UDK 811.16+821.16.09(05)
ISSN 0350-6894 (tisk - print) ISSN 1855-7570 (splet - online)
SLAVISTIČNA REVIJA
ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY STUDIES
IZDAJA - ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE
SRL	LETNIK ^ 64 VOLUME	ŠT. 2 NO.	STR. 79-218	LJUBLJANA
APRIL -JUNIJ 2016
VSEBINA
RAZPRAVE
Andreja Žele: Odvisniki v slovenščini: Vsebinski odvisniki in nepravi prislovnodoločilni odvisniki.......81
Alenka Jelovsek: »My sva téh svetnikou otroci«: Dvojina osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku
16. stoletja.......................................................................................................................................................95
Dana Baláková, Valerij M. Mokienko: Nič nie je nové pod slnkom..........................................................113
Matej Meterc: Tematsko-konstrukcijski vzorci nastanka in prenovitve frazemov..................................125
Liudmila Pesehonova Kosem: Možnost interpretacije frazemov v dvojezičnih slovarjih ........................139
Marko Juvan: Pripovedni svet Brede Smolnikar........................................................................................151
Varja Balžalorsky Antic: Bahtin in Ducrot v perspektivi rekonceptualizacije lirskega subjekta..........165
Vanda Babič: Od »nebrušenega diamanta« do velikega uma 19. stoletja .................................................181
Milivoj Nenin, Zorica Hadžic: Slovenci u krfskom Zabavniku..................................................................195
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
Alenka šivic-Dular: 16. mednarodni slavistični kongres v Beogradu leta 2018......................................205
Nina Zavašnik, Lidija Rezoničnik: Karierni dan slavistov in slovenistov 2016........................................212
Slavistična revija (http://www.srl.si)je ponujena pod licenco: Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
Izdajatelj — Issued by: Slavistično društvo Slovenije
Odgovorni urednik — Executive Editor: Miran Hladnik (Univerza v Ljubljani)
Glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Studies: Vladimir Osolnik (Univerza v Ljubljani) Glavna urednica za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics: Ada Vidovič Muha (Univerza v Ljubljani) Tehnična urednica — Technical Editor: Urška Perenič (Univerza v Ljubljani) Spletni urednik — Web Editor: Blaž Podlesnik (Univerza v Ljubljani)
Člani — Members: Aleksandra Derganc, Miha Javornik, Irena Orel, Tomo Virk, Andreja Žele (Univerza v Ljubljani), Nina Mečkovska (Univerza v Minsku), Timothy Pogačar (Državna univerza Bowling Green), Ivo Pospišil (Masarykova univerza, Brno)
Časopisni svet — Advisory Council: Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru), Janko Kos, Franc Zadravec (SAZU, Ljubljana)
Naslov uredništva — Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/II, 1000 Ljubljana, Slovenija
Račun pri Slavističnem društvu Slovenije: 02083-018125980 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 22 €, za člane Slavističnega društva Slovenije 15,50 €, za študente 8,50 €, za inštitucije in knjigarne 33 €, za tujino 35 €.
Annual subscription price: individuals 22 €; members of Slavistično društvo Slovenije 15,50 €; students 8,50 €; institutions and bookstores 33 €; outside of Slovenia 35 €. Natisnil — Printed by: Birografika Bori, Ljubljana Naklada — Circulation: 390 izvodov - 390 copies
Vključenost Slavistične revije v podatkovne baze — Slavistična revija is indexed/abstracted in: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), DOAJ, Scopus (Elsevier), EBSCO, Cabell's Directories of Publishing Opportunities, Bibliographie Linguistique (BL), European Reference Index for the Humanities (ERIH PLUS), Modern Language Association of America (MLA) Directory of Periodicals (New York), Cambridge Scientific Abstracts (CSA), Linguistic Abstracts (Uni Arizona), ProQuest Online Information Service
Nekdanjima urednikoma, akademikoma Francu Zadravcu in Borisu
Paternuju ob njunih 90-letnicah.
Dedicated to the former Editors, Academicians Franc Zadravec and Boris Paternu, on the occasion of their 90th birthdays.
81
UDK 811.163.6'367.335.2
Andreja Žele
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani andreja.zele@ff.uni-lj.si
ODVISNIKI V SLOVENŠČINI: VSEBINSKI ODVISNIKI IN NEPRAVI PRISLOVNODOLOČILNI ODVISNIKI
Prispevek obravnava dve podskupini odvisnikov, ki v slovenski slovnici do sedaj nista bili posebej opredeljeni in opisani, to so vsebinski odvisniki znotraj predmetnih odvisnikov in nepravi oz. neudeleženski prislovnodoločilni odvisniki znotraj prislovnodoločilnih odvisnikov.
Ključne besede: skadnja, slovenski odvisniki, vsebinski odvisniki, nepravi prislovnodo-ločilni odvisniki
The article deals with two subgroups of subordinate clauses that have not been defined and described in Slovene grammar, i.e., content subordinate clauses within object clauses and non-participant pseudo adverbial clauses within adverbial clauses.
Keywords: syntax, Slovene subordinate clauses, content subordinate clauses, pseudo adverbial clauses
0 O merilih za tipologijo slovenskih odvisnikov
Za vseobsežen in pregleden se je pri oblikovanju tipologije slovenskih odvisnikov potrdil strukturalnofunkcijski vidik, ki postavlja kot prvotno merilo funkcijskoskadenjski oz. stavčnostrukturni pristop in kot drugotno merilo še pomenskoskladenjski pristop s pretvorbeno-tvorbeno metodo.
Strukturalnofunkcijsko merilo poudarja razmerje stavčni člen x stavčni člen v obliki stavka in s tem uvaja sistemsko vzporednost skladenjskofunkcijsko enakovrednih slovničnih enot,1 pomenski pretvorbeni pristop pa poudarja razmerje vsebine odvisnika nasproti vsebini matičnega stavka.2
Odvisnik kot stavčni člen z zgradbo stavka je torej sestavni del matičnega stavka, kar je še z vidika stavčne zgradbe potrjeno strukturalno sestavniško pojmovanje odvisnika; da pa niso odvisniki zgolj nadomestilo ali zamenjava stavčnim členom, je bilo v slovenskem jezikoslovju eksplicitno opozorjeno že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Toporišič 1965: 68, 1967: 181).
