se na tej glavni razpravi izreče) omejiti le na predmet prvotne obtožbe (§ 266. k. p.). (Pristojnost okrožnega sodišča je seveda 260 podana, pri senatu tudi za vse prestopke, pri sodniku poedincu okrožnega sodišča pa za prestopke, ki spadajo pred sresko so¬ dišče [gl. § 20., I.J.) Sodba, ki bi se izrekla tudi glede kazni¬ vega dejanja, za katero ni bilo potrebnega pristanka, bi pomenila prekršek formalnega zakona (§ 336., št. 4., k. p.). 2.) O predlogu zaradi razširitve obtožbe mora sodišče skle¬ pati. Če jo dopusti, ima obtoženec —, če je ne dopusti, tožitelj — pravico pritožbe, toda samo v zvezi s pravnim sredstvom, s ka¬ terim se izpodbija končno izdana sodba. O predlogu na utesnitev obtožbe, ki ne pomeni odstopa od pregona (n. pr. obtožba se je glasila prvotno na zelo težko telesno poškodbo po § 178., št. 2. in 3., k. z., od teh kvalifikacij pa odpade prva), ni treba skle¬ panja senata, ampak zadostuje konstatacija take utesnitve v za¬ pisniku. Če pa se nanaša utesnitev na eno izmed več pod obtožbo stavljenih kaznivih dejanj, pomeni to, da se o tem dejanju na glavni razpravi ne sme več razpravljati; tudi to se mora vnesti v zapisnik obenem z odredbami, ki se tičejo utesnitve dokazo¬ vanja (n. pr.: priče ali izvedenci glede tega dejanja se odpuste od zasedanja, predlagane listine se ne prečitajo in pod.). Do oprostitve od obtožbe 1 zaradi tega dejanja pride šele v sodbi (§ 275. k. p.). Ko je dokazovanje na razpravi eventualno tudi glede razširjene obtožbe končano, vpraša predsednik stranke, ali žele kaj predla¬ gati glede dopolnitve dokazov. Take predloge vzame senat v pre¬ tres in izda o njih rešitev. Če se predlogu ugodi, se dokazovanje nadaljuje, eventualno glavna razprava na nedoločen čas odgodi; dan za novo glavno razpravo pa odredi predsednik (§§ 239., 240. k. p.). Če do dopolnitve ne pride, ker stranke tega niso pred¬ lagale ali če je bil njihov predlog z odločbo senata zavrnjen, in če je predsednik prepričan, da je stvar izčrpana, t. j. za razsojo toliko zrela, da mu ni treba po svoji diskrecionarni oblasti ničesar več ukreniti, — potem izjavi, da je dokazni postopek končan (zaključen), in pozove tožitelja, naj stavi in obrazloži svoj predlog (§ 268. k. p.). Toda predsednikova iz¬ java je samo pravdovodilnega značaja, ki nima dokončne ve¬ ljave. S prosto odločbo senata utegne navzlic izrečeni zaključitvi dokazovanja vendarle priti do nove otvoritve dokaznega postopka. Tako odločbo senata pa more provzročiti vsaka prizadeta oseba (§ 228. k. p.). 261 3. ) S tem pride stvar v stadij končnih govorov strank in zasebnega udeleženca. Ti govori naj obsezajo praviloma vsa vprašanja, o katerih naj se izreče sodba. Izjema obstoji samo, če smatra predsednik iz razlogov smotrenosti ali pregled¬ nosti za potrebno', da deli govore po obsegu na dvoje: prvič na vprašanje krivde, drugič na vsa ostala vprašanja, t. j. o glavni in stranski kazni ali očuvalnih odredbah, o zasebnoprav¬ nih zahtevkih in pravdnih stroških. Če namreč sodišče po go¬ vorih glede krivde razglasi svojo odločbo, da ob¬ toženec ni kriv, lahko odpadejo vsa nadaljnja razmotrivanja o drugih vprašanjih. Če pa senat razglasi odločbo o krivdi ob¬ toženca, se nadaljujejo govori, a se ne smejo vrniti na raz¬ motrivanja o krivdi. «Odločba senata glede krivde« se mora ustno raz¬ glasiti, ali ona nima vselej značaja definitivne odločbe; tak zna¬ čaj more imeti samo sodba. Iz tega sledi, da je «odločba senata glede krivde«, ki jo potrjuje, samo naredba, s katero naj se usmeri voditev glavne razprave. Senat pa; ni absolutno vezan na tako svojo odločbo; on sme od nje odstopiti, če pride pri posvetovanju o vsebini sodbe do drugega prepričanja, namreč, da krivde ni. Baš govori o kazenskih odredbah lahko privedejo do zaključka, da krivde v smislu kazenskega zakonika vendar ni. Izločitev vprašanj o krivdi je torej praktična samo tedaj, kadar je očividno, da pride do zanikanja krivde. V teh primerih pa je seveda odločba senata glede krivde — opro¬ stilna sodba ! 4. ) Vrstni red govornikov je: Prvo besedo dobi t o ž i t e 1 j (odnosno pri zasebnem tožitelju eventualno njegov zastopnik). On sme tudi še v tem zadnjem govoru — pač po izidu dokaznega postopka — izpremeniti obtožbo glede kvalifikacije, jo razširiti ali od nje odstopiti. O posledicah takih izjav smo že govorili (gl. zgoraj II., k Č.). V nekaterih inozemskih zakonodajah je določeno, naj državni tožitelj sam poda tudi predlog, katero in kolikšno kazen je obtoženec zaslužil za svoje dejanje; po našem k. p. (§ 269., odst. 1., k. p.) takega določnega predloga o kazni ne sme staviti. Pač pa je — ne le pravica, ampak dolžnost ( arg. iz § 98. k. p.) državnega tožitelja, da poda in obrazloži pred¬ loge za uporabo morebitne stranske kazni ali očuvalne odredbe. Takoj za tožiteljem dobi besedo zasebni udeleženec ali njegov zastopnik. (Opozoriti je treba, da po § 6. k.p. zasebni 262 udeleženec ne šteje za stranko; naslov pred § 268. k.p.: «Govori strank» se more nanašati na zasebnega udeleženca le tedaj, kadar je postal subsidiarni tožitelj namesto državnega tožitelja.) Ce zasebnega udeleženca na razpravi ni, se prečita zapisnik o njegovem zahtevku iz pripravljalnega postopka. Če bi bil državni tožitelj na glavni razpravi v nenavzočnosti zasebnega tožitelja podal izjavo, da odstopi od obtožbe, mora navzočni zasebni ude¬ leženec takoj izjaviti, da obtožbo, od katere je državni tožitelj odstopil, vzdržuje. To velja tudi pri delnem odstopu glede enega ali več obtožencev ali kaznivih dejanj, ki so predmet ene, skupne obtožbe, od katerih pa del državni tožitelj dalje obtožuje. Zatem dobita besedo obtoženec in njegov branitelj (oba!), da odgovarjata tožitelju in zasebnemu udeležencu. Vrstni red, če je več obtožencev, določa predsednik. Če je več oseb, ki zastopajo obtožbo (n. pr. več zasebnih tožiteljev zoper istega obtoženca zaradi enega storjenega kaznivega dejanja), ali več braniteljev ene osebe, zaradi tega ni dopuščeno, da bi se število govorov pomnožilo; zastopniki, odnosno branitelji se morajo medsebojno sporazumeti, kateri bo govoril (§ 269. k. p.). Če se sporazum ne doseže, odloči o tem, analogno določitvi vrstnega reda, pred¬ sednik glavne razprave. Oblika zagovora ali obrambe ni pred¬ pisana niti glede načina niti glede vsebine; samo dostojna mora biti (§ 230. k. p.). Replika na obrambo je dovoljena tožitelju in zasebnemu udeležencu (obema in tudi vsakemu posebej!), nanjo pa duplika obtožencu in branitelju (obema!). Preko duplike go¬ vori niso dopuščeni. Po teh govorih nastane lahko situacija: a) da je treba toži¬ telju navzlic izrečenemu sklepu dokazovalnega postopka dovoliti vendarle dopolnitev dokazov; to sme storiti le senat (gl. II., k Č .); b) da izreče senat takoj zavrnitev obtožbe, ker je tožitelj od nje odstopil; pogojni odstop velja za dokončnega. Če niti do prve niti do druge situacije ni prišlo, vpraša predsednik, ali želi še kdo kaj izjaviti (n. pr. obtoženec prosi za milostno kazen), zatem pa izjavi predsednik, da je razprava (ne: dokazovanje) končana in pride do posvetovanja sodnega senata v navzočnosti zapisnikarja, a brez navzočnosti vsake druge osebe; «rezervni člani senata», ki niso vstopili v senat med razpravo, mu ne morejo prisostvovati, lahko pa se pokličejo v senat, če bi n. pr. eden izmed rednih članov med posvetovanjem hipno zbolel; vendar se mora v takem primeru vse posvetovanje od kraja znova izvršiti (prim. § 216. k. p.). 263 § 53. Sodba. 1. O tem, kako se vrši posvetovanje, ki naj privede do sodbe, smo že razpravljali (gl. § 36., II. in III.). Prav tako smo že v § 40. razložili način izvajanja proste ocene dokazov. II. Vrstni red posvetovanja je sledeči: A. 1.) Senat mora predvsem ugotoviti, ali je stvar zrela za dokončno presojo, eventualno sodbo (§ 273. k. p.). Zrela pa stvar ni, če spozna sodišče, da je za kaznivo dejanje pod obtožbo pri¬ stojen sodnik za mlajše maloletnike (§ 279., odst. 2., k. p.). Tu ne sme priti do zavrnitve obtožbe, ampak postopek se prekine in stvar odkaže sodniku za mlajše maloletnike. Prav isto mora per analogiam veljati, če spozna sodišče na podlagi dokazovanja, da spada delikt pred tiskovno sodišče; kajti za le-to veljajo dru¬ gačni predpisi o postopku. Takisto stvar ni zrela, če gre za primer, da je bila med glavno razpravo obtožba razširjena, a sodišče smatra, da je treba še natančnejše preiskave glede novega kaznivega dejanja, ki je bilo na glavni razpravi nanovo razkrito, in da ni smotreno, soditi le o prvoobtoženih deliktih. V takem primeru sme sodišče razpravo preložiti v svrho, da se na novi glavni razpravi sodi o vseh de¬ liktih (§ 284. k. p.). 2. ) Če je vprašanje o zrelosti stvari potrjeno, je treba stvar presojati s formalnega gledišča (§ 276. k. p.), ali je pregon pred sodiščem senata dopusten v sledečih pogledih: a) ali je sodišče stvarno pristojno za sodbo; tu gre za vpra¬ šanje, mar obtožbeni delikt ne spada pred drugo sodišče, kakor n. pr. pred disciplinsko sodišče, pred državno sodišče za zaščito države, pred vojaško sodišče itd. Ni mišljen primer vprašanja, ali obtožbeni delikt ne spada pred civilno sodišče višje ali nižje vrste, kajti sanacija postopka se da izvesti eventualno s pomno- žitvijo senata trojice na senat petorice (§ 278. k. p.), eventualno s preložitvijo glavne razprave, da se izvede pred pristojnim se¬ natom; sanacije postopka pa sploh ni treba, če se pokaže, da imajo ugotovljene činjenice znake kaznivega dejanja, za katero bi bil pristojen sodnik poedinec okrožnega ali sreskega sodišča, ker sme senat o takšnih stvareh sam izdati sodbo (§ 279. k. p.). 264 Krajevna pristojnost ne more priti več v poštev (gl. § 49., VI., in fine)-, b) ali je zahteval pregon upravičeni toži tel j (n. pr.: zaradi klevete toži oseba, ki ni ne neposredno ne posredno prizadeta); c J ali se ni kazenski postopek nadaljeval zoper voljo zaseb¬ nega tožitelja; č) ali je pri predlagalnih deliktih podan, a do pričetka glavne razprave nepreklican (§ 89. k. z.) predlog upravičene osebe, od¬ nosno pri odobritvenih deliktih podana odobritev od upraviče¬ nega oblastva (odobritev se ne da preklicati!); d) ali je obtožba do konca razprave (§ 272., odst. 2., k. p., § 89., odst. 2., k. z.) formalno vzdržana; e) ali ni bil obtoženec zaradi istega dejanja že pravnomočno obsojen od tuzemskega sodišča (res iudicata); glede obsodbe od inozemskega sodišča zadržka nove obsodbe po našem sodišču ni (gl. § 10. k. z.); f) ali ni bil pregon z aktom kraljeve milosti razveljavljen (abolicija); g) ali ne ovirajo postopka druge pravdne zapreke; take so n. pr.: konstatacija eksteritorialitete obtoženca, konstatacija, da se izročitveni delikt ne zlaga z obtožbenim deliktom (načelo specialitete); smrt obtoženca po zaključitvi razprave (arg. iz § 44., odst. 4., k. z.). Toda če je bila oseba obsojena in je umrla po pravnomočnosti obsodbe, se sme v njeno korist predlagati in dovoliti obnova postopka (§ 363. k. p.). Duševno obolenje ob- toženčevo po dokončani razpravi pa ni taka zapreka; ono bi spadalo pod št. 1. (prim. § 237. k. p.). «Pravdne zapreke* sploh niso taksativno navedene. Ce sodišče v primerih, ki so pod a) do g) označeni, zanika dopustnost pregona, potem pride do formalnopravne sodbe, ki se razlikuje od materialnopravne ali stvarne sodbe v tem, da prva ne izreka nobenega mnenja o krivdi ali nekrivdi in da tega vprašanja niti ne pušča «odprtega», ampak se vanje ex lege niti ne spušča. Izrek take formalne sodbe ( tenor sententiae, integralna so- stavina »dispozitivnega dela sodbe*, gl. §§ 288., 292., odst. 2., k. p.) se glasi vobče tako, da se obtožba zavrne, če pa gre ža zavrnitev zaradi tega, ker spada stvar pred vojaško (in ne civilno) kazensko sodišče, se mora pridodati, da se ob¬ tožba zavrača zaradi nepristojnosti. (Ta dostavek vpliva 265 nu nadaljnji postopek spričo pravnih lekov v tem pogledu, da taka sodbena zavrnitev spričo nepristojnosti ne prekine obliga¬ tornega ali zaradi begosumnosti odrejenega preiskovalnega za¬ pora; § 339., odst. 2., k. p.) B. Posvetovanja je konec, ako je prišlo po izvajanjih pod A. do preložitve glavne razprave ali prekinitve postopka ali izdaje formalne sodbe. Če pa nobeden teh primerov ni nastopil, se posvetovanje na¬ daljuje in velja razmotrivanju o glavni stvari, t. j. o krivdi ali nekrivdi obtoženca (materialnopravna sod¬ ba). S tem je že nakazano, da more biti sodba ali a) obso¬ dilna ali b) oprostilna. Predmeta materialnopravne sodbe sta vedno obtoženec, ki je naveden v obtožbi, in njegovo dejanje, ki je označeno v prvotni obtožnici ali pa v izpremenjeni ali razširjeni obtožbi, kolikor je bila iznesena in pripuščena v toku glavne razprave ali po končnih govorih tožitelja. Te meje glede predmeta materialno¬ pravne sodbe so okvir, v katerem se mora sodba tako gibati, da ga 1 mora popolnoma izpolniti, a nikjer pre¬ koračiti. Kajti če ni sodišče z izrečeno sodbo popolnoma rešilo predmeta obtožbe ali če je z izrečeno sodbo prekoračilo ome¬ njeni okvir, tvori to prekršek formalnega zakona (§ 336., št. 9. in 10., k. p.). Pripomba: Ni izjema od predpisov o brezpogojnem upo¬ števanju omenjenega okvira sodbe določba § 284. k. p. o tem, da se tožitelju pravica posebičnega preganjanja obtoženca pridrži. Na¬ sprotno', ta določba omenjene predpise le podkrepljuje, če pride namreč na glavni razpravi do predloga razširitve obtožbe na dejanje, ki se je razkrilo Šele med glavno razpravo', a se ta ne more pri¬ pustiti, bodisi ker nedostaja pristanka obtoženca, bodisi ker je treba stvar še natančneje preiskavati, potem se omeji sodba na dejianja, ki so predmet prvotne obtožbe, tožitelj pa mora zahtevati stante sessione, da se mu pridrži pravica posebičnega preganjanja obtoženca zaradi nadaljnjih kaznivih dejanj. (To velja enako za sodbo, ki je obsodilna ali oprostilna, glede prvotno obtoženih dejanj.) Brez takega pri¬ držanja preganjalne pravice poznejši pregon ni dopusten, razen če se pokažejo pogoji za obnovo kazenskega postopka. V vsakem primeru, ko je bila preganjalna pravica (državnemu ali zasebnemu) tožitelju pridržana s sodbo ali z rešitvijo (§ 240., odst. 2., k. p.) o pre¬ ložitvi razprave, mora tožitelj v treh dneh za tem predlagati, naj se uvede zakoniti postopek (§ 284. k. p.). S tem predpisom je ovržen rok § 109. k. p., da naj vloži zasebni tožitelj v 14 dneh obtožnico, pa tudi rok treh mesecev za vložbo zasebne tožbe po § 86. k. z. 266 K a). Obsodilna sodba: Upoštevajoč okvir, ki je od¬ rejen v smislu prejšnjih izvajanj, mora sodišče sklepati naj¬ prej o predpostavkah za krivdo, nato o kazni. Izrek (tenor sententiae, dispozitivni del sodbe) mora navajati (§ 281. k. p.); 1. ) navedbo kaznivega dejanja, glede katerega se proglaša obtoženec za krivega, in navedbo tistih konstitutivnih o k o 1 n o s t i, od katerih je zavisna uporaba izvestne določbe kazenskega zakona glede kvalifikacije dejan¬ skega stanu (n. pr. vrednost predmeta pri tatvini ali prevari). Glede na določbo § 281., št. 5., k. p., morajo biti pri tem ozna¬ čene tudi «odredbe zakona*, ki se uporabljajo na obtoženca in njegovo dejanje; to znači potrebo citiranja paragrafov iz ka¬ zenskega zakonika, zlasti glede dejanskega stanu kaznivega de¬ janja. Mogoči so seveda primeri, da je spričo subjektivne zvez¬ nosti obtoženec obtožen več kaznivih dejanj, toda je od obtožbe zaradi nekaterih oproščen, zaradi ostalih pa obsojen. V teh pri¬ merih mora biti okvir obtožbe tako izpolnjen, da tvorita opro¬ stilni in obsodilni del dispozitivnega dela natančno celotno vse¬ bino okvira; 2. ) pravno oceno ali kvalifikacijo pod št. 1.) nave¬ denega dejanja po meri tistih činjenic, ki so se smatrale za do¬ kazane in zaradi katerih je obtoženec proglašen za krivega. Tudi tu mora izrek glede na določbo § 281., št. 5., k. p. citirati para¬ grafe iz kazenskega zakonika, ki pa bodo praviloma isti kakor spredaj pri št. 1.). Kaznivega dejanja ni presojati po vseh stran¬ skih, ampak le po glavnih momentih, individualizirajočih vidikih, ki se ravnajo po bistvenem udejstvovanju zločinskega uspevka. Če trdi obtožba, da je žepar-obtoženec ukradel zlato uro na vele¬ sejmu v Ljubljani, dokazovanje pa dožene, da se je to zgodilo istega dne v gostilni izven velesejma, s tem identiteta indivi¬ dualizirane tatvine ni ovržena, če se govori sploh le o enem samem takem dejanju. Isto velja tudi za časovna določila. Ni umestno, da obtožnica navaja podrobnosti modalitet kaznivega dejanja, kjer to zaradi individualizacije ni absolutno potrebno. Dalje pa velja glede pravne kvalifikacije, da je ona pravica in dolžnost sodišča. Historiat glede obtoženčevega individualiziranega za¬ držanja (dejanja ali opustitve) naj se presoja predvsem po zu¬ nanjih, objektivnih momentih in šele, če so ti ugotovljeni, naj se presoja raztegne na notranje, subjektivne momente. Po le-teh je treba ugotoviti, ali je podan pri zločinu naklep (dolus), malomar- 267 nost (culpa) ali pa naključje (casus). Ni formalnopravno pogre- šena sodba, ki v istem kaznivem dejanju vidi le malomarnost, dasi trdi obtožba, da je bilo naklepoma storjeno. Za tako presojo, ki niti ne prekoračuje niti ne utesnuje okvira obtožbe, je samo obseg dokazovanja odločilne važnosti. Če temelji presoja na de¬ janskih dokazih, ki so bili izvedeni na glavni razpravi, je pra¬ vilna; ako bi šla po dokaze izven obsega tožiteljevih trditev, zaslišanja obtoženca in izvršenega dokazovanja, bi bila formalno- pravno pogrešena, brez veljave (po a. k. pr. r. «nična»). Sodišče je vezano-, da presodi neodvisno od tožiteljevih trdi¬ tev, ali je dejanje, ki je stavljeno pod obtožbo, kaznivo. To se pravi: kvalifikacija dejanja v končnem tožiteljevem govoru je potrebna, ali ona ne veže sodišča v tem smislu, da bi obstajal aut — aut, ali tako, kakor predlaga tožitelj, ali pa sploh ne. Sodišče mora presoditi samostojno, ali spada stvar sploh pod kakšno določbo materialnega kazenskega zakona (kazenski zakonik, stranski kazenski zakoni) in sme oprostiti od obtožbe (ne: od «kaznivega dejanja*) le tedaj, kadar dejanje sploh ne spada pod nobeno teh določb. Če takšen primer ni podan, naj sodišče sodi glede krivde po svojem pravnem prepričanju glede kvali¬ fikacije, ne sme pa od obtožbe oprostiti in hkratu obsoditi po svojem pravnem prepričanju. Dejanje, ki je pod obtožbo stavljeno, je objektivno-historično le en osa m o, a sodba mora biti absolutno koincidentna z obtožbo samo glede obsega dejanja, ne pa — glede kvalifikacije. Seveda je mogoče, da kvalificira sodišče dejanje strože kot tožitelj, a pristojnost se s tem ne menja (n. pr.: obtožba se glasi na kvalificirano utajo, a sodišče spozna v istem dejanju kvalificirano tatvino). V takih primerih je moralo sodišče po predpisu § 262. a. k. pr. r. ali § 256. hrv. k. p. dati priliko strankam, da so se izjavile o morebitni potrebi preložitve glavne razprave zaradi boljše pojasnitve stvar¬ nega položaja. Po sedajšnjem k. p. pa sodišča ta dolžnost ne zadene; kajti po § 273. k. p. je sodišče vezano samo toliko, da ne sme proglasiti obtoženca za krivega nekega dejanja, ki ni bilo predmet ne prejšnje obtožbe ne obtožbe, izpremenjene ali raz¬ širjene na glavni razpravi, a glede pravne ocene dejanja in za odmero kazni sodišče ni vezano na tožiteljev predlog. 3.) V sodbi se izreče kazen, na katero se obtoženec obsoja. Glede izreka kazni se je treba sklicevati na določbo § 281., št. 5., k. p., ki veleva navedbo paragrafov kazenskega zakonika 268 za uporabo pri določitvi kazni; inače ni da bi stvar objasnjevali s stališča kazenskega zakonika (§§ 70. nasl. k. z.). (Če pride pred senatom okrožnega sodišča do izreka kazni nad mlajšim maloletnikom, kar po § 438. k. p. ni izključeno, se mora ravnati sodba po predpisih kazenskega zakona, veljavnih za mlajše maloletnike, in odrediti sredstva, ki so določena zanje v XXIV. po¬ glavju k. p.) Toda pomniti je, da prinaša k. p. sam v tem pogledu posebne določbe tehnične narave. a) Glede smrtne kazni ustanavlja § 282.k.p. izjemoma po¬ trebo soglasnosti senata petorice sodnikov [gl. §36., III., prip. 1.)]. Sodba mora, če je več oseb soglasno obsojenih na smrt, določiti red, v katerem naj se smrtna kazen — vendar v nenavzočnosti ostalih obsojencev (§ 417., odst. 3., k. p.) — izvrši. Če ni soglas¬ nosti sodnikov ■— glede izreka smrtne kazni, ne glede vrstnega reda za izvršitev —, se izreče namesto smrtne kazni dosmrtna robija, pri olajšujočih okolnostih (§ 70. k. z.) robija najmanj 10, največ 20 let. P) Glede priznanja olajšav pri izvrševanju kazni, predvidenih v določbah §§ 75. do 79. zak. o izvrš. k. (posebne in udobnejše sobe, skupni zapor, sprejemanje obiskov, pisem, na¬ bavljanje štiva, hrane, izbera dela, lastna obleka, obutev, perilo, kajenje, telovadba, neostrižena brada, neostriženi lasje), od¬ reja § 281., odst. 3. in 4., k. p.: aa) obligatorno : za dejanja političnega značaja (prim. Dolenc: Tolmač h kazenskemu zakoniku — k § 12., II.), da se olajšave priznajo, če tako politično kaznivo dejanje niti ni poteklo iz nečastnih nagibov niti ne kaže obtoženčevega hudobnega značaja niti nima posebno težkih po¬ sledic; PP) fakultativno: za dejanja nepolitičnega značaja, da se olajšave priznajo, če se izreka in concreto kazen zatočenja ali zapor in smatra sodišče olajšave za upravičene glede na značaj dejanja, storilčevo osebnost, povod, nagibe in posledice dejanja. — Takšno priznanje olajšav se mora vzeti v tenor obsodbe, ker je zoper to dopustno pravno sredstvo pri¬ ziva (§ 332. k. p.). y) Glede realnega, s t e k a (konkurence) več kaznivih dejanj dopolnjuje § 286., odst. 1., k. p. določbe § 62. k. z.: Najprej se določi glede vsakega posameznega kaznivega dejanja, zaradi katerega se obtoženec proglaša za krivega, zaslužena časna kazen na prostosti. Ko se to določi, se ugotovi, katera zaslu¬ žena časna kazen na prostosti je najtežja; odločilna je in 269 concreto določena zaslužena kazen za posamezno kaznivo de¬ janje, čeprav je po k. z. za neko drugo kaznivo dejanje, ki se nahaja v steku, in abstructo zagrožena težja kazen. Po tej ugotovitvi se ta najtežja kazen zviša v trajanju z ozirom na ostale zaslužene kazni, in to po svobodni oceni. Prosto seštevanje takih kazni je izključeno, ker zabranjuje to določba § 62., odst. 2., k. z.; toda nikdar ne sme povišana zaslužena kazen na prostosti prekoračiti okvira 20 let pri robiji in zatočenju, odnosno 5 let pri zaporu in strogem zaporu. S) Glede kazni, ki jo je treba izreči za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred razglasitvijo neke prejšnje obsodbe (n. pr.: sodišče sodi in določa kazen dne 1. decembra 1931. zaradi tatvine, storjene dne 15. maja 1931., obtožencu, ki je bil obsojen dne 20. julija 1931. zaradi klevete, storjene dne 15. junija 1931., na 14 dni zapora in 200 dinarjev), veljajo pred¬ pisi § 64. k. z. z dopolnitvami § 286., odst. 2. in 3., k. p. Odmerja naj se kazen analogno po pravkar pod y) pokazanem predpisu. Kazen se določi, kakor bi jo bilo treba izreči za oboje dejanj, če bi se nahajali v realnem steku. Eventualno že po prejšnji sodbi prestana kazen se odračuni od skupno odmerjene. Za dejanje predmetne obtožbe pa ne more izreči sodišče, ki je obavilo glavno razpravo, niti sodbe niti kazni, ako ono ni tudi za prej storjeno kaznivo dejanje stvarno pristojno. Če ta pogoj ni izpolnjen, potem postane pristojno tisto' od obeh sodišč prve stopnje, ki je pristojno za težje kaznivo dejanje. Teža kazni se določa v tem primeru po zakonu tako, da se upošteva pred¬ vsem in abstracto zagrožena težja vrsta in ob isti vrsti večja mera kazni. Zlasti velja to za primere, pri katerih se nahaja sto¬ rilec v izvrševanju kazni na prostosti, toda všteje (t. j. odračuni) se — naravno — samo oni del kazni na prostosti, ki je do dne druge sodbe že prestam e) Glede denarnih kazni je § 287. k. p. ponovil določbo § 44., odst. 2., k. z. (le ne v tako precizni obliki), namreč, da je treba v primeru, če se izreče s sodbo denarna kazen, izreči ob¬ enem kazen na prostosti (t. j. le zapor: arg. iz § 44. k. z.), ki naj denarno kazen nadomesti, ako se ne bi mogla na nikakršen način izterjati. Za nadomestitev se v primeru primarne denarne kazni (§ 42. k. z.) šteje enota 60 Din kot en dan zapora, v primeru supletorne (§ 45. k. z.) pa enota 100 Din kot en dan robije ali strogega zapora, kakor je glavna kazen na prostosti določena, 270 a robija ne sme presegati 1 leta, strogi zapor pa ne 6 mesecev (§§ 7. in S. uredbe o odsluževanju denarnih kazni in zamenja¬ vanju teh kazni s kaznimi na prostosti z dne 31. decembra 1929.). (V § 424., odst. zadnjem, k. p. je predviden primer, da je sodišče v sodbi pozabilo določiti nadomestilo ob neizterljivosti denarne kazni; v takem primeru mora sodišče izdati naknadno' rešitev.) 4. ) V sodbi (tenoru) se mora izreči, ali se obsojal obtoženec pogojno, potem, ali in kako se mu všteva pripor, preiskovalni zapor ali že prestana kazen. Samo ob sebi se razume, da s tem predpisom (§ 281., št. 4., k. p.) ne gre samo za konstatacijo dej¬ stva pogojne obsodbe in vštetja, ampak za navedbo modalitet natančno po predpisih VI. poglavja k. z. o pogojni obsodbi s citacijo za.konite določbe, odnosno za konkretno izvedbo' vštetja pripora, preiskovalnega zapora ali prestane kazni s citacijo do- tičnih predpisov (§ 77. k. z., §§ 293., 420. k. p.). 5. ) V tenor sodbe spadajo dalje odločbe o zasebnopravnih zahtevkih zasebnih udeležencev, o stroških kazenskega postopka in izvršitve kazni (§§ 295. nasl., 310. nasl. k. p.) kakor tudi o tem, ali naj se objavi sodba po tisku ob obsojenčevih stroških. Takšna objava je dopustna samo tam, kjer je predvidena po določbah kazenskega zakonika (§§ 139., 305., 342., 363. k. z.). Toda samo v § 363. k. z. je predpisana «po novinah»; v drugih primerih je stvar sodišča, da presoja, ali se mora objava izvršiti s tiskom ali na kakšen drug način. — O predpisih glede obsodbe na plačilo zasebnopravnih zahtevkov in stroškov govorimo pozneje (glej §§ 54. in 55.). Pripomba: V nadaljevanju § 281., št. 3., k. p. je odrejeno, da se eventualno izreci v sodbi, «a 1 i se (obtoženec) po odredbah kazenskega zakona oprašča kazni». Zakonodajec je mislil pri tem na besedilo § 73. k. z.: «a more se osvoboditi od vsake kazni», kar se ponavlja pri §§ 21., 171., 202., 245., 250., 325., 365., 370. in 373. k. z., tako da bi bilo pri posebno lahkih primerih izreči obsodilno sodbo, a konstatirati, da se obtoženec navzlic temu oprašča vsake kazni. Uvaževati pa je sledeče: Obtoženca za¬ dene v takem primeru zbog krivdoreka vendarle dolžnost povrnitve stroškov postopka in dokazovanja (§ 310. k. p.) in plačila sodnih taks (§ 314. k. p.) (kar utegne mnogo več znašati, kakor bi znašala even¬ tualna denarna kazen, in kar bi posebno mučno zadelo 1 njegove de¬ diče, dočim denarne kazni ne bi plačali). Obtoženec bi se moral, če misli, ha se mu je zgodila krivica glede krivde, boriti zoper obsodilno sodbo brez izrečene kazni samo z reivizijo, ostal pa bi, če bi mu to pravno sredstvo ne uspelo, vendarle oporečen še pet let, ko bi dobil šele pravico, prositi za rehabilitacijo (§ 90., odst. 3., k. z.), 271 dasi bi dosegel pri pogojni obsodbi na malo kazen neoporečnost v krajši dobi, odnosno že v 1 letu, brez prošnje. Po vsem tem smemo izreči svoje mišljenje (gl. Dolenc: Tolmač h kazenskemu zakoniku — k § 73. k. z.), da je pravičneje za obtoženca, ki ni zaslužil kazni in se zato ne kaznuje, da se mu po § 280. k. p. izreče oprostilna sodba, ker so podane take okolnosti, ki ukinjajo 1 obtoženčevo kaz¬ nivost. Saj vendar ni da bi predpostavljali, da je zakonodajec hotel, naj pride pogojno na kazen obsojeni storilec kaznivega dejanja v boljši položaj kakor pa storilec kaznivega dejanja, ki se sploh ne kaznuje. Drugačen položaj pa utegne slediti iz primera po § 139. k. z. Ako je ovaditelj svojo obrekovalno izjavo pred pričetkom kazenskega postopka preklical, pa je prišlo na pregon od strani državnega tožitelja vendarle do obtožnice in glavne razprave, potem sme sodišče obtoženca oprostiti vsake kazni. Tu je mogoče, da ima ovaje- nec korist od tega, da se objavi sodba. Za takšen primer bi se mogla izreči obsodba ovaditelja brez kazni, a taka sodba bi se morala (arg. iz § 139., odst. 3., k. z.: «v vseh primerih*) na zahtevo javnega tožitelja vendarle objaviti. To bi bila pač izvršitev sodbe, ki naj se odredi po predpisu § 414. k. p. t a k o j. Če pa take potrebe po objavi ne bi bilo, bi smelo sodišče vendarle po 1 § 280. k. p. izreči oprostilno sodbo. Analogno bi moglo sodišče postopati tudi po § 298. k. z., ko gre za dopustnost oprostitve od vsake kazni, ker je razžaljenec vrnil razžalitev, za katero je bil dan neposreden povod z nedostojnim po¬ stopanjem ali kaznivim dejanjem; uporaba § 281., št. 3., k. p. po svo¬ jem bistvu bi bila tu mogoča. Za «posebno lahke primere* pa naj se izreka oprostilna sodba. K b). Oprostilna sodba. Ta se izreče, če pride sodišče pri posvetovanju do zaključka: a) da tisto dejanje, ki ga je obtoženec obtožen, sploh ni po nobenem zakonu (kazenskem zakoniku ali tako zvanih stran- ( skih kazenskih zakonih) kaznivo (juristični moment); to velja tudi za tiste primere, pri katerih zakon zahteva za de¬ janski stan kaznivega dejanja naklepa (dolus), dočim za malo¬ marno (culpa) storjeno dejanje ni določena nobena kazenska sankcija (n. pr. §§ 249., 367., 368. itd. k. z.); P) da gre sicer za dejanje, ki je pravno, t. j. po zakonu kaznivo, toda ni dokazov, da je obtoženec storil to dejanje (faktični moment); taka oprostitev je absolutna, četudi je za krivdo nekaj posrednjih dokazov, ki pa ne zadostujejo ( ab- solutio ab instantia ni dopustna); 7) da je dejanje storjeno in kaznivo; toda poleg obeh teh momentov obstaja še nadaljnji, da so podane okolnosti: aa) ki izključujejo krivdo (pravna in stvarna zmota: §§ 19. in 20. k. z., nevračunljivost: § 22. k. z., ni protipravnosti: § 23. 272 k. z., silobran: §1 24. k. z.); PP) ki izključujejo kazni¬ vost (skrajna sila: § 25. k. z., prostovoljni odstop od poizkusa: § 33. k. z., zastaranje: §§ 78. do 80. k. z., dokaz neresnice pri kleveti: § 311. k. z., prestana kazen v inozemstvu: § 8. k. z.); yy) ki ukinjajo kaznivost. Kakšne so te «ukinjajoče okolr nosti», ni povedano niti v k. z. niti v k. p. Gotovo pa je, da ne morejo biti identične z onimi, ki so mišljene v § 276. k. p., ker se tam ne oprašča od obtožbe, ampak obtožba se zavrne. Iz posvetovanj o vladnem projektu za k. p. v stalnem zakonodajnem svetu ministrstva pravde leta 1922. vemo, da je stalo: v § 279. projekta (danes § 280., odst. L, k. p.): «ili da ima okolnosti, koje isključuju krivicu ili isključuju ili ukidaju kažnjivost optu- ženikovu», a v § 280., št. 3., projekta (danes § 281., št. 3., k. p.): «na kakvu se kaznu i kaznene posledice osudjuje optuženik ili da se ne izriče kazna (§ ... k. z.), odnosno da li se osudjuje na prinudno vaspitanje ili popravljanje*. Kazenskopravna sekcija je besedilo § 279. projekta pustila neizpremenjeno, a besedilo § 280., št. 3., projekta izpremenila takole: «3.) na kakvu se kaznu osudjuje optuženik, odnosno da li se osudjuje na upuči- vanje u zavod za vaspitanje ili popravljanje*. Ko sta tako ob¬ likovani določbi šli pred razne korporacije in strokovnjake zaradi oddan j a mišljenja, ni niti eno mišljenje ničesar k temu opomnilo. Ožja komisija, ki jo je postavil minister pravde, se je posvetovala o teh paragrafih (dne 21. junija 1922.), toda ni na njih ničesar izpremenila. To je dokaz, da je smatrala spredaj označeno izpustitev citacije «§ ... k. z.» v § 280., št. 3., za po¬ trebno, da se ne bi prišlo v navzkrižje s § 279., ki je govoril o «ukidanju kažnjivosti». Iz tega sledi, da se je hotelo, naj v po¬ sebno lahkih primerih ne pride do izreka krivde brezi kazni, ampak da so to primeri, pri katerih se kaznivost ukinja in zahteva oprostitev od obtožbe. Gjuričičev projekt (z dne 18'. februarja 1926.) pa je brez izpremembe prejšnjega § 279. v § 281., št. 3. (prej § 280.), dal redakcijo: «3.) na kakvu se kaznu osudjuje optuženik ili se osudjuje na upučivanje u zavod za vaspitanje ili popravljanje*. Pri tem je do malega ostalo. Po našem mnenju obstoj določbe § 280., odst. 1., k. p. poleg določbe § 281., št. 3., k. p. dovoljuje pri «ukinjanju kaznivosti* i oprostitev od obtožbe i obsodbo s krivdorekom pa brez kazni, kakor je bilo že spredaj v pripombi razloženo; kaj ustreza bolje pravnemu in dejanskemu položaju, to bodi prepuščeno sodišču kot quaestio facti. 18 273 III. V tajnem posvetovanju sklenjena sodba se mora smatrati z dovršitvijo posvetovalne seje za dokončno, neizpremenljivo. (O možnosti, da predsednik odredi pred sklepom posvetovalne seje ponovno sklepanje in posvetovanje, gl. § 36., III.) Po prvotnem besedilu § 283. k. p. je bilo potrebno, da je senat petorice, ki je sklenil obsodbo na smrt, pozval še pred razglasit¬ vijo sodbe državnega tožitelja na posvetovanje, ali naj se ob¬ sojenec predlaga v pomilostitev in — v pritrdilnem primeru — s katero kaznijo naj se nadomesti smrtna kazen. O posvetovanju glede pomilostitve se je moral sestaviti poseben zapisnik, ki se je poslal s poročilom in spisi vred nemudoma kasacijskemu sodišču, najsi ni bilo zoper sodbo nobenega pravnega sredstva. Vse to je bilo z zakonom z dne 9. oktobra 1931. (člen 2., št. 7., novel. kaz. zak.) odpravljeno, pač pa mora predsednik okrožnega sodišča o vsaki obsodbi na smrtno kazen takoj poročati neposredno ministrstvu pravde ter navesti dan in številko obsodbe, čim se spisi predlože kasacijskemu sodišču (§ 126. ur. posl. r. kaz. sod.). V vseh primerih, tudi če gre za smrtno obsodbo, razglasi predsednik sodbo praviloma na javnem zasedanju (izjeme gl. § 9., IV.): predpisano je, da se izreče sodba v imenu Njegovega Veličanstva kralja (§ 2. zak. o ured. red. sod.) in da se pre¬ čita dispozitivni del sodbe z uporabljenimi zakonitimi odred¬ bami vred, dočim se smejo glavni razlogi sodbe ob kratkem ustno navesti. V dispozitivnem delu obsodilne sodbe ne smejo izostati, ker bi bila sicer neveljavna: ime obdolženčevo, navedba in kvalifikacija kaznivega dejanja in bodisi glavna, bodisi stranska kazen (§ 281., odst. zadnji, k. p.); za oprostilne sodbe analogne odredbe ni, vendar sledi potreba takih navedb nujno iz § 288. k. p. Pri pogojni obsodbi mora predsednik ob¬ toženca opozoriti na pogoje, ki se jih mora držati. Po razglasitvi sodbe vpraša predsednik stranke — mišljeni so tu državni in zasebni' tožitelj in subsidiarni tožitelj kakor tudi obtoženec (§ 6., odst. 1., k. p.) —, ali so zadovoljne s sodbo, obtoženca pa pouči — še pred tem vprašanjem—, kakšna pravna sredstva sme uporabiti zoper sodbo (§ 288., odst. 2., k. p.). Ce je bila upravičena bojazen, da bi obtoženec, ki je v pro¬ stosti, pobegnil, sme sodišče, t. j. senat trojice ali petorice, ki je zaposlen na predmetni glavni razpravi, odrediti zoper obtoženca preiskovalni zapor. Pogoj uvedbe preiskave tu odpade, ker jo nadomešča obsodilna sodba; pač pa je stvar državnega tožitelja, 274 da tak predlog stavi, dočim zasebni ali subsidiarni tožitelj nima niti v tem primeru pravice, staviti predloga na ukrenitev pre¬ iskovalnega zapora (prim. § 38., IV.). Če se izreče sodba glede obtoženca, ki je v preiskovalnem zaporu, zadržuje priglasitev revizije načeloma izvršitev sodbe. Preiskovalni zapor traja dalje (§ 339. k. p.). Enako učinkuje pri¬ glasitev priziva, toda samo, če je naperjen zoper vrsto kazni ali če obtoženec, ki vlaga priziv samo zoper odmero kazni, obenem ne izjavi, da hoče nastopiti kazen (§ 333. k. p.). Izjema pa je dana pri obtožencu, glede katerega je bila s sodbo obtožba za¬ vrnjena (§ 276. k. p.; gl. spredaj II., A.) kakor tudi, ako je bila izdana oprostilna sodba (§ 280. k. p.). V teh izjemnih primerih preiskovalni zapor neha avtomatično in se obtožencu vrne pro¬ stost. Izjema od te izjeme, ki pa tu ne pomenja povsem povrnitve k pravilu, je dana, če gre samo za zavrnitev zaradi pristojnosti vojaškega sodišča (§ 277. k. p.), a se pokaže, da je za tisti delikt preiskovalni zapor obligatoren ali da je obtoženec begosumen. (O vštetju preiskovalnega zapora v kazen gl. § 82., II.) Glede razglasitve sodbe je dodati izvajanjem v § 37. pod II. še to, da se sme v izjemnih primerih, pri katerih gre n. pr. za dolgotrajne glavne razprave z obilnimi obtožbenimi točkami, raz¬ glasitev odložiti za tri, iz posebno tehtnih razlogov tudi za osem dni (§ 289. k. p.). Če obtoženec ne pride ob času, ki je bil, kakor je bilo pravkar navedeno, odrejen za razglasitev sodbe, se sme odrediti privod zaradi ustne razglasitve ali pa vročba odpravka sodbe. Odloča smotrenost (§ 290. k. p.). Branitelj zastopa lehko obdolženca pri takih razglasitvah, če ima za to izdano poobla¬ stilo (§ 58., odst. 3., k. p.). Pri obsodilni kakor tudi pri oprostilni sodbi mora sodišče preudariti, ali je potrebno, odrediti očuvalne odredbe. Material za odreditev očuvalne odredbe mora biti zbran med po¬ izvedbami (§ 92. k. p.) ali preiskavo (§ 98. k. p.). Dočim veljajo za rešitev o očuvalnih odredbah zbog nevračunljivosti po usta¬ vitvi postopka posebni predpisi § 110. k. p., glede odredbe oču¬ valnih sredstev po glavni razpravi pri obsodilnih sodbah takih predpisov ni. Pač pa je v predpisih §§ 280. in 281. k. p. odrejena dolžnost, da sodišče v primeru, ako so pogoji za očuvalne od¬ redbe Izpolnjeni, le-te tudi res odredi, in sicer pri obsodilnih sodbah v dispozitivnem delu sodbe (§§ 293., odst.2., 332. in 427. k. p.), pri oprostilnih sodbah pa v posebni re- 18 * 275 sit vi poleg sodbe (§ 280., odst. 3., k. p.). Zaslišanje držav¬ nega tožitelja in branitelja je predpisano samo po § 280. k. p. glede oprostilnih sodb, ki se izrečejo zbog nevračunljivosti ob¬ toženca; vendar bo to potrebno pri odredbah očuvalnih sredstev tudi v vsakem drugem primeru. Ni pa nikdar pogoj za odredbo očuvalnega sredstva, da bi jo moral državni tožitelj predlagati. IV. Razglasitvi sodbe ob koncu glavne razprave sledi pis¬ mena sestavitev sodbe za spise, ki postane podlaga za eventualni postopek, če pride do vložitve pravnega sredstva (§ 291. k. p.). Pismeni elaborat, ki bodi praviloma v treh dneh napravljen in od predsednika in zapisnikarja podpisan, se ime¬ nuje v k. p. pismeni odpravek («pismena izrada»). Če bi predsednik ali zapisnikar po razglasitvi sodbe, a pred podpisom pismenega odpravka umrl, dejstvo, da ne bi bilo na odpravku njunega podpisa, ne bi imelo nikakršnega pravnega učinka. Predsednika bi mogel nadomestiti najstarejši član senata, za¬ pisnikarja še drug član senata. (Tako je bilo za časa svetovne vojne za Avstrijo izrečno odrejeno s cesarsko naredbo z dne 14. decembra 1915., drž. zak. št. 972.; ali tudi brez take odredbe mora slediti po načelu smotrenosti, da sodba obvelja, ker ne gre za formalno, ampak za materialno stran vprašanja, kako se glasi že razglašena sodba.) Pismeni odpravek sodbe se deli na: 1.) uvod, 2.) dis¬ pozitivni del sodbe in 3.) razloge (§ 292. k. p.). K 1.). Uvod se začne z besedami: «V imenu Njegovega Veličanstva kralja» (§ 2. zak. o ured. red. sod.); slede: označba sodišča, imena sodnikov, zapisnikarja, tožiteljai, zasebnega ude¬ leženca (če nastopa kot tožitelj) in zastopnika zadnjih dveh; nadalje imeni obtoženca in njegovega branitelja z dodatkom, ali je obtoženec v preiskovalnem zaporu ali v prostosti, dan odredbe glavne razprave, konstatacija javno ali nejavno obav- Ijene glavne razprave, dan izreka sodbe in končni zahtevki (predlogi) obtožbe in obrambe. K 2.). Dispozitivni del mora ustrezati po svoji vsebini točno: pri sodbah, ki zavračajo obtožbo, vsem zahtevam § 276. k. p. [gl. spredaj II., A., št. 2.)], pri oprostilnih sodbah vsem zahtevam § 280. k. p. [gl. spredaj II., B., b)], pri obsodilnih sodbah pa vsem zahtevam § 281. k. p. [gl. spredaj II., B., «)]; vendar odredba očuvalnih sredstev po oprostitvi s sodbo ne spada v to, ampak v posebno «rešitev». 276 K 3.). Razlogi pomenijo utemeljitev sodbe v formalno- in materialnopravnem pogledu. Navedba razlogov: zakaj se je smatralo to ali ono dejstvo za dokazano; zakaj se ugotovljeno dejanje kvalificira tako in nič drugače; zakaj se je izrekla ta kazen, je potrebna zaradi informacije strank, ki imajo pravna sredstva na razpolago in tudi zaradi možnosti popresoje sodbe v višji instanci. Zakon pravi, naj bodo sodbeni motivi (nagibi) ali vzroki ob kratkem, vendar s polno točnostjo po¬ vedani v pogledu, katere činjenice je sodišče vzelo za dokazane ali nedokazane in zakaj. Gre tu za rešitev obtožbe v polnem obsegu (okviru). Dalje naj «razlogi® povedo, kateri preudarki so sodišče vodili pri razsojanju pravnih vprašanj in zavra¬ čanju prednašanih ugovorov in, ko gre za izrek o kazni, katere obtežujoče okolnosti so bile dane za to, da se je smatralo de¬ janje kot posebno težak primer (§ 74. k. z.), ali pa za to, da se je sicer odredila izvestna težja kazen; enako, katere olajševalne okolnosti so bile dane za to, da se je smatralo dejanje kot po¬ sebno lahek primer (§ 73. k. p.), odnosno za to, da se je kazen omilila. Pri oprostilnih sodbah naj sodbeni razlogi zlasti razločno razodenejo, kateri izmed razlogov, ki so omenjeni v § 280 k. p., so senat nagnili k temu, da je obtoženca oprostil od obtožbe (ne pa: od kaznivega dejanja). Razpored razlogovanja v praksi bodi shematično ta: Naj- prvo naj se ugotove dejanske činjenice (objektivna dejstva), nato razlogi, ki govore za (pro) in zoper (contra) ugotovitev in zakaj prvi prevladujejo. Zatem naj preide pravna kvalifikacija ali subsumpcija pod zakonito določbo z razlogi pro in contra in z navedbo, zakaj prevladujejo eni ali drugi (conclusio), slednjič odločba o kazni z navedbo kazenskega postavka, obtežujočih in olajševalnih okolnosti. Citati literature v razlogih so odveč, citati odločb sodišč najvišje stopnje pa kažejo po našem mnenju, da se sestavljač sodbenih razlogov ni zavedal, da takšne odločbe ne vežejo razsojajočega sodišča, razen če so potekli v isti stvari. Na koncu pride utemeljitev vštetja ali nevštetja pripora, preisko¬ valnega zapora ali prestane kazni, odločbe o stroških in zasebno¬ pravnih zahtevkih in — pri obsodilnih sodbah — odredbe oču- valnega sredstva (§ 293. k. p.). Eventualni popravki pismenih in računskih pogreškov, obli¬ kovni in prepisni nedostatki se dajo vsak čas na zahtevo strank ali pa po službeni dolžnosti izvršiti, izključeni so samo glede 277 št. 1. do 3. v § 281. k. p., glede katerih je izrečno določeno, da v sodbi ne sinejo izostati, ker bi sicer ne bila veljavna. Popravki in dodatki se morajo poočititi na koncu sodbe v izvirniku in v vseh prepisih (§ 294. k. p.). Pripomba: Tiskovni zakon ne predpisuje nikakršnih poseb¬ nih norm glede rešitve obtožnice s sodbo: Sojenje naj se vrši po svobodnem prepričanju (člen 73.), a sodišču je prepuščeno po svo¬ bodni oceni ugotoviti, ali je pozivanje na priče izven sodnega ob¬ močja umestno ali se uveljavlja samo zato, da bi se postopek za¬ vlekel (člen 74.). Tiskovno sodišče ni dolžno v prilog načelu iskanja materialne resnice pribavljati nikakršnih dokazov v korist ali škodo stranke. Sodišče torej nima dolžnosti, da bi pri možnosti strožje kvalifikacije stranko na to opozorilo. Ono sme pač nove dokaze, če jih smatra za relevantne, pribaviti in izvršiti, lahko pa tudi brez njih judicira po obtožnici. Vendar se mora pod obtožbo stavljeno dejanje glede svojega obsega skladati z dejanjem, ki o njem razsoja sodba. Tudi na glavni razpravi (člen 87.) sme obtoženec izjaviti, da se okrivljena natisnjena stvar ne nanaša na tožitelja. S pristankom toži- telja izda sodišče le-temu odločbo, ki obsega v celoti obtoženčevo izjavo, da se okrivljena stvar ne nanaša na tožitelja. Tožitelj ima pravico, da to odločbo objavi. Za primer, da dobi tožitelj na ta način zadoščenje, se stvar ne nadaljuje na glavni razpravi, kar znači spo¬ razum med tožiteljem in obtožencem, t. j. sodno poravnavo, ki se bo vedno dotikala tudi vprašanja stroškov in drugih stranskih vpra¬ šanj, celo pravice, objaviti določbo. Določba v členu 87., ki daje tožitelju pravico objave, ni ius cogens, ampak dispositivum. Če se pa tožitelj z omenjeno obtoženčevo izjavo ne zadovolji, nadaljuje sodišče postopek na glavni razpravi po označenih predpisih in izreče končno sodbo po ugotovljenem stanju. Omenjena izjava se sme po okolnosti smatrati za olajševalno okolnost. § 54. Izrek o zasebnopravnih zahtevkih v sodbi. I. V § 26. je bilo razloženo, kdo sme nastopati kot oškodo¬ vanec in zasebni udeleženec, kako ostvarja svoje pravice in pod katerimi pogoji mu kazensko sodišče te pravice prizna, odnosno ga ž njimi napoti na civilnopravdno pot. Nai tem mestu gre le še za tehnično stran glede izreka o zasebnopravnih zahtevkih v sodbi. Da se more ostvariti zasebnopravni zahtevek do povra¬ čila škode, je potrebna tozadevna dejanska in pravna pod¬ laga. Le-to mora podati zasebni udeleženec, odnosno če nastopa 278 oškodovanec kot zakonito upravičen zasebni tožitelj, on sam, s tem, da predloži dokaze. O obstoju zahtevka in o dokazih se zasliši obdolženec pred glavno razpravo, obtoženec med glavno razpravo. Toda ne v prvem ne v drugem primeru ni sodišče pri¬ morano izvršiti teh dokazov. Če bi zadrževali dokazi sam kazen¬ ski postopek v glavni stvari in če ne bi bili potrebni za ugoto¬ vitev škode, ki bi bila za kvalifikacijo kaznivega dejanja odločilne važnosti, opusti sodišče dokazovanje in napoti za¬ sebnega udeleženca ali oškodovanca z njegovimi zahtevki civilnopravdne narave na pot civilne pravde. (O tem, da sme sodišče prisoditi samo del zahtevane odškodnine, s presežkom pa zasebnega udeleženca napotiti na civilnopravdno pot [§ 300., odst. 2., k. p.], gl. § 26., II.). Če pride do proglasitve sodišča, da se smatra za stvarno nepristojno, še pred glavno razpravo, mora sodišče oškodovanca poučiti, da se sme pridružiti kazenskemu postopku iznova pri pristojnem so¬ dišču ; če pa pride do takšne proglasitve šelenaglavniraz- pravi, se zasebni udeleženec ne zavrne na pot civilne pravde, ampak se pouči, da se sme pridružiti s svojim zahtevkom kazen¬ skemu postopku, ki ga začne ali nadaljuje pristojno sodišče. Ta pouk se mu da samo na glavni razpravi in se zabeleži v zapisnik. V sodbo ne spada, ker ni nikakšna odločba (prim. § 293., odst. 2., k. p.). Glede primera po § 277. k. p. se pripominja, da ima tudi vojaško kazensko sodišče pravico, v sodbi izreči dolžnost ob¬ toženca, da povrne škodo (§ 229., št. 5., voj. k. p.). Če pride do obsodilne sodbe brez kazni [gl. § 53., II., B ., b) in fine], se mora izreči o zasebnopravnih zahtevkih prav tako kakor pri obsodilnih sodbah z absolutno ali pogojno izrečeno kaznijo. V rešitvi, ki izide o očuvalni odredbi (gl. § 53., III.), ni mesta za izrek o zasebnopravnih zahtevkih. II. Med' zasebnopravne zahtevke oškodovanca spada tudi za¬ htevek na povračilo nekega predmeta. Zanje veljajo posebne določbe § 298. k. p. Predmet, ki je oškodovančeva last in ne služi kot stvarni dokaz, vrne že v pripravljalnem po¬ stopku oškodovancu preiskovalni (ali poizvedovalni) sodnik, če na to pristaneta obdolženec in tožitelj. Tudi brez tega pri¬ stanka se sme stvar vrniti, če je to iz razlogov smotrenosti nujno potrebno, toda oškodovanec se mora zavezati, da jo po potrebi na poziv sodišča le-temu prinese, seveda, če je to še mogoče (n. pr. pri težko shranljivih stvareh). 279 Na glavni razpravi sme sodišče stvar oškodovancu takoj vrniti, ko ne pride več za dokazovanje v poštev, toda le s pri¬ stankom obtoženca. Če takega pristanka: ni, a sodišče na te¬ melju dokazovanja na glavni razpravi spozna, da je stvar last oškodovanca, ki se je pridružil kot zasebni udeleženec kazen¬ skemu postopku in zahteval povrnitev stvari, potem izreče dolž¬ nost povrnitve predmeta s sodbo (§§ 281., št. 6., 293., odst. 2., k. p.). Če gre za kakšno stvar, ki je v oblasti sodišča, pa ob¬ toženec ne pristane na to, da se vrne oškodovancu, a se ta niti ni pridružil s svojim zahtevkom kot zasebni udeleženec kazen¬ skemu postopku, odredi sodišče, ko se je uverilo, da je tista stvar oškodovančeva last, naj se mu stvar vrne, čim dobi sodba pravno moč (§ 298. k. p.). (To bo zlasti pri corpora delicti potrebno, ki so last tretje osebe; zgodi se s posebno naredbo sodišča.) Če je prišla stvar, ki je bila oškodovancu vzeta, v tretje roke ali če je med več oškodovanci sporno, kdo je lastnik, se napotijo vsi oškodovanci, ki so se s svojim zasebnopravnim zahtevkom pridružili kot zasebni udeleženci kazenskemu postopku, v tenoru sodbe na pot civilne pravde (§ 299. k. p.). III. Če zahteva zasebni udeleženec razveljavitev iz vest¬ nega pravnega posla ali pravnega razmerja (iz¬ vzeta je samo ženitna pogodba [§§ 4., odst. 3., in 301. k. p.]) in če zadostujejo podatki dokaznega postopka na glavni razpravi, izreče sodišče v tenoru sodbe o zahtevku, da se pravni posel ali pravno razmerje celoma ali deloma razveljavi, ter obenem določi pravne posledice te razveljavitve, toda samo glede zasebnega udeleženca in obtoženca, ne pa glede pravic tretjih oseb. IV. Odločba o zasebnopravnih zahtevkih' zasebnega udele¬ ženca se more izvršiti, ko dobi sodba pravno moč. Obtoženec sme vselej izpodbijati tako odločbo, zasebni udeleženec pa glede sodb senatov okrožnega sodišča nima nobenega pravnega sred¬ stva zaradi izreka o njegovih zahtevkih (§ 302. k. p.). Samo glede sodbe sodnikov poedincev okrožnega ali sreskega sodišča ima pravico priziva na škodo obtoženca (obdolženca), če je bil deloma napoten na civilno pravdo, deloma pa mu je bil zahtevek prisojen (§ 394. k. p.). Vsaka prizadeta oseba sme za¬ htevati od sodišča, ki je na prvi stopnji sodilo (ne pa: «od- ločilo» o omenjenih zahtevkih!), da na odpravku sodbe potrdi dejstvo, da je dobila pravno moč (§ 303. k. p.). Takšen odpravek 280 služi za izvršilni naslov pri civilnem sodišču (§§ 2., št. 5., in 50., odst. 2., izvrš. post.). Kazensko sodišče sme pravnomočno ka- zensko sodbo glede izreka o zasebnopravnih zahtevkih izpre- meniti samo tedaj, ko pride do obnove kazenskega postopka. V vseh drugih primerih pa pritiče izprememba pravnomočnega iz¬ reka o zasebnopravnih zahtevkih samo civilnemu sodišču, bodisi da gre za najdene nove dokaze, ki predrugačijo osnovo pri- soditve zasebnopravnih zahtevkov (n. pr.: dožene se, da je izvedenec nalašč krivo cenil škodo), bodisi da gre za činjenice, ki so se po izreku o zasebnopravnih zahtevkih ne glede na osnovo izpremenile (n. pr.: pripetila se je odreka, poravnava, poplačilo in pod.). Razume se, da se tudi v § 304. k. p. kakor v § 303. k. p. govori samo o sodbah, ki prisojajo odškodnino itd., ne pa o tistih, ki napotijo zasebnega udeleženca na pot civilne pravde. Pripombi: 1.) Pri stvareh, ki se najdejo pri obdolžencu ali obtožencu, pa niso njegove, niti se ne ve, čigave so, se odredi edik¬ ta 1 n i postopek po §§ 305. in 307. k. p. V njem se pozove last¬ nik opisane stvari, naj se v enem letu javi. Če se stvar ne da toliko časa shraniti ali če so s hrambo združeni stroški (n. pr. pri ukradeni živini, ki jo je treba krmiti), se sme odrediti takojšnja prodaja (§ 306. k. p.). Če se po iztečenem roku enega leta nihče ne oglasi kot lastnik, se stvar (oziroma izkupiček) izroči obdolžencu (obtožencu), razen če je sodišče uverjeno 1 , da obdolženec ni lastnik. Zoper tako rešitev so¬ dišča ni pravnega sredstva. Izkupiček gre v fond za zidanje kazen¬ skih zavodov in zavodov za vzgajanje in poboljševanje (§ 308. k. p.). 2.) V sodbah tiskovnega sodišča se izreka po členu 62. prisojilo materialne odškodnine, čije znesek se določi na podlagi podatkov glavne razprave. Odškodnina za klevete ne sme: biti manjša od de¬ narne kazni, ki je prisojena za to dejanje; če pa ima oklevetana oseba javno službo, se odškodnina poveča. Po bistvu in funkciji te mate¬ rialne odškodnine je ž njo v smislu k. p. ravnati prav tako kakor z zasebnopravno odškodnino zasebnega; udeleženca. («Moralno od¬ škodnino*, ki pa je omejena na znesek do 100.000 Din, prisojajo sodišča zasebnemu tožitelju po zakonu o pobijanju nelojalne konku¬ rence z dne 4. aprila 1930. [Sl. N. št. 83./XXXII.].) § 55. Odločbe o stroških kazenskega postopka. I. Z ozirom na preglednost hočemo govoriti o odločbah glede stroškov kazenskega postopka, ki se izdajajo pred glavno razpravo in po njej; kajti vzporednost primera ustavitve pri- 281 pravljalnega postopka in oprostitve od obtožbe v sodbi v prav¬ nem ozira je jasna. Zato je tudi zakonodajec oba primera za poglavjem, ki govori o sodbi, skupno obravnaval. II. Najprej gre za določitev pojma, kaj so stroški kazen¬ skega postopka. Po našem k. p. se razumejo pod stroški po¬ stopka tisti plačljivi ali po vračljivi denarni izdatki, ki so bili provzročeni v neki konkretni kazenski pravdi od njene pokrenitve pa do dovršitve kazenskega postopka. To stoji v § 314. k. p., toda z neko omejitvijo glede obso jenega storilca kaznivega dejanja: če je obsojen n a kazen n a pr os tos t i ali na smrtno kazen, stroškov takšne izvršitve kazni ne trpi on, ampak trpi jih država. Isto velja tudi za stro¬ ške izvrševanja očuvalnih sredstev, spojenih z utesnitvijo telesne prostosti (§§ 38., 39., 48. uredbe o izvrševanju očuvalnih odredb z dne 13. januarja 1930.). Ratio legis te določbe glede kazni na prostosti je bila, da nalaga kazenski zakonik obsojencem med izvrševanjem kazni na prostosti dolžnost dela, s katerim so po¬ plačani stroški izdržavanja v tej kazni (§ 37. zak. o izvrš. k.), in pa da je itak i v k. z. i v k. p. poskrbljeno za fond za zgradbe, v katerih se te kazni izvršujejo. Stroški kazenskega postopka morajo biti vedno poplačani. Kdo jih plača ali trpi, to navaja k. p. kakor javnopravni zakon (gl. § 4., IV.) sam, pa bilo v pozitivnem, bilo v negativnem smislu, a oblastvo, ki izvršuje te določbe, so kazenska sodišča. Vpra¬ šanje o dolžnosti povračila stroškov, ki izvira neposredno iz sodbe ali rešitve kazenskega sodišča, se ne sme drugače rešiti, nego od kazenskega sodišča, a napotitev na civilno pravdo glede teh stroškov niti pri zasebnopravnih deliktih ni dopuščena. III. Stroški kazenskega postopka so našteti v § 314. k. p. Da ni mišljena taksativna navedba po številkah 1.) do 4.) tega para¬ grafa, je jasno, ker že njegovi nadaljnji odstavki navajajo še nove vrste stroškov. Razen tega so še drugačni stroški, n. pr. za izročitev pred privodom, za prekinitev kazni na prostosti in pod., ki sicer niso naravnost navedeni, a se morajo vendarle uvrstiti v to ali ono skupino. Naravnost navedene skupine stroškov kazenskega postopka so: a) Stroški, ki so nastali s privodom obdolženca, bilo v izročitvenem postopku iz inozemstva, bilo po službenih organih domačih oblastev — bilo k zaslišanju, bilo na glavno razpravo 282 in pod., potem stroški, ki so nastali s tem, da je bilo treba osum¬ ljenca v priporu, obdolženca ali obtoženca v preiskovalnem za¬ poru vzdrževati, slednjič stroški, ki so nastali z izvršitvijo kazni ali očuvalnega sredstva (izvzemši že zgoraj omenjene stroške glede smrtne kazni in kazni na prostosti [§ 314., odst. L, št. 4., in odst. 2., k. p.]). O njih dejanski odmeri glej določbe § 319. k. p. b) Stroški, ki so nastali za priče, izvedence, tolmače; sem spadajo tudi stroški za stenografe, ki jih pokliče pred¬ sednik 'glavne razprave (§ 244., odst. 2., k. p.). Glej: o pričninah § 42., IV., o izvedninah § 41., I., o pristojbinah: tolmačev § 44., II., stenografov § 34., II. (§ 314., št. 1., k. p.). c) Stroški zaizvršitevsodnihogledov; sem spadajo tudi stroški za fotografiranje, daktiloskopiranje, kemijske ugoto¬ vitve strupov, delavcev za odkop grobov pri ekshumiranju za pri tem potrošeno perilo in pod. (§ 314., št. 1., k. p.) kakor tudi vozni in potni izdatki za sodne osebe in državnega tožitel j a, ki se udeleže sodnega ogleda (gl. § 318. k. p. in uredbo o povračilu potnih in selitvenih stroškov civilnih državnih uslužbencev z dne 29. novembra 1928., Sl. N. št. 304./CI.; kolikor jim pripadajo [§ 314., št. 3., k. p.] za potovanja izven sedeža sreskega sodišča, je potrebna odobritev starejšine [gl. § 48. ur. posl. r. kaz. sod.]). č) Potrebni izdatki zasebnega tožitelj a, nagrada in potrebni izdatki braniteljev in drugih zastop¬ nikov strank kakor tudi potrebni izdatki in nagrada zastop¬ nika zasebnega udeleženca, kolikor je bilo takšno zastopanje od samega sodišča naloženo (§ 55. k. p.) ali v dosego svrh iz § 52. k. p. potrebno (novel. § 314., št. 2., k. p. [člen 2., št. 9., novel, kaz. zak.]). O potrebnostih določa sodeče sodišče po prostem preudarku, uvažuje zlasti smotrenost zastopnikovega delovanja. Zasebni udeleženec (kot fizična oseba) pa svojih lastnih osebnih izdatkov ne sme šteti med stroške kazenskega postopka, to se pravi, trpeti jih mora sam dokončno. To velja tudi, če stopi na mesto državnega tožitelja kot subsidiarni (ožitelj, ker v tem primeru nima višjih pravic nego državni tožitelj (§ 54. k. p.). — O določanju izdatkov in nagrade za branitelja smo že govorili v § 31., III., B. Kaj so stvarno potrebni izdatki, je quaestio facti, pri čemer obstojajo za odmerjajoče sodišče navodila § 322., odst. 3., k. p., o katerih smo takisto na navedenem mestu že govorili. 