1	Po J. Kačali (1989: 158) so stavčni členi kompleksne slovnične, pomenske in leksikalne kategorije in posledica tega je lastna skladenjska vrednost stavčnega člena. Iz tega tudi sledi, da stavčni stavčni členi niso ne v zamenjavnem in navadno tudi ne v popolnem pretvorbenem razmerju z navadnimi nestavčnimi stavčnimi členi.
2	Matični stavek je tu mišljen kot celotni nadrejeni del zložene povedi brez določenega obravnavanega odvisnika. V zloženi povedi z več odvisniki torej matični stavek lahko obsega glavni stavek z vsaj enim odvisnikom, in v teh primerih matični stavek ni enak glavnemu stavku, ampak je enakovreden nadrednemu stavku. Matični stavek se v smislu izhodiščnega stavka, ki vključuje vse sestavine potencialnih stavčnih členov tudi v obliki stavka, uporablja tudi v češkem jezikoslovju, pri nas pa je njegovo rabo utemeljeval R. Cazinkič (2004: 46).
82
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Pomenski vidik skladnje dodaja ravnini skladenjskih razmerij (koordinacija in determinacija) in razmerju na izrazni ravnini (prirednost in podrednost) še ustrezno sestavinskost na povedijsko-udeleženski ravnini (t. i. propozicijska semantika in kategorialna semantika), kar pomeni, da določena propozicijska vključenost, tj. propozicija v drugi propoziciji, ali vzporedna soodvisnost dveh propozicij lahko vzpostavljata različna skladenjska razmerja, ki se lahko izražajo podredno ali priredno glede na različne sistemske zmožnosti v posameznem jeziku in glede na različne stilsko-zvrstne zmožnosti znotraj posameznega jezika. Tako glede na različno stopnjo sovisnosti propozicij lahko govorimo o medpropozicijski družljivosti (vezniško in nevezniško stavčno priredje kot posledica vzporednih propozicij), o medpropozicijski vezljivosti (stavčno podredje s stavčnočlenskim odvisnikom kot posledica propozicijskega udeleženca v matični propoziciji) in medpropozicijski družljivosti ali modifikacijskosti (stavčno soredje ali nepravo neudeležensko podredje3 glede na matično propozicijo).4
1 Funkcijskoskadenjski oz. stavčnostrukturni pristop kot prvo merilo
delitve odvisnikov
Pojmovanju odvisnika kot sestavine matičnega stavka in njihovemu stavčnočlenskemu ovrednotenju oz. delitvi je izhodišče hierarhizirana stavčna zgradba, ki jo je izdelala in pokomentirala A. Vidovič Muha v svojem recenzijskem članku o Novi slovenski skladnji J. Toporišiča (Vidovič Muha: 1984: 144). Če hierarhizirano stavčnostrukturno predstavitev prenesemo na skladenjske oz. stavčnočlenske vloge odvisnikov dobimo: odvisniki5 > glede na nadredni matični stavek in njegova možna medpropozicijska razmerja6 > 1) propozicija v propoziciji (prevladujoča medpropozicijska vezljivost) > propozicijski udeleženci > stavčnočlenski odvisniki nasproti 2) soodvisnost vzporednih propozicij (medpropozicijska družljivost ali modifikacijskost) > neudeleženski odvisniki glede na matično propozicijo.7 V tej
3	Tovrstni neudeleženski prislovnodoločilni odvisniki v nasprotju z npr. prislovnodoločilnimi odvisniki kraja nimajo in ne morejo imeti vloge propozicijskega udeleženca v matičnem izhodiščnem stavku. Zaradi nezmožnosti udeleženske vloge v matičnem stavku so v primerjavi s stavčnimi stavčnimi členi oz. stavčnočlenskimi odvisniki obravnavani kot nepravi nestavčnočlenski odvisniki glede na matični stavek.
4	Pri določanju medpropozicijskih razmerij v slovenščini sem se zgledovala po češki skladnji v češki akademijski slovnici (Mluvnice češtiny 3: Skladba, 1987, Praga: Academia).
5	Aktualna raba zgledov v tem prispevku je potrjena z besedilnim korpusom Gigafida z besedilno zbirko, ki pa je bila žal zadnjič ažurirana v letu 2011.
6	Glede na različno stopnjo sovisnosti propozicij lahko z vidika izhodiščne matične propozicije govorimo o medpropozicijski družljivosti (vezniško in nevezniško stavčno priredje), o medpropozicijski vezljivosti (stavčno podredje s stavčnočlensko propozicijo oz. stavčnočlenskim odvisnikom) in medpropozicijski družljivosti ali modifikacijskosti (stavčno soredje ali podredje z neudeleženskimi odvisniki glede na matično propozicijo).
7	Delitev na udeleženske oz. stavčnočlenske in neudeleženske odvisnike je možna glede na to, ali imajo odvisniki svojo stavčnočlensko vlogo (kot propozicijska sestavina oz. propozicijski udeleženec) v izhodiščnem matičnem stavku (stavčnočlenski odvisniki) ali pa je nimajo oz. niso propozicijski udeleženec izhodiščnega matičnega stavka, temveč kot vzporedna propozicija vzpostavljajo z izhodiščnim matičnim stavkom družljivo medpropozicijsko razmerje (neudeleženski odvisniki), in ti neudeleženski odvisniki so z vidika matičnega stavka tudi nestavčnočlenski odvisniki.
Andreja Žele, Odvisniki v slovenščini: Vsebinski odvisniki in nepravi prislovnodoločilni odvisniki 83
binarni delitvi naprej sledimo smeri 1) propozicija v propoziciji > 1.1) odvisniki kot glavni (prvostopenjski in drugostopenjski) stavčni členi ali kot razvijajoči stavčni členi: 1.1.1) prvostopenjski odvisniki (osebkov in predmetni odvisnik /tudi: vsebinski odvisniki kot pretvorba premega govora oz. kot odvisni govor) in drugostopenjski odvisniki (prislovnodoločilni odvisniki kraja in časa) nasproti 1.1.2) razvijajoči odvisniki (prilastkov odvisnik, povedkovodoločilni odvisnik, povedkovoprilastkov odvisnik); v drugi smeri imamo 2) soodvisnost zaporednih propozicij > 2.1) glede na matično propozicijo neudeleženski časovni, vzročnostni, načinovni ali prilastkovni odvisniki z možnostjo pretvorbe v priredje.
V Slovenski slovnici so tri delitve (Toporišič 420 00 : 63 7-38).8 Ena od delitev in prva navedena je: 1 vsebinski odvisniki9, npr. Rekelje, da pride, 2 oziralni neprislovni, npr. Zdaj pa mi vrni ploščo, ki sem ti jo posodil, 3 prislovni odvisniki: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima; druga delitev je besednovrstna, tj. katero besedno vrstno izraža odvisnik, in tretja stavčnočlenska. Če za prvi dve delitvi v slovenski slovnici ni utemeljenih meril, je za nadaljnje obravnave odvisnikov pomenljivo, da so dovolj jasno predstavljena merila le za stavčnočlensko delitev odvisnikov.10
Čeprav za prvo/krovno delitev odvisnikov v slovnici ni razvidnega merila in na to opozori tudi R. Cazinkič (2004: 52), bi lahko rekli, da izhaja iz pomenskega pristopa k skladnji oz. iz pomensko usmerjenega skladenjskega opisa - izhodiščno merilo je pomensko/vsebinsko razmerje med odvisnim stavkom in njemu nadrejenim celotnim delom povedi, ki je matični stavek. To vsebinsko razmerje se izraža s pomensko- in strukturnoskladenjskimi razmerji: vsebinski odvisnik (uvaja obvezno glagolsko vezljivost z glagolom matičnega stavka; sem uvrščamo tudi odvisni govor), oziralnodopolnilni odvisnik (z matičnim stavkom uvaja glagolsko vezljivost ali samostalniško družljivost; to so stavčnočlenski osebkovi ali predmetni odvisniki ali prilastkovi odvisniki; del družljivosti z matičnim stavkom oz. lastnostna propozicijska dopolnila so lahko tudi nepravi prilastkovi odvisniki) in prislovnodoločilni odvisnik (uvaja glagolsko vezljivost ali družljivost z glagolom matičnega stavka; to so
8	Upoštevana je prva razširjena in dopolnjena izdaja, kar po avtorjevih besedah velja zlasti za skladenjski del, sicer pa četrta izdaja Slovenske slovnice J. Toporišiča iz l. 2000.
9	Vsebinski odvisniki imajo svoje samostojno geslo v Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič 1992: 359), vendar niso razločevalno in tudi ne uvrščevalno opredeljeni glede na druge odvisnike.
10	V Slovenski slovnici je pomenljiva izjava (420 00 : 63 6): »Ne da se vse povedati v enostavčnih povedih.« Iz znotrajpropozicijskega razmerja torej vstopamo v medpropozicijsko razmerje in takrat se lahko govori o stavčnih osebkih, stavčnih povedkovih določilih, stavčnih predmetih, stavčnih povedkovih prilastkih, stavčnih prislovnih določilih; z besednovrstnega vidika pa Slovenska slovnica »na podlagi tega, katero besedno vrsto zamenjujejo /op. odvisniki/« (638) navaja samostalniške, pridevniške in celo povedkovniške stavke - »povedkov odvisnik je lahko samostalniški, pridevniški ali povedkovniški stavek: Hoditi v šolo pomeni, da si privilegiran, Janez ni ta, za katerega ga imate, Fant je, kot/da bi ga izrezal iz očeta, Naj bo, da bo vsem prav, To je, tako kot on pravi«. Sicer pa se v Slovenski slovnici (42000: 637>) odvisniki delijo po več merilih in najbolj eksplicitno izraženi sta delitvi: 1) prva delitev brez meril in utemeljitve a) odvisniki glede na vsebino (za glagoli rekanja in mišljenja), b) oziralni odvisniki brez prislovnih, c) prislovni odvisniki (prostorski /mestovni, izhodišča, cilja, razmeščenosti/, količine poti, časovni, količine časa), č) lastnostni odvisniki (pravi načinovni, primerjalni, mere oz. količine, posledični, sredstveni, izvzemalni), d) vzročnostni odvisniki (ozirni, vzročni, namerni, pogojni, dopustni), in 2) druga delitev glede na stavčnočlensko vlogo odvisnikov (osebkov, povedkov, predmetni, povedkovoprilastkovni, prilastkov).
84
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
stavčnočlenski prislovnodoločilni odvisniki; del družljivosti z matičnim stavkom oz. le pridružena nekrajevna okoliščinska propozicijska dopolnila so lahko tudi neudeleženski okoliščinski odvisniki). Glede na zgodnjo delitev z upoštevanjem vezljivosti in družljivosti so eni odvisniki nujno dopolnilo matičnemu stavku, drugi pa ne; glagolska vezljivost tvori t. i. propozicijsko jedro, npr. kdo sedeti, širši del propozicije pa so tudi neobvezni udeleženci oz. zunanje okoliščine dejanja ali stanja, npr. sedeti doma včeraj (Toporišič 42000: 492).
2 O vsebinskih odvisnikih znotraj predmetnih odvisnikov in o nepravih oz.
neudeleženskih prislovnodoločilnih odvisnikih znotraj prislovnodoločilnih
odvisnikov
Ti dve skupini odvisnikov sta si glede na medstavčna oz. medpropozicijska razmerja v zloženi povedi v čistem nasprotju: predmetni vsebinski odvisniki so obveznovezljivi s povedkom matičnega stavka, medtem ko so neudeleženski prislovnodoločilni odvisniki obvezno nevezljivi s povedkom matičnega stavka in hkrati samo družljivi z vsebino matičnega stavka.
Zaradi boljše predstave in možne umeščenosti med slovenske odvisnike pa bi podrobnejšo predstavitev oz. opredelitev potrebovali tako t. i. vsebinski odvisniki kot propozicijski udeleženci v matični propoziciji kot t. i. neudeleženski prislovnodoločilni odvisniki kot netipični/nepravi odvisniki, ki niso propozicijski udeleženci matične propozicije, temveč jo dodatno oz. družljivostno okoliščinsko opredeljujejo s samostojno propozicijo, ki je lahko izražena tudi priredno. Neudeleženski prislovnodoločilni odvisniki imajo možnost izražanja z različnimi skladenjskimi razmerji, tj. s podredjem ali priredjem, ker izhajajo iz soodvisnosti vzporednih propozicij oz. iz medpropozicijske družljivosti vsebin.