283 d) Sodne takse, ustanovljene po zakonu o sodnih taksah z dne 30. maja 1930. (Sl. N. št. 134./L.) in njegovih eventualnih novelah (§ 314., odst. 3., k. p.). Od zgoraj pod a) do d) navedenih stroškov plača državna blagajna vse vnaprej, razen: potrebnih izdatkov zasebnega to- žitelja, nagrad in potrebnih izdatkov braniteljev in drugih zastop¬ nikov strank in taks [gorenji zadnji dve točki č) in d)], toda le začasno, ker iztirja te stroške sodišče pozneje po predpisih §§ 310. do 313. k. p., o katerih bomo še govorili. Enako se izter¬ jajo pozneje tudi takse po predpisih spredaj pod d) cit. zakona o sodnih taksah in pravilnika za izvrševanje tega zakona z dne 11. junija 1930. (Sl.N. št. 134./L.; gl. čl. 46. do 50.). O začasnem izplačevanju stroškov kazenskega postopka ima ur. posl. r. red. sod. v §§ 129. do 137. posebne predpise; zaradi evidence izpla¬ čanih in tudi prejetih stroškov mora sodišče, ki posluje na prvi stopnji, voditi generalni «račun». Za vsako kazensko pravdo pa se priloži spisu o tej kazenski pravdi posebni popis stroškov (gl. § 138. cit. uredbe). IV. Dolžnost povračila stroškov se v kazensko- pravdnem postopku ne da (tako kot v civilnopravdnem) urediti po načelu, da jih plačaj tista oseba, ki jih provzroči. Iz tega sledi, da mora sodišče v vsakem posameznem primeru po¬ sebej odločiti, kdo je dolžan, jih povrniti, plačati ali trpeti. Kot načelo za rešitev teh vprašanj pa smemo iz celokupnih pred¬ pisov XIX. poglavja k. p. («Stroški kazenskega postopka in od¬ ločba sodišča o njih») povzeti, da naj trpi stroške po¬ stopka tista oseba, ki jih po svojem zakrivljenju provzroči. Kdaj je bilo dano zakrivljeni e, se odloči po izteku samega postopka, t. j. po njegovem uspehu ali ne¬ uspehu. Kdor je dobil od sodišča odgovor v odločbi, da njegov celotni postopek ali njegov poedini procesualni korak n i b i 1 upravičen, glede tega se smatra, da je po svojem za¬ krivljenju stroške provzročil in da jih mora trpeti, pa se zato obsodi na plačilo ali povračilo. To velja zlasti za poedine čine ali za posebno zadržanje v toku postopka, brez ozira na končni iztek glede krivde obtoženca (v nasprotju z zakriv¬ ljen j e m v gorenjem smislu), ako so ti čini ali to zadržanje pro- vzročili stroške, z edino izjemo: Državni tožitelj se pod nobenim pogojem ne sme obsoditi niti na stro¬ ške kazenskega postopka kot celote niti na 284 stroške poedinih činov ali zadržanja v toku po¬ stopka (§311., odst. 3., k. p.). Po izteku kazenske pravde kot celote razlikujemo dvoje primerov, in sicer po tem, ali je bil obtoženec spoznan: A. za krivega (§ 310. k. p.), B. za nekrivega (§ 311. k. p.). K A. Obsojeni obtoženec mora biti v sodbi obsojen tudi na povračilo vseh stroškov kazenskega postopka in iz¬ vršitve kazni; v obeh ozirih pa obstoja izjema, da mu ni treba povrniti od stroškov kazenskega postopka tistih, ki zadenejo le neko drugo osebo [gl. spodnjo prip. 2.)], od stroškov izvršitve kazni pa ne tistih, ki nastanejo z izvrševanjem kazni na prostosti ali smrtne kazni (gl. zgoraj II.). Po besedilu § 310., odst. 1., k. p. je za obsodbo na povračilo stroškov kazenskega postopka do- voljna proglasitev obtoženca, da je kriv kaznivega dejanja. [O tem, da to lahko pomeni nepravico za obtoženca in da se je treba taki sodbi izogniti, gl. § 53., II., B., a).] Po sebi se razume, da ne¬ pravnomočna oprostilna sodba, ki se zbog pravnih sredstev, vlo¬ ženih zoper njo, izpremeni v obsodilno sodbo na končnem učinku dolžnosti povračila vseh kazenskih stroškov, tudi tistih, ki so imeli svoj izvor v začasni oprostitvi od obtožbe, ničesar ne iz- preminja. Če pa se je glasila obtožba na več kaznivih dejanj in je sodba obtoženca deloma oprostila, deloma 1 obsodila, zadene dolžnost povračila stroškov kazenskega postopka obtoženca samo, kolikor so stroški provzročeni s pregonom zaradi ob¬ sojenih dejanj, a pri ostalih se je treba ravnati po pravilih glede oprostilne sodbe (gl. spodaj k B.). Glede izdatkov, ki jih je imel zasebni udeleženec osebno, se sklicujemo na zgorajšnja izvajanja, da jih k. p. sploh ni uvrstil med stroške kazenskega postopka (drugače pa potrebne izdatke zasebnega tožitelja: § 314., št. 2., k. p.). Če pa je zasebni udele¬ ženec (§§ 6., 52. k. p.) v kazenskem postopku moral biti zastopan (§ 55. k. p.), je treba izdatke za zastopnika zasebnega udeleženca smatrati za stroške kazenskega postopka, ki jih mora obtože¬ nec po § 310., odst. 1., k. p. povrniti zasebnemu udeležencu, ne samo, če mu je sodba deloma ali celoma prisodila zasebno¬ pravni zahtevek, ampak tudi tedaj, kadar je bil z obsodilno sodbo celoma napoten na pot civilne pravde. Kajti zasebni udeleženec je zakonito pripoznani pomagač državnega tožitelja v kazen¬ ski pravdi, on je eventualno anticipiran subsidiarni tožitelj. Te 285 vloge pa z napotitvijo na civilno pravdo ne izgubi. Nasprotno, ako bi sodbo višja instanca razveljavila, pa se stvar povrne vnovič pred prvo instanco, le-ta v ponovni sodbi lahko izpremeni stališče glede zasebnopravdnih zahtevkov in vendarle prisodi odškodnino in pod. Kjer pa zasebni udeleženec ni prisiljen vzeti si zastopnika (ali pooblaščenca), tam principialno popolna za¬ vrnitev zasebnega udeleženca na pot civilne pravde ni zapreka, da se štejejo izdatki za zastopnika kot stroški kazenskega po¬ stopka, toda dobi jih lahko samo pod vidikom, da so bili za iz¬ sleditev materialne resnice kot pogoja za civilno- pravdni zahtevek potrebni. Ni da bi imputirali zakonodajcu, da je hotel priznati vsakemu zasebnemu udeležencu, tudi če je iz objestnosti najel zastopnika, da zastopa brezupno stavljene za¬ htevke, a priori stroške zastopnika. Kdor zgolj šikanozno uve¬ ljavlja zahtevke, o katerih kazensko sodišče očividno ne bi moglo odločiti pritrjevalno, ta naj iz razlogov smotrenosti svoje stroške za ta posel trpi sam. Več obtožencev, ki so zakrivili isto kaznivo dejanje (objek¬ tivna koneksiteta), zadene solidarna obveznost povračila stro¬ škov, kolikor se tičejo splošnega kazenskega postopka, n. pr. pri sodnem ogledu, pri pričah in pod.; kolikor pa se tičejo pregona poedine osebe obtožencev, n. pr. stroškov privoda, pripora, pre¬ iskovalnega zapora, obrambe, izvršitve kazni in pod., zadenejo samo dotičnega obsojenca individualno. Vendar ima sodišče pravico, da načelo solidarnega povračila iz razlogov umest¬ nosti in pravičnosti po stopnji krivde poedinca modificira (§ 310., odst. 2., k. p.); tako n. pr. pri sostorilcu, ki je bil manj udeležen ali pa ki je bil — nasprotno — kolovodja. Obsojencu, ki je dosegel rehabilitacijo (§ 90. k. z.), ni treba več povrniti kazenskih stroškov, ki jih dolguje državi; samo pravica do povračila škode tretjim osebam, razen državi kot nositeljici državne kaznovalne pravice, se po rehabilitaciji ne izpremeni. Če kazen pri pogojni obsodbi odpade, dolžnost povračila kazenskih stroškov s tem ni odpravljena. Isto velja pri pomilostitvi ob¬ sojenca. Obsojenčevih dedičev ne zadene nikdar dolžnost, pla¬ čati denarno kazen, ki je bila naložena obsojencu (§ 44., odst. 4., k. z.), pač pa jih zadene dolžnost, plačati stroške kazenskega postopka, «u koliko su ga odista nasledili« (§ 310., odst. 3., k. p.). Spričo teksta vzorca sedajšnjega k. p., t. j. § 330. hrv. k. p. («dužnost... pada... na njegovu ostav- 286 štinu») ni dvoma, da so dediči in tudi volilojemniki dolžni plačati stroške kazenskega postopka pr o viribus hereditatts condemnatae personae. Ta dolžnost pa obstoja samo, če je po¬ stala obsodba zapustnika pravnomočna za njegovega življenja (§ 310., odst. 3., k. p.). K B. Do spoznanja obdolženca za nekrivega v širšem smislu besede pa pride lahko na razne načine: 1.) V kazenskem postopku, ki je pok r en j en od državnega tožitelja: a ) more_le-ta prijavo, ki mu jo pošlje preiskovalni sodnik, za¬ vrniti brez poizvedb (§ 92. k. p.) ali po dovršenih nesodnih poizvedbah (§§ 95. in 96. k. p.); nadalje se konča kazenski postopek: f $)j z ustavitvijo : po izjavi državnega tožitelja napram sodišču, «da ni osnove za nadaljnji pregon,» (§§ 108. in 109. k. p.); po izjavi onega, ki je upravičen staviti predlog na kaznovanje pred začetkom glavne razprave, da predlog umakne (§ 89. k. z.); z odločbo apelacijskega sodišča o priliki rešitve ugovora (§ 208. k. p.); z odstopom državnega tožitelja pred za¬ četkom glavne razprave (§ 219. k. p.); po obsojenčevi smrti, ki je nastopila po razglasitvi, toda pred nastopom pravnomočnosti obsodilne ali oprostilne sodbe ( arg . iz § 310., odst. 3., k. p.); y) s s o d b o, s katero se obtožba zavrne (formalnopravna sodba; § 276. k. p.) ali s katero se obtoženec materialnopravno od ob¬ tožbe oprosti (§ 280. k. p.). 2.) V kazensk e m postopku, ki je pokrenjen od zasebnega tožitelja, se konča kazenski postopek: a) z ustavitvijo, če zasebni tožitelj med poizvedbami ali preiskavo izjavi, da odstopi od pregona ali če ne vloži v danem mu roku za obtožnico niti obtožnice niti pred¬ loga na nadaljevanje postopka (§§ 95., 96. in 108. k. p.), slednjič, če ne pride na glavno razpravo (§ 236. k. p.), če apelacijsko so¬ dišče na ugovor odloči, da obtožba ni dopustna (§ 208. k. p.), in po obsojenčevi smrti v primeru § 310., odst. 3., k. p.; P) s sodbo v istih primerih, ki so navedeni spredaj pod št. 1.), y). K 1.). (Pregon po službeni dolžnosti.) Stroške ka¬ zenskega postopka trpi država (§ 311., odst. 1., k. p.), vendar z naslednjimi izjemami : Če je bil postopek nadaljevan na zahtevo zasebnega udeleženca kot subsidiar¬ nega tožitelja, trpi stroške zasebni udeleženec (§ 311., odst. 2., št. 2., k. p.), kolikor so nastali spričo njegove izjave, da stopi na mesto državnega tožitelja. Če državni tožitelj pozneje zopet povzame pregon po službeni dolžnosti, odpade dolžnost 287 zasebnega udeleženca, povrniti stroške, nastale spričo njegove subsidiarne obtožbe. Več zasebnih udeležencev kot subsidiar¬ nih tožiteljev odgovarja za povračilo stroškov solidarno, toda po analogiji § 310., odst. 2., k. p. sodišče lahko odloči tudi dru¬ gače. Če je umaknil nekdo, ki je bil kot oškodovanec upravičen, staviti predlog na kaznovanje (§ 85. k. z.), še pred začetkom glavne razprave svoj predlog, brez katerega državni tožitelj ne more preganjati kaznivega dejanja, je pokrenitelj in provzro- čitelj stroškov kazenskega postopka ta oškodovanec; on mora zato trpeti stroške vsega postopka, samo glede izdatkov za ob¬ dolženčevo ali obtoženčevo obrambo ali njegovo zastopanje se more poravnati z nasprotnikom, da jih ta sam trpi (§ 311., odst. 2., št. 3., k. p.). Ta določba naj pospešuje možnost, da se nasprotniki mirno pobotajo. Če pa je prišlo do ustavitve postopka ali sodbe, ne da bi bil obtoženec spoznan za krivega in ne da bi bil oškodo^ vanec predlog umaknil, veljajo za stroške kazenskega postopka ista pravila kakor za delikte, ki se preganjajo od vsega početka samo po službeni dolžnosti. Stroške, ki jih je imel zasebni udele¬ ženec v kazenskem postopku, ki ne konča z obsodilno' sodbo, trpi sam; pač pa jih sme uveljaviti po načelih občnega državljan¬ skega zakonika s civilno pravdo. K 2.). (Pregon pozasebni tožbi.) Zasebni tožitelj mora, če se je kazenski postopek končal brez proglasitve obtoženca za krivega, povrniti vse stroške kazenskega postopka in takse državi in plačati potrebne izdatke, ki jih je imel obtoženec zaradi svoje obrambe ali svojega zastopanja, obtožencu. Ker si sme po § 57. k. p. obdolženec (obtoženec) vsak čas svojega branitelja najeti in ga imeti, se stroški obrambe ne smejo prečenj ati s stališča, ali mu je bilo vobče treba branitelja, ampak samo glede višine stroškov z ozirom na stvarne potrebe; stroški obdolženčevega (obtožen- čevega) zastopnika, ki ni branitelj, pa se precenjajo v obeh po¬ gledih. Več zasebnih tožiteljev zadene dolžnost povračila soli¬ darno; vendar ima sodišče pravico, odrediti iz razlogov smotre- nosti in pravičnosti kako drugače (§ 311., št. 2., k. p.). Vsi ti predpisi pa niso ius cogens, ampak dispositivum. Za- konodajec ne smatra v primerih, v katerih je prepustil, da uve¬ ljavi državno kaznovalno pravico oškodovana ali prizadeta oseba s svojo zasebno tožbo, za potrebno, da mora priti do zgo¬ raj navedene solucije; to bi bilo v mnogih primerih na kvar možnosti mirne poravnave pravdnih nasprotnikov brez kazen- 288 ske sodbe. Zato predvideva določba § 311., št. 2., k. p. možnost, da se ob ustavitvi ali ob oprostitvi stranke same med seboj pobotajo- in sklenejo poravnavo glede kazenskih stroškov, ki je kot sodna poravnava izvršilni naslov: Javnopravni zahtevki, izvirajoči iz javnega prava, se po volji strank n oviraj o v za¬ sebnopravne zahtevke. — Zasebni tožitelj mora povrniti stroške kazenskega postopka tudi v tistih primerih, pri katerih je bil zastopan na svojo prošnjo po državnem tožitelju (§ 51., odst. 3., k. p.). Pripombi: 1.) Zakonodajec je podal predpise glede stroškov, ki so nastali z rednimi pravnimi sredstvi v kazenski pravdi kot celoti, vnaprej, t. j. še preden je govoril o pravnih sredstvih. Pod rednimi pravnimi sredstvi so mišljeni pritožba, priziv in revizija (§ 328. do 358. k. p.). Ona oseba — -razen državnega tožitelja — , ki se je poslužila enega izmed teh pravnih sredstev povsem brezuspe- h a, trpi svoje in povrne nasprotniku stroške kazenskega postopka glede pravnega sredstva; ob delnem uspehu pravnega sredstva sme sodišče, ki je o pravnem sredstvu odločilo (iudex ad quetn), stroške sorazmerno razdeliti. Za primer brezuspešnega pravnega sredstva velja, če je oseba, ki se ga je poslužila, od njega odstopila. Tudi glede zahtevka za obnovo kazenskega postopka (§§ 359. nasl. k. p.) velja, če predlagatelj zahtevek sam umakne ali če se zahtevek zavrne, isto, kar pri odstopu od pravnega sredstva (§ 312., odst. 2., k. p.). 2.) Pri nekaterih posameznih procesualnih činih povrne, plača ali trpi stroške neodvisno od do sedaj razloženih načel tisti, ki zakrivi kakšen tak čin. Glavno pravilo imamo v § 311., odst. 2., št. 4., k. p.; Oseba, ki je predložila vedoma ali iz grobe malomarnosti (culpa dolo proxima prim. analogno določbo v § 58. k. z.) lažno prijavo (krivo ovadbo) zaradi oficialno pregonljivega delikta, mora povrniti vse stroške kazenskega postopka državi, ob¬ dolžencu ali obtožencu pa izdatke, potrebne za njegovo obrambo in zastopanje. Razen tega pa je v k. p. v govoru stoječa dolžnost ustanovljena še na drugih mestih: a) P r i č e, ki so neopravičeno izostale od naroka ali glavne raz¬ prave, morajo po odločbi sodišča povrniti s tem provzročene po¬ sebne stroške kazenskega postopka (§§ 163., 238., 403. k. p.; glej § 42., I., § 52., II., A.). b) Izvedenci: prav tako (§§ 186., 238. k. p.; gl. § 41., I., § 52., n., a.). c) Branitelj: prav tako (§ 237., odst. 3.,.k. p.; gl. § 52., II., A). č) Obdolženec mora povrniti, dasi ni bil proglašen za kri¬ vega, osebno tisti del stroškov kazenskega postopka, ki je nastal s tem, da je pri svoji materialni obrambi nalašč opustil navesti take momente, ki bi razjasnili položaj v toliki meri, da ne bi bilo treba posebnih stroškov (§ 311., odst. 2., št. 1., k. p.); n. pr. če bi ob- 19 289 toženec mogel svoj alibi dokazati z javnim potnim listom, pa ga na¬ lašč ne pokaže, da nastane potreba, zaslišati priče, ki morajo priti iz daljnega kraja; stroške pričnine je «resnično» zakrivila opustitev prave obrambe, čeprav se obdolženec ne more siliti, da govori resnico, vendar ni dopuščeno, da z opustitvijo obrambe, če ni kriv, provzroča državi stroške, sodržavljanom pa neprilike (prim. § 44., I. in II.). d) Stroške, ki so nastali s postopkom na prošnjo za postavitev v prejšnji stan zaradi priglasitve pravnega sredstva (§ 326. k. p.), trpi, oziroma povrne, kolikor niso bili provzročeni z nasprotnikovim pro- tivljenjem, predlagatelj sam, če je zakrivil zamudo on sam ali pa njegov branitelj. Če so pa ti stroški nastali po nasprotnikovi krivdi, jih trpi ali povrne nasprotnik, razen državnega tožitelja, ki nikdar ne sme biti obsojen na povračilo stroškov kazenskega postopka, če je n. pr. oproščeni obtoženec zavedel v opravičljivo zmoto zasebnega tožitelja glede roka za vložitev priziva in če prosi zbog tega zasebni tožitelj za postavitev v prejšnji stan, ne trpi prosilec stroškov te prošnje, ampak obtoženec, ker je zavedel nasprotnika po svoji krivdi v zmoto. Če pa gre za prošnjo glede postavitve v prejšnji stan zbog zamujenega naroka za glavno razpravo, jih trpi prositelj, če prošnja ni imela uspeha; če ga je imela, spadajo med splošne stroške kazen¬ skega postopka, bilo med one po st. 1., bilo med one po sit. 2. dru¬ gega odstavka § 311. k. p. e) Stroškei prič in izvedencev, ki so prišli zbog zaslišanja na glavno razpravo (analogno mora veljati tudi za zaslišanje med poizvedbami ali preiskavo) na poziv same stranke, trpi ta stranka (državni tožitelj je izvzet!) sama in dokončno, ako ni prišlo' do tega, da je predsednik senata ali senat (odnosno sodnik, ki je vodil poizvedbe ali preiskavo) odredil njih zaslišanje (§ 312., odst. L, k. p.). f) Stroške z nagrado vred, ki nastanejo s tem, da si vzame ob¬ dolženec (obtoženec) branitelja ali pooblaščenca v kazenski pravdi zaradi oficialno pregonljivega delikta, plača praviloma ona oseba, ki ga potrebuje. To velja celo v tistem primeru, če ga je postavilo sodišče po službeni dolžnosti. Če pa oseba, kateri je postavljen branitelj po službeni dolžnosti ali pa zastopnik ubogih (§ 60. k. p.; gl. § 31., III., B.), tega ne more plačati, se poravnajo stroški na zahtevo omenjenega branitelja, odnosno zastopnika, kolikor so bili stvarno potrebni, iz državne blagajne, ako jih ni dolžan po pravilih od a) do e) poravnati kdo drugi (§ 317. k. p.). [V kazenskih pravdah, ki jih pokrene zasebni tožitelj, plača, če ne pride do sodbe, s katero se proglasi obtoženec za krivega, stroške obrambe ali zastopstva prav tako kakor vse druge stroške kazenskega postopka, zasebni tožitelj po načelih § 311., odst. 2., št. 2., k. p., o katerih govorimo spredaj pod IV., k B., k št. 2.)] V. Odmera, odnosno obseg stroškov kazenskega postopka naj se izvrši, odnosno določi hkratu, ko izreče so¬ dišče v sodbi ali rešitvi o dolžnosti, ki zadene stranke, izvzenrši 290 državnega tožitelja, naj jih plačajo, tako, da po možnosti navede tudi: A. koliki so ti stroški in B. ali in v koliki meri se dajo izterjati. Predpostavlja se, da vsaka sodba (obsodilna kakor tudi oprostilna), prav tako pa tudi vsaka rešitev, s katero se ustanavlja kazenski postopek dokončno, vsebuje vedno izrek o tem, koga zadene dolžnost povračila ali poplačila stroškov kazenskega postopka, dočim izrek o vi¬ šini in izterljivosti teh stroškov ni absolutno obligato¬ ren, ampak le relativno: Če namreč za ugotovitev koli¬ čine in izterljivosti ni zadostnih podatkov, odloči sodišče šele potem, ko si je pribavilo potrebne podatke, o tem z naknadno rešitvijo (§§ 309., 321. k. p.). Vedno pride do posebne rešitve glede naloga plačila stroškov, kadar zadene le-ta tretje osebe, t. j. tiste, ki niso stranke v pravdi (n. pr. oseba, ki je prekli¬ cala stavljeni predlog, ali oseba, ki je podala lažnivo prijavo, in pod.). K A. Stroški kazenskega postopka se dele na stvarne izdatke, zamudo časa in nagrado. Pravila za odmero so ustanovljena glede prič v § 315. k. p. V zadnjem odstavku § 315. k. p. se odreka zasebnemu tožitelju pravica do pričnine, a pri¬ znava 1 oškodovancu in drugim prizadetim osebam (n. pr. zaseb¬ nemu udeležencu, zastopniku zasebnega tožitelja ali oškodo¬ vanca) za primer, če jih je sodišče pozvalo na zaslišanje kot priče. Glede izvedencev in tolmačev so pravila za njihove pri¬ stojbine navedena v § 316. k. p. (gl. § 41., I.). Glede privodnih in potnih stroškov, potem glede vzdrževanja obdolžene osebe prinaša predpise § 319. k. p. (gl. tudi spredaj III.). Stroški za iz¬ vršitev kazni se določijo za vsak poedini primer po stvarnih izdatkih; izvzeti so stroški za kazen na prostosti in za izvršitev smrtne kazni (§ 314., odst.2., k.p.; gl. spredaj II.). Določitev nagrade za branitelja se prepušča svobodni pogodbi med braniteljem ali pooblaščencem in ono osebo, ki ga potrebuje, odnosno ki je sicer dolžna plačati stroške kazenskega postopka v smislu že obravnavanih predpisov § 311., št. 2. do 4., k. p. (§ 317. k. p.). Vsaka oseba, ki ima pravico do povračila stroškov kazen¬ skega postopka kot celote po predpisih §§ 312., 317. k. p., sme zahtevati, če se ne more pogoditi glede stroškov ali nagrade s tisto osebo, ki jo zadene plačilo, da ji odmeri stroške ali na¬ grado vobče sodišče, pred katerim teče postopek; torej n. pr. 19 * 291 stroške, ki nastanejo pri višjem sodišču, to sodišče (§ 312., odst. 5., k. p., in § 322., odst. 1., k. p.). Včasih se branitelj ali zastopnik stranke ne more z obdolžencem, odnosno s svojo stranko pogoditi glede višine stroškov obrambe ali zastopanja Ine pa kazenskega postopka kot celote!], o katerih še ni prišlo do dokončne odločbe (sodbe ali rešitve) oi povračilu; n. pr.: oprostilna sodba v kazenski pravdi je izrekla pač dolžnost, da mora zasebni tožitelj tožencu vrniti določeno vsoto njegove obrambe po branitelju, ni pa izrekla ničesar glede stroškov tožiteljevega zastopanja po odvetniku. V takih primerih pa ima branitelj ali zastopnik pravico (§ 322., odst. 1., k. p.), da zahteva, naj mu sodišče določi nagrado in stroške proti stranki, ki jo je zastopal, ne glede na to, kdo mora po sodbi ali rešitvi, ki je izšla v kazenski pravdi kot celoti, pla¬ čati stroške vsega kazenskega postopka. Takšen zahtevek za odmero stroškov zoper stranko ima za svrho, naj se usta¬ novi podlaga za višino mezdnih zahtevkov, ki jih more bra¬ nitelj ali zastopnik uveljaviti s tožbo pred civilnim sodiščem. Način izvojevanja takega zgolj odmerilnega zahtevka glede stroškov obrambe ali zastopanja je urejen tako, da predlagatelj predloži popis svojih stroškov in nagrade, ki naj se obračunijo, v dveh izvodih. Sodišče pošlje en izvod nasprotniku v izjavo, odnosno ga zasliši, če gre to lehko brez stroškov, o tem, ali pristane na to, da so bili in v koliki meri so bili zaznamenovani izdatki v gotovini potrebni, a zamuda časa upravičena. Nato določi sodišče stroške glede na trud in važnost predmeta, na¬ grado pa po svoji izprevidnosti. Če gre zahtevek zoper državno blagajno, zasliši sodišče še prej državnega tožitelja (§ 322. k. p.). K B. Stroški kazenskega postopka, ki jih je iz¬ plačala državna blagajna vnaprej, se izterjajo od tiste osebe, ki je bila in kolikor jih je bila dolžna plačati po pravnomočni ob¬ sodbi ali sodni rešitvi. Vendar zakonodajec neče, da bi bila ta oseba ogrožena glede svoje prehrane ali glede vzdrževanja svoje rodbine ali sorodnikov ali glede dolžnosti, da povrne oško¬ dovancu prisojeno škodo. Če more sodišče po svoji izprevidnosti istočasno, ko izreče sodbo ali izda rešitev o povračilu stroškov kazenskega postopka, določiti, ali in v koliki meri so stroški po pravkar navedenih vidikih izterljivi, stori to obenem s sodbo ali rešitvijo. Če pa to ne gre, ker so 292 potrebne še nadaljnje informacije, se zgodi to naknadno s po¬ sebno rešitvijo sodišča (§§ 309., 313. in 321. k. p.). VI. V vseh primerih sodne odločbe o stroških kazenskega postopka s sodbo (gl. spredaj IV., k A. in k B.; V., k A. in k B .) je dopustno izpodbijanje sodbe s pravnim sredstvom priziva (§ 332. k. p. v zvezi s § 323. k. p.), bodisi da gre za izpodbijanje glede temelja izreka o povračilni dolžnosti, bodisi za nezadovolj¬ nost glede višine stroškov. Upravičena za izpodbijanje odločbe o stroških v vsakem pogledu sta zasebni tožitelj in zasebni ude¬ leženec kot subsidiarni tožitelj, če sta bila obsojena po § 311., odst. 2., št. 2., k. p., da morata trpeti stroške. Obsojeni obtože¬ nec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) sme pobijati odločbo o stroških le toliko, kolikor se tiče višine in izterljivosti, ne sme je pa glede naloga, da povrne stroške. Državni tožitelj se sme prizvati zoper odločbo o stroških le toliko, kolikor gre za izrek 0 izterljivosti. (Zasebni udeleženec kot tak in še ostale v poštev prihajajoče osebe iz § 311. k. p. ne morejo biti obsojene v po¬ vračilo stroškov s sodbo.) V tistih primerih, v katerih je dognalo okrožno sodišče vpra¬ šanje o stroških ali o nagradi — tu ni razlike med branitelji po službeni dolžnosti in med najetimi — s posebno rešitvijo po pred¬ pisih §§ 321., 322. k. p., se smejo prizadete osebe, ki se čutijo v svojih pravicah prikrajšane, praviloma pritožiti na apelacijsko sodišče (§ 323., odst. 2., k. p.). Toda če je pravica pritožbe ure¬ jena s posebnimi predpisi, kakor pri pričah in izvedencih, ki se obsodijo na povračilo stroškov glavne razprave zaradi svojega neopravičenega izostanka (§ 238. k. p.), obveljajo ti predpisi, t. j. dovoljena je pritožba na isto sodišče v osmih dneh. Kjer pa gre za rešitev poizvedovalnega ali preiskovalnega sodnika v pripravljalnem postopku ali za rešitev predsednika senata na glavni razpravi, se sme pritožiti vsaka prizadeta oseba na okrožno sodišče, a zoper njegovo rešitev ni nadalj¬ njega pravnega sredstva (§ 323., odst. 3., k. p.). Pripomba: Stroški, ki so nastali s prizivom zoper sodbo glede izreka o stroških kazenskega postopka, spadajo glede vprašanja, kdo jih trpi, pod določbo § 312., odst. 2., k. p. 1 gl. pripombo 1.) spredaj pod IV.]. Kar se pa tiče' stroškov, ki nasta¬ nejo s pritožbo zoper rešitve o povračilu stroškov, se moramo sklicevati na spredaj pod IV. navedena načelna izvajanja, ki se v bistvu strinjajo z načeli § 312., odst. 2., k. p. Potemtakem trpi oseba, ki ni imela uspeha s pritožbo, te svoje stroške sama, dočim sme 293 njena nasprotnica zahtevati povračilo svojih stroškov, ki so ji s pritožbo nastali. Toda izvršilni naslov dobi z odmero teh stroškov edinole, če ga je že imela ali dobila glede splošnih stroškov kazenskega postopkakot celote. Ako n. pr. zasebni tožitelj v glavni stvari propade in mu sodba naloži povračilo stroškov obtoženca, a sel zasebni tožitelj pritoži zoper rešitev o višini stroškov, ga zadenejoi tudi stroški, ki so nastali nasprotniku v pritožbenem postopku in so ti del občnih stroškov kazenskega postopka kot celote, tako da ima oproščeni obtoženec s sodbo izvršilni naslov tudi glede tega dela svojih stro¬ škov. Ako pa se tretja oseba, ki ji je naložila posebna rešitev po¬ vračilo izvest n ih stroškov zaradi lažnive prijave (§ 311., odst. 2., št. 4., k. p.), pritoži zoper ta nalog ali zoper višino naloženih stroškov, mora svoje stroške pritožbe vedno sama trpeti, čeprav zmaga s pri¬ tožbo, ker velja za nasprotnika, državnega tožitelja, predpis § 311. odst. 3., k. p. Stroški obtoženca, ki jih je imel s svojo pritožbo n. pr. glede izterljivosti, se pač morejo na posebno zahtevo odmeriti (po višji instanci: § 312., odst. 5., k. p.), ali s tako odmero ni izpreme- njeno načelo, da trpi kot obsojenec vse svoje stroške sam (§ 310. k. p.). Ako pa ima v primerih priziva ali pritožbe tisti, ki je odločbo sodišča glede stroškov izpodbijal, delni uspeh, velja glede povračila načelne rešitve vprašanja o stroških pravnega sredstva vse doslej navedeno, glede višine teh stroškov pa načelo § 312., odst. 2., k. p., da sme (ne: mora) sodišče, ki o pravnem sredstvu odloča, stroške sorazmerno porazdeliti, seveda ne da bi se dotaknilo načel o naravi povračilnega naloga glede izvršljivosti. Advokat kot branitelj ali zastopnik se sme po določbi § 29. advok. zak. v izterjavo svojih ekspenzarnih zahtevkov napram lastni stranki poslužiti vseh možnosti, ki mu jih daje zakon o advo¬ katih. Čeprav advokat kot zasebni tožitelj ne more zahtevati prič- nine, dasi je bil zaslišan kot priča, vendar spričo citirane določbe § 29. in pa še § 26., odst. 2., advok. zak. ne more biti dvoma, da dobi stroške, ki mu pristojajo kot advokatu. Če tega ne bi priznali, bi se zakon prav lehko obšel na ta način, da bi se advokat dal za¬ stopati po svojem tovarišu advokatu. Izrek, da so stroški in nagrada, ki pritičejo branitelju ali zastopniku (n. pr. advokatu ali notarju) ne¬ izterljivi, je mogoč samo glede tistega dela, ki ga je dobil «branitelj po službeni dolžnosti«, odnosno «zastopnik ubogih« iz državne bla¬ gajne« (§ 317., odst. 1., k. p.), drugače pa ne. § 56. Posebni predpisi glede razprav sodnikov poedincev. I. V doslejšnjih izvajanjih smo se ozirali, kakor je bilo že v § 51., I., povedano, poglavitno na potek glavne razprave pred senatom trojice pri okrožnem sodišču. Preostaja še — od 294 rednih vrst postopka po terminologiji k. p. —, da razpravljamo o postopku pred okrožnim sodiščem, ki sodi tudi po sodniku poedincu, in pred sreskim sodiščem, ki sodi sploh samo po sodniku poedincu. V obeh primerih gre za analogno uporabo predpisov, ki ve¬ ljajo za pripravljalni postopek ali za glavno razpravo pred se¬ natom trojice. Izpremembe so deloma verbis expressis navedene, deloma pa podane same po sebi z ustrojem teh tipov sodišč. II. Važne izpremembe glede postopka pred sodni¬ kom p o e d i n c e m okrožnega s o d i š č a, ki so v k. p. narav¬ nost navedene, so: 1. ) Načelno se izvršuje pripravljalni postopek samo s po¬ izvedbami (§ 372. k. p.). Preiskava se uvaja samo izjemoma^ če je treba odrediti preiskovalni zapor. Iz iz¬ vajanj o § 119., odst. 1., k. p. spredaj v § 38. pod IV. izhaja jasno, da zaradi prestopkov, ki se preganjajo po zasebni tožbi, nikdar ni preiskave, ker preiskovalni zapor v teh primerih ni dopusten. Isto mora veljati tudi za primer, da vrne apelacijsko sodišče obtožnico zaradi delikta, za katerega je pristojno okrožno kot edinoosebno sodišče, zaradi v § 206. k. p. navedenih pogreškov (gl. § 48., V.). 2. ) Državni tožitelj naj se posluži neposredni e obtož¬ nice (§ 2. k. p.; gl. spredaj § 49., I.): a) če je neko javno obla- stvo prijavilo, da je bil obdolženec zaloten pri samem dejanju in da ga ta popolnoma priznava, b) če je policijsko oblastvo ali pa sodišče, bilo sresko, bilo preiskovalni sodnik, izvršilo poizvedbe. V besedilu § 372., odst. L, k. p. je rečeno dobesedno: «ili na osnovu izvršenih policijskih ili sudskih izvidaja prema propisima glave petnaeste». Poglavje XV. se nanaša na postavitev pod obtožbo, ne da bi se verbis expressis utemeljil pojem «neposrednje ob- tožnice», ki je uporabljan v §§ 2. in 96. k. p. (Slovenski prevod citiranega odstavka je zgrešen: beseda «izvršenih» spada pred besedi «na osnovi»...) Ves ta predpis je samo instrukcional- nega značaja, ker «ri'eposrednja» obtožnica» ni mogoča^ ako gre za prej opravljeno preiskavo, čije izvedba pa niti glede «priznavajočega» obdolženca ni izključena. 3. ) Poziv na glavno razpravo gre na iste osebe kakor pri glavnih razpravah pred senatom trojice ali petorice. Pod «oško- 255 dovancem» v zadnjem stavku § 372. k. p. je mišljena oseba po § 6., odst. 6., k. p., ki pa je seveda že zasebni udeleženec, če se je pridružila kazenskemu postopku. V pozivu oškodovanca na glavno razpravo tiči opozoritev, da se more pridružiti kazen¬ skemu postopku, toda pred začetkom glavne razprave. Pristavek v pozivu, da se bo vršila glavna razprava po potrebi tudi v njegovi odsotnosti, pomenja isto, kar je v § 215. k. p. navedeno glede izostanka zasebnega udeleženca od glavne razprave. Če je oškodovanec postal zasebni udeleženec, velja predpis § 215., odst. 2., k. p. tudi tukaj, namreč da se bo smatralo, da on, če ne pride, ni voljan prevzeti zastopanja obtožnice, ako bi državni tožitelj od nje odstopil. Če je oškodovanec pozvan za pričo in ne pride, veljajo zanj predpisi, ki so določeni za izostanek prič (prim. § 180., odst. 2., k. p.). 4.) Sodnik poedinec sme obtoženca na njegovo prošnjo opro¬ stiti od dolžnosti, da pride osebno na glavno razpravo. Pa tudi brez takšne oprostitve sme sodnik brez navzočnosti obtoženca izvršiti glavno razpravo in izreči sodbo pod pogojema: a) da je bil obtoženec v pripravljalnem postopku pred sodiščem (ne pa n. pr. pred policijskim oblastvom) osebno zaslišan, b) da po misli sodnika poedinca obtoženčeva prisotnost ni več po¬ trebna. V takem izjemnem zaočnem postopku [gl. § 9., V., č)) se vroči sodba obtožencu v prepisu s poukom o pravnih sred¬ stvih (§ 373., odst. 2., k. p.). (O možnosti, da prosi obtoženec za postavitev v prejšnji stan, če je bila sodba izrečena v obto- ženčevi odsotnosti, gl. § 66., II.) Pripombi: 1.) Ker zakon za postopek pred sodnikom po- edincem okrožnega sodišča ni ustanovil izjeme § 389., odst. 3., k. p., se sme izreči tudi pogojna obsodba ali pa oeuvalna odredba, čeprav se je glavna razprava izvršila v obtoženčevi odsotnosti. 2.) V določbi § 323., odst. L, k. p. je mišljen tudi sodnik poedinec okrožnega sodišča, v istem paragrafu, odst. 3., pa se nanaša določba o pritožbi na «okrožno sodišče* tudi na rešitve sodnika poedinca; torej gre omenjena pritožba na senat trojice okrožnega sodišča. III. Osnovno navodilo za postopek pred sodnikom po- edincem sreskega sodišča je podal zakonodajec v § 377. k. p. «Postopek mora biti hiter in kratek*, vendar ob načelu, da se uporabljajo predpisi k. p. v postopku pred okrožnim so¬ diščem, kolikor ni v poedinih točkah postopka posebnih pred¬ pisov (§ 374. k. p.). 296 Važne upreproščevalne odredbe so: 1. ) Načelo akuzatornega postopka ni obligatorno, ampak fakultativno [§ 375. k. p.; gl. § 9., II., b) in c)]. 2. ) Celokupni postopek izvršuje lahko isti sodnik poedinec; tudi če je vodil poizvedbe, ni izključen od oprave ustne razprave (izjema od § 29., odst. 1., k. p.; gl. § 385., odst. 3., k. p.). 3. ) Preiskave ni; torej tudi ne preiskovalnega zapora. Za časa poizvedb sta mogoča privod in pripor, ampak samo zaradi bego¬ sumnosti (prej po § 452. a. k. pr. r. in § 395. hrv. k. p. tudi zaradi koluzijske nevarnosti!). Odpustitev proti jamstvu je do¬ voljena (gl. § 380., št. 3., k. p.). Tiralica se ne sme izdati; v važ¬ nejših primerih se lehko izda opis osumljenčeve osebnosti (§380., št. 2., k. p.). 4. ) Preiskave ali pregleda papirjev drugih oseb (izven osum¬ ljenca) ni, niti ne zaplembe ali odpiranja pisem. 5. ) Sodnih prič ni treba nikdar. 6. ) Zadostuje po en izvedenec. 7. ) Priče se ne zaprisegajo- niti med poizvedbami niti med ustno razpravo. Zadostuje slovesna obljuba priče, da bo govorila resnico. Samo če je treba ugotoviti krivdo taječega osumljenca z izpovedbo prič in če osumljenec izpovedbo prič pod prisego zahteva ali pa če misli sodnik, da zavisi od zaprisege te ali one priče najdba materialne resnice, se izvrši zaslišanje pod prisego. Javni uslužbenci, orožniki, osebe vojaške policije, ki naj pričajo o stvareh, katere so zapazili v izvrševanju svojega zvanja ali svoje službe, se opomnijo na svojo službeno prisego. Po § 145., odst. 2., k. z. ima slovesna obljuba, dana namesto prisege, glede lažne izpovedbe iste posledice kakor zaprisežena izpovedba. Ta določba pa se ne sme analogno uporabljati na izpovedbe pod opominom na službeno prisego (§ 1. k. z.). 8. ) Branitelja po službeni dolžnosti ni (§ 380., št. 7., k. p.), enako ne zastopnika ubogih (§ 60., odst. 3., k. p.). Najeti bra¬ nitelj se sme z osumljencem, ki je v priporu, razgovarjati brez oblastvenega nadzora. 9. ) Formalni zapisnik, napravljen in podpisan od sodnika in zapisnikarja, se mora sestaviti samo o ustni razpravi in o takih poizvedbah, ki naj služijo za dokaz o poizvedbi na ustni raz¬ pravi, ne da bi se tam ponovil. V vseh drugih primerih zadošča kratek zaznamek o vsebini izpovedbe, ki ga sestavi ali sodnik sam ali zapisnikar. 297 10. ) Zasebni udeleženec ne more nastopiti kot subsidiarni to- žitelj, ker se enkrat pokrenjeni postopek nadaljuje po službeni dolžnosti (§§ 375., odst. 4., 377. k. p.). 11. ) Postavitve pod obtožbo z obtožnico, ugovora zoper ob¬ tožnico ni; zadostuje brezoblični zahtevek za kaznovanje, ki se poda sreskemu sodišču pismeno ali ustno na zapisnik (§ 375., odst. 2., k. p.). 12. ) Pred sodnikom poedincem sreskega sodišča ni «glavne razprave®, ampak sodba se izreka na podlagi «ustne razprave®. Oboje tipov razprave ima iste svrhe, ali ker sresko sodišče nima izrazitega pripravljalnega postopka, se razprava pred njim ne imenuje «glavna». Kot «ustna» pa ima razprava tem bolj veljati, ker se po točki 9. (zgoraj!) niti ne pišejo zapisniki, razen če gre za dokaze, ki se ne dado na razpravi ponoviti. Sodnik poedinec sme ustno razpravo takoj, ko ugotovi svojo pristojnost, za- početi: a) če javno oblastvo zaloti osumljenca na samem dejanju, ki se preganja po službeni dolžnosti, in ga privede k sodišču, kjer osumljenec dejanje prizna; b) če prideta pred so¬ dišče tožitelj (državni, oziroma njegov vršitelj dolžnosti, ali za¬ sebni) in osumljenec sama z zahtevo, naj se takoj razpravlja, in če so pri roki dokazi za obtožbo in za obrambo. V obojih pri¬ merih pa mora biti osumljenec, zadovoljen s tem, dai se vrši ustna razprava s sodbo vred takoj (§ 376. k. p.). 13. ) Glede vsebine pismenega poziva osumljenca na ustno razpravo določa § 383. k. p. (različno od § 215. k. p.), da mora obsezati tudi: a) označbo prestopka, katerega se osumljenec dolži, in bistvene činjenice, na katere se zahtevek kaznovanja opira; b) naredbo, naj pride osumljenec ob določeni uri pred sodišče z dokazi za svojo obrambo ali pa naj jih pravo¬ časno priobči sodišču; c) pripombo, da se bo izvršila raz¬ prava in izrekla sodba tudi, če bi osumljenec izostal, odnosno, ako bi to ne bilo iz stvarnih razlogov mogoče, da se bo osum¬ ljenec šiloma privedel. Pozvanemu osumljencu mora ostati pra¬ viloma 24 ur časa za pripravo na ustno razpravo, razen časa, ki ga potrebuje za pot. V nujnih primerih ali ko gre za neznatno kaznivo dejanje in če prebiva osumljenec na sedežu sodišča, se sme ta rok skrajšati (§ 383. k. p.). 14. ) O možnosti, da se ustna razprava izvrši ob izklju¬ čeni javnosti, če zasebni (ne pa državni!) tožitelj in ob- 298 dolženec to sporazumno zahtevata (§ 387., odst. L, k. p.), glej § 9., IV.; toda za razglasitev sodbe veljajo tudi v tem primeru praviloma predpisi § 223., odst. 4., k. p. 15. ) Pritožbe zoper naredbe sodnika poedinca med ustno razpravo se morajo takoj (astmie sessione») vložiti, a pred¬ ložijo se od sreskega sodišča okrožnemu sodišču obenem s prav¬ nim sredstvom zoper sodbo; če ni priglašeno, pa ostanejo in actis (§ 387., odst. 3., k. p.). 16. ) Če obdolženec ne pride na ustno razpravo, ga sme sod¬ nik osebno pozvati, eventualno dati osebno privesti, če ni opro¬ ščen od dolžnosti, priti osebno analogno predpisu § 373., odst. 2., k. p. (ki je verbis expressis ustanovljen za postopek pred sod¬ nikom poedincem okrožnega sodišča). Če obtoženčeve osebne prisotnosti ni treba, odnosno če je bil že zaslišan in je podal svojo obrambo, se sme razpravljati in izreči sodba in contu- matiam. (O možnosti, da prosi obdolženec, v čigar odsotnosti je bila izrečena sodba, za postavitev v prejšnji stan, gl. § 66., II.) 17. ) Če na ustno razpravo od strani, ki obtožuje zaradi ofi- cialno pregonljivega prestopka, nihče ne pride, to ne ovira, da se ustna razprava izvrši in sodba izreče, ker se postopek nadaljuje po službeni dolžnosti. Vendar sme državni tožitelj v kraju okrož¬ nega sodišča, v čigar območju je sresko sodišče, priti k ustni razpravi sam ali pa si odrediti namestnika ali pooblaščenca, ki ni da bi moral biti uradnik državnega tožiteljstva ali sodišča; samo uradna oseba (§ 14., št. 3., k. z.) mora biti. Če pa je bil obdolženec celoma ali deloma od obtožbe zaradi oficialno pre¬ gonljivega dejanja oproščen ali če je potekla sodba s formalno¬ pravno zavrnitvijo zahtevka za kaznovanje, mora sodišče, če na ustni razpravi ni bilo niti državnega toži tel ja niti vršitelja njegovih dolžnosti, poslati državnemu tožitelju prepis sodbe, tudi če tega on ne bi zahteval. Na takšen način se mu daje pri¬ lika, da si varuje možnost izpodbijanja sodbe s pravnim sred¬ stvom. Pri obsodilnih sodbah dobe državni tožitelj, zasebni to¬ žitelj, oškodovanec in obdolženec prepis sodbe samo na posebno zahtevo. — Če pa na 'ustno razpravo ne pride zasebni tožitelj, se smatra, da je od pregona odstopil in se postopa v smislu §§ 51., odst. 2., 361., k. p. (gl. § 25., IV.). 18'.) Niti pogojna obsodba niti očuvalna odredba se ne sme izrekati brez prisotnosti obdolženca. To znači, da mora sodnik, 299 če misli, da je treba pogojno obsodbo ali očuvalno odredbo iz¬ reči, vendarle obdolženca dati osebno privesti na ustno razpravo (§ 389. k. p.). Pa tudi če je bil obdolženec na: ustni razpravi prav do zaključitve dokaznega postopka prisoten, pa poslej odide, se ne sme niti pogojna obsodba niti sodba z očuvalno odredbo ali rešitev o očuvalni odredbi pismeno priobčiti, ampak za razgla¬ sitev se mora obdolženec v to svrho osebno pozvati na poseben narok. Ratio legis je, da osebni pouk iz psihologičnih razlogov več zaleže kakor pismena priobčitev. Pripomba: Mandatni postopek, ki je bil dopuščen po §§ 460. do 462. a. k. pr. r. ali po §§ 409. nasl. hrv. k. p., v k. p. ni bil sprejet. 300 IX. oddelek: Pravna sredstva. § 57. Vrste pravnomočnosti in ovire njenega nastopa. I. Svrha kazenske pravde je v vsakem primeru, da predvsem na podlagi obtožnice ugotovi, ali obstoji kaznivo dejanje; če ob¬ stoji, kdo je storilec; potem, ali ga zadene kazenskopravna kaznivost; slednjič, kakšno kazen zasluži, eventualno kakšna očuvalr.a odredba je zanj potrebna. Če storilec ni kazniv, utegne priti do samostojne ugotovitve potrebnosti očuvalnih odredb. Sodba kot zaključek kazenskega postopka v prvi instanci torej lahko oprašča, kar morda tožitelju ni prav; ona lahko ob¬ soja, kar morda obtožencu ni prav; ona lahko deloma oprašča, deloma obsoja, kar morda obema strankama ni prav. Z razgla¬ sitvijo sodbe nastane položaj, ko se pričenja nujno presoja sod¬ nih dispozitivnih določb po strankah. Razlogi sodbe (§ 292., št. 3., k. p.) sami z a s e se ne dajo uspešno presojati ter se zato tudi praviloma ne morejo drugače izpodbijati nego v zvezi s presojo dispozitivnega dela sodbe (§ 292., št. 2., k. p.). Če je bil n. pr. obtoženec s sodbo obsojen, a je sodišče v razlogih sodbe ugotovilo, da ga smatra za manj vračunljivo osebo, obtoženec ne more te sodbe izpodbijati samo iz razloga, češ, da je vendarle polno vračunljiva oseba in pod. [O edini, a malo praktični izjemi od tega načela v § 338., odst. 6., k. p. govorimo v § 58., IV., b), P), in v § 60., pripombi 2.).] Teoretično se lehko‘postavi vprašanje, ali naj sme sodišče, ki je sodbo katerekoli vrste izdalo, samo naknadno izpremeniti dis¬ pozitivni del svoje sodbe, češ, stranki — n. pr. zasebni tožitelj in obtoženec —, ki sta se pobotali, naj se umirita in pod. Vprašanje se mora po k. p. zanikati. Sodišče je v tistem hipu, ko je bila 301 sodba sklenjena in razglašena, samo nanjo vezano in je ne more več izpreminjati, čeprav je bila publikacija; pogrešna [gl. § 36., III., in § 53., III.; glede eventualnih popravkov pismenih in račun¬ skih pogreškov in njih poočitenja v pismenem odpravku sodbe gl. § 53., IV., št.3.)]. Samo stranke imajo možnost, da vsebino odločbe napadejo in provzročijo nje iz- premembo, toda ne po prvem, ampak po nadrejenem sodišču. (Ni izjema, ampak docela drugačna pot, če se že pravnomočna sodba izpremeni od istega sodišča, ker so se nova dokazna 1 dejstva pozneje pojavila; o tem pozneje, gl. § 70.) Tako zvana opozoritev (Vorstellung), ki jo pozna civilnopravdno in nesporno postopanje, po k. p. načeloma ni dopustna. (O de¬ janski izjemi § 238., k. p. gl. § 67., III.) Ako pa, recimo, očividno pogrešno razglašene sodbe stranki ne izpodbijata, postane sodba pravnomočna in nje vsebina neizpremenljiva. (Tudi tu se ne oziramo na eventualno izredno pot obnove postopka, ker le-ta zahteva izpremenitev dejanskega položaja glede dokazov.) Prva pot, ki vede do pravnomočnosti sodbe (ali drugačne odločbe), je torej ta, da se stranke izrečno odpovedo izpodbi¬ janju sodbe, ali pa da dane jim roke za vložitev pravnega sred¬ stva puste neizkoriščene. So pa primeri, pri katerih pravnomoč¬ nost sodbe ali odločbe nastopi po specialni normi k. p. takoj, ko se izreče. Po tej drugi poti pride do pravnomočnosti v tehle primerih: a) Sodbe in druge odločbe kasacijskega sodišča niso več dalje izpodbojne, ker višje instance ni; takisto ne sodbe apelacijskega sodišča, če je bil vložen zoper sodbo okrožnega sodišča samo priziv, in sodbe okrožnega sodišča, če je bilo zoper sodbo sreskega sodišča vloženo kakšno pravno sredstvo, ker v teh primerih pravnega sredstva zoper označene višjesodne sodbe ni. b) Če odloči sodišče, da je obnova kazenskega postopka v obsojenčevo korist dopustna, sme takoj v seji, če pristane na to državni tožitelj, razveljaviti prejšnjo sodbo in izreči novo — med drugim tako, da se obtoženec popolnoma oprašča obtožbe. V tem primeru po § 369., št. 3., k. p. pravnega sredstva de facto ni, taka sodba je takoj pravnomočna, c) Če je sodišče dovolilo na proš¬ njo za postavitev v prejnji stan obtožencu, ki je bil pred sod¬ nikom poedincem in contumatiam obsojen, novo razpravo, pa obtoženec iz kateregakoli vzroka na to novo razpravo ni prišel, postane prejšnja sodba pravnomočna (§ 391. k. p.), c) Nekatere rešitve ali naredbe, kakor n. pr. odreditev zaporne kazni do 8 dni 302 zoper poslušalce na glavni razpravi ali odreditev kazni zapora do 10 dni zoper obtoženca, zasebnega tožitelja, priče itd., ki se na glavni razpravi nedostojno vedejo, so takoj formalno pravno¬ močne, ker zoper nje ni pravnega sredstva (§ 233. k. p.). Po obojem potu pridemo do pojma formalne pravno¬ močnosti sodbe. Govorimo pa tudi o absolutni in relativni formalni pravnomočnosti. Prva je tista, ki velja nasproti vsem strankam enakomerno, druga, ki velja le proti nekaterim od več strank. Ta drugi primer je mogoč tako na strani tožite!jev kakor tudi na strani obtožencev. Nastopata lehko istočasno državni in zasebni tožitelj na eni, več obtožencev hkratu na drugi strani. Če n. pr. od petih obtožencev izjavijo trije, da niso zadovoljni z obsodbo, četrti pa pravi, da je s krivdorekom zadovoljen, a ne z odmero kazni, peti, da se odreče pravnim sredstvom in hoče kazen takoj nastopiti, je formalna pravna moč le relativno podana. Da ima to lahko posledice tudi za tistega, ki se je zadovoljil z ob¬ sodbo, o tem bomo natančneje razpravljali pri nauku o beneiicium cohaesionis [o njem smo govorili deloma že pri postopku zbog ugovora zoper obtožnico, gl. § 49., V., št. 3.), c)] in o pravilu § 324., odst. 2., drugega stavka, k. p., spričo katerega se sme razveljaviti ali predrugačiti sodna odločba tudi v obdolženčevo korist, dasi je bilo pravno sredstvo uveljavljeno samo v njegovo škodo. II. Posledica formalne pravnomočnosti sodbe je redno tudi materialna pravnomočnost. Njen materialni učinek obstoji v tem: da; se obtožbena pravica izrabi dokončno in da nobeno sodišče na pod¬ lagi istega objektivnega in subjektivnega dejanskega stanu ne sme vnovič razpravljati in soditi (po pravni rečenici: «ne bis in idem»), a sodba se mora redno izvršiti («res iudicata pro veritate habetur»). — Samo redno je posledica formalne tudi materialna pravna moč. Izjeme od označenega pravila so n. pr.: Sodba po smislu § 276., in fine, ali § 277. k. p. je zgolj formalna. Ona ugotavlja le nedostajanje pristojnosti; stroške trpi državna blagajna. Pri sodbi, pri’ kateri gre za oprostitev n. pr. iz razloga, da je bil pokrenjen kazenski postopek brez zahteve tožitelja, oziroma brez obtožbe od strani upravičenega tožitelja, ostane upravičenčeva pravica do obtožbe nedotaknjena (prim. člen 87. tisk. zak.). 303 Izvršljivost pa še ni znak absolutne pravnomočnosti sodbe. Če gre n. pr. za izpodbijanje sodbe samo glede izreka o trajanju odmerjene kazni, more obsojenec nastopiti kazen. Le tedaj, če izpodbija tudi vrsto kazni, nastop ni mogoč, ker vrsta kazni še ni dokončno ustanovljena (§ 394., odst. 3., k. p.). Pravnomočnost mora vsako sodišče v vsakem položaju b r e z izjeme po službeni dolžnosti upo¬ števati. Če je stvar pravnomočno sojena, ne gre pravda (proces) dalje, razen če pride do obnove pod posebnimi, z za¬ konom točno določenimi pogoji. V teh primerih gre baš za postopek, ki naj ukine že nastopivšo pravnomočnost. III. Vse, kar smo izvajali glede formalne pravnomočnosti sodbe, velja vobče tudi za rešitve in n a r e d b e. Izjemo tvorijo pravdo vodeče odredbe, ki jih isto sodišče lahko samo izpreminja, vendar le dotlej, da pride na podlagi teh odredb do neke druge stvarne odločbe, ki ni izpremenljiva, ali pa dotlej, da se dotični pravdni postopek, v katerem se pripete, zaključi. Takšen pravdovodeči sklep je n. pr., da se neka priča ne zapri- seže; ta sklep pa se sme še izpremeniti, ampak le dotlej, da poteče v tistem postopku sodba. Vprašanje materialne pravnomočnosti se more staviti le pri tistih rešitvah in naredbah, pri katerih pride do ustavitve kazen¬ skega postopka, kakor n. pr. po zaključeni preiskavi (§§ 108. in 109. k. p.), po ugovoru zoper obtožnico (§ 208. k. p.), zastran od¬ stopa tožitelja pred glavno razpravo (§ 219. k. p.). Ustavitev po izvršenih poizvedbah (§96. k. p.) dobi materialno pravnomočnost samo, če so šle poizvedbe zoper določeno osebo. Ako so se vršile samo v smeri ugotovitve, kdo je še neznani storilec, se smejo vsekdar brez obnovitvenega postopka nadaljevati (§ 359., odst. 2., št. 1., k. p.). Ako pride šele na glavni (ustni) razpravi do ugoto¬ vitve materialne pravnomočnosti ustavilne rešitve, gre za primer § 276. k. p., ki «ovira postopek kot drugačna zapreka«; tu mora slediti oprostilna sodba. IV. Pravna sredstva v najširšem smislu, ki rušijo ali ovirajo nastop pravnomočnosti odločbe, delimo na: a) redna in izredna; prva (priziv, revizija, pritožba) ovi¬ rajo, druga (zahtevek za zaščito zakona) rušijo pravnomočnost sodbe. Toda redna pravna sredstva, dasi istega naziva^ so raz¬ lična po svoji funkciji, če gre za izpodbijanje sodb okrožnih kot 304 zbornih sodišč (senat trojice, petorice) ali sodb okrožnih kot edinoosebnih sodišč in sreskih sodišč; n. pr.: «priziv» ima dru¬ gačne funkcije v prvem, drugačne v drugem primeru; «revizija» pri sodbah sodnikov poedincev pa sploh ni predvidena; b) pravna sredstva vožjem smislu in pravna sredstva v širšem smislu, ki se pa imenujejo v teoriji zaradi razliko¬ vanja od prvih «pravna pomagala« (Rechtsbehelfe). K prvim štejemo priziv in revizijo zoper sodbe, pritožbo zoper rešitve in naredbe, k drugim ugovor zoper obtožnico, zahtevek za obnovo kazenskega postopka, prošnjo za postavitev v prej¬ šnji stan; c) devolutivna in nedevolutivna; prva zahtevajo 1 , da reši pravno sredstvo višje, nadrejeno sodišče ali oddelek so^- dišča (n. pr. priziv zoper sodbo — apelacijsko sodišče, pritožba zoper naredbo preiskovalnega sodnika — senat trojice istega sodišča), druga dopuščajo, da tisto sodišče, ki je izdalo odločbo, presoja samo o pravnem sredstvu (v širšem smislu besede: po k. p. sta to le prošnja za postavitev v prejšnji stan pri zamudni sodbi in zahtevek za obnovo kazenskega postopka); č) pravna sredstva, ki so vezana na rok (befristet), in pravna sredstva, ki niso vezana na noben rok (unbefri- stet). Po našem k. p. so vsa redna pravna sredstva vezana na rok, pravna pomagala pa le deloma. Pripombi: 1.) Po § 15. a. k. pr. r. (ki ni imel paralele v hrv. k. p.) je sodni dvor druge stopnje (sedaj: apelacijsko sodišče) raz¬ sojal kot nadzorno oblastvo nad delovanjem kazenskih sodišč v svojem okolišu o pritožbah zoper podrejena kazenska sodišča, kjer ni bila pritožba izrečno prepovedana ali drugam napotena («suple- torna nadzorstvena pritožba«); tega instituta naš k. p. ne pozna. 2.) Ne štejeta med kazenskopravna pomagala, ampak sta za¬ mišljena kot posebna instituta v svrho izredne in izjemne korekture sodb: postopek zaradi pomilostitve in postopek zaradi omilitve kazni spričo nanovo na dan došlih olajševalnih okolnosti. § 58. Pravna sredstva zoper sodbe, rešitve in naredbe vobče. 1. Sodba bodi pravična. Pravična more biti pa le tedaj, kadar ustrezajo njene stvarne ugotovitve (činjenice) povsem resnici in kadar je zakon pravilno uporabljen, točno po stvarnih ugoto- 305 20 vitvah. Logično se more tu govoriti samo o stvarnem položaju za časa razglasitve sodbe, torej rebus sic stantibus. Ne pride seveda v poštev eventualna poznejša izprememba dejanskega položaja, ker so bili n. pr. odkriti novi dokazi, ki vodijo do obnove kazenskega postopka. Pravno sredstvo kot procesualni čin vi svrho izpodbijanja nastopa pravnomočnosti more torej uveljavljati troje: a) da je sodišče kršilo predpise k. p., a ta kršitev je slabo vplivala na njegovo sodbo. Recimo, da ni bila zaslišana važna priča; da je bila zaslišana priča, ki se po zakonu ne bi bila smela zaslišati; da sodišče ni rešilo ali pa je rešilo napačno predloge strank in pod. b) Druga pogreška je ta, da je sodišče sicer pravilno izpolnilo predpise k. p., a; napravilo miselno napako, ko je ocenjalo dokaze, bodisi da je prezrlo nekaj, česar ne bi bilo smelo prezreti, in tako zagrešilo po¬ manjkljivost, bodisi da je grešilo proti zakonom logike, kaj je smatrati za dokazano, ali proti zakonom psihologije, kaj more priti kot dokaz do veljave (errores in facto). c) Tretja možnost je ta, da je sodišče pri subsumpciji dejanskega stanu pogrešno tolmačilo materialnopravne kazenske predpise in prišlo navzlic pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanu do pogrešne kvali¬ fikacije ali do napačne odmere kazni (errores in iure). Seveda je mogoče, da pride do kumulacije — procesualnih, dejanskih in materialnih pogrešk. Ce je sodišče izreklo tako pogrešno sodbo (iudex a quo), ni misliti, da bi se prizadeta stranka zadovoljila s tem, da bi ono isto sodišče odločevalo o uspehu tistega procesnega čina, ki naj izpodbije pravnomočnost sodbe, skratka: zahteva je nujna, da bodi pravno sredstvo devolutivne narave, naj pripade odločba o njem neki višji instanci (iudex ad quem). Če pa priznamo upravičenost, da bodi pravno sredstvo zoper pogrešno sodbo devolutivne narave, pridemo v nekem pogledu do sklepa, da utegne načelo ustnosti in neposrednosti kazen¬ skega postopka v zvezi z načelom svobodne ocene dokazov privesti do mrtve točke: Ni namreč mogoče, da bi iudex ad quem pravilnost ali nepravilnost dokazov popresodil, aiko je iudex a quo ocenil dokaze psihološki. To>uvaževanje bi zna- biti povedlo do misli, da bi bilo treba nujno ponoviti dokaze, ki so se bili izvedli pri iudex- u a quo, tudi še po iudex- u ad quem. Ali ta stvar vendar ni tako enostavna: Dokazi so lahko med tem časom, da pride iudex ad quem v položaj dejanske popresoje, 306 obledeli, postali neuporabni ali sploh izginili; n. pr.: priča je umrla, zblaznela, njen spomin je zbog bolezni opešal, na spomin so vplivale zunanje okolnosti, da se je izpremenil; ali: kemična preiskava se ne da ponoviti, ker dotične snovi, ki je bila prvič preiskana, ni več in pod. To kaže, da se ne da v vsakem primeru ves dokazni material po celotnem obsegu reproducirati; niti ne bi mogel dokazni material biti v višji instanci istoveten, kakor je bil v prvi. Če niti ne upoštevamo težkoč, da bi se spravil ves dejanski dokazni material k iudex- u ad quem, n. pr. h kasacij- skemu sodišču, ki je od prvega sodišča zelo oddaljeno, in s tem zvezanih stroškov, pridemo vendar do sklepa: Pravna sred¬ stva zoper sodbe ne smejo bazirati na drugačni dejanski podlagi, nego le na tisti, ki se da po logičnem potu kontrolirati; psihologično popresojo, ki ni več mogoča rebus sic stantibus, je treba odkloniti. Za to pa tudi ni in ne more biti potrebe po več ko dveh instancah (iudex a c/uo in iudex ad quem). V teh ugotovitvah se zlasti kažejo razlike od inkvizitornega: procesa, pri katerem je zadoščala predložitev spisov. Višja instanca je smela na njih podlagi presojati položaj, instanc pa je bilo lahko mnogo. Saj so sodile na podlagi istih spisov. Toda veljalo je «quod mn est in actis, nori est in mundo». Razen tega je v akuzatornem procesu za vsak stadij, torej tudi za postopek na podlagi pravnih sredstev, samo po sebi razumljivo, da «audiatur et altera pars», a sodišče naj razsoja raz vzvišeno stališče nad obema strankama. Zato imata obe stranki enake pravice izpod¬ bijanja, sodišče pa ne sme prekoračiti okvira pravnih sredstev, kakršna so se uporabila v konkretnem primeru, vsaj ne na kvar obtoženca, ki je že po načelu «tn dubio pro reo» vedno in tudi tukaj favoriziran. II. Kakor je bilo' že v § 57., IV., a), nakazano, pozna k. p. več vrst rednih pravnih sredstev zo*p e r sodbe sodišč. Razlike se snujejo iz glavne misli, da je treba za težje vrste deliktov večjih garancij za najdbo resnice in za pravilno odmero kazni in da zadošča za manjše manj kompliciran po¬ stopek. Za najtežja kazniva dejanja, ki spadajo v pristojnost senata petorice ali trojice okrožnega sodišča, je torej ustanovljen bolj kompliciran sistem pravnih sredstev kakor za tista manj kazniva dejanja:, ki spadajo pred sodnika poedinca okrožnega ali sreskega sodišča. 20 * 307 Po prvem, kompliciranejšem sistemu so pravna sredstva zoper sodbe senatov dvojne vrste: a) če gre za izpodbijanje teme¬ lja sodbe, t. j. izreka o krivdi, je dopuščena revizija, ki je devolutivnega značaja, a iudex ad quem je kasacijsko sodišče [stol sedmorice v Zagrebu itd., gl. § 14., Č., prip. 3.); to pravno sredstvo se je zvalo po a. k. pr. r. in po hrv. k. p. ničnostna pritožba]; b) če pa gre samo za izpodbijanje izreka: a) o izmeri kazni, fi) o očuvalni odredbi, y) o odškodninskih zahtevkih za¬ sebnega udeleženca, slednjič 3; o priznanju ali nepriznanju olajšav ob izvršitvi kazni, je dopuščen priziv, toda le, če se pritožitelj ne spušča v vprašanje prekoračenja kazenske oblasti in pravilno uporabljene zakonite osnove za te izreke. Tudi priziv je devolutivnega značaja, a iudex ad quem je apelacijsko sodišče. — Razlika med revizijo in prizivom je tudi še ta, da revizija meri na uničenje ali razveljavljenje napadene sodbe, bodisi celoma, bodisi deloma, priziv pa se obstoja sodbe v nje¬ nem temelju ne dotika, ampak hoče vedno samo izpremembe označenega dela sodbe. Ne revizija ne priziv pa se po svoji idejni zasnovi ne sme baviti z rešitvijo dokaznega vprašanja kot takega. Le-to ostane iz razlogov, ki so* navedeni spredaj pod I., domena okrožnega sodišča kot index -a a quo. Po drugem, manj kompliciranem sistemu, ki velja za izpod¬ bijanje sodb sodnikov p oe d i n c e v, pa. je ustanovljeno ene same vrste pravno sredstvo: imenuje se tudi priziv, toda ta združuje prav vse funkcije i gori opisane revizije i gori orisa¬ nega priziva, a razen tega ne perhorescira izpodbijanja dokazne osnove, ampak naravnost dopušča, da višje instančno sodišče (iudex ad quem), razmatra tudi nove činjenice in nove dokaze, če jih predlaga prizivatelj. To, kakor že pravkar navedeno, devolutivno pravno sredstvo se imenuje v nasprotju s spredaj pri kompliciranejšem sistemu navedenim enostavnim prizivom (v teoriji) — polni priziv. Glede iadex -a ad quem pa je za- konodajec napravil razliko: Polni priziv zoper sodbe sodnikov poedincev pri okrožnem sodišču gre k apelacijskemu sodišču, polni priziv zoper sodbe sodnikov poedincev pri s r e s k e m sodi¬ šču pa k okrožnemu sodišču. Opravičuje se poenotenje pravnih sredstev v tip polnega priziva z dveh strani: Prvič: kjer ni kolegialnega sodstva, ni tiste kavtele, ki velja po staroveljavnem pravilu, da več glav več vidi. Razen tega je tudi kazenski po¬ stopek enostavnejši, pri sreskih sodiščih celo dokaj okrnjen. 308 Drugič pa se predpostavlja, da se dokazi s ponovitvijo in dopol¬ nitvijo zbog nedostatnosti kazenskega postopka pri iudex -u a c/uo na takšen način lahko popravijo, da to ne obremenja v preveliki meri niti osebno strank in činiteljev pri dokazovanju (prič, izvedencev) niti stvarno državne blagajne. Pripomba: Izrazov «ničnostna pritožba*, «ničnostni raz¬ logi* («Nichtigkeitsbeschwerde, -griinde») zakonodajec ni hotel pre¬ vzeti iz svojega vzorca, hrv. k. p., ker bi to utegnilo zavajati k mnenju, da je postopek ničen ali sodba nična tudi brez izpodbijanja. Samo to je nično, kar nima podlage za pravno eksistenco; pravilno pa pravijo Francozi, da se vrši pobijanje na podlagi «la cause de cassation». III. Pripomniti je treba, da obravnava k. p. pravni sredstvi revizije in priziva zoper sodbe senatov okrožnega sodišča takoj za predpisi, ki veljajo za glavno razpravo pred senati okrožnega sodišča (XX. poglavje: §§ 324. do 358. k. p.), dočim prinaša predpise glede polnega priziva zoper sodbe sodnikov poedincev skupno za take sodnike okrožnega in sreskega sodišča ter jih navezuje na predpise o postopku pri teh sodnikih (§§ 390. do 410. k. p.). Ni pa take ločitve glede pravnih sredstev zoper rešitve in naredbe. Edino pravno sredstvo v tem pogledu je pritožba. Predpisi o pritožbah pa so po vsem k. p. raz¬ treseni, kakor se pač na mnogih mestih govori o rešitvah in naredbah. Vendar so v XX. poglavju navedene občne norme glede pritožb skupno z onimi glede revizije in priziva, v §§ 328. do 331. k. p. pa so podani predpisi o pritožbah, ki so vsem pri¬ tožbam glede rešitev in naredb skupni. IV. O-bčne odredbe, ki veljajo za redna pravna sredstva, se navajajo v §§ 324. do 327. k. p. Pa tudi na drugih mestih se še nahajajo take odredbe. V tem oziru velja: a) Pravna sredstva, zakonito pripuščena, smeta praviloma uporabljati samo tožitelj in obtoženec (obdolženec); le izjemoma dopušča zakon tudi drugim osebam to pravico, a jo tudi omejuje. Pod tožiteljem razume zakon državnega in zasebnega tožitelja in tudi zasebnega udeleženca kot subsidiarnega tožitelja (§ 6., odst. 5., k. p.; gl. tudi"§ 347., odst. L, k. p.). Vendar mora tudi tu veljati, da zasebni udeleženec kot subsidiarni tožitelj izgubi svojo pravdno vlogo, čim so bili njegovi zasebnopravni zahtevki docela poravnani (gl. § 27., I.). — (Pokazati je treba na razliko med § 49., št. 3., a. k. pr. r. in § 37., št. 3., hrv. k. p., po kateri 309 je bila zasebnemu udeležencu kot subsidiarnemu obtožitelju «nič- nostna pritožba* [sedaj: revizija] izrečno zabranjena.) b) Od načela, da pritiče pravno sredstvo tistemu, ki se ga posluži v korist svojega pravdnega stališča, a na k v a r stališča njegovega nasprotnika, odstopa zakonodajec v dveh pogledih: a) Državni tožitelj sme uporabiti pravno sredstvo tudi v korist obdolženca ali obtoženca. To velja po § 324., odst. 2., k. p. splošno, dočim je bilo to po §§ 281., 465. a. k. pr. r. in po §§ 277., 415. hrv. k. p. tako urejeno, da je imel državni tožitelj pravico ničnostne pritožbe v korist storilca kaznivega dejanja samo v postopanju pred zbornim sodiščem, ne pa pred sreskim sodiščem. (Za zasebnega tožitelja to ni ustanovljeno, ker velja za njega itak oportunitetno načelo glede pregona.) Zasebni udeleženec kot subsidiarni tožitelj te pravice nima, ker je jasno, da pritiče ta pravica državnemu tožitelju kot pred¬ stavniku javnega oblastva, ki mora imeti nadstrankarski po¬ ložaj. Posebno novoto, ki niti a. k. pr. r. niti hrv. k. p. ni bila znana, je zakonodajec ustanovil ( — posnemajoč ogrski kazenski postopnik — ) v § 324., odst. 2., k. p., ko je določil, da «se sme ob priliki kakršnegakoli tožiteljevega pravnega sredstva raz¬ veljaviti ali predrugačiti sodna odločba tudi v obdolženčevo ali obtoženčevo korist*. Za pogoj takega postopka je treba smatrati: 1.) da gre za odločbo, ki še ni postala pravnomočnai, 2.) da je dotično sodišče pristojno za rešitev ustrezajočega pravnega sredstva, in sicer po občnih pravilih k. p. (Ob reviziji ne gre, da bi kasacijsko sodišče izpremenilo zgolj dobo trajanja kazni na prostosti v korist obtoženca.) fi) Obtoženec sme — kakor smo že omenili v § 57. pod I. — vložiti pravno sredstvo revizije izje¬ moma v svojo korist, pa ne na kvar nasprotnika, tudi če je bil itak že oproščen, ako hoče, da se izpremeni razlog oprostitve, kolikor gre za oprostitev zbog okolnosti, ki njegovo krivdo iz¬ ključujejo ali njegovo kaznivost izključujejo ali ukinjajo; n. pr.: obtoženec je bil oproščen, ker je sodišče pravnozmotno smatralo, da je nevračunljiv, dočim hoče on doseči, da se oprosti iz uve¬ ljavljenega razloga upravičenega silobrana (novel. § 338., odst. 6., k. p. [člen 2., št. 8., novel. kaz. zak.]). c) Osebe, katerim daje zakon legitimacijo, da samostojno uporabljajo pravno sredstvo namesto obdolženca ali ob¬ toženca, so: 310 a) branitelj, tudi če nima posebne pooblastitve, in sicer vedno (tudi zoper pooblastiteljevo voljo), če gre za obdol¬ ženca, ki je maloleten (torej za osebo mlajšega in starejšega maloletnika), v drugih primerih odraslih obdolžencev pa ne zoper njihovo voljo; P) zakoniti zastopnik (oče, varuh, varuhinja, skrbnik) malo- letnega obdolženca (mlajšega in starejšega!) tudi zoper njegovo voljo; 7) zakonski drugi, sorodniki navzgornje in navzdolnje preme vrste obdolžencev ali obtožencev smejo uporabiti v korist ob¬ dolženca ali obtoženca pravna sredstva brez posebne poobla¬ stitve; če je obdolženec ali obtoženec maloleten (mlajši in sta¬ rejši maloletnik), tudi zoper njegovo voljo; če pa je obtoženec polnoleten, smejo vložiti pravno sredstvo tudi brez posebne po¬ oblastitve in celo v njegovi odsotnosti; njegovega pristanka ni treba, pač pa ne sme biti že izkazano, da obtoženec ni hotel, da se vloži pravno sredstvo (n. pr. če je ob koncu glavne razprave izjavil, da je s sodbo zadovoljen). Pri točkah a) in P) gre za pravno sredstvo zoper kakršnokoli sodno odločbo, samo da je pravno sredstvo vobče dopustno, pri točki y) pa gre samo za pravna sredstva zoper sodbe. Posebne kavtele veljajo za primera: aa) da je obtoženec (pri okrožnem sodišču) v preiskovalnem zaporu [odnosno obdolže¬ nec (pri sreskem sodišču) v priporu] in da je pravno sredstvo vložila zoper njegovo voljo oseba, ki ni upravičena za to, PP) da je ob istem položaju utesnenja osebne svobode uporabil branitelj pravno sredstvo, ne da bi bilo jasno, ali s tem zaprti obtoženec (odnosno obdolženec) soglaša. V obeh teh primerih je treba obtožencu (obdolžencu) to priobčiti, da se jasno opredeli, ter ga obenem poučiti, da pravno sredstvo zoper sodbo ovira nastop pravnomočnosti in izvršitev kazni, razen če gre samo za priziv zoper odmero kazni (gl. § 57., II., in fine). c) Vsa pravna sredstva se vlagajo pri iudex -u a quo v tolikih izvodih, da ostane en izvod v sodnih spisih in da dobi, kjer je to treba, vsak nasprotnik pritožitelja po en izvod. (O možnostih, da se pravno sredstvo vloži telegrafično, gl. § 32. pod I.) Namesto sodišča iudex -a a quo lahko sprejme priglasitev revizije (ali ob¬ razložitev revizijskih razlogov) na zapisnik sresko sodišče, v čigar okolišu biva pritožitelj, toda le takratt, kadar je ono izvršilo 311 vročitev sodbenega prepisa (§ 84. k. p.). Formalnih pred¬ pis o v n i; samo glede r e v i z i j e, ki se vloži pismeno od o b - tožence v e strani, velja, da mora biti podpisana od brani¬ telja, ki je kvalificiran po § 58., odst. L, k. p. Revizijo, ki jo priglasi zasebni tožitelj ali zasebni udeleženec kot subsidiarni tožitelj, mora podpisati pravni zastopnik s kvaliteto branitelja (analogno predpisu § 325., odst. 1., k. p.). Na zapisnik pri samem sodišču vložena revizija ne potrebuje braniteljevega; podpisa, ker sodnikova intervencija garantira, da obtoženčeve (obdolženčeve) trditve ne bodo nagajive ali docela nesmiselne. Napačen ali nepravilen naziv pravnega sredstva nima škodljivih posledic (§ 325., odst. 2., k. p.). d) Ni da bi moralo pravno sredstvo izpodbijati sodbo, rešitev ali naredbo v celoti; dopustno je tudi delno izpodbijanje (§ 325., odst. 2., k. p.). e) Odreka pravnemu sredstvu ali odstop od že uporabljenega pravnega sredstva sta mogoča, poslej pa nepreklicljiva (§ 325., odst. 3., k. p.). Vendar je odstop na javni razpravi, če je bila na podlagi vloženega pravnega sredstva odrejena in tudi že pričeta, dopusten samo s pristankom nasprotne stranke (§ 325., odst. 4., k. p.). Odreka pravnemu sredstvu, preden je bila od¬ ločba od iudex -a a quo sklenjena in priobčena, pravno ni upo- števna, ker ni še predmeta, zoper katerega se obrača; ona je prazna. f) Roki za priglasitev pravnih sredstev so zakonito usta¬ novljeni: a) Revizija se priglasi v treh dneh po razglasitvi sodbe, če pa pritožitelj ni bil pri razglasitvi navzočen, v treh dneh od dne, ko mu je bila sodba ustno priobčena ali pismeno vročena. Ce obtoženec v primeru iz § 290. k. p. ni bil pri razglasitvi na¬ vzočen, šteje rok od dne priobčitve po izvršenem privodu ali pa od dne vročitve prepisa sodbe. Prisotnost branitelja ni istovetna s prisotnostjo obtoženca. Pritožitelj ima pravico, podati obraz¬ ložitev revizijskih razlogov takoj ob priglasitvi ali pa v osmih dneh, ko mu je bila sodba na priglašeno revizijo priobčena ali vročena. Tudi obrazložitev revizijskih razlogov, če ni bila po¬ dana pri sodišču na zapisnik, mora biti podpisana od upravi¬ čenega branitelja (§§ 339. in 341. k. p.). Pritožitelj se lahko od¬ reče zahtevi, da se mu vroči prepis sodbe. 