2.1 Vsebinski odvisniki
S funkcijskoskladenjskega oz. stavčnostrukturnega vidika so vsebinski odvisniki predvsem predmetni odvisniki in tudi osebkovi odvisniki, npr. Prisega, da dela za dobro vseh, Prav je, da čim prej razjasnijo zaplet ipd. z najširše podredno rabljenim oz. večfunkcijskim veznikom da. Predmetni vsebinski odvisniki so vsebinsko neposredno odvisni od pomena povedka v matičnem stavku, npr. Verjame, da se bo vse dobro izteklo, Govoril je, da/kdaj/kako/zakaj se bo odselil ipd. In medtem ko je stavčna vloga predmetnih odvisnikov v matičnem stavku navadno označena z zaimensko soodnosnico, npr. Vse verjame temu, o katerem nimajo dobrega mnenja, Govoril je o tem, da se bo odselil, je pa manj navadna in za razumevanje navadno tudi nepotrebna zaimenska soodnosnica pri osebkovem odvisniku, ker z zaimenskim oziralnikom največkrat samo ponovi isti sklon, spol in število, npr. Ta, kateri ga stalno kliče, mu še ni vrnil denarja, Oglasil se je tisti, o katerem imajo veliko za povedati, (Tisti), kdor laže, ne verjame nikomur, Kdor tja noče, (ta) naj se ne odpravlja na pot, Kar se vleče, (to) navadno ne uteče ipd.
Andreja Žele, Odvisniki v slovenščini: Vsebinski odvisniki in nepravi prislovnodoločilni odvisniki 85
2.1.1	Vsebinski odvisniki so obvezni udeleženci oz. obveznovezljiva določila povedkov v matičnem stavku, ki svojo desno vezljivost prvenstveno ali celo izključno uvajajo s stavčnim vsebinskim udeležencem, torej navadno vežejo stavčni stavčni člen; v sodobnem češkem jezikoslovju so ti povedki poimenovani kot »slovesa -predikatory s propozični orientaci« (Grepl 2011: 173). Tovrstni pomenskosestavinsko zapletenejši povedki so po S. Karolaku11 povedki 'drugega/višjega razreda', označeni tudi kot razlagalni ali razmerni glagoli oz. povedki.12 Sicer pa se je potrdilo, da se lahko vsak širokopomenski glagol glede na določen skladenjski pomen v povedi pojavlja a) kot povedek prvega/nižjega razreda ali b) kot povedek drugega/višjega razreda, npr. a) Kar naprej dodaja hrano nasproti b) Kar naprej dodaja/govori, da jim v tej situaciji ni pomoči. Bistvena identifikacijska lastnost pomenskosestavinsko specializiranejših povedkov je, da označujejo mentalno dejavnost in vzpostavljajo kookurenčno/sopojavljalno/sodogajalno razmerje med povedkoma v matičnem in odvisnem stavku, Peter se je odločil, da odpotuje, Peter je obljubil, da se bo poboljšal, Peter se je obvezal Ani, da bo varoval skrivnost, Ana je prepričevala Petra, naj se oženi z njo ipd. Glagole oz. povedke, ki označujejo mentalno dejavnost in prednostno vežejo propozicijske udeležence oz. stavčna določila, se lahko deli v tri široke skupine: 1) glagoli predajanja, prejemanja, obravnavanja informacij, 2) glagoli stališč, vrednotenj, 3) glagoli psihičnih in psihosomatskih stanj in sprememb. Naštete tri skupine vključujejo natipičnejše glagole rekanja, mišljenja, vedenja, spoznanja, zaznavanja, vrednotenja, občutenja, želje, potrebe ipd. Posebno prva skupina povedkov povezuje vsebinske odvisnike z odvisnim govorom kot pretvorbo premega govora, npr. Prepričuje jih, da naj ga pošljejo na zdravljenje.
2.1.2	Z vidika matične propozicije so vsebinski odvisniki v vlogi nujnih vsebinskih propozicijskih udeležencev vsaj delno posebni enkrat a) s strukturno- in pomenskoskladenjskega vidika in drugič b) z vidika pretvorbenih zmožnosti.
Strukturnoskladenjski vidik omogoča ločevanje vezniških vsebinskih odvisnikov (s tipičnimi vezniki oz. vezniškimi besedami kot da, če, naj), npr. Povedal je, da pride, in oziralnih vsebinskih odvisnikov z oziralnimi zaimki oz. oziralniki, npr. Ni povedal, kdo pride / kam gre / kako gre / zakaj gre ipd.; pri slednjih izbira zaimenskega oziralnika ni odvisna od povedka v matičnem stavku. Nevezanost oziralnih zaimkov
11	S. Karolak (2001: 22-25) glede na vezljivostne zmožnosti glagole podrobneje deli na glagole 1) hotenja, prizadevanja, pričakovanja, 2) čutenja, 3) pohvale, nagrade, poplačila, povrnitve, 4) procesov -umiranja, rasti, usihanja/venenja, omedlevanja, 5) dejavnosti - hoje, sprehajanja, vožnje, branja, pisanja, govorjenja, igranja, 6) dogodka - rojevanja, izginjanja, pojavljanja, vstopanja, odkrivanja, stvarjenja, 7) stanjskosti - biti čist/zadolžen/zaljubljen/suh/suša, 8) vede, znanja, resnice, vere, zavesti, razumevanja, 9) nameščanja, posajanja, prenehanja, pričakovanja, upanja, 10) vzroka (povzročiti, sprožiti), 11) zanikanja, ugovarjanja, oporekanja.
12	Pod vplivom pomenskih delitev A. Wierzbicke (1972) S. Karolak (2001: 24-25) ločuje 'proste pomene' (poj^cia proste) in 'sestavljene pomene' (poj^cia ziožone); sama proste glagolske pomene opredeljujem kot temeljne pomene, sestavljene glagolske pomene pa kot specializirane pomene. S. Karolak še dodaja logično ugotovitev, da na splošno v jezikih prevladujejo sestavljeni pomeni. T. i. sestavljene glagolske pomene deli v pomenske skupine glagolov 1) predvidevanja, pričakovanja, slutnje, 2) nadejanja, upanja, želje, 3) straha, slutnje, 4) nanašanja, 5) obljube, veljave, 6) govorjenja, 7) zmote, 8) pomoči, 9) laži, 10) namere, 11) zanimanja, 12) maščevanja, 13) oštevanja, zmerjanja, 14) raziskovanja, preiskovanja.
86
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
na povedek v matičnem (nadrejenem) stavku daje večjo možnost naklonske rabe kot
Ne bi verjel, kdor ni videl (vendar tudi: Ne bi verjel, če ne bi videl), Vam že pokažemo, kaj znamo ipd. Pomenskoskladenjski vidik poudarja izbor glagolov v povedku, ki omogočajo komunikacijsko vlogo povedi z vsebinskim odvisnikom, da lahko a) sporoča oz. obvešča, npr. Sporoča mi, da pride, Svetuje, naj bomo doma, b) sprašuje, npr. Zanima ga, če/ali je varno, c) zahteva, želi, npr. Priporočali so, naj bo tiho, Bil je prepričan, da bi želeno lahko dosegel, č) zaznava, npr. Sluti, da ne more uiti, d) spoznava, ve, npr. Ugotavlja, da jim ni pomoči, e) vrednoti, ocenjuje, npr. Bilo bi najbolj prav, da/če bi se poenotili, Težko je mogoče, da so tako skregani.
2.1.2.1	Vidik pretvorbenih možnosti odpira najprej pretvorbno razmerje med premim govorom in vsebinskim odvisnikom. Čas trenutnega dobesednega oz. premega govora, ki je poimenovan kot absolutni čas, se po pretvorbi v vsebinski odvisnik spremeni v relativni čas in vlogo absolutnega časa prevzame nadredni spremni stavek, poleg tega je pri časovnem usklajevanju obeh stavkov zložene povedi treba upoštevati tudi vidskost vključenih povedkov, npr. Janez ne bo prišel (prihodnjik) v Poročala je / Poročala bo / Poroča, da Janez ne bo prišel / ne pride (prihodnost), Poročala je / Poročala bo / Poroča, da Janez ni prišel (predčasnost) in Poročala je / Poročala bo / Poroča, da Janez ne prihaja (istočasnost), nasproti Sporočila je / Sporočila bo / Sporoča, da Janez ne bo prišel / ne pride (prihodnost), Sporočila je / Sporočila bo / Sporoča, da Janez ni prišel (predčasnost) in Sporočila je / Sporočila bo / Sporoča, da Janez ne prihaja (istočasnost).
2.1.2.2	Pretvorbene zmožnosti oz. različne možne stopnje zgoščanja vsebinskega odvisnika kot propozicijskega udeleženca so odvisne od povedka v matičnem stavku, povedki pa se ločujejo po možnem upovedenju vsebine v odvisniku, nedoločniku ali izglagolskem samostalniku.
Pretvorbene možnosti vsebinskega odvisnika v nedoločnik ali izglagolski samostalnik omogočajo 1) povedki, ki so splošnopomensko usmerjeni v konkretno početje: odločiti se, pripravljati se, nameniti se, nameravati, domisliti se/si, zamisliti si, npr. Janez se je odločil, da bo pobegnil - Janez se je odločil pobegniti - Janez se je odločil za pobeg, in 2) povedki, ki nasprotujejo konkretnemu početju: bati se, braniti se, sramovati se, upirati se, npr. Janez se je bal, da bi moral pobegniti - Janez se je bal pobegniti - Janez se je bal pobega. Široko splošnopomensko rabo pa glagolom tipa dovoliti si, upati si, uspeti, zmoči, znati omeji potencialna naklonskost, in sicer samo na rabo z nedoločnikom, npr. Dovolil si je pobegniti, Upal si je pobegniti ipd. (Grepl 2011: 181-82).
2.1.2.3	Poleg pretvorbe so pogoste tudi zamenjave vsebinskega propozicijskega udeleženca s predmetnim udeležencem,13 npr. Zdravnik mu je dovolil, da pokadi
13 H. Beličova (1982: 58) v tovrstnih primerih govori možni »kondenzirani propoziciji« v primeru orodnika, torej o zgoščenem propozicijskem orodniku, govori, npr. Vlak je ustavil z roko < Vlak je ustavil s tem/tako, da je dvignil roko, Okno je razbil s kamnom < Okno je razbil s tem/tako, da je vanj vrgel kamen ipd., nasproti 'neposrednemu nestavčnemu orodniku', npr. Meč je vihtel z roko, Udaril ga je s kamnom.
Andreja Žele, Odvisniki v slovenščini: Vsebinski odvisniki in nepravi prislovnodoločilni odvisniki 87
eno cigareto dnevno - Zdravnik mu je dovolil eno cigareto dnevno (možne vmesne stopnje so: Zdravnik mu je dovolil pokaditi eno cigareto dnevno, *Zdravnik mu je dovolilpokaditev ene cigarete dnevno). Zahvaljujoč povedkom, ki lahko vežejo tako propozicijskega kot predmetnega udeleženca, imamo tovrstnih primerov kar veliko, npr. Navadil se je na avtobus (še: Navadil se je, da se vozi z avtobusom, Navadil se je na vožnjo z avtobusom) - v tem primeru sporočilnost ni izgubljena, nasprotno pa si lahko marsikaj domišljamo pri primeru Navadil se je na sorodnike 'Navadil se je, da ga obiskujejo sorodniki, Navadil se je, da živi pri sorodnikih, Navadil se je, da sorodniki živijo pri njem ipd.', podobno je z rabo glagola pripravljati se. Precej bolj predvidljiva je npr. vezljivost glagola bati se v Boji se očeta.