312 P) Priziv, odnosno tudi obrazložitev, zoper sodbe senatov pri okrožnih sodiščih («nepopolni priziv*) se priglaša v istih rokih, ki so navedeni pod a); takisto pa tudi «polni priziv* zoper sodbe sodnikov poedincev pri okrožnih ali sreskih sodiščih. Pod¬ pis upravičenega branitelja se ne zahteva. Če državni tožitelj pri ustni razpravi (pred sreskim sodiščem) ni bil zastopan, odnosno če obtoženec ali obdolženec (pred okrožnim ali sreskim sodi¬ ščem) ni bil na razpravi, teče rok za priglasitev od dne, ko se je vročil odpravek sodbe. Za obtoženčeve dediče, ki imajo pra¬ vico priziva zoper odločbo senata okrožnega sodišča glede za¬ sebnopravnih zahtevkov, veljajo isti roki kakor za obtoženca, ako ne bi bil umrl. y) Pritožba se izvrši tako, da se mora priglasitev z even¬ tualno obrazložitvijo vred predložiti v vseh primerih, pri katerih zakon sam ne odreja drugačnega roka, v roku osmih dni; krajši rok je n. pr. odrejen v §§ 233., 412., 479. k. p. g) Za primer zamude roka za priglasitev pravnih sredstev revizije in priziva je dopuščena prošnja za postavitev v prejšnji stan(§ 326. k. p.; gl. § 32., V.). h) Zabranjena je reformatio in peius. Če je bilo pravno sred- /, stvo uporabljeno samov obdolženčevo (obtoženčevo) korist, ni dopustno, da bi: a) višje sodišče (iudex od quem) odločbo, ki je izpodbijana, izpremenilo na obdolženčevo (obtoženčevo) škodo, P) iudex a quo s sodbo, ki je bila po razveljavljenju izpodbijane sodbe zbog odločbe iudex -a ad quem nanovo izre¬ čena, odredil strožjo kvalifikacijo ali strožjo kazen, kakor je bila ona v izpodbijani in razveljavljeni sodbi. Če je dobil n. pr. ob¬ toženec zaradi delikta x kazen 8 let robije, a je vložil samo on zoper sodbo pravno sredstvo, ne sme kasacijsko sodišče dejanja ne strože kvalificirati ne izreči višje kazni nego 8 let robije [pri¬ mer a)]. Ako bi kasacijsko sodišče razveljavilo sodbo, vrnilo stvar ter odredilo novo glavno razpravo pri istem ali drugem okrožnem sodišču, ne sme to drugo okrožno sodišče v primeru, da izda zopet obsodilno sodbo, niti kaznivega dejanja strože kvalificirati niti izreči višje kazni nego 8 let robije (seveda sme izreči blažjo kazen). Ta predpis o zabrani reformacije in peius je poznal že a. k. pr. r. (§§ 293. in 295.), odnosno hrv. k. p. (§§ 286. in 288.). i) Vprašanje, ali uporabljeno pravno sredstvo zadržuje ali odlaga (suspendira) izvršitev sodne odločbe, je rešeno tako: 313 a) Priglasitev revizije zadržuje izvršitev sodbe (§ 339. k. p.). Toda obtoženec, ki je v preiskovalnem zaporu in je bil ali oproščen od obtožbe ali je bila glede njega obtožba iz pro- cesualnih razlogov zavrnjena, se izpusti v prostost. (Izjema: če gre za zavrnitev obtožbe zaradi nepristojnosti v zvezi z obliga¬ tornim preiskovalnim zaporom ali begosumnostjo.) P) Nepopolni priziv zoper sodbe senatov okrožnega sodišča zadržuje izvršitev kazni samo, če je naperjen zoper vrsto kazni; ne zadržuje pa tak priziv izvršitve kazni, če se obtoženec priziva samo zoper trajanje kazni in če hoče kazen nasto¬ piti (§ 333., odst. 3., k. p.). Polni priziv zoper sodbe sodnikov poedincev zadržuje izvršitev sodbe, ne more pa preprečiti iz¬ pustitve oproščenega obdolženca iz pripora (pri sreskem sodi¬ šču), odnosno preiskovalnega zapora (pri okrožnem sodišču). Če pa je tak priziv naperjen samo zoper odmero kazni na pro¬ stosti, obtoženec tako kazen lahko takoj nastopi [§ 394., odst. 3., k. p.; izraz «osudenik» je pogrešen, ker ga sme mdex ad quem po določbah § 324., odst. 2., k. p. še vedno definitivno obtožbe oprostiti]. y) Pritožba zadržuje izvršitev samo v primerih, v katerih zakon to posebej odreja, n. pr. po § 107. k. p. Toda sodnik ali sodišče, čigar rešitev ali naredba se izpodbija (iudex a quo) in tudi višje sodišče, pristojno za rešitev pritožbe (iudex ad quem), sme iz tehtnih razlogov zaustaviti izvršitev (n. pr. § 326., odst. 5., k. p.). § 59. Splošni pomen in razpredelitev vrst revizijskih razlogov. I. Revizija izpodbija temelj sodbe, priziv ga pušča nedotak¬ njenega in napada le posledice temeljnega izreka o krivdi. Temelj sodbe je zgrešeno ustanovljen: 1.) če se je postopek v prvi in¬ stanci vršil zoper v k. p. uzakonjene predpise za proceduro ali preko njih, ali 2.) če je prvoinstančno sodišče kršilo predpis ali več predpisov, ki jih je dal materialni kazenski zakonik ali pa drug zakon z materialnopravnimi kazenskimi normami. Na teh dveh vidikih sloni sistematična razpredelitev vrst revizijskih razlogov. 314 Zakon, izvajaj oč te vidike, pravi: Revizijaje dopustna samo, če se je s sodbo prekršil formalni ali mate¬ rialni zakon, toda zakon ni prekršen samo tedaj, ko se ni uporabil, ampak tudi tedaj, ko se ni upo¬ rabil pravilno (§ 335. k. p.). (Gl. tudi § 68., III.) II. Glede materialnih revizijskih razlogov velja, da so po naravi in smotru pač vedno zelo tehtnega pomena in da jih ni moči razpredeljevati še po nadaljnjih podvrstah. Pri formal¬ nih revizijskih razlogih pa dela k. p. podrazlike; on deli for¬ malne revizijske razloge v absolutno in relativno učin- kovalne. Bistvo te sistematične razpredelitve je tole: Niso vsi predpisi glede kazenskega postopka enako tehtne narave. Če n. pr. sodišče prezre, da je stavil tožitelj predlog za zaslišanje priče, morebiti ta predlog sploh ne bi mogel imeti odločilnega vpliva, tudi če bi se mu ugodilo. Čisto drugače pa je n. pr., če je bil eden izmed sodnikov senata odsoten, ko so se na glavni raz¬ pravi izvajali važni dokazi. Zakonodajec je sam pojasnil, kaj smatra za zelo važen, kaj za manj važen predpis, kaj daje višjo garancijo pravilnosti sodbe, kaj pa samo podpira celokupno ogrodje procesa kot postranski moment. Če je pritožitelj upo¬ rabil kot razlog za revizijo nedostatek ali hibo v postopku prve vrste, potem zakonodajec odreja, naj se ves postopek od tam na¬ prej, kjer se je napaka zgodila, razveljavi in s tem njegova pravna relevanca spravi s sveta. To so absolutno učinkovalni revizijski razlogi. Pri drugi, lažji vrsti predpisov pa določa k. p., da se smejo pogreške, ki so se v tem pogledu pripetile, samo tedaj učinkovito uveljaviti kot revizijski razlog, ako obstoja možnost, da je formalna napaka pri postopku vplivala kvarno na potek in rezultat postopka. O tem, ali in koliko je ta mož¬ nost resnično podana, sodi iudex ad quem. Dokaz za tako dej¬ stvo, da taka napaka obtožencu ni bila na kvar, mora doprinesti tožitelj. To je bistvo relativno učink ovalni h revizijskih razlogov. III. Glede pravkar omenjenih relativno učinkovalnih revizij¬ skih razlogov pa dela k. p. zopet razloček po tem, ali se ga po¬ služuje tožitelj ali obtoženec, ki ni imel branitelja. Zakonodajec noče dati prilike, da bi pritožitelj mirno opazoval tok postopka, potem pa eventualne pogreške formalne narave zase izkoristil, če bi sodba iztekla zanj neugodno. Zato predpisuje zakonodajec pritožitetju, če hoče tak relativno učinkovalen revizijski razlog 315 uspešno uveljaviti, da mora takoj, ko se je pogreška pripetila, nanjo opozoriti, se ji protiviti in zahtevati eventualno odločbo sodišča zaradi poprave. (Formalnega «pridržka», da se pozneje uveljavi taka pogreška z «ničnostno pritožbo«, kakor je to pred- pisaval § 281. a. k. pr. r. ali § 277. hrv. k. p., naš k. p. ne pozna.) Za osebo obtoženca, ki ni imel na glavni razpravi branitelja, pa ta odredba ne velja (§ 338., odst. 1., k. p.). § 60 . Formalni (ali procesualni) revizijski razlogi (errores in procedendo). A. Absolutno učinkovalni revizijski razlogi so taksativno navedeni tile: 1. ) Nepristojnost apelacijskega sodišča (§ 336., št. 1., k. p.), ki je odločalo o ugovoru zoper obtožnico (gl. § 49., VIL). Analogno mora pač veljati, če bi apelacijsko sodišče ne bilo pravilno zasedeno ali če ne bi apelacijsko sodišče, ampak neko drugo oblastvo o ugovoru dalo rešitev. Ves ta revizijski razlog je za prakso v pravni državi tako rekoč nemogoč. 2. ) Nepravilna zasedba sodišča (§ 336., št. 2., k. p.). Ta je podana: a) če ni bilo pri glavni razpravi predpisanega števila članov senata ali če ni bilo zapisnikarja. Ce «sodnik», ki je prisostvoval glavni razpravi, ni imel pred¬ pisane kvalifikacije (gl. § 22., II.), ne šteje za sodnika; zasedba sodišča ni pravilna. Če se v senatu nadomesti več kot en član s sreskim sodnikom, zasedba ni pravilna (§ 22. zak. o ured. red. sod.); b) če niso bili vsi sodniki zdržema na vsej razpravi; c) če je sodeloval pri sojenju sodnik, ki je po zakonu izključen (§§ 28. in 29. k. p.; gl. § 23.). V vseh treh primerih (a, b in c) pa se pritožitelj ne more pravnoveljavno sklicevati na takšen revizij¬ ski razlog, če mu je bila taka prekršitev zakona znana, a je ni grajal in ji ugovarjal še pred glavno razpravo, če mu je bila že tedaj znana, odnosno z mesta, čim je šele na razpravi zanjo zvedel. Izjema od te utesnitve je podana samo glede tistega ob¬ toženca, ki ni imel na glavni razpravi branitelja (§ 338., odst. 1., k. p.); zanj dolžnost grajanja ne velja. 3. ) Neprisotnost osebe na glavni razpravi (§336., št. 3., k. p.), ki bi morala biti po zakonu prisotna; k takim osebam 316 štejejo državni tožitelj, obtoženec, branitelj v primerih, navede¬ nih v § 60. k. p. Semkaj pa seveda ne spadajo primeri zakonito dovoljene odstranitve obtoženca od delnega ali vsega zasedanja na glavni razpravi (§§ 230., 237. k. p.). Že v § 237. k. p. je dolo¬ čeno, da ni treba glavne razprave preložiti v primeru, da ob¬ toženec na nji zaradi obolelosti ne more biti navzočen, a neče pristati na to, da bi se nadaljevala brez njega, ako pride sodišče na podlagi že pričete glavne razprave do zaključka, da je treba izreči oprostilno sodbo ali sodbo, ki zavrača obtožbo. Baš tako pa je tudi po § 338'., odst. 2., k. p. sklicevanje na revizijski razlog po § 336., št. 3., k. p. pravno neupoštevno, če se poslužuje tožitelj tega revizijskega razloga v obtoženčevo škodo. 4. ) Bistvene hibe v sodbi (§ 336., št. 6., k. p.). Kot takšne štejejo nejasnost, nepopolnost, notranje n a - s p r o t s t v o sodbe v pogledu izreka o odločilnih činjenicah, ki se morejo nahajati v dispozitivnem delu in v razlogih sodbe po predpisih §§ 292., 293. k. p.; dalje popolno pomanjka¬ nje razlogov, delno pomanjkanje razlogov glede izpodbijanega dela sodbe, nasprotje med razlogi in dis¬ pozitivnim delom sodbe, znatno nasprotje med tem, kar se trdi v razlogih sodbe glede vsebine dokaznih listin ali glede izpovedb pred sodiščem, in med tistimi listinami ali za¬ pisniki o zasliševanju in o glavni razpravi. Neodločilne činjenice ne pridejo v poštev, pravni razlogi ne spadajo sem. Pobija se namreč vsa stvarna podlaga sodbe kot celota. Iz tega vidika se vrši presoja samo po pravilih logike, ne pa psihologije. Psihologična presoja razlogov, ki so vodili sodišče k prepričanju o verodostojnosti prič, ni predmet tega revizijskega razloga. Logična popresoja je pač mogoča in dopustna, če n. pr. sodba v utemeljitvi trdi, da verjame sodišče priči X, ki je potrdila, da je videla, kako je obtoženec z desnico zamahnil proti oškodo¬ vancu, dočim je ta priča po zapisniku izpovedala, da je oško¬ dovanec zamahnil proti obtožencu in pod. 5. ) Nepravilna ugotovitev stvarne pristojno¬ sti (§ 336., št. 7., k. p.), odnosno nepravilna ugotovitev stvarne nepristojnosti kot vzrok zavrnitve obtožbe (§ 336., št. 8., k. p.). Dočim veleva § 25. k. p. vsakemu sodišču, da mora paziti po službeni dolžnosti na svojo krajevno in stvarno pristojnost, kolikor zakon ne odreja drugače; dočim odreja dalje § 211. k. p., da se krajevna pristojnost prvega 317 (okrožnega) sodišča potem, ko je stopila postavitev pod obtožbo v veljavo, ne more več izpodbijati (kar pomenja baš modifikacijo glavnega pravila § 25. k. p.), zaukazuje pa § 338., odst. 4., k. p. kasacijskemu sodišču, da mora kršitve glede stvarne pristoj¬ nosti v pozitivnem kakor tudi v negativnem oziru upoštevati po službeni dolžnosti. (Po § 281., št. 6., a. k. pr. r. in po § 277., št. 6., hrv. k. p. je tvoril samo nepravilen izrek o stvarni nepristojnosti «ničnostni razlog«.) Krajevna nepristojnost ni nikoli predmet revizijske pritožbe. Revizijski razlog zbog nepravilne ugotovitve stvarne pristojnosti bi bil n. pr. podan, ako bi okrožno sodišče razpravljalo in sodilo o stvari, ki spada pred vojaško sodišče. Revizijski razlog zbog nezakonite ugotovitve stvarne nepristoj¬ nosti pa bi bil podan, če bi sodišče nepravilno zavrnilo obtožbo, češ, da spada pred tiskovni senat ali pred vojaško sodišče. Ni pa stvarne nepristojnosti, če je sodilo sodišče višje vrste o stvari, ki spada v pristojnost sodišča nižje vrste; vendar ne sme biti to sodišče nižje vrste sodnik za mlajše maloletnike (§ 279. k. p.). 6. ) Nepopolna rešitev obtožbe (§ 336., št. 9., k. p.). Pritožitelj je tu samo državni ali zasebni tožitelj. To, kako je razumeti popolno rešitev okvira obtožbe v okviru sodbe, kdaj je dana skladnost in kdaj ne, je vprašanje prekvalificiranja kazni¬ vega dejanja; o tem gl. § 53., II., B., a), št. 2.). Sodba, ki bi jo zadel ta revizijski razlog, ne bi bila samo po enem delu, ampak v celoti brez veljave. 7. ) Prekoračenje okvira obtožbe (§ 336., št. 10., k. p.). Pritožitelj je tu lahko tožitelj ali pa tudi obtoženec. Dočim se je govorilo po § 336., št. 9., k. p. o neizpolnitvi glede rešitve obtožbenega okvira (— nekaj je v sodbi manjkalo — ), se govori tu o rešitvi sodbe, ki se bavi z dejanji, ki niso pod obtožbo ( — nekaj je v sodbi odveč —). Gl. izvajanja v § 53., II., B. (skraja). B. Relativno učinkovalna revizijska razloga sta taksativno navedena tale: 1.) Protizakoniti formalni postopek na glavni razpravi (§ 336., št. 4., k. p.), ki ima svoj izvor v kršitvi te¬ meljnih načel k. p.; a) če je bila brez zakonite osnove izključena javnost glavne razprave. Odločilno je dejstvo, da dejanski ni bilo zako¬ nite osno.v e za omenjeno izključitev, ne pa n. pr. pornanj- 318 kanje zadostnih razlogov v rešitvi po § 224. k. p. (gl. § 9., IV., in § 51., III.); b) če se je prečital med glavno razpravo spis o izpovedbi ali o poizvedovalnem ali preiskovalnem dejanju, ki po zakonu ne velja; n. pr.: duhovnik je bil zaslišan za pričo o tem, kar mu je bilo pri spovedi zaupano (§ 168., št. L, k. p.), pa se je zapisnik o tem zaslišanju na glavni razpravi prečital; ali: bližnji sorodnik ali zaročenec in pod. (§ 169. k. p.) je bil zaslišan brez opozoritve, da se sme poslužiti pravne dobrote,, odreči se zaslišanju, pa se je o njegovih izpovedbah o priliki hišne preiskave napravil zapisnik, ki se prečita na glavni razpravi in pod. Določbo § 336., št. 4., k. p., da gre za izpovedbo ali za dejanje, «ki po zakonu ne veljata», je treba striktno tolmačiti, ker gre za izjemo. Če n. pr. preiskovalni sodnik zapisnika policijskega oblastva, ki mu je bil po predpisu § 93. k. p. poslan, ni odobril, prečitanje tega zapisnika na glavni razpravi ni osnova revizijskega razloga po § 336., št. 4., k. p.; kajti zakon ni odredil sankcije, da tak ne¬ odobreni zapisnik ne velja. (Drugačnega nazora B. M a r k o v i č, «Udžbenik», str. 567.); c) če je bil prekršen med pripravo glavne razprave (torej odtlej dalje, ko je obtožnica postala pravnomočna) ali v toku same glavne razprave predpis, čigar uporabo nalaga zakon iz¬ rečno kot pogoj, da p ost opek ali dejanje velja. Tudi tu gre samo 1 za take predpise, glede katerih je zakonodajec v samem zakonu izrečno ustanovil, da postopek ali dejanje nima veljave, če se predpis ni uporabil ali pa se je nepravilno uporabil. Taki predpisi so: § 215. k. p. (prikrajšanje osemdnevnega roka za pripravo na glavno razpravo), § 242. k. p. (opustitev zapisnika o glavni razpravi), § 248. k. p. (čitanje obtožnice na glavni raz¬ pravi), § 255. v zvezi s §§ 168., 169. in 178. k. p. (na glavni raz¬ pravi zaslišanje prič, ki se sploh ne smejo zaslišati ali pa le po odreki pravice, da ne izpovedo, in zaprisegai prič, ki se ne smejo zaprisezati), § 255. v zvezi s § 185. k. p. (zaslišanje oseb za iz¬ vedence, ki se kot taki ne smejo jemati), § 258. k. p. (obvestitev obtoženca o dogodkih na glavni razpravi za čas, ko je bil od nje odstranjen), § 266., odst. 3., k. p. (nedopustno razširjenje obtožbe in potrebnost omejitve razprave in sodbe na prvotno obtožnico). K a), b) in c) je ustanovljena relativna vrednost teh revizijskih razlogov s tem, da se sme pritoži- telj nanje sklicevati le tedaj, kadar more uspešno 319 trditi, da je kršitev formalnosti neugodno vpli¬ vala na potek postopka in izrek sodbe. Ne formalna napaka sama ob sebi kot taka, ampak nje pomen za iztek glavne razprave je odločilen; če je pomen indiferenten, tak revizijski razlog ni upošteven. Pri točki b) se zahteva za uporabo tega revizijskega razloga še posebna kavtela, da se je moral pritožitelj prečitanju spisa protiviti, a se je navzlic temu spis prečital. Pa tudi to protivljenje ni odločilno, če naj gre revizija v ob tožen- čevo korist, ako formalna napaka nedvomno ni mogla vplivati nepovoljno na odločbo sodišča. N. pr.: če se je prečitala izpovedba priče, ki se je upravičeno odrekla pričevanju šele na glavni razpravi, pa se je zoper to prečitanje obtoženec protivil, je mogoče, da sodba izpovedbe te priče za svoje ugotovitve sploh ni uporabila ali pa jo je morda naravnost kot neverodostojno označila. Če pa naj gre revizija v obtoženčevo škodo, se sme tožitelj teh revizijskih razlogov [točke a), b) in c)] poslužiti le tedaj: a) kadar se je o priliki kršitve formalnih predpisov pro¬ tivil in zahteval izrečno, da izdaj sodišče rešitev, P) kadar se vidi — tu zadostuje že običajna evidentnost (ne kakor pri reviziji v obtoženčevo korist «nedvomna») —, da je mogla kršitev formal¬ nosti pri odločbi' sodišča neugodno vplivati n a o b t o ž b o. N. pr.: predsednik na 1 odgodeni glavni razpravi ni dal prečitati obtož¬ nice, češ, da je preobširno sestavljena; zasebni tožitelj se je pro¬ tivil in zahteval odločbo; senat je zavrnil tožiteljev protest, češ, da je vsebina’ obtožnice itak znana; zasebni tožitelj se more sklicevati na revizijski razlog § 336., št. 4., k. p., če se razvidi iz utemeljitve oprostilne sodbe, da se vendarle ni dovoljno ozi¬ rala na tenor in razloge obtožnice. 2.) Pomanjkljivo ali pogrešno postopanje med glavno razpravo (§ 336., št. 5., k. p.). Glavna zunanja raz¬ lika od relativnega revizijskega razloga spredaj pod št. 1.) je ta, da tu ne gre za kršitev predpisov, ki vsebujejo izrečno določbo o neveljavnosti čina, ampak da se upoštevajo le takšne napake postopka, ki pomenijo kršitev tistih temeljnih načel (glej § 9.), ki so votek modernega kazenskega postopka po ideologiji našega k. p. Toda šele iadex ad quem naj si ustvari svoje mnenje, ali je grajani čin — pozitivni ali negativni — spo¬ soben, da krši navedena temeljna načela glede obtožbe ali obrambe. Tudi en in isti čin (storitev ali opustitev) utegne imeti v nekem posebnem primeru to kakovost, v drugem pa ne; to je 320 quuestio facti. Na zunaj pa se pokaže taka napaka šele tedaj: a) kadar je pritožitelj stavil med glavno razpravo predlog, a ni dobil nobene rešitve (negativni primer), ali fi) kadar je dobil rešitev (pozitivni primer), ki je navzlic obtoženčevemu ali bra¬ niteljevemu protivljenju prekršila spredaj omenjena temeljna načela. Tudi v obeh teh primerih je ustanovljena samorelativnavrednost revizijskega razloga, in to pod istimi pogoji, kakor smo jih pri primerih prejšnje št. 1.) navedli. V prvi vrsti gre zlasti za zaščito temeljnih načel neposrednosti, ustnosti in nadalje načel, ki se tičejo obtožbe in obrambe. Pripombi: 1.) Iz izvajanj v § 58. pod I. o neumestnosti, da bi se dopuščala v postopku zaradi pravnih sredstev ponovitev dokazov v višji instanci, je sledilo, da se dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe ne smejo izpodbijati. V revizijskih razlogih po § 336., št. 4. in 5., k. p. [spredaj B., št. 1.), 2.)] pa tiči možnost, da se posredno tudi dejanske ugotovitve lahko izpodbijajo, če so nastale zaradi pogrešnosti ali pomanjkljivosti postopka. Če je ugotovilo n. pr. sodišče na podlagi izpovedb dveh prič, da je bil obtoženec na licu mesta tatvine ob določenem Času, a je zavrnilo predlog obtoženčevega branitelja, naj se zaslišijo priče o tem, da se je nahajal obtoženec ob istem času drugod, potem je mogoče, da pade navedena ugotovitev iudex -a a quo, čim iudex acl quem vidi, da je mogel baš ta formalni pogrešek neugodno vplivati na končno odločbo sodišča. 2.) Revizijo zoper sodbo*, s katero je bil obtoženec oproščen, sme priglasiti pritožitelj (tožitelj kakor tudi obtoženec) v obtožen- čevo korist, n. pr. da izpremeni pravni razlog za oprostitev tako, kakor se zdi njemu ugodneje, samo pod pogojema: a) da je bila sodba oprostilna (ne pa, da je bila odločba zavrnjena), /Sj da se uve¬ ljavlja error in iudicando po § 337., št. 1., k. p. (gl. novel. § 338., odst. 6., k. p. [člen 2., št. 8., novel. kaz. zak.]), t. j. da gre za okolnosti, zbog katerih je krivda izključena ali kaznivost izključena ali uki¬ njena, ali da sploh ni pregon dopusten (prim: str. 273.). § 61. Materialni revizijski razlogi (errores in iudicando). I. Kakor smo že v § 58., I., razmotrivali, ni umestno dopuščati ponavljanja dokazov psihološke narave v višjih instancah ne samo zato, ker bi to* provzroealo prevelike stroške, ampak zlasti zaradi labilne vrednosti ponavljanih dokazov psihološke narave. Spričo tega dejstva je treba poudariti, da je materija ali snov, ki 21 321 naj bo predmet revizije kot pritožbe zoper temelj sodbe, ves kompleks dejanskih ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi. Ne smejo se izpodbijati dejanske ugotovitve iudex -a a quo kot takšne, še manj pa je dopustno graditi revizijske razloge na podlagi dejanskih trditev, ki niso v sodbi ugotovljene. Baza za pritožbo naj bo sodba s svojimi pozitivnimi in negativnimi ugotovitvami glede vprašanja: ali ima toži tel j pravico, obtožiti, ali obstoji kaznivo dejanje in v kakšnem obsegu je podana zahteva po kaznovanju obtoženca. Prvo sodišče ugotovi dejanjski čisto samostojno in dokončno, kaj se je zgodilo in kakšen naklep je imel obtoženec pri očita¬ nem dejanju (n. pr.: noseča ženska je vzela abortivno sredstvo, da se ji povrnejo menses). Ali je tako ugotovljeni naklep za delikt odprave telesnega plodu v smislu zakona resnično zadosten, je pravno vprašanje. To vprašanje pa sme in mora iudex ad quem presojati, motreč vse logično razpredeljene in utemeljene raz¬ loge pro in contra, kjer je to vprašanje predmet pritožbe. Če se govori o tako zvanem posebno lahkem ali posebno težkem pri¬ meru kaznivega dejanja (§§ 73., 74. k. z.), je popresoja pogojev zanje ustanovljena po pogojih, ki jih navaja kazenski zakonik glede na konkretna dejstva. Ugotovitev teh dejstev v sodbi prvega sodišča, iz katerih je sklepalo na posebno lahek ali težek primer, ni izpodbojna, sklepanje iz teh dejstev na kvalifikacijo po §§ 73. ali 74. k. z. pa je stvar uporabe zakonitega predpisa. Torej je izpodbijanje izreka iudex -a a quo o obstajanju posebno lahkega ali težkega primera — kot error in iudicando dopustno. Ti primeri izpodbijanja, pri katerih sodišče potrjuje ali zanikuje poleg zakonitega znaka kaznivega dejanja še dejstvai, ki tvorijo / ta znak, se imenujejo- v teoriji quaestiones mixtae. Glede teh je torej popresoja zbog revizijskega razloga kot error in iudicando zakonito dopuščena. II. Materialni revizijski (§ 337. k. p.) razlogi se tičejo: A. občne p r e g on 1 j i v o s t i in kaznivosti ugotovljenega dejanja; B. pravilnekvalifikacije ugotovljenega dejanja, ki je bilo spoznano za kaznivo in pregonljivo; C. p r a v i 1 n o s t i podlage za izrek o kazni ali očuvalne odredbe. K A. V sodbi je bila prekršena zakonita določba, bilo da se sploh ni uporabila, bilo da se ni pravilno uporabila: 322 a) Ker se je sodišče zmotilo pri izreku glede vprašanja, ali je dejanje sploh kaznivo dejanje, t. j. tako, za katero so sodišča pristojna. Mogoče je sodišče prezrlo n. pr., da je neka kazenskopravna določba derogirana ali da po k. z. ne velja analogija in pod. b) Ker se je sodišče zmotilo pri izreku glede vprašanja, ali je pri tistem dejanju, ki je sicer res kaznivo, v konkretnem pri¬ meru kaj takih okolnosti, zbog katerih je krivda izklju¬ čena (n. pr. nedoraslost, silobran) ali kaznivost izklju¬ čena (n. pr. zastaranje, skrajna sila) ali kaznivost uki¬ njena (n. pr. pri posebno lahkih primerih). c) Ker se je sodišče zmotilo glede vprašanja, ali je podana po zakonu potrebna oficialna ali zasebna ob¬ tožba ali kazenskopravni predlog ali odobritev, in sicer od upravičene strani, osebe ali upravičenega oblastva, kakor to veleva zakon. Tu gre za kršitve materialnopravnih zakonov, ki odrejajo, kateri delikti se preganjajo po službeni dolžnosti, kateri po predlogu ali po odobritvi, kateri na zasebno tožbo; pri tem pa se mora rešiti tudi vprašanje pravilne legiti¬ macije tožitelja ali tistega, ki predlaga kaznovanje v smislu § 6. k. p. po materialnopravnih predpisih (n. pr. pri zakonih o zaščiti avtorske pravice, o pobijanju nelojalne konkurence itd.) č) Ker se je sodišče zmotilo glede vprašanja, ali je kaj drugih okolnosti, zbog katerih je obtoženčev pregon sicer po občnih načelih upravičen, v konkretnem primeru pa zbog posebnih zakonitih zaprek nedopusten. Tu sem spadajo pri¬ meri: da sta se zasebni tožitelj in storilec kaznivega dejanja že pobotala, pa pride nato prvi z zasebno obtožbo na dan; ali da je obtoženec v toku glavne razprave zagrešil novo kaznivo deja¬ nje, pa si tožitelj pravice posebičnega pregona tega dejanja po izrečeni sodbi ni bil pridržal; ali zasebni udeleženec, odnosno oškodovanec, je zamudil zakoniti rok za vložbo zasebne tožbe, odnosno za stavitev predloga na kaznovanje. (Ta revizijski razlog v a. k. pr. r. [§ 281., št. 9.], odnosno v hrv. k. p. [§ 277., št. 9.] ni bil posebej naveden, ker spada smiselno itak v skupino revizijskih razlogov o izključitvi kaznivosti.) K B. V sodbi je bil prekršen (§ 335. k. p.) z ak o n i t i pred¬ pis glede subsumpci j e pravilno ugotovljenega kaznivega 21 * 323 dejanja pod zakoniti dejanski stan. Tu ne gre za vprašanje, kakšna kazen je zapretena za to ali ono kaznivo dejanje. Kazni so lahko popolnoma enako zapretene, a vendarle obstoja revizij¬ ski razlog, če je bil napačen predpis kazenskega zakona upo¬ rabljen na omenjeno kaznivo dejanje. Z drugimi besedami: Predmet tega revizijskega razloga je napačna kvalifikacija kaz¬ nivega dejanja, ki je bilo sicer glede dejanskih okolnosti pravilno ugotovljeno; n. pr.: sodišče je smatralo dejanje za utajo, toda pravilno bi se morali uporabiti na isto dejanje predpisi o tatvini. Jasno je, da se tiče ta revizijski razlog samo obsodilnega dela sodbe in da so odločilna; za popresojo razlogov kvalifikacije pravna izvajanja, ki jih more sodba samo v svojih razlogih podati. K C. V sodbi je bil zakoniti predpis z odločbo glede kazni ali očuvalne odredbe na ta način kršen: a) da je sodišče prekoračilo meje svoje kazenske oblasti, ker je n. pr. izreklo kazen take vrste, ki ni predvidena v kazenski sankciji, ali ker ni izreklo vrste kazni, ki je po zakonu zahtevana (n. pr. izguba častnih pravic), ali pa ker je prezrlo, da pri malomarno storjenih deliktih določbe o po¬ vratku (§76. k. z.) ne veljajo, ter je izreklo dvakratni trpež kazni na prostosti in pod. (Ne spadajo pa pod ta revizijski razlog tiste kršitve zakona, ki jih zazre pritožitelj v prestrogo ali prenizko odmerjeni kazni, ne da bi prerekal upravičenost uporabe citirane določbe o kazni); b) da je sodišče postopalo zoper načelo zabranitve refor¬ macije in peius, o čemer smo govorili že v § 58., IV., h). III. V § 352. k. p. je zakonodajec določil, naj se iudex cul qnem praviloma omeji samo na preskušnjo onih prekršitev, ki jih pritožitelj sam razločno navaja. Za prekršitve materialnega za¬ kona (§ 337., št. 1. do 3., k. p.) pa je dosledno načelu § 324. odst. 2., stavka 2., k. p. (gl. § 57., I., in fine) odredil, da se morajo upoštevati tudi po službeni dolžnosti, če so se pripetile v ob- toženčevo škodo (§ 338., odst. 5., k. p.). To mora veljati tudi n. pr. pri soobtožencih, ki so kazen že nastopili, ter mora iudex ad quem po službeni dolžnosti formalno že pravnomočno sodbo v njih prid izpremeniti (beneiicium cohciesionis; v poštev pridejo seveda primeri objektivne zveznosti). 324 § 62. Postopek glede revizije pri okrožnem sodišču. I. Revizjja.se mora vložiti od upravičene osebe (§ 324. k. p.) v predpisanem številu izvodov (§ 340., odst. 1., k. p.) vedno pri tistem okrožnem s od i š č u a quo), ki je sodbo izreklo. To je edino smotreno. Pri njem se nahajajo spisi, ono lahko hitro in izčrpno presodi, ali ustreza oblika dotičnega spisa z revizijo zakonitim predpisom. V obseg teh predpisov spada tudi kontrola rokov za priglasitev in obrazložitev revi¬ zijskih razlogov in podpisa po branitelju, kjer je to potrebno 1 . Dalje je glede revizije predpisana sledeča vsebina: a) V reviziji, bodisi že ob priglasitvi, bodisi v obrazložitvi, mora pritožitelj posamič, jasno in določno označiti tiste pre- kršitve zakona (errores in procedendo: § 336., št. 1. do 10., in errores in iudicando: § 337., št. 1. do 3., k. p.), katere naj so razlogi za popresojo sodbe. Ker pa pri nekaterih formalnih kršitvah zakona substrat erroris in procedendo ni sam po sebi razviden (§ 336., št. 3.: katera oseba ni bila prisotna; št. 4.: kateri spisi ali katero dejanje po zakonu ne velja, kateri pred¬ pis je bil prekršen; št. 5.: katera predlagana rešitev ni bila iz¬ dana ali je bila tako izdana, da je bil zakon kršen; št.6.: katere činjenice so prizadete; št. 9.: katere točke obtožbe niso bile rešene itd.), predpisuje § 340., odst. 1., k. p., da mora pritožitelj poleg prekršitev formalnega zakona, katere uveljavlja, navesti tudi še činjenice, ki tvorijo grajane pogreške in nedostatke. Kakor ni odločilno, kako je pritožba naslovljena, ker po § 325., odst. 2., k. p. napačen naslov ni ovira za meritorno rešitev, tako pa tudi v predpisu § 340., odst. L, k. p., ki smo ga pravkar navedli, ne smemo zazreti predpisa, da je treba navesti revizijske razloge tesno po besedah zakona: zadostuje smiselno po¬ dana vsebina dotičnega revizijskega razloga. Pritožba, ki bi izvajala razloge preko okvira razlogov §§ 336. in 337. k. p. po svojem okusu ali po tako zvanem lastnem prav¬ nem čutu, bi pač ne bila revizija in najsi bi imela tak naslov; kajti revizijski razlogi so v zakonu taksativno našteti. Osobito je treba opozarjati, da ni nobenega razloga, ki bi dopuščal direktno izpodbijanje dejanskih ugotovitev. Da olajša pritoži- telju stališče, zato je določil zakonodajec, da revizijskih raz¬ logov ni treba takoj pri priglasitvi revizije označiti. Pritožitelj 325 sme počakati, da se mu vroči prepis sodbe, in šele nato navede, če jih ni že prej, v obrazložitvi revizije, revizijske raz¬ loge. Ker pa poznanje revizijskih razlogov ni stvar obče iz¬ obrazbe, zato je odredil zakonodajec, naj se sestavi revizija: (priglasitev + obrazložitev) s sodelovanjem pravnika tako, da pismeno vloženo (= revizijo) podpiše branitelj, ali pa tako, da sprejme revizijo na zapisnik sodnik okrožnega sodišča. [Da mora to analogno veljati tudi za zasebnega tožitelja, je bilo že omenjeno v § 58., IV., c), in fine.] b) Nove činjenice ali dokaze sme pritožitelj ob pri¬ glasitvi ali) v obrazložitvi revizije navesti samo v to svrhov da podkrepi svoje trditve o tem, da se je pripetila prekršitev formalnega zakona (error in procedendo) po § 336., št. 2., 4. ali 5., k. p. (nepravilna zasedba sodišča, prečitanje neveljavnih spisov, po zakonu zabranjen procesualni čin). Navedba teh pre¬ kršitev — prva je absolutne, drugi dve sta relativne narave — je v zakonu taksativna. Pritožitelj mora nove činjenice ali do¬ kaze po vseh okolnostih tako obširno in točno označiti, da se da po le-teh oceniti njih veljavnost. II. Kontrola glede tega, ali so. vsi oblikovni predpisi v širšem smislu besede izpolnjeni, se vrši takoj pri okrožnem sodišču (iudex a quo), pri katerem je bila revizija vložena. Določeni poročevalec, ki dobi po poslovni razdelbi spise v roke (gl. §§ 104. in 106. ur. posl. r. kaz. sod.), jih pregleda in, če opazi oblikovne hibe revizije, ki je bila podana na zapisnik pri sodišču, odredi, da se nedostatki ali nejasnosti po možnosti z obtožen- čevim zaslišanjem odpravijo (§340., odst. 3., k. p.). Tu gre pač za napake, nastale pri sodišču, ki bi moralo vseskoz pravilno poslo¬ vati. Če se to ni zgodilo, ne sme biti neznanje ali nemarnost sod¬ nika, ki je sprejel revizijo na zapisnik, na kvar obtožencu. Zato se take hibe po možnosti takoj popravijo, da ni kvarnih posledic. Takisto naj poizkusi referent odpraviti formalne hibe, če revi¬ zijski spis, v katerem se nahaja označba prekršitve formalnega ali materialnega zakona, ni predložen v potrebnem številu iz¬ vodov ali pa če ni v primeru, da ga je vložil pritožitelj pismeno (a ne na zapisnik pri sodišču), na omenjenem spisu potrebnega podpisa branitelja. V takih primerih formalnih hib vrne referent pismeno vlogo s pozivom, da pritožitelj v treh dneh po pre¬ jemu poziva predloži še nadaljnje potrebne izvode revizijskega spisa, podpisane od branitelja, odnosno da preskrbi vobče ne- 326 dostajajoči podpis branitelja (ni treba, da je to isti, ki je branil obtoženca na glavni razpravi) ali da poda v istem roku ob¬ razložitev revizije na zapisnik pri sodišču. Od teh predpisov so, naravno, izvzete revizije državnega tožiteljstva. Če pa je bila pritožitelju vrnjena' pismeno zglašena revizija zato, da mu jo podpiše branitelj, pritožitelj ne sme priti sam k sodišču in dati revizije naknadno na sodni zapisnik; gre namreč za popravilo pismene, a ne ustne revizije. Ni pa treba, da bi bil baš isti revizijski spis s podpisom branitelja vrnjen; branitelj (pravni zastopnik z usposobljenostjo branitelja) ga lahko izmeni; saj za to pač. gre, da dobi spis tehnično pravilno zakonito vsebino. Zasebni tožitelj kot pritožitelj pa sme sicer priglasiti pravno sredstvo na sodni zapisnik (§ 325. k. p.), ali glede njega določilo o odpravi hib revizijskega spisa po § 340., o d s t. 3., k. p., n e vel j a. V vsakem drugačnem primeru ali pa če se nedostatki in ne¬ jasnosti niti na način, predviden v § 340., odst. 3., in § 341., št. 3., zadnjem stavku, k. p. niso dali odpraviti, spravi referent zadevo pred senat trojice okrožnega sodišča (tudi, če je bila sodba iz¬ rečena od senata petorice, ker ne gre več «za glavno razpravo* samo: § 75., odst. 2., št. 1., k. p.). Senat okrožnega sodišča se posvetuje o predmetu (gl. § 107. ur. posl. r. kaz. sod.) in izda rešitev (§§ 341., 342. k.p.), da se revizija zavrača: l.)če se je podala priglasitev revizije prepozno, a se tudi ni izročila prošnja za postavitev v prejšnji stan (§ 326. k. p.); 2.) če je podala priglasitev revizije oseba, ki sama ni bila legitimirana za to (gl. § 58., IV.), ali pa oseba, ki se je reviziji odpovedala ali je od nje odstopila; 3.) če niti v priglasitvi niti v obrazložitvi ni posamič jasno in določno označena prekrši- tev 'formalnega ali materialnega zakona (errores in procedendo ali in iudicando) ali če ni vsaj razločnega opozorila ali posebej navedenih činjenic o tem, kaj smatra pritožitelj za prekršitev zakona; 4.) če nima tista pismena vloga, ki naj poda označbo prekršitve zakona (gl. zgoraj št. 3.), potrebnega podpisa upravi¬ čenega branitelja ali če ni podana v potrebnem številu izvodov; te hibe se ne smatrajo za odpravljene, če je dobil pritožitelj že od referenta rok treh dni za odpravo hib na zgoraj označeni način, pa se roka ni držal ter je predložil šele po preteku roka vnovič pismeno vlogo. 327 III. Rešitev okrožnega sodišča, ki je zavrnila revizijski spis iz formalnih vzrokov § 341. k. p. (gl. spredaj II.), mora imeti pis¬ meno obrazložitev (§ 74. k. p.) in se vroči pritožitelju s poukom, da sme zoper njo vložiti pritožbo', ki se mora izročiti v 3 dneh istemu sodišču. To (okrožno) sodišče mora v nadaljnjih 3 dneh (instrukcionalni rok) pritožbo z vsemi spisi vred poslati kasacij- skemu sodišču. Za to predložitev ni treba odločbe senata; za¬ dostuje skrajšan postopek po § 76. k. p. (poročevalec izdela po¬ ročilo, predsednik ga sopodpiše). Samo v izrednem primeru, če bi bilo treba odrediti, naj pritožba zadrži izvršitev, sklepa o tem senat okrožnega sodišča. Kasacijsko sodišče (senat je sestavljen iz petorice sodnikov) zasliši najprej vrhovnega državnega tožitelja (§§ 344., 345. k. p.; prim. tudi § 80. k. p.). Ta poda svoje mnenje, nato pa kasacijsko sodišče v nejavni seji brez prisotnosti vrhovnega državnega toži¬ telja (§ 43. k. p.) o pritožbi odloči z rešitvijo pozitivno, če ji ugodi, negativno, če pritožbo zavrne. V obeh primerih mora sle¬ diti taka naredba, ki ustreza danemu položaju. Ce se ugodi pri¬ tožbi glede zavrnitve priglasitve revizije, teče osemdnevni rok za vložitev obrazložitve od dne priobčitve rešitve; če se pritožba zavrne, pa je bil z revizijo, ki ne prihaja več v poštev, združen priziv, gredo spisi k apelacijskemu sodišču, da reši priziv. Če je bila pritožba vložena očividno iz objesti (kverulantno) ali pa zaradi zavlačevanja, mora kasacijsko sodišče pritožitelja ali njegovega branitelja disciplinirati z redovno kaznijo do 1000 dinarjev. Ako je bil pritožitelj zasebni tožitelj, zadene taka disciplinska redovna kazen njega ali njegovega pravnega za¬ stopnika [prim. §§ 342. in 231. k. p.; gl. § 58., IV., č)]. IV. Ako je bila priglasitev pravočasno napravljena in obraz¬ ložitev revizijskih razlogov pravočasno in pravilno podana, potem vroči iudex a quo izvod dotičnega spisa pritožiteljevemu nasprot¬ niku (odnosno nasprotnikom, če jih je več), torej: če se je pri¬ tožil tožitelj —obtožencu (obtožencem), če se je pritožil obtože¬ nec — tožitelju [državnemu ali zasebnemu ali subsidiarnemu; gl. § 58., IV., a)\. Pri priobčitvi mora dobiti nasprotna stranka pouk, da more izročiti v 8 dneh svoje nasprotne razloge pismeno ali na zapisnik pri sodišču. (Po a. k. pr. r.: «protiizvod» = «Gegenausfiihrung».) Za pismeno vlogo z nasprotnimi razlogi ni predpisa, da mora biti podpisana od branitelja ali pravnega zastopnika. V tej vlogi z 328 nasprotnimi razlogi se sme stranka sklicevati v svrho, da izpod¬ bije tiste trditve v reviziji glede prekršitev formalnega zakona [gl. zgoraj I., b) J, ki so bile podprte z novimi činjenicami in do¬ kazi, tudi od svoje strani na nove činjenice in dokaze; vendar jih mora točno po- vseh tistih okolnostih razložiti, ki so sposobne za oceno njih veljavnosti (dokazne moči; § 343., odst. 2., k. p.). Čim p r e j m e iudex a quo (okrožno sodišče) nasprotne raz¬ loge od strani pritožiteljevega nasprotnika, odnosno čim izteče rok, ne da bi upravičena oseba izročila nasprotne razloge, od¬ nosno že prej, čim se upravičenec (v originalu: «ovlaščenik», ki pa tu ni samo v smislu § 6., odst. 8., k. p. označena oseba, ampak vsaka oseba, ki je upravičena, izročiti nasprotne razloge, torej tudi — obtoženec) odpove izročitvi nasprotnih razlogov, pošlje iudex a quo takoj vse spise, ki so se nabrali v tej kazenski stvari, z revizijo in z nasprotnimi razlogi vred kasacijskemu so¬ dišču, da se le-to nadalje bavi z meritorno rešitvijo revizije. Pripomba: V tiskovnih stvareh predpisuje čl. 90. tisk. zak., da se sme pritožba zoper sodbo nižjega sodišča vložiti pri sodišču, višjem po pristojnosti, v 3 dneh po priobčeni odločbi in da se pri¬ tožba odpremi s spisi predmeta vred k višjemu sodišču v 24 urah, ko poteče rok za pritožbo; slednjič, da rešuje višje sodišče te stvari kot nujne v 15 dneh. Navzlic določbi čl. 95., odst. 2., tisk. zak., da odredbe občnih kazenskih postopnikov, ki nasprotujejo predpisom tiskovnega zakona, ne veljajo za kazniva dejanja, učinjiena s tiskom, je stol sedmorice, odd. B., z odločbo' z dne 21. marca 1928., KI 316./27, izrekel, da predpisi k. pr. r. (scil. bivšega avstrijskega!) glede poslo¬ vanja s pritožbami niso derogirani. Ker pa je čl. 10. uv. zak. kaz. zak. izrečno in navzlic novim predpisom k. p. o pravnih sredstvih določil, da predpisi o kazenskem postopku po' tiskovnem zakonu ostanejo «d a 1 j e» v veljavnosti, je pravilno, da se določbe čl. 90. tisk. zak. strogo interpretirajo, kakor so bile v korist hitre izvedbe tiskovnih pravd zamišljene. (Enako B. M a r k o v i č, «Udžbenik», str. 681., 682.) O vseh nedostatkih glede oblikovnih predpisov mora torej — lege non distinguente — razsojati kasacijsko sodišče samo. V veljavi pa so ostali predpisi glede podpisa (signiranja) revizijskega spisa po upravičenem branitelju, ker v tem pogledu tiskovni zakon ni odredil ničesar, kar bi pomenilo derogacijo predpisov za občni kazenski postopek. § 63. Postopek glede revizije pri kasacijskem sodišču. I. Daši sloni k. p. na osnovnem načelu neposrednosti, ustnosti in javnosti postopka, vendar zakonodajec ni uredil revizijskega 329 postopka pri kasacijskem sodišču vseskoz po navedenih načelih. Prepestri so primeri revizijskih razlogov; a najvišje načelo smo- trenosti zahteva, naj se delajo razlike med primeri, pri katerih je nujno potrebno, da se reši revizija na javni, kontradiktorni raz¬ pravi, in med primeri, pri katerih ustreza docela smotrenosti, če se revizija reši brez take razprave. V postopku se dobe celo taki momenti, pri katerih niti treba ni, da se peča z neko odločbo glede revizije celokupni senat (pet članov) kasacijskega sodišča. Tako imamo troje možnosti, namreč: da kasacijsko sodišče rešuje o predmetu revizije izven seje senata, na (n e j a v n i) s e j i in s 1 e d n j i č na javni razpravi (§ 344., odst. 1., k. p.). II. Predsednik kasacijskega sodišča odredi za vsako revizijo kasacijskega sodnika kot poročevalca (§ 344., odst. 2., k. p. in § 104. ur. posl. r. 'kaz. sod.). Ta poročevalec more z odobritvijo predsednika senata, t.j. po skrajšanem postopku izven seje brez sodelovanja vsega senata (gl. § 76., odst. 2., k. p.) odločiti (§ 344., odst.2., k.p.): a) da se dopolnijo spisi ali dobavijo pojasnila o pre- kršitvi formalnosti, ki jih navaja revizijski spis. Sem spadajo primeri: če iudex a quo ni poslal vseh spisov, če ni pojasnil, zakaj ni nasprotnih razlogov pritožiteljevega nasprotnika in pod. (dopolnitev), ali če je pritožitelj izvajal revizijski razlog, da je sodeloval pri izpodbijani sodbi izključen sodnik, ne da bi dalo so¬ dišče o tem uradno pojasnilo zlasti glede protivljenja pritožitelja in pod. (pojasnilo); b) da se pošljejo celokupni spisi vrhovnemu državnemu tožitelju v pregled; to je potrebno, ako naj pride do nejavne seje senata in se pričakuje na tej seji do¬ končna rešitev revizije po predlogu vrhovnega državnega toži- telja. Lehko pa pride tudi do tega, da vrhovni državni tožitelj naprosi državnega tožitelja, ki je vložil revizijo, naj jo umakne, ker nima izgleda, da se ugodno reši. Državni tožitelj pa je v vsakem primeru, kadar priglasi revizijo zoper sodbo okrožnega sodišča, dolžan, da pošlje prepis utemeljitve vrhovnemu držav¬ nemu tožitelju (§ 52. ur. posl. r. drž. tož.), da je le-ta v glavnem že poučen, še preden mu dopošlje kasacijsko sodišče spise v pregled; 330 c) da se odredi takoj dan za javno razpravo o reviziji. To je mogoče, ako vrhovni državni tožitelj ni stavil nobenega predloga, ki bi utegnil biti predmet rešitve v nejavni seji [spredaj b )\]; č) iz § 344., odst. 3., k. p. izhaja, da sme tudi poročevalec sam z odobritvijo predsednika kasacijskega senata odločiti, da pride revizija na premotritev v nejavni seji, če misli sam ali pa če mu je vrhovni državni tožitelj sporočil, da se pričakuje rešitev revizije, ki pritiče senatu kasacijskega sodišča brez odreditve dneva za javno razpravo. III. Na nejavni seji senata petorice se vzame revizija v razpravo-, če je predlagal sam poročevalec z odobritvijo senatnega predsednika ali pa vrhovni državni tožitelj: A. da se revizija takoj zavrne brez nadaljnjega raz¬ pravljanja (§ 345. k.p.), B. da se reviziji takoj ugodi in izpodbijana sodba razveljavi (§ 346. k.p.). K A. Predvsem ima senat kasacijskega sodišča iste pravice zaradi potrebe dopolnitve ali pojasnitve glede prekršitev formal¬ nosti, o katerih smo govorili spredaj pod II., a). Če smatra tako potrebo za podano, izda primelno naredbo-. Če pa take potrebe ni, izda rešitev, da se revizija zavrne: 1.) v primeru, da bi moralo okrožno sodišče kot iudex a quo po § 341. k. p. že samo zavrniti revizijo (gl. § 62.), pa je ni. S tem primerom je zakonodajec popolnoma izenačil tisti primer, ko «se je prekršitev, glede katere se trdi, da obstoja, že od¬ pravila z rešitvijo kasacijskega sodišča, ki je bila izrečena v isti stvari». Med narekovajema navedeno besedilo ima svojega pred¬ hodnica v § 286. a. k. pr. r. ali § 282., IV. a, hrv. k. p. («ako je uz- tvrdjeni razlog ništetnosti jur uklonjen riešitbom stola sedmorice, izrečenom u istoj stvari»). Na podlagi tega dejstva pa moramo tolmačiti ta primer, kakor ga je tolmačila praksa v bivši Av¬ striji, tako: Tukaj so mišljeni vsi mogoči revizijski razlogi, ki so bili že predmet kakšne revizijske rešitve v isti stvari, ker je v njej kasacijsko sodišče že enkrait poprej razpravljalo in stvar po razveljavljenju sodbe vrnilo (remitiralo) iudex -u a quo. Na¬ vzlic temu pa je nanovo izrečena sodba ostala pri pogreški, zlasti če je odločila nasprotno od pravnega nazora, ki ga je zastopalo kasacijsko sodišče v rešitvi prve revizije v isti kazen¬ ski stvari (Mayer, Kommentar zu der ost. St.-P.-O., str. 615.); 331 2.) v primeru, da spozna kasacijsko sodišče, da je revizija, pa najsi se sklicuje na katerekoli revizijske razloge, očividno neosnovana, tako da ni povoda za nikakšno razpravo. V tem primeru gre torej za pozitivno sklicevanje na konkretni revizijski razlog (§ 336., št. 1. do 10., ali § 337., št. 1. do 3., k. p.), dočim je v primeru št. 1.) stvar taka, da pritožitelj ne navaja sploh nobenega revizijskega razloga ali pa ga navaja tako površno ali nepravilno, da se ne more točno razbrati, kateri je mišljen. Očividno neosnovan je revizijski razlog, če je oprt na očividno neresnične trditve ali če stoji sicer naravnost v protislovju s spisi ali s pravili logičnega mišljenja in pod. Ko gre za očividno neosnovano (kverulantno) revizijo, ki jo kasacijsko sodišče iz tega vzroka zavrne brez nadaljnje raz¬ prave, sme pritožitelja obenem disciplinirati z redovno kaznijo globe (§ 342., odst. 5., k. p.). Da se postopek pri kasacijskem sodišču smotreno okrajša, sme le-to tudi že takrat, ko rešuje pritožbo zoper rešitev ind e x - a a quo, ki je iz formalnih vzrokov za¬ vrnil revizijski spis(§ 342., odst.2., k.p.), izdati rešitev, da se revizija dokončno zavrne brez nadaljnje razprave. Ce je n. pr. okrožno sodišče zavrnilo obrazložitev revizije kot pre¬ pozno vloženo, a pritožitelj vloži zoper to zavrnitev pritožbo po § 342. k. p. na kasacijsko sodišče, potem sklepa kasacijsko so¬ dišče seveda najprej o tem, ali je bila predložitev obrazložitve prepozna. Če spozna, da je bila pravočasno vložena, potem ni zapreke, da se kasacijsko sodišče ozre takoj po meritorni vse¬ bini revizije z obrazložitvijo. Če pa vidi, da je n. pr. revizija oči¬ vidno neosnovana, tako rekoč iz trte izvita, neresna, ali da ne navaja pravilno nobenega zakonitega revizijskega razloga, pač ni treba, da bi šli vsi spisi prej nazaj k iudex -u a quo zaradi vročitve rešitve o pritožbi, ki je itak dokončna. Kasacijsko so¬ dišče naj marveč rešitev o ugoditvi pritožbi zoper sklep okrož¬ nega sodišča opusti kot stvar postranskega pomena in jo samo v svojih razlogih omeni, pač pa naj izda takoj rešitev v meritornem smislu in revizijo kot tako zavrne. Isti položaj pa nastane, če je rok za izročitev obrazložitve itak že brezuspešno iztekel. Tudi tu naj pride do zavrnitve revizije, če je itak, kar se tiče nje vsebine, kolikor predleži kasacijskemu sodišču, neosno¬ vana. Z zavrnitvijo se more združiti kazen zaradi objesti ali zavlačevanja (§ 342., odst. 5., k. p.). 332 K B. Pogoj, da more kasacijsko sodišče v nejavni seji sklepati o tem, da reviziji takoj ugodi in izpod¬ bijano sodbo razveljavi, t. j. izreče, da sodba nima nobenega pravnega učinka v stvarnem pogledu ali — kratko rečeno — da pravno nič več ne eksistira, je, da je bil vrhovni državni tožitelj o tej reviziji zaslišan, ako ni morda že sam take rešitve predlagal. Da dobi vrhovni državni tožitelj priliko, izraziti svoje mnenje ali staviti takšen predlog, za to skrbi kasacijski sodnik poročevalec po predpisih, ki so navedeni spredaj pod II., b). Pogoji, da sklene kasacijski senat v nejavni seji ugo¬ ditev reviziji in takojšnjo razveljavitev sodbe, pa so taksativno navedeni v naslednjih treh točkah: 1. ) če kasacijski senat spozna, da apelacijsko sodišče, ki je zavrnilo ugovor zoper obtožnico in dopustilo obtožbo, ni bilo krajevno pristojno (§ 336., št. L, k. p.). Dopolnitev k takemu raz¬ veljavljenju more biti samo dvojna: ali a) pošlje kasacijsko sodišče stvar z vsemi spisi pristojnemu apelacijskemu sodišču, da reši ono ugovor zoper obtožnico; očividno velja tukaj raz¬ veljavljenje vsemu postopku od rešitve ugovora dalje, torej tudi pripravljalnemu postopku pred glavno razpravo in vsej glavni razpravi inkluzivno do sodbe; ali P) kasacijsko sodišče poseže še dalje nazaj ter razveljavi tudi obtožnico in odredi, prevzemaje funkcije apelacijskega sodišča, da se stvar zaradi formalnih pogreškov ali nedostatkov ali zaradi boljšega pojasnila stanja stvari vrne okrožnemu sodišču v smislu § 206., odst. 1., k. p. Naslednji postopek je uravnan po § 206., odst. 2., k. p. [gl. § 49., V., št. 1.)]. Kasacijsko sodišče ima seveda pravico, vrniti stvar okrožnemu sodišču samo v primeru P), če je bilo dotično apela¬ cijsko sodišče nepristojno za rešitev ugovora, drugače pa ne; 2. ) če se je priglasila revizija v obtoženčevo korist in če kasacijsko sodišče uvidi, da se mora odrediti nova glavna razprava. Razlog, da se mora sodba razveljaviti in poslati stvar na novo razpravljanje istemu ali drugemu okrožnemu sodišču, ki je za stvar pristojno, je dan, če je bil postopek pri iudex- u a quo nepopoln ali protizakonit in je šla baš ta pogreška na kvar obtoženca. Tu ni da bi moral biti podan neki pravilno utemeljen revizijski razlog. Zadostuje, da je bila revizija vobče vkorist obdolženca vložena, da spo¬ zna kasacijski senat ob priliki posvetovanja stvar, bodisi samo 333 po sebi, bodisi v zvezi z novimi činjenicami ali dokazi, za ne¬ zrelo za sojenje in da je treba nezrelost sanirati s po¬ novno glavno razpravo pri iudex -u a quo. V teh primerih mora kasacijski senat kot najvišja sodna instanca po službeni dolž¬ nosti paziti, da se ne zgodi obtožencu krivica, in to ne samo tistemu obtožencu, ki se ga tiče konkretno vložena revizija, ampak tudi morebitnim soobtožencem, zoper katere je dobila obsodilna sodba formalnopravno moč. To sledi iz citacije § 352., odst. 2., stavka 3., k. p. v § 346., odst. 2., k. p., ki se nanaša na tako zvani beneiicium cohaesionis (gl. § 57., L, in fine). Torej celo, če bi bila omenjena nezrelost postopka pri iudex -u a quo v škodo soobtoženca, ki se ni pritožil in je morebiti kazen že na¬ stopil, mora kasacijsko sodišče postopati po predpisu št. 2. baš obravnavanega § 346. k.p. 3.) če se je priglasila revizija v obtoženčevo k o r i s t in če spozna kasacijsko sodišče, da je iudex a quo pre¬ koračil obtožbo po § 336., št. 10., k. p. (absolutna kršitev formalnega zakona) ali da je v obtoženčevo škodo prekršil materialni zakon po § 337., št. 1. do 3., k. p. (absolutni prekrški materialnega zakona). [Glej § 60., A., št. 7.), in § 61.]. Pogoji, ob katerih sme kasacijski senat reviziji ugoditi v nejavni seji in razveljaviti sodbo, so jasni. Tudi tukaj je citirana tista zakonita določba, ki veleva, da se upoštevaj bene- ficium cohaesionis. Dopolnitev takega razveljavljenja sodbe more biti samo ta, da pošlje kasacijsko sodišče stvar podrejenemu pri¬ stojnemu sodišču, da obavi glavno razpravo nanovo. Torej ni da bi se morala stvar vrniti baš senatu okrožnega sodišča, ki je revizijo predložil; odločilna je pristojnost, a za stvar je lahko pristojen sodnik poedinec okrožnega sodišča ali sresko sodišče. Tega sicer ni v besedilu § 346., odst. 2., k. p., toda drugače biti ne more. Samo izjema od tega glavnega pravila tiči v tem odstavku, namreč, da kasacijski senat izda takoj v nejavni seji — stvarnemu in pravnemu položaju ustrezajočo — sodbo. Pogoji za to pa so isti kakor v § 350., št. 5., k. p., namreč, da so v sodbi iudex -a a quo že ugotovljene vse tiste stvarne činjenice, ki so potrebne, da se nanje opre de¬ janski stan tistega delikta, zaradi katerega naj bo obtoženec ob pravilni uporabi zakona ob¬ sojen ali oproščen. Razlika med § 346., št.3., k.p. in § 350., št.5., k.p. je ta, da je pravkar omenjena sodba kot 334 odločba kasacijskega senata že v nejavni seji dopustna samo ob priglašeni reviziji v obtožencev o (ali soobto- ženčevo) korist, dočim je v drugih primerih za tako sodbo potrebno, da se vrši javna razprava pred kasacijskim senatom. IV. Do javne razprave o reviziji pride brez posebnega sklepa senata, če poročevalec kasacijskega senata a priori pri prvem pregledu spisov vidi, da ni misliti na to, da bi se dala revizija rešiti v nejavni seji senata, in se s tem predsednik se¬ nata strinja ali če vrhovni državni tožitelj, ki je dobil spise v pregled od poročevalca, predlaga javno razpravo in se temu predlogu s soglasnim sklepom poročevalca in predsednika senata ugodi. Seveda sme tudi senat kasacijskega sodišča .v nejavni seji, ko je uvidel, da druga rešitev revizije ne bi bila mogoča, mota proprio skleniti, da se vrši javna razprava o reviziji. Pri odreditvi naroka (dne) za javno razpravo je treba namesto tistih določb, ki veljajo vobče za odreditev naroka za glavno razpravo (§§ 214. nasl. k. p.), upoštevati sledeče (§ 347. k. p.): a) Rok za pripravo znaša osem dni od dne vročitve obvestila. b) Obvestilo mora vsebovati dostavek za obtoženca (nje¬ govega zakonitega zastopnika), zasebnega tožitelja ali zaseb¬ nega udeleženca kot subsidiarnega tožitelja, da se bodo njihovi spisi glede revizije, če ne pridejo osebno na javno razpravo, pre¬ čkali in da se bo to vzelo za osnovo rešitvi. c) Obtoženec, ki je ostal po razglasitvi sodbe v preiskoval¬ nem zaporu, nima pravice, priti osebno (niti ne, če je zaprt na sedežu kasacijskega sodišča), pač pa ga sme na razpravi za¬ stopati njegov branitelj. Če je le-ta od zaprtega obtoženca že imenovan, dobi obvestilo o naroku samo on. č) Da ne ostane obtoženec v primerih obvezne obrambe — tudi maloletnost obtoženčeva spada semkaj (§ 60. k. p.) — brez branitelja, pa najsi gre za revizijo od obtoženčeve ali od na¬ sprotne strani, postavi predsednik senata obtožencu branitelja po službeni dolžnosti. d) V primeru izkazane potrebe sme senatni predsednik ob¬ tožencu postaviti po službeni dolžnosti branitelja, četudi pride obtoženec sam na javno razpravo. Za obavo javne razprave pred kasacijskim senatom veljajo glede javnosti, vzdrževanja reda in dostojanstva in za- 335 Pisnikov analogno predpisi kakor za objavo glavne razprave pred senati okrožnega sodišča. Javna razprava začne s čitanjem pismenega poročila (glej §§ 107., 108. ur. posl. r. kaz. sod.) poročevalca, ki mora zlasti prvosodno sodbo v izpodbijanem delu prečitati, navesti prekršitve zakona, ki jih očita revizija, in pojasniti sporne točke. Nato dobi besedo pritožitelj, za njim njegov nasprotnik. Če predleži oboje¬ stranska revizija, govori kot pr.vi vrhovni državni tožitelj (ali njegov namestnik), brez katerega se javna; razprava ne sme vršiti, niti ne, če gre za revizijo zasebnega tožitelja (§ 347., odst. 6., k. p.). Vloga vrhovnega državnega tožitelja pri kasa- cijskem sodišču je obeležena v § 41. k. p. V primerih revizije, ki je podana samo od zasebnega tožitelja (to je mogoče, če gre za subjektivno koneksiteto glede oficialno in privatno pregon- ljivih deliktov; gl. § 58., IV.), more imeti samo vlogo opazo,- valca, vendar ni zadržka, da po analogiji določbe § 51., odst. 3., k. p. sprejme zastopanje zasebnega tožitelja. Prisotni branitelj, odnosno obtoženec, če je prišel, ima vsekako poslednjo besedo. Kjer je obramba obvezna, se brez branitelja ne sme razpravljati. Glede discipliniranja branitelja veljajo ustrezajoči predpisi o glavni razpravi (§ 237. k. p.). Razprava je končana, ko to pred¬ sednik proglasi; nato se vrši tajno posvetovanje. Pri posvetovanju se mora kasacijsko sodišče ozirati tudi na vse tiste rešitve iudex -a a quo, ki so bile izdane pred izpodbijano sodbo, pa se niso mogle s posebnim pravnim sredstvom izpod¬ bijati (§ 329. k. p.), vendarle samo v tolikšnem obsegu, v koli- kršnem se nanje sklicuje pritožitelj v svoji reviziji. Če kasacijsko sodišče na javni razpravi spozna, da je revizija neosnovana, jo s sodbo zavrne, a sme, če je bila re¬ vizija kverulantna (§ 342., odst. 5., k. p.), tisto osebo, ki jo za¬ dene na tem krivda, disciplinirati z redovno globo (§ 349. k. p.). V tistih primerih, v katerih kasacijski senat spozna, da je revizija osnovana, pa s svojo sodbo (iudex ad quem) raz¬ veljavi sodbo okrožnega sodišča (iudex a quo). Pripomba: Po avstrijskem pravu (§ 4. novele z dne 31. de¬ cembra 1877. h kazenskemu pravnemu redu) je bila možnost pred¬ videna, da se je del ničnostnih razlogov zavrnil v nejavnem po¬ svetovanju, za razpravljanje o ostalih delih ničnostnih razlogov pa je bilo mogoče odrediti javno razpravo. Po našem k. p. je ustanov¬ ljena v določbi § 356., odst. 2., k. p. enaka možnost z izrečnim pri¬ stavkom, da se rešitev kasacijskega sodišča, ki je bila sklenjena v 336 seji, kakor tudi sodba, ki je bila razglašena po javni razpravi, skupno priobčita. Vendar je jasno, da mora biti rešitev, sprejeta v nejavni seji pred javno razpravo, na sami javni razpravi objavljena, da prisotni pritožitelj ne bi brezplodno ponavljal izvajanj oi revizijskih razlogih, ki so bili že dokončno odpravljeni. V. Glede obsega upoštevanja kršitve zakona velja za oba pod IV. navedena primera (zavrnitev in razveljavitev) enako tole: Praviloma naj se bavi kasacijski senat (po opravljeni javni razpravi in tudi v primerih posvetovanja v nejavni seji) samo s preizkušnjo, ali so osnovani revizijski razlogi glede onih prekršite v, ki jih je pritoži¬ telj v reviziji izrečno ali vsaj razločno navedel. Ker pa je zakonodajec ustanovil dolžnost kasacijskega sodišča, da mora vsakojake prekršitve zakona o stvarni (ne krajevni!) pristojnosti hidex -a a quo ob čigarkoli reviziji, bilo osnovani, bilo prazni — bilo v korist, bilo na kvar obtoženca, brez izjeme po službeni dolžnosti ugotavljati, odnosno prekršitve materialnega zakona, toda le, če so se pripetile v škodo obtoženca, po službeni dolžnosti upoštevati [gl. §60., A, št. 5.)], je le dosledno, da veleva določba § 352., odst. 2., k. p., da postopaj kasacijsko sodišče tako, kakor bi bili pravkar omenjeni revizijski razlogi oboje vrste resnično od strank uveljavljanj. Preizkušnja teh fiktivnih revizijskih razlogov je ne samo zakonito dopuščena, ampak naravnost ukazana. Prav taka fikcija pa je ustanovljena in temu ustrezajoči postopek po službeni dolžnosti zaukazan v primerih že večkrat omenjenega beneficii cohaesionis: Prekršitve ka¬ kršnekoli vrste, ki so bile povod, da je kasacijsko sodišče izdalo odločbo v korist enega obtoženca, veljajo v enaki meri ugodno tudi za soobtožence, najsi so vložili revizijo, najsi so jo opu¬ stili ali iz drugih revizijskih razlogov uveljavljali. V teh primeri h imamo torej ustanovljeno za¬ konito razširitev upoštevanja tudi ne priglaše¬ nih revizij ali nepravilno izvedenih revizijskih razlogov in s tem utesnitev pravila, da se kasa¬ cijsko sodišče 0 ‘meji na preizkušnjo izrečno ali vsaj razločno navedenih prekršitev zakona kot revizijskih razlogov. VI. Ko kasacijsko sodišče po obavljeni javni raz¬ pravi spozna, daje revizija osnovana, bilo po pra- 337 vilu, bilo po zakonito predpisani razširitvi upoštevnosti prekrši- tev (glej V.), razveljavi sodbo iudex- a a quo in pridoda do¬ sledno kakovosti prekršitve zakona kot dopolnitev še eno izmed sledečih odredb : 1. ) Če gre za prekršitev, da je apelacijsko sodišče kot ne¬ pristojno sodišče rešilo ugovor zoper obtožnico (§ 336., št. 1., k. p.), odredi kasacijsko sodišče prav isto kakor v identičnem primeru, če se to konstatira v nejavni seji [gl. §63., III., 1.)]