Samo zamenjave so možne pri oziralnih vsebinskih odvisnikih, ker je izbira zaimenskega oziralnika neodvisna od povedka v matičnem stavku. Torej nevezanost oziralnih zaimkov na povedek v matičnem (nadrejenem) stavku daje možnost zgolj zamenjav v primerih kot Ni povedal, kdaj pride - Ni povedal čas svojega prihoda (nasproti možni pretvorbi pri vezniškem vsebinskem odvisniku: Ni povedal, da pride - Ni povedal za svoj prihod) (Grepl, Karlik a kol. 1986: 509).
2.1.3 Pri vsebinski odvisnikih je v nasprotju z drugimi odvisniki tudi izrazno poudarjena komunikacijska vloga. Poleg povedkov v matičnem stavku različna oz. spremenjena stališča do propozicijsko izražene vsebine izražajo tudi vezniške besede; izbor le-teh je odvisen od konkretnega povedka in tako se izraža tudi tvorčevo stališče oz. odnos do vsebine, ki združuje sporazumevalno težnjo z realno naklonskostjo ali čustvenim vrednotenjem: Bojim se, da se Petru ne bi kaj zgodilo - Bojim se, da bi se Petru kaj zgodilo, Sovražim, da se Peter tako slabo uči - Sovražim, ko se Peter tako slabo uči, Čudi me, da je toliko stalo - Čudi me, koliko je to stalo, Zdi se, da nekdo gre - Zdi se, kot da nekdo gre ipd.
2.2 Neudeleženski prislovnodoločilni odvisniki kot neudeleženci matičnega
stavka oz. propozicije
Neudeleženski in zato lahko nepravi prislovnodoločilni odvisniki v nadrejenem matičnem stavku nimajo vloge njegovega propozicijskega udeleženca in zato z matičnim stavkom lahko vzpostavljajo le družljivo časovno, vzročnostno ali načinovno razmerje in s tem hkrati vzpostavljajo okoliščinsko soodvisnost dveh sicer samostojnih propozicij, izraženih podredno ali priredno.14 To slednje jih ne samo po pomenskem ampak tudi po izraznem razmerju uvršča med neprave odvisnike, ker niso udeleženci matične propozicije in posledično tudi ne stavčni členi stavčne zgradbe izhodiščnega matičnega stavka. V zgornji delitvi so predstavljeni kot 2) soodvisnost vzporednih propozicij (medpropozicijska družljivost ali
14 Časovna (dodatna), vzročnostna in načinovna razmerja pogosto niso del izhodiščne propozicije stavčne povedi, temveč se ji kot samostojne (vzporedne) propozicije lahko neobvezno naknadno dodajajo z družljivimi ali modifikacijskimi medpropozicijskimi razmerji. Stavčnočlensko so to navadno družljiva stavčna prislovna določila časa, vzroka, načina, ki kot odvisniki, družljivi z matičnim stavkom, oblikujejo zloženo poved.
88
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
modifikacijskost) > neudeleženski odvisniki glede na matično propozicijo. Tovrstni odvisniki izražajo vsebinska razmerja med samostojnimi propozicijami oz. medpropozicijska vsebinska razmerja, ki jih zoblikujejo vsakokratna konkretna razmerja med povedki in zlasti izbor vezniških besed; oboje pa odloča o možnih podredno-prirednih pretvorbah na izrazni ravni. Možne podredno-priredne pretvorbe, ki hkrati odražajo tudi tvorčevo razmerje do ubesedenih vsebin, so: Ko se je najedel, je šel na sprehod - Najedel se je in (potem) šel na sprehod, Ker je zunaj močno deževalo, je raje ostal doma - Zunaj je možno deževalo, zato je raje ostal doma, Če to urediš, lahko greš na izlet - To uredi in lahko greš na izlet, Čeprav ima sam veliko dela, nam vedno pomaga - Sam ima veliko dela in nam kljub temu pomaga, Tako naglas je kričal, da je ohripel - Naglas je kričal in od glasnega kričanja ohripel, Opravil je to s tem, da se je izselil iz države - Izselil se je iz države in s tem je to opravil ipd. Večkrat je bilo že potrjeno, da se je podredno izražanje časovnih, vzročnostnih in načinovnih razmerij uveljavilo s pisnim jezikom, sicer pa so ista razmerja v govorih navadno oz. praviloma priredno izražena (Grepl 2011: 170). Ravno z možnostnjo podredno-prirednih in priredno-podrednih pretvorbenih možnosti tudi slovenska slovnica vsaj posredno opozarja tudi na neudeleženske oz. neprave odvisnike (Toporišič: 42000: 643-45, 651-52).
2.2.1	Na pomensko neodvisnost oz. enakovredno soodvisnost vzporednih propozicij kaže tudi enakovredna možnost uporabe vezniške besede v obeh propozicijah, npr. Ko
je odbilo deset, je nekdo trkal na zunanja vrata - Ko je nekdo trkal na zunanja vrata, je odbilo deset, Ko je imel deset let, mu je umrla mama - Ko mu je umrla mama, je imel deset let ipd.
2.2.2	Z dodanimi družljivimi neudeleženskimi propozicijami se z matično propozicijo vzpostavijo medpropozicijska časovna, vzročnostna in načinovna razmerja, ki dodatno in sporočilno neobvezno dopolnijo osnovno matično propozicijo oz. izhodiščno stavčno poved. Našteta medpropozicijska družljivostna razmerja so lahko izražena podredno in priredno. Znotraj časovnega razmerja ločimo istočasnost, npr. Ko so se za trenutek ozrli stran, jim je tačas ušel, Ko se je zbudila, je bila že noč, Odhajal je po hodniku, ko ga je poklicala, neistočasnost, npr. Ko je vse povedal, so začeli ogorčeno oporekati, Preden je prišel k zavesti, so ga eno uro oživljali, Dolgo se je mučil, potem je na koncu le še izdihnil. Znotraj vzročnostnih razmerij ločujemo vzročno razmerje, npr. Ker se ni hotel zmočiti, je vzel dežnik - Ni se hotel zmočiti, zato je vzel dežnik, Letos bo manj krompirja, ker je bila velika suša - Letos je bila velika suša, zato bo manj krompirja, Zdaj pa imaš to, ker ne poslušaš! - Ne poslušaš, zato imaš to; pogojno razmerje, npr. Če so odšli vsi, grem še jaz - Vsi so odšli, zato grem še jaz, Če bo dež, ne gremo na sprehod - Dež bo, zato ne gremo na sprehod; dopustno razmerje, npr. Prišel je k nam, čeprav je deževalo - Deževalo je in kljub temu je prišel k nam; pogojno dopustno razmerje, npr. Gremo ven, pa naj dežuje ali sneži - Naj dežuje ali sneži, gremo ven, Gremo ven, tudi ko/če dežuje ali sneži; namerno razmerje, npr. Nekatere rastline imajo zelo živobarvne cvetove, da tako privabljajo žuželke - Nekatere rastline imajo zelo živobarvne cvetove in tako privabljajo žuželke ipd. Znotraj načinovnih razmerij ločujemo načinovno razmerje, npr. Delal je, kot je
Andreja Žele, Odvisniki v slovenščini: Vsebinski odvisniki in nepravi prislovnodoločilni odvisniki 89
najbolje znal - Delal je in to po svojih najboljših močeh, Naredil je, kot so naročili - Naročili so in tako je naredil; primerjalno razmerje, npr. Obstal je, kot bi ga polil z mrzlo vodo; merno in intenzivnostno razmerje, npr. Bil je utrujen, kot že dolgo ni bil - Bil je utrujen in tako že dolgo ni bil, V kolikor so imeli meščanstvo, to ni bilo revolucionarno - Imeli so meščanstvo, vendar ni bilo revolucionarno; razmerje s sredstvom, npr. Da bi se mu maščeval, ga je okradel - Okradel ga je in tako se mu je maščeval; izjema, npr. Nikogar ne puščaj, razen če pride po uradni poti - Nikogar ne puščaj in izjeme so samo tisti po uradni poti.
3 Funkcijskoskladenjski oz. stavčnostrukturni pristop se najbolj sistemsko in celovito uresničuje pri t. i. stavčnočlenskih odvisnikih, tj. pri stavčnih členih z obliko stavka oz. pri stavčnih stavčnih členih.
1) propozicija v propoziciji (prevladujoča medpropozicijska vezljivost) > stavčnočlenski odvisniki > 1.1) odvisniki kot glavni (prvostopenjski in drugostopenjski) stavčni členi ali kot razvijajoči stavčni členi: 1.1.1) prvostopenjski odvisniki (osebkov in predmetni odvisnik) in drugostopenjski odvisniki (prislovnodoločilni odvisniki kraja in časa) nasproti 1.1.2) razvijajoči odvisniki (prilastkov odvisnik, povedkovodoločilni odvisnik, povedkovoprilastkov odvisnik)
3.1 Odvisniki kot glavni (prvostopenjski in drugostopenjski) stavčni členi
3.1.1 Prvostopenjski odvisniki (osebkov in predmetni odvisnik): Kdor tako misli,15 ni naš, Zanima ga, ali vsi tako mislijo, Očitno je, da misli resno, Ve se, kaj je narobe; Ve, da ni bilo vse v redu, Sprašuje se (o tem), kaj jim je, Zanima ga predvsem to, kdaj se bodo vrnili, Kogar se bojiš, tega nimaš rad, Naredil je (to), kar je moral ipd.
Osebkovi odvisniki imajo samo poimenovalno vrednost, ker med osebkovim odvisnikom in povedkom nadrejenega stavka ni pričakovanega in tipičnega prisojevalno vzajemnega razmerja, in to osebkovim odvisnikom omogoča le podrejen odnos s povedkom nadrejenega stavka. Osebkov odvisnik torej ne more biti izhodišče vseh stavčnih razmerij, kar je sicer osebek.
Znotraj predmetnih odvisnikov bi bilo z vidika vsebinskih razmerij med nadrejenim in odvisnim stavkov treba ločevati med vsebinskimi odvisniki in odvisniki z zaimenskimi soodnosnicami v nadrejenem stavku, npr. Opozoril je, da manjka usposobljenih ljudi nasproti Opozoril je na to, da manjka usposobljenih ljudi. Ta zaimenska soodnosnica v nadrejenem matičnem stavku pa tudi pri predmetnem odvisniku ni potrebna, če se tako sklonsko kot številsko prekriva z zaimenskim oziralnikom v predmetnem odvisniku, npr. Mu je že vrnil (to), kar mu je bil dolžan (nasproti: Spraševal ga je o tem, kaj bo počel v prihodnje).
15 Pogosteje in bolj navadno kot oziralni zaimek kdor se v isti oziralni vlogi uporablja zvezo s posamostaljenim pridevniškim zaimkom tisti-a-o, ki, to je tudi obrazilna podstava za vršilca dejanja ali nosilca stanja.
90
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
3.1.2 Drugostopenjski odvisniki (vezljivi prislovnodoločilni odvisniki kraja in časa): Končno biva tam, kjer si želi, Čez teden se pogosto vrača, kamor ga vleče domača družba, Zašel in pokukal je povsod, koder in do koder je lahko šel sam, Kar naj se čim prej vrne, od koder je prišel; Odkar je doma, se rad srečuje s starimi prijatelji, Odšli so, brž ko se je zdanilo, Preden kaj stori, naj se najprej prepriča o dejanskem stanju.
Poleg vezljivih prislovnodoločilnih odvisnikov kraja in časa so tudi družljivi oz. t. i. nepravi odvisniki kraja in časa in za ene izmed njih je tipično navezovalno razmerje z matičnim stavkom, ki jim omogoča tudi podredno-priredno pretvorljivost, kar je tipično za neprave neudeleženske prislovnodoločilne odvisnike, npr. Šel je v gostilno, kamor ga je večkrat peljal tudi znanec (tudi: Šel je v gostilno in tja ga je večkrat peljal tudi znanec), Najraje je imel zgodnjo pomlad, kadar je vse šele začelo cveteti (tudi: Najraje je imel zgodnjo pomlad in takrat je vse šele začelo cveteti ipd.