. 2. ) Če gre za taksativno naštete prekršitve zakona glede pravilne zasedbe sodišča (§ 336., št. 2., k. p.) ali glede potrebne prisotnosti izvestnih oseb na glavni razpravi (§ 336., št. 3., k. p.), ali glede nezakonitega prečitanja spisa ali nezakonite storitve ali opustitve izvestnega procesnega čina (§ 336., št. 4. in 5., k. p.) ali glede nejasnosti, nepopolnosti, protislovnosti sodbe, odredi kasacijsko sodišče novo glavno razpravo pri iudex- u a quo ali pa, če izprevidi, da to sodišče v interesu objektivne judi- kature ne bi bilo primerno 1 , pri nekem drugem okrožnem sodišču kot novem iudex- u. Pomniti pa je treba, da so revizijski razlogi po § 336., št. 4. in 5., k. p. samo r e 1 a t i v n o u č i n k o v a 1 n i [gl. § 60., B., št. 1.), a), b) in c)]. 3. ) Če spozna kasacijsko sodišče, da je bilo okrožno sodišče kot iudex a quo stvarno nepristojno (§ 336., št. 7., k. p., odredi po razveljavitvi sodbe, da se pošlji stvar od iudex- a a quo k stvarno pristojnemu sodišču [gl. § 60., A., št. 5.)], ter odloči hkratu glede morebitnega preiskovalnega zapora, ali naj se nadaljuje ali ukine. 4. ) Če spozna kasacijsko sodišče: a) da je iudexaquo s svojo sodbo protivno zakonitim predpisom zavrnil (po § 276. k. p.) ob¬ tožbo zaradi svoje nepristojnosti (§ 336., št. 8., k. p.) ali P) da ni rešil pravilno vsega predmeta obtožbe (§ 336., št. 9., k. p.), naloži iudex-u a quo, naj izvrši novo razpravo in izreče novo sodbo, ki se omeji v primeru P) samo na nerešene točke obsodbe. N. pr.: prvo sodišče je imelo pred seboj obtožnico glede petih različnih deliktov, izdalo pa je glede treh deliktov oprostilno, glede enega delikta obsodilno) sodbo s kaznijo dveh let robije itd. Če se državni tožitelj pritoži z revizijo, ker je prvo sodišče opustilo, izreči se s sodbo o petem deliktu, potem kasacijsko sodišče po ugoditvi revizije razveljavi sodbo samo glede izreka kazni za delikte, zaradi katerih je bil obtoženec obsojen, ter naloži prvemu sodišču, naj izvrši novo razpravo, ki se omeji na obtožbo 338 glede še nesojenega delikta in na določitev novo odmerjene kazni. Če bi pa na tej novi glavni razpravi prišlo do oprostitve od obtožbe zaradi petega delikta, ima iadex a quo, t. j. okrožno sodišče, dolžnost, da restituira sodbo glede treh deliktov, zaradi katerih je bil obtoženec obsojen, ne da bi se bil v tem pogledu pritožil glede izreka kazni, t. j. da ponovi svojo prvo kazen dveh let robije, kajti «ono se mora omejiti samo na nerešene točke obtožbe»; glede kazni za one tri delikte pa sploh nobenega pravnega sredstva ni bilo. 5.) Če spozna kasacijsko sodišče, da je iudex a quo prekoračil obtožbo (§ 336., št. 10., k. p.) ali prekršil materialni zakon (§ 337., št. 1. do 3., k. p.), potem naj se postopa istotako, kakor je bilo navedeno v § 63., III., št. 3.). Pripomba: Ako je izvesten del od več revizijskih razlogov neosnovan, drugi del pa osnovan, postopa kasacijski senat vendarle tako, da razveljavi sodbo, poleg tega pa zavrne tisti del revizijskih razlogov, ki je neosnovan, in to v sodbi, ki jo izda. To je važno za sorazmernoi razdelitev stroškov pravnega sredstva «ob delnem uspehu* po določbi § 312., odst. 2., k. p. [gl. § 55., IV., prip. 1.)]. Prav isti postopek se izvede, če gre za reviziji obeh strank, izmed katerih je ena osnovana, druga neosnovana. Le glede stroškov velja pravilo, da trpi propala stranka svoje stroške in povrne, če ni državni to- žitelj, nasprotni stranki njene stroške. VIL Doslej smo razpravljali o obsegu upoštevanja prekršitev zakona kot revizijskih razlogov in o njih vplivu na postopek pri kasacijskem senatu. Zakonodajec pa je ustanovil tudi posebne določbe, če gre — po dopuščenju § 325., odst. 2., k. p. — za pri¬ mer delnega izpodbijanja sodbe. Kadar je revizija vložena samo zoper poedine dele enega samega k r i v d o r e k a, ki so obseženi v sodbi (n. pr. zoper uporabo določbe § 76. k. z., češ, da pogoji materialnega zakona niso dani), in kadar kasacijsko sodišče smatra, da se dado iz¬ ločiti iz vsebine celokupne sodbe baš tiste delne določbe kot točke zase, tedaj more sodbo razveljaviti samo po enem delu. N. pr.: obtoženec je bil obsojen zaradi delikta po § 179. k. z. (težka telesna poškodba brez smrtnega izida), okrož¬ no sodišče pa je bilo izreklo, da ga kaznuje s šestimi leti robije, češ, da je dejanje storil v (pravem) povratku. Ako v tem primeru revizija trdi, da je § 76. k. z. napačno uporabljen, češ, obtoženec v dobi zadnjih petih let ni bil kaznovan zaradi kaznivega de¬ janja iz sorodnih nagibov, sme kasacijsko sodišče izpodbijano 339 sodbo samo glede izreka o kazni, torej samo deloma, razvelja¬ viti. (Predpostavljamo, da kasacijsko sodišče nima ugotovljenih činjenic, na podlagi katerih bi moglo takoj samo kazen izreči.) Zlasti more priti do delnega razveljavljenja izpodbijane sodbe, če ima sodba za predmet obsodbe ali oprostitve več kazni¬ vih dejanj enega ali več obtožencev in je revizija uveljav¬ ljena samo glede postopka ali odločbe o poedinih teh dejanjih ali obtožencih. Neizpodbijani del ostane praviloma nedotaknjen, vendar mora tupatam ipak slediti razveljavljenje sodbe glede izreka o kazni, če je bila odmerjena glede na določbe o realnem steku kaznivih dejanj. V obeh primerih mora kasacijsko sodišče premotriti stvarni in pravni položaj v tem pogledu, ali je mogoče, da se izvrši samo delna ponovitev postopka, odnosno, ali se sme izdati tudi brez glavne razprave nova odločba o poedinih teh dejanjih. Drugačen je položaj, če izpodbija revizija državnega tožitelja sodbo zaradi oprostitve dveh obtožencev, ki sta kot sostorilca obtožena, če se na njuno kaznivo dejanje uveljavlja en sam za oba veljajoč revizijski, drugačen, če se uveljavlja več revizijskih razlogov, od katerih se obračajo nekateri zoper enega, nekateri zoper druge obtožence itd. Od pravkar obravnavanih primerov delnega izpodbijanja sodbe iiulex -a a quo z revizijo, ki mu more slediti delno raz¬ veljavljenje sodbe (§ 351. k. p.), pa je treba strogo ločiti k u m u - lacijo revizije s prizivom. Tu je mogoče, da sta bila uveljavljena revizija in priziv od iste strani (samo od obtoženca) ali pa od obeh strani (od tožitelja in obtoženca), bilo posamič, bilo obe pravni sredstvi. Iz razlogov smotrenosti je tu zakonodajec premaknil pristoj¬ nost od apelaeijskega sodišča na kasacijsko in dopustil, da pri¬ ziv, ki je v zvezi z revizijo, ne gre, če se revizija zavrne, na nižje, sicer za, samostojne prizive kompetentno apelacijsko sodišče, ampak da ga kasacijsko sodišče samo reši. Odločbo o prizivu sklene kasacijski senat po normah, ki veljajo za rešitev priziva po apelacijskem senatu, samo da se ne zasliši o prizivu višji državni tožitelj, ampak vrhovni državni tožitelj. § 353. k. p., ki urejuje to snov, pravi, da kasacijsko sodišče odloči priziv p o rešitvi revizije ali istočasno ob rešitvi revi¬ zije. Kdaj prvo, kdaj drugo, je quaestio facti. Obtoženec je n. pr. uveljavljal prekršitev materialnega zakona, ker je iiulex 340 a quo pomotoma oprl odmero kazni na napačno določbo o kazni, z revizijskim razlogom § 337., št.3., k.p.; s tem pa je združil, za primer, da bi kasacijski senat ne smatral to za opravičeno, priziv zaradi previsoke kazni. Tu je umestno, da kasacijski senat obenem, ko n. pr. zavrne to revizijo kot očividno neosno- vano v nejavni seji (§ 345., št. 2., k. p.), že takoj ob tej rešitvi sklepa in odloči o prizivu. Ako pa revizija ne bi bila očividno neosnovana in bi bilo treba o revizijskem razlogu obtoženca raz¬ pravljati na javni razpravi, tedaj bi se n. pr. o prizivu državnega tožitelja zoper prenizko odmero kazni, izrečeni v isti sodbi, moglo šele potem sklepati in odločiti, ko je bila revizija na javni razpravi s sodbo kot neosnovana zavrnjena, toda le v nejavni seji. VIII. Kakor smo izvajali v § 58., I., ni umestno, da bi se do¬ puščala v postopku zbog revizije ponovitev dokazov v višji in¬ stanci in se, dosledno temu, dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe ne smele pobijati. V § 61., I., prip. 1.), je bila pokazana pot, kako se more v smislu zakona z izkoriščenjem pogrešnosti ali pomanjkljivosti postopka posredno vplivati na pravilnost ugoto¬ vitve činjenic. Zakonodajec pa je uvaževal, da se utegnejo pri¬ petiti primeri, v katerih so dejanske ugotovitve iadex-a aquo zelo dvomljive, ne da bi se bila zgodila pomanjkljivost ali pogrešnost postopka v prvi instanci, ali pa primeri, v katerih se takšna hiba od nobene strani ni z revizijo uveljavljala. Da se ne bi zgodila ni- kakšna materialna krivica v škodo tistega, zoper katerega gre kazenska pravda, zaradi formalne strogosti predpisov o re¬ vizijskih razlogih, zato je zakonodajec ustanovil dvoje izrednih odpomočkov. 1.) Izredno revizijskopravno razveljavljenje sodbe iudex- a a quo. Ko dobi kasacijski sodnik kot poroče¬ valec spise z revizijo v roke in jih preštudira, se mu morda pojavi dvom o resničnosti činjenic, na katere se sodba opira, ki pa so učinkovale obtožencu na kvar. Po § 344., odst. 2., k. p. pošlje spise takoj vrhovnemu državnemu tožitelju v pregled ali pa provzroči, da se dopolnijo spisi ali dobavijo pojasnila o pre- kršitvi formalnosti, ki se navajajo v reviziji. Tudi v § 345., odst. 1., k. p. se govori o tem, da sklene kasacijski senat na ne¬ javni seji, da se dobavijo stvarna pojasnila o prekršitvi formal¬ nosti, navedeni v reviziji. V § 354. k. p. pa gre zakonodajec dalje: Tu dopušča remeduro zoper možnost, da se pri- 341 peti krivica zbog tega, ker je iudex a quo ugoto¬ vil činjenice kot podlago krivdoreka, o katerih res¬ ničnosti pa je nastal znaten dvom (error in facto). Toda ta remedura kot «ventil sigurnosti®, da se obtožencu ne zgodi krivica, je vezana predvsem na to, da poizkuša kasacijski senat dvome odpraviti s «poedinimi poizvedbami®. O čem naj se izvrše te poizvedbe? Po našem mišljenju morejo biti to le take po¬ izvedbe, kakršne so mišljene v §§344., odst.2.,345., odst. l.,k.p.; n. pr. da se konstatira, ali se ni pripetila v zapisniku o izpovedbah prič ali o glavni razpravi pisna napaka. Ni pa mogoče misliti na ponovna zaslišavanja ali sprejemanja izvedenskih mnenj. Če pa ostane še po izvršenih poizvedbah, kolikor so sploh dopustne, znaten dvom (t. j. tehten po kvaliteti in kvantiteti) o resničnosti činjenice (error in facto), potem sme in tudi mora po službeni dolžnosti kasacijsko sodišče po zaslišanju vrhovnega državnega tožitelja, bilo na nejavni seji, bilo po javni razpravi: a) razveljaviti sodbo iudex-ai a quo in odrediti pri njem novo glavno razpravo v obtoženčevo korist; za tak sklep se zahteva samo večina glasov kasacijskega senata (§ 354., odst. L, k. p.); ali P) izreči takoj novo sodbo v svojem področju kot iudex ad quem, s katero se obtoženec ali popolnoma oprašča od obtožbe ali pa obsoja po milejšem zakonu. Pogoj za tako odločbo je, da se dvom o resničnosti činjenic tudi po naknadnih poizvedbah, o katerih je bilo govora spredaj, ni odpravil in se tudi ne da odpraviti. Za 1 tak sklep pa se zahteva soglasnost vseh članov kasacijskega senata [§ 354., odst. 2., k. p.; gl. § 36., III., prip. 1.)]; če ni soglasnosti, gre stvar navadno predpisano pot naprej. 2.) Izredna revizijsko pravna obnova kazen¬ skega postopka. Dočim je izredna odpomoč zoper errores in facto po izrednem revizijskem razveljavljenju sodbe pred¬ videna samo v toku revizijskega postopka, ne glede na to, kdo je revizijo vložil, toda v prid obsojenega obtoženca, torej v času, ko sodba še ni pravnomočna, je v § 355. k. p. normirana izredna od¬ pomoč za tiste primere, v katerih je pravna moč sodbe že nasto¬ pila, torej v korist obsojene osebe. Ta odpomoč spada sicer izven okvira revizijskega postopka, ima pa ž njim toliko sorod¬ nosti, da jo je zakonodajec smotreno uvrstil takoj za določbami 342 § 354. k. p. Stvarno so pogoji v § 355. k. p. skoro identični, obli¬ kovno pa se razlikujejo v naslednjih točkah: a) Pogoji, da je bil zaslišan vrhovni državni tožitelj in da posluje kasacijsko sodišče po službeni dolžnosti in pri tem ugo¬ tovi baš tako znaten dvom o resničnosti činjenic, kakor se je govorilo o njem spredaj pri izrednem revizijskem razveljavljenju [št. 1.)], ostanejo, toda to se je ugotovilo ob posveto¬ vanju o zahtevi za zaščito zakona, o kateri bo še go¬ vora pozneje (§ 68.), ali ob pretresanju spisov, ki ga poi- sebej zahteva vrhovni državni tožitelj. Razen vrhovnega držav¬ nega tožitelja nima nihče pravice, zahtevati ali predlagati baš omenjeno pretresanje spisov, — niti obsojenec niti njegov bra¬ nitelj niti državni ali višji državni tožitelj niti ludex a quo. Vsak predlog take vrste (§ 355. k. p.), da se izdaj odločba o izredni obnovi po § 355. k. p., mora tisto nižje sodišče, pri ka¬ terem je bil stavljen, a limine, brez razprave in brez dopustitve pravnega sredstva, zavrniti. P) Učinek take ugotovitve o taki priliki pa je, da kasacijsko sodišče odredi, ne glede na to, ali so pogoji za obnovo kazen¬ skega postopka dani ali ne, novo glavno razpravo v svrho izreka nove sodbe — ali — obnovo kazenskega postopka, ki seže dalje kot do glavne razprave in potisne kazensko pravdo nazaj v stadij preiskave (§ 370. k. p.), v obeh primerih pri prejšnjem ali, če je treba, pri drugem stvarno pristojnem iudex- u a quo. Lahko pa kasacijsko sodišče izreče samo od sebe novo sodbo, s katero se obtoženec oprosti od obtožbe ali s katero se nanj uporabi milejši kazenski zakon. V prvih dveh primerih zadošča za takšno odločbo prosta večina glasov senata, v zadnjem — nova sodba iudex-n ad quem — pa je treba soglasnosti vseh članov senata. y) Ker gre pri vseh teh odločbah za že obsojene obtožen¬ ce, mora kasacijsko sodišče obenem tudi odrediti, kar se mu zdi — quaestio facti! — potrebno glede vprašanja, ali naj se iz¬ vršitev kazni zadrži ali ne. IX. Določba § 344. k. p. imenuje v 3. in 4. odstavku odločbe kasacijskega sodišča, ki izidejo v nejavni seji po §§ 345. in 346. k. p., izrečno «rešitve». Določba § 354. k. p. in s tem tudi § 355. k. p. pa pravi, da izda kasacijsko sodišče «rešitev», če gre za razveljavljenje sodbe iiidex- a a quo in za remitiranje spisov iudex- u a qm zaradi nadaljnjega postopka, «sodbo» pa, 343 če na podlagi ugotovitve znatnega dvoma o resničnosti činjenic sklene samo oprostitev ali obsodbo po milejšem zakonu. Tako je podana možnost, da kasacijsko sodišče izreče svojo' sodbo tudi na podlagi pretresa spisov v nejavni seji. Po predpisu § 348., odst. zadnjega, k. p. pa se zaključi javna razprava z izrekom sodbe. V tem pogledu nadaljuje zakono- dajec predpise o tem, kako se sodba izreče, šele v § 356. k. p. tako, da se sklicuje na § 223., odst. 4., k. p., ki pa velja samo glede javnosti razglasitve. Navzlic temu mora glede oblike raz¬ glasitve obveljati smiselno tisto, kar odrejata §§ 288. in 289. k. p.; odpadejo seveda predpisi § 288., odst. 2., in § 290. k. p. Po sklenjeni rešitvi ali sodbi se pošljejo spisi okrožnemu sodišču kot iudex -u a quo. To mora obtožencu, če je v zaporu, odločbo nemudoma protokolarično priobčiti, če pa ni v zaporu in vendar ni bil na javni razpravi kasacijskega sodišča osebno navzočen, mu jo vroči v overovljenem prepisu. Navadne prepise pa dobe osebe, ki so uporabile revizijo, kakor obtoženčev zakoniti zastopnik, zasebni tožitelj ali subsidiarni tožitelj (§ 356., odst. 1. in 2., k. p.). Pripomba: Po prvotnem besedilu §§ 283., 355., 356., odst. 3., k. p. je bilo predpisano posvetovanje o eventualnem predlaganju po¬ milostitve od izrečene smrtne kazni tako pri sodišču prve stopnje kakor tudi pri kasacijskem sodišču, kateremu so se spisi predložili ne glede na to, ali je bilo priglašeno kakšno pravno sredstvo ali ne. Pri takem posvetovanju je imelo kasacijsko sodišče priliko, da se je pečalo z vprašanjem, ali ne obstoja znaten dvom o resničnosti v prvi sodbi ugotovljenih činjenic. Vse to pa je po novel. k. p-, odpadlo, ker odreja novel. § 432. k. p. [člen 2., št. 18., novel. kaz. zak.] direktno predložitev spisov brez vsakega poročila ministru pravde O' even¬ tualni pomilostitvi na smrt obsojene osebe. § 64. Ponovni postopek pri okrožnem sodišču po ugoditvi revizije. Čim prispo spisi od kasacijskega sodišča k okrožnemu so¬ dišču kot iudex -u a quo z odločbo, ki je razveljavila izpodbijano sodbo, dobi spise predsednik senata v roke. On provzroči, da se spisi, če je bil to odredil iudex ad qiiem, odstopijo tistemu okrožnemu sodišču ali sicer po odločbi stvarnemu sodišču, ki je v odločbi določeno, ali pa, če take odredbe ni, 344 določi narok za novo glavno razpravo. (Možnost, da bi iudex a quo poslal spise z odločbo naza:j in v «sprovodnem pismu» obrazložil, zakaj ostaja pri svoji prvi odločbi inkvizitor- nega značaja, kakor je bilo to predvideno v § 279. srb. k. p., je odpravljena.) Pri ponovni glavni razpravi ne morejo sodelovati kot člani senata okrožnega sodišča tisti sodniki, ki so bili pri izrekanju prejšnje spričo revizije razveljavljene sodbe (§ 29. k. p.). Ker je tudi za ponovni postopek državni (eventualno zasebni) tožitelj dominus litis in se mora akuzatorno načelo strogo va¬ rovati, ostane podlaga nadaljnjega postopka prvotna obtožnica. Izjema je pa dana, če je sam iudex ad quem kaj drugega odredil, n. pr. če je pustil pri delni reviziji neizpodbijani oprostilni del sodbe nedotaknjen tako, da ustrezajoči del obsodbe nima pravne eksistence in pod. Akuzatorno načelo v zvezi z načelom § 352., odst. 1., k. p. pa ne dopušča, da bi smel državni tožitelj obtožnico umakniti ali izpremeniti, še preden pride do glavne razprave v stvari. Saj je bila le prejšnja glavna razprava razveljavljena, da pravno ne eksistira več, prejšnji postopek pa ni bil razveljavljen. Če je bil obtoženec obsojen s sodbo, naj se mu ohrani možnost, da bo s sodbo oproščen od obtožbe, da ne bo moglo obveljati, češ, državni tožitelj je pač umaknil obtožnico samo zato, ker so dokazi obledeli. Zlasti podpira tako sklepanje uvaževanje, kako je postopati po zakonitih določbah v primerih, pri katerih gre le za delno razveljavljenje sodbe. Če ostane del sodbe, ki temelji na isti obtožbi, v veljavi, naj se ne izmika podlaga, ki je na njej sodba zasnovana. Vzemimo primer, da bi bila od iudex -a a quo izrečena obsodilna sodba glede šestih deliktov, revizija bi šla od strani obtoženca le glede treh deliktov, kasacijsko sodišče bi se sodbe glede neizpodbijanih deliktov ne dotaknilo, reviziji glede nadaljnjih dveh deliktov ugodilo in krivdorek v tem delu raz¬ veljavilo, glede zadnjega delikta pa revizijo zavrnilo. Tu bi mo¬ ralo tudi izrek o kazni sodbe razveljaviti, ker bo eventualna kazen za tri delikte vsekakor manjša od one za štiri delikte. Če bi pa smel državni tožitelj od obtožbe glede šestega delikta odstopiti pred razpravo in bi to tudi storil, bi moral iudex a quo vendarle po opravljeni glavni razpravi obtožbo glede šestega delikta po § 276. k. p. s sodbo zavrniti, ne bi pa smel postopka glede šestega delikta brez glavne razprave ustaviti. Za odmero nove kazni za 345 preostale delikte je namreč treba glavne razprave. No, niti odmere kazni ne bi mogli novi sodniki, t. j. tisti, ki niso sodelovali pri prvi glavni razpravi, izvršiti, kajti princip neposrednosti bi bil kršen. Kasacijsko sodišče bo moralo pri svoji odločbi na to misliti. Iz teh vzrokov dopušča tudi § 358., odst. L, k. p. samo kasacijski odločbi, da kaj izpremeni na obtožbi, pa nikomur drugemu. Mnenje, ki ga zastopa B. Markovič v svojem «Udžbeniku», str. 584., da sme tožitelj odstopiti od tožbe tudi pred glavno razpravo, nima pravne podlage. Oškodovanec (§ 6. k. p.) predloga na kaznovanje (§ 85. k. z.) ne more pravno- veljavno preklicati pred nanovo odrejeno glavno razpravo; pran vica preklica je dokončno propala, čim se je ni oškodovanec poslužil pred prvo glavno razpravo. Ves postopek od prve glavne razprave naprej je v procesualnopravnem smislu samo eno nadaljevanje postopka zaradi oživotvorjenja državne kazno¬ valne pravice na podlagi obtožnice (§ 89., odst. L, k. z.). Edino če gre za zasebnega tožitelja, ki nima varovati javnih interesov, se da zamisliti odstop od obtožbe, ali to samo v sporazumu z obtožencem. Kajti uvaževati se mora, da pritožitelj niti na javni razpravi kasacijskega sodišča ne more odstopiti od pravnega sredstva brez sporazuma z nasprotnikom, čim je razprava že pričeta (§ 325., odst. 4., k. p.). Drugo važno vprašanje glede sodbe na ponovljeni glavni raz¬ pravi je, ali veljajo pravni nazori, ki so prišli do izraza v odločbi o reviziji, tudi za okrožno sodišče. Vzornik našega k. p. — § 288. hrv. k. p. (oziroma § 293., odst. 2., a. k. pr. r.) — je imel izrečno določbo, da veže iudex -a a quo pri novi glavni razpravi in sodbi pravno mnenje, katero je izrazil iiidex ad quem v svoji odločbi. Tega predpisa prvotno besedilo k. p. ni imelo, glasilo se je le tako, da naj se iudex a quo drži na¬ čela, izrečenega glede zabranitve reformacije in peius [§ 327. k-P.; gl. § 58., IV., h)]. Iz tega dejstva je sklepal B. Marko¬ vič, «Udžbenik», str. 584., da iudex a quo ni vezan na pravno mnenje iudex-& ad quem. Novel. § 358., odst. 2., k. p. [člen 2., št. 11., novel. kaz. zak.] pa je napravil jasnost in izrekel, da je prvo sodišče ob izrekanju sodbe na osnovi nove glavne razprave vezano na pravni nazor, na katerega je kazensko sodišče oprlo svojo odločbo, a poleg tega se mora držati tudi načela, izreče¬ nega v § 327. k. p. o zabranitvi reformacije in peius. K temu bi bilo le še pripomniti, da velja seveda ta vezanost samo za kon- 346 kretni primer, sicer pa ima prvo sodišče proste roke, da tolmači zakon po svoji vesti in vednosti. V ostalem veljajo za izvršitev nove glavne razprave isti pred¬ pisi kakor za prvo glavno razpravo. Določba § 358. k. p. sicer ni izrečno odredila, da se mora ob začetku nove glavne razprave prečitati tudi sodba ali rešitev kasacijskega sodišča, toda o tem ne more biti dvoma, zlasti ker leži analogija s predpisom glede rešitve ugovora od strani apelacijskega sodišča na dlani (§ 248., odst. 2., k. p.). Samo po sebi se razume, da se sme na novi glavni razpravi poslužiti vsaka stranka tudi takih dokazov, ka¬ terih pri prvi glavni razpravi še ni poznala. § 65. Nepopolni priziv zoper sodbe senatov okrožnih sodišč. I. V § 58., II., smo govorili o prizivu zoper sodbe vobče in ’ videli, da je zakonodajec ustanovil dvoje tipov prizivov, ne da bi jih nazval z različnimi pravnimi izrazi. Ni v zakonu, ampak v bistvu stvari utemeljeno, ako imenujemo za teorijsko razmotri- vanje priziv zoper sodbe senatov okrožnih sodišč «nepopolni priziv», priziv zoper sodbe sodnikov poedincev pri okrožnem in pri sreskem sodišču pa 1 «polni priziv». Kakor je že v § 58'., II., omenjeno, združuje priziv v drugem primeru tudi funkcije re¬ vizije, ki jih zoper sodbe sodnikov poedincev zakonodajec ni predvidel (o katerih bomo še govorili); zato se imenuje v tem primeru «poln», v prvonaivedenih primerih pa «nepopoln», ker je utesnjen na taksativno naštete štiri točke. Določbe §§ 332. do 334. k. p. o prizivu veljajo primarno — dasi to iz naslova XX. poglavja ni razvidno — za sodbe senatov okrožnih sodišč «kakor sodišč prve stopnje*. Priziv je dopusten samo v taksativno' naštetih primerih. Kakor je bilo že navedeno (gl. § 58., II.), je priziv pravno sredstvo devolutivne narave; ki se kot nepopolni priziv nikdar ne nanaša na izpodbijanja sodbe glede izreka o krivdi. Kakor hitro je v govoru izpodbijanje neke prekršitve zakona, ni več uporabno pravno sredstvo priziva, ampak samo revizijah Razlikovati je strogo, ali gre za izpod¬ bijanje izrečene kazni v tej smeri, da je bila uporabljena napačna zakonita določba za odmero, ali pa se sicer — naravnost ali smiselno — priznava, da je bila uporabljena zakonita določba pravilna, pa se smatra v okviru te pravilne določbe, da je bila 347 odmera pogrešena (prestroga ali preblaga); v prvem primeru je na mestu izključno le pravno sredstvo revizije, v drugem pa iz¬ ključno le priziv. O nepopolnem prizivu odloča, če je sam za sebe uporabljen, vedno apelacijsko sodišče (§ 334., odst. 2., k. p.), če pa je priziv združen z revizijo ali vsaj ž njo v zvezi, odloča o njem kasa- cijsko sodišče (§ 353., odst. 1., k. p.; gl. § 63., VII.). Nepopolni priziv se more uporabiti v korist obtoženca kakor tudi v njegovo škodo. Zoper oprostilno sodbo priziva ni. Zoper obsodilno sodbo sme državni tožitelj vložiti priziv v škodo ali v obtoženčevo korist (§ 324., odst. 2., k. p.), zasebni tožitelj samo v škodo obtoženčevo, obtoženec samo v svojo korist; zasebni udeleženec nima pravice, izpodbijati sodbe v nobenem pogledu, niti ne glede odločbe o zasebnopravnih zahtevkih. [O osebah, ki so legitimirane za uporabo nepopolnega priziva, gl. vobče § 58., IV., c), o suspenzivnem učinku pa § 58., IV., i ).] II. Taksativno našteti razlogi za uporabo nepopolnega pri¬ ziva po predmetu izpodbijanja so: 1.) Izrek glede kazni. V poštev prihajajo glavne in stranske kazni, pri kazni na prostosti trpež, pri denarni kazni višina, vse pa le v okviru, ki ga postavlja zakon. Če bi bil zakon nepravilno uporabljen, bi se moglo izpodbijanje vršiti samo z revizijo. Odločba o kazni obseza tudi sodišču prepuščeni izbor med dvema ali več vrstami kazni, omilitev kazni, vštetje ali nevštetje pripora in preiskovalnega zapora kakor tudi že pre¬ stane kazni, razglasitev v novinah, ki jo je smatrati za dodatek kazni (in ne za očuvalno odredbo), slednjič tudi odločbo, ki se tiče izreka sodišča o uporabi pogojne obsodbe (§ 332., odst. 2., k. p.). Pravica, poslužiti se tega priziva, pripada vsem osebam, kakor je bilo navedeno v § 58., IV., c), brez utesnitve. Po a. k. pr. r. in po hrv. k. p. je bila pravica, vložiti ta priziv, ome¬ jena tako, daje bil priziv v škodo obtoženca dopusten samo, če je sodišče uporabilo tako zvano «izredno milost* ali sicer predrugačilo zapreteno kazen na prostosti po njeni vrsti; v prid obtoženca pa le tedaj, kadar ni iudex a quo itak že uporabil Vz¬ redile milosti* ali predrugačitve vrste zapretene kazni. Po našem k. z. pa instituta «izredne milosti* sploh ni. Glede obligatornega vštevanja preiskovalnega zapora in tudi pripora so odločilni predpisi § 77. k. z. (gl. tudi § 420., odst. 2. in 3., k. p.). Priziv je 348 dopusten le, če gre za kvantitativno vštevanje zapornih dni; izrek, da se pripor ne všteje, ker je bil n.pr. policijski zapor, bi se dal pobijati samo z revizijo (§ 337., št. 3., k. p.). Priziv je Pa tudi dopusten, če stranska kazen (izguba častnih pravic, iz¬ guba službe) ni bila primerno odmerjena. Če pride do kazen¬ skega postopka zoper mlajšega maloletnika pred senatom okrož¬ nega sodišča, kar ni izključeno (§ 438. k. p.), mora sodba izreči kazni, ki so določene za mlajše maloletnike, torej eventualno ukor, ki pa ni kazen v tehničnem smislu besede. Navzlic temu je zakonodajec dopustil zoper tako odredbo «priziv» (§ 447. k. p.), ki se mora ravnati po načelih za sodbe senatov okrožnega sodišča. Priziv ni dopusten, ampak treba je izpodbijanja z revizijo (samo napačen naziv ne more škodovati: § 325., odst.2., k.p.), če se pritožitelj pritožuje zaradi napačne uporabe določb o za- branitvi reformacije in peius (§ 327. k. p.). Ta je predvidena v § 358'., odst. 2., k. p. pri sodbi, izrečeni na novi glavni razpravi, ko je iudex ad quem sodbo iudex- a a quo razveljavil, ali pa v § 371., odst. 4., k. p. pri sodbi, izrečeni na novi glavni razpravi, ko je bila dovoljena obnova 1 kazenskega postopka v prid ob¬ tožencu. 2. ) Izrek o očuvalnih odredbah. Priziv 1 zoper ta izrek je dopusten samo, če gre za obsodilno sodbo, ker je samo z obsodilno sodbo združljiv izrek o očuvalni odredbi (§ 281., odst. 2., k. p.); kajti pri oprostilni sodbi se mora odločba o oču¬ valni odredbi izdati s posebno rešitvijo (§ 280., odst. 3., k. p.), ki se izpodbija s pritožbo po § 331., odst. 2., k. p. Pri sodbah z izrekom o očuvalni odredbi pa je treba uvaže- vati, da pozna kazenski zakonik očuvalne odredbe, ki so ob danili pogojih obligatorne, in take, ki so samo fakultativne (§§ 54., 56. do 59. k. z.) narave. Če senat okrožnega sodišča v svoji sodbi ni odredil obligatornega očuvalnega sredstva, dasi so bili pogoji za to dani, je kršil materialni zakon, kar se izpodbija z revizijo (§§ 337., št. 3., in 335. k. p.). V primerih fakultativne očuvalne odredbe ima državni tožitelj pravico priziva, če je sodba ni od¬ redila, obtoženec pa 1 , če jo je odredila. Kjer je več vrst očuvalnih odredb z isto sodbo izrečenih, je treba pravno sredstvo za pra¬ vico izpodbijanja določiti po vsakem primeru posebej. 3. ) Izrek o zasebnopravnih zahtevkih. Legiti¬ mirani za izpodbijanje označenega izreka so samo obtoženec, 349 njegov zakoniti zastopnik in po smrti obtoženca njegovi dediči. Za obtoženčeve dediče morajo veljati isti roki kakor za ob¬ toženca, če ne bi bil umrl. Priziv zaradi navedenega izreka je torej dopusten le pri obsodilni sodbi, kajti pri oprostilni izreka o zasebnopravnih zahtevkih sploh ni (§ 297., odst. 3., k. p.) in pride le do napotitve zasebnega udeleženca na civilno pravdo. Isto velja za sodbe, ki obtožbo zavračajo. Poudariti je treba, da veljajo ta pravila za nepopolni priziv zoper sodbe senatov okrožnih sodišč; zoper sodbe sodnikov poedincev je popolni priziv dovoljen tudi zasebnemu udeležencu, če je bil s svojim zahtevkom deloma napoten na civilno pravdo (§ 394., odst. 1., k. p.; gl. § 66., IV.). 4. ) Izrek o stroških. Mišljeni so stroški kazenskega postopka in izvršitve, kolikor izpodbijanje po § 314., odst. 2., k. p. ni a priori brezpredmetno (gl. § 55., IV., A). O obsegu pri¬ ziva glede izreka o stroških smo že govorili (gl. § 55., V.). Pri¬ pominja se, da dediči ne morejo priti nikoli v položaj, da bi mogli vložiti priziv zaradi izreka o stroških kazenskega postopka. Če obtoženec, ki je bil obsojen, umre, preden dobi sodba pravno moč, trpi stroške državna blagajna, če pa umre kot pravnomočno obsojena oseba, zadene dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka dediče in volilojemnike obsojenca, kolikor so resnično dedovali za njim (§310., odst.3., k.p.; gl. § 55., IV., A). Odločba o stroških izvršitve kazni, kolikor jih ne trpi a priori državna blagajna, bi mogla priti kot predmet priziva na vrsto pač samo tedaj, kadar bi šlo za novo glavno razpravo in za sodbo po do¬ volitvi obnove in kadar bi bili stroški izvršitve kazni že ob objavi sodbe vključeni v sodbeni izrek o stroških. 5. ) Izrek o olajšavah pri izvršitvi kaizni. O prizivu zoper ta izrek se more govoriti samo pri sodbah, ki ob¬ sojajo zaradi kaznivega dejanja političnega značaja na kazen na prostosti, ali pa če je sodba izrekla prostostno kazen zatoče- nja ali zapora [gl. § 53., II., B., k a), št. 3.), /[)]. V prvem primeru je priznanje olajšav obligatorno, čim so podani za to pogoji, v drugem fakultativno, v obeh primerih pa se sme izrek izpodbijati s prizivom. Za primer priznanja olajšav sme priziv vložiti toži- telj (državni, zasebni ali subsidiarni), v nasprotnem primeru pa obtoženec in njegov zakoniti zastopnik. 350 Pripombi: 1.) Glede legitimacije za vložitev priziva stoji pri izreku a zasebnopravnih zahtevkih, da smejo samo spredaj pod št. 3.) navedene osebe omenjeni izrek izpodbijati. S tem so zakonski drug in obtoženčevi sorodniki v navzgornji in navzdolnji premi vrsti izključeni (izjema od § 324., odst. 4., k. p.). Isto velja tudi pri prizivih pod št. 4.) in 5.), čeprav je beseda «s a m o» izpuščena, ker drugače posebna navedba oseb ne bi imela smisla. 2.) Po tiskovnem zakonu imamo v sodbi, ki obsoja, razen izreka o kazni tudi še prisojilo materialne odškodnine zbog klevete (člein 62.). Dalje predpisuje člen 88. za obsodbe, pri katerih bi prišlo do pla¬ čila sodnih stroškov kazenskega postopka, odškodnine in denarnih kazni, ki zadene ne le obsojenca, ampak po členu 40. tudi izdajatelja in tiskarja, da je treba vabiti na glavno razpravo izdajatelja in tiskarja, da oddasta svojo besedo glede obrambe. Prisojilo mate¬ rialne odškodnine je treba smatrati za privatnoodškodninski za¬ htevek, za katerega veljajo predpisi k. p., torej različni, če gre za sodbe tiskovnega senata ali za sodbe sodnika poedinca okrožnega sodišča. Glede izreka o stroških kazenskega postopka s taksami vred pa veljajo za zasebnega tožitelja, obtoženca in njegovega za¬ konitega zastopnika po smislu člena 95. tisk. zak. pač predpisi § 332., odst. 4., k. p. tako, da imajo' navedene osebe pravico, vložiti priziv. Za prizadete izdajatelje in tiskarje pa prihaja samo pritožba po § 331., odst. 2., k. p. v poštev, dasi se tu govori le o rešitvi okrožnega sodišča; kajti pravno sredstvo ni izključeno, a priziv ni dopusten, torej ostane le pritožba. Seveda je v primeru, da je bila uporaba zakonite določbe o izreku teh zahtevkov po temelju pogrešna, do¬ pustna samo revizija. III. Način postopka pri tudex -u a quo. Vobče je postopek glede nepopolnega priziva urejen tako kakor pri po¬ stopku glede revizije. Priziv se priglasi pri iudex -u a quo v treh dneh po razglasitvi sodbe. Če obtoženec osebno ni bil prisoten, veljajo predpisi § 290. k. p. [gl. § 58., IV., f)]. Prisotnost brani¬ telja ni istovetna s prisotnostjo obtoženca. Prisotnost zastopnika zasebnega tožitelja zadošča glede osebe tožitelja. Če je bil priziv pravočasno priglašen, se vroči pritožitelju (obtožencu ali drugim legitimiranim osebam), če se to ni že prej zgodilo, prepis sodbe, da obrazloži priziv. Obrazložitev se lahko združi s priglasitvijo, pritožitelj se pa more vročitvi prepisa tudi odreči. Niti za priglasitev niti za obrazložitev priziva, ki se predloži pismeno (gl. § 325., odst. 1., k. p.), ni predpisano 1 , dal bi moral tak spis podpisati upravičeni branitelj ali zastopnik z usposoblje¬ nostjo branitelja. 351 V nadaljnjih osmih dneh po vročitvi, odnosno po priglasitvi, ima pritožitelj pravico, izročiti iudex -u a quo (ali pri sreskem sodišču, ki je sodbo vročilo: § 84. k. p.) obrazložitev priziva, bilo pismeno, bilo ustno na sodni zapisnik, seveda, če tega ni že pri priglasitvi storil ali če se temu ni odrekel (§ 333., odst. 2., k. p.). Priglasitev ali obrazložitev priziva, ki je bila pravočasno pred¬ ložena, se priobči nasprotniku pritožitelja, ki sme (ne: mora) izročiti sodišču svoje nasprotne razloge v osmih dneh po ob¬ vestitvi. Nasprotnik se more odreči predložitvi nasprotnih razlo¬ gov. Ko nasprotnik predloži svoje razloge ali pa če pusti, da rok izteče neizkoriščen, pošlje iudex a quo vse spise apelaeijskemu sodišču, seveda le, če ni bila predložena od nobene upravičene strani revizija. Ni v zakonu navedeno, ampak je samo po sebi razumljivo: Če je bila predložena re¬ vizija, pa jo je iudex a quo zavrnil, ne da bi se zoper to rešitev pritožil tisti, ki je revizijo vložil (§ 343. k. p.), ostane pri pred¬ ložitvi priziva apelaeijskemu sodišču. Ni pa predvidena zavrnitev priziva po iudex -u a quo, dasi je bil prepozno priglašen ali od nelegitimirane osebe vložen ali nepravilno izveden. Tu je ustanovljena raz¬ lika od revizijskega postopka. Apelacijsko sodišče posluje mnogo enostavneje s prizivom kakor kasacijsko sodišče z revizijo. Tudi pri apelacijskem sodišču pregleda član senata (trojice, izjemoma [gl. str. 76.] petorice: novel. § 75., št. 2., k. p.) spise in jih pošlje v soglasju s predsed¬ nikom senata višjemu državnemu tožitelju, da stavi predloge. (Višji državni tožitelj pa ne dobi od državnega tožitelja prepisa priziva [§ 52. ur. posl. r. drž. tož.]; tudi tu je ustanovljena razlika od revizijskega postopka.) Po zaslišanju višjega državnega tožitelja posluje senat ape- lacijskega sodišča v nejavni seji tako: a) Najprej premotri dopustnost priziva v naslednjih pogledih: a) ali ga je priglasila nelegitimirana oseba; P) ali je priziv prepozno priglašen; y) ali je priglašen šele potem, ko se je prizivatelj pravici, vložiti priziv, že odrekel; <3) ali je legiti¬ mirani prizivatelj po spisih od priziva že odstopil; slednjič e) ali so v prizivu točke sodbe, ki se izpodbijajo, določeno ozna¬ čene. Ako pride apelacijsko sodišče pri tem razmotrivanju do zaključka, da predloženi spis («nepopolni priziv») eni ali drugi ali vsem trem točkam n e ustreza, potem ne izda sodbe, ampak 352 rešitev, da se priziv takoj kot nedopusten zavrne. Z ozirom na določbo § 74., odst. 2., k. p. mora biti taka rešitev oprem¬ ljena s pismeno obrazložitvijo. Zoper tako rešitev apelacijskega sodišča o prizivu ni nadaljnjega rednega pravnega sredstva (§ 334., odst. 6., k. p.). Samo glede nedopustnosti zairadi za¬ mude roka za priglasitev priziva je mogoče, da apelacijsko so¬ dišče, ki je pristojno, odločati o prizivu, dovoli obtožencu na njegovo prošnjo postavitev v prejšnji stan po pravilih § 326. k. p. Tožitelj kot prizivatelj pa nima pravice, zaprositi za postavitev v prejšnji stan. b) Če spozna apelacijsko sodišče (nepopolni) priziv za do¬ pusten, izreče na nejavni seji po prejšnjem zaslišanju višjega državnega tožitelja (tudi glede prizivov zasebnih toži¬ telj ev: § 333., stavek zadnji, k. p.) — meritorno sodbo o stvari sami. (Javne razprave zbog «nepopolnega priziva* ni v nobenem primeru.) Pri tej sodbi mora apelacijsko sodišče iz¬ hajati s stališča, da vel j a odločba iiide jc-a a quo o obtoženčevi krivdi in «o kazenskem zakonu, ki naj se uporabi*. To znači, da apelacijsko sodišče ne sme izpremeniti pravnega mnenja, iz ka¬ terega je izhajal iudex a quo glede tolmačenja zakonitih določb kazenskega materialnega prava, četudi bi ga smatralo za ne¬ pravilno. Odločba o prizivu se mora omejiti samo na točke, ki so bile s prizivom izpodbijane. Za odmero kazni, za uporabo očuvalnih sredstev pa so tudi za apelacijsko sodišče veljavna občna pravila kazenskega zakonika. Pri tem pa velja še troje posebnih predpisov: Upoštevati mora: a) prepoved reformacije in peius (§ 327. k. p.); /j) beneficium cohaesionis: Če sledi pri¬ zivu znižanje kazni (ne pa rešitev v drugih točkah priziva) v korist kakšnega izmed več soobtožencev iz razlogov, koristnih tudi drugim soobtožencem, ki se niso poslužili pravice izpod¬ bijanja sodbe s prizivom, postopa apelacijski senat po službeni dolžnosti tako, kakor bi bili priziv oglasili tudi ti (§ 334., odst. 4., k. p.); y) če je bil vložen priziv od strani tožitelja samo na škodo obtoženca, dočim se obtoženec sam ni poslužil tega pravnega sredstva, ima apelacijsko sodišče vendarle možnost, da pre¬ drugači izpodbijano -sodbo v obtoženčevo korist [glej § 58., IV., b), a)-, o relativni formalni pravnomočnosti sodbe gl. § 57., II.]. Da mora biti sodba apelacijskega sodišča opremljena z raz¬ logi, odreja še posebej § 334., odst. 5., k. p. Nadaljnjega pravnega sredstva zoper tako sodbo ni. 23 353 Najsi gre za rešitev, najsi za sodbo apelacijskega sodišča, v obeh primerih se pošljejo spisi okrožnemu sodišču kot iudex- u a quo, ki rešitev ali sodbo priobči ali vroči strankam, t. j. toži- telju in obsojencu vedno, zasebnemu upravičencu pa tedaj, kadar se je odločba tikala tudi njegovega zahtevka. Pripomba : Ako je bila podana poleg priziva zoper isto sodbo tudi revizija, govorimo o spojitvi (kumulaciji) dveh pravnih sredstev. Ta spojitev je lahko taka, da uveljavlja isti pritožitelj obe pravni sred¬ stvi ali da prihaja revizija od ene, priziv pa od druge strani. Pri tistih primerih, pri katerih je več obtožencev ali pa —■ spričo koneksitetei — več tožiteljev, so seveda mogoče še večje kombinacije. Za vse te primere pa velja pravilo, da c e s i r a pristojnost, ki velja za re¬ šitev prizivov, v korist pristojnosti, ki velja za rešitev revizije. Pogoj je, da je bil pred rešitvijo zaslišan vrhovni državni toži- telj (tudi če gre za privatnopravne delikte). Vendar priziv ni nikdar predmet razpravljanja na javni razpravi kasacijskega sodišča (§§ 353., 334. k. p.; v ostalem gl. § 63., VII., in fine). § 66 . Polni priziv zoper sodbe sodnikov poedincev okrož¬ nega, odnosno sreskega sodišča. I. Kakor smo videli, je zakonodajec ustanovil za postopek pred sodnikom poedincem okrožnega sodišča samo nekatere manjše, za postopek pred sodnikom poedincem sreskega sodišča pa znatne poenostavitve glede pripravljalnega postopka in izvršitve glavne, odnosno ustne razprave (gl. § 56.). Takisto so pa tudi zakoniti predpisi za pravna sredstva zoper sodbe sodnikov poedincev poenostavljeni, toda ne v različni meri, ampak sklopljeni v en sam oddelek. To bi utegnilo vesti do napačnega tolmačenja. Če se glasi n. pr. v § 394., odst. 3., k. p. določba, da pravočasno priglašen priziv ne prepreči izpustitve oproščenega obdolženca iz «pripora ali preiskovalnega zapora*, to ne znači, da je hotel zakonodajec na tem mestu priznati možnost glavne razprave zoper obtoženca «v priporu* pred sodnikom poedincem okrožnega sodišča, ampak slej ko prej naj velja določba § 372. k. p. Določba o «priporu» velja torej samo za sresko sodišče, določba o «preiskovalnem zaporu* pa samo za' sodnika poedinca okrožnega sodišča. Na drugi strani pa beseda «pripor» v § 402., odst. 2., k. p. ne more pomeniti tehnično samo takega pripora, kakršen je mišljen v §§ 113. nasl. k. p., ampak mora značiti tudi 354 «preiskovalni zapor», da celo eventualno utesnitev svobode med izvrševanjem kazni na prostosti, sicer bi ta določba ne bila izčrpna. Poenostavitev pa je podana v tem, da v kazenskih stvareh, ki spadajo pred sodnika poedinca, ni dvostrokega pravnega sredstva zoper sodbe, eno za izpodbijanje temelja sodbe (re¬ vizija), drugo za izpodbijanje odmere kazenskega sredstva itd. (nepopolni priziv), ampak obe vrsti sta zliti v eno samo, ki se imenuje «priziv» (po prejšnji terminologiji a.k.pr.r. «vzklic», hrv. k. p. tudi «priziv»), katerega pa hočemo v razlikovanje s prizivom zoper sodbe senatov okrožnih sodišč in zlasti zaradi razširjene funkcije, ki mu jo daje zakonodajec, za teoretična razmotrivanja imenovati «polni priziv». Kakor bo razvidno iz poznejših izvajanj, obstaja razširjenje funkcij v tem, da se sme s polnim prizivom izpodbijati) tudi ugotovitev činjeriic na podlagi dokazov. Da je ta priziv redno, devolutivno, praviloma suspenzivno pravno sredstvo, o tem smo govorili že v § 58. Revizija zoper sodbe sodnikov poedincev ni dopustna. Iudex ad quem za priziv zoper sodbo sodnika poedinca pri okrožnem sodišču — je a p e 1 a c i j s k o sodišče, za priziv zoper sodbo sodnika sreskega sodišča — pa okrožno sodišče. Prvo kakor drugo sklepa v senatih trojice. II. Zakonodajec je ustanovil v § 391. k. p. posebne določbe za postavitev v prejšnji stan glede sodbe, ki je bila izrečena po sodniku poedincu, v odsotnosti obdolženca (obtoženca), ampak le tedaj, kadar ni dobil na lastno zahtevo dovoljenja, da izostane od glavne (§ 373. k. p.), odnosno od ustne (§ 389. k. p.) razprave. Obenem veleva zakonodajec za tak primer, naj obdol¬ ženec (obtoženec) s prošnjo za postavitev v prejšnji stan združi tudi priziv, v prošnji pa opraviči svoj izostanek. (Vendar opusti¬ tev priključitve priziva nima za veljavnost prošnje za postavitev v prejšnji stan nobenega vpliva.) Kakor smo videli, velja prošnja za postavitev v prejšnji stan po § 326. k. p. za zamudo roka za priglasitev pravnega sredstva ali za obraz¬ ložitev pravnega sredstva [gl. § 58., IV., g), odnosno § 32., V.], torej tudi za priglasitev ali obrazložitev polnega pri¬ ziva, in odloča o taki prošnji za postavitev v prejšnji stan iudex a d quem. Pri primeru § 391. k. p. pa govori zakon o 23 * 355 zamujeni glavni ali ustni razpravi, ki se je izvršila brez pri¬ stanka obtoženca ali obdolženca, a o prošnji za postavitev v prejšnji stan n e odloča iudex ad quem, ampak iudex a quo sam. Ta iudex a mio izvrši sam poizvedbe o tem, ali obdol¬ ženec upravičeno ni mogel priti na razpravo (gl. § 32., V.), in odredi, če se mu zdi prošnja na osnovi izvedenih dokazov ute¬ meljena, novo glavno, odnosno ustno razpravo. Zoper odreditev nove glavne, odnosno ustne razprave ni predvideno nikakšno pravno sredstvo, niti ni da bi sodnik poedinec moral že vnaprej prvo sodbo razveljaviti. Kajti če obtoženec (obdolženec) na reden poziv na novo razpravo ne bi prišel, razglasi sodnik samo to, da stopi zoper obtoženca (obdolženca) prejšnja sodba v veljavo. Če bi ne bil reden poziv obtoženca (obdolženca) izkazan, mora sodnik glavno (ustno) razpravo nanovo odrediti. Če na novi glavni (ustni) razpravi pride do zaključka, da je bil iz¬ ostanek opravičen, izreče novo sodbo, v kateri pa uvodoma raz¬ glasi, da je prejšnja sodba razveljavljena. V novi sodbi postopa sodnik tako, kakor bi prejšnje sodbe ne bilo; ne veže ga niti prepoved reformacije in peius. Zoper to novo sodbo je do¬ pusten nov priziv, za katerega veljajo novi roki za priglasitev itd. V tem primeru postane prejšnji priziv, ki je bil priključen prošnji za postavitev v prejšnji stan, odveč. Lehko pa se nanj sklicuje prizivatelj v tem pogledu, da ga vzdržuje. Če take iz¬ jave v roku za priglasitev ni oddal, postane sodba pravnomočna. Za zamudo roka za priglasitev priziva zoper novo sodbo pa veljajo občni predpisi § 326. k. p. Če pa sodnik po izvršenih poizvedbah o upravičenosti izostanka obtoženca (obdolženca) prošnjo za postavitev v prejšnji stan zavrne, izda o tem svojo rešitev z razlogi obtožencu (obdolžencu), ki ima pravico, vložiti zoper njo v treh dneh po razglasitvi ali vročitvi pritožbo: Za tako zavrnitev ni treba odrediti nove razprave, ali zavrnitev se izreče lahko tudi po izvršeni razpravi; zakon v tem pogledu dopušča obe možnosti. Njih uporaba odvisi od tega, katera pot je smotre- nejša. O tej pritožbi odloča pri sodbah sodnika poedinca okrož¬ nega sodišča — apelacijsko, pri sodbah sreskega sodišča — okrožno sodišče kot aidex ad quem brez možnosti nadaljnjega pravnega sredstva. Če je bil prošnji za postavitev v prejšnji stan zoper zamudno sodbo a priori priključen priziv, se pred¬ loži le-ta hkratu označenemu iudex- u ad quem, da ga reši za primer, da bi bilo ugoditi pritožbi zoper rešitev prošnje za po- 356 stavitev v prejšnji stan (§ 409. k. p.). Kot razlog za prošnjo za postavitev v prejšnji stan zoper zamudo roka za priglasitev pri¬ ziva pa ne sme obveljati trditev, da je bil obtoženec (obdolženec) trdo preverjen, da bo zmagal glede postavitve v prejšnji stan, dasi bi bili morebitni pogoji § 326., odst. 2., št. 2. in 3., k. p. sicer izpolnjeni. III. Obseg oseb, ki so legitimirane za priglasitev polnega pri¬ ziva, je predvsem identičen z obsegom legitimiranih oseb, kakor so navedene v splošnih predpisih § 324. k. p. [gl. § 58., IV. c)], dalje v predpisih za revizijo (§ 338. k. p.; gl. § 62., I.), sled¬ njič v predpisih za nepopolni priziv (§ 332. k. p.; gl. § 65., I.). Dodana pa je razširitev kroga za priziv legitimiranih oseb v § 394. k.p. s tem, da ima tudi zasebni udeleženec pra¬ vico priziva zoper odločbo o zasebnopravnih zahtevkih, in sicer v škodo (ne: v korist) obtoženca ali obdolženca, ki je bil s sodbo proglašen za krivega (čeprav po predpisih § 281., št. 3., k. p. ni bil n a kazen obsojen), toda le pod pogojem, da je s svojim zasebnopravnim zahtevkom vsaj deloma prodrl, deloma pa bil napoten na civilno pravdo (prim. tudi § 302. k. p.). IV. Razlogi, zaradi katerih se sme polni priziv priglasiti in uveljavljati, so v § 392., št. 1. do 3., k. p. taksativno našteti. V tem pogledu ni razlike med polnim prizivom zoper sodbe sod¬ nika poedinca okrožnega ali sreskega sodišča. Šele pri po¬ gojih, od katerih je odvisna uporaba prizivnega razloga pre- kršitve zakona, se določbe za sodnika poedinca okrožnega in za sodnika poedinca sreskega sodišča deloma razhajajo. Taksativni prizivni razlogi po § 392. k. p. so tile: 1. ) Prekršitev zakona, bilo formalnega, bilo material¬ nega — bilo z neuporabo, bilo z napačno uporabo (§ 335. k. p.). 2. ) Nepovoljna odločba sodišča (iudex a quo) o krivdi glede na ugotovitev činjenic na podlagi izvedenih do¬ kazov. 3. ) Nepovoljna odločba sodišča (iudex a quo): a) o kazni, b) o očuvalnih odredbah, c) o zasebnoprav¬ nih zahtevkih, č) o stroških kazenskega po¬ stopka, d) o priznanju ali nepriznan ju olajšav pri izvršitvi kazni. 357 K tem razlogom naj dodamo sledeča pojasnila: K št. 1.) (p r ek r ši t v e z a k ona). A. Prekršitve materialnega zakona so iste, kakor so bile navedene v § 337., št. 1. do 3., k. p. V § 393., št. 2., k. p. stoji iz¬ rečno, da v tem pogledu ni razlikovanja med sodbami sodnika poedinca pri okrožnem ali pri sreskem sodišču. Kar velja za te prekršitve materialnega zakona pri reviziji, velja tudi pri pol¬ nem prizivu. Polni priziv združuje baš v tem pogledu funkcijo revizije (gl. § 61.). B. Glede prekršitev formalnega zakona pa je ustanovil zakonodajec deloma različna pravila za sodbe: a) sodnika po¬ edinca okrožnega sodišča, b) sodnika poedinca sreskega sodišča. Prizivni razlogi so: K a), a) Ce sodišče «ni bilo sestavljeno, kakor je treba,» ali če je sodil iudex illegttimus ali inhabilis. V § 336., št. 2., k. p., ki ustreza §393., št. L, k. p., je stalo: «ni bilo sestavljeno po zakonu«. Razlike v tekstaciji ni, ker je v zadnjenavedeni določbi citiran poleg §§ 28., 29. k. p. (izključitveni razlogi) tudi še § 385. k. p., ki odreja, da vrši ustno razpravo starejšina sreskega sodišča ali drug sreski sodnik z zapisnikarjem. Citiran bi moral biti glede sodnika poedinca pri okrožnem sodišču pravilno § 373. k. p.; opustitev citiranja pa na pravem smislu določbe ne moti. V besedilu § 393., št. 1., k. p. ni omenjena okolnost iz § 336., št. 2., k. p. «če niso bili vsi sodniki zdržema na vsej razpravi«. Ni iz¬ ključen primer, da bi sodnik prepustil razpravljanje zapisnikarju. Tega pa zakonodajec ni omenil posebej, ker je jasno, da spada tak primer k razlogu, da sodišče ni bilo sestavljeno, kakor je treba, ne glede na to, da ob obligatorni prisotnosti tožitelja pri glavnih razpravah pred sodnikom poedincem okrožnega sodišča ni misliti, da bi prišlo do razpravljanja brez sodnikove na¬ vzočnosti. K temu pa je treba še pripomniti, da se po § 10. zak. o ured. red. sod. veljavnost službenih opravil sodnika poedinca ne sme izpodbijati zaradi tega, ker jih je ukrenil sodnik istega sodišča, v čigar področje ne spadajo ta opravila po letnem razporedu. Po § 22. cit. zak. pa vendar sodnika poedinca pri okrožnem sodišču ne sme nadomeščati sreski sodnik. Revizijski razlog § 336., št. 1., k. p. bi mogel biti v § 393. k. p. naveden, ker sodi sodnik poedinec okrožnega sodišča na pod- 358 lagi obtožnice, a glede te veljajo istotako predpisi o ugovoru itd. kakor o obtožnici, ki je podlaga sodbe senata okrožnega sodišča. Izpustitev tega razloga je bila vsekakor nalašč odrejena, kar spričo praktične nepomembnosti teh primerov ni čudno... /?) Če so dane prekršitve, ki so omenjene v § 336., št. 4. do 10., k.p. Te so: relativno učinkovalni prizivni razlogi protizako¬ nitega formalnega postopka na glavni razpravi, ki ima svoj izvor v kršitvi temeljnih načel [gl. § 60., B.„ št. 1.)], dalje rela¬ tivno učinkovalni prizivni razlog pomanjkljivega ali pogrešnega postopka med glavno razpravo [gl. § 60., B., št. 2.)], absolutno učinkovalni prizivni razlog bistvene hibe v sodbi [gl. § 60., A, št. 4.)], absolutno učinkovalni prizivni razlog nepravilne ugoto r vitve stvarne pristojnosti, odnosno nepristojnosti [gl. § 60., A., št. 5.)], absolutno učinkovalni prizivni razlog nepopolne rešitve obtožbe ali prekoračenja okvira obtožbe [gl. § 60., A., št. 6.) in 7.)]. Kar je bilo izvajano v § 60., velja mutatts mutandis glede nomenklature sodišč in pravnega sredstva vse tudi tukaj. K b). a) Vse, kar je bilo navedeno spredaj k a) pod a), je treba tudi tu upoštevati. Samo pripomba glede opustitve ustrez¬ nega razloga za priziv po § 336., št. 1., k. p. tu nima mesta, ker sreska sodišča ne sodijo na podlagi obtožnic. P) Vse, kar smo navedli k prekršitvam, ki ustrezajo § 336., št. 4. do 8., k. p., velja tudi tukaj. y) Priziv se more opirati na prekršitev zakona glede kra¬ jevne pristojnosti. Potreba tega izpopolnila glede sreskih sodišč je podana, ker ni regulatorja krajevne pristojnosti po pravnomočnosti obtož¬ nice (§ 211. k. p.; gl. § 49., VI.), ko se vrši postopek na prijavo po službeni dolžnosti. <5) Namesto v § 336., št. 9., odnosno 10., k. p. navedenih raz¬ logov, ki se tičejo «nerešitve predmeta obtožbe«, odnosno «pre- koračenja okvira obtožbe«, je postavljen razlog «nerešitev zahtevka upravičenega tožitelja ali oblastva«, odnosno «pre- koračenje zahtevka državnega ali zasebnega tožitelja« (ker formalne obtožnice v postopku pred sreskim sodnikom poedin- cem ni, ampak zadostuje «zahtevek»). Dodan pa je v isti vrsti kot prizivni razlog: «če se ni odločilo o vsebini prijave«. Cita¬ cija v § 393., št. 4., k. p. med oklepajema «(§ 375., št. 1. in 2.)» se nanaša na prej navedene zahtevke označenih tožiteljev in na «prijavo oškodovančevo glede dejanja, ki se preganja po služ- 359 beni dolžnosti«. V bistvu gre tu za nadomestilo razloga, ki bi moral biti ustrojen vzporedno revizijskemu razlogu po § 336., št. 9., k. p. Zakonodajec ga je moral drugače formulirati, ker za postopek pred sreskim sodnikom ni čistega akuzatornega načela. Glede «oškodovančeve prijave kaznivega dejanja, ki se preganja po službeni dolžnosti« (v § 375., št. L, k. p.), zakonodajen ni do¬ ločil za prizivni razlog prekoračenja, ker mora sreski sodnik na tako prijavo itak sam izkonstruirati tisti zahtevek državne kaz¬ novalne pravice, ki ustreza baš prijavi. Dodatno k vsem tem prizivnim razlogom A. in B. je zakonor dajec v § 393., odst. 2., k. p. odredil, naj veljajo glede absolut¬ nega ali relativnega učinkovanja predpisi § 338., odstavkov 3. do 6., k. p. Načeloma je k temu pripomniti, da je mišljena tu le analogna uporaba, t. j. mutatis mutandis glede terminologičnih podatkov (tako pride n. pr. namesto obtoženca — tudi obdol¬ ženec, namesto obtožnice — tudi zahtevek, citacija § 336., št. 1., k. p. pri sreskem sodišču ne pride nikdar do uporabe). Iz pri¬ merjanja vsebine § 338., odst. 3. do 6., k. p. in izpustitve omembe odst. 1. in 2. istega § 338. k. p. je treba sklepati, da se sme pri- tožitelj, ki je imel branitelja, poslužiti priziva, čeprav je n. pr. pri ustni razpravi že vedel, da je sodnik iudex illegitimus. Da bi se pa sodniku poedincu sreskega sodišča ne bilo po službeni dolžnosti ozirati na krajevno pristojnost, češ, da se v § 338., odst. 4., k. p. govori samo o stvarni pristojnosti, to ne drži, ker pride tu nedvomno določba § 25. k. p. do> načelne veljave. Inače velja tu vse tisto, kar smo izvajali k ustreznim določbam § 338. k. P. v §§ 60. in 61. K št. 2.) (nepovoljna odločba sodišča o krivdi). Dočim v revizijskem postopku ni dopuščeno, da se izpodbija odločba sodišča o krivdi kot taki, t. j. o logični dejanski ugoto¬ vitvi činjenic, sledečih iz dokazov in o njih subsumpciji pod zakon, se baš t o dopušča za prizivni postopek zoper sodbe sod¬ nika poedinca okrožnega ali sreskega sodišča. Ta razširitev funkcije pravnega sredstva pa se niti ne zaustavi pri tem, da sme prizivatcjj označiti činjenice kot napačno ugotovljene, celo podlago za ugotavljanje činjenic sme izpremeniti. On sme namreč navajati v prizivnem razlogu tudi nove dokaze in nove činjenice, ne glede na to, ali je za¬ nj e vedel žezačasaustne razpravepred iudex- om a quo ali ne. To je posledica praktične ureditve postopka 360 pred sodnikom poedincem v poenostavljeni obliki. Ker je tam postopek poenostavljen, se je moralo poskrbeti, da postane po¬ stopek v višji instanci kot poslednji instanci sposoben, da se dajo popraviti tudi eventualne napake pri dokazovanju. Ker pa dokazovanja brez načela ustnosti in neposrednosti (kon¬ tradiktornosti) v modernem procesu ne sme biti, je moralo priti do tega, da se dokazovanje, kolikor je treba, tudi v drugi instanci (iudex ad quem) ponovi ali dopolni. Seveda ni mogoče, da bi stranke kot prizivateljice poljubno izrabljale pravico, izpodbijati sodbe glede izreka o krivdi. Meje so ustanovljene v tem pogledu v popresoji tudex- a ad quem glede «nepopolnih ali neosnovanih činjenic v izpodbijani sodbi ali važnosti novih dokazov in činjenic» (§ 399. k. p.) in pa v do¬ pustnosti, da dobi nasprotnik* prizivatelja pravico, da tudi on odgovori eventualno z novimi dokazi (§ 396. k. p.), o čemer bomo pozneje še govorili. K št. 3.) (nepovoljna odločba sodišča o kazni, očuvalnih odredbah,zasebnopravnih zahtevkih, stroških kazenskega postopka, priznanju olaj¬ šav glede izvršitve kazni). Ti prizivni razlogi se morejo uveljavljati posamič ali skupno glede vseh ali samo nekaterih predmetov. (Zoper oprostilne sodbe seveda ni priziva glede teh predmetov.) Oni so od za- konodajca ustanovljeni podobno kakor pri nepopolnem prizivu zoper sodbe senatov okrožnih sodišč, zanje mora veljati — ker citira zakonodajec § 332. k. p., ki navaja predpise o tem — vse, kar stoji v § 332. k. p. Toda samo po sebi umevno je, da veljajo tiste izjeme, ki so glede te snovi baš za polni priziv dru¬ gače urejene. Te izjeme se tičejo priziva glede zasebnopravnih zahtevkov v smislu naših izvajanj spredaj pod III. in pa obsega, v katerem se uveljavlja priziv v smislu § 392., št. 3., k. p. V tem prvem pogledu je zakonodajec pravico zasebnega udeleženca v primeru z določbami § 464. a. k. pr. r. ali § 414. hrv. k. p. utesnil. Dočim sta ta dva zakona dovoljevala — prvi ne¬ omejeno, drugi skoro neomejeno— pravico priziva i obdolžencu i zasebnemu udeležencu, ima sedaj poslednji možnost priziva zoper obsodilne sodbe samo tedaj, kadar mu je sodba zahtevke vsaj deloma pripoznala in prisodila. V drugem pogledu pa je zakonodajec v § 392., odst. 2., k. p. ustanovil legalno obveznost za iudex- a ad quem, da smatra, da 361 je vsak polni priziv, ki je priglašen v obdolženčevo (ob- toženčevo) korist, zbog odločbe o krivdi uveljavljen tudi glede odločbe o kazni, očuvalnih odredbah, zasebnopravnih za¬ htevkih in kazenskopravnih stroških. Torej provzroči vsak polni priziv zoper obsodilno sodbo, uveljavljen od kakršnekoli uprar vičene stranke samo zaradi krivde v obdolženčevo korist, avto¬ matično popresojo sodbe glede upravičenosti odločbe o kazni, očuvalnih odredbah, zasebnopravnih zahtevkih in kazenskoprav¬ nih stroških, ne pa glede upravičenosti odločbe o priznanju ali nepriznan ju olajšav pri izvršitvi kazni. Glede teh se mora tudi obdolženec sam, ki izpodbija sodbo zbog odločbe o krivdi v svojo korist, posebej prizvati, da doseže eventualno izpremembo dotičnega dela sodbe. Če se je uporabil priziv samo v obdolženčevo korist, velja po § 327. k. p. prepoved reformacije in peius. O pomenu v § 392., št. 3., k. p. navedenih prizivnih pred¬ metov velja isto, kar smo izvajali v § 65., II., št. 1.) do 5.). V. Uveljavljanje polnega priziva je urejeno nalik pri¬ glasitvi revizije. Tudi tu sestoji priziv iz priglasitve in iz obraz¬ ložitve. Priglasitev se izvrši pismeno ali pa ustno na zapisnik pri iudex -u a quo, izjemoma pri tistem sodišču izven okoliša okrož¬ nega, odnosno sreskega sodišča, ki je vročilo sodbo v smislu § 84. k. p. (gl. § 37., III.). Rok za priglasitev priziva je določen na tri dni od dne pri- občitve sodbe. Ker pa pri ustni razpravi sreskih sodišč ni da bi moral biti prisoten državni tožitelj, nadalje ker se more sodba izreči tudi v odsotnosti obtoženca (obdolženca), je določil § 394., odst. 2., k. p., da teče ta rok za primer odsotnosti navedenih oseb od dne vročitve sodbe. V smislu § 388. k. p. je treba smatrati, da velja državni tožitelj za prisotnega tudi tedaj, kadar ga zastopa vršitelj dolžnosti državnega tožitelja, a ne, kadar se da nadomeščati po drugi pooblaščeni uradni osebi v kraju, kjer je sodišče (gl. § 386., odst. 1., k. p.). Enako pa ni da bi se smatral obdolženec za prisotnega, ee ni bil osebno na glavni ali ustni razpravi, pač pa ga je zastopal branitelj. Prizivatelj ima pravico, da predloži iudex -u a quo obraz¬ ložitev priziva [gl. § 58., IV., f), § 62., IV.] v osmih dneh od dne priglasitve priziva, odnosno če je prizivatelj pred prigla¬ sitvijo ali ob priglasitvi priziva zahteval odpravek sodbe, od dne vročitve le-tega. Obrazložitev priziva je pri polnem prizivu 362 dopuščena v tem pogledu, da sme navesti tudi nove dokaze (n. pr. priče) in nove činjenice (n. pr. spričevala o imovini, uradna po¬ trdila o državljanstvu in pod.). Pri tem mora prizivatelj točno označiti vse okolnosti, ki so sposobne, da se po njih oceni važ¬ nost dokazov ali činjenic (n. pr. pri pričah njih osebne podatke, dokazni predmet in domnevano ratio scientiae, pri spričevalu o imovinskem stanju: način postanka, vsebino in vzrok rele¬ vantnosti, n. pr. zaradi pobijanja indicijev nujne gospodarske stiske kot nagiba za imovinski delikt in pod.). Da je vse to do¬ voljeno i državnemu i zasebnemu tožitelju i obtožencu (obdol¬ žencu), je jasno. Nihče od teh pa ni prisiljen dati obrazložitve, še manj navajati nova, Toda vsak prizivatelj je dolžan, da v priglasitvi ali v obrazložitvi točno navede točke sodbe, ki jih i z p o d b i j a, po smislu razpredelitve št. 1. do 3. § 392. k. p. in, če gre pri tem za št. 1. (= prekršitev zakona), tudi po vrsti prekršitve zakona po shemi § 393., št. 1. do 5., v zvezi s §§ 336. in 337. k. p., t. j. izjavljajoč, kateri formalnopravni ali materialnopravni prizivni razlog, ki ustreza razporeditvi revi¬ zijskih razlogov, se uveljavlja. Za veljavnost priziva ni zahte¬ vano, da mora prizivatelj uporabljati baš zakonite izraze; za¬ dostuje, da je iz izjave nedvomno posneti, zakaj se poslužuje priziva. Ustna priglasitev na zapisnik sodišča je dopustna (§395., odst. 2 ., k. p.). Inače niti pismeno predložena priglasitev ali ob¬ razložitev priziva za veljavnost ne potrebuje podpisa upraviče¬ nega branitelja. Prepozno podano priglasitev alf obrazložitev priziva mora tudex a quo sam zavrniti. Zavrnitev izreče sodnik poedinec pri okrožnem sodišču potem, ko je podal državni tožitelj svojo iz¬ javo (§ 74., odst. 3., k. p.). Za zavrnitve sodnika poedinca pri sreskem sodišču to ne more veljati. Vsaka teh zavrnitev mora biti pismeno obrazložena (§ 74., odst. 1., k. p.). Zoper njo je dopustna pritožba na iudex -a ad quem v treh dneh. Izvod obrazložitve priziva se vroči čimprej nasprotni stranki. Ta sme podati v osmih dneh iudex -u a quo svoje nasprotne raz¬ loge, ki lahko vsebujejo nove nasprotne dokaze z okolnostmi vred, po katerih se da oceniti njih važnost. Tudi če priziv ne na¬ vaja nikakih novih činjenic ali dokazov, sme vendarle nasprotnik navajati s svoje strani nova. Čim prispo nasprotni razlogi ali se jim stranka odpove ali poteče osemdnevni rok brez predložitve, se pošlje priziv s spisi 363 vred nemudoma iudex-\i ad quem. Zamujeno predložene na¬ sprotne razloge iudex a quo vrne. Pritožbe zoper to vrnitev ni. Zakon ne predvideva nobene postavitve v prejšnji stan glede prepozne vložitve nasprotnih razlogov. Čim prispo nasprotni razlogi ali se jim stranka odpove ali poteče osemdnevni rok brez predložitve, se pošlje priziv s spisi vred nemudoma iudex -u ad quem. Zamujeno predložene na¬ sprotne razloge iudex a quo vrne. Pritožbe zoper to vrnitev ni. Zakon ne predvideva nobene postavitve v prejšnji stan glede prepozne vložitve nasprotnih razlogov. VI. Kakor smo videli, da je postopek glede polnega priziva pri iudex -u a quo prilagoden pravilom za postopek pri reviziji, enako je tudi postopek glede priziva pri iudex-u ad quem zelo podoben onemu glede revizije; saj združuje polni priziv funk¬ cije revizije in nepopolnega priziva hkratu. Iudex ad quem odloča o polnem prizivu lahko: a) izven seje, v seji, c) na javni razpravi. Vselej je k b) in c) potreben za sklepanje polnoštevilen senat treh članov in zapisnikarja. K a). Izven seje. Tu gre, kakor pri reviziji, za odredbe po¬ ročevalca v soglasju s predsednikom senata za odpravo nejas¬ nosti ali dopolnitev spisov ali za sporočilo spisov višjemu državnemu tožitelju, odnosno državnemu tožitelju [gl. § 63., II., a) in b)]. K b). V seji. Če se ne zahtevajo niti dopolnitve niti pojasnila in je državni tožitelj vrnil spise, se sestane senat k seji, da pro¬ uči izjavo ali predlog višjega državnega, odnosno državnega tožitelja, ki pa osebno na seji ne sme biti navzočen (§ 43., odst. 2., k. p.). Rešitev na tej seji se izvrši lehko na sledečih šestero načinov (§§ 398. do 400. k. p.): a) Takojšnja zavrnitev priziva (eventualno po pribavljenih dopolnilih ali pojasnilih o prekršitvah formalnosti), če prizivatelj ni bil upravičen k polnemu prizivu, če je že odsto¬ pil od priziva, če ga je prepozno priglasil ali če nima priziv pred¬ pisane vsebine (gl. izvajanja spredaj pod V.). P) Zavrnitev brez nadaljnjega postopka, če iudex ad quem spozna, da je priziv, naj je bil iz kateregakoli vzroka pri¬ glašen, oči vi dno ne osnova n. Tu gre za primere, ki so v 364 smislu ideologije kazenskega materialnega ali formalnega prava neresni ali iz trte izviti. (Ipak tu iudex ad quem nima pravice, poslužiti se določbe § 342., odst. 5., k. p., da naloži denarno kazen zaradi objesti ali zavlačevanja.) Zavrnitev po a) in P) je dopustna tudi neposredno potem, ko se je index ad quem (prizivni senat) posvetoval o pritožbi zoper sklep, s katerim je iudex a quo priziv sam zavrnil zaradi zamude roka za njegovo priglasitev ali obrazložitev. Po § 398., odst. 4., k. p. ima iudex ad quem v nejavni seji, ko rešuje priziv po § 398. k. p., pravico, da po zaslišanju višjega državnega, odnosno državnega tožitelja, in sicer tudi v primeru, da gre za delikte zasebne tožbe, ukrene [— enako kakor po obavljeni javni razpravi —] tisto, kar je določeno v § 4 0 8., odst. 2., k. p. Torej: Kadar bi se ob priliki rešitve res¬ nično priglašenega priziva pokazalo : aa) da je iudex a quo pre¬ kršil v sodbi predpise o stvarni pristojnosti sodišč, PP) da je iudex a quo prekršil vobdolženčevoškodo materialni zakon, yy) da veljajo prekršitve, zbog katerih je bil zavrnjen priziv, tudi za soobdolženca, ki ni priglasil priziva ali vsaj ne v označeni smeri, tedaj postopa prizivni senat po službeni dolžnosti tako, kakor bi bil priglašen priziv tudi zbog navedenih prekršitev od slehernega obdolženca. Posledice tega so: K aa). ludex ad quem bo, dasi bi n. pr. priziv glede krivde, ki ga je zasebni toži- telj priglasil, zavrnil kot prepozno ali kot očividno neresno vlo¬ ženega itd., moral vendarle po službeni dolžnosti smatrati, da je obdolženec, ki je bil obsojen (pa po misli zasebnega tožitelja za¬ radi lažjega delikta ali na premalo kazen), priglasil tudi sam pri¬ ziv zaradi stvarne nepristojnosti in bo temu primerno sodbo raz¬ veljavil in jo napotil k stvarno pristojnemu sodišču. K PP). Priziv tožitelja v obdolženčevo škodo je zavrnjen, toda iudex ad quem smatra, da je bil materialni zakon v obdolženčevo škodo pre¬ kršen. Zato mora po službeni dolžnosti postopati, kakor da je obdolženec sam priglasil priziv, ter razveljaviti sodbo in jo, čim so potrebne činjenice že ugotovljene, predrugačiti, če je treba činjenice šele ugotoviti, pa stvar poslati iudex- u a quo ali dru¬ gemu stvarno pristojnemu sodišču. Tu gre pač za izpopolnilo modus- a procedendi glede generalne določbe § 324., odst. 2., stavka 2., k. p. K yy). Isto kakor k PP) velja tudi, če je prizadet s škodo neki drugi obdolženec; tu gre za izvedbo pravila o bene- ficium cohaesionis. 365 y) Dokončna sodba. Tu gre samo za pretres priziva, ki ga ni zadela zavrnitev niti po a) niti po P) in ki je naperjen samo v tistem ožjem obsegu, kakor je dovoljen za nepopolni pri¬ ziv zoper senatne sodbe [gl. § 65., II., odnosno § 66., IV., št. 3.)], pa vede lahko do sodbe, s katero se priziv kot neutemeljen za¬ vrne, ali do sodbe, s katero se prizivu ugodi in izpodbijana sodba glede izreka o kazni, očuvalni odredbi, zasebnopravnih zahtev¬ kih, stroških kazenskega postopka ali priznanju, odnosno ne- priznanju olajšav pri izvršitvi kazni na prostosti predrugači. Tu ne more priti do rešitve po smislu § 408., odst. 2., k. p., ker niso uveljavljane prekršitve zakona, ampak je izpodbijana samo odločba o kazni itd., gl. § 392., št. 3., k. p. S) Razveljavljenje in remi tiran j e stvari. Čim vidi iudex ad quem, da je nova glavna (ustna) razprava pri iudex- u a quo neizbežna: aa) ker so se pri iudex- u a quo pripetile prekršitve bistvenih formalnosti postopka ali PP) ker je sodba prvega sodišča zasnovana na nepopolno ali neosnovano ugotovljenih odločilnih činjenicah, yy) ker je uveljavljal priziva- telj v prizivu ali njegovi obrazložitvi, odnosno njegov nasprotnik v nasprotnih razlogih za presojo stvari važne dokaze ali činje- nice, mora sodbo iudex- a a quo razveljaviti in poslati stvar na novo razpravo istemu ali — po lastni izprevidnosti o potrebi takšnega koraka — drugemu stvarno pristojnemu sodniku prve stopnje v okolišu lastnega območja (apelacijskosodno ali okrožno- sodno območje). Slednje sodišče veže zabrana reformacije in peius in tudi pravno mnenje iudex -a ad quem [prim. § 64.; o pojmu važnosti novih dokazov ali činjenic gl. § 66., IV., k št. 2.)]. e) Takojšnja sodba v drugi in zadnji stopnji. Taka rešitev je v nejavni seji iudex- a ad quem dopustna le ob prizivnem razlogu: aa) da je iudex a quo v obtoženčevo ali obdolženčevo škodo prekoračil obtožbo ali tožiteljevo zahtevo, PP) da je iudex a quo v sodbi prekršil v obtoženčevo škodo materialni zakon, vendar samo pod pogojem, da SO! v sodbi prve stopnje ugotovljene take činjenice, ki sploh niso izpodbijane ali vsaj niso upravičeno izpodbijane. Če ni ugotovljenih činjenic, na katere bi se morala po pravilni uporabi zakona sodba opirati, pride do remitiranja stvari, analogno prejšnji točki - stopniku, torej dvojno. Vendar morajo biti tiste osebe, glede katerih smatra iudex ad quem, da so na javni razpravi potrebne, v pozivu opozorjene, da bi se privedle, če ne bi prišle, šiloma (§ 402. k. p.). Za javno razpravo glede priziva veljajo predpisi, ki so od¬ rejeni za glavno razpravo po XVII. poglavju glede javnosti, vzdrževanja reda in dostojnosti, dalje glede zapisnika, razgla¬ sitve in odpravka sodbe. Po otvoritvi javne razprave o prizivu da član senata iudex -a ad quem stvarno poročilo (referat), ki mora biti spisano (§§ 107., 108. posl. r. kaz. sod.). Svojega pravnega naziranja, odnosno svojih predlogov, ki jih bo stavil pri posvetovanju senata (§ 75., odst. 4., k. p.), ne sme izdati, pač pa mora razložiti potek 24 369 dotedanjega postopka, činjenice, ki so bile za sodbo odločilne, slednjič sporne točke, ki izvirajo v pogledu na priglašen(e) priziv(e). Del sodbe iudex- a a quo, ki je izpodbijan, se prečita z razlogi vred, eventualno po potrebnosti tudi zapisnik glavne (ustne) razprave. Po končanem poročilu smejo, kar je samo po sebi razumljivo, sosodniki in stranke zahtevati pojasnila ali do¬ polnila referata, a obtoženec (obdolženec), ki je osebno prisoten, se zasliši o tem, kakšno stališče zavzema napram prizivu, ne da bi mu bilo dovoljeno spuščati se v pravna izvajanja. Ta so pri¬ držana končnim predlogom. Stranke smejo tudi še na javni razpravi predložiti «nova» (dokaze, činjenice). Tudi glede teh oceni iadex ad quem, ali so važni in upoštevni ali ne (§ 399., odst. 4., k. p.). Pri dokaznem postopku obstojajo možnosti: a) da se pre¬ čita zapisnik o poizvedbah glede novih dokazov in činjenic, t>) da se v s i novi alinekateri realni dokazi izvedejo nanovo (torej ponovno) na javni razpravi (§ 404., odst. 5., k. p.); y) da se ponovno zaslišijo priče ali izvedenci (personalni dokazi), ki jih je zaslišal iadex a quo, toda samo, če smatra iudex ad quem to za potrebno zbog znatnega dvoma, ali so ugo¬ tovitve činjenic, ki so podlaga izpodbijane sodbe iudex- a a qm>, resnične ali popolne. Ta zakonodajčev predpis je upravičen, ker se sodniki v višji instanci sicer ne bi smeli spuščati v psihologično oceno vrednosti izpovedb prič ali izvedencev, katerih niso ne¬ posredno ustno zaslišali; 8) izven teh primerov vzame iudex ad quem za osnovo svoje rešitve zapisnike, ki jih je sestavil iudex a quo o dokaznem postopku, pa so se zaradi tega na javni raz¬ pravi glede priziva prečitali (§§ 399., odst. 4., in 404. k. p.). Ko je bil dokazni postopek v okviru teh smernic izvršen, dobi besedo prizivatelj, za njim nasprotnik. Tu je mesto, da se stranki izrazita glede posledkov izvedenega dokazovanja in eventualnih novih predlogov in da podasta svoja pravna izva¬ janja. Če ene ali druge stranke ni, se upoštevajo njene pismene navedbe v predhodnem postopku po priglasitvi priziva. Zadnjo besedo ima vselej obtoženec (obdolženec) ali njegov branitelj. Po govorih strank proglasi predsednik senata javno razpravo za končano in senat se posvetuje o tem, ali naj se javna raz¬ prava preloži zaradi izvedbe novih dokazov ali naj se izda sodba. Pri tem sklepanju se senat omeji praviloma na točke, na katere se priziv opira. Razveljaviti ali predrugačiti sme praviloma samo 370 one dele sodbe iudex- a a quo, zoper katere je priziv naperjen in samo zbog onih prekršitev zakona, ki jih prizivatelj(i) v prizivu posebno poudarja(jo) ali na katere v njem jasno opozarja(jo) (§ 408., odst. L, k. p.). Da se mora iudex ad quem držati pri vseh svojih odločbah osnovnega načela, da mu je zabranjena refor- matio in peius, sledi že iz § 327. k. p., pa je v § 405. k. p. vnovič navedeno. Predvsem ima senat (iudex ad quem) vnovič priliko, da po službeni dolžnosti popresodi priziv raz vidik, ali je priziv dopusten ali neutemeljen in ali je njegova pristojnost dana ali ne. Pripomniti je treba, da ni vselej tisti senat, ki sklepa o prizivu na javni seji, sestavljen iz istih sodnikov kakor senat, ki je po^ sloval pred javno razpravo glede priziva. Diskrepance mnenj torej niso a prlori izključene. Če je prišel senat šele na javni razpravi do zaključka, da obstaja takšen razlog, mora postopati, kakor je v § 398. k. p. [gl. VI., b), a)] odrejeno, t. j. on zavrne priziv s sodbo ali pa, če gre za to, da sam iudex ad quem ni pri¬ stojen, napoti stvar k pristojnemu sodišču zaradi rešitve. če spozna iudex ad quem, da so osnovani prizivni razlogi prekršitve formalnega zakona po § 336., št. 4. do 6., k. p. (to so: nezakoniti postopek na glavni razpravi, pomankljivost pri reše¬ vanju strankinih predlogov, notranje hibe sodbe), razveljavi s svojo sodbo izpodbijano sodbo in pošlje stvar po svoji izprevid- nosti ali istemu iudex- u a quo ali pa drugemu sodniku iste stop¬ nje v svojem območju (§ 406., odst. 1., k. p.). Toda iudex ad qaem ima vendarle možnost, da popravi sam pravdno stanje na eventualni novi javni razpravi na ta način, da odpravi napake, ki so bile predmet priziva (§ 407., odst. 1., k. p.); n. pr.: priča, ki ni bila pred iudex- om a quo zaprisežena, ne da bi bil za to podan zakonit vzrok, se na javni razpravi pred iudex- om ad quem zapriseže. V tem tiči baš bistvo polnega priziva, da iudex ad quem ne «k a s i r a» izključno, ampak da lehko tudi «j u d i c i r a» na podlagi dopolnitve dejanskega stanu v drugi instanci. Če vidi iudex ad quem, da je priziv utemeljen, izda izpre- minjevalno sodbo o stvari sami, držeč se predpisov, ki veljajo za okrožno sodišče kot sodišče prve stopnje (§ 405. k. p.), toda po svojem lastnem prepričanju. Velja pa dvoje izjem od pravila, da se iudex ad quem omejuj na okvir priziva in ne spuščaj v popresojo neizpodbijanih delov sodbe: 24 * 371 a) Vse tisto, kar smo izvajali spredaj pod VI., k b), fi), glede primerov prekršitve predpisov o stvarni pristojnosti, prekršitve materialnega zakona v obdolženčevo škodo in glede primerov uporabe načela o beneficium cohaesionis, velja tudi tu, ko gre za odločbo' iudex-& ad quem po opravljeni javni razpravi. Prav za prav smo te določbe, ki jih navaja zakonodajec šele v § 408., odst. 2., k. p., morali anticipirati že pri razpravljanju o odloč¬ bah senata v nejavni seji, ker je te možnosti rešitve priziva zakonodajec v § 398., odst. 4., k. p. samo nekako omenil (dasi bi jih moral pravilneje v § 398., odst. 4., k. p. per extensum navajati in šele v § 408. k. p. se nanje samo sklicevati). P) Če je iudex a (fiio sodil pravnozmotno o nekem kaznivem dejanju kot prestopku, ki se ob pravilni kvalifikaciji pokaže za zločinstvo, potem obstaja formalni prizivni razlog stvarne nepristojnosti (§ 336., št. 7., in § 393., št. 2., k. p.). Posledica, ki jo sme iudex nd quem uveljaviti, je lahko ta, da se sodba iudex -a a quo razveljavi in stvar remitira stvarno pristojnemu sodišču, da že pričeti postopek po zakonu nadaljuje, odnosno, če še ni bil postopek pravilno pokrenjen, pošlje stvar pristojnemu državnemu tožitelju zaradi stavitve preganjalnih predlogov. To je normalni primer, pri katerem se predpostavlja, da bo šele nadaljnji postopek stvar docela 1 razčistil. On velja tako za apela- cijsko kakor tudi okrožno sodišče. Kadar pa je izjemoma stvar taka, da so bili že v postopku pred iudex -om a quo na okrožnem sodišču v zvezi z eventualnimi dopolnili na javni razpravi glede priziva vsi znaki zločinstva ugotovljeni, tedaj ni več potrebe niti po dopolnitvi obtožbe, ker je to že državni tožitelj opravil na javni razpravi glede priziva, niti ne po novi obrambi. V takšnem primeru sme prizivni senat okrožnega sodišča, ako je ono pri¬ stojno za to zločinstvo kot sodišče prve stopnje, na predlog državnega tožitelja pa samo z obdolženčevim pristankom izreči sodbo o stvari sami. Tu se torej pretvori funkcija prizivnega senata istega pristojnega okrožnega (ne: apelacijskega!) sodišča v funkcijo senata, ki ima po letni razdelbi poslov opravljati glavne razprave v senatu trojice, ne da bi se upoštevali pred¬ pisi za postopek glede postavitve pod obtožbo. Vsa procedura se smotreno skrajša, kar v stvari sami ne more biti nikomur v škodo, a obdolženčev pristanek daje itak garancije, da se ne more pripetiti zloraba te izjemne odredbe. Seveda se more gla¬ siti sodba tudi v oprostilnem smislu. Da tak izjemen postopek 372 ni dopusten pri apelacijskem sodišču, je razumljivo, ker le-to normativno nikoli ne sme poslovati kot sodišče prve stopnje. S sodbo, ki jo izda okrožno sodišče po § 407. k. p. (glede zlo¬ činstva), se postopa prav tako kakor z vsako drugo sodbo okrožnega sodišča kot iudex- a a quo. Dočim ni zoper sodbe okrožnega sodišča kot prizivnega sodišča nobenega rednega pravnega sredstva več (§ 410., odst. 1., k. p.), smejo stranke prvomišljeno sodbo še izpodbijati, bodisi z revizijo, bodisi z ne¬ popolnim prizivom (§ 410., odst. 4., k. p.). Vlil. Izredno revizijskopravno razveljavljenje sodbe iudex- a a quo po § 354. k. p. in izredna obnova kazenskega postopka po § 355. k. p. za polni priziv nima analogije, ker ima iudex ad quem vedno možnost, da v obtoženčevo (obdolženčevo) korist sam dopolni osnove za izreko pravične sodbe (gl. § 63., VIII.). Kar se tiče v § 66., II., omenjene obdolženčeve prošnje za po¬ stavitev v prejšnji stan, je treba tu iz določb § 409. k. p. dopolniti, da ima pritožba zoper zavrnitev pravkar omenjene prošnje tehko uspeh, če je opravičena, tako da ji prizivno sodišče po zasli¬ šanju višjega državnega, odnosno državnega tožitelja v nejavni seji ugodi in izpodbijano sodbo spravi ob moč, a stvar remitira iudex- u a quo. Pri tej novi glavni (ustni) razpravi pa iudex a quo ni vezan na zabrano reformacije in peius kakor tudi ni na njo vezan, če dopusti postavitev v prejšnji stan ex primo decretu sam (§ 391. k. p.). Če pa se pritožba zoper zavrnitev prošnje za postavitev v prejšnji stan pri prizivnem sodišču zavrne, postopa prizivno sodišče s prizivom, seveda če je bil združen s pritožbo, po občnih predpisih, ki veljajo za rešitev priziva (§§ 398. do 408., 409., odst. 2., k. p.). ludex a quo, kateremu je iudex ad quem po razveljavitvi sodbe poslal stvar na novo razpravo, se mora držati načel, ki so izrečena v §§ 327. in 358. k. p. in o katerih smo razpravljali v § 64. To' je odredil zakonodajec za rešitve v nejavni seji (§ 399., odst. 2.; k. p.), ali samo po sebi se razume, da velja isto tudi za rešitve enake vrste po opravljeni javni razpravi o prizivu. § 67. Pritožba. I. Zakonodajec je obravnaval predpise o pritožbah v §§ 328. do 331. k. p.; torej v poglavju XX., ki je sicer glede revizije 373 in nepopolnega priziva posvečeno pravnim sredstvom zoper od¬ ločbe senatov okrožnih sodišč. Vendar je uvrstil med «občne predpise o pritožbah* tudi take, ki se tičejo rešitev ali naredb sodnikov poedincev pri okrožnem ali pri sreskem sodišču. Mi bomo obravnavali vse te predpise skupno. Pritožba je redno, devolutivno pravno sredstvo zoper rešitve in naredbe, kolikor zakon ni izključil njih pobijanja, a svrha pritožbe je polno ali delno razveljavljenje ali predrugačenje po¬ bij ane rešitve ali n a r e d b e. Redno ima: pritožba suspen¬ ziven učinek; glede izjem gl. § 58., IV., t), y). A. Iz občnih predpisov za pritožbe izhaja: 1. ) Pritožbo je moči vložiti samo v tistih primerih, v katerih zakon tega naravnost ne i z k 1 j u č u j e ali vsaj začasno n e zabranjuje. O izključitvah prve vrste smo že govorili v § 57., I., o začasnih zabranitvah pa je v § 329. k. p. predpisano, da se smejo takšne rešitve, ki se izdajajo za to, da se pripravi sodba, ko je bil obdolženec že pravnomočno postavljen pod ob¬ tožbo, izpodbijati samo z rednim pravnim sredstvom, ki je do¬ pustno zoper sodbo. 2. ) Zoper rešitve apelacijskega sodišča ni pritožbe. Samo v enem primeru je dopustna, t. j. pri ugoditvi predloga za delega¬ cijo drugega sodišča (§ 23. k. p.; gl. § 18., I.). 3. ) Ce izreče sodišče obsodilno sodbo, a spozna, da obstoje pogoji za očuvalne odredbe in jih vnese v sodbo, je zoper ta izrek o očuvalnih sredstvih dopusten priziv; če pa izreče sodišče oprostilno sodbo, a spozna, da obstoje po¬ goji za kakšno izmed očuvalnih odredb ter izda posebno rešitev, je zoper njo dopustna samo pritožba (§§ 280., 281., 328. k. p.). 4. ) Rešitve, ki posezajo v pravice drugih oseb izven strank (§ 6., odst. 1., k. p., n. pr. izvedencev, prič, lastnikov stanovanja itd.), se smejo od le-teh izpodbijati tudi, če je to strankam za¬ časno zabranjeno (§ 329., stavek zadnji, k. p.). B. Glede ostalih občnih predpisov za pritožbe se moramo sklicevati na one, ki so skupni pritožbam kakor tudi revizijam, a so navedeni v § 58., IV., zlasti pod a), b), c), č), f): y). Toda postavitev v prejšnji stan glede zamude roka za priglasitev pri¬ tožbe v zakonu ni predvidena. Pač pa veljajo predpisi glede, uporabe beneficii cohaesionis tudi za pritožbe. 374 Tudi glede vprašanja, katere osebe so legitimirane zai upo- trebljanje pritožbe, veljajo pravila, o katerih smo že govorili v § 58., IV. Toda poudariti je treba, da obdolženčev zakonski soprog in njegovi sorodniki v navzgornji in navzdolnji premi vrsti niso upravičeni, upotrebiti pritožbe, ker pravi § 324., odst. 4., k. p., da imajo pravico; vlagati pravno sredstvo samo zoper sodbe. Tako pravico pritožbe imajo torej stranke in njihovi zai- koniti zastopniki, za obdolženca tudi branitelj. Glede sorod¬ nikov pa je vendarle v § 110. k. p. ustanovljena izjema. Če se izreče po ustavitvi poizvedb ali preiskave očuvalna odredba, ima pravico pritožbe na apelacijsko sodišče razširjeni krog upravi¬ čencev [gl. § 48., pripombo 1.)]. II. Glede pritožb je iudex ad quem: a) okrožno sodišče, če gre za izpodbijanje rešitve ali naredbe preiskovalnega sodnika ali predsednika oddelka (§ 11., št. L, in § 331., odst. 1., k. p.) ali če gre za izpodbijanje rešitve ali naredbe sodnika poedinca pri sreskem sodišču (§§ 11., št. 3.; 380.; 387., odst.3.; 391., odst.4.; 395., odst.4.; 447.,odst.2.,k.p.); b) apelacijsko sodišče, če gre za pritožbo zoper re¬ šitev ali naredbo okrožnega sodišča, najsi posluje kot senat ali kot edinoosebno sodišče, ako zakon ni odredil izrečno kaj dru¬ gega (§§ 12., št. 1. [ugovor zoper obtožnico tvori izjemo!], in 331., odst. 2., k. p., n. pr. pri § 119., stavku zadnjem, k. p.). Izjeme, da apelacijsko sodišče ne rešuje označenih pritožb, so: 1.) pri izreki disciplinske kazni zoper pričo ali izvedenca; tu reši pri¬ tožbo okrožno sodišče samo (§ 238. k. p.); 2.) pri pritožbi zoper rešitev, s katero se zavrne revizija; tako pritožbo reši kasačijsko sodišče (§§ 341., 342. k. p.); 3.) pri vseh pritožbah, ki so spojene z revizijo (§ 349. k. p.); c) kasači j skoi sodišče, če gre za primer spredaj pod b), št. 2.), ali pa za primer, da je apelacijsko sodišče dovolilo dele¬ gacijo (ne pa odbilo predloga za delegacijo: § 23., odst. 3., k. p.). III. Postopek pri pritožbah pri iudex- u a quo je tako urejen, da praviloma iudex a quo ni dolžan paziti na pravočasnost pri¬ glasitve. Obrazložitev se mora podati v sami pritožbi. Glede rokov priglasitve gl." § 58., IV., f), v). V § 330., odst. 2., k. p. je predpisano, da pošlje iudex a quo pritožbo nemudoma s spisi vred (— razume se: samo s tistimi, ki so potrebni za rešitev pritožbe, —) pristojnemu iudex- u ad (/nem, kolikor ni iudex a quo sam upravičen, da ugodi pritožbi. 375 V k. p. je taka upravičenost ustanovljena edinole pri pritožbi priče ali izvedenca zoper pokaznitev po § 238. k. p.; a baš s tem se značaj pritožbe pretvarja dejanski v značaj «opozoritve», ka¬ tero rešuje dokončno iiidex a quo sam (gl. § 57., I.). Izvzemši pravkar navedeni primer, se pritožba predloži višjemu sodišču, ne glede na to, ali je pravočasno priglašena ali ne, ali je osno¬ vana ali ne. ludex a quo — izven primera § 238. k. p. — sam ne sme svoje rešitve ali naredbe izpreminjati, če je ustvaril napram pritožiteljevemu nasprotniku določen nov pravni položaj. Iudex ad quem rešuje pritožbo v nejavni seji. Če je treba, da dopolniti spise z izjavo strank ali preiskovalnega sodnika (§ 331., odst. L, k. p.). Pod stranko je razumevati v smislu § 6., odst. L, k. p. tudi tožitelja vsake vrste. Za apelacijsko in kasa- cijsko sodišče velja, da mora biti pred rešitvijo pritožbe vedno zaslišan višji, odnosno vrhovni državni tožitelj, torej tudi v pri¬ merih, v katerih gre za zasebno pregonljive delikte. Nedopustno ali neosnovano pritožbo iudex ad quem zavrne. Kot nedopustna velja pritožba, če je zakesneno ali od neupra r vičene osebe priglašena. Pravilno priglašeno in osnovano pritožbo rešuje iudex ad quem tako, da izpodbijano rešitev ali naredbo razveljavi in stvar: a) remitira iudex- u a quo, da izda le-ta novo rešitev ali naredbo, držeč se pravnega nazora, ki je izražen v odločbi iudex- a ad quem, ali fi) da izda sam tisto rešitev ali naredbo, ki ustreza zakonu (§ 331., odst. 3., k. p.). Po § 331., odst. 4., k. p. mora iudex ad quem pri reševanju pritožbe po službeni dolžnosti paziti na pristojnost sodišča in na to, da se ne prekršijo načela, veljavna za eksteritorialiteto (§ 24. k. p.). Samo po sebi se razume, da mora iudex ad quem upoštevati tudi še vse druge predpise materialnopravnih kakor tudi formalnopravnih zakonov v enaki meri kakor pri rešitvah vsakojakih drugih pravnih sredstev; saj naj izda rešitev, «ki ustreza zakonu» (331., odst. 3., k. p.). Zlasti pridejo analogno v poštev vsi predpisi iz §§ 276., 280. in 281. k. p. § 68 . Zahtevek za zaščito zakona. I. V § 57., IV., smo označili zahtevek za zaščito zakona kot izredno pravno sredstvo. (Po a. k. pr. r. in hrv. k. p. se je 376 glasilo to pravno sredstvo ^ničnostna pritožba v varstvo za¬ kona* [«.Nichtigkeitsbeschxverde zur Wahrung des Gesetzes»].) Svrha tega pravnega sredstva je, da se dovede celotno kazensko pravosodstvo v vsej državi do enotne zakonito pravilne prakse. Po zakonu o ureditvi rednih sodišč za kraljevino Jugoslavijo (§ 39.) je predvideno za vso kraljevino eno kasacijsko sodišče, ki naj — med ostalim — v kazenskopravnih stvareh «popravlja pogreške na zahtevo vrhovnega državnega tožitelja zaradi zaščite zakona po odredbah zakona* o kazenskopravdnem postopku [gl. § 14., Č., št. 2.)]. Dokler se ne uredi eno kasacijsko sodišče za vso državo, pripada označena naloga po členu 12. uv. zak. kaz. zak. poedinim oddelkom kasacijskega sodišča [gl. § 14., Č., pripombo 3.]. Dosledno označeni svrhi tega izrednega pravnega sredstva velja: a) da se z njim pobijajo samo že pravnomočne odločbe in izvršeni postopki kazenskih sodišč zaradi tega, ker je bil z njimi zakon prekršen; b) da pristoji pravica, poslužiti se tega pravnega sredstva, izključno le vrhovnemu drž a»v- nemu tožitelju, in da rešuje to pravno sredstvo le kasacijsko sodišče (do ustanovitve enega za vso državo oddelki, navedeni v § 13., I.). Mesto, na katerem obravnava k. p. pravno sredstvo: «za- htevka za zaščito zakona* ex professo, je § 357. k. p. (vzporedno tudi §§ 410., odst. 2.; 448., odst. 3., k. p.). Ce sta te določbi uvrščeni iz praktičnih ozirov v poglavji o rednih pravnih sred¬ stvih (§ 324. k.p. pravi v izvirniku: «pravni lekovi*), to ne more imeti nobenega vpliva na značaj «zahtevka za zaščito zakona* kot izrednega pravnega sredstva. Zlasti je to važno, ker zahte¬ vek za zaščito zakona kot izredno pravno sredstvo ni in ne more biti vezan na noben rok. Samo postranskega pomena se nam zdi, da imenuje § 41., odst. 3., k. p. «zahtevek za zaščito zakona* v izvirniku «pravno sredstvo*, a ne «pravni lek». II. Predmeti zahtevka za zaščito zakona so označeni v § 41., odst. 2., k. p. ter so: a) odločbe kazenskih sodišč, s katerimi je bil zakon prekršen; b) postopki kazenskih sodišč, s katerimi je bil zakon pre¬ kršen. 377 K a) spadajo torej izrečene sodbe, rešitve in naredbe kate¬ regakoli kazenskega sodišča, ki je podrejeno kasači j sk emu so¬ dišču in concreto, celo kasači j skega sodišča samega* saj jamči senat enajsterice za pravilnejše pojmovanje kot senat peterice in tudi odločbe senata* peterice pri kasači j skem sodišču niso izključno in vedno pravilno zakonite. Ne spadajo pa sem izjave ali ukrepi državnih ali zasebnih tožiteljev, kolikor niso postali podlaga sodnih odločb kot takih (§ 357., odst. 2., k. p.). K b) spadajo «dejanja in izvršeni postopki« kateregakoli ka¬ zenskega sodišča, kakor je pod a) navedeno. Dejanje je enkratni čin — n. pr. sestava senatnih članov v senat, ki naj sodi, ali postavitev «odrejenega sodnika«; «postopek» pa vsaka izvedba zaporednih činov, s katerimi se niz pravdnih dejanj vzdržuje ali nadaljuje, — n. pr. ukrenitev pripora, zasliševanje priče, izklju¬ čitev javnosti na glavni razpravi in pod. III. Upravičenost uporabe izrednega pravnega sredstva «za- htevka za zaščito zakona« pritiče samo vrhovnemu držav¬ nemu tožitelju, in to v vseh primerih olicialno in privatno pregonljivih kaznivih dejanj. Konkretni povod za uporabo je: a) lastna opazba vrhovnega državnega tožitelja, da je bil z neko sodno odločbo ali z nekim postopkom v konkretnem pri¬ meru zakon prekršen in da je treba v korist enotnosti pravosod- stva provzročiti sodbo kasači j skega sodišča načelne važnosti. Ker vrhovni državni tožitelj ne dobi vseh spisov v roke, niti ne more sam ustanoviti vseh primerov potrebnih priglasitev zahtevka za zaščito zakona, zato so državni tožitelji dolžni, da priobčijo preko višjih državnih tožiteljev tiste primere, o katerih mislijo, da bi bilai pri njih uporaba v govoru stoječega izrednega prav¬ nega sredstva primerna. Vrhovni državni tožitelj pa presoja te primere samostojno in postopa po službeni dolžnosti, čim se prepriča, da obstoji potreba, poslužiti se tega pravnega sredstva. Ni izključeno* da privatna stranka sama opozori vrhovnega državnega tožitelja na ome¬ njeno potrebo. Vendar vrhovni državni tožitelj ni dolžan, da o svojih ukrepih dotično stranko obvesti; b) nalog ministra pravde. Po § 14. zak. o drž. tož. je vrhovni državni tožitelj pod neposrednjim nadzorstvom mini¬ stra pravde. Zato je dolžnost vrhovnega državnega tožitelja, da vloži po nalogu ministra pravde zahtevek za zaščito zakona. Ni 378 izključeno, da vrhovni državni tožitelj izrazi o dobljenem nalogu svoje pomisleke, toda če minister pravde teh pomislekov ne uva- žuje, mora vrhovni državni tožitelj tudi proti svojemu pravnemu prepričanju nalog izvesti. On nima sodniške neodvisnosti. Nikdar ni vrhovni državni tožitelj dolžan pribaviti si pri¬ voljenja prizadetih strank, da sme vložiti zahtevek za zaščito zakona. Niti ni vezan na predpise o rednih pravnih sredstvih, zlasti ne na one o reviziji. On sme zasnovati svoj zahtevek za zaščito zakona ob vsakršni prekršitvi zakona materialnoprav¬ nega ali formalnopravnega značaja. Prekršitev zakona je podana samo tam, kjer uporaba zakona ni bila pravilna, t.j. kjer ni ustrezala pravilom logike, ali kjer se zakon sploh ni uporabil (§ 335. k. p.). Ni prekršitev zakona, če sodišče iz psihologičnih razlogov ni verjelo priči, če iz dokaz¬ nega materiala ni dobilo dovoljnega prepričanja o krivdi in pod. IV. Priglasitev zahtevka za zaščito zakona ni vezana na rok. Ko jo vloži vrhovni državni tožitelj neposredno pri kasacijskem sodišču, opremljeno s potrebnimi spisi, odredi predsednik senata takoj narok za javno razpravo o zahtevku za zaščito zakona (§ 357., odst. L, k. p.). Na to razpravo se pozove samo vrhovni državni tožitelj, ki pride osebno ali se da zastopati po svojem namestniku; ne pozovejo se pa niti zasebni tožitelj niti obtoženec (obdolženec) niti branitelj niti ne druge stranke, dasi bi bile eventualno prizadete (n. pr. zasebni udeleženec). Senat obstoji iz petih članov (s predsednikom vred) za vse druge primere, razen če gre za zahtevek za zaščito zakona, ki se tiče že prej sklenjene odločbe ali že prej izvršenega postopka nekega pet¬ članskega senata kasacijskega sodišča. V zadnjem primeru sodi senat enajstorice. Sodniki, ki so sodelovali pri navedeni odločbi v nižji stopnji, ne morejo biti člani senata petoriceali enajstorice. V ostalem veljajo za izvršitev te javne razprave določbe §§ 348. do 356., odst. L, k. p. Na javni razpravi dobi najprej be¬ sedo poročevalec (§ 348. k. p.), za njim vrhovni državni tožitelj. Nato se umakne senat na posvetovanje. Oblika senatove odločbe je vedno sodba. Za sklenitev sodbe pri posvetovanju niso nobeni posebni predpisi ustanovljeni. Sodba se torej lahko sklene so¬ glasno ali pa tudi z absolutno večino glasov (§ 77. k. p.). Ce smatra kasacijsko sodišče, da je zahtevek za zaščito za¬ kona utemeljen in pravičen, izreče v sodbi, da je bil v konkret¬ nem kazenskem primeru prekršen s sodbo, rešitvijo, naredbo, 379 izvršenim dejanjem ali postopkom sodišča nižje stopnje — zakon. Taka pozitivna odločba je deklarativnega značaja in nima zoper obdolženca ali obtoženca praviloma nikakršnega učinka. V glavnem velja namreč, da konstatacija kršitve zakona ne more in ne sme v nobenem pogledu škodovati obdolžencu ali obtožencu. Ce je bil n. pr. obtoženec glede obtožbe zaradi prestopka klevete pravnomočno oproščen, mora ostati pri opro¬ stitvi, pa tudi pri nalogu, sledečem iz te sodbe, da vrni zasebni tožitelj stroške kazenskega postopka oproščenemu obtožencu. Ce je bil obtoženec že dobil te stroške, nasprotnik ne more uspešno kondicirati izdane vsote, dasi je s sodbo kasacijskega sodišča na zahtevek za zaščito zakona ugotovljeno, da je opra- stilna sodba kršila materialni zakon. Od pravkar označenega pravila pa zakonodajec odstopa, če izide sodba kasacijskega sodišča v korist obtoženca ali obdolženca, ki je bil obsojen na kazen. Pred¬ postavka je torej, da gre za obsodilno sodbo. V takih primerih je, mogoče: a.) kasacijsko sodišče oprosti obsojenca od ob¬ tožbe; v tem primeru se še neizvršena kazen opusti, že plačana denarna kazen vrne, od obsojenca plačani stroški kazenskega postopka se smejo zbog oprostitve nazaj terjati in pod; P) kasa- sijsko sodišče, ki je spoznalo, da kazensko sodišče ni bilo* pri¬ stojno, razveljavi sodbo, ki je izpodbijana, in odredi, da se stvar izroči pristojnemu oblastvu (n. pr. disciplinskemu sodišču, voja¬ škemu kazenskemu sodišču in pod.); y) kasacijsko sodišče iz razlogov .§ 276. k. p. zavrne obtožbo; &) kasacijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in izda samo novo sodbo, ki upo¬ rablja milejši zakon; e) kasacijsko sodišče razveljavi izpod¬ bijano sodbo in stvar remitira sodišču, ki jo je izdalo z odredbo, naj se izvesten del kazenskega postopka ali samo glavna raz¬ prava ponovi pred istim ali pred drugim pristojnim sodiščem prve stopnje. V vseh teh primerih je torej sodba dispozitiv¬ nega značaja. Sodišče, čigar odločba ali postopek je bil predmet zahtevka za zaščito zakona, dobi po predpisih §§ 356., 357., odst. L, k. p. sodbo kasacijskega sodišča v vsakem primeru, bodisi da je ugodila zahtevku, bodisi da ga je zavrnila. To sodišče prve stopnje pa naznani sodbo (v prepisu) obtožencu in oškodovancu (§ 6., odst. 6., k. p.) samo tedaj, kadar je iztekla označena sodba v korist obtoženca ali obdolženca (§ 357., odst. 4., k. p.). 380 ludex a quo je vezan na pravno mišljenje, izrečeno v sodbi na zahtevek za zaščito zakona (gl. § 64.), toda samo za ta kon¬ kretni primer. Za vse ostale primere izven konkretne kazenske pravde pa ostane seveda pri tem, da sodniki sodijo po svojem pravnem prepričanju. Jasno pa je, da so odločbe najvišjega sodišča za zaščito zakona za prakso velikega avtoritativnega pomena že zaradi tega, ker imajo 1 namen, pospeševati enotnost judikature. Pripomba: V tiskovnem zakonu sicer pravno sredstvo za¬ htevka za zaščito zakona ni omenjeno. Ker pa spadajo predpisi o tem izrednem pravnem sredstvu med tiste, ki niti po črki niti po duhu ne nasprotujejo predpisom tiskovnega zakona, je tem jasneje, da se morajo tudi v postopku zaradi tiskovnih deliktov uporab¬ ljati predpisi o zahtevku za zaščito zakona; saj je tudi enotnost tiskovnega pravosodstva nujno potrebna (člen 95. tisk. zak.). 381 X. oddelek: Obnova kazenskega postopka. § 69. Pomen in vrste obnovitev kazenskega postopka. I. Zakonodaj ec je uvrstil zahtevek za obnovo kazenskega po¬ stopka med pravna sredstva, in sicer v poglavju XX., ki govori o postopku pred senatom okrožnega sodišča, pod oddelkom V. (§§ 359. do 371. k. p.), odnosno glede postopka pred sodniki poedinci okrožnega ali sreskega sodišča v poglavju XXI. pod oddelkom III., ki se v § 411. k. p. sklicuje v glavnem le na prej navedene določbe glede postopka pred senatom okrožnega so¬ dišča. Za postopek zoper mlajše maloletnike ni posebnih določb o zahtevku za obnovo kazenskega postopka. Toda veljati mo¬ rajo tudi za ta posebni postopek določbe, ki se uporabljajo za druge postopke, pred sodnikom poedincern. Kajti § 437. k. p. odreja vobče, naj se izvajajo splošni predpisi k. p., kolikor ni glede postopka sodišč za mlajše maloletnike kaj drugega od¬ rejenega. V § 57., IV., je bilo že navedeno, da spada zahtevek za obno¬ vo kazenskega postopka — prav kakor ugovor zoper obtožnico (gl. § 49., IV. in V.) in postavitev v prejšnji stan (gl. § 32., V., in § 66., II.) — v skupino pravnih sredstev v širšem smislu, ki se nazivajo bolje pravna pomagala (Rechts- behelfe). Zahtevek za obnovo kazenskega postopka nima namreč svrhe, da bi pobijal neko še ne pravnomočno odločbo sodišča, češ, da je na pogrešen način nastala, ampak pomaga naj, da pride do pravičnega cilja, ki ga zasleduje državna kazno¬ valna pravica, navzlic temu, da sodišču, ki je neko odločbo iz¬ dalo, rebus sic stantibus ni moči očitati pogrešenega postopka ali nepravilne ali nepravične odločbe in da je baš zaradi tega 382 postala tista odločba (sodba ali rešitev) celo pravnomočna. Pri obnovi ne gre za rečenico, da je «ermre humanum» in da se celo najboljši sodnik lahko zmoti. Tu gre namreč za trditve, da je sodna odločba nepravilna ali nepravična, ker je slonela na nepopolno pribavljenem činjeniškem materialu, ne da bi zadela sodišče krivda ali vsaj kakršnakoli odgovornost za nepopolno pribavitev omenjene podlage odločbe. Takšen, od sodnega po¬ slovanja nezavisen stvarni položaj, ki je imel za posledico ne¬ pravilno ali nepravično odločbo, pa ne nastane le tedaj, kadar sodišču niso mogli biti znani ali upoštevni vsi resnično mogoči dokazi, ampak tudi tedaj, kadar se je utihotapila kakšna druga pravnorelevantna činjenica brez krivde odločujočega sodišča, n. pr. kadar sodišče ni niti vedelo niti vedeti moglo, da je v isti stvari že izšla odločba nekega drugega sodišča in pod. Iz navedenih razlogov definiramo zahtevek za obno¬ vo postopka kot izredno, na nikakšen rok ve¬ zano, nedevolutivno sredstvo, ki ima za s vrh o, da naj postavi odločbo, s katero je bil postopek v kazenski'stvari zaključen, na novo dejansko podlago, ki prej ni bila dosežna ali je bila do¬ sežena, vse to pa samo tedaj, ko izpodbijanje od¬ ločbe z rednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče. Po tej obrazložitvi ne spada v obseg tega pravnega pomagala izredna obnova postopka v smislu § 355. k. p., o kateri smo že govorili [gl. § 63., VIII., št. 2.)]. Tam gre namreč le za posledice opažanja sumljivih ugotovitev činjenic pri raz- motrivanju rednega pravnega sredstva revizije, a stranke kot take nimajo posebnega sredstva, da bi mogle doseči tak učinek. Niti ne gre tam za konkretna dejstvai, ki bi kot nova upravičevala obnovitev postopka. Zato smo uvrstili izredno ob¬ novo postopka v poglavje o rednem pravnem sredstvu revizije (drugače B. Markovič, «Udžbenik», str. 625. nasl.). II. Občne smernice, ki veljajo za zahtevek za obnovo kazenskega postopka, so: a) Obnova je dopustna samo, če gre za pravnomočno odločbo sodišča, s katero je bil postopek formalno zaključen (§§ 361., 364. in 365. k. p.). b) Obnova je mogoča v korist (§ 362. k. p.) kakor tudi v škodo obsojenca ali obdolženca (§ 364. k. p.); državni in pri- 383 vatni tožitelj imata glede zahtevka za obnovo kazenskega po¬ stopka v škodo obtoženca enake pravice [razen enega samega primera: § 365. k. p.; gl. spodaj III., b), a)]. c) Z zahtevkom za obnovo kazenskega postopka se sme zasle¬ dovati svrha: a) da se ugotovi drugačen dejanski stan (§§ 361. in 362. k. p.), fi) da se doseže drugačna odmera kazni (§§ 362. in 365. k. p.), y) da zasebni tožitelj, ki v danem mu roku ni predložil obtožnice ali ki ni prišel na glavno (ustno) razpravo, ker so mu eno ali drugo zabranile nepremag¬ ljive zapreke, doseže s prošnjo, ki jo stavi v treh dneh, odkar je zapreka prestala, obnovo kazenskega postopka (§ 361., odst. 2., k. p.; stvarno gre v teh primerih pač za postavitev v prejšnji stan). č) Obnova se nikdar ne izreče po službeni dolžnosti, ampak vedno samo na predlog upravičene osebe ali upra¬ vičenega oblastva. d) Obnova kazenskega postopka se dovoljuje na podlagi novih dokazov ali činjenic in tudi na podlagi konsta¬ tacije, da je odločba bila izrečena zbog nezakrivljenega nepoznanja pravega procesualnega položaja. e) Zahtevek za obnovo kazenskega postopka se priglasi s pismeno vlogo ali se da ustno na zapisnik in mora vsebo¬ vati zakonite razloge in dokazna sredstva. f) Zahtevek za obnovo kazenskega postopka je dopusten tudi po smrti obsojenčevi, toda samo v svrho oprostitve od obtožbe. g) Zahtevek za obnovo kazenskega postopka rešuje so¬ dišče, ki je odločbo izdalo, samo; zoper to rešitev je dopustna pritožba. III. Na podlagi teh občnih načel razločujemo sledeče vrste obnove: A. Prava obnova, ki je posledica, da je prišlo do novih dokazov ali či n j en i c. Primeri prave obnove so: a) Obnova glede pravnomočne rešitve sodišča, katera je kazenski postopek ustavila pred obtožbo ali pred glavno razpravo, — samo v škodo obdolženca (§ 361. k. p.). b) Obnova glede pravnomočne sodbe sodišč prve ali višje stopnje — v korist ali v škodo obsojenca, in sicer: 384 a) od strani državnega ali privatnega tožitelja zaradi dosege obsoditve namesto oprostitve, od strani državnega tožitelja za¬ radi kaznovanja po strožji zakoniti določbi namesto milejši, v sodbi uporabljeni (§§ 359., odst. 2., št. 3., 364. in 365. k. p.); P) od strani obsojenca zaradi dosege oprostitve namesto ob¬ soditve ali kaznovanja po milejši zakoniti določbi namesto strožji, v sodbi uporabljeni (§ 362. k. p.). c) Okrožno sodišče spozna, da je sodil sodnik poedinec okrož¬ nega ali sreskega sodišča o nekem deliktu, kakor bi bil pre¬ stopek, dočim ga je bilo kvalificirati pravilno za zločinstvo, in da je ta sodba postala že pravnomočna. B. Neprava obnova, ki se znači za popravo ali korekturo, potrebno zaradi konstatacije, da je sodna odločba nevzdržljiva zbog nezakrivljenega nepoznanja pravega procesualnega po¬ ložaja pri sodni odločbi ali pa zbog nastopa novega procesual¬ nega položaja po sodni odločbi (§ 360. k. p.): a) sodišče ni vedelo, da krši načela za odmero kazni pri steku različnih kaznivih dejanj; b) sodišče stoji pred novim dejstvom, da je bila kazen, iz¬ rečena s pravnomočno sodbo glede več kaznivih dejanj, deloma amnestirana ali pa postala na drug način neizvršljiva (n. pr. ker ni mogoče doseči izročitve od tuje države glede nekega delikta politične narave: § 498., odst. 3., k. p.). IV. Samo slutvo-obnova, nekakšna posebna vrsta nadaljer- vanja postopka, ne pa prava obnova, je podana, čeprav so do¬ ločbe § 359., odst. 2., k. p. uvrščene v poglavje o zahtevku za obnovo kazenskega postopka, ko pride do nadaljevanja pre¬ kinjenega rednega postopka ali pa celo do pokrenitve rednega postopka pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem, to pa samo na zahtevo upravičenega tožitelja, v na¬ slednjih primerih: a) Sodišče je bilo uvedlo poizvedbe ali preiskavo, pa je po izvedenih poizvedbah ali izvedeni preiskavi prišlo : 1.) do začasne ustavitve poizvedb ali preiskave ali pa do zavrnitve obtožnice (§ 206., odst. 1., k. p'.): a) ker še ni bil stavil upravičeni tožitelj zahtevka za kaznovanje, upravičeni oškodovanec predloga za kaznovanje ali ker upravičena oseba ali upravičeno oblastvo še ni dalo odobritve, P) ker sodišče ni bilo pristojno, y) ker je storilec kaznivega dejanja po storitvi duševno obolel, 25 385 P) ker sodišče storilca kaznivega dejanja ni moglo niti pripreti niti predse priklicati, £ ) ker je bila dobava nekega dokaza zdru¬ žena z velikimi težkočami (§ 359., št. L, k. p.). 2.) Sodnik po- edinec okrožnega ali sreskega sodišča je sodil o nekem deliktu, kakor bi bil prestopek, dočim ga je bilo kvalificirati pravilno za zločinstvo, a sodba šenipostalapravnomočnain teče še postopek zaradi pravnega sredstva. [Ti primeri so v § 359., št. 3., k. p. pomešani z onimi, ki so v vseh drugih točkah iden¬ tični, razen v tej, da je sodba že dobila pravnomočnost. Samo te poslednje primere pravnomočnih sodb smo spredaj pod III., b), šteli med primere prave obnove.] K 1.). V vseh teh primerih — pri a) in P) gre lahko za sodbo ali rešitev (§§ 276. in 277. k. p.) — državna kaz¬ novalna pravica še ne sme biti izrabljena (k o n - s umi ran a). K a ). Kadar je n. pr. neupravičen zasebni tožitelj predložil obtožnico*, pa je bila vrnjena, ker ni bil on, ampak je bila neka druga oseba upravičena za tak korak, tedaj eksistira samo pravica obtožbe te druge osebe. Njena pravica seveda ni bila izrabljena, ta druga privatna oseba sme torej postopek nadalje¬ vati brez vseh formalnosti, samo da ima še časa na razpolago, t. j. da njena pravica zaradi zastarelosti ni prestala. Če pa gre za vrnitev obtožnice zasebnega tožitelja, ki se je glasila na kle¬ veto po § 301. k. z., a je apelacijsko sodišče videlo v tem de¬ janju obrekovanje zaradi prekršitve službene dolžnosti po § 139. k. z., pravica državnega tožitelja, da preganja to kaznivo delo kot oficialno pregonljiv delikt, ne more biti izrabljena, če on za delikt ni zvedel. V tem primeru sme postopek brez formalnosti nadaljevati s tem, da ga pokrene kot upravičeni tožitelj. V na¬ sprotnem primeru, da je bil oddal v isti kazenski stvari izjavo po § 108. k. p., da ni osnove za nadaljnji pregon, pa ne more brez vsakih obnovitvenih formalnosti poseči po prejšnjem pre¬ gonu in zahtevati nadaljevanja postopka (drugače B. Mar¬ kovič, «Udžbenik», str. 623. in 624.). K P). Postopek se na¬ daljuje, čim je pravnomočno ugotovljeno, da naj državno kazno¬ valno pravico udejstvuje drugo sodišče, ne pa sodišče, ki je prvikrat poslovalo*, pri drugem stvarno pristojnem sodišču. K y). Zoper duševno obolelega obtoženca — analogno določbi § 253. k. p. — se kazenski postopek ne more izvesti do kraja, ali ustaviti se tudi ne sme, če je ugotovljeno, da je storilec kaz¬ nivega dejanja storil le-to v stanju vračunljivosti. Državna kaz- 386 novalna pravica počiva, dokler se ne izkaže, da je obdolženec ali obtoženec ozdravil; ko ozdravi, gre postopek brez obnovit¬ venih formalnosti naprej. K <3) velja isto kakor h y), t. j.: potem, ko so se vsi relevantni dokazi izvedli, se postopek začasno «ustavi», a državna kaznovalna pravica počiva dotlej, da storilec pride pred sodišče, poslej pa takoj oživi, t. j. postopek se na¬ daljuje brez vsakih obnovitvenih formalnosti. K £ ). Pogoj za nadaljevanje postopka brez formalnosti mora biti tudi tu, da državna kaznovalna pravica še ni izrabljena. Primer, da bi se smela preiskava ustaviti ob izrečni ugotovitvi, da jq dobava kakšnega dokaza združena z velikimi težkočami, v k. p. ni pred¬ viden. Mogoče je le, da je bila obtožnica vložena, pa jo je ape- lacijsko sodišče vrnilo, češ, naj se stvar bolje pojasni zaradi pomanjkljivosti dokaza. V takem primeru pride do nove pre¬ iskave, a preiskava lahko nekaj časa počiva, dokler se n. pr. ukradeno blago, ki ga je treba oceniti, ali pismo s kleveto, ki se je izgubilo, ne najde... Zastaranje itak ne more nastopiti (§ 80. k. z.). Državna kaznovalna pravica se pa takoj udejstvuje in postopek brez obnovitvenih formalnosti nadaljuje, čim prenehajo zapreke glede le-tega dokaza. Saj se preiskava sme zaključiti šele tedaj, ko spozna preiskovalni sodnik, da je vse to, kar se je v toku preiskave storita, zadostno, da se more odrediti glavna razprava ali pa ustavitev postopka (§ 109. k. p.). Vendar za¬ vlačevanje ad calendas graecas zaradi težkoč pri dobivanju do¬ kazov nikakor ni dopustno (§ 11., št. L, k. p.). Pogojne ali začasne ustavitve preiskave ali kazenskega postopka vobče v akuzatornem procesu, v katerem je obdolženec stranka, a ne predmet preiskave, ne sme biti. (Tu gre oči vidno za krivo tolmačenje, ki ga je narekovala praksa po srb. k. p., poznava¬ joča «izpustitev iz sojenja* po § 250. srb. k. p., ki se izvrši z «rešenjem».) (Drugače: Henigsberg: «Zakonik o sudskom krivičnom postupku sa tumačenjima», str. 353., in B. Marko¬ vič: «Udžbenik», str. 624., ki se prvemu priključuje. Prim. § 48., III.) Če je bila preiskava enkrat ustavljena, veljajo pa itak principi § 361., odst. L, k. p. K 2.). V primeru, da je sodita sresko sodišče ali sodnik po- edinec o kaznivem dejanju kot prestopku, pa se pokaže, da je pravilna kvalifikacija zločinstvo', a sodba še ni pravnomočna, razveljavi iudex ad c/uetn sodbo in upoti postopek k sodišču, ki je za tako zločinstvo pristojno. 25 * 387 b) Kjer je bil ob izrekanju sodbe ali pri preložitvi glavne razprave tožitelju priznan pridržek glede pregona kaznivih de¬ janj, ki iz formalnih vzrokov niso mogli biti predmet izrečene sodbe, gre postopek naprej brez obnovitvenih formalnosti, čim je tožitelj zahteval v treh dneh, ko se je razglasila sodba ali re¬ šitev o preložitvi glavne (ustne) razprave, da se pokreni postopek (§§ 284., 285., 359., št. 2., k. p.). c) Če se pojavi dovolj krepak sum za to, da je obsojenec, ki je bil obsojen zaradi delikta x, storil že pred storitvijo dejanja x še druga kazniva dejanja y, z itd., šele po dovršitvi kazenskega postopka zaradi delikta x, onda pride do pokrenitve novega ka¬ zenskega postopka zaradi deliktov y, z itd. brez vsakih obnovit¬ venih formalnosti, kar bi se moralo itak samo po sebi razume¬ vati (§ 359., št. 2., k. p.). § 70. Pogoji za dovolitev prave obnove. Na splošno smo že izvajali, da je treba samo pri pravi ob¬ novi (§ 69., III., A), da pride do novih dokazov ali činjenic po pravnomočnosti sodne odločbe. V naslednjem naj se ta pogoj po vrsti primerov prave obnove natančneje objasni. A. V škodo obdolženca. 1.) (§ 361. k. p.) V primeru rešitve, s katero je bil ka¬ zenski postopek zoper izvestno osebo pravnomočno ustavljen, bodisi po izvršenih poizvedbah (§ 96. k. p.) ali po dokončani preiskavi (§ 109. k. p.), bodisi po vrnitvi obtožnice (§ 206. k. p.) ali zbog odstopa od obtožbe pred začetkom glavne (ustne) raz¬ prave (§ 219. k. p.), je potrebno za dovolitev obnove dvoje: a) pravica pregona ne sme biti zastarana (o čemer je govoriti mogoče samo, če obtoženec živi), b) predloženi morajo biti od upravičenega (državnega ali privatnega) tožitelja novi dokazi, ki so sposobni, dokazati obdolženčevo krivdo. Zakonodajec go¬ vori tu samo o dokazih, ki so «novi» (v dotlejšnjem kazenskem postopku še nepoznani) in ki so «sposobni, dokazati obdolžen¬ čevo krivdo». Ker dotlej znani dokazi še niso bili sposobni do¬ kazati obdolženčeve krivde, bi bilo morda misliti na to, da mo¬ rajo biti to absolutni dokazi. Ne glede na to, da absolutnih do¬ kazov psihologično vrednotenje ne pozna, je treba tudi uvaževati. 388 da pride pri obnovi, o kateri se tu govori, še pred obsodbo do obtožbenega postopka, da se torej ne more zahtevati večje sposobnosti glede dokazne moči, nego je za obtožnico potrebna (§ 202., odst. 3., k. p.). Dokazi takšne kvalitete pa naj «se pred¬ ložen, ne da bi bil zakonodajec navedel, ali mora biti njih novost podana za sodišče, ki je odločalo, ali za predložitelja. Če gre za novost v pogledu na sodišče, govorimo o «documenta vel iacta noviter producta », če pa za novost v pogledu na stranke, ki se nanjo sklicujejo, o «documenta vel facta noviter reperta». Tu se torej vpraša, ali naj bodo «novi» dokazi taki, ki v dotlej- šnjem kazenskem postopku samo sodišču še niso bili znani, pač pa stranki, ki jih je pa namenoma zamolčala ali iz malo¬ marnosti prezrla, ali pa taki, ki niti sodišču niti stranki niso bili znani in je stranka zanje izvedela šele po obsodbi. — Ker se glasi besedilo § 361., odst. 1., k. p.: «ako se podnesu novi do¬ kazi« (prim. § 293. hrv. k. p.: «ako se doprinesu nova sredstva dokazna«), ni dvoma, da so tukaj mišljenai «noviter produda». Pod «nova» se morajo torej razumevati tako popolnoma novi dokazi in nove činjenice kakor tudi novi ali predlagatelju že od prej znani dokazi in take činjenice. To širokogrudno stališče je bilo v korist državne kaznovalne pravice, ki zahteva, naj se vsaj pred dokončno ustavitvijo postopka izve materialna resnica, — zavzeto že v a. k. pr. r. kakor tudi v hrv. k. p. in ohranjeno v našem k. p. Pomniti pa je, da v primerih § 359. k. p. sploh no¬ benih «nova» ni treba, kar je zakonodajec v § 361., odst. 1., k. p. izrečno ustanovil (dasi to po § 359., odst. 2., k. p. niti ne bi bilo potrebno). Kot poseben primer nove činjenice je uvrstil zakonodajec v § 361., odst. 2., k. p. tisti primer, v katerem zasebni tožitelj zaradi nepremagljivih zaprek: a) niti ni predložil obtožnice v določenem roku niti ni predlagal novih dopolnitev izpovedb, P) ni prišel na glavno ali ustno razpravo. V takih primerih je zasebni tožitelj po a. k. pr. r. in hrv. k. p. izgubil brezpogojno pravico nadalj¬ njega pregona. Določba § 361. k. p. pa favorizira zasebne toži- telje in dopušča — namesto postavitve v prejšnji stan — obnovo pod pogojem, da se stavi zahtevek za obnovo v treh dneh, odkar je zapreka prestala, in razen tega, da se v primeru a) hkratu predloži obtožnica — ne pa predlog na dopolnitev poizvedb ali «preiskave» (§ 109., odst. 3., k. p.). 389 2.) (§ 364. k. p.) Če je bil obtoženec s pravnomočno sodbo oproščen od obtožbe (materialnopravna rešitev obtož¬ nice) ali pa če je bila s p r a v n o m o č n o s o d b o obtožnica za¬ vrnjena (formalnopravna rešitev obtožnice), imata državni kakor tudi privatni tožitelj pravico, zahtevati obnovo — pod strogimi pogoji § 364. k. p. (gl. zdolaj). O zavrnitvi obtožbe po §§ 276. in 277. k. p. smo že govorili pri § 359., št. 1., k. p. (gl. izvajanja o «slutvo-obnovi»: § 69., IV.), toda samo o tistih primerih, za katere sodišče ni bilo pristojno, pri katerih ni bilo zahtevka upra¬ vičenega privatnega tožitelja ali predpisanega predloga ali odo¬ britve upravičene osebe ali upravičenega oblastva. V teh četverih primerih se obnova niti ne dovoli, ampak postopek se nadaljuje, odnosno od upravičene stranke pokrene (gl. str. 385.). Kjer pa n e g r e za te primere, ampak za neki drug način zavrnitve ob¬ tožbe s sodbo v smislu § 276., tam veljajo sledeči taksativno na¬ šteti pogoji za obnovo (§ 364., št. 1. in 2., k. p.): a) na splošno, da mora biti obtoženec še živ in da pravica, preganjati kaznivo dejanje, še ni zastarana; b) posebej, da mora biti podana novost, ki se smatra za novo činjenico, in to: a ) da je bila sodba provzročena po kaznivem dejanju sodnika, obtoženca ali tretje osebe (lažna [ponarejena] listina, lažno pre- narejena listina, lažna izpovedba priče, lažno mnenje izvedencev, podkupljenje preiskovalnega ali sodečega sodnika). Tu gre za zvezo med kaznivim dejanjem kot vzrokom in oprostilno sodbo kot posledico kaznivega dejanja, vendar ne v tem smislu, da bi bilo moralo priti že do kaznovanja tega dejanja. Že objektivna konstatacija kaznivosti po objektivnih znakih zadostuje. Ni treba, da bi moralo priti do obsodbe storilca zaradi dejanja; saj temelji oprostilna sodba lahko na vzrokih, ki krivdo ali kaznivost iz¬ ključujejo ali ukinjajo; P) da se pojavijo documenta vel facta noviter reperta, ki so lahko verodostojno (zlasti: skesano) priznanje obtoženca, ki je prej tajil, ali pa sploh tudi kakšni drugi dokazi (nove listine, nove priče, novi izvedenci), ki so sposobni sami po sebi ali v zvezi s prejšnjimi preiskanimi dokazi ugotoviti obtoženčevo krivdo. Pri oprostitvi s sodbo so torej pogoji glede «nova», v primeri z določbo § 361., odst. 1., k. p. [gl. spredaj A., št. 1.)], poostreni. 390 Pri ustavitvi z rešitvijo so bila zahtevana moviter producta», tu, pri oprostilni ali obtožbo zavračujoči sodbi, moviter repertu». Ratio legis te poostritve je, da se ne sme dopuščati, da bi tožitelj ne izrabil vsega do zaključitve dokaznega postopka na glavni razpravi znanega dokaznega materiala, ampak on mora vsak poznani mu dokaz ali vsako poznano mu činjenico navesti, sicer je prekludiran z izkoriščanjem takega dokaza ali take činjenice po sodbi. Načelo smotrenosti in tudi načelo legalitete zahtevata strumno koncentracijo vsega dokazovanja, kolikor je uporabno. 3.) (§ 365. k. p.) Če je bil obtoženec pravnomočno obsojen zaradi izvestnega kaznivega dejanja, pa se naknadno izkaže, da je bil sojen po premili kazenski določbi, ima državni tožitelj — ne pa zasebni tožitelj (kakor v primerih § 364. k. p.) — pravico, zahtevati obnovo kazenskega postopka, da se obsodi obtoženec po strožjem zakonu, toda ne ob vsaki divergenci med nepravilno uporabljenim in med pravilno porabljenim kazenskim zakonom, ampak samo ob posebno značilnih, v k. p. pod št. 1. do 3. § 365., taksativno navedenih divergencah: a) ako je bil obsojen ob¬ toženec samo zbog prestopka, dočim bi bil moral biti obsojen pravilno zbog zločinstva; b) ako je bil obsojen obtoženec zbog zločinstva, za katero po kazenskem zakoniku kazen ne more biti hujša od 5 let robije ali zatočenja, dočim bi'bil moral biti pravilno sojen zbog zločinstva, za katero je določena kazen robije ali zatočenja nad 10 let; c) ako je bil obsojen obtoženec zbog zlo¬ činstva, za katero po kazenskem zakoniku ne more biti kazen hujša od časne robije (največ 20 let), dočim bi bil moral biti pravilno sojen zaradi zločinstva, za katero je določena smrtna kazen ali dosmrtna robija. V § 365., št. L, k. p. sicer ni navedeno poleg «časne robije« tudi «časno zatočenje». Toda to na stvari, da velja ta določba tudi ob «časnem zatočenju», po logičnem skle¬ panju pač ne more ničesar izpreminjati. Razen označenih utesnjevalnih pogojev glede divergenc upo¬ rabljene in porabljive kazni pa morajo biti za obnovo po § 365. k. p. dani tudi še vsi 'čstali splošni in posebni pogoji, ki so na¬ vedeni spredaj pod A., št. 2.), za primere iz § 364. k. p. 4.) (§ 359., odst. 2., št. 3., k. p.) Kakor je bilo že omenjeno [gl. § 69., III., A., c)], je treba smatrati kot pravo obnovo tudi primer iz § 359., odst. 2., št. 3., k. p., če gre za pravnomočno 391 sodbo. Razlogi za takšno solucijo, ki je v nekakšnem nasprotju z uvodno določbo § 359., odst.2., k.p., so tile: Če je sresko sodišče sodilo o kaznivem dejanju kot prestopku in če zahteva državni tožitelj zato, ker smatra, da je dejanje zločinstvo, obnovo po¬ stopka, mora po § 366., odst. L, k. p. staviti zahtevo pri okrož¬ nem sodišču, v čigar območju je sresko sodišče, ter navesti zakonite predpostavke za obnovo postopka kakor tudi dokaze in dejstva, ki so temelj zahtevi. Ne sme torej takoj vložiti obtož¬ nice, kije še ni bilo, ampak njegova zahteva se šele podvrže presoji v smislu predpisov § 366. k. p. Vsaj takojšnja odreditev glavne razprave po § 370., odst. L, k. p. ni mogoča, ker «prejšnje obtožnice« ni bilo in mora le-ta še postati pravnomočna. Iz tega sledi, da mora tudi v teh primerih priti do nekakšnega priprav¬ ljalnega postopka, ki pa more biti samo preiskava. Pogoji za tako pravo obnovo pa so, da je katerokoli sodno oblastvo ali državni tožitelj spoznal, da je izdalo sresko sodišče ali sodnik poedinec okrožnega sodišča sodbo o nekem kaznivem dejanju, ki bi se bilo moralo kvalificirati za zločinstvo, in da je dobila ta sodba že pravno moč. Zakon ne razlikuje, ali gre za pogrešeno kondemnatorno ali absolutorno sodbo, pač pa zahteva: 1.) da stavi zahtevek za obnovo «upravičeni tožitelj«, torej tu vedno le državni tožitelj, ker zločinstva po pravilnem; tolmačenju k. z. niso predmet privatne tožbe (dasi je lahko, da je prva po- grešena sodba potekla na privatno tožbo); 2.) da od dne, ko je bila pogrešena pravnomočna sodba razglašena, še ni poteklo 6 mesecev, če je zločinstvo kaznivo z robijo ali zatočenjem do 5 let, odnosno 12 mesecev, če je zločinstvo kaznivo z robijo ali zatočenjem preko 5 let, torej eventualno s smrtjo. (Za primere, v katerih še ni prišlo do pravnomočnosti sodbe, vse to ne velja, ker tam pomaga že pravno sredstvo, ki ga vloži državni tožitelj.) Če je bil rok 6, odnosno 12 mesecev prekoračen, procedura po § 359., odst. 2., št. 3., k. p. ni mogoča, toda obnova se mora vendarle dopustiti, če so se pojavila in uveljavila facta vel docu- mentu noviter reperta v smislu §§ 364. in 365. k. p. B. V korist obsojenca. 1.) (§ 362. k. p.) Tu gre za živečega obsojenca. Pogoj je, da je postala sodba pravnomočna, ni pa relevantno, ali je kazen prestana ali je v izvrševanju ali celo še ni izvršena. Pogoji, da sme tak obsojenec zahtevati obnovo v svojo korist, 392 so taksativno navedeni. Vsak pogoj zase zadostuje. Obsojenec trdi in dokaže: a) Obsodba je nastala na kazenskopravno oporečen način po dokazovanju s ponarejeno ali prenarejeno listino, z lažnim priče¬ vanjem, izvedenskim mnenjem, lažnivo izpovedbo sostorilca ali zbog podkupljenja preiskovalnega ali drugega sodnika ali dru¬ gega kaznivega dela sodnikov. Ne zahteva se, da nastopita v teh primerih resnična obsodba s kaznijo, ampak sanu>, da se doprinese dokaz za objektivno obstajanje teh okolnosti. Sub¬ jektivna krivda prič, izvedencev, sodnikov itd. ni predmet do¬ kazovanja. Pač pa mora obstajati notranja vzročna zveza med thema probandi in med obsodbo: kdor trdi in dokaže, da je neka priča krivo izpovedala), pa njena izpovedba sploh ni bila od so¬ dišča v sodbi uvažena ali celo kakor krivo pričanje ožigosana, ta z zahtevkom za obnovo kazenskega postopka ne more uspeti (arg. verb.: «provzročena obsodba« v začetku in « kolikor se tiče to dejanje postopanja« na koncu št. 1. § 362. k. p.). b) Obsodba je nastala na izvestnih činjenicah ali dokazih, toda brez poznanja novih činjenic in novih dokazov, ki jih pred¬ loži obsojenec. Tudi tu ni da bi šlo za absolutno sposobnost teh novih činjenic ali dokazov v pogledu provzročitve oprostitve ali omilitve kazni; zadostuje relativna sposobnost, po kateri naj bi nove činjenice ali novi dokazi v zvezi z dokazi, ki so bili že na glavni razpravi izvedeni in preiskani, bili sposobni, da provzro- čijo popolno oprostitev ali pa vsaj obsodbo zbog takega dejanja, na katero se mora uporabiti milejši kazenski zakon. Prvi primer je n. pr. podan, če storilec zavedeno maloletno deklico po pravnomočni sodbi poroči (§ 276. k. z.), drugi, če dokaže po pravnomočni obsodbi storilec, ki je ukradel ali utajil stvar, ki ni vredna nad 1000 Din, da je storil tatvino' ali utajo iz nuje (§ 320. k. z.). Ni podan vzrok za obnovo po § 362. k. p., ampak samo za omilitev kazni po § 430. k. p., če iz novih dokazov sledi mož¬ nost uporabe določb za odmero kazni po svobodni oceni. Pač je podan vzrok za obnovo, če se uveljavlja oprostitev po načelu, ki velja za posebno lahke primere, kajti po § 430. k. p. se nikdar ne more izreči oprostitev od obtožbe ali opustitev kazni {§§ 72. in 73. k. z.; gl. pozneje § 73.). To vse se strinja s pogoji o kakovosti činjenic in dokazov v primeru, ko zahteva tožitelj obnovo zbog obsodbe prej oproščenega obtoženca [gl. spredaj A, št. 2.) (§ 364. k. p.), b), P)]. Ne strinja se pa v tem pogledu, 393 da se zahtevajo tam — v primeru § 364. k. p. (obnova zaradi iz- premembe oprostilne sodbe v obsodilno) —• "documenta vel kida noviter reperta», tu — v § 362., št. 2., k. p. —, kjer gre za to, da se izpremeni z obnovo obsodilna sodba v oprostilno ali vsaj blažjo obsodilno sodbo, pa zahteva zakonodajec le «documenta vel facta noviter producta» (arg. verb.: «če predloži ... nove do- kaze», ne: «če se pojavijo... novi dokazi itd.»). Ratio legis za olajšanje procesualnega položaja obsojenca je ta, da on po na¬ čelih akuzatornega procesa sploh ne sme biti nikdar prekludiran s katerimikoli sredstvi obrambe, ker zadene samo tožitelja omis probandi (gl. § 9., III.). Pri vprašanju, ali gre za uporabo milej¬ šega kazenskega zakona, se mora sodišče ozirati na glavno prvo zagroženo kazen, ne pa na milejšo alternativno zagroženo kazen. Ali tu gre za vsakojako milejšo kazen. Ni da bi morala stati milejša kazen v nekakšni relaciji po analogiji določbe § 365., št. 2., k. p. C) Obsodba se je izrekla glede istega kaznivega dejanja dva¬ krat ali večkrat, bodisi da je prišlo do obsodbe ene in iste osebe, bodisi da je prišlo do obsodbe več oseb. V vsakem primeru je kršeno načelo «ne bis in idem», t. j. da niti formalno niti mate¬ rialno ne morejo obstajati različne sodbe o dejanju, ki ga je stov- rila le enkrat ena oseba samostojno. Jasno je, da več sodb druga poleg druge ne more obstajati; ali tu gre prav za prav le za poseben primer že spredaj pod B., št. 1.), obravnavane obnove v obsojenčevo korist. Ko se nanovo odkrije ali zatrjuje, da je o isti stvari sodba že izšla, nastane pač nova činjenica, za katero velja vse tisto, kar smo k št. 2. § 362. k. p. izvajali. Pridodati je treba, da je zakonodajec določbo § 362., št. 3., k. p. v primeri z vzor¬ nikom — hrv. k. p. ali a. k. pr. r. — razširil v tem pogledu, da priznava pravico do obnove ne le, če pokaže vzporeditev dveh sodb in činjenic, na katere se opirajo te sodbe, da gre neizogibno za to, da je bila ista oseba zaradi istega dejanja drugič obsor- jena, ampak tudi, če pokaže omenjena vzporeditev, «da je ena ali več oseb nedolžnih ali krivih samo takega kaznivega dejanja, na katero se mora uporabiti milejši kazenski zakon od onega, po katerem se je sodilo». Daši stvar ni praktična, vendar je mogoča. Če je obsojen A zaradi kaznivega dejanja x po strožjem kazenskem stavku (n. pr. zaradi tatvine), dočim je bil B zaradi istega samostojnega kaznivega dejanja x obsojen po milejšem kazenskem stavku (n. pr. zaradi utaje) ali celo opro- 394 ščen iz subjektivnih razlogov (n. pr. zaradi nevračunljivosti), ima A pravico, zahtevati obnovo kazenskega postopka zaradi identitete kaznivega dejanja, če dokaže, da je bil pravi storilec B in kot tak obsojen, po isti kazenski določbi ali po milejši, ali pa oproščen od obtožbe zbog subjektivnih razlogov. Isto velja seveda tudi, če je bil A obsojen pri različnih sodiščih ponovno zaradi istega dejanja, pa je bil opustil pravilno obrambo. Ko dobita obe sodbi pravno moč, more obsojenec samo z ob¬ novo doseči, da se ena izmed sodb — po vsej priliki tista s težjo kaznijo — spravi s sveta. Tako državni tožitelj kakor tudi pristojno sodišče, t. j. tisto sodišče, ki je izdalo sodbo, morata, če doznata za činjenice ali okolnosti, omenjene v § 362. k. p., ne¬ posredno ali od drugega sodišča ali oblastva, o tem obvestiti obsojenca, da stavi zahtevek za obnovo (§ 363., odst. 2., k. p.). 2.) (§ 363. k. p.) Vse, kar je bilo navedeno v prejšnji točki, velja tudi za primer, da obsojenec umre. Gre samo za pravno¬ močno obsodilno sodbo. Če je obsojenec, ko je še živel, predložil zahtevek po obnovi kazenskega postopka po § 362. k. p., smejo ta postopek nadaljevati, t. j. prevzeti vlogo obsojenca glede pred¬ laganja, glede pravnih sredstev itd., vsi tisti, ki so upravičeni, uporabiti pravno sredstvo v obtoženčevo korist po § 324. k. p. To so državni tožitelj, obsojenčev branitelj, zakoniti zastopnik, za¬ konski drug in sorodniki v navzgornji in navzdolnji premi vrsti. Ako nastopi primer, da se izve za nove dokaze in nove činje¬ nice katerekoli vrste, navedene v § 362. k. p. (sem bi spadal seveda tudi primer, da je bilo kršeno načelo me bis in idem»), daje zakonodajec in favorem defensionis vsem spredaj navedenim osebam isto pravico, da zahtevajo obnovo kazenskega postopka. Če konkurira več oseb, ki smejo zahtevati obnovo v smislu § 363. k. p., ne more veljati analogija § 87., odst. 2., k. z., ampak pravica zahtevka za obnovo ostane ostalim upravičencem nedotaknjena. Ako državni tožitelj izve po smrti obsojenca, ki glede njega obstajajo razlogi za zahtevek za obnovo, za: kateri¬ koli razlog po smislu § 362. k. p., mora o teh razlogih ob¬ vestiti eno ali več izmed oseb, ki so upravičene za zahtevek za obnovo. Isto dolžnost ima tudi sodišče, ki je izdalo sodbo-. Državnemu tožitelju, ki ima uradno dolžnost omenjene ob¬ vestitve, pa gre pravica, da sam poda zahtevek za obnovo. Čim se te pravice neče poslužiti sam ter tudi ne poda nobena oseb, ki so upravičene, da zahtevajo obnovo kazenskega postopka 395 zoper umrlega obsojenca, omenjenega zahtevka, mora pristojno sodišče, če je treba takoj, na vsak način pa v 14 dneh po ob¬ vestitvi oseb, postaviti umrlemu obsojencu branitelja, ki mora v najkrajšem času podati ta zahtevek. Zasebni tožitelj v § 363. k. p. ni omenjen; to znači, da on nima niti dolžnosti obvestitve niti pravice, da zahteva sam ob¬ novo postopka zoper umrlega obsojenca. § 71. Oblikovni predpisi za pravo obnovo po odločbi senata. I. Zahtevek za obnovo kazenskega postopka se mora podati od vsake strani pismeno ali pa ustno na zapisnik pri sodišču. Državni tožitelj ne more ustno zahtevati obnove; zanj splošno odrejena določba § 43. k. p. se umakne posebni določbi § 366, odst. 1., k. p. Predložitev zahtevka za obnovo se mora izvršiti pri istem sodišču, pri katerem je tekel prejšnji postopek ob času, ko je izšla zadnja sodba ali rešitev, ki je bila stopila tudi v pravno moč. Edina izjema je ustanovljena za primer, ki je bil obravna¬ van že v § 70., A., št. 4.). Če je potekla sodba sreskega sodišča o nekem] kaznivem dejanju, kakor bi bil prestopek, pa je to dejanje po pravilni kvalifikaciji zločinstvo, se poda zahtevek onemu okrožnemu sodišču, v čigar območju je to sresko sodišče. Stvar državnega tožitelja, ki je edino upravičen za tak zahtevek, bo, priskrbeti spise od sreskega sodišča in jih priklopiti pisme¬ nemu zahtevku. V vsakem zahtevku za obnovo morajo biti navedeni zakoniti pogoji za obnovo postopka, na katere se upravičenec sklicuje, in, kjer je to potrebno, tudi dokazi in činjenice, ki so osnova zahtevka. Pri primerih po § 359., odst. 2., št. 1. in 2., in § 360. k. p. teh pogojev in formalnosti ni. Pri primeru § 359., odst. 2., št. 3., k. p. ni treba navajanja dokazov in činjenic razen sklice¬ vanja na dejstvo, da je sodba, ki je pogrešno kvalificirala zlo¬ činstvo za prestopek, postala pravnomočna in da odtlej še ni minulo 6, oziroma 12 mesecev. II. Sodišče, ki je pristojno za odločbo o zahtevku za obnovo, sklepa najprej o formalni strani: ali je predlagatelj upra¬ vičena oseba; ali so podani zakonito ustanovljeni pogoji za ob- 396 novo; ali so dokazi, ki se sploh navajajo po predpisih k. p., do¬ segljivi in izvedljivi (prim. §§ 168. in 169. k. p.); ali so činjenice in dokazi, na katere se zahtevek opira, novote ( noviter rep e rt a, odnosno producta, kakor pač k. p. določa); slednjič: ali so činjenice in dokazi sposobni sami po sebi ali v zvezi s prej pre¬ iskanimi dokazi, provzročiti nameravan uspeh. Če se le eden teh formalnih vprašanj zanika, zavrne sodišče (senat trojice) a Vmine zahtevek (§ 366., odst. 2., stavek L, k. p.). Zoper tako rešitev je dopustna pritožba na apelacijsko sodišče (§ 367., odst. 2., k. p.). Ako ni formalnih pogrešk, sklene sodišče, da zahtevek za obnovo priobči v prepisu nasprotni stranki — v poštev pridejo samo tožitelji in obsojenci (odnosno obdolženci), eventualno že oproščeni —, da predloži svojo izjavo v osmih dneh. Ko prispe ta izjava ali ko izteče rok zanjo, odredi sodišče, da preiskovalni sodnik ali sreski sodnik preišče činjenice in za¬ sliši priče, če je treba, pod prisego, ali preskrbi samo drug dokaz, ki se izkaže, da je odločilne važnosti, sodeč po vsebini zahtevka za obnovo ali nasprotnikove izjave (§ 366., odst. 2., k. p.). Iz¬ vršene poizvedbe so podlaga za nadaljnje korake, ki jih mora storiti pristojno okrožno sodišče. a) Ako gre za primere § 361. k. p., t. j. za zahtevek za ob¬ novo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno dovršen pred glavno razpravo z rešitvijo sodišča, odredi okrožno sodišče sejo senata (treh članov), ki izda stvarno odločbo o zahtevku brez nadaljnje razprave. Državni tožitelj mora dobiti prej priliko, da se o stvari izjavi. b) Ako gre za kakršenkoli drug primer prave obnove izven onega § 361. k. p., pošlje poročevalec senata v sporazumu s pred¬ sednikom senata spise državnemu tožitelju s pozivom, naj poda v osmih dneh svoj predlog. (Ako pride do obnove zaradi pre¬ stopka, ki se preganja po privatni tožbi, ker je obstajala sub* jektivna koneksiteta, pred okrožnim sodiščem, ki je izdalo do- tično sodbo, moramo misliti, da je zakonodajec hotel, da se pošljejo spisi v izjavo tudi zasebnemu tožitelju, ki ga sicer § 367. k. p. omenja, toda v drugi zvezi.) Državni tožitelj dobi torej dvakrat priliko, da se izjavi o obsojenčevem zahtevku za obnovo: prvič zaradi dopustnosti in izvršilne možnosti predlaga¬ nih dokazov, eventualno glede njih dopolnitve, drugič zaradi stvarne ocene izvršenih dokazov. 397 III. V primerih II., a), se odloča na podlagi izvršenih poizvedb vselej takoj meritorno. Odločba se glasi: pravnomočno ustav¬ ljeni postopek se obnovi zoper izvestno osebo (§ 361., odst. 1., k. p.), kazenska stvar stopi v stanje preiskave (§ 370., odst. 1., k. p.). V primerih II., b), pa sta podani dve možnosti: a) Sodišče sklene na seji senata (treh članov), da se zahtevek za obnovo na podlagi preizkusa poizvedb in izjave državnega (eventualno tudi zasebnega) tožitelja takoj zavrne, n. pr. ker priče niso nikakor potrdile tega, kar je uveljavljal predlagatelj. Zoper tako rešitev je dopustna pritožba na apelacijsko sodišče. Če okrožno sodišče ne zavrne takoj zahtevka, n. pr. ker niso priče vseskozi zanikale tistega, kar je uveljavljal predlaga¬ telj, pozove osebo, ki zahteva obnovo postopka, na «razpravo». Le-ta mora biti po vsej priliki «ustna» (prim. analogni stvarni položaj v § 110. k. p.!). Na njej se namreč ta oseba kakor tudi njen nasprotnik zaslišita. Svrha razprave je načelna od¬ ločba, ali je obnova postopka meritorno dopustna ali ne. Pri razpravi naj po možnosti ne sodelujejo sodniki, ki so sodelovali pri prejšnjem odločanju o tej stvari. (Mišljeno je meritorno od¬ ločanje pri sodbi, ki bodi predmet obnove, ne pa v obnovnem postopku.) Izostanek osebe, ki je predlagala obnovo, ali osebe, zoper katero se obrača zahtevek za obnovo, ali pa izostanek privatnega tožitelja ne zadržuje sodišča, da razpravlja o stvari in jo reši v naznačenem načelnem smislu tudi brez njih (§ 367., odst. 1., k. p.). Izvršitev sodbe se načeloma niti s predložitvijo zahtevka za obnovo kazenskega postopka niti z načelno odločbo o dopustitvi te obnove ne zadrži, oziroma, če je v toku, ne pre¬ kine. Le izjemoma sme sodišče, ki pričakuje po izvršenih po r izvedbah, da pride do razveljavljenja prejšnje sodbe v korist obsojenca, izvršitev glede izterjanja stroškov kazenskega po¬ stopka ali povračila zasebnopravnega odškodninskega zahtevka odgoditi ali prekiniti. Glede izvršitve kazni to ne velja. Šele ko postane odločba o dopustnosti obnove pravnomočna, se mora izvršitev kazni takoj ustaviti, toda, če gre dopustnost obnove v škodo oproščene ali obsojene osebe, mora sodišče na predlog državnega tožitelja hkratu odločiti o preiskovalnem zaporu po predpisih X. poglavja: Zoper rešitev v naznačenem načelnem smislu je dopustna pritožba v osmih dneh na apelacijsko sodišče. Pravica pritožbe gre tisti prizadeti stranki, zoper katere predlog je odločba pala. 398 IV. Ko dospe k apelacijskemu sodišču: ali a,) pritožba zaradi tega, ker je sodišče zavrnilo zahtevek za obnovo kazenskega po¬ stopka a limine po § 366., odst. 2., k. p.; ali b) pritožba zoper odločbo o zahtevku po § 361. k. p. (obnova že pred glavno raz¬ pravo ustavljenega kazenskega postopka, bodisi da je zahtevku ugodeno, bodisi da je zahtevek zavrnjen); ali c) pritožba zoper odločbo o dopustnosti obnove postopka po § 367., odst. L, stavku 2., k. p., jo dobi poročevalec apelacijskega sodišča v roke. Nalik postopku glede revizije sme po odobritvi senatnega pred¬ sednika naložiti sodišču, ki je spise predložilo, naj poizvedbe popolni ali da potrebna pojasnila. Ako tega ni treba, odloči ape- lacijsko sodišče, ko je zaslišalo poročevalca in — še prej! — višjega državnega tožitelja, o pritožbi dokončno: ono sme pri¬ tožbo kot neutemeljeno zavrniti ali pa pritožbi ugoditi in izdati načelno odločbo, da se obnova dopusti, odnosno ne dovoli. Pri tem pazi apelacijsko sodišče na pristojnost in pošlje stvar, če je pristojen sodnik poedinec okrožnega sodišča ali sreskega so¬ dišča, tistemu izmed njiju, kogar smatra za pristojnega. Ako smatra apelacijsko sodišče, da je sicer okrožno sodišče, ki je izdalo prvo sodbo ali rešitev, pristojno, da pa vendar ne bi bilo umestno dopustiti nadaljevanja postopka pri istem okrožnem sodišču, sme odrediti (delegirati) tudi kakšno drugo stvarno pristojno okrožno sodišče. Vzrok za tako odreditev bi bila n. pr. stvarna težkoča, sestaviti za nov postopek senat novih sodnikov, ker bi jih utegnila ena ali druga stranka odkloniti [gl. pri¬ pombo 1.) v § 23.]. Za primer, da pride do odločbe o dopustnosti obnove šele po apelacijskem sodišču, odredi vse korake glede odgoditve ali uki¬ nitve kazni, odnosno morebitne potrebnosti, da se ukrene pre¬ iskovalni zapor (gl. spredaj III.), vendarle okrožno sodišče, ki je odredilo poizvedbe (§ 368. k. p.). V. Po dikciji § 369. k. p. bi se utegnilo sklepati, da nadaljnji postopek ni vselej zavisen od tega, da postane odločba o do¬ pustnosti obnove kazenskega postopka pravnomočna. V § 369. k. p. se govori edinole o tistih primerih, pri katerih se načelno dovoli obnova v korist obsojenca. Razlikuje se pa troje primerov: a) Poizvedbe so pokazale, da se mora obsojenec takoj docela od obtožbe oprostiti ali vsaj toliko oprostiti, da se omili sodba na ta način, da se na obsojenčevo dejanje uporabi milejši ka- 399 zenski zakon ali vsaj odpravi pravna posledica, ki je bila v prej¬ šnji sodbi izrečena (n. pr. izguba državne ali druge javne službe kot stranska kazen, izgon ali zabrana izvrševanja izvestnega poklica ali obrta kot očuvalna odredba). V teh primerih, v katerih se je pokazala slika bodoče pravilne sodbe tako rekoč brez vsa¬ kega pomisleka do evidentnosti že na seji senata, ki sklepa šele o dopustnosti obnove, sme po načelu smotrenosti isti senat takoj — namesto da bi izdal ustrezajočo odločbo o obnovi, ki naj dobi šele pravnomočnost — razveljaviti prejšnjo sodbo in izdati novo pravilno v pravkar razpravljanem smislu: Ker je pogoj zai tako odločbo v sami seji, da mora državni tožitelj še prej na tako rešitev pristati, tiči baš v temi pristanku anticipirana pravno¬ močna odločba o dopustnosti obnove v obsojenčevo korist. Ven¬ dar se mora v takem primeru predpostavljati, da odločba za novo sodbo ustreza popolnoma zahtevku za obnovo v obsojen¬ čevo korist, najsi ga je stavil kdorkoli. Kajti če temu ne bi bilo tako, bi moral vendarle tisti, ki je zahteval obnovo, dobiti priliko, da doseže eventualno s pritožbo možnost obnove za¬ radi zahtevane še milejše sodbe. To moramo sklepati iz do¬ ločbe § 369., odst. 3., k. p., ki pravi, da ima zoper tako sodbo samo obtoženec (bivši obsojenec) pravico izpodbijanja in le s prizivom. Očividno zakonodajec ni hotel vzeti obsojencu možnosti, doseči popolno oprostitev, če bi n. pr. obsojenec zahteval obnovo zaradi popolne oprostitve obtožbe, pa bi se sodba, izrečena v seji glede zahtevka za obnovo, glasila tako, da ostane pri obsodbi glede kaznivega dejanja, samo da se od¬ pravi pravna posledica izgube javne službe. Taka popolna opro¬ stitev pa bi se dala doseči, če pride do nove glavne razprave; torej senat, ki sklepa o dopustnosti obnove v korist obsojenca, ne sme izdati takoj sodbe, če njena vsebina ne ustreza popol¬ noma vsebini zahtevka za obnovo. Oprostitev s tako sodbo se na zahtevo osebe, ki je stavila zahtevek za obnovo, razglasi na državne stroške v «Službenih novinah», na predlagateljeve stro¬ ške pa tudi še v drugih javnih listih, ki jih sodišče določi po svojem preudarku. Lahko pa se pripeti, da je imela prejšnja sodba določbe o več kaznivih dejanjih istega obsojenca, a se je zahtevek za obnovo stavil samo glede nekaterih dejanj. Če se glede teh dejanj izda takoj sodba, mora sodišče za ostala dejanja, ki se jih zahtevek za obnovo ne tiče, v sami sodbi izreči novo kazen. 400 Pri določitvi nove kazni ima itak na razpolago prvosodne ugo¬ tovitve po §§ 62. in 63. k. z. o tem, kakšno kazen je zaslužil obsojenec za tista kazniva dejanja, ki so bila predmet prejšnje sodbe in jih mora upoštevati; inače bi bilo načelo neposrednosti pogaženo. Razen tega pa mora sodišče že prestano kazen (ana¬ logno določbam § 10. k. z. o vštevanju kazni vobče) v novo do¬ ločeno kazen všteti, eventualno izreči kazen na prostosti za že prestano. V teoriji imenujemo takšne določitve kazni «delitev kazni» («Stmfteilung»). b) Iz določbe § 370., odst. L, k. p. izhaja, da ima senat, ki naj odloča o načelni dopustnosti obnove, v izvestnih primerih tudi pravico, da «odredi glede na uspeh zbranih dokazov takoj glavno razpravo na osnovi prejšnje obtožnice«. Tu ni več go¬ vora o pogoju, da gre obnova v obsojenčevo korist, niti zakono- dajec ne zahteva pristanka državnega tožitelja ali obsojenca. Ratio legis je ta, naj se tam, kjer je po izvedenih poizvedbah po¬ stalo jasno, da je obnova neobhodno potrebna, in kjer so pogoji za odredbo glavne razprave že dani s tem, da predleži pravno¬ močna obtožnica, postopek ne zavlačuje, ampak čim bolj skrajša. Zato pa je zakonodajec ustanovil možnost, da senat, ki odloča o zahtevku za obnovo postopka, takoj obenem, ko izreče načelno dopustnost obnove, odredi novo glavno- razpravo na osnovi prejšnje obtožnice. Ali ta odločba je in mora biti podvržena kon¬ troli strank: pravica pritožbe zoper ta sklep pristoji vsaki pri¬ zadeti stranki, eventualno obema (n. pr. če se državni tožitelj protivi vsaki obnovi, češ, da ni nobenih novih dokazov, obsojenec pa zahteva takojšnjo sodbo po smislu § 369., odst. 1., k. p.). Ta pritožbena pravica je involvirana analogno v določbi § 367., odst. 1., k. p., izhaja pa tudi a cotitrario iz določbe § 369., odst. 3., k. p., ker se tu govori samo o «sodbi», in iz določbe § 370., odst. 2., k. p., ki odreka pravico pritožbe samo v primeru uvedbe preiskave, ne pa v primeru pravnomočne postavitve pod obtožbo, ki se stvarno z odredbo nove glavne razprave dejanski ukrene. Tudi iz določbe § 411., odst. 2., k. p. moramo sklepati a con- trario na pritožbeno pravico, ker je le-to zakonodajec izrečno omenil in tudi utesnil 1 samo za primer zavrnitve obnovnega zahtevka v postopku zaradi prestopkov. c) Kjer ni mogoča niti sodba po § 369., odst. 1., k. p. niti odreditev nove glavne razprave, pride kazenska stvar ex lege, torej obligatorno, v stanje preiskave, seveda šele z mo- 2 <> 401 mentom, ko odločba o načelni dopustnosti obnove dobi pravno moč (§ 370., odst. L, k. p.). Za izvedbo preiskave veljajo občni predpisi z edino že ome¬ njeno izjemo [gl. pod b)], da ni pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave. (S tem je zakonodajec upravičeno odklonil stališče § 359. a. k. pr. r., odnosno § 300. hrv. k. p., ki pritožbe nista izključevala; saj nudi že pravnomočnost odločbe o načelni dopustnosti obnove vse potrebne garancije zoper eventualno nedopustnost preiskave.) Taka obligatorno uvedena preiskava pa ima za posledico, da prejšnja obtožnica izgubi svojo pravno eksistenco (§ 370. k. p.). Konča se preiskava kakor vsaka druga pred obnovo: Ko na podlagi izvedene preiskave preiskovalni sodnik predloži spise državnemu tožitelju, ima le-ta možnost, staviti v osmih dneh predlog na dopolnitev ali vložiti v istem roku novo obtožnico ali umakniti svoj zahtevek za pregon (§§ 108. in 109. k. p.). V prvih dveh primerih gre stvar svojo občno pot naprej, v tretjem pri¬ meru se postopek ustavi. Toda ker pomenja ta ustavitev ob¬ enem razveljavitev prejšnje sodbe, ki ne dopušča, da bi prišlo do odreditve glavne razprave, dovoljuje zakon obdolžencu — z uvedbo preiskave je postal prejšnji obsojenec zopet obdol¬ ženec —, da sme zahtevati javni razglas o razveljavitvi prejšnje sodbe in o ustavitvi preiskave. Če pa vloži državni tožitelj ob¬ tožnico, ima obdolženec: pravico ugovora zoper njo in — če apelacijsko sodišče obtožnico zavrne — analogno pravico, da se razglasi to dejstvo. Predpisan je samo «javen razglas»; toda po analogiji § 369. k. p. je mišljen razglas v «Službenih novinah». Če je bila obnova dopuščena v korist umrlega obsojenca ali če je le-ta pred dokončanim obnovljenim postopkom umrl, imajo pravico, zahtevati omenjeni razglas, tudi tisti sorodniki, odnosno svojci, ki so po § 363. k. p. upravičeni, zahtevati po obsojenčevi smrti obnovo. VI. Na novi glavni razpravi, ki je bila posledica odločbe o dopustnosti obnove, postopa in odloča sodišče brez ozira na potek prejšnje razprave in rešitve stvari. Zakonodajec je pred¬ videl primere, da bivši obsojenec, sedajšnji obtoženec, ne bi mogel priti na novo glavno razpravo (saj je lahko že mrtev). Ako gre obnova v njegovo korist, mu postavi, če ne pride ali ne imenuje sam branitelja, ex officio branitelja [gl. § 30., II., prip. 1.)]. Od načela neposrednosti in ustnosti se odstopa, ker drugače ni 402 mogoče, če se ne morejo več zaslišati soudeleženci, priče ali izvedenci, ki so bili na prvi glavni razpravi zaslišani; zapis¬ niki o njihovem zaslišanju se prebero. Ni nobenega zadržka, da se nekdajšnji soobtoženci na obnovljeni glavni razpravi za¬ slišijo kot priče; pogoj je, da ostaja glede njih res iudicata (gl. § 42., I.). O odreditvi glavne razprave je moral biti obveščen oškodovanec. Vloga zasebnega udeleženca z vsemi pravicami, eventualno tudi subsidiarnega tožitelja, mu gre, če se je bil že pred prejšnjo glavno razpravo ali vsaj do pričetka obnovljene glavne razprave kazenskemu postopku pridružil, vendar v prvem primeru samo, če ni medčasno uveljavil svojih odškodninskih zahtevkov s civilno pravdo ali če se jim ni odrekel ali se glede njih z obtožencem poravnal. Na obnovljeni glavni razpravi sme državni tožitelj obtožbo umakniti. Posledice so iste kakor pri odstopu od obtožbe na glavni razpravi (§ 276. k. p.: zavrnitev obtožbe s sodbo). Določba § 371., odst. 3., stavka 1., k. p. se glasi: «če sodišče spozna, da ne more na osnovi podatkov glavne razprave vzdržati v moči prejšnje sodbe, jo razveljavi celoma ali deloma ter iz¬ reče novo sodbo». Ta določba o razveljavitvi utegne zavajati k nazoru, da je treba v tenoru sodbe izreči formalno razvelja¬ vitev. Temu pa ni tako, ker so formalni predpisi tudi za sodbo na obnovljeni glavni razpravi isti kakor za sodbo na prejšnji glavni razpravi, a le-ti (§§ 275. nasl. k. p.) ne predvidevajo v tenoru takšnega izreka o razveljavitvi. Pravilno je treba v uvodu k dispozitivnemu delu sodbe navesti razveljavitev na podlagi odločbe o dopustnosti obnove v zvezi z novo glavno razpravo in nato izreči tenor v smislu § 280. k. p. (posebna rešitev glede očuvalne odredbe ni izključena) ali po § 281. k. p., kajti zoper novo sodbo so dopustna vsa pravna sredstva (§ 371., odst. 6., k. p.), toda niti eno vseh pravnih sredstev ne dopušča izpod¬ bijanja izreka o razveljavitvi prve sodbe. Nova sodba je popol¬ noma nov samostojen procesualni zaključek glavne razprave. Njena sama ob sebi umevna posledica je, da ima obtoženec tudi tedaj vsa pravna sredstva, ki so zoper vsako sodbo okrožnega sodišča dopustna, zoper njo na razpolago, kadar bi se nova sodba glasila enako kakor prejšnja, kar pa spričo novega materiala glede činjenic in dokazov, ki je bil vzrok obnove, niti mogoče ne bi bilo. Glede kazni velja, če je šla obnova v obsojenčevo ko¬ rist, načelo zabrane reformacije in peius, če pa je šla obnova v o (i* 403 obsojenčevo škodo, ima sodišče po izrečni določitvi zakona (§ 371., odst. 5., k. p.) vendarle pravico reformacije in melius. Že prestana kazen se všteje v novo kazen po analogiji § 10. k. z. Pripomba: Za postopek v tiskovnih stvareh mora spričo določbe člena 95. tisk. zak. veljati vse, kar je glede obnove v k. p. določeno, toda z izpremembami, ki so dane v naravi sumaričnega tiskovnega postopka in v načinu obtoževanja. Po odločbi o dopust¬ nosti obnove se more odrediti glavna razprava na podlagi pravno¬ močne obtožnice ali izreči oprostilna sodba. Če pa ni ne eno ne drugo mogoče, stopi stvar v stanje «preiskave» v smislu tiskovnega zakona in se takisto po njegovih določbah nadaljuje. § 72. Oblikovni predpisi za obnovo po odločbi sodnika poedinca. Načelno naj veljajo tudi za postopek glede obnove po od¬ ločbi sodnikov poedincev iste določbe kakor za postopek glede obnove po odločbi senatov, samo da je v nekaterih točkah po¬ stopek prilagoden postopku pred sodnikom poedincem, v dru¬ gih pa namenoma drugače odrejen kakor pri obnovi po odločbi senatov. Izpremembe so torej take, kakršne zahteva postopek pred sodnikom poedincem, in pa take, kakršne so v § 411. k. p. posebej odrejene. Od določb, ki veljajo za obnovo po odločbi senata, pridejo torej v poštev: a) § 3 5 9. k. p.: V prvem odstavku odpade vse tisto, kar se nanašal na določbo § 365. k. p. Ker ta določba v § 411. k. p. ni navedena, državni tožitelj ne more zahtevati, sodišče pa ne sme dopustiti obnove za to, da se pravnomočno obsojeni obdolženec obsodi po strožjem kazenskem zakonu. Per interpretationem lo- gicam odpade tudi uporaba § 359., odst. 2., št. 3., k. p.; niti ana¬ logija ni dopustna, ako bi n. pr. o kaznivem dejanju, ki spada pred sodnika poedinca okrožnega sodišča, nepravilno sodil sod¬ nik poedinec sreskega sodišča. Odpomoč bi bila mogoča samo z zahtevkom za zaščito zakona, pa v tem primeru niti ne bi imela dejanskega učinka. b) § 360. k. p.: Njegove določbe veljajo docela tudi za (ne¬ pravo) obnovo po odločbi sodnika poedinca. 404 c) § 361. k. p.: Za primere postopka pred sreskim sodiščem odpade iz teh določb vse tisto, kar se nanaša na preiskavo in na obtožnico. c) § 3 62. k. p.: Njegove določbe veljajo docela, samo na¬ mesto «glavne» razprave pride zaj postopek pred sreskim so¬ diščem «ustna» razprava v poštev. Tudi za obsodbo po zamudni obsodbi so te določbe uporabljive, ker gre tu za documenta vel facta noviter producta. d) § 3 63. k. p.: Določbe prvega in drugega odstavka so uporabljive, določba tretjega odstavka glede postavitve brani¬ telja pa ne, ker se po § 380., št. 7., k. p. branitelj nikoli ne odreja po službeni dolžnosti. e) § 3 6 4. k. p.: Zoper uporabo teh določb ni zadržka; pod «zastaranjem» v prvem odstavku more biti mišljeno le »objek¬ tivno* zastaranje. f) §§ 3 6 6. i n 3 6 7. k. p.: Določba v § 366., odst. 1., stavku 2., k. p. odpade, a odločbo o eventualni zavrnitvi zahtevka za obnovo a limine ali po izvršenih poizvedbah izda sodnik po- edinec, pri katerem je tekel prejšnji postopek (§ 411., odst. 2., k. p.). O tem, da po možnosti ne odločaj baš oseba sodnika, ki je izdal prejšnjo sodbo, tu ne more biti govora. Pritožba zoper omenjene odločbe gre na apelacijsko sodišče samo za primer, če je izdal odločbo sodnik poedinec okrožnega sodišča; če jo je izdal sodnik poedinec sreskega sodišča, gre pritožba na okrožno sodišče in veljajo za le-to analogno določbe § 367., odst. 3., k. p. (§ 411. k. p.). g) § 3 6 8. k. p.: Vse njegove določbe veljajo; odpade samo tisti del, ki govori o preiskovalnem zaporu za postopek pred sreskimi sodišči, ker tu ni niti preiskave niti preiskovalnega za¬ pora (§§ 377., odst. 3., in 380., št. 1., k. p.). h) § 37 1. k. p.: Ker je zakonodajec vse določbe §369., odst. 3., k. p. v § 411. k. p. izpustil, se pri postopku pred sodnikom poedin- cem okrožnega ali sreskega sodišča ne more takoj po izvršenih poizvedbah izreči oprostilna ali milejša sodba. Prav tako pa tudi ni mogoče, da bi stopila kazenska stvar v stanje preiskave v smislu § 370. k. p., ker odreja § 411. k. p., da se mora za pri¬ mer, če se obnova postopka dopusti, odrediti takoj «ustna» razprava (odnosno, če gre za pristojnost sodnika poedinca pri okrožnem sodišču, «glavna» razprava). Ali ta sklep, ki odreja «glavno» razpravo, predpostavlja obtožnico iz prejšnjega po- 405 stopka, sklep, ki odreja «ustno» razpravo, pa pravilno pokrenitev postopka. V nobenem primeru pa tak sklep, ki izreka dopustnost obnove in hkratu odreja glavno ali ustno razpravo, ni podvržen kontroli strank po pravnih sredstvih. Zakon predvideva namreč dopustnost pritožbe zgolj, če se je glasila odločba na zavrnitev zahtevka. Ni pa glavne, odnosno ustne razprave odrediti, če je obdolženec umrl. V takem primeru se nadaljevanje postopka ustavi, ne da bi smeli zakonski drug in obdolženčevi sorodniki zahtevati, da se razglasi rešitev sodišča (§§ 370. in 411., odst. 2., k. p.). Vložitev nove obtožnice pred glavno razpravo v smislu § 371., odst. 1., k. p. ni umestna, pač pa se obtožnica na sami glavni razpravi lahko modificira. Postavitev branitelja, ki je mišljena v § 371., odst. 2., k. p. za ustno razpravo pri sreskem sodišču, ni dopustna (§ 380., št. 7., k. p.); saj je itak mogoča zaočna sodba. Vse ostale določbe § 371. k. p. se morejo uporab¬ ljati tudi glede glavne, oziroma ustne razprave pred sodnikom poedincem. Seveda so tu dopustna drugačna pravna sredstva zoper sodbo kakor pa v postopku pred senatom (polni priziv). 406 XI. oddelek: Ustanove, sorodne pravnim sredstvom. § 73. Izredna omilitev kazni. Neodvisno od obnove kazenskega postopka je zakonodajec ustanovil možnost, da se kazen, ki je pravnomočno izrečena, vendarle še naknadno omili. Možnost, zahtevati obnovo kazen¬ skega postopka, ostane pri tem nedotaknjena, seveda, če so po¬ dani zanjo zakoniti pogoji; lehko se omilitev kazni izreče tudi že po zavrnitvi zahtevka za obnovo ali po ugoditvi istemu za¬ htevku. Gre za primer, da se pojavijo pozneje, ko je dobila sodba pravno moč, olajševalni razlogi, ki jih ni bilo, ko se je izrekala sodba (noviter reperta) ali se vsaj takrat ni vedelo zanje (noviter producta), pa bi bili baš ti razlogi o č i v i d n o provzro- čili milejšo odmero kazni (§ 430. k. p.). Pri zahtevku za obnovo po § 362. k. p. ni treba, da so razlogi očividno take kvalitete. Izključena je omilitev očuvalnih sredstev. Olajševalni razlogi v smislu § 430. k. p. so identični z onimi, ki so mišljeni v § 71. k. z., t. j.: ugotoviti in utemeljiti jih more sodišče samo, ne da bi bilo vezano na določene okolnosti. Sem spadajo pa tudi taki razlogi, ki bi jim sodišče priznalo kvaliteto, da provzročajo odmero kazni po svobodni oceni (§ 72. k. z.) ali po načelu posebno lahkih primerov § 73. k. z., če se ne uveljavlja popolna oprostitev od obtožbe. Obnova po § 362. k. p. in omi¬ litev po § 430. k. p. se'izključujeta načelno. Kot olajševalni raz¬ logi pridejo zlasti v poštev poravnanje škode od strani ob¬ sojenca po pravnomočnosti sodbe, odpustitev in umaknitev pre¬ gona od strani zasebnega tožitelja, ugotovitev, da je n. pr. in contumatiam obsojena oseba zmanjšano vračunljiva in pod. 407 Predlog za omilitev kazni po § 430. k. p. ni omejen na iz- vesten rok. Tudi po prestani kazni na prostosti je omilitev mogoča, n. pr. v pogledu na stranske kazni ali na posledice kazni. Pa tudi če ne pridejo v poštev taki momenti, predlog za omilitev že prestane kazni ne postane obsoleten; kajti zmanj¬ šanje kazni utegne imeti moralen uspeh. Ni pa pri takem zmanj¬ šanju mogoče misliti na povračilo škode za neopravičeno ob¬ sodbo; kajti § 466. k. p. ima v mislih samo totalne oprostitve od obtožbe spričo obnove. Predlog za omilitev kazni po § 430. k. p. se mora po službeni dolžnosti napraviti in rešiti, lahko ga pa stavi tudi državni tožitelj, obsojenec, njegov zakonski drug, sorodnik v navzgornji ali navzdolnji premi vrsti, prav kakor pravna sredstva (§ 324., odst. 3., k. p.). Pogoj, da se stavi tak predlog, je prepričanje o obstajanju že spredaj označenih olajševalnih razlogov. Vloži se predlog pri tistem sodišču ali sodniku, ki je izrekel sodbo. V vsa¬ kem primeru se mora zaslišati o takem predlogu, ako ga ni stavil sam državni tožitelj, le-ta sam, v primeru, da je potekla sodba na zasebno obtožbo, tudi zasebni tožitelj. To sicer ni v § 430. k. p. navedeno; razume pa se samo po sebi. Glede postopka velja tole: O vsakem predlogu na omilitev po § 430. k. p., ki ni bil po službeni dolžnosti stavljen, mora sodišče, ki je izdalo sodbo, ne da bi bila kazen od višjega sodi¬ šča zbog pravnega sredstva izpremenjena, najprej sklepati o tem, ali je predlog upravičen po obliki in vsebini. Če pride do zaključka, da ni predlagan od upravičene osebe ali da označeni razlogi ne obstajajo, zavrne predlog za omilitev kazni, a zoper to odločbo ni pravnega sredstva. Če ni razlogov za zavrnitev, predloži svoje mnenje apelacijskemu sodišču, ki je redno poklicano, rešiti predlog za omilitev meritorno in dokončno. Samo za primer, da je v sodbi okrožnega sodišča kasacijsko kot revizijsko sodišče glede kazni v postopku zaradi pravnega sredstva kaj izpremenilo, odnosno samo odmerilo to kazen, gre predlog na kasacijsko sodišče, da ga reši. Ako pa je sresko sodišče izdalo sodbo, na kateri je okrožno kot prizivno sodišče glede kazni zaradi pravnega sredstva kaj izpremenilo, odnosno samo odmerilo to kazen, gre predlog sreskega sodišča najprej k okrožnemu sodišču in šele, ko ga je to ocenilo in se pridružilo mnenju sreskega sodišča, naj se predlog predloži apelacijskemu sodišču, se to zgodi. Če meni v takem primeru okrožno kot 408 bivše prizivno sodišče, da je treba predlog zavrniti, izda za¬ vrnilno odločbo, zoper katero ni pravnega sredstva; v nasprot¬ nem primeru pa predloži svoje mnenje apelacijskemu sodišču, ki reši predlog dokončno in meritorno. Odločba apelacijskega sodišča ni vezana na mnenje nižjih sodišč. Ono presoja pogoje za omilitev samostojno. V meritor¬ nem oziru je pa vezano na predpise materialnega kazenskega zakona (§§ 71. nasl. k. z.). Zoper njegovo odločbo ni pravnega sredstva. Če pride kasacijsko sodišče v položaj, da presoja predlog za omilitev, velja zanje takisto, da postopa samostojno, a v okviru omilitve po kazenskem zakoniku. Preden izda okrožno, apelacijsko ali kasacijsko sodišče svojo odločbo, mora zaslišati državnega tožitelja, odnosno višjega, odnosno vrhovnega državnega tožitelja na svojem sedežu. § 74. Pomilostitev. I. Po členu 30. ustave z dne 3. septembra 1931. vrši kralj amne¬ stijo za vsa kazniva dejanja (torej za taka, ki se preganjajo tako po službeni dolžnosti kakor tudi po zasebni tožbi); amnestija pa se sme dati pred začetkom kazenskega postopka, m e d postop¬ kom in po izrečeni obsodbi (torej tudi v primeru, da obsodba še ni postala pravnomočna). Amnestija je občna (generalna) ali poedinska (individualna). V vseh doslej navedenih primerih gre a priori za odpustitev 1 kazni z izrekom, da se ob¬ sodba ali vsaj pregon z b o g kaznivega dejanja kot takega izroči pozabi («d/iv?]OTta» pomeni «pozab- ljenje»). Pazen tega določa zgoraj citirani člen 30., da vrši kralj pomilostitve in da sme prisojeno kazen (t. j. s pravnomočno ob¬ sodbo določeno kazen) odpustiti, zmanjšati ali omiliti. To je na¬ čelo; toda glede kaznivih dejanj, ki se preganjajo samo na za¬ sebno tožbo, naj odreja predpise o pomilostitvi sodni kazenski postopnik. V primerih pomilostitve ostane kaznivo dejanje kot tako pravno relevantno. Aninestirana obsodba zaradi kazni¬ vega dejanja ne šteje po § 76. k. z. kot praecedens za povrat, samo pomilostitev od kazni zaradi istega kaznivega dejanja pa pač. 409 V teoriji se imenuje amnestija zaradi kaznivega dejanja, ki nastopi pred ali med kazenskim postopkom, v abolicija. (Izraz abolicija [abolition] pomeni «odpravo», prihaja pa etimo- logično od latinskega izraza «oblivio» — pozabljenje; n. pr. aUquid in oblivionem adducere: nekaj spraviti v pozabo. Za pre¬ vedbo izraza bi se mogli vzeti besedi «potlačenje procesa«, «Niederschlagung des Prozesses».) II. Sodni kazenski postopnik je napram doslej izvajanim pravilom zavzel sledeče stališče: a) O aboliciji ne določa ničesar. Vzrok temu je, da s pred¬ laganjem ali pokrenitvijo abolicije sodišča nimajo posla. Tu je naš k. p. namenoma odstopil od določbe a. k. pr. r. (§ 2.) ali hrv. k. p. (§ 1.), ki je sam predvideval možnost abolicije po vladarju. Da pa mora sodišče respektirati abolicijsko odredbo vladarja, sledi jasno iz določbe § 276. k. p., da se obtožba zavrne, čim «je bil pregon z aktom kraljeve milosti razveljavljen«. To mora analogno veljati tudi za primere, v katerih je vladar še pred pokrenitvijo kazenskega postopka ukazal, naj se stvar izroči po- zabnosti. b) Izraz «amnestija» se uporablja v k. p. samo v pomenu in¬ dividualne amnestije. Pač pa pomeni izraz «amnestija» v § 300. k. z. lehko generalno kakor tudi individualno amnestijo. V Vidov¬ danski ustavi je bilo določeno, da ima kralj pravico amnestije (po terminologiji navedene ustave tudi «abolicije») za politične in vojaške delikte in da je ne sme dati ministrom pred izrekom sodbe, poslej pa samo s pristankom narodne skupščine (člen 50. Vidovdanske ustave). O pravici pomilostitve glede kazni, iz¬ rečene na zasebno tožbo, je prepustila tudi Vidovdanska ustava predpise bodočemu sodnemu kazenskemu postopniku. Preko vseh teh utesnitev in v skladu s členom 3. tedaj veljajočega zakona o kraljevski oblasti in o vrhovni državni upravi z dne 6. januarja 1929. (Sl. N. št. 9./IV.) je zakonodajec v § 429. k. p. določil, da se sme izreči (posamična) amnestija tudi za delikte, ki niso po¬ litičnega ali vojaškega značaja, in tudi za kazni, ki so izrečene zbog kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo. Zakon, ki določa ministrsko odgovornost za kazniva dejanja (gl. III. od¬ delek zakona o ureditvi vrhovne državne uprave z dne 31. marca 1929. [Sl. N. št. 78./XXXII.]) nima glede pravice amriestiranja ministrov nobene izjeme od splošnih predpisov. (Ta pravkar navedeni zakon je bil sicer z zakonom z dne 3. decembra 1931. 410 (Sl. N. št. 285./XCIII.) izpremenjen, vendar ne glede določb o ministrski odgovornosti.) V §§ 8., 48., 90. k. z. se govori o «odpustitvi kazni»; v teh primerih pa sta mišljeni vsekakor tudi generalna amnestija in individualna amnestija, dasi se ta izraza ne uporabljata. O ge¬ neralni amnestiji k. p. ne govori, kar znači, da gre za postopek po službeni dolžnosti, ki se sodišč kot takih ne tiče. c) Pomilostitev kot manj obsežen akt vladarjeve milosti je v § 429., odst. 1., k. p, opredeljena v spredaj pod I. navedenem, od amnestije diferencialnem smislu kot «odpustitev, omilitev ali zmanjšanje pravnomočno izrečene kazni» zaradi kateregakoli delikta (političnega, zasebno pregonljivega, od ministra storje¬ nega). Pod odpustitvijo kazni je treba razumeti odredbo, da se kazen več ne upošteva, najsi jo je obsojenec že prestal ali je še ni nastopil ali je izvršitev v toku. Sama po sebi pomilostitev kazni še ne pomeni oprostitve od posledic kazni; na oeuvalna sred¬ stva se pa itak po zakonu ne more nanašati. Zmanjšanje kazni pomeni odredbo nove kazni v manjšem obsegu, bilo glede tra¬ janja kazni na prostosti, bilo glede višine denarne kazni, pri čemer ostane vrsta kazni neizpremenjena. Omilitev pomeni, naj se vrsta kazni izpremeni (n. pr. robija v zapor) ali naj odpade izvestna stranska kazen (n. pr. izguba javne službe) ali pa oboje. Abolicija, amnestija in pomilostitev so čini vladarjeve milosti. Oni so po svoji funkciji ne le emanacija vladarjeve volje kot samo po sebi razumljivo sredstvo za podvig splendoris coronae , ampak — neredko — tudi pravcati varnostni ventil. Po njem naj se izbegne možnosti, da bi postalo summum ius — summa iniuria, če odrečejo vse druge kavtele, ki jih predvideva k. p., da se državna kaznovalna pravica udejstvuje etično pravilno. III. Postopek za dosego posamične amnestije ali pomilostitve je dopusten tako po službeni dolžnosti kakor tudi na čigarkoli prošnjo, celo — brez posredovanja sodišč. To se pravi: Vsak urad in tudi vsaka uradna ali privatna oseba ima možnost, da še obrne na vladarja' v označenem smislu brez posredovanja sodišč zase ali za kogarkoli drugega. Take prošnje praviloma ne zadržujejo izvršitve pravnomočno prisojene kazni. Izjeme so podane v dveh primerih: a) Sodišče prve stopnje sme glede kazni, ki jo je samo iz¬ reklo, izvršitev odgoditi, če se opira prošnja na posebno upo- števne okolnosti (tu ne gre za olajševalne razloge), ki so se 411 pojavile šele po izrečeni sodbi in bi se drugače svrha prošnje za posamično amnestijo ne mogla obistiniti. b) Pri prošnjah, ki so bile predložene neposredno kraljevski pisarni, more dati ta pisarna ali minister pravde obenem, ko do- pošlje prošnjo za pomilostitev pristojnemu sodišču prve stopnje, posebno navodilo o odlogu izvršitve kazni. Taka navodila mora vsako sodišče upoštevati. Prošnjo za pomilostitev ali posamično amnestijo predloži so¬ dišče, pri katerem je bila vložena, s spisi vred neposredno mini¬ stru pravde v nadaljnjo rešitev. Oddajanje mnenj o priporočlji- vosti amnestije ali pomilostitve ni dopustno (novel. § 431., odst. i., k. p. [člen 2., št. 17., novel. kaz. zak.]), razen če to kraljeva; pi¬ sarna ali minister pravde zahteva od sodišča. Tudi glede smrtne obsodbe velja, da jo mora okrožno sodišče, če ni bilo zoper njo nobeno pravno sredstvo vloženo, neposredno in brez oddaje mnenja o priporočljivosti pomilostitve, predložiti z vsemi spisi vred ministru pravde. Če je prišlo do pravnega sredstva, pa mu iiulex cid quem ni ugodil, mora le-ta sam predložiti smrtno ob¬ sodbo ministru pravde tudi, če ni bila nobena prošnja za pomilo¬ stitev vložena (novel. § 432. k. p. [člen 2., št. 18., novel. kaz. zak.]). Minister pravde predloži obsodbo glede pomilostitve kralju neposredno, lehko pa se tudi posluži v § 431. k. p. dane mu pravice, da da samo temu ali onemu sodišču potrebna navo¬ dila za poročanje. Določbe, ki so bile od zakonodajca po prvot¬ nem besedilu k. p., podobno kakor v a. k. pr. r., v tem smislu dane, da podaj vsako sodišče o smrtni obsodbi ali o prošnji za pomilostitev po zaslišanju državnega tožitelja svoje mnenje o tem, ali se pomilostitev priporoča, so bile z novelo z dne 9. ok¬ tobra 1931. eliminirane. Ratio legis je bila, da ni umestno, da bi kralj, izvršujoč z ustavo zajamčeno mu pravico pomilostitve, prišel eventualno v navzkrižje z mnenji sodišč. Pripomba: Posebni predpisi so izdani z razpisom ministr¬ stva pravde z dne 25. oktobra 1925. za sprejem prošnje za pomilo¬ stitev o priliki nastopa kazni ali pri inšpekciji kazenskega zavoda ali sodnih zaporov. V bistvu gre za to, da se v kazenskem zavodu sprejete prošnje za amnestijo ali pomilostitev opremijo s poročilom upravnika ali starejšine zavoda o obsojenčevem vedenju in zdravju ter pošljejo pristojnemu sodišču, ki je v prvi stopnji kazen izreklo. Z razpisom ministrstva pravde z dne 25. februarja 1929. pa je bilo odrejeno, da se mora pri omenjenih prošnjah posebno hitro postopati in prošnje, ki jih pripošlje ministrstva pravde, v izvirniku vrniti s poročilom, kaj je bilo ukrenjeno. 412 § 75. Povračilo škode neopravičeno obsojenim osebam. I. Samo- za tisto škodo daje država povračilo, ki je nastala zaradi neopravičene obsodbe v kazenskem postopku, ne pa za tisto, ki je nastala zaradi neopravičeno prestanega pripora ali preiskovalnega zapora. V tem pogledu je zakonodajec — navzlic temu, da se je pravniški kongres v Ljubljani leta 1926. izrazil v nasprotnem smislu — šel preko zakonodaje, ki je veljala izza leta 1918. v Sloveniji in Dalmaciji, in opustil odgovornost države za škodo, nastalo z utesnitvijo osebne prostosti v pripravljalnem postopku in za časa glavne razprave. Vzrok je bil bojazen, da bi država financialno ne bila kos takim zahtevam. Za neopravičeno se smatra obsodba, če je bil po dovolitvi obnove kazenski postopek zoper neko osebo pravnomočno ustav¬ ljen ali če je po dovolitvi obnove prišlo do nove sodbe, ki je oprostila prejšnjega obtoženca od obtožbe ali obtožbo za¬ vrnila. Toda za primere take zavrnitve ne štejejo tiste zavrnitve (§ 276. k. p.), ki so bile posledica tega, da upravičeni tožitelj ni stavil potrebnega predloga ali zahtevka, ali tega, da je zasebni tožitelj odstopil od pregona, ali tega, da sodišče, ki naj bi dalo meritorno rešitev obtožbe, ni bilo pristojno (§ 466. k. p.). Ni po zakonu podlage za zahtevek povračila škode, če po obnovi pride do sodbe, ki je izrekla samo milejšo kazen po milejšem kazen¬ skem zakonu; priti mora do oprostitve od obtožbe. Če bi prišlo po obnovi do obsodbe, obenem pa do opustitve izreka o kazni (§ 281., št. 3., k. p.), bi to ne zadostovalo za podlago večkrat omenjenega zahtevka. Kako je prišlo po obnovi do pravnomočnosti rešitve o usta¬ vitvi kazenskega postopka ali oprostilne obsodbe, ni odločilno. Toda zakonodajec upošteva kot razlog, ki napravlja bivšega obsojenca za nevrednega, da bi smel dobiti odškodnino za ne¬ opravičeno obsodbo, navzlic temu, da je bil po obnovi oproščen ali da se je kazenski postopek zoper njega ustavil, če je prvo obsodbo sam zakrivil. Kot vrsto krivde ustanavlja zakonodajec taksativno: aj če je b i vši obsojenec sam namerno provzro- čil svojo prvo obsodbo z lažnim priznanjem ali drugače (n. pr. z nasnovanjem prič, da so ga obremenile, ali z naklepno opustitvijo potrebne obrambe); b) če ni uporabil zoper sodbo prve stopnje, s katero je bil obsojen, pravnega sredstva, in sicer takšnega, ki 413 bi bilo sposobno dovesti do oprostitve; torej ni dovolj, da je pri¬ glasil priziv zoper kazen, izrečeno v sodbi okrožnega sodišča, ako bi bil mogel z revizijo doseči oprostilno sodbo; c) če ni zaprosil zoper sodbo, izrečeno od sodnika poedinca okrožnega sodišča ali sreskega sodišča v njegovi odsotnosti (gl. §§ 373., 389. k. p.), iz skrajne malomarnosti za postavitev v prejšnji stan, kjer je to dopustno; če je to storil namerno, spada primer pod a) (§ 466. k. p.). Pravica, zahtevati povračilo škode zaradi neopravičene ob¬ sodbe, pristoji obsojencu samemu, po smrti obsojenca pa njego¬ vemu zakonskemu drugu, otrokom in roditeljem, vendar samo toliko, kolikor so izgubili z neopravičeno obsodbo vzdrževanje, ki jim ga je bil pokojnik po zakonu dolžan. Če je bivši ob¬ sojenec umrl potem, ko je bil že sam omenjeni zahtevek stavil, preide pravica na pravkar omenjene osebe z istimi omejitvami. Pogoji za stavitev zahtevka ostanejo tudi zanje isti, ki so v § 466. k. p. navedeni. Povračilo, ki ga daje država, se tiče samo imovinske škode, ki jo je imela neopravičeno obsojena oseba zbog neopravičene obsodbe. Imovinska škoda pomeni damnum emergens na imovini, ne pa lucrurn cessans in mora biti podana direktna vzročna zveza med obsodbo in na imovini utrpljeno škodo obsojenca samega. Duševne muke, zmanjšan družabni ugled in pod. ne štejeje sem, pač pa bolezen, ki je v toku izvrše¬ vanja kazni na prostosti fizično ali psihično sposobnost obsojen¬ čevo za pridobitno delo celoma ali deloma ugonobila. Gre za škodo, provzročeno z neopravičeno obsodbo ; torej ne samo glede na prestano glavno kazen, ampak tudi na pretrpljene stranske kazni ali očuvalne odredbe. II. Postopek glede povračila škode je urejen tako: Zahtevek mora biti stavljen v šestih mesecih od dne, ko je bil bivši obsojenec obveščen o pravnomočni oprostilni obsodbi ali ustavi tveni rešitvi, in sicer pri pristojnem sodišču, t. j. pri kazenskem sodišču prve stopnje, ki je izreklo prejšnjo raz¬ veljavljeno sodbo. Ta rok šestih mesecev velja takisto za zakon¬ skega druga in sorodnike (§ 467. k. p.), čeprav niso oni vedeli za dan obvestitve umrlega bivšega obsojenca. Če pa je prišlo do obnove kazenskega postopka v korist neopravičeno obsojene osebe šele po njeni smrti, teče šestmesečni rok zakonskemu drugu in sorodnikom (§ 467. k. p.) od dne, ko je dobila nova oprostilna sodba ali ustavitvena rešitev pravno moč. Postavitev 414 v prejšnji stan zaradi zamude tega prekluzivnega šestmesečnega roka v zakonu ni predvidena. Pogoj za stavitev zahtevka pri pristojnem kazenskem so¬ dišču pa je za vse upravičence, ki utegnejo* priti v poštev, da se obrnejo že prej na ministra pravde z naznanitvijo svojih od¬ škodninskih zahtevkov, da se sklene v tem pogledu eventualno poravnava. Če so se pogajanja za poravnavo razbila, uvede kazensko sodišče prve stopnje postopek in poizvedbe. S poizvedbami naj to sodišče ugotovi vse okolnosti, ki opravičujejo zahtevek za povračilo škode, takisto pa tudi nje vrsto in vsoto imovinske škode. Pod vrsto zahtevka je treba razumeti notranjo pravno naravo kakor tudi zunanjo obliko zahtevka (n. pr. odškodnino v denarju ali vrnitev odvzetega predmeta). V toku poizvedb sme sodišče zaslišati priče in izvedence, če je treba, pod prisego, vendar ne samo v prilog zahtevka, ampak tudi v nasprotnem smislu. Ko so poizvedbe zaključene, dobi predlagatelj priliko, da obrazloži svoj zahtevek z ozirom na poizvedbe v osmih dneh. Ko ta rok izteče, odda državni tožitelj v nadaljnjih osmih dneh svoje mnenje. Ko Ie-to prispe, pošlje sodišče prve stopnje vse spise kasacijskemu sodišču (§ 470. k. p.). Kasacijsko sodišče [gl. § 14., Č., prip. 3.)] sme zahtevati do¬ polnitev poizvedb. Če tega ni treba, odredi ono dan za javno razpravo. O javni razpravi se obvestita upravičenec in vrhovni državni tožitelj. Siromašni upravičenec sme v roku treh dni po prejemu obvestila prositi, naj mu kasacijsko sodišče postavi za¬ stopnika na javni razpravi (§ 471. k. p.). Javna razprava se vrši tudi, če upravičenec ne pride. Prične se s poročilom odrejenega poročevalca. Upravičenec in vrhovni državni tožitelj dobita priliko, da se izjavita, odnosno stavita predloge. Ob koncu javne razprave sklene kasacijsko sodišče svojo odločbo tako o opravičenosti zahtevka kakor tudi o vrsti in o znesku škode, ki naj se povrne, po svobodnem prepričanju in jo razglasi kot rešitev z razlogi vred javno. Denarne kazni in stroški kazenskega postopka, ki jih je plačal bivši obsojenec, pa se mu povrnejo vselej v popolnem znesku. Na plačilo stroškov, provzročenih s postopkom za povračilo škode, se sme obsoditi oseba, ki je zahtevala povračilo škode, samo, ako je bil zahtevek podan očividno iz objesti (§ 472. k. p.). 415 Če kasacijsko sodišče zahtevek odkloni, vrne spise sodišču prve stopnje zaradi priobčitve. V nasprotnem primeru pošlje rešitev in vse spise ministru pravde, da plača odškodnino, stranke pa dobe prepis rešitve (§ 473. k. p.). Upravičenec, ki mu je priznano povračilo škode, zastran tega zahtevka nima nar slova za izvršbo v zavarovanje ali plačilo zoper državo; izjema obstoji samo glede prisojene odškodnine za zakonito vzdrže¬ vanje, ki so ga izgubili zakonski drug, otroci in roditelji z ne¬ opravičeno obsodbo, a ga jim je bil pokojnik po zakonu dolžan nuditi (§ 474. k. p.). To se pravi, da v tem pogledu vendarle obstoji izvršilni naslov napram državnemu fiskusu. § 76. Povračilo pravic, izgubljenih s kazensko sodbo. Za povračilo pravic, izgubljenih s kazensko sodbo po pred¬ pisih §§ 46. do 48. k. z., ima § 90. k. z. dva pota: prvi je povra¬ čilo pravic samo zase (§ 90., odst. 1. in 2., k. z.), drugi izbris obsodbe (rehabilitacija, § 90., odst. 3., k. z.). Oba pota sta glede formalnega postopka obravnavana v §§ 476. do 485. k. p. V na¬ slednjem bomo govorili o trojnih tipih procedure za reklasacijo obsojenih oseb po vrsti, kakor so navedeni v § 90. k. z., ki daje materialne pogoje za povračilo pravic. 1.) Če je izrekla obsodba v smislu predpisov kazenskega zakonika, da je obsojenec izgubil častne pravice za določeno dobo let (pri robiji od 1 do 5 let, pri strogem zaporu od 1 do 3 let; gl. § 46. k. z.), sme obsojenec z iztekom v sodbi določene dobe zahtevati od sodišča prve stopnje, ki je izreklo obsodbo, naj mu izda potrdilo, da je po zakonu prestala izguba častnih pravic, izrečena z obsodbo (§ 484. k. p.). Sodišče preizkusi, ali je podan formalni pogoj za tako potrdilo (iztek dobe), in izda v primeru, da je stvar v redu, omenjeno potrdilo. Če mu ga od¬ reče na podlagi neugodnega izteka tega preizkusa, ima prosilec pravico pritožbe po § 330. k. p. (osemdnevni rok!), ki se vloži pri sodišču prve stopnje, katero je izdalo rešitev z zavrnitvijo prošnje, in ki gre na prvo sodišče višje stopnje (§ 331. k. p.). To odloča o stvari dokončno, vendar ne peremptorno, ampak dila- torno. To se pravi: Prosilec sme, če je pogoj šele pozneje 416 izpolnil, vnovič zahtevati potrdilo. Razen tega pa sme prositi za pomilostitev po kraljevi milosti. 2.) Če je obsodba izrekla, da je obsojenec izgubil častne pra¬ vice trajno (§ 46., odst. L, k. z.), jih ne more zopet pridobiti že s pretekom izvestne dobe kot edinim (formalnim) pogojem, ampak samo s sodno rešitvijo, ki ugotovi obstoj formalnega pogoja, da so minula tri leta, odkar je bila kazen robije pre¬ stane zastarana ali odpuščena (druge kazni ne pridejo v po¬ štev, ker pri njih ni trajne izgube častnih pravic po izvršitvi kazni!), in materialnih pogojev, da se je obsojenec v dobi prestajanja kazni na prostosti in sledečih treh let dobro ob¬ našal in oškodovancem po možnosti škodo povrnil. Samo po sebi razumljivo je, da pride za dosego povračila pravic, iz¬ gubljenih s kazensko sodbo, zaradi obsodbe na robijo, edinole okrožno sodišče kot pristojno sodišče v poštev, in sicer iz¬ jemoma tisto, v čigar območju obsojenec živi ali biva. Izjema je podana zato, ker to sodišče najlaže ugotovi obstoj material¬ nih pogojev. Prošnja se poda pismeno ali ustno na zapisnik in sme obsegati zahtevek, naj se proglasi obsojenec za vred¬ nega, izvrševati (§ 47., odst. 3., k. z.), odnosno pridobiti (§ 47., odst. 1. in 2., k. z.) izgubljene pravice, ali pa, naj se izbriše sodba, izrečena zoper njega, ali za oboje. Po predpisih § 90. k. z. pa je povračilo častnih pravic, ako je izrekla sodba njih iz¬ gubo, pogoj za dosego izbrisa («poništaj») sodbe. Prošnjo smejo staviti obsojenec, njegov zakonski drug, njegovi otroci in rodi¬ telji. § 476. k. p. določa, da sme za maloletnega obsojenca tudi njegov varuh staviti prošnjo; to pri mlajšem maloletniku nikdar ne pride do uporabe, ker z njegovo obsodbo niso zdru¬ žene nobene posledice (on ostane neoporečen: § 29. k. z.), pri starejšem maloletniku pa tudi ni mogoče govoriti o pridobitvi častnih pravic, ker jih nikdar ne izgubi (§ 30., odst. 2., k. z.). Pač pa je mogoče pri starejšem maloletniku govoriti o rehabili¬ taciji. Ko prispe prošnja za povračilo trajno izgubljenih častnih pravic (po smislu § 9(č odst. 1., k. z.) k okrožnemu sodišču domovališča ali bivališča (§ 17. k. p.), rekvirira le-to spise od sodišča prve stopnje, ki je izdalo sodbo, in ugotovi najprej ob¬ stoj formalnega pogoja glede izteka roka. Če je ugotovitev za- nikalna, zavrne sodišče (v senatu treh sodnikov) prošnjo z rešitvijo in ustavi nadaljnji postopek glede označene prošnje. 27 417 V primeru pritrjevalne ugotovitve pa odredi sodnika, da zbere dokaze glede materialnih pogojev; vendar naj ne preizkuša le onih, na katere se prosilec sklicuje, ampak tudi druge, ki so mu morebiti v škodo. Po potrebi sme zaslišati priče tudi pod pri¬ sego. Poizvedbe se morajo izvršiti tako, da se obsojenčev drur- žabni položaj ne poslabša. Na osnovi svojih poizvedb sme ta sodnik nadaljnji postopek sam ustaviti, če ni materialnih pogojev za povračilo pravic. Zoper tako sodnikovo rešitev gre obsojencu pravica pritožbe v treh dneh po razglasitvi na okrožno sodišče. Če pa pride ta sodnik do prepričanja, da so dani vsi pogoji, izroči svoje poizvedbe z vsemi drugimi spisi vred držav¬ nemu tožitelju, da jih prouči in stavi svoj predlog predsedniku okrožnega sodišča. Ta odstopi stvar v razpravo sodniškemu senatu (trije sodniki in zapisnikar), ne da bi imel pravico, spu¬ ščati se v meritorno stvar glede obstoja pogojev, niti tedaj ne, kadar državni tožitelj ni predlagal ugoditve (§ 479. k. p.). Predsednik senata odredi razpravo, ki pa ni javna in se mora vršiti tako, da ostane sloves obsojenčeve osebe čim manj pri¬ zadet. Na to razpravo se pozovejo obsojenec in državni toži¬ telj, obsojenčev prijavljeni branitelj, če je treba, pa tudi druge zanesljive priče, ki bi utegnile stvar dodobra razjasniti. Za primer, da prosilec izostane, se sme razprava vendarle izvesti. Če sodišče smatra, da ni treba pozvati nobene osebe na raz¬ pravo, jo sme izvesti tudi brez njih. Navzočne stranke zasliši sodišče potem, ko je podal poročevalec ali predsednik senata poročilo (§ 107. ur. posl. r. kaz. sod.). Po zaključku razprave, o kateri se sestavi zapisnik, se vrši posvetovanje in nato raz¬ glasi rešitev. Ta se glasi lahko: a) da se vrše še nadaljnje po¬ izvedbe, b) da se prošnja zavrne, c) da se prošnji ugodi. K a). Samo po sebi je umevno, da se vrne stvar v stanje, ki je obstajalo za časa, ko se je odredil sodnik za poizvedbe. Toda izključeno ni, da sklene senat samo preložitev razprave v svrho, da nanovo odrejeni sodnik izvede še nadaljnje dokaze sam. K b). Zoper rešitev sodišča, s katero se prošnja zavrača do¬ končno (peremptorno), imajo prosilec, njegov branitelj in rod¬ bina (zakonski drug, otroci, roditelji) pravico pritožbe na kasa>- cijsko sodišče. Sodišče pa more prošnjo tudi dilatorno zavrniti zaradi tega, ker tačas še ne smatra prosilca za vrednega, da bi se mu povrnile pravice. Tudi v tem primeru obstoji pravica pritožbe kakor pri peremptorni zavrnitvi. Razlika je le ta, da v 418 poslednjem primeru ostane obsojencu kakor tudi njegovi rod¬ bini (gl. zgoraj!) možnost, ponoviti prošnjo po izteku enega leta od dne, ko je dobila rešitev pravno moč, v prvonavedenem pri¬ meru pa — ne (sklep a contrario). K c). Z ugodno sodno rešitvijo se povrnejo izgubljene poli¬ tične pravice in možnost, zopet pridobiti izgubljeni osebni po¬ ložaj in eventualne druge izgubljene pravice. Ni v zakonu na¬ vedeno, a vendar ne more biti drugače, nego da ima državni tožitelj pravico pritožbe na kasacijsko sodišče zoper ugoditev prošnje, ker je ves postopek zamišljen kot kontradiktoren. tudi povrnitev trajno izgubljenih pravic se da v primerih, v katerih ni zakonite podlage za normalno pot, izdejstvovati po kraljevi milosti (§ 485. k. p.). Stroške postopka plača začasno država, prosilcu pa se na¬ loži njih povračilo z rešitvijo sodišča (§ 481. k. p.), ki zavrača prošnjo, ker sodišče misli, da obsojenec ni zaslužil povrnitve pravic. Drugače trpi te stroške država dokončno. Ako je bila izdana od poizvedovalnega sodnika odločba, ki ustavlja postopek (§ 479. k. p.), mora, dasi to ni v k. p. izrečno povedano, veljati glede stroškov analogno vse tisto, kar usta¬ navlja § 483. k. p. za zavrnitev prošnje od strani sodniškega senata. 3.) Glede postopka za rehabilitacijo (rehabttitation judicmre) (§ 90., odst. 3., k. z.) veljajo k št. 2.) navedeni predpisi z izpremembami, ki jih zahtevajo materialnopravne določbe za¬ kona. Ker je tudi pri maloletnikih mogoča obsodba (pri «mlaj- ših» po § 28., odst. 7., k. z. s kaznijo) in gre lahko za to, da se obsodba, dasi nima drugih pravnih posledic, kot dejstvo izbriše, pride kot prosilec tudi varuh (skrbnik) maloletnega obsojenca v poštev (seveda, če obsojenec ni postal že polnoleten!). Pripomniti je treba, da institut rehabilitacije ne predpostavlja dejstva, da je obsojenec z obsodbo izgubil častne pravice ali javno službo in pod. Možnost rehabilitacije je dana za vsake vrste obsodbe kot take ne glede na posledice, torej tudi take ob¬ sodbe, ki ne izreka nobene kazni (§ 281., št. 3., k. p.) ali pa jo proglaša za že prestano. Ali v tistih primerih, v katerih gre za iz¬ rečeno obsodbo na kazen na prostosti, združeno z izgubo častnih pravic, ni izbrisa obsodbe (rehabilitacije), ako ni bila že poprej ustvarjena formalna in materialna upravičenost, da se povrnejo izgubljene pravice. 27 * 419 Pogoji za rehabilitacijo v kakršnemkoli primeru, tudi ako gre za izbris malenkostne kazni v denarju ali pa za primere kazni na robijo, so povsem enaki: v formalnem oziru iztek petih let po izdržanju, zastaranju ali odpustitvi kazni in da je obsodba, ki naj se izbriše, sploh prva; v materialnem oziru, da se je od vsega početka, ko je dobil kazen, do izteka označene petletne dobe dobro obnašal in storjeno škodo po možnosti povrnil. (Glede tolmačenja: «za to vreme» v § 90., odst. 3., k. z. po analogiji odst. 1. istega paragrafa ni da bi iz¬ gubljali besed, dasi je tekstacija nerodno izražena.) Tudi za dosego rehabilitacije je potrebna prošnja enako, kakor smo izvajali spredaj pri prošnji za povračilo trajno izgubljenih častnih pravic. Prošnja varuha ima tu praktičen smisel, ker gre za izbris obsodbe, dasi brez pravnih posledic, kot za fakt, ki ustvarja oporečnost (Bescholtenheit), toda le pri starejših malo- letnikih, kajti mlajši maloletnik navzlic obsodbi ostane ne¬ oporečen. Postopek s prošnjo je prav tako urejen, kakor je bilo spredaj pod št. 2.) povedano. Le učinek ugodne rešitve prošnje je krep¬ kejši: Z naredbo izbrisa kazni je rehabilitirana oseba oproščena dolžnosti, priznati pred sodiščem ali pred drugimi oblastvi na vprašanje o prejšnjih kaznih, da je bila kaznovana zaradi kaz¬ nivega dejanja, glede katerega je bila rehabilitirana. Ta opro¬ stitev velja tudi za primer, da je rehabilitirana oseba po prvi, a izbrisani kazni bila še drugič obsojena. Ni ji treba navesti prve rehabilitirane kazni, mora pa priznati drugo. Ali rehabilitacija te druge kazni je izključena, kajti v kazenskih registrih se sicer zaznamenuje, da je obsodba izbrisana, toda izvestja, ki se dajo sodiščem in državnim tožiteljem, vsebujejo obsodbo in hkratu zaznambo izbrisa. Izbris izrečene obsodbe pa ne more po¬ segati v pravice drugih oseb, ki jih opirajo na sodbo: V tem pogledu ostane obsodba s svojo odločbo o zahtevkih zasebnega udeleženca pravno izvršilni naslov. Samo če gre za obvestila ali izpričevala na osnovi kazenskih vpisnikov (registrov) ali za podatke iz kazenskega lista, ki jih zahtevajo druga oblastva, razen sodišč in državnih tožiteljstev (n. pr. vojaška oblastva, občinski uradi in pod.), se izbrisana obsodba ne sme omenjati. V tem smslu je treba tolmačiti izraz: «poništiti za budučnost ... osudu» (§ 90., odst. 3., k. z.). Glede stroškov postopka velja isto, kar je navedeno spredaj pod št. 2.). 420 Tudi rehabilitacija se da doseči, če ni normalnih zakonitih pogojev, s pomilostitvijo od vladarjeve strani (§ 485. k. p.: rehabllitation gracieuse). Pripomba: Nekatere zakonodaji (n. pr. v Avstriji) poznajo pravni institut «rehabilitacije po samem zakonu» («rehabilitation de droit»). V takšnih primerih ima obsojenec samo o b dejstvu, da je minula izvestna (seveda daljša) doba od časa obsodbe (seveda z malenkostno kaznijo), pravico, da se na vprašanje sodišča izjavi, da ni bil kaznovan, a registrski urad izbriše uradoma tako kazen iz registrov, čim ob kakršnikoli priliki ugotovi, da je takšna rehabili¬ tacija nastopila. Te vrste rehabilitacije pa § 90. k. z. ne pozna, zato o njej tudi v k. p. ni govora. 421 XII. oddelek: Postopek zoper mlajše maloletnike. § 77. Splošna karakterizacija. I. Zločinstvenost mladostnih kršiteljev kazenskopravnih pred¬ pisov more biti le posledica krive ali zanemarjene vzgoje. Moderno kazensko pravo upošteva to docela in pri velikem delu mladoletnih kršiteljev sploh ne uporablja kazni, ampak samo vzgojna sredstva, ki naj povedejo maloletnika za bodoče življenje na pravo pot. Temu naziranju se je pridružil naš k. z. v polnem obsegu. Naloga k. p. pa je bila, da najde pot, po kateri naj se smernice k. z. oživotvorijo. Sicer so se tudi že novejši predpisi, ki so bili dodani a. k. pr. r., ozirali na poseben značaj postopka zoper mladostnike, a še večji korak k napredku je sto¬ rila novela k hrv. k. z. in hrv. k. p., t. j. naredba bana Hrvatske, Slavonije in Dalmacije z dne 13. decembra 1918., odnosno za¬ kon o kaznovanju in zaščiti mladeži z dne 23. junija 1922. Izpre- menila je materialnopravne in formalnopravne predpise; prvi so z nekaterimi izpremembami prevzeti v naš k. z., drugi prav tako nekoliko izpremenjeni v naš k. p. Glede dece (v starosti do dovršenega 14. leta) ni bilo treba nobenih določb za k. p., ker ta ne spada v področje kazenskih sodišč, ampak, če postane kriminalna, v področje varstvenih sodišč. Glede starejših maloletnikov (v starosti od začetka 18. do dovršenega 21. leta) je v k. p. samo toliko rečeno (§§ 9. in 10. k. p.), da je pristojnost kazenskih sodišč enaka oni za polnoletne osebe. Pri izrekanju sodb in odmeri kazni pa se morajo sodišča držati posebnih materialnopravnih predpisov § 30. k. z. Pač pa prinaša zak. o izvrš. k. z dne 16. februarja 1929. nekoliko po- 422 sebnih predpisov o oddelitvi starejših maloletnikov od drugih obsojencev, o njih delu, o ravnanju ž njimi, o preskrbovanju pri¬ kladnih služb zanje ob odpustitvi iz kazni (§§ 5., 34., 36., 38., 65. cit. zak.). Sicer se vrši kazenski postopek zoper starejše malo- letnike po predpisih, ki veljajo za polnoletne zločince. Glede mlajših maloletnikov, ki so storili kaznivo dejanje, pa je zakonodajec ustanovil posebno vrsto postopka, ki se prilago,- deva posebnemu značaju odgovornosti mlajših maloletnikov (v starosti od začetka 15. do dovršenega 17. leta), kakor jo je usta¬ novil k. z. To je bilo potrebno, ker so mlajši maloletniki tiste osebe, pri katerih se kaže najbolj vpliv kritične dobe dozore¬ vanja tako, da tu mnogokrat niti domača vzgojai niti šola ne more pomagati. II. Predpisi za posebni postopek zoper mlajše maloletnike pa ne veljajo tedaj, ko pride do uporabe § 28., odst. 7., k. z. (zločin¬ stvo, storjeno od mlajšega maloletnika, ki je dovršil 15 let, v zavodu za poboljševanje), s kaznovanjem po § 30., št. 1. do 3., k. z., torej do izreka kazni nai prostosti (§451., odst. zadnji, k. p.). Ker k. p. v oddelku I. poglavja XXIV. nima nobenih predpisov, ki bi se nanašali na izrek o kazni na prostosti, se mora tu vršiti postopek po predpisih, ki veljajo za starejše maloletnike, pri senatu trojice okrožnega sodišča. III. Glavne razlike med občnim postopkom in postopkom zoper mlajše maloletnike so: a) za mlajše maloletnike so ustanovljena posebna sodišča in tudi posebni organi državnega tožiteljstva; b) sodnikom pomagajo oživotvarjati svrho, ki jo zasledujejo predpisi o odgovornosti mlajših maloletnikov, zaupniki kot po¬ možni organi; c) obramba po branitelju je obvezna; c) načelo legalitete se umakne načelu oportunitete; d) stavljanje pod obtožbo je utesnjeno na izvestne težje primere; e) javnost ustne razprave je ukinjena; f) ustna razprava še odredi samo, če gre za primere for¬ malne obtožnice, a se ne sme niti vršiti niti dokončati v ne¬ navzočnosti mlajšega maloletnika; g) za izvrševanje odredb, ukrenjenih zoper mlajše malo¬ letnike, so ustanovljeni posebno smotreni predpisi. 423 § 78. Pristojnost in organi za postopek zoper mlajše maloletnike. I. Pri vsakem okrožnem sodišču posluje poseben oddelek kot «sodišče za mlajše maloletnike» (§ 434., odst. L, k. p.). Dalje pa se more tudi pri sreskih sodiščih, ki imajo izkušene sodnike, prostore, ki so prikladni za ločen postopek zoper mlajše malo¬ letnike, in na katerih sedežu so pedagoški izobražene osebe ali društva za zaščito maloletnikov, z uredbo ministra pravde usta¬ noviti poseben sodni oddelek kot «sodišče za mlajše malolet¬ nike*. Tak oddelek sreskega sodišča pa organizatorno ne sme poslovati samo za svoj okoliš, ampak ustanovi se vselej zai več sosednjih sreskih sodišč, pri katerih pač ne kaže postaviti ena¬ kega oddelka. Pri tistih sreskih sodiščih, pri katerih niso po^ stavljeni posebni «sodniki za mlajše maloletnike*, morajo sod¬ niki, ki so poklicani, da razsojajo o kazenskih dejanjih starejših maloletnikov in polnoletnikov, glede prestopkov mlajših malo¬ letnikov postopati po predpisih §§ 433. do 454. k. p. (§ 9., odst. L, št. 1., k. p.). Tako pri okrožnem kakor tudi pri sreskem sodišču posluje glede mlajših maloletnikov vedno sodnik po edine c, in sicer pri okrožnem sodišču za vsa zločinstva mlajših malo¬ letnikov (ne glede na to, kakšna kazen je za dotično zločinstvo v k. z. zagrožena: § 10., št. 2., k. p.), pri sreskem sodišču pa za vse prestopke mlajših maloletnikov (ne glede na to, kakšna kazen je za dotični prestopek v k. z. zagrožena). S tem je odrejeno, da sodijo sreska sodišča tudi glede takšnih pre¬ stopkov mlajših maloletnikov, ki bi spadali, ako bi jih storil starejši maloletnik ali polnoletni obdolženec, v pristojnost sod¬ nika poedinca pri okrožnem sodišču (§ 9., št. 1., k. p.). Sodišče za mlajše maloletnike ni izredno, ampak redno sodišče. Sodnike poedince za mlajše maloletnike imenuje pred¬ sednik apelacijskega sodišča pri sodiščih svojega območja iz¬ med bolj izkušenih sodnikov dotičnega sodišča (okrožnega ali po ministru pravde ustanovljenega sreskega sodišča) za tri leta. Po preteku treh let se to postavljanje izvršuje nanovo, even r tualno že prej, če nastopijo okolnosti, ki bi to zahtevale (smrt, trajno obolenje, premestitev in pod.). Samo če gre za začasno 424 nastopivše okolnosti, ki branijo, da bi vršil imenovani sodnik za mlajše maloletnike te posle, mu sme starejšina dotičnega sodi¬ šča začasno odrediti namestnika (n. pr. ob dopustu). Kerjevobče umestno, da se osredotočijo posli v) stvareh mlajših malolet- nikov tako glede kazenskopravnega kakor tudi skrbstvenega področja, sme uredba ministra pravde opravljanje skrbstvenih poslov celoma ali deloma poveriti sodniku za mlajše malolet¬ nike. Odločujoč moment naj bodo sodnikove individualne last¬ nosti. II. Akuzatorno načelo, ki velja za kazenski postopek vobče, je ohranjeno pri okrožnem sodišču tudi za postopek zoper mlajše maloletnike. Kot tožitelj more nastopati državni tožitelj ali za¬ sebni tožitelj. Kjer je pregonljivost vezana na predlog oškodo¬ vanca ali na odobritev kakšnega oblastva, ostane le-ta v veljavi tudi glede pregona mlajših mailoletnikov. Tožbo za oficialno pregonljiva kazniva dejanja zastopa na okrožnem sodišču pri sodniku za mlajše maloletnike posebni državni tožitelj, ki ga postavi višji državni tožitelj izmed članov dotičnega tožiteljstva v kraju okrožnega sodišča. Za postopek pri sodniku za mlajše maloletnike na sreskem sodišču ni ustanovljen noben poseben organ za zastopanje tožbe. Akuzatorno načelo je okrnjeno po smislu § 375. k. p. (gl. § 56 .). To se pravi: Pokrenitev kazenskega postopka zoper mlajšega maloletnika se izvršuje na zahtevek istih oblastev ali oseb kakor za starejše maloletnike in polnoletne osebe, odtlej dalje pa postopa sodnik za mlajše maloletnike po službeni dolžnosti. Ker je pristojnost sodnika za mlajše maloletnike razširjena tudi na prestopke z zagroženo kaznijo od enega leta do petih let, znači to, da je akuzatorni princip za mlajše maloletnike veliko bolj okrnjen kakor pa za starejše maloletnike ali polnoletnike. Toda s tem ni izključeno, da se državni tožitelj za mlajše malo¬ letnike vendarle udeleži osebno (ali po vršitelju državnega toži- telja) ustne razprave tudi pri sreskem sodišču (prim. § 445 ., odst. 4 ., k. p.). Ako je minister pravde po dopuščenju določbe § 1. zak. o drž. tož. postavil pri sreskem sodišču posebnega vršitelja dolžnosti državnega tožitelja, ni izključeno, da mu v smislu iste določbe odredi posebno področje, ki je anailogno onemu državnega tožitelja za mlajše maloletnike in se giblje v okviru predpisov za postopek pred sreskimi sodišči (gl. § 14 ., A.). 425 III. Čim gre za kaznivo dejanje posameznega mlajšega malo- letnika ali več takih oseb, velja pristojnost sodnika za mlajše maloletnike absolutno. Dočim mora okrožno sodišče, ki je spo¬ znalo med glavno razpravo, da imajo ugotovljene činjenice znake kaznivega dejanja, za katero bi bil pristojen sodnik po- edinec okrožnega ali sreskega sodišča, stvar; samo razsoditi, to pravilo za primere, v katerih spozna sodišče, da je pristojen za stvar sodnik za mlajše maloletnike, n e velja. Okrožno sodi¬ šče (bodisi senat, bodisi sodnik poedinec) mora prekiniti posto¬ pek in stvar odkazati, t. j. odstopiti v nadaljnje poslovanje sodniku za mlajše maloletnike, in sicer: če gre za zločinstvo, sodniku za mlajše maloletnike okrožnega sodišča, če pa gre za prestopke, enakemu sodniku sreskega sodišča (§ 279. k. p.; gl. § 53., II.). Čim gre za kaznivo dejanje, pri katerem so sodelovali mlajši maloletniki in druge osebe, starejše od 17 let (objektivna koneksiteta), velja sledeče: Načeloma je treba kolikor mogoče postopek zoper mlajše maloletnike izločiti in samostojno izvesti. Samo na predlog sodnika za mlajše maloletnike sme okrožno sodišče (občni kazenski senat treh članov), ako bi bila izločitev škodljiva za sam postopek in presojo stvari, skleniti, da se izločitev ne izvede. Pri sreskem sodišču pa stori tak sklep njega starejšina, najsi je obenem sodnik za mlajše maloletnike. Ako bi se postopek pred okrožnim sodiščem nadaljeval zoper mlajšega maloletnika brez formalnega sklepa kazenskega se¬ nata, pa bi prišlo do ugovora zoper obtožnico, bi moralo apela- cijsko sodišče po službeni dolžnosti obtožnico vrniti, da se popravi formalni nedostatek (§ 438., odst. 1., k. p.). V primerih, v katerih ne pride do obtožnice, pa pride do rešitve stvari izven sodbe, a zoper odločbo sodišča do pritožbe, mora višje sodišče, pazeč po službeni dolžnosti na pristojnost sodišča, odločbo pred¬ hodno vrniti v dopolnitev postopka, ker se sicer vprašanje pri¬ stojnosti ne more rešiti (§ 331., odst. 4., k. p.). Že v pripravljalnem postopku naj se poskrbi, da mlajši malo¬ letniki ne pridejo v dotiko z odraslimi obdolženci. Če bi bilo treba, da se ukrene zoper nje pripor ali preiskovalni zapor, naj se poprej poizkusi, spraviti jih za čas pripravljalnega postopka v zasebni ali državni zavod ali k primerni rodbini ali v oskrbo društva za zaščito maloletnikov. Šele, če niti eno niti drugo ni 426 izvedljivo, naj se ukrene pripor, odnosno preiskovalni zapor, toda tako, da se mlajši maloletniki v istem zapornem prostoru ne snidejo z odraslimi preiskovanci in da niti izven zapornega prostora (n. pr. pri vsakodnevnem šetanju zaradi oddiha) ne pridejo ž njimi v dotiko.’ Na glavni razpravi okrožnega sodišča ali ustni razpravi sreskega sodišča, ki se mora, ker drugače ne gre, vršiti zoper mlajše maloletnike in zoper druge osebe, stare preko 17 let, se izvršujejo posli po predpisih, veljajočih za reden postopek, toda za končno presojo in za določitev vzgojnih sred¬ stev, eventualno kazni (§ 28., odst. 7., k. z.), se morajo uporab¬ ljati predpisi k. z. (§§ 27. nasl. k. z.) in k. p. (§§ 449. nasl. k. p.). Ce dovrši mlajši maloletnik, preden pride do pokrenitve kazenskega pregona ali preden se že prej pokrenjeni postopek konča, 17. leto starosti in postane starejši maloletnik ali pa polnoletnik, se v prvem primeru prične, v drugem pa nadaljuje postopek pred rednim sodiščem, ali za tista dejanja, ki jih je storil (§ 11., odst. 2., k. z.) obdolženec do dovršenega 17. leta, se uporabljajo sredstva, določena za maloletnike, izvzemši vzga¬ janje. To se pravi: Pravila za realni stek (§ 62. k. z.) med de¬ janji, ki jih je storil obdolženec kot mlajši maloletnik, in med onimi, ki jih je storil po dovršenem 17. letu starosti, tu ne veljajo. Vsekako pa bo moralo sodišče izbrati tako primerno sredstvo, ki se bo ujemalo s celotnim položajem. Če se izreče oddaja v zavod za poboljševanje, se pošljejo spisi ministru pravde, da odredi dotični zavod, v katerega naj se odda maloletnik. IV. Da se more svrha posebnega postopka zoper mlajše maloletnike čim bolj doseči, dopušča zakonodajec, da se po¬ služuje sodnik za mlajše maloletnike posebnih pomožnih orga¬ nov, ki v postopku zoper polnoletnike niso predvideni. Pri po-» izvedbah mu je namreč mogoče, da se mimo javnih organov in oblastev, predvidenih tudi v sodnem pripravljalnem postopku, obrne za pomoč na vsakojake javne organe in vsakojaka ob- lastva, razen, tega pa še na zaupnike. Pod javnimi organi je treba razumeti predvsem svečenike, učitelje in tudi druge javne osebe in oblastva, ki utegnejo nuditi smotreno pomoč. Razen pomožnih organov pridejo v poštev zaupniki. To so — po vzoru angleško-ameriškega mladinskega pravosodstva (pro- bation officers) — zasebniki in zasebnice, ki kot poštene in zanesljive osebe, baveče se z vzgajanjem mladine in oskrbo¬ vanjem sirot, nudijo garancijo, da bodo mlajšemu maloletniku 427 šle na roko z nasvetom za primerno zaposlitev in pošteno živ¬ ljenje («patronage»). Te zaupnike izbira in postavlja sodnik za mlajše maloletnike sam po svoji izprevidnosti. On jih po posta¬ vitvi zaobljublja, da bodo poverjene jim mlajše maloletnike nad¬ zirali in zanje skrbeli, zlasti pa, o njihovem vedenju sodišču poročali. Njih služba je po smislu § 14., št. 3., k. z. v pogledu predpisov materialnega kazenskega prava javna služba. Ministr¬ stvo pravde jih sme nagraditi (§ 440. k. p.). Razen zaupnikov sme sodnik za mlajše maloletnike o živ¬ ljenjskih razmerah mlajših maloletnikov zaslišati, če je treba, roditelje, zakonite zastopnike, duhovnike, učitelje, gospodarje, zdravnike mlajših maloletnikov in tudi skrbstvena in upravna oblastva (n. pr. občinska predstojništva), društva in, zavode, ki so imeli posla z dotičnimi mlajšimi maloletniki (§ 441., odst. 2., k. p.). Če gre pri navedenih osebah za to, da se ugotove činje- nice, ki se nanašajo na oceno maloletnikove individualnosti, stopnje duševne in moralne zrelosti in na njegove življenjske razmere, se te osebe ne morejo sklicevati na pravno dobroto oprostitve od dolžnosti pričevanja, ki bi jim sicer pristojala, če bi šlo za polnoletnike [§ 169. k. p.; gl. § 42., II., b), P), št. 3.)]. V. Kot poseben organ za dosego ciljev, ki se zasledujejo s posebnim postopkom zoper mlajše maloletnike, moramo na¬ vesti tudi še obligatornega branitelja, če je mlajši maloletnik obdolžen kateregakoli zločinstva, a ni zanj najet branitelj, mu postavi sodnik za mlajše maloletnike po službeni dolžnosti (§ 60,, odst. 2., k. p.) branitelja ad hoc za narok po § 443. k. p. ali za ustno razpravo po § 444. k. p. Za postavitev veljajo občni pred¬ pisi § 62. k. p. § 79. Tok postopka brez ustne razprave. I. Za postopek zoper mlajše maloletnike se uporabljajo splošni predpisi k. p. samo toliko, kolikor ni posebnih predpisov v XXIV. poglavju k. p. Na splošno velja, da bodi postopek zoper mlajše maloletnike hitro izvršen (§ 437. k. p.). Ko prejme sodnik za mlajše maloletnike prijavo (nazna¬ nilo) o kaznivem dejanju mlajšega maloletnika in ugotovi svojo pristojnost, odredi potrebne poizvedbe o dejanju in stanju stvari, o starosti in zrelosti v smeri, ali je mlajši maloletnik mogel 428 pojmovati naravo in pomen svojega dejanja in temu pojmo¬ vanju primerno ravnati (§ 27. k. z.). Za čas teh poizvedb sme sodnik za mlajše maloletnike, če bi bilo po njegovem prepri¬ čanju nevarno, da bi ostal v svoji dotedanji okolici, ukreniti potrebne korake (n. pr. namestitev v zasebnem zavodu za mla¬ dino). Če absolutno ni mogoče kaj drugega ukreniti, sme zoper mlajšega maloletnika odrediti, da se mu osebna prostost omeji, kar se pa ne imenuje preiskovalni zapor, ker preiskave zakon niti pri okrožnem sodišču za mlajše maloletnike ne predvideva (§ 438., odst. 2., k. p.). Če pripre mlajšega maloletnika zbog • kaznivega dejanja drugo oblastvo, ga mora najdlje v 24 urah izročiti sodišču za mlajše maloletnike, dotlej pa ga čuvati ločeno od priprtih starejših maloletnikov in polnoletnikov. Čim je sodnik za mlajše maloletnike te predhodne poizvedbe izvršil, pošlje spise, če gre za oficialno pregonljivo kaznivo dejanje, državnemu tožitelju za mlajše maloletnike, da stavi svoje predloge, če pa gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, pozove zasebnega tožitelja, ki je vložil prijavo, naj izroči tožbo v osmih dneh po prejemu poziva. Če zasebni tožitelj tega ne stori pravočasno, je smatrati, da je od tožbe odstopil ter se nadaljnji postopek ustavi. Ali sodnik za mlajše maloletnike ima tudi v takem primeru pravico, da odredi po potrebi ono, kar se mu zdi umestno za skrb in nadzor glede mlajšega maloletnika (§ 442., odst. 4., k. p.). Tudi ima sodnik za mlajše maloletnike vselej pravico, dotlejšnje odredbe, ki jih je ukrenil zaradi ločenega čuvanja mlajšega maloletnika, prekli¬ cati in nadomestiti z novimi (§ 441., odst. 4., k. p.). II. Nadaljnji postopek se mora ozirati predvsem na to, ali je smatrati mlajšega maloletnika za zrelega, pojmovati naravo in pomen svojega dejanja in ravnati po tem pojmovanju, če državni tožitelj vidi, da temu ni tako, poda samo obrazložen predlog, s katerim na- znači vzgojno sredstvo, ki naj se uporabi, ali pa izjavi, da sploh ne vidi osnove za nadaljevanje postopka. Poslednjo izjavo poda, če spozna, da ni pogojev, ki morajo biti dani za nadaljevanje kazenskega postopka vobče, n. pr. ker ni objektivnega dejanskega stana, ki bi spadal pod kazensko določbo, ali ker ni do voljnih dokazov za storilstvo. Razen tega pa sme državni tožitelj za mlajše maloletnike podati tako izjavo, ker ga v postopku zoper mlajše maloletnike ne veže načelo lega- 429 litete (§ 442., odst. 3., k. p.; gl. tudi § 9., I., A., in II.), če smatra kaznivo dejanje za tako neznatno, da pregon zbog tega dejanja ni v korist ne javnosti ne prihodnjemu vedenju in moralnemu razvoju mlajšega maloletnika. Da sme zasebni tožitelj v vsakem času od obtožbe odstopiti, sledi iz predpisov §§ 51., 437., odst. L, k. p. Tako ustavi sodnik v primeru, da izjavi državni tožitelj, da nadaljevanje postopka ni umestno, ali v primeru, da odstopi zasebni tožitelj od tožbe, postopanje, toda on sme po svoji izpre- vidnosti navzlic temu po potrebi odrediti sredstva, ki se mu zde umestna za skrb in nadzor glede mlajšega maloletnika, in to brez vsakega naroka ali razprave (arg. a contr. iz § 443., odst. 1., k. p.). III. Ako se je državni tožitelj za mlajše maloletnike postavil na stališče, da je potrebno odrediti kakšno vzgojno sredstvo, odnosno če je zasebni tožitelj vložil na poziv pravočasno svojo tožbo, odredi sodnik za mlajše maloletnike narok (po § 443. k. p.). Na ta narok pozove mlajšega maloletnika, njegovega (eventualno ad hoc postavljenega) branitelja, če je treba, tudi roditelje ali zakonitega zastopnika in zaupnika, toda ne držav¬ nega tožitelja za mlajše maloletnike ali zasebnega tožitelja. Pozvanim osebam prečita predlog državnega tožitelja za mlajše maloletnike, odnosno tožbo zasebnega tožitelja, in jih zapored o tem zasliši. Nato izreče in razglasi s potrebnim poučilom, ne da bi moral ugotoviti krivdo mlajšega malolet¬ nika v takem smislu, kakor je predpisano to za kondemnatorne sodbe, svoj o rešitev, ki sme vsebovati eno ali drugo naslednjih točk: 1. ) Kazenski postopek se popolnoma ustavi, če je sodnik za mlajše maloletnike prišel do prepričanja, da je kaznivo dejanje povsem neznatno, ali če si usvoji izjavo državnega tožitelja, da ni osnove za nadaljevanje postopka. Ni zadržka, da po opor- tunitetnem načelu sklene tako ustavitev, čeprav od strani toži¬ telja ni bila predlagana. 2. ) Mlajši maloletnik se prepusti domačemu kaznovanju (§ 27., odst. 2., k. z.) ali, če hodi v šolo ali je bil že oddan v za¬ vod za vzgajanje, kaznovanju šole ali tega zavoda (§ 443., št. 2., k. p.). 3. ) Mlajšemu maloletniku se da ukor (§ 28., odst. 2., k. z.), ki pa ga ni smatrati za kazen, ampak je zgolj vzgojno sredstvo. O pogojih za ukor pravi § 28., odst. 2., k. z., naj se izreče, če je 430 kaznivo dejanje bolj neznatne narave in če je nastalo iz očividne nepremišljenosti ali lahkomiselnosti. 4. ) Mlajši maloletnik se odpusti na preskušnjo za dobo enega leta pod neprestanim nadzorstvom zakonitega zastopnika ali zaupnika (§ 28., odst. 3 ., k. z.). O pomenu in posledicah te vzgojne odredbe bomo govorili pozneje (gl. § 84.). 5. ) Mlajši maloletnik se izroči v svrho vzgajanja ali čuvanja zoper zanemarjenost primerni rodbini ali zasebnemu zavodu za vzgajanje (vzgojevališču), toda le, če je sodnik za mlajše maloletnike prišel do prepričanja, da je mlajši maloletnik zai- nemarjen ali da je že pokazal znake pokvarjenosti ali da se bo v dosedanji svoji okolici pokvaril. Ta vzgojna odredba je do¬ pustna brez ozira na to, ali je mogel mlajši maloletnik pojmiti naravo in pomen svojega dejanja ali ju ni mogel pojmiti in rav¬ nati po tem pojmovanju. Poslednja določba (§443., odst. 1., št. 3., k. p.) znači, da ima sodnik za mlajše maloletnike proste roke in da sme to odredbo skleniti, ne da bi preiskoval, ali je mlajši maloletnik kazenskopravno odgovoren ali ne. Gre za čisto vzgojno odredbo, ki je včasih na mestu, četudi ni dokaza niti za duševno zrelost niti za storilstvo, pa se vendar sme v občnem interesu mlajšega maloletnika ukreniti. IV. Po posebni določbi § 443., odst. 2., k. p. sme sodnik za mlajše maloletnike na odrejenem naroku izdati rešitev z eno ali drugo zgoraj navedenih vzgojnih odredb samo, če je na na¬ roku tudi mlajši maloletnik osebno prisoten; kajti njemu naj velja zlasti dobrohotno poučilo. Če mlajši malo¬ letnik ne pride na narok, ukrene sodnik to, česar je treba zaradi njegovega prihoda, eventualno sme odrediti, da se privede na kakšen prikladen način, zlasti s pomočjo zaupnika. Privod z orožnikom bi ne bil umesten, ker ubija ugled pred javnostjo. Vendar zakonodajec dopušča, da sodnik za mlajše maloletnike opusti odreditev osebnega privoda, če je mlajši maloletnik opra¬ vičil svoj izostanek. V posebnega uvaževanja vrednih primerih • naj sodnik ne izdejstvuje osebnega prihoda mlajšega malolet¬ nika, če bi n. pr. videl, da bi osebni prihod ne bil v korist dušev¬ nemu in moralnemu razvoju mlajšega maloletnika, pa bi mogel poučilo opraviti tudi drugače, n. pr. s pomočjo zaupnika. To bo veljalo zlasti, če bo šlo za eno izmed gorenjih odredb pod III., št. 1.) ali 2.). 431 Zoper rešitev, s katero se postopek ustavi (§ 443., št. 1., k. p.), sploh ni pravnega sredstva. Zoper rešitev z drugačno od¬ redbo (§ 443., št. 2. in 3., k. p.) pa je dopustna pritožba (§§ 328. in 330. k. p.). O njej odloča, če jo je izdal sodnik pri okrožnem sodišču, apelacijsko sodišče po zaslišanju višjega državnega tožitelja, če jo je izdal sodnik pri sreskem sodišču, pa okrožno sodišče v stalnem senatu za mlajše maloletnike, ko je zaslišalo državnega tožitelja za mlajše maloletnike. Nadaljnja pritožba ni v nobenem primeru dopustna. Ni pa izključeno, da stavi vrhovni državni tožitelj zahtevek za zaščito zakona (§ 448. k. p.). § 80. Tok postopka z ustno razpravo. I. V § 79. smo razpravljali samo o lažjih primerih potrebne odreditve vzgojnih sredstev, med katere pa po pred¬ pisih k. p., ki je v tem pogledu predpise § 28. k. z. dopolnil, ne spada oddaja mlajšega maloletnika v državni zavod za vzgajanje ali p obolj še van j e. Le tiste primere je treba smatrati za težje primere, ki zahtevajo strožji postopek, pri katerih gre: a) za polno odgovornost mlajšega maloletnika v tem smislu, da je mogel pojmovati na¬ ravo in pomen svojega dejanja in ravnati po tem pojmovanju (§ 28. k. z.), in b) za potrebnost oddaje mlajšega maloletnika v državni zavod za vzgajanje ali po- b o 1 j š e v a n j e. A. Pri okrožnih sodiščih. Čim dobi državni tožitelj za mlajše maloletnike po dovršenih poizvedbah spise in vidi, da sta oba spredaj navedena pogoja težjih primerov dana in da gre za zločinstvo (ki pa ne spada pod določbo § 28., odst. 7., k. z.; gl. § 77., II.), sestavi obtožnico in jo vloži pri sodniku za mlajše maloletnike okrožnega sodišča. Seveda ni zadržka, da sestavi in vloži obtožnico za več deliktov (zločinstev in prestopkov), če gre za subjektivno koneksiteto, ali zoper več mlajših maloletnikov hkratu, če gre za objektivno ali objektivno-subjektivno koneksiteto. Nadaljnji postopek glede takšne obtožnice se ravna po predpisih za postavitev pod ob¬ tožbo (§§ 203. do 211. k. p.), vendar nastopa vselej samo sodnik za mlajše maloletnike, ne pa predsednik senata okrožnega so- 432 dišča kot poslujoči organ. Ko postane postavitev pod obtožbo pravnomočna, odredi sodnik za mlajše maloletnike obligatorno ustno razpravo. Vse to velja izključno le za sodnika za mlajše maloletnike pri okrožnem sodišču, ker spadajo samo zločinstva v pristojnost tega sodnika. Ako spozna državni tožitelj za mlajše maloletnike, da kaznivo dejanje mlajšega maloletnika ni kvali¬ ficirano za zločinstvo, ampak da ga je šteti za prestopek, more podati izjavo, da ni pogojev za nadaljevanje postopka po smislu & 442., odst. 3., zadnjega stavka, k. p., ali pa predlaga sodniku za mlajše maloletnike pri okrožnem sodišču, naj odkaže stvar sodniku za mlajše maloletnike pri sreskem sodišču. Če državni tožitelj za mlajše maloletnike pri okrožnem so¬ dišču vidi, da nista dana pogoja a) in b), in tudi ne smatra za potrebno, izjaviti, da ne vidi osnove za nadaljevanje postopka, stavi predlog za vzgojno sredstvo. V takem primeru sodnik za mlajše maloletnike pri okrožnem sodišču ne sme odrediti ustne razprave, ampak posluje po smislu v § 78. obravnavanih pred¬ pisov. B. Pri sreskih sodiščih. Tu ni nikdar obtožnice ter se enkrat pokrenjeni postopek nadaljuje tudi zoper mlajšega maloletnika po službeni dolžnosti (§ 375., odst. 4., k. p.). Vendar veljata tudi tukaj za težji pri¬ mer oba spredaj navedena pogoja. Presoja, ali sta dana, pri- stoji zgolj sodniku za mlajše maloletnike pri sreskem sodišču, najsi gre za prestopek, ki se preganja po službeni dolžnosti ali na zasebno tožbo. Čim vidi sodnik za mlajše maloletnike, da so sicer dani pogoji za nadaljevanje ka¬ zenskega postopka, t. j. da je dovolj dotrjeno kaznivo dejanje, za katerega presojanje je kompetenten, kakor tudi storilstvo in kazenskopravna odgovornost mlajšega maloletnika, še ven¬ dar n i, d ai b i m o ral odrediti ustno razpravo za ugotavljanje krivde in uporabo potrebnih odredb. On odredi razpravo samo tedaj, kadar je prepričan,, da je treba uporabiti od¬ redbo, po kateri naj se pošlje mlajši maloletnik v državni zavod za vzgajanje ali poboljševanje, in da bo takšna odredba v korist njega dušev¬ nemu in moralnemu razvoju. (Če misli sodnik za mlajše maloletnike, da se da doseči isti cilj z oddajo mlajšega malolet¬ nika v zasebni zavod za vzgajanje, mu ni treba odrejati ustne razprave, ampak odredi samo narok po § 443. k. p.) 28 433 II. Ko dobi postavitev pod obtožbo (samo pri okrožnem sodišču mogoče!) pravno moč ali ko spozna sodnik za mlajše maloletnike (pri sreskem sodišču), da gre za prestopek, ki se preganja po službeni dolžnosti ali na zasebno tožbo, ki jo je za¬ sebni tožitelj pravočasno vložil (gl. § 79., I.), da pa je razen drugih za obsodbo potrebnih pogojev dan tudi pogoj težjega primera, t. j. potrebnosti oddaje mlajšega maloletnika v državni zavod za vzgajanje ali poboljševanje, odredi dan za ustno razpravo. (Zakonodajec imenuje to razpravo enotno za sodnika za mlajše maloletnike pri okrožnem kakor tudi pri sre¬ skem sodišču brez razlike — «u s t n o» razpravo, dasi bi ustrezal predpisom za postopek pred sodnikom poedincem pri okrožnem sodišču naziv — «g 1 a v n a» razprava [prim. § 373., odst. 2., k. p. in § 444 ., odst. 1., k. p.].) Na to razpravo pozove sodnik mlajšega maloletnika in nje¬ govega branitelja, zasebnega tožitelja (pri sreskem sodišču), odnosno državnega tožitelja za mlajše maloletnike, in sicer pri okrožnem sodišču vedno, pri sreskem pa samo tedaj, kadar je državni tožitelj to zahteval (§ 382., odst. 2., k. p.). Dalje morajo biti na ustno razpravo pozvane potrebne priče, izvedenci in za¬ upniki. Roditelji ali zakoniti zastopnik mlajšega maloletnika pa se obveste o odrejeni ustni razpravi tudi takrat, kadar niso po¬ zvani za priče, kar pomeni, da imajo pravico, prisostvovati ustni razpravi navzlic temu, da se ne vrši javno v polnem smislu be¬ sede. Ne ustna razprava ne končna rešitev stvari ni dopustna brez prisotnosti mlajšega maloletnika. Če ne pride prostovoljno, se sme privesti s pomočjo zaupnika ali na drug primeren način (§§ 444., 445., k. p.). Za izključitev javnosti ustne razprave in za razglasitev sodbe se uporabljajo predpisi §§ 223. do 226. k. p. (gl. § 9., IV.). Brez sodnikove dopustitve se ne sme objaviti po tisku ne potek postopka ne sodba zoper mlajšega maloletnika, a tudi v do¬ puščeni objavi se ne sme označiti maloletnikovo ime niti z za¬ četnimi črkami. Kdor naklepno krši ta predpis, se kaznuje z zaporom do šestih mesecev ali v denarju do 5000 dinarjev (§ 149. k. z.). Ustne razprave zoper mlajše maloletnike se vrše po občnih pravilih k. p., ki veljajo za glavne razprave sodnika poedinca okrožnega sodišča, odnosno za ustne razprave sodnika sreskega sodišča. Ako intervenira pri ustni razpravi sreskega sodnika za 434 mlajše maloletnike državni tožitelj za mlajše maloletnike, mora izjaviti, kakšne odredbe v maloletnikovo korist so po njegovih mislih umestne. O njegovem predlogu se smejo izjaviti tudi maloletnikov branitelj in maloletnikovi roditelji, siceršni zakoniti zastopnik in zaupnik. Glede ostvarjanja zasebnopravnih zahtev¬ kov je smel sodnik za mlajše maloletnike že med poizvedbami oškodovanca napotiti na civilnopravdno pot, kar znači, da ni dolžan, pripustiti ga kot zasebnega udeleženca (§§ 295., 441., odst. 6., k. p.). Ako pa ga je pripustil, gredo zasebnemu ude¬ ležencu vse pravice, ki jih ima po občnih pravilih za glavno razpravo pred senatom okrožnega sodišča ali za ustno razpravo pred sreskim sodiščem. III. Sodnik za mlajše maloletnike izreče po izvedeni ustni razpravi vedno le sodbo. Na osnovi podatkov ustne razprave, vendar ne da bi bil vezan na predloge tožitelja, branitelja itd., izreče po svobodnem prepričanju lahko eno izmed naslednjih vrst sodbe: 1. ) Kondemnatorno, če ugotovi kazenskopravno od¬ govornost mlajšega maloletnika v polnem obsegu. Sankcija je samo vzgojno sredstvo, in sicer v tem primeru vedno in samo od¬ daja v državna zavoda: za vzgajanje ali za poboljševanje. Izbira med tema sredstvoma se ravna po določbi § 28., odst. 6., k. z., t. j. v poboljševalnico se odda samo, če je že toliko pokvar¬ jen, da ne more biti več sprejet v vzgajališče. Sodnik ne sme v sodbi vnaprej določiti dobe bivanja mlajšega maloletnika v označenih zavodih; doba je in abstracto legalno določena (gl. § 28., odst. 5. in 6., k. z.), a in concreto se določa po predpisih §§ 452. in 453. k. p., o katerih bomo še govorili (gl. § 84.). Vsebina kondemnatorne sodbe se ravna analogno po predpisih § 281. k. p.; vendar je uporaba št. 3. § 281. k. p. spričo št. 1. § 446. k. p. in možnosti popolne oprostitve zaradi neznatnosti kaznivega dejanja po št. 2. § 446. k. p. izključena. 2. ) Ab solu tor n o, in sicer: a) zaradi formalnopravnih razlogov za zavrnitev obtožbe iz razlogov § 276. k. p. (gl. § 53, II, A.); b) zaradi materialnopravnih razlogov za oprostitev od obtožbe po § 280. k. p. Med te razloge šteje § 446. k. p. — pač samo zbog posebnega poudarka, ker je to izraženo že v § 28. k. z. — tudi to, da sodnik mlajšega maloletnika nima za zrelega, pojmovati naravo in pomen svojega dejanja in ravnati po tem pojmovanju; 28 * 435 c) zaradi specialno za mlajše maloletnike veljajočega raz¬ loga, da se je sodnik po poteku ustne razprave uveril, da je kaz¬ nivo dejanje povsem neznatno (načelo oportunitete). Sodnik pa sme v vsakem primeru sklenitve absolutorne sodbe [a) do c)] odrediti eno izmed vzgojnih sredstev, ki so označena v § 443., št. 2. in 3., k. p. (domače kaznovanje, kaznovanje v šoli ali v vzgajališču, ukor, odpustitev na preizkušnjo, izročitev v vzgojo po rodbini ali zasebnem zavodu za vzgajanje), ako se mu zdi to potrebno in prikladno v korist duševnemu in moral¬ nemu razvoju oproščenega mlajšega maloletnika. Da mora sodba vsebovati tudi ostale v § 281. k. p. navedene izreke, zlasti odločbo o eventualnih zasebnopravnih zahtevkih in o stroških kazenskega postopka in izvršitve kazni, sledi iz predpisa § 437. k. p. Izrek za očuvalne odredbe (§ 281., odst. 2., k. p.) samo po sebi umevno ni mogoč, pač pa je potrebna po¬ sebna rešitev za odredbo vzgojnega sredstva ob oprostitvi od obtožbe s sodbo-. Nezadovoljni stranki (§ 6. k. p.) se vroči sodba v vernem prepisu, ako se ni vročitvi vnaprej odpovedala. Če primerjamo vse predpise za postopek zoper mlajše malo¬ letnike po veljavnosti za sodnika za mlajše maloletnike pri okrožnem sodišču ali pri sreskem sodišču, vidimo, da gre in thesi za odreditev vzgojnih sredstev prav enakega značaja in obsega, samo in concreto bo pač pri sreskih sodiščih prišlo manjkrat do sodbe, ker bo prevaliral značaj deliktov lažje vrste. Ni namreč odločilna stopnja krivde mlaj¬ šega maloletnika, ampak stopnja potrebe, da se mu nedostatna vzgoja nadomesti, on sam pa pridobi za človeško družbo («re- klasacija»). IV. O pravnih sredstvih zoper rešitve po § 443., št. 2. in 3., k. p. smo govorili že v § 79. pod IV. Zoper sodbe, izrečene po sodniku za mlajše maloletnike, bodisi kondemnatorne, bodisi absolutorne, pa je dopusten polni priziv (§§ 392. nasl. k. p.). (Določba § 337., št. 3., k. p. ne velja za vzgojne odredbe.) Ta priziv gre od sodnika pri okrož¬ nem sodišču k apelacijskemu sodišču, ki zasliši pred rešitvijo višjega državnega tožitelja, od sodnika pri sreskem sodišču pa k stalnemu senatu okrožnega sodišča za mlajše maloletnike, ki zasliši pred rešitvijo državnega tožitelja za mlajše malolet¬ nike. Nadaljnja pritožba ni v nobenem primeru dopustna. Ni pa 436 izključeno, da stavi vrhovni državni tožitelj zahtevek za zaščito zakona (§ 448. k. p.). Apetacijsko sodišče, odnosno okrožno sodišče za mlajše malo- letnike, odloča o polnem prizivu po občnih pravilih. Vendar naj pred sejo senata zasliši, če je bila s sodbo izrečena oddaja v državna zavoda: za vzgajanje ali za poboljševanje, p o m o ž - n os ti branitelja mlajšega maloletnika (§ 448., odst. 1., k. p.). Če pride do ustne razprave, se obavi le-ta ob izključitvi javnosti po smislu § 445. k. p. O ustni razpravi se obvestijo poleg mlajšega maloletnika njegov branitelj, ki ga je imel na nižji stopnji, nje¬ govi roditelji ali njegov zakoniti zastopnik, gospodar in zaupnik, če se itak ne pozovejo za priče. Če izjavi branitelj, da ne more priti na razpravo, sme predsednik senata, če se mu zdi to po¬ trebno, po službeni dolžnosti postaviti branitelja iz kraja, kjer je sedež tega sodišča. Neprihod mlajšega maloletnika na ustno razpravo pri iudex -u ad quem v § 448. k. p. ni omenjen; arg. a contr. sledi iz tega, da ni zadržka, da se vrši in konča ustna razprava, ne da bi bil mlajši maloletnik navzočen. Za obnovo postopka pred sodnikom za mlajše maloletnike spričo svrhe, ki jo zasledujejo posebni predpisi za le-te, pred¬ pisi § 411. k. p. ne morejo biti uporabljivi. Pripombi: 1.) Zakonodajec je uvrstil med posebne vrste postopka tudi postopek zoper neznane, odsotne in pobegle storilce kaznivega dejanja (§§ 455. do 465. k. p.). Mi smo razpravljali o teh predpisih v § 38., VII., pod vidikom, da so to vseskozi sredstva za osiguranje oseb, ki so za kazensko pravdo potrebne. 2.) Kot posebne vrste kazenskega postopka prihajajo v poštev še predpisi za postopek po tiskovnem zakonu z dne 6. avgusta 1925. z izpremembami in dopolnitvami z dne 6. januarja 1929., na¬ dalje predpisi za postopek pred državnim sodiščem za zaščito države (gl. zakon o državnem sodišču za zaščito države z dne 24. oktobra 1930. [Sl. N. št. 254./LXXXVIII.]), slednjič predpisi za postopek zoper ministre, ki so zagrešili kaznivo dejanje, v zakonu o ureditvi vrhovne državne uprave z dne 31. marca 1929. (Sl. N. št. 78./XXXII.). V vseh teh za¬ konih je določena uporaba predpisov k. p. kot osnova za postopek; vendar odstopajo ti zakoni bistveno zlasti glede organizacije sodnih instanc od občnih predpisov. O zadnjih dveh zakonih ne kaže v tej knjigi razpravljati, o nekaterih določbah tiskovnega zakona pa smo govorili pri ustreznih institucijah k. p. 437 XIII. oddelek: Izvrševanje kazni in odredb. § 81. Splošni predpisi za izvrševanje kazni in odredb. I. Izvrševanje tistega kazenskega sredstva (glavne ali stran¬ ske kazni) ali odredb (očuvalnih odredb,'vzgojnih odredb, ukre- njenih zoper mlajše maloletnike), katere odreja posamezna od¬ ločba kazenskega sodišča (sodba ali rešitev), nastopi šele tedaj, kadar je dobila odločba pravno moč. Upošteva se pa vedno in samo materialna pravnomočnost (gl. § 57., II.). Načeloma je pristojen za izvršitev kazenskega sredstva ali odredbe starejšina tistega sodišča, ki je izdalo odločbo (sodbo, rešitev) na prvi stopnji. Izjeme so dane po samem k. p. (n. pr. pri odreditvi izvršitve kazni po pogojni sodbi po § 422. k. p. ali pri izgonu, ki ga upoti državni tožitelj po § 423. k. p.) ali po zakonu o izvrševanju kazni na prostosti (n. pr. po § 12., odst. 3., tega za¬ kona pri določitvi začetka kazni na prostosti po upravniku kazenskega zavoda ali osrednjega sodnega zapora). Kjer gre za tako izjemo, odredi starejšina, da se pošlje overovljen pre¬ pis sodbe ali rešitve izvrševalnemu oblastvu z označbo, da je izvršna. Razen tega pošlje, če gre za kazen na prostosti, ki se ne izvrši pri lastnem sodišču, overovljen prepis sodbe višjega sodišča in kazenski list z osebnimi podatki (§ 12. zak. o izvrš. k.). Če nastane dvom, kako je razumeti vsebino sodbe, ali je izvršitev sodbe dopustna, kako je računiti kazen, pripor ali pre¬ iskovalni zapor, izda o tem na predlog stranke tisto sodišče, ki je sodbo v zadnji obliki sklenilo, svojo odločbo v obliki rešitve. Če je to sodišče okrožno sodišče, izda rešitev, bodisi da je sodil senat trojice, bodisi senat p e t o r i c e, vedno občni kazenski senat trojice, če pa je sodil sodnik poedinec, le-ta, oba pa 438 po predhodnem zaslišanju državnega tožitelja. (Drugačno tol¬ mačenje glede sodb senatov petorice spričo striktne določbe § 75., odst. 2., št. 1., k. p. ni mogoče, dasi bi smeli pričako r vati boljšo rešitev problema.) Zoper rešitev sreskega ali okrož¬ nega sodišča imajo stranke pravico pritožbe na prvo višje sodišče v treh dneh, ko se rešitev razglasi ali vroči. S pri¬ tožbo se praviloma izvršitev ne zadrži; izjeme lahko odredi sodišče prve stopnje (prim. § 330. k. p.). Če je sodba izhajala od apelacijskega sodišča (n. pr. pri polnem prizivu), odnosno od kasacijskega sodišča (n. pr. pri reviziji ali nepopolnem prizivu), odloči o dvomih glede tolmačenja to sodišče, ko je zaslišalo viš¬ jega, odnosno vrhovnega državnega tožitelja, ne da bi imele stranke pravico pritožbe (§ 412., odst. 4. v nasprotju z odst. 3., k. p.). II. Pravnomočne kondemnatorne sodbe se morajo takoj izvršiti, čim se ugotovi, da ni za izvršitev nobene zapreke. Pod določbo «takoj» je razumeti tisti čas, ki je po normalnem teku stvari najkrajši. Zapreke za izvršitev konkretne kondemnatorne sodbe so peremptorične: pomilostitev (§ 429., odst. 2., k. p.), smrt obsojenca (§ 44. k. z.), trajna duševna ali trajna močnejša telesna bolezen (arg. a contr. § 415., odst. 2., k. p.), dovolitev posta¬ vitve v prejšnji stan (§ 326. k. p.) in obnove kazenskega po¬ stopka v obsojenčevo korist (§ 368., odst. 2., k. p.), ali pa dilatorične: dovolitev odloga, o katerem bomo še posebej govorili (gl. § 82., II.), časna duševna ali časna močnejša te¬ lesna bolezen pri smrtni kazni in kaznih na prostosti (§ 415., odst. 2., k. z.). Dilatorično zapreko takojšnje izvršitve usta¬ navlja tudi § 285., odst. 1., k. p.: Sicer ne ovira izvršitve sodbe, s katero je bil obtoženec obsojen na kazen, to, da je tožitelju pridržana pravica, preganjati obtoženca zaradi kakšnega dru¬ gega kaznivega dejanja. Toda ako je pri tem drugem dejanju zagrožena smrtna kazen, mora sodišče čakati z izvršitvijo prve sodbe (§§ 266., 284. k. p.), dokler se ne izreče sodba o drugem dejanju. Če pa si je tožitelj pri glavni (ustni) razpravi pridržal pravico, posebej preganjati istega obtoženca zaradi drugega novega dejanja, ki nanje ni smrtna kazen zagrožena, a se je razkrilo med glavno (ustno) razpravo, in je to pravico izkoristil, sme sodišče odrediti, da se čaka z izvršitvijo sodbe, izrečene po prejšnji obtožbi, dokler se ne izreče sodba po novi obtožnici. 439 Poslednja velja za istočasno s prvoizrečeno, tako da se morajo uveljavljati pravna sredstva zoper obe hkratu. III. Pravnomočne absolutorne sodbe se izvrše na ta način, da se obtoženec, ki se nahaja za časa, izreka sodbe v pre¬ iskovalnem zaporu (pri sreskem sodišču: v začasnem priporu), izpusti takoj v prostost. Izjeme so možne; o njih glej § 58., IV., i). Oproščenemu obtožencu se da, ko nastopi pravnomoč¬ nost sodbe, na zahtevo njen prepis. Oškodovancu, ki je bil s svo¬ jim zasebnopravnim zahtevkom napoten na civilno pravdno pot, se da na njegov zahtevek prepis sodbe, ki mu je potreben, da pokrene ali nadaljuje civilno pravdo (§ 413. k. p.). Analogno je treba pač postopati, če sodnik za mlajše maloletnike ne pripusti, da se oškodovanec pridruži kazenskemu postopku zoper mlaj¬ šega maloletnika, in mu izročiti dotično sodno odločbo (§ 441., odst. 6., k. p.). § 82. Smrtna kazen, kazni na prostosti, denarna kazen. I. Ker je po novel. § 432. k. p. (člen 2., št. 18., novel. kaz. zak.) obligatorno predpisano, da se predloži sodba s spisi vred brez mnenja senata petorice, ki je smrtno obsodbo izrekel, o tem, ali je obsojenec vreden pomilostitve, ministrstvu pravde, izvršitev smrtne kazni ni dopustna, preden se ne ugotovi, ali je obsojenec pomiloščen. Razen tega ustanavlja zakon začasne zapreke izvršitve smrtne kazni. Dokler traja duševna ali močnejša te¬ lesna bolezen ali nalezljiva bolezen, pri ženskah tudi nosečnost, in dokler pri porodnici ne mineta dva meseca od poroda, se smrtna kazen ne sme izvršiti. Osebe, ki imajo višje blagoslove, t. j. duhovstvo, pa so bile obsojene na smrtno kazen, ne mo¬ rejo biti usmrčene takoj. Glede take na smrt obsojene osebe se je obrniti predsedniku sodišča predhodno na pristojno du¬ hovno oblastvo, da ji odvzame duhovstvo najdlje v 30 dneh. Ce se to v tem času ne zgodi, se odredi izvršitev tudi brez reče¬ nega odvzema (§ 415., odst. 4., k. p., ki se pa na primere izgube častnih pravic pri robiji ali strogem zaporu niti analogno ne sme uporabljati). Dokler obstajajo zapreke za izvršitev smrtne kazni, se ob¬ sojencu ne sme priobčiti, da in kedaj pride do izvršitve. Šele ko te zapreke odpadejo, izvrši sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, 440 priobčitev, da se smrtna kazen izvrši, in sicer naslednjega dne zjutraj. V nedeljo ali na praznik se smrtna kazen ne sme izvršiti; pod «prazniki» je razumevati od države vobče in za obsojenčevo veroizpoved posebej določene praznične dni. Izvršitev smrtne kazni je intermurana. Če je več smrtnih kazni zapored izvršiti, ne sme noben obsojenec videti ali čuti usmrtitve drugega. Na¬ tančnejše določbe o dejanski izvršitvi gl. v §§ 416., 417. k. p. II. Izvršitev kazni na prostosti se ne odredi, dokler je obsojenec na umu ali teže na telesu bolan, pri ženski, dokler je noseča, pri porodnici, dokler ne mineta dva meseca od poroda. Vendar je nosečnost zapreka za izvršitev kazni na prostosti samo, če je v tako visokem stanju, da bi obsojenka: utegnila poroditi v času, dokler traja kazen (torej pri krajših kaznih ne). Zaradi na¬ lezljive bolezni se sme izvršitev kazni na prostosti odgoditi, če je ta bolezen razširjena v najbližji okolici, kjer biva obsojenec. Za način izvrševanja kazni na prostosti obstajajo posebni predpisi zakona z dne 16. februarja 1929., ki je dobil za vso državo ob¬ vezno moč dne 1. januarja 1930.; samo predpisi o pogojnem odpustu so dobili obvezno moč že dne 26. februarja 1929., t. j. takoj — z razglasitvijo zakona (člen 3. uv. zak. kaz. zak.). Začetek izvrševanja kazni na prostosti, ki ne presegajo enega leta in se izvršujejo v zaporih sodišč, ki so jih izrekla, se sme za nekaj časa odložiti. Pogoji so: 1.) da ni suma pobega, če pa je dan tak sum, da da obsojenec zadostno jamstvo, in 2.) da bi takojšnji zapor vzkratil obsojenčev zaslužek, ogražal prehrano njegove nedolžne rodbine ali da bi obstajali kakšni drugačni tehtni pridobitni ali rodbinski razlogi. Dovolitev odloga spada v kompetenco: okrožnega sodišča (tudi za kazni na prostosti, kijih izreče sresko sodišče), če gre za odlog do treh mesecev, — ape- lacijskega sodišča pa, če gre za odlog od treh do šestih mesecev. Prošnja za odlog preko treh mesecev se izroči sodišču prve stop¬ nje, ki jo sme zavrniti, ne da bi bilo dano pravno sredstvo, ako označeno sodišče ne najde razloga, da bi jo priporočilno predlo¬ žilo apelacijskemu sodišču (§418. k. p.). Iz posebno tehtnih razlo¬ gov sme minister pravde večkrat in na daljši čas, po potrebi proti jamstvu, dopustiti odlog kazni na prostosti, vendar ne, če kazen na prostosti presega dve leti. Vojaško oblastvo sme zahtevati, naj se odgodi kazen na prostosti do enega leta, ki je bila izrečena zoper vojaškega obveznika, da odsluži vojaško dolžnost. Če za- 441 htevajo posebno tehtne koristi vojaške službe, sme dopustiti mini¬ ster pravde odlog enako, kakor je zgoraj navedeno (§ 419. k. p.). Prekinitev prestajane kazni na prostosti, ki ni večja od petih let, je le izjemoma dopustna za najdlje 14 dni. Razlogi morejo biti samo najnujnejše rodbinske zadeve (gl. §§ 14. in 15. zak. o izvrš. k.). Kazenski zavodi, v katerih se izvršujejo kazni na prostosti preko leta dni, se določajo po osnovi, cit. v § 5., IV., št. 9.). V novel. § 3. zak. o izvrš. k. (člen 4. novel. kaz. zak.) — sedaj odst. 2. — so določbe, po katerih more priti do tega, da se kazen na prostosti ne izvrši tam, kjer je to praviloma ustanovljeno, ampak drugod. Apelacijsko sodišče sme namreč iz vzrokov, če naj se prepreči prenapolnitev sodnih zaporov ali če naj se pri¬ hranijo nesorazmerno veliki potni ali privodni stroški ali če so dani drugačni važni razlogi, odrediti, naj se izvrši kazen na prostosti, ki znaša manj kakor eno leto, v zaporu dru¬ gega sodišča njegovega območja. Isto pravico ima minister pravde glede prestajanja kazni na prostosti v zaporu sodišča drugega apelacijskega sodišča in ne onega, v čigar območju je sodišče, ki je izreklo sodbo kot prvostopno sodišče. O načinu izvrševanja kazni na prostosti obsega določbe po¬ seben zakon (gl. spredaj zadnji stavek odst. 1. pod II.) z dotič- nimi izvršilnimi naredbami, med njimi z naredbo ministra pravde z dne 7. marca 1929., št. 20.690 (Sl. N. št. 84./XXXV.), o tem, kako naj se stavijo prošnje za pogojno izpustitev. Za vštetje preiskovalnega zapora v kazen (tudi v denarno!) so odločilni ob izrekanju sodbe predpisi § 77. k. z. Oni pa so glede kazni na prostosti izpopolnjeni v § 420. k. p. tako, da se všteva tudi čas, ki ga je prebila obsojena oseba po razglasitvi sodbe prve stopnje v zaporu, kolikor je bil pač začetek izvrše¬ vanja kazni preprečen z okolnostmi, ki niso bile od obsojenčeve volje odvisne, zlasti zbog tega, ker so uporabile pravno sredstvo zoper sodbo osebe, ki so za to tudi zoper njegovo voljo upra¬ vičene. Ta čas se všteje, kadar ima pravno sredstvo, ki se je uporabilo v obsojenčevo korist, vsaj delen uspeh v vprašanju o krivdi, kazni in stranski kazni, kakor tudi takrat, 'kadar se sodba razveljavi po §§ 354. in 355. k. p. in izreče nova sodba (gl. § 63., VIII.). Ta čas se všteje naposled tudi v ono časno kazen na prostosti, ki je odrejena namesto smrtne kazni, od¬ puščene po kraljevi milosti (§ 420. k. p.). 442 Če je treba ugotoviti glede pogojno obsojene osebe, ali je mi¬ nula doba njene preizkušnje brez prikora, odloči sodišče, ki je sodilo o tem na prvi stopnji. Če pa je treba odrediti izvršitev po¬ gojne sodbe, odloči o tem sodišče, ki je pristojno za dejanje, zbog katerega se preklicuje odlog izvršitve kazni. Pritožba, ki zadrži izvršitev, je dopustna v treh dneh, ko se je omenjena rešitev raz¬ glasila ali vročila (§ 422. k. p.). 111. Denarna kazen se izvrši tako, da se pozove obsojenec, če je ni plačal takoj po razglasitvi sodbe, ki je postala s tem ne¬ posredno pravnomočna, naj jo plača v roku, odrejenem v sodbi, ker bi se sicer prisilno izterjala. Odlog plačilnega roka je do¬ pusten na obsojenčevo prošnjo za nekaj časa, najdlje za leto dni, odkar je dobila sodba pravno moč, lahko pa se dopusti plačilo v obrokih v istem času (§ 43., odst. 3., k. z.; §424., odst. 2., k. p.). Če obsojenec ne plača v postavljenem roku denarne kazni ali delnega odplačila, se izterjajo dotični zneski prisilno (§ 44. k.z.; § 424., odst. 3., k. p.). Če bi bil z izterjavo denarne kazni obsojencu ogro¬ žen življenski obstanek ali če bi bil s tem zadržan, izpolniti svojo dolžnost, da vzdržuje rodbino ali da povrne oškodovancu škodo, se sme na njegovo prošnjo dopustiti, da odsluži denarno kazen s prostim delom v korist fonda za zidanje in popravljanje kazen¬ skih zavodov, zavodov za vzgajanje in poboljševanje in zavodov za izvrševanje očuvalnih odredb, seveda samo, če je ob prošnji za tako delo sploh prilika (§ 43., odst. 4., k. z.; § 424., odst. 4., k. p.). Po uredbi z dne 31. decembra 1929. [gl. § 5., IV., št. 1.)] so od takega zamenjavanja denarnih kazni s prostim delom iz¬ ključene supletorne denarne kazni, izrečene po § 45. k. z. Če se denarna kazen ne more ne izterjati in tudi ne z delom odslužiti, odloči sodišče, da je zbog neizterljivosti izvršiti kazen, v katero se po sodbi izpremeni denarna kazen (§ 44. k. z.; § 424. 'k. p.). Če sodišče — navzlic predpisoma § 44. k. z. in § 287. k. p., ki to ukazujeta, — ni odredilo nadomestne kazni, izda naknadno rešitev, s katero izpremeni denarno kazen naknadno v kazen na prostosti (§ 424., odst. 5., k. p.). Če je plačal obsojenec samo del denarne kazni, se nadomesti ostanek z nadomestnim zaporom po ugotovljenem razmerju. Prav tako sme obsojenec v vsakem času prekiniti prestajanje nadomestnega zapora, če odsluži z delom ali če izplača denarno kazen po odbitku onega dela, ki ustreza prestanemu zaporu (§ 44. k. z.). Razmerje med de¬ narno kaznijo in nadomestno kaznijo na prostosti je uredila 443 spredaj citirana uredba tako, da stopi na mesto 60 dinarjev de¬ narne kazni, ki je primarno izrečena, en dan zapora, a na mesto 100 dinarjev denarne kazni, ki je bila supletorno (§ 45. k. z.) izrečena, en dan robije ali strogega zapora, kakor je pač bila kot glavna kazen izrečena robija ali strogi zapor. Nadomestni zapor pa ne sme biti nikdar daljši pri zločinstvih od enega leta, pri prestopkih od šestih mesecev. Če gre za denarno kazen, ki se izreče po predpisih k. p. (n. pr. §§ 107., 164. k. p. itd.) kot redovna kazen, pa ni izterljiva, velja 60 Din za en dan zapora, a zapor ne sme biti daljši od 14 dni (§ 7., odst. 2., k. p.; § 7. cit. uredbe). Odredbe § 424., odst. 1. do 3., k. p., ki se tičejo časa izvršitve, podaljšanja plačilnega roka, odplačila v obrokih in prisilne iz¬ terjave, veljajo po § 425., odst. 1., k. p. tudi za pobiranje drugih denarnih vsot, glede katerih je razsojeno, da se morajo plačati (n. pr. materialna odškodnina v smislu člena 62. tisk. zak.). Po obsojenčevi smrti se denarna kazen ne izvršuje (§ 44., odst. 4., k. z.). Iz tega pa se seveda ne sme zaključevati, da bi se za obsojenčevega življenja delno plačana denarna kazen smela terjati od države nazaj. Pripomba: Po § 157. ur. posl. r. kaz. sod. mora tisto sodišče, ki je izdalo po predpisih tisk. zak. sodbo in izreklo denarno kazen, ki je pa obsojenec v treh dneh, ko postane sodba pravnomočna, ni pla¬ čal, takšno zamudo takoj naznaniti državnemu tožitelju. Državni to- žitelj mora po isti uredbi, in sicer po § 36., tak primer naznaniti ministrstvu pravde, ki sporoči stvar ministrstvu za notranje posle, da more le-to zabraniti nadaljnje izhajanje novin (čl. 14., št. 3., tisk. zak.), po § 157. pa tako naznanilo izvršiti tudi tedaj, kadar sploh ne more biti govora o preteči zabrani izhajanja novin. § 83. Očuvalne odredbe. Od deveterih vrst očuvalnih odredb, ki jih navaja taksativno § 50. k. z., sta dobili poleg materialnopravnih predpisov §§51. do 59. k. z. dve zakonito dopolnitev, in sicer «izgon» v § 423. k. p. in «odvzem izvestnih predmetov® v § 425., odst. 2., k. p. Glede teh dveh in še ostalih pa se sklicujeta i § 60. k. z. i § 426. k. p. na predpise, ki jih izda glede izvrševanja očuvalnih odredb minister pravde s posebno uredbo. 444 Ta uredba [gl. § 5., IV., št. 7.)] ima v prvem poglavju pred¬ pise o tistih očuvalnih odredbah, ki se izvršujejo v posebnih zavodih (§§ 51. do 54. k. z.), v drugem pa predpise o ostalih. Pri izvrševanju zaščitnega nadzora naj se sodišče poslužuje po- močnlkov ali pomočnic («patronage »; §§ 57. nasl. cit. uredbe) V tretjem poglavju, med prehodnimi in končnimi odredbami, je generalno določeno, kje naj se očuvalne odredbe, ki so združene z utesnitvijo osebne prostosti, izvršujejo dotlej, da zgradi država posebne zavode za izvrševanje očuvalnih odredb. Poseben raz¬ pored [gl. § 5., IV., št. 11.)] ministra pravde določa, v katere zavode naj se začasno oddajajo osebe, ki jih zadenejo očuvalne odredbe. V § 73. spredaj cit. uredbe se vzdržujejo v veljavnosti do¬ ločbe člena 12. zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi [gl. § 5., II., b), št. 2.) | glede oddajanja obsojencev v prisilno delavnico, odnosno v vzgajališča kot «očuvalne odredbe». Ni sicer rečeno, da je ukinjena uredba, ki jo je predpisal minister pravde na podstavi prejšnjega člena 6. zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi prvotne izdaje z dne 2. avgusta 1921. (Sl. N. št. 170. A) že dne 23. junija 1923. (Sl. N. št. 149.), toda to moramo smatrati za samo po sebi umevno. Kot splošno pravilo ustanavlja § 75. iste uredbe, naj se tam, kjer ni posebnih določb, uporabljajo analogno predpisi zakona o izvrševanju kazni na prostosti. § 84. Odredbe, ukrenjene zoper mlajše maloletnike. 1. Za vzgojne odredbe, ki se izrekajo brez obtožbe in brez ustne razprave zoper mlajše maloletnike (§ 443., št. 2. in 3., k. p.), veljajo naslednji predpisi: 1.) Prepustitev mlajšega maloletnika doma¬ čemu kaznovanju ali kaznovanju v šoli ali v zavodu za vzgajanje odredi sodnik za mlajše maloletnike z dopisom ali ustno, kakor se mu zdi to umestno. Enako ukrene tudi po potrebi vse drugo, kar se mu zdi umestno, da si zagotovi poročila o uspehih nadaljnje vzgoje. Poslužiti se sme sveta zaupnikov (§ 439. k. p.). 445 2. ) U k o r da sodnik za mlajše maloletnike osebno in ustno. 3. ) Odpust na preizkušnjo za dobo enega leta pod nadzorstvom zakonitega zastopnika ali zaupnika se izvršuje z odredbo sodnika za mlajše maloletnike, ki izbere izvestno osebo za nadziratelja in skrbnika in jo tudi pouči o njenih dolžnostih, zlasti o tem, kako naj obvešča sodišče o vedenju in življenju maloletnikovem. Če stori mlajši maloletnik med preizkušnjo pred dovršenim sedemnajstim letom kaznivo dejanje «težje narave* (t. j. 'tako dejanje, ki ni neznatno in čigar posledice niso malo- pomembne; § 73. k. z.), se pokrene zakoniti postopek. V takih primerih odstopi sodnik za mlajše maloletnike prijavo držav¬ nemu tožitelju za mlajše maloletnike, če gre za zločinstvo, ali pa, če gre za prestopek in je sam pristojen, uvede po službeni dolž¬ nosti postopek v smislu §§ 439. nasl. k. p. Če mlajši maloletnik ne postane v pravkar omenjenem smislu kriminalen, pač pa se vda pijančevanju, nemoralnemu ali vlačugarskemu življenju ali pre¬ krši odrejeni nadzor in odrejeno skrb ali stori sicer povsem ne¬ znatno kaznivo dejanje*, ter po sodnikovem mnenju stvar ni taka, da bi bile ostrejše odredbe v prid njegovega duševnega in moralnega razvoja umestne ali potrebne, sme sodišče v vseh na¬ vedenih primerih po dejanskih prilikah, ki jih je ugotovilo: a) čas preizkušnje za leto dni podaljšati; b) skrbnika odstaviti in novega nastaviti, nadzorne odredbe pa poostriti; c) mlajšemu maloletniku izreči ukor ali prepustiti njegovo kaznovanje domu ali šoli; č) odrediti, da se mora mlajši maloletnik učiti obrta ali pa da mora zahajati v primerno (n. pr. kmetijsko, vrtnarsko in pod.) šolo; d) odrediti, da mora mlajši maloletnik prihajati ob določenih dneh k sodniku, da presoja, ali živi in se vede tako, kakor je prav. Vsi ti ali pa po več teh ukrepov se lahko združi, a od b) do d) navedeni se smejo ponavljati dotlej, da dovrši maloletnik ena in dvajseto leto starosti. O vsaki naredbi mora sodnik za mlajše maloletnike skrbnika in državnega tožiteljai za mlajše maloletnike obvestiti. Zoper sodniške ukrepe se sme pritožiti samo državni tožitelj, in sicer če gre za sodnika za mlajše malo- 446 letnike pri sreskem sodišču (§ 435. k. p.) na okrožno sodišče, če gre za enakega sodnika pri okrožnem sodišču (§ 434. k. p.), pa na apelacijsko sodišče, toda le v pogledu, ako ne soglaša s tem, da ostane mlajši rnaloletnik še nadalje na preizkušnji (§ 450., odst. 3., k. p.). Taka pritožba ne zadržuje izvršitve, najsi se državni toži tel j protivi naredbi, ker mu je preostra ali pa premila. Ko izteče doba preizkušnje, katere ni več treba podaljšati, se pokrenjeni postopek tudi, če so bili potrebni spredaj od b) do d) navedeni; ukrepi, ustavi. Če niti podaljšana doba pre¬ izkušnje ne bi obveljala za primerno ukrenitev, se morajo upo¬ rabiti ostrejše odredbe. Le-te so pa odvisne od obtožbe po § 443. k. p., kar pomeni, da je moral mlajši rnaloletnik določbo kazen¬ skega zakona vnovič prekršiti v taki meri, da se njegovo dejanje kvalificira kot zločinstvo. Vsekakor odredbe po § 443., št. 3., k. p. (izročitev maloletnika primerni rodbini ali zasebnemu zavodu za vzgajanje) ne pomenjajo »ostrejših odredb». 4.) Vzgajanje v primerni rodbini ali v zasebnem vzgajališču odredi sodnik za mlajše maloletnike, če je treba, po zaslišanju zaupnikov (§§ 439., 440. k. p.) z dopisom ali ustno, kakor se mu zdi to bolj umestno. Oboje vrst vzgajanja stoji pod nadzorom javnih oblastev (sodišča, zaprošenega županstva in pod.). Način vzgajanja v primerni rodbini ni posebej predpisan; garancije za pravilno vzgojo leže v primerni izberi rodbine. Za vzgajanje v zasebnih vzgajališčih veljajo predpisi § 451. k. p. in predpisi uredbe, navedene v § 5., IV., št. 5.), ki so zelo natančni in ob¬ sežni. Ker govori § 446., odst. 1., k. p. samo o državnih zavodih za vzgajanje, člen 1. uredbe pa tudi o občinskih (in oblastnih, sedaj banovinskih zavodih, je treba šteti poslednje v isto vrsto kakor zasebne. II. Vzgojne odredbe, ki se izrekajo po obtožbi in opravljeni ustni razpravi v smislu § 446., št. 1., k. p., so samo oddaja v državni zavod za vzgajanje in oddaja v državni zavod za poboljševanje. O načinu vzgajanja v državnih zavodih je za- konodajec predpisal zakonite smernice v § 451. k. p., razširil pa jih je v spredaj pod I., št. 4.), omenjeni uredbi. Najvažnejše so določbe o pogojni odpustitvi iz zavoda proti prikladnemu zaščitnemu nadzoru, ki spada v področje sodnika za mlajše maloletnike. Če mine leto dni za tem brez prikora, se smatra, da je rnaloletnik dokončno odpuščen iz zavoda. Drugače pa sme sodnik odrediti, da se odda rnaloletnik, ki še ni dovršil ena in 447 dvajsetega leta starosti, nanovo v zavod. Če pa stori tak mlajši maloletnik, ki je že dovršil petnajst let svojega življenja, v zavodu ali zunaj njega (pogojno izpuščen!) zločinstvo in je toliko zrel, da more pojmiti naravo in pomen svojega dejanja in tudi ravnati po tem pojmovanju, se kaznuje po tistih predpisih kazenskega zakonika, ki veljajo za starejše maloletnike. Dokler je maloletnik v zavodu, se kaznuje zaradi drugačnih kaznivih dejanj (prestopkov) disciplinski (analogija iz § 69. k. z.); isto mora veljati tudi za zločinstva izpod 15 let starih maloletnikov. Z dnem, ko se odda maloletnik v državni zavod za vzgajanje, prestane za dobo trajanja te vzgoje očetovska ali varuška (skrb¬ stvena) oblast in preide na starejšino zavoda (§ 451., odst. 2., k. p.). Glede oddaje v zavod za poboljševanje veljajo predpisi §§ 452., 453. k. p., ki so bili dopolnjeni z uredbo, navedeno v § 5., IV., št. 6.). Če se pokaže med izvrševanjem poboljševanja vsaj že po enem letu, da mlajšemu maloletniku ni treba poboljševal- nice, temveč da bi zadostovalo samo vzgajanje, sme zavodska uprava predlagati, naj sodnik za mlajše maloletnike odloči, da se ukine pridrževanje v zavodu za poboljševanje in maloletnik izroči v državni zavod za vzgajanje (§ 453. k. p.). Pogojna odpustitev iz zavoda se izvrši na predlog zavodske uprave po ministru pravde, ali šele po treh letih dobrega vedenja in delavnosti mlajšega rnaloletnika. Za čas odpusta pa mu odredi sodnik za mlajše maloletnike zaščitni nadzor. Če mine enoletna doba po pogojnem odpustu brez prikora, se smatra, da je tak maloletnik popolnoma prost (§ 452., odst. 4., k. p.). Ako pa pogojno odpuščeni maloletnik v teku omenjenega leta prekrši tiste dolžnosti, ki mu jih nalaga pogojni odpust, tako da ni upanja za njegovo nadaljnje pošteno življenje, odredi minister pravde na predlog zavodske uprave, da se maloletnik vrne v državni zavod zaradi nadaljnjega poboljševanja. Če stori maloletnik, ki je dovršil 15 let življenjske dobe v zavodu ali za časa pogojnega odpusta izven zavoda, zločinstvo, velja za tak primer isto, kar je navedeno za maloletnike, ki se nahajajo v državnem zavodu za vzgajanje. Zavodi, v katere se maloletniki pošiljajo zaradi izvrševanja vzgajanja in poboljševanja od posameznih sodišč, so določeni v razporedu, navedenem v § 5., IV., št. 10.). 448 Največje važnosti za pravilno izvrševanje odredb zoper mlajše maloletnike je določba § 454. k. p., da mora sodnik za mlajše maloletnike skrbeti za reden zaščitni nadzor med iz¬ vrševanjem in za prikladno oskrbovanje pogojno odpuščenih maloletnikov. Na pomoč mu morajo biti starejšina zavoda, iz katerega je bil tisti maloletnik pogojno odpuščen, zaupniki (§ 440. k. p.) in društva za zaščito maloletnikov. Da se taka društva ustanove, bodi plemenita skrb vseh dobro mislečih državljanov, zlasti pa sodnikov za mlajše maloletnike. 29 449 Stvarno kazalo. (Števila pomenijo strani.) Abolicija 214, 229, 265, 411. Absolutio ab instantia 46, 272. Adhezijski proces 122, 126. Advokat 76, 138, 248, 294. Akuzatomo načelo 40, 126, 190, 198, 220, 297, 307, 345, 360, 387, 394,425. Amnestija 385, 409, 411. Analogija 322, 347, 445. Anonimne prijave 217. Apelaeijsko sodišče: dovoljuje: Izredno omilitev kazni 408, odlog kazni 441; izpodbijanje pristoljinosti 240, 333; izvrševanje sodne oblasti 75; postopek ob' ugovorih 235; pristojnost 75; pritožbe: vobče 375, zoper delegacijo 77, 92, zoper odločbo o očuvalnih od¬ redbah 229, 375, zoper rešitev: o jamstvu 179, o obnovi postopka 399, zoper ustavitev preiskave 228; rešuje prizive 348, 355; spori o pristojnosti 98. Audiatur et altera pars 307. Avtorska pravica 84, 122, 323. Bannrichter 8. Begosumnost 171, 177, 179, 266, 297. Beležniki, javni, gl.: Notarji. Beneficium cohaesionis 239, 303, 324, 334, 337, 353, 365, 372, 374. Bergrechtsbiichel 9. Bivališče 82, 181, 417. Blazni 135, 210. Bolezen: duševna obtoženčeva 255, 265; obsojenčeva 414, 440; odlog izvršitve kazni zaradi nje 439, 440; ustavi izvršitev kazni 439. Bolniki 141. Bosna 13, 67. Bračni drug 116. Brak gl.: Zakon. Branitelj 137, 233; izključitev 138, 143; kdaj se mora postaviti 141, 335; kdo sme biti 138, 142; na sreskem sodišču 297; nagrada 148, 291; ne pride na razpravo 289; nedostojno vedenje 336; občevanje z njim 146; po službeni dolžnosti 141, 290, 294, 297; podpiše revizijo 139, ne pa priziva 351, 363; postavitev za glavno^ razpravo zbog obnove postopka 142; pravice 145; se ne sme zaslišati za pričo 200; Skupni 137; več braniteljev 137; za mlajše maloletnike 428; za umrlega 396; zastopnik ubogih 140, 143, 148, 290, 294, 297, 369. Bratuša 192. Breme dokaza 48, 190, 394. Brzojavke, izročitev zaplenjenih 186. Brzojavne izjave 149, 152. 450 Causae: maiores 8; minores 9. Chambre de conseil 74. Citiranje odredb k. z. 267, 271, 277; Civilne osebe 64. Civilnopravdna pot 125. Confrontatio 206, 211. Constitutio Criminalis: Carolina 9, 16, 41; Theresiana 10. Conviction intime 45, 191. Corpora delicti 168, 172, 185,209,211, 242, 259, 277. Časovna veljavnost 33, 36. Častne pravice, povrnitev 417. Češkoslovaška republika 29, 66. Činjenice 267; dvom o njih resničnosti 341—344; nove gl.: Nova dejstva. Člani kraljevskega doma kot priče 156, 198. Cma gora 2, 34, 36, 67. Daktilografski odtisk palca 158. Daktiloskopiranje 283. Dalmacija 6. Daminim emergens 414. Deca 201, 422. Dediči obtoženčevi 137, 151, 271, 286, 349. Dejanja in izvršeni postopki 378. Dejanje, kaznivo: dolžnost naznanitve 216; storjeno na glavni razpravi 250. Dejstva: nova gl.: Nova dejstva; pomožna 190. Delegiranje 92, 224, 374, 375, 399; akcesorno 93. Delitev kazni 401. Delno izpodbijanje sodbe 339. Delo v korist fonda za zidanje in popravljanje kazenskih zavodov... 443. Denar, ponarejeni 197. Denarna kazen: izprememba v zapor 443, 444; izrek nadomestne kazni na pro¬ stosti 270, 443, 444; izvršitev 443; ob smrti 444; obroki 443; odlog 443; povračilo neopravičeno obsojenemu 415; supletorna 443; zamenjavanje s prostim delom 443. Deska občinskega urada 167. Dete gl.: Novorojeno dete. Devolucijsko načelo 69—71, 85, 87, 95, 96, 111, 306, 308. Deželska sodišča 8. Dihotomija 68. Diplomatska pot 66, 101. Diplomatsko osebje 65. Discipliniranje 121, 138, 185, 198, 200, 227, 248, 252, 328, 332, 336, 375. Disciplinske kazni v priporu ali pre¬ iskovalnem zaporu 178. Disciplinsko sodišče 264. Diskrecionarna oblast 243, 257, 258, 260, 261. Dispozicijska maksima 45. Dispozitivni del sodbe 265, 267, 274 — 276, 301, 317. Distančni delikt 80. Documenta vel facta noviter: producta 389, 391, 394, 397, 405; reperta 389, 390, 394, 397. Dodatni postopek na glavni razpravi 250. Dogovarjanje z braniteljem 255. Dokaz resnice 48. Dokazi: direktni 190; indični 190; indirektni 190; naravni 190; neponovljivi 224; novi 257, obnova iz njih 384, v prizivu 360; ocena 191; odločba o novih 257; personalni 168; razširitev 257, 260; realni 168; utesnitev 257, 258. Dokazna teorija 10, 191. Dokazno breme 48, 190, 394. Dokazno pravilo 3, 45, 193. Dokazovanje 189, 257. Domače kaznovanje 430, 436, 445. Dominus litis 114. 20 * 451 Domovališče 82, 417. Dopolnilna obsodba 90. Dopolnitev: dokazov 243, 371; obtožbe 239; poizvedb 223; preiskave 228; zapisnika 159. Dosmrtna robija 73. Dostojanstvo sodišča 247, 248. Društvo za zaščito maloletnikov 424, 426, 449. Državna blagajna 284, 292. Državni tožitelj 40, 110; izključitev 112; izločitev 112; nadzira kazenske zavode 113; namestniki 111; naznanilo kaznivih dejanj 216; ne sme izvrševati preiskovalnih de¬ janj 219; ne sme prisostvovati posvetovanju 114; nedostojno vedenje 248; pokrenitev pregona 113; predlog, da se preiskava uvede 113, 218; pregled spisov 113, 166; priobčitev odločb 167; pristojnost 110; pritožbe zoper poslovanje 112, 248; za mlajše maloletnike 115; zahteva, da se odrede poizvedbe 218; zastopa zasebnega tožitelja 113. Državni zavod za vzgajanje ali po- boljševanje 432. Državno sodišče: za sojenje ministrov 62, 63, 78, 115, 437; za zaščito države 22, 35, 55, 62, 63, 68, 78, 91, 115, 131, 137, 236, 264, 437. Duhovnik 319. Duhovstvo 440. Duplika 263. Duševna bolezen 197, 200, 386; obsojenčeva 439; obtoženčeva 255, 265. Dvom 307; ali je ugoditi inozemski prošnji 99; o resničnosti činjenic 341—344; o tolmačenju sodbe 438. Ediktalni postopek 281. Eksaktne vede 191. Ekshumiranje 283. Eksteritorialci 38, 48, 54, 64, 65, 214, 238, 265, 376. Enajstorica sodnikov 77, 378, 379. Errores: in facto 306, 342; in iudicando 321, 327; in iure 306; in procedendo 316, 327. Extradition 100, 214. Farna 217. Favor defensionis 46, 395. Ferialne stvari 150. Finančna straža, pozivanje za pričo 169. Fond za kazenske zavode 180, 281, 282, 443. Formalni postanek odločb 162. Forum: connexitatis 85, 156; delegationis 92, 94; delicti commissi 80, 83—85; deprehensionis 82, 85, 87; domicilii 82, 87; ordinatum 94; praeventionis 82, 84, 86; reconventionis 89. Fotografiranje 182, 198, 208, 283. Fotokopija 197, 208. Generalia 199, 211, 231, 253. Glas o kaznivem dejanju 217. Glasovanje 159, 163. Glavna kontrola 78. Glavna razprava 245. izostanek 252; javnost 49, 274; kaznivo dejanje, storjeno na glavni razpravi 142, 250; kje se vrši 157; konec 263; kontinuitetno načelo 253, 257; nova 345; obtožba med njo 241, 260, 264; odgoditev 245, 252; otvoritev 252; potek 251; poziv 241; prekinitev, preložitev 249, 259; vodstvo 247, 258; vrstni red govornikov 262. 452 Gluhi 135, 141, 210. Gluhonemi 199. Gorske bukve 9. Gospodar 437. Govori strank 262, 263. Gralologija 197. Hercegovina 13. Hibe sodbe 317, 359, 371. Hipoteka kot jamstvo 179. Hišna zadruga, člani oproščeni priče¬ vanja 201. Hramba 185, 186, 188. Hrvatska 6, 43, 66. Idijoti 200. Imenik advokatskih pripravnikov 138. Imuniteta 48, 65, 144, 214. Imutabilitetno načelo 120. In contumatiam 5, 154, 302. In flagranti 171. Indicia 190, 202, 212. Individualizacija 231, 267. Industrijska svojina 47. Inhabiliteta 105. Inkvizicijski proces 8, 49, 52,134,212, 254, 307. Inozemci: izgon 438; izročitev 36, 83, 100. Inozemsko sodišče 265. Inozemstvo; kaznivo dejanje, izvrše¬ no v — 80, 81. Instrukcionalni roki 151, 328. Intangibiliteta 64. Interlocutum 233. Intimatio 166. Iskanje materialne resnice 45, 134, 144, 149, 153, 155, 156, 169, 194, 198, 206, 209, 210, 243, 252, 256, 257, 277, 286, 297. Istovetnost obtoženčeva 253. Iudex: illegitimus 358, 360; inhabilis 358. Izbera kazni 348. Izbris sodbe 416, 417. Izdatki 283, 292. Izdeželnost 64. Izgon 438, 444. Izguba: častnih pravic 205, 324, 349,416,417; službe 349. Izključitev: braniteljev 138, 143; državnega tožitelja 112; izvedenca 195; javnosti razprave: glavne 247, 254, prizivne 437, o prošnji za povrnitev pravic 418, ustne 298, 434; ■ kaznivosti 273; krivde 272; sodnih oseb 104, 198, 358, 368; sodnika 104—107; zapisnikarja 109. Izkupiček za sumne stvari 281. Izločitev: državnega tožitelja 112; izvedenca 195; kaznivega dejanja 90, 239; postopka zoper mlajše maloletnike 426; sodnika 104, 107; zapisnikarja 109. Izostanek izvedenca ali priče 252. Izpustitev: iz kazni na prostost 441, 442; iz sojenja 387. Izredna milost 348. Izredna obnova 166. Izredno razveljavljenje sodbe 165. Izrek o krivdi 266, 267. Izročitev: spisov ali listin 185; zaplenjenih pisem, pošiljk 186, 187; zločincev 36, 83, 98, 99, 181, 214, 238, 265, 385, pogoji 99, stroški 282, tuji državi 100. Izterjavanj e: denarnih kazni 443; stroškov kaznivega dejanja 292. Izterljivost: kazenskih stroškov 292; priziv zoper odločbo o njej 293, 350, 361. Izvedena priča 196. Izvedenec 139, 194; izločitev, izključitev 195; kdo se ne jemlje 295; ne pride na glavno razpravo 289; nedostojno vedenje 248, kazen zbog njega 248, 249; 453 oboleli 242; poziv na glavno razpravo 241; pri sreskem sodišču 297; pristojbine 296; stalno postavljen 296; število 195; zasliševanje: izven zasedanja 195, 209, na glavni razpravi 258. Izvid, izvedenski 195, 209. Izvidaj 219. Izvirnik odločbe 167. Izvršilni naslov 294, 416, 420. Izvršitev: kazni 59, 438, izprememba kraja 442, odlog: na prostosti 441, vojaškega obveznika 411, smrtne 440; odredb zoper mlajše maloletnike 438; sodbe: izročitev obsojenca tuji državi 100 , kdaj se izvrši 439, kdo jo izvrši 438, o zasebnopravnih zahtevkih 280, odredba, da se zadrži 275, pogojne 438, 443, pritožba, priziv jo zadrži 314, v obnovitvenem zahtevku 398; zadržijo: postavitev v prejšnji stan 439, revizija 275, 314. Izvršljivost 304. Jamčevina 142, 179. Jamstvo 179, 180, 297, 441. Javna prodaja predmetov kaznivega dejanja 184, 281. Javna razprava 368, 379. Javni glas 217. Javni prostori, preiskava 184. Javni uslužbenec: ako ga je zapreti 172; opomin na službeno prisego 297. Javno oblastvo 216. Javnost: načelo — 49, 209, 256; razglasitev sodbe 50, 274; razprave: glavne 49, 254, 318, kasacijske 335, 379, prizivne 368, ustne 49, 50; za stranke 51. Jezik, službeni 56, 149. Justičnoupravno oblastvo 113. Justifikacija 147. Kabinetna justica 49. Kapoiozna vprašanja 199, 210, 259. Kasacijsko sodišče: delegacija 92; izredna omilitev kazni 408; izvrševanje sodne oblasti 37; ■odreditev pristojnega sodišča 94; postopanje: o prizivih 340, 348, o revizijah 329; o zahtevku: škode za neopravičeno ob¬ sodbo 415, za zaščito zakona 377; pristojnost 76; sestava senata 77; spori o- pristojnosti 98. Kazen: denarna, gl.: Denarna kazen; glasovanje 165; glavna 262, 414, 438; izprememba kraja izvršitve kazni na prostosti 442; odpustitev 409; pravna 24; prekinitev 442; smrti 165; stranska 262, 414, 438; zaradi nedostojnega vedenja in mo¬ tenja redu 248, 249; zaradi neprihoda na glavno raz¬ pravo 252; zaradi odstranitve z mesta storje¬ nega zločinstva 174. Kazenski list 420. Kazenski vpisnik (register) 420. Kazenski zavodi 37, 104, 442. Kazenskopravdna dejanja 149. Kaznivo dejanje, storjeno na glavni razpravi 250. Kaznivost, izključena, ukinjena 273, 323. Kemiki izvedenci 296. Kleveta 48, 116, 229, 265, 281, 351, 386. Književnost 32. 454 Koincidentnost obsega obtožbe in sodbe 268. Koledarski čas 152. Kolegiji 67. Kolektivne osebnosti 119. Koluzijska nevarnost 171, 177, 179. Komisijski stroški 157. Komputacija 105, 152. Koncentracijsko načelo 69. Končni govori 262. Koneksiteta 79, 85, 231. Kontinuiteta 253, 257. Kontradiktornost 55, 330, 361, 419. Korekcionacijska maksima 72. Korespondenca 185. Kraj: kazenskopravdnega dejanja 155; storitve 80. Krajevna veljavnost 36. Kraljeva milost 409,410, 412, 419, 421, 442. Kraljevski dom 54, 156, 199. Kreteni 201. Kreuzverhor gl.: Navzkrižno zasli¬ šanje. Kriminalistika 47, 182, 192. Kriminalna tehnika 182, 197. Krivda, izključena 323. Krivo pričevanje 251. Krstni boter, oproščen pričevanja 201. Krvni sodnik 8. Kumulacija pravnih sredstev 340, 354. Kurencije 166. Kvalifikacija dejanja 232,236,262,267, 268, 322, 324, 372, 385, 386, 392, 396. Ladje 84. Lajiki 58. Lažna prijava 289. Legalitetno načelo 42, 110, 113, 391, 423, 430. Legitimacija za zasebno tožbo- 116, 343. Letni razpored 358. Lista: advokatov na sedežu sodišča 142; kazenskih zagovornikov 138. Listina 208; dvom o pristnosti 197, 208; prečitanje 259. Litispendenca 233, 235. Ločeno čuvanje mlajših malo-letnikov 426. Logična ocena 191. Lucrum cessans 414. Mačeha, oproščena pričevanja 201. Malefizordnung 9. Maloletniki 55,70,71,97,141,422 na-sl.; izključitev javnosti 50, 55; izločitev postopka 91; zasebni tožitelji in udeleženci 119, 123. Malomarnost 268, 272, 289, 324. Mandatni postopek 215, 300. Materialna odškodnina 281, 351, 444. Materialna resnica 45, 56, 58. Materialni postanek odločb 163. Meddržavni dogovori 65, 99. Minister pravde: da navodilo glede pravne pomoči 65; dovoli: odlog kazni 442, pogojno odpustitev 448; izda rešitev o povračilu škode 415; izposluje izročitev 101; nadzira državna tožiteljstva 111, 115; nagradi zaupnike 428; naloži zahtevek za zaščito zakona 378; odredi: izplačilo- povračila škode 416, oddajo v zavod za poboljševanje 445, poročilo o prošnji za pomilostitev 412; reši prošnjo za izročitev 101. Ministrska kazniva dejanja 17, 38, 410, 437. Miše en accuse 73, 233, 240, 241. Mir na zasedanju sodišča 247. Mlajši maloletniki 160, 161, 207, 215, 264, 269, 311, 318, 349, 382, 417, 422, 440; kako se imenujejo kot stranke 134; oddaja v zavod za poboljševanje, za vzgajanje 431, — državni 435; odpust na preskušnjo 431, 446; odredbe glede njih 429,430,436,446, 448; oskrbovanje 449; postopek zoper nje 125, 136; 455 pristojnost: za prestopke 424, za prizive 436, za zločinstva 423, 424, 426, 448; sodišče zanje 424; zaščitni nadzor 448, 449; zločinstva, storjena v zavodih 448. Mnenje: glavnega sanitetnega sveta 196; izvedencev 195, 209; lažno 390; medicinske fakultete 196. Model 48. Molčečnost 200. Monopol, obtožbeni 42. Moralna odškodnina 281. Motitev reda: med preiskovalnim dejanjem 227; na glavni razpravi 248. Motivi 277. Mrlič, pregled in raztelesenje 197. Multeke 13. Muslimanka 50. Nadaljevalni delikti 82. Nadomestna zaporna kazen 249, 270, 443. Nadomestni (rezervni) sodnik 246,263. Nadomeščanje sodnikov 358. Nagib 46, 277. Nagla sodba 215. Nagrada: braniteljev in zastopnikov 147, 283, 290, 291; izvedencev in tolmačev 195, 283. Naklep 268, 272, 322. Naključje 268. Namestnik: braniteljev 138; državnega tožitelja 111. Napotitev na civilno pravdo 125, 279, 280, 282, 435. Naredba 161, 262. Narodni poslanci 65. Narok 150, 367. Nasprotja v sodbi 317. Nasprotna tožba 89, 121. Nasprotni razlogi 328; priziva 352, 363; revizije 328. Navzkrižja 224. Navzkrižno zaslišanje 259. Naziv pravnega sredstva, napačen ali nepravilen 312. Naznanilo: brezimno 217; kaznivih dejanj 43, 216. Ne bis in idem 214, 303, 394, 395. Nedelja 150, 152, 441. Nedeljivost: tožbe 118; tožiteljske oblasti 112. Nedostojno vedenje 238; na glavni razpravi 54; ob preiskovalnem dejanju 227. Neizterljivost denarne kazni 270, 271, 443. Nelojalna konkurenca 122, 281, 323. Nemi 135, 141, 210, 211. Neopravičena obsodba 408, 413. Nepopolni priziv gl. pod: Priziv. Neposredna obtožnica 218, 230, 235, 295. Neposrednost 52, 198, 209, 210, 239, 256, 306, 346, 401. Neprisotnost oseb 316. Nepristojnost 265, 316. Nevarnost odlaganja 95. Nevraounljivost 132, 229. Neznani storilec 214, 437. Neznatnost dejanja 430, 436, 446. Ničnostna pritožba 308, 309, 316; v varstvo zakona 77, 377. Nočni čas 150. Nosečnost ustavi izvršitev kazni 440. Notarji 76, 138, 248, 294. Notorijeteta 191. Notranje prepričanje 191. Nova dejstva (nove činjenice) 223, 308, 326, 329, 360, 363, 367, 370, 384, 389, 390, 393. Novacija 289. Novine 271. Novorojeno dete, pregled in raztele¬ senje 197. Občevanje med obdolžencem in bra¬ niteljem 146. Obdolženec 132—134; kdaj sme uporabiti pravno sredstvo 309; kdo je 132, 133; poziv na ustno razpravo 298; predstava 212; prihod k sodišču 210; 456 prisotnost ob preiskovalnih dejanjih 295; trpi stroške kazenskega postopka 289; zahteva, da se izroči preiskoval¬ nemu sodniku 173; zasliševanje 210. Obdukcija 220. Objava: sodbe 56, 271, v novinah 271; ustavitve v obnovitvenem postopku 402; ustne razprave zoper mlajše malo- letnike 434. Objest: vložitev pravnega sredstva iz — 328; zahtevek za odškodnino, podan iz — 415. Oblast, očetovska in skrbstvena 448. Obligatorni branitelj 141. Oblikovni predpisi: za senat 396; za sodnika poedinca 404. Obljuba priče, da bo govorila resnico 204, 297. Obnemogle osebe 199. Obnova postopka 90, 96, 109, 120, 126, 142, 154, 265, 266, 281, 289, 302, 407, 413, 437, 439, 304, 382; branitelj 402; načelna dopustnost 401; neprava 385; občne smernice 383, 384; odločba 384, 396, 398, 405; odreditev: glavne razprave 401, po kasačijskem sodišču 342; postopek 396, 399; prava 384, 388; preiskave zbog obnove 226,401,405; pristojno sodišče 383, 384. pritožba zoper dovolitev 401, 405, 406; razprava (ustna) 398; slutvoobnova 385; smrt obsojenčeva 402, 406; stanje preiskave 401, 405; upravičene osebe 383, 384, 395; zavrnitev zahtevka 397, 405. Obolenje obtoženčevo 252, 255, 317. Oborožena sila 113. Obramba 135, 136; formalna 137; materialna 145, 289; obvezna 141, 335, 336. Obrazložitev: obtožnice 231; odločbe 162; pritožbe 375; priziva 154, 313, 332; priziva (polnega) 355, 362; revizije 154, 312, 326, rešitve o njeni zavrnitvi 328; ugovora 233, 235. Obrekovanje 65, 217, 272, 386. Obroki pri denarni kazni 443. Obrt 446. Obseg stroškov 290. Obsodba: neopravičena 413; pogojna gl.: Pogojna obsodba. Obsojenec 134, 392, 395. Obtežujoče okolnosti 277. Obtožba 230; alternativna 231; med glavno razpravo 241; nepopolna rešitev 318, 359; odstop 243; pismena oblika 230; pred sreskim sodiščem 298; prekoračitev 318, 339; razširitev 250, 260; se dopusti 239; subsidiarna 127—-129, 287; utesnitev 261; zavrnitev 265. Obtožbeni postopek 230. Obtožbeni sklep 240. Obtoženec 133; glavna razprava: začasna odstranitev z nje 249, zasliševanje na njej 253, 255, 256; izjava o razširjeni obtožbi 260; ne pride na glavno razpravo 252; nedostojno vedenje 248; oboli na glavni razpravi 254; plača stroške postopka; kazenskega 284, 285, obnovitvenega 290; poziv na glavno razpravo 241, 242; pristane na razširitev obtožbe 260. Obtožnica 228; izgubi pravno eksistenco 402; izprememba, razširitev 230, 345; 457 kaj mora obsezati 231; nedopustnost 236; neposrednja 218, 230; poziv na vložitev 223, 228; prečkanje na glavni razpravi 254, 255; razširitev 250, 260, 261; umeknitev 243, 345, 403; utesnitev 261; v tiskovnih stvareh 241; vložitev nove 243, 345; zasebnega tožitelja 230, 232; zoper mlajše maloletnike 432. Obustavitev postopka 129, 130, 228. Ocena (prosta) 45, 191, 193, 264. Očetovska oblast 448. Očim, oproščen pričevanja 201. Očividnaneosnovanost pravnega sred¬ stva 331, 341, 364, 367. Očuvalne odredbe (očuvalna sred¬ stva) 55,161, 185, 226, 256, 257, 262, 277, 282, 283, 301, 322, 324, 349, 353, 357, 361, 374, 375, 400, 403, 407, 411, 414, 436, 444; glasovanje o njih 164, 165; izvrševanje 445; poizvedbe o pogojih 229; razprava o dopustnosti 229; sodba, s katero se izrečejo 275,296, 299. Oddaja predmetov kaznivega dejanja 280. Oddelek kasacijskega sodišča 68. Odgoditev glavne razprave 244, 252. Odkaz obtožnice 236. Odklonitev 107, 112. Odločbe 160, 262; dilatorne, peremptorne 416. Odlog: denarne kazni 439, 443; izvršitve odločbe 313; kazni na prostosti 439, 441. Odmera: kazni 353; stroškov 290. Odobritev: disciplinske kazni 227; potovalnih stroškov 283; pregona 40, 131, 214, 216, 385; pripora 222. Odobritveni delikti 131, 260, 265. Odpiranje spisov 185. Odplačilo, delno, denarne kazni 443. Odpoved pravnega sredstva 302, 312. Odpravek sodbe 275, 276, 362. Odpust na preskušnjo 431, 436, 446, 448. Odpustitev kazni 409, 411. Odredba pristojnosti 94. Odredbe: očuvalne gl.: Očuvalne odredbe; zoper mlajše maloletnike 445. Odrejeni sodnik: na glavni razpravi 259; ogled izven zasedanja 259; oprava poizvedb 367, 368, 418; zasliševanje prič in izvedencev 367, 368. Odreka pravnemu sredstvu 302, 312. Odsotni storilec 214, 437. Odsotnost obtoženčeva 244, 355; od razprave: glavne 296, ustne 298. Odstop: od dokazov 258; od obtožbe 242, 346; od pravnega sredstva 312; prijave 218. Odstranitev obtoženca od glavne raz¬ prave 258. Odškodnina: materialna (prisojilo) 281, 351; moralna 281. Odtegnitev: besede 249; pravice zastopanja 249. Odvetnik gl.: Advokat. Odvzem predmetov kaznivega de¬ janja 444. Oficialnost 39, 117, 127, 256. Ogled, sodni 194; prečitanje spisov o njem 208, 209; sodne priče pri njem 295; zapisnik 295. Ogrodje kazenske pravde 214 j O klicanje predmeta 252. Okovi: dopustnost v priporu in preiskoval¬ nem zaporu 178; nedopustnost na glavni razpravi 253; odvzem med zasliševanjem 211. Okrožno sodišče: dovoli odlog kazni 441; izredna omilitev kazni 409; izvrševanje sodne oblasti 71; 458 postopek pred sodnikom poedtn- cem 294; pristojnost: glede rešitve prošnje za povra¬ čilo trajne izgube častnih pra¬ vic 417, po bivališču 83, 417, po domovališou 83, 417, po kraju storitve 83, po odredbi 92, po zasačbi 89, po zveznosti 85; sestava senata 72. Olajšave kazni: priziv zoper odločbo o njih 350, 357, 361, 362; priznanje v sodbi 269. Olajševalne okolnosti 269, 277, 407. Omilitev kazni 73, 305, 348, 393, 407. Omožena obtoženka 241. Onus probandi 198. Opis: osebnosti 181, 297; predmetov 181. Opomba na službeno prisego 204, 297. Oporečenost 271, 420. Opontunitetno načelo 42, 44, 310, 423, 430, 436. Opozoritev: (kot pravno sredstvo) 302; obtoženca 254, 255, 376. Oprostitev 272. Orožništvo: naredba za privod 170; pozivanje za pričo 168, 198. Oskrbovanec, oproščen pričevanja 201 . Oskrbovanje mlajših maloletnikov 449. Osrednji zapori 104. Osumljaj 190. Osumljenec 133. Osveta 2. Oškodovanec 43, 138, 216, 288, 369; kot priča 253; nedostojno vedenje 248. Otroci: nadaljujejo postopek 117; postavitev branitelja 141. Ovadba 43, 83, 216, 289. Ovajenec 132. Ovire zaprisege 205. Pasivna strankina sposobnost 132. Patent 47. Paironage 428, 445. Peterica sodnikov 72, 73, 76, 96, 165, 230, 231, 236, 245—247, 250, 264, 269, 274, 305, 307, 327, 438, 440. Pisemska tajnost 187. Pisemski omot 188. Pisma: med obdolženci in sorodniki 187; ocenjanje 209; pregledovanje 185, 188, 297; zaplenjena; izročitev 186, 187, sprejemanje 186, 187; ustavitev 186, 188. Pismena sestavitev sodbe 276. Pismene izjave 149, 152. Pistnionosni golob 217. Pisne pogreške 159, Pobegli storilec 215, 229, 437. Počitnice 150. Podpis: dvom o pristnosti 208; zapisnika 158, 297. Področje sodišča 67, 69. Poedinec, sodnik — 67. Pogojna obsodba 55, 271, 279, 286, 296, 299, 348, 438; izvršitev 443; razglasitev 274. Pogreški v sodbi 277. Poizkus kaznivega dejanja 81. Poizvedbe 60, 173, 219; glede višine škode neopravičeno obsojenemu 415; o obnovitvenem zahtevku 397—399, 405; o prošnji za povrnitev pravic 418; odreditev pred glavno razpravo 243, 295; za ustno razpravo 297; zoper mlajše maloletnike 427; zoper neznane, pobegle osebe 181. Pokaz listin, spisov 188. Policijska oblastva: odreditev preiskave stanovanja in osebe 183, 184; sodelovanje: pri poizvedbah 184, pri preiskavah 225; 459 sprejem naznanila kaznivih dejanj 217; zaslišanje 211. Policijski tiskovni delikt 72. Policijski zapor 349. Policijsko oblastvo 99, 184, 209, 210, 225, 319. Politično kaznivo dejanje 99, 100, 269, 410. Polni priziv gl. pod: Priziv. Pomanjkljivost postopka 359,371,387. Pomilostitev 215, 286, 305, 409, 411, 439; postopek 412. Pomočniki: pri izvrševanju zaščitnega nadzora 445; sodniški 103. Pomožna dejstva 190. Ponarejanje denarja, kolkov, znamk 197. Ponovitev predlogov 244. Ponovitvena nevarnost 171, 177. Ponovna glavna razprava 345. Pooblastilo 147. Pooblaščenec: obdolženčev 143, 290; zasebnega tožit el j a 119. Popis stroškov 284. Popravki 159, 278. Poravnava 278, 323. Poročevalec 235, 418; glasuje prvi 165; kjer ni potrebna odločba senata 326; na okrožnem sodišču 326; na prizivni razpravi 369; za kasacijsko razpravo 330. Poroki 179. Porota 2, 3, 15, 17, 18, 20, 58, 215, 225. Posebno lahki in posebno težki pri¬ meri gl.: Primeri. Posel 82. Poslovni prostor 167. Poslovni red 23. Poslušalci 248. Postavitev: pod obtožbo 233; v prejšnji stan 305, 384, dopustnost 153, 374, povračilo stroškov 290, rok 153, zapreka za izvršitev sodbe 439, zoper sodbo sodnika poedinca 296, 299, 302, 355, 373, 414. Postopki kazenskih sodišč 378; izločitev zoper mlajše maloletnike 264; pri amnestiji 411; pri omilitvi kazni 408. Postulacijska sposobnost 119, Posvedočenje 158. Posvetovanje 159, 163, 264, 327; ali naj se uvede preiskava 226; kdaj ni potrebno 166, 328, 330, 352, 364; zapisnik 159. Pošiljke 186. Poškodbe, telesne 197. Pošta 152, 167. Potek kazenskega postopka 214. Potlačenje procesa 410. Potovalni sodnik 2, 8. Potrdilo o 'preiskavi stanovanja 184. Pouvoir discretionnaire 243. Povračilo: pravic, izgubljenih s kazensko sod¬ bo 416; predmeta 279, 415; škode 88, 292, 408, 413, damnum emergens 414, nedopustnost začasnih in izvršil-' nih odredb glede povračila škode 414, razprava 415, solidarno povračilo 286, za razžalitev osebnosti ali časti 122 , za vzdrževanje bližnjih sorod¬ nikov 416, zahtevek: obrazložitev 415, prehod na druge osebe 414, prestanek 127, 281, uveljavitev 124, 126, zbog neopravičene obsodbe 415. Povratek 70. Povrnitev pravic po kraljevi milosti 417, 421. Pozaba: kazni 409; pregona 409, 410. Poziv: na razpravo: glavno 241, 242, javno prizivno 368, 369, 460 javno revizijsko 335, o prošnji za povrnitev pravic 418, ustno 298; na red 248; na vložitev: obtožnice 223, 228, tožbe 430; na zaslišanje 169. Praeventio 82. Prava obnova 388. Pravdna predpostavka 117. Pravdna sposobnost 132. Pravdovodeče odredbe 163, 304, Pravna dobrina 81, 116. Pravna dobrota 202, 207, 319, 428. Pravna kazen 24. Pravna moč sodbe 301, 303, 304. Pravna oseba 119, 123. Pravna pomoč 36, 63, 70, 72, 98, 113, 168, 186, 199, 211, 225, 240. Pravni nazor višjega sodišča 346. Pravniški kongres: v Beogradu 18; v Ljubljani 413. Pravno pomagalo 234, 305, 382. Pravno sredstvo 301; devolutivno 305; izredno 304; kdo ga sme uporabiti 310; kumulacija 340; napačen naslov 325; odreka 312; odstop 312; redno 304; samo v obdolženčevo' korist 310; v smislu: ožjem, širšem 305; vezano na rok 305; zoper rešitev prošnje za postavitev v prejšnji stan 153, 302, 356; zoper sodbo: prizivnega sodišča 307, 366, 373, sodnika poedinca 354, 358, sreskega sodišča 359. Pravnomočnost: absolutna, formalna, materialna, relativna 303, 438. Prazniki 150, 152, 441. Prečitanje: obtožnice 254; zapisnika 256. Predhodna vprašanja 47, 164. Predlagalni delikt 131, 260, 265, 287, 288, 346, 385. Predlog: državnega tožitelja 385; oškodovančev 385; za postopek zoper mlajše malo- letnike 429; za pregon 40, 214, 216; zasebnega tožitelja 262; zasebnega udeleženca 262. Predmeti kaznivega dejanja 28. Predrugačitev sodbe 334, 342, 365, 371, 372, 385. Predsednik: odloči o dopustitvi novih dokazov 243, 247; okrožnega sodišča 228; podpiše sodbo 276; razpravo: odredi 241, vodi 247; senatni, glasuje poslednji 165; smrt 276. Predstavnik občine 184. Pregled: papirjev 185; spisov 135, 146, 185. Pregon kaznivega dejanja: na predlog 232, 238, 323; odobritev 232, 238, 323; odstop 238; po zasebnem udeležencu 127; pobeglega storilca 180, 181; pogoji 214. Pregonljivost 322. Prehrana 292. Preiskava 60, 175, 224; kdaj je dopustna pri sodniku po- edincu 226; kdaj ni dopustna 225, 429; konec 227; o kaznivih dejanjih, za katere je pristojen sodnik poedinec 226, 295; obligatorna 177, 225, 235, 247; osebe 134, 182; po dopuščeni obnovi 226, 229; predlog: da se uvedi 226, na dopolnitev 228; stanovanja 158, 181, 182; ustavitev 228. Preiskovalni sodnik 72, 74, 224; odločanje o nesoglasjih 226; odpira zaplenjene pošiljke 185; 461 poizvedbe 221; posvetovalen glas 226; preiskave 175; pri Okrožnem sodišču 72; pritožbe zoper njega 375. sprejem naznanila 'kaznivega de¬ janja 217. Preiskovalni zapor 130, 135, 162, 175; fakultativni 177; kdaj se odredi 176, 177; neopravičeni 181; obligatorni 177, 266; podaljšanje zbog koluzije 171, 179; postopek za časa —- 178; pri sodniku poedincu 295; ukinitev 177; ukrenitev zbog sodbe 275; v postopku: prizivnem 354, revizijskem 335; vštetev v kazen 275; zoper mlajše maloletnike 178; zoper vojaške osebe 177. Prejšnje kazni 211, 259. Prekinitev: glavne razprave 97, 253, 264; kazni 442, na prostosti 282; preiskave 229. Preki sud 215. Preklic: odobritve 265; predloga za kaznovanje 346; priznanja 255. Prekluzivnd roki 151, 153. Prekoračitev obtožbe 318, 339, 359, 366. Prekršitev zakona 357, 371, 372, 377. Prekrški 22, 36, 44, 60—62, 68, 70, 91, 115. Prekvalificiranje 318. Preložitev glavne razprave 266; ako ne pride: branilec ali obtoženec 252, priča ali izvedenec 252; ako se razširi obtožba 261; ako se stanje izpremeni 253; z rešitvijo 266; zaradi nedostojnega vedenja 249; zaradi obtoženčeve duševne bolezni 255; zaradi odmora 253. Prepis sodbe, komu se da 166, 299, 438, 440. Prepisovanje spisov 135. Preskušnja, ugotovitev dobe 443. Presojevalni postopek 59. Prešojevalni senat 74. Prestana kazen 27L Prešuštvo 85, 116. Pretvarjanje obdolženčevo 210. Pribiranje dokazov 258. Priče 138, 198; izostanek 52, 289, 296; kako se zaslišijo 1 199; kdo so 198, 403; krivo pričajo na razpravi 251; ne pridejo na razpravo 242; nedostojno vedenje 248, kazen zbog njega ali motitve reda 248, 250; obolele 242; očividec 192; oprostitev od pričevanja 201; podpišejo zapisnik 158, 199; poziv: na glavno razpravo 242, na pričevanje 53; prisega 203 — 206; se ne smejo zaslišati 200; sodne gl.: Sodne priče; soočba 199, 206, 211, 256, 259; v javni službi 297; zasliševanje: izven zasedanja 202, 206, na glavni razpravi 258, 259. Pričevanje: izključitev 200, 201; lažno 204; na glavni razpravi 206; odklonitev 202. Pričnina 207. Pridružitev kazenskemu postopku 122. Pridržek: ničnostne pritožbe 316; posebičnega pregona 266, 323, 388, 439. Priglasitev: pravnega sredstva 311; priziva 275, 362; revizije 275; zamuda 355. Prijava 43, 83, 118, 128, 216, 289, 428. Prijavna dolžnost 217. Prikrivateij 87, 88. 462 Primeri: posebno lahki 271, 277, 322, 393; posebno težki 277, 322. Priofočitev: obtožnice 232, 236; rešitve o povračilu škode 416; sodbe: kasacijske 344, prizivne 354, 373; sodnih odločb 166; zahtevka za obnovo postopka 384. Pripor 137, 162, 186; če se hoče kdo odstraniti z mesta storjenega zločinstva 174; fakultativni 171; kadar ga je nevarno odlagati 172; obligatorni 170; rešitev o — 171; udeležencev pri pobuni, tepežu in sličnem 174; ukinitev 173; v postopku pred sreskim sodnikom 297, 354. Pripoznanje 45. Priprava za razpravo: glavno 150, 241; ustno 298. Pripravljalni postopek 71, 72; izvrševanje 215; nepristojnega sodnika 95, 172; sodelovanje sreskih sodišč 70, 220 — 222 . Pripravljano kaznivo dejanje 217. Pripravniki 103, 138, 248. Prisednik 14. Prisega: asertorna 195, 204; izvedenčeva 195; na glavni razpravi 259; nedopustnost 205; opomin na službeno — 204; prič 199, 204; promisorna 195, 204. Prisežnik 7. Prisilna delavnica 445. Prisojilo materialne odškodnine 351. Pristanek obdolženčev k takojšnji sodbi 372. Pristavi 103. Pristnost listine 197, 208. Pristojnost sodišča: ako je ista oseba osumljena več kaznivih dejanj 85; ako je kaznivo dejanje storjeno: na ladji 84, na zrakoplovu 84, po tisku 84; apelacijskega 67; kasacijskega 67; krajevna 67, 78, 80, 87, 97,112,155, 240, 317, 359, 360; odrejena po kasacijskemsodišču 94; okrožnega kot edinoosebnega 71; okrožnega kot zbornega 71; prekršitev 236, 317, 359; pri poskusu, nadaljevanem in traj¬ nem kaznivem dejanju 81, 82; se ne more več izpodbijati 240; spori : med rednimi, upravnimi ali vo¬ jaškimi sodišči 98, o pristojnosti med sodišči 97, 98; sreskega 98; stalnega domovališča ali začasnega bivališča 79, 82, 83; Letvama £7, 87, 96, 112, 260, 318, 359, 372; ugotovitev po sreskem sodniku 96; vojaškega 264, 265; za izročitev obdolženca ali obso¬ jenca domači ali tuji državi 101; za izvršitev prošnje inozemskega oblast v a 99; za mlajše iraaloletnike 426; za nasnovatelja, pomagača 85; za novo odkrita kazniva dejanja 270; za obnovo postopka 384; za pregon 80, 82—84; zavrnitev zaradi nepristojnosti 264. Pritožba 305, 309, 373; delna 312; dopustnost 374; kako se odloči o njej 376; kje se vloži 374, pri apelacijskem sodišču 293, pri okrožnem sodišču 293; rok za priglasitev 313; zoper izločitev sodnika 108; zoper odločbo: glede mlajših maloletnikov 432, o obnovitvenem zahtevku 398, 399, 406, o očuvalnih odredbah 229; zoper preiskovalni zapor 226, 233; I zoper pripor 177; 463 zoper redovne kazni 249; zoper rešitev: o kazenskih stroških 293, o tolmačenju sodbe 439, v postopku zoper mlajše malo- letnike 432; zoper ukinitev preiskovalnega za¬ pora 177; zoper ustavitev preiskave 228; zoper zavrnitev: priziva 363, prošnje za postavitev v prejšnji stan 356, prošnje za povrnitev pravic 418, revizije 328. Privod 134, 152, 186, 282, 297; k zaslišanju 169; mlajšega maloletnika 431, 434; na glavno razpravo 170; na narok za razglasitev sodbe 275; na ustno razpravo 298. Privolilo (predlog, odobritev) 214. Prizadetost 107. Priziv 61, 75, 305, 308; dopustnost 352; kdo ga sme priglasiti 311, 351, 357; nepopolni 308, 313, 347; obrazložitev 351, 352; polni 308, 313, 355; priglasitev 311, 351; pristojno sodišče 308, 347, 352; rešitev: izven seje 364, na javni razpravi 364, obenem z revizijo' 340, v seji 353, 364; rok 313; sodba 353; zavrnitev 352; zoper novo sodbo 347; zoper odločbo o stroških 293. Priznanje 211, 212; izvensodno 212; lažno 45; na glavni razpravi 192, 255; po sodbi 390; predrugačenje 255; učinek priznanja 213; zavajanje 135; zbiranje dokazov po priznanju 191, 212 . Probation officers 427. Profesorji prava 138, 140. Proglasitev nepristojnosti 236. Prosti prihod 181. Prošnja: inozemskih oblastev: rešitev 99, za izročitev 100, 101, za pravno pomoč 99 ; za postavitev v prejšnji stan 153, 305, 313, 327; za povrnitev pravic: kako in kje se poda 417, poizvedbe 418, ponovitev 419, potrdilo o povrnitvi pravic 416, 417, razprava 418, rešitev 418, stroški 419, vsebina rehabilitacije 420, zavrnitev 417, Protiizvod 328. Protivljenje na glavni razpravi 316, 320. Protokol 56. Psevdonimne osebe 217. Psihologična utemeljitev 191, 238, 317. Quaestioms mixtae 322. Račun stroškov 284. Računanje rokov 152. Računski pogreški 159, 277. Ratio scientiae 199, 363. Razglasitev: odloga 275; po novinah 167, 348, 402; sodbe: kasacijske 344, odstranjenemu obtožencu 249, vobče 51, 275, 306. Raziskava stanovanja 158. Razklenitev kazenskih stvari 89, 90. Razlaga 31. Razlogi: olajševalni 277; prizivni 348—350, 357—362, nasprotni 352, 363; revizijski: formalni 316, 327, materialni 321, 327, nasprotni 328; sodbe 277, 278. Razpored 30, 445, 448. 464 Razprava: glavna 245, 251, nova 345; o dopustnosti očuvalnih odredb 229; o prošnji za povrnitev pravic 418; o reviziji 335, 336; o zahtevku za povračilo: pravic 418, škode 415; pred sodnikom poedineem 295, 296; prizivna 368; razširitev 260; ustna 298, 434. Raztelesenje 197. Razveljavitev 280, 333, 336, 338, 366, 368, 403, Razžalitve 116, 121. Realna dokazila 182, 185, 193, 208, 259. Realni stek 70. Rebus sic stantibus 306, 307, 382. Recognitio 212. Reconventio 87, 121. Recusatio 107. Red na zasedanju sodišča 247, 248. Redakcijska tajnost 203. Redna sodišča 63. Rednik, oproščen pričevanja 201. Redovna kazen 38, 109, 444. Referent gl.: Poročevalec. Reformatio: in melius 199; in peius, prepoved 313, 324, 346, 349, 353, 366, 371, 403. Registri (kazenski) 420, 421. Rehabilitacija 73, 77, 103, 272, 286, 416, 417, 419, 42L Rejenec, oproščen pričevanja 201. Reklasacija 416. Rekvizicije 70, 99. Remitiranje stvari 331, 343, 366, 376. Rentgeniziranje 182. Replika 263. Res iudicata 199, 231, 237, 265, 303, 403. Rešitev 160; o dvomih glede tolmačenja, sodbe 438, 439; o izključitvi javnosti 49,50,254,318; o očuvalnih odredbah 275. Revizija 61, 93, 305, 308; absolutno učinkovalni razlogi 315, 316; dopustnost 315; formalni razlogi 316; izpodbijanje pristojnosti apelacij- skega sodišča 316; izredna 93, 341; izredna revizijska obnova 342; materialni razlogi 321; podpis: braniteljev 139, 312, zastopnikov 312; priglasitev 311, 325; pristojnost sodišča 329; procesualni razlogi 316; razveljavitev sodbe 333, 341; relativno učinkovalni razlogi 315, 318, 338; rešitev 343; sodba 343; zavrnitev 327, 331, po okrožnem sodišču 327; zoper novo sodbo 347. Rezervni sodniki 246. Robija 270. Roditelji 417, 434, 435, 437; maloletnikov in oseb pod skrbstvom 428, 430, 434; nadaljujejo kazenski postopek 117; postavijo branitelja 143. Rok 150; instrukcionalni 151, 328; poziva na glavno razpravo 1 242; prekluzivni 151, 153; prošnje za postavitev v prejšnji stan 313; za dopolnitev dokazov za glavno razpravo 243; za obrambo 369; za poizvedbe (ob priporu) 221; za priglasitev: pravnega sredstva 312, priziva 313, revizije 312; za pripravo na glavno 1 razpravo 242; za vložitev: nasprotnih razlogov 328, obtožnice 120, 266, predloga za uvedbo zakonitega postopka 266, priziva 313, revizije 312; zasebne tožbe 266. so 465 Salvus conductus 182. Samomor 181. Samoovadba 217. Samotni zapor 178. Scelera quaesita 185. Sedmorica sodnikov 78. Senati 67, 72. Senatorji 65. Septemviralis tabula 6. Seznamek: dokazil 231; zaprtih oseb 228. Siromašnost 139, 140. Skabinska sodišča 59. Skioptično predvajanje 138. Skrajšani postopek 328, 330. Skrbnik: mlajšega maloletnika 419; oproščen pričevanja 201. Skrbstvena oblast 448. Skrbstveni posli 425. Skupnost dokazov 258. Slavonija 6, 43, 66. Sledovi kaznivega dejanja 190, 218, 219 , 220 ; skrb za njih ohranitev 216. Slepost 201. Slovenija 8, 67. Slovesna obljuba prič 297. Službena dolžnost 40, 44,140, 219, 220, 224, 298, 299, 304, 324, 334, 337, 342, 365, 376, 378, 391, 408, 425, 433. Službena izpričevala 209. Službena tajnost 200. Službeni jezik 199. Smotrenost 57, 60, 96, 155, 156, 200, 221, 251, 256, 275, 277, 283, 330, 340, 400. Smrt: braniteljeva 147; obdolženčeva 136, 147; obsojenčeva 137, 147, 287, 384, 395, 414; obtoženčeva 265, 287; oškodovančeva 124; zasebnega tožitelja 117. Smrtna kazen 73, 269, 392, 439, 444; poročilo o smrtni obsodbi 274; posvetovanje o pomilostitvi 274. Smrtna obsodba 412, 440. Sodba 160; formalnopravna 265; kasačijska 344; materialnopravna 265, 266; na osnovi nove razprave 346; nagla 215; nova 403; o tožbi in nasprotni tožbi 89, 121; obnova zbog več sodb 394; obsodilna 266; odločba: o očuvalnih odredbah 275, o stroških 271, 284, o zasebnopravnih zahtevkih 271, 278; odpravek 275, 276; odsotnemu obtožencu razglašena 249, 275; okvir 266; oprostilna 266, 272; pogreški 277; popravki 277, 278; predmet 266; prizivna (takojšnja) 366; razglasitev 274; razlogi 277, 278; uvod 276; vročitev 166; vsebina 276; zoper mlajše maloletnike 435. Sodišča: redna 63; skabinska 59; za mlajše maloletnike 70, 71, 141, 424. Sodišče: disciplinsko 264; državno gl.: Državno sodišče; sresko gl.: Sresko sodišče; upravno gl.: Upravno sodišče; vojaško gl.: Vojaško sodišče. Sodne osebe 102, 104. Sodne priče 158, 184, 187, 195, 297. Sodne takse 284, 288. Sodni ogled, kdaj se ukrene 194, 196, 259. Sodnik: krvni 8; po edinec 231,. obnova zbog nepristojnosti 385, 387, 392, postopek pred njim 295; sreski gl.: Sreski sodnik; za mlajše maloletnike 99, 218, 245, 424, namestnik 425, 466 postopek pred njim 295, 296, ukrenitev začasnih odredb 426, 427, 429, zasliševanje 430; zaprošeni 368. Sodniki: izključitev 105; izločitev 107; kaznivo dejanje 393; lajični 102; namestniki 242; poklicni 102; potovalni 2, 8; rezervni 246; sestava zapisnika 158. Sodniški izpit 102. Sodniški svet 74. Soglasnost 165, 269, 342, 343. Soobtoženci: rešitev: pravnega sredstva v korist dru¬ gemu 303, 324, 334, 337, 353, 365, 372, 374, ugovora v korist drugemu 239; zasliševanje na glavni razpravi 254. Soočba 199, 206, 211, 256, 259. Soprog obtoženke 241. Sorodnik: kdaj sme: uporabiti pravno sredstvo 311, zahtevati obnovo kazenskega po¬ stopka 395; oproščen kot priča, izvedenec 201. Sorodstvo 105, 109, 138, 140, 187, 201, 203. Sostorilec 87. Sovražno razmerje 206. Specialitetno načelo 66, 101, 265. Spisi: pregled, prepisovanje 146; vročitev 166, 167. Spojitev pravnih sredstev 354. Spomin 205. Spori o pristojnosti 95, 97; med rednimi sodišči 98; med rednimi in vojaškimi ali uprav¬ nimi sodišči 98; med tožiteljem in preiskovalnim sodnikom 176. Spoved 319. Sprevodno pismo 345. Srbija 2, 34, 36, 44, 67. Sredstva, očuvalna, gl.: Očuvalne odredbe. Sreski sodnik: odredi: preiskavo stanovanja in osebe 183, 'pripor 173; poizvedbe 173; prejme naznanilo o kaznivem de¬ janju 216. Sresko sodišče: izvrševanje sodne oblasti 69; postopek 296; prejme naznanilo o kaznivem de¬ janju 216; pristojnost 69; priziv (pritožba) zoper njegove od¬ ločbe 308, 355; sodeluje pri preiskavi 225; vodi poizvedbe 220 — 222. Stanovanje, raziskava 158. Stante sessione 129, 142, 266. Starejši maloletniki: oddelitev od drugih obsojencev 423; pristojnost: senata 422, za prestopke 422., Starejšina: sodišča 156, 173, 283, odredi izvršitev sodbe 438; zavoda 449. Starost: glede zaprisege 205; za pravdno sposobnost 119, 123. Stavitev pred sodišče 73. Stek 85, 87, 269, 385, 427. Stenografi 104, 159, 283. Stranke 110. Stranska kazen 349, 414. Strogi zapor 270. Stroški 'kazenskega postopka 253, 281, 284, 288; določitev 290, 291; dolžnost povrnitve 282, 286; izročitve 283; izterljivost 292; izvršitev: kazni na prostosti 282, 283, 291, očuvalnih odredb 282, 283, smrtne kazni 282; kaj se smatra za — 282; obseg 290; odločba v sodbi 271, 285; 80 * 467 odmera 290, 291; poravnava 289; posebna rešitev 291; potovalni 283, 291; povračilo: iz jamstva 180, neopravičeno obsojeni osebi 415; preložene kazenske razprave 249; 'prič in izvedencev 283; pritožba 249, 293; privoda 282, 291; priziv zoper odločbo o njih 350, 357, 361; provzročeni s pravnimi sredstvi 289, 339; razdelitev 339, sorazmerna 289, 294, 339; sodnih ogledov 283; sodnih oseb 283; stvarni izdatki 291; za povrnitev pravic 419; za vzdrževanje v zaporu 283; zasebnega udeleženca 286; zastopnika 288. Stvarna veljavnost 37. Stvarno stanje stvari 195. Subsidiarni tožitelj 44, 151, 243, 283, 287, 288, 298, 309, 368, 369. Substitucijsko načelo 111. Subsumpcija 323. Sugestivna vprašanja 199, 210, 259. Sumne stvari 279, 281. Supletorna denarna kazen 443, 444. Supletorna nadzorstvena pritožba 305. Suspendiranje izvršitve 313, 314. Svaštvo 105, 107, 138, 20L Svetovalstvena zbornica 74, 94, 180, 225. Svobodna ocena 306, Sefi 13. Šikanozno najetje zastopnika 286. Škoda: nastala iz pričevanja 203; povračilo iz jamstva 180; ugotovitev 278, 279. Švabsko zrcalo 6. Tabula: banalis 6 ; regia 6 ; septemviralis 6 . Tajnik 103. Tajnost 51, 145, 186, 200. Takse, sodne 284, 288. Telegrafične izjave 149, 152. Telesna preiskava 134, 182. Telesne poškodbe 197. Temelj sodbe 308. Temeljna načela 321, 359. Tenor sententiae 265, 267, 269, 280, 403. Teritorialno načelo 36. Termini 150. Territio 10. Thema probandi 198, 203, 205. Tiralica 73, 181, 297. Tisk 17, 27, 35, 38, 40, 44, 47, 48, 51, 55, 68, 72, 73, 76, 78, 84, 91, 115, 121, 122, 131, 134, 160, 194, 214, 223, 229, 232, 240, 244, 260, 264, 271, 277, 281, 329, 351, 381, 404, 437, 444. Tolmač 56, 159, 199, 211, 253, 283; nedostojno vedenje 248; pristojbina 211. Tortura 10. Totalno glasovanje 164. Tožba: nasprotna 89, 121; zasebna 238, 322. Tožitelj: državni 110; končni govor 262; obvestilo ustavitvi preiskave 228; prečita obtožnico 1 254; prisotnost pri preiskovalnih deja¬ njih 189, 195; razširitev obtožbe 260; subsidiarni 127; upravičeni 238; zasebni 116; zaslišan za pričo 253. Trajni delikt 82. Trdo ležišče 178. Trihotomija 68. Trojica sodnikov 72, 75, 230, 231, 307, 423, 438. Tuja stvar 279, 281. Ubikvitetno načelo 81. Ubožnost 140. Udeleženec 41, 87, 118, 119, 232. Udobnosti, odtegnitev v priporu in preiskovalnem zaporu 178. Ugotovitev činjenic 341, 355, 357, 360, 366, 368. 468 Ugovor zoper obtožnico 75, 233, 359; odreka 234; pristojno sodišče 235; rešitev 237; rok za vložitev 232, 233. Ukinitev: kaznivosti 273; zapora 177. Ukor 249, 349, 430, 436, 446. Umaknitev revizije 330. Umobolniki 119. Univerze 38. Uprava kazenskih zavodov 113. Upravičenec za predlog na kazno¬ vanje ali odobritev 131. Upravno sodišče, spor zaradi pristoj¬ nosti 78, 98. Uradni zaznamek 216. Urednik 203. Ustava 28. Ustavitev kazenskega postopka 236, 240, 385. Ustna obtožba 260. Ustna razprava: poziv 298; pred sodnikom: sreskim 298, za mlajše maloletnike 434. Ustnost 55, 210, 252, 256. Uvodna preiskava 94, 220, 224. Varščina 179. Varuh 417, 419, 448; oproščen pričevanja 201; pravica pritožbe 311. Važnost novih dejstev 368, 370. Veča 59. Veljava obtožnice 240. Venerično okužen j e 116. Verjetnost 48, 191. Verodostojnost 192, 317. Verski predstavniki 200. Višji državni tožitelj 110, 114, 352, 353, 368, 376, 399, 409. Vladar 64, 276. Vložišče 157. Vložitev: pravnega sredstva 311; pritožbe 374; priziva 353, 362. Vmesni rok 150. Vojaška dolžnost 441. Vojaške osebe 38; kot priče 198; privod 170; poziv na glavno razpravo 168; ukrenitev pripora, preiskovalnega zapora 177. Vojaške zgradbe 184. Vojaško kaznivo dejanje 410. Vojaško sodišče 15, 78, 98, 264, 279; odstop kazenske stvari 264; spor zaradi pristojnosti 98. Vojvodina 12, 67. Volilojemniki 287. Votum 163. Vpisnik obsojenih oseb 420, 421. Vražda 2. Vrednostni papirji 179. Vrhovni državni tožitelj 110, 115, 330, 333, 335, 336, 343, 354, 376, 377, 379, 409, 415, 432, 437. Vrhovni zakonodajni svet 22. Vrnitev: obtožnice 235, 295; razžalitve 272; stvari 331; škode 417, 420. Vročitev: obtožnice 232, 233; odločbe, nadomestna 157, 167; osebna 167; poziva na glavno razpravo 167; sodbe, ako je obtoženec izostal 362. Vršitelj dolžnosti državnega tožitelja 43, 110, 425. Vsebinski tiskovni delikt 72. Vštetev pripora ali preiskovalnega za¬ pora 271, 348, 401, 404, 442. Vzdrževanje reda in dostojnosti na glavni razpravi 247. Vzklic 75. Vzorec 48. Zabrana izhajanja novin 444. Začasna nastanitev nevarnih oseb 229. Začasna ustavitev (začasni prekin) 229. Zadruga, hišna 105, 201. Zadrževanje izvršitve 313, 314, 328, 411, 439, 447. Zagovor: formalni 135, 137, 141; materialni 135, 145. 469 Zahtevek za zaščito zakona 77, 93, 376, 404, 432, 437; javna razprava 379; sestava senata 379; za obnovo 226, 305. Zakon (brak), odločba o veljavnosti 47. Zakon o činovnikih 102. Zakoniti zastopnik: kdaj sme uporabiti pravno sredstvo 311; maloletnikov 434, 437; obvestitev O' glavni razpravi 241; oškodovančev 242; postavitev branitelja 143; sme izpodbijati odločbo s prizivom 310, 348, 357. Zakonodajni svet (stalni) 15, 273. Zakonski drug: kdaj sme uporabiti pravno sredstvo 311; obvestitev o glavni razpravi 241; oproščen pričevanja 201; postavitev branitelja 143; zasebnega tožitelja 117. Zakotni pisarji 143. Zakrivijenj e kazenskih stroškov 284. Zalotitev (zasačba) pri dejanju 82, 171, 172, 298. Zamuda: časa 291, 292; naroka 151; roka 355. Zaobljuba zaupnikov 428. Zaočna sodba 210, 296, 299. Zapadlost jamstva 180, Zapisnik 56, 158; dodatki 158, 159; izven glavne razprave 158, 159; kot dokaz o dogodkih na razpravi 159; o-glavni razpravi 251; O' izvidu 209; o kaznivih dejanjih, storjenih na glavni razpravi 250; o ogledu 209; o postopku pred sreskim sodnikom 297; o ustni razpravi 297; o zaslišanju: obdolženčevem 209, 210, prič 158; pisanje 158; policijskih oblastev 194, 319; popravki 158, 159; potek glavne razpravedo sodbe 251; prečitanje na glavni razpravi 259; priglasitev: nasprotnih razlogov 328, 352, pravnih sredstev 311, 312, 316, 352. Zapisnikar 103, 107, 109; izključitev, izločitev 109; izmenjani e 246; pisanje zapisnikov 158; podpiše sodbo 276; smrt 276. Zaplemba 185; obvestitev pošiljatelja 188; odpiranje 185; odreditev 184, 185; predmetov 184. Zaplenjene tiskovine 160. Zapor 269, 270; prič 251. Zaporedno izvrševanje dokazov 258. Zapreke: izvršitve sodbe 439; pravdne 265. Zaprisega 204, 297. Zaprosila 70, 99. Zaprošeni sodnik 368. Zaročenec 201. Zasačba gl: Zalolitev. Zasebna tožba 238, 322. Zasebni tožitelj 41, 110, 116; favoriziranje 389; izostanek od glavne razprave 151, 296; kdo je 116; nedostojno vedenje 248; obvestitev: o končanih poizvedbah 223- o ustavitvi preiskave 228; poziv: na glavno razpravo 167, na vložitev obtožnice 389; predlog za poizvedbe 219; pri mlajših maloletnikih 429; sme izpodbijati odločbo s prizivom 309; smrt 117; trpi stroške kazenskega postopka 288; 470 ' ustavitev: poizvedb 222, preiskave 228; vložitev obtožnice 223, 228, 230; zastopan po državnem tožitelju 113. Zasebni udeleženec 110; izostane od glavne razprave 151* 296; kot priča 253; nedostojno vedenje 248; njegove pravice 130, 180, 309; obvestitev; o končanih poizvedbah 222, o ustavitvi preiskave 228; poziv -J na glavno razpravo 167, za vložitev obtožnice 228; predlog za poizvedbe 219; pridružitev kazenskemu postopku 121 , 122 ; sme izpodbijati odločbo s prizivom 348; sme priglasiti priziv 357; smrt 124; trpi stroške kazenskega postopka 287; utemeljitev zahtev 262; vzdrževanje obtožbe na glavni raz¬ pravi 263. Zasebnopravni zahtevki: izprememba sodbe 281; izvršitev odločbe 280, 281; napotitev na civilno pravdo 279; odločba v sodbi 271, 277; poravnani 127, 309; pri rehabilitaciji 420; prijava 123; priziv zoper odločbo 349, 351, 357, 361; zoper mlajše maloletnike 435. Zasedanje 252. Zasedba sodišča 316. Zasega 185. Zaslišanje: gluhih, nemih 199; na glavni razpravi: izvedencev 258, obtoženca 255, prič 258; obdolženca 210; priprtega 211. Zastaranje tožbe za odškodnino zo¬ per državo 103; objektivno 387, 388, 390, 405; subjektivno 117, 238. Zastopnik: kazen zbog nedostojnega vedenja ali motitve reda 248; kdaj sme uporabiti pravno sred¬ stvo 311; obdolženčev 142; poziv na prizivno razpravo 369; prisostvovanje ogledu 195; ubogih 140, 143, 148, 290, 294, 297. Zastraženje 249. Zastrupitev 197. Zaščita zakona 376. Zaščitni nadzor 445, 447—449. Zatočenje 269, 270., Zaupne osebe (zaupniki) 51, 52, 104, 136, 248, 423, 427, 431, 434, 437, 445, 449. Zavlačevanje 328. Zavodi za mlajše maloletnike 427, 429, 431—433, 447. Zavrnitev: prijave 218, 222; obtožbe 265, 338, 385, 403, 413; priziva 352, 363, 364; revizije 327, 332, 336; ugovora 235. Zaznatki 198, 205. Zbiranje dokazov 218. Zdravnik: izvedenec 196; ki je zdravil pokojnika 196. Združitev postopkov 239. Zgradba sodišča 157. Zloraba službene dolžnosti 72, 73. Zmanjšanje kazni 408, 411. Znaki 190. Znižanje kazni 408. Zrakoplov 48, 84. Zrelost: mlajših maloletnikov 428, 429, 435; za sodbo 264. Zveznost 85, 231, 234, 267, 286, 324, 426, 432. Ženitna pogodba 280. Ženske 70. Žig 48. 471 Popravki Na strani 5., vrsta 20. (od zgorej), naj se čita namesto «contumatia» — «contumatiam». Na strani 58., vrsta 10. (od zdolej), naj pride za «se» beseda «bolje». Na strani 61., vrsta 4. (od zdolej), naj se čita namesto «glavni» — «splošni». Na strani 63., vrsta 13. (od zgorej), naj se čita namesto «stranskih» — «iposebnih». Na strani 70., vrsta 16. (od zdolej), naj se čita namesto «inostranskih» — «inozemskih». Na strani 73., vrsta 8. (od zdolej), naj se čita namesto »celokupno* — »celotno*. Na strani 77., vrsta 13. (od zdolej), naj pride za «spor» — besedica «o». Na strani 85., vrsta 9. (od zdolej), naj se čita namesto «prešustvo» — «prešuštvo». Na strani 125., vrsta 12. (od zgorej), naj se čita namesto «zakonika» — «zakona». Na strani 130., vrsta 7. (od zdolej), naj se čita namesto «glavni» — «ustni». Na strani 150., vrsta 4. (od zdolej), naj se čita namesto «od zakona* — «po zakonu*. Na strani 154., vrsta 15. (od zgorej), naj se čita namesto «contumatia» — «contumatiam». Na strani 169., vrsta 17. (od zdolej), naj se čita namesto «nasilnih» — « prisilnih*. Na strani 178., vrsta 15. (od zgorej), naj se čita započeti stavek: «Po§438. k. p. se more zoper nje odrediti omejitev svobode v sodnih prostorih, če...». Na strani 216., vrsta 8. (od zdolej), naj se čita namesto «javno oblastjo* — «javnim oblastvom*. Na strani 219., vrsta 6. (od zgorej), naj se čita namesto »postopka* — «kaznivega dejanja*. Na strani 221., vrsta 17. (od zgorej), naj se čita namesto «o» — »v*. Na strani 242., vrsta 7. (od zdolej), naj se čita namesto «na» — «za». Na strani 364. naj se prečrtajo vrste od 5. do 10. (od zgorej). Na strani 373., vrsta 14. (od zgorej), naj se čita namesto »izreko* — «izrek». Na strani 373., vrsta 17. (od zgorej), naj se čita namesto «tehko» — «lehko». Na strani 396., vrsta 14. (od zdolej), naj se čita namesto «priskrbeti» — «preskrbeti». 472 s-/' COBISS NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000500180 «