3.2 Razvijajoči odvisniki (prilastkov odvisnik, povedkovodoločilni
odvisnik, povedkovoprilastkov odvisnik)
3.2.1	Prilastkov odvisnik omejuje oz. oži veljavnost določene identifikacijske lastnosti na stavčni člen v matičnem stavku: Mi, ki ne kadimo, lahko kar nekaj prihranimo, Pomisel, če si upajo to narediti, mu ni dala spati, Vprašanje, kam po maturi, ga ni prav nič zasedalo. Nasprotno pa nepravi oz. t. i. neomejevalni (nerestriktivni) prilastkov odvisnik zgolj dodaja informacijo o določeni soodnosnici in zato omogoča pretvorbo v priredje. Tipična podredno-priredna pretvorljivost pa izraža neprave odvisnike, npr. Kupili so televizor, ki so ga podarili svojim sorodnikom - Kupili so televizor in ga podarili svojim sorodnikom, Pritekel je pes, ki je začel lajati - Pritekel je pes in začel lajati. Kdaj pa nepravi prilastkov odvisnik dodano informacijo le naveže na obstoječo, npr. Klicali so ga s tajnikom, kar pa ni pomenilo nič določnega - Klicali so ga s tajnikom in to ni pomenilo nič določnega ipd.
3.2.2	Povedkovodoločilni odvisnik je prisojana vsebina oz. lastnost znotraj povedka, npr. Fant je, kot (da) bi ga izrezali iz očeta > Fant je izrezan oče. Razlikuje pa se prisojanje, npr. Janez ni, za kar ga imate, od istovetnostnega razmerja, npr. Janez ni ta, za katerega ga imate, in za povedkovodoločilno razmerje je tipična prisojevalnost.
3.2.3	Povedkovoprilastkov odvisnik uvaja medpropozicijsko modifikacijsko razmerje, npr. Predstavljala si jo je, kako/ko je bila še mlada in srečna - Predstavljala si jo je še mlado in srečno, in ni naključje, da ga uvaja načinovni ali časovni veznik in da tako načinovno kot časovno razmerje uvaja neko lastnostno soodvisnost med propozicijama, ki je lahko izražena podredno ali priredno.
Andreja Žele, Odvisniki v slovenščini: Vsebinski odvisniki in nepravi prislovnodoločilni odvisniki 91
4 Pretvorbene možnosti
4.1 Pretvorbe med besednim stavčnim členom in stavčnim stavčnim členom
Možnost pretvorbe med besednim stavčnim členom in stavčnim stavčnim členom potrjuje zlasti vzporednost stavčnih členov in stavčnočlenskih odvisnikov. Pretvorbe med besednim stavčnim členom in stavčnim stavčnim členom niso vedno možne (Svoboda 1961), in če bi bile, verjetno ne bi tako pogosto uporabljali stavčne člene v obliki stavka; ravno zaradi kategorij naklona in časa oz. zaradi vsakokratne časovno-naklonske aktualizacije in specifikacije dejanja ne more biti pretvorbeno razmerje sporočilno popolnoma enakovredno. Npr. odvisnik v Rekel je, da pride ni sporočilno enakovredno pretvorljiv v *Rekel je za prihod, tudi pretvorba Če se srečam z njim, mu bom povedal ni isto kot *Pri srečanju z njim mu bom povedal.
Možnost pretvorbe ali nepretvorbe med stavčnočlenskimi odvisniki in njihovimi besednimi ustrezniki je odvisna od povedkov v nadrejenem in podrejenem stavku podredno zložene povedi: lahko pretvorimo npr. Izvedel je, da mati pride > Izvedel je za materin prihod nasproti npr. Menil/Domneval je, da mati pride > *Menil/ Domneval je [...] materin prihod, kjer povedka v matičnem stavku zahtevata časovno opredelitev vsebine v odvisniku ali pa vsaj primerno predložno razmerje, ki bi smiselno označevalo vsebino v odvisniku. Pretvorbe lahko ne dopušča povedek v odvisniku, npr. Vem, da je Tone neumen > *Vem za neumnega Toneta (nasproti npr. Vem, kaj vse je ustvaril > Vem za vse njegovo ustvarjanje), Kdor ne poje mesa, ne more z nami > *Nemesojedec ne more z nami (nasproti Kdor ne je mesa, ne more z nami > Nemesojedec ne more z nami). Nesmiselne ali vsaj dvoumne posamostalitve povedkov so največkrat posledica neupoštevanja stavčnih razmerij in skladenjskih kategorij, ki so pogoj za slovnično-pomensko celovitost povedi.
4.1.1 Nezmožnost pretvorbe med besednim stavčnim členom in stavčnim stavčnim členom tudi odkriva, kateri stavčni členi so praviloma nestavčni in kateri stavčni.16 V vlogi nestavčnega stavčnega člena so navadno prislovno določilo količine časa, npr. Dovolj časa je govoril, Danes so ga dolgo čakali, prislovno določilo mere, npr. Predobro ga pozna, Preveč si prizadeva, To je globoko obžaloval, Rahlo dvomi v vse, čeprav sta količina in mera lahko izraženi tudi stavčno, npr. Danes so ga čakali, kolikor se je le dalo 'dolgo', Pozna ga, da ga le ne bi tako dobro / . kot ga pozna malokdo ali nihče 'predobro'. Nestavčno vlogo ima prislovno določilo vršilca, npr. Preganjan je od vseh, To je zvedel od soseda, To je podedoval po daljnih sorodnikih, in nasprotno je prislovno določilo izvzemanja pričakovano rabljeno stavčno, npr. Prišli so vsi, le da ne prostovoljno ipd.
16 Ta podatek ponuja tudi Slovenska slovnica 42000 in sicer pri obravnavi stavčnih členov pod rubriko Oblika. Zgornje podatke je bilo možno razbrati na straneh 622-625, 642-643.
92
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
4.2 Pretvorbe med podredji in priredji in znotraj podredij oz. priredij
4.2.1	Možnost podredno-priredne pretvorbe in obratno vsaj posredno zavrača tudi stališče o samostojnosti nadrejenega stavka v zloženi povedi - različna pomenska razmerja v podredni ali priredni zloženi povedi potrjujejo, da znotraj zloženih povedi ni pomensko osamosvojenih stavkov, vsi na tak ali drugačen način šele tvorijo samostojno zloženo poved. Na pomembnost razmerij med propozicijami v zloženi povedi opozarja tudi zmožnost ali nezmožnost pretvorb določenih razmerij. Z vidika različnih jezikov velja, da če so razmerja univerzalna, pa je način njihovega izražanja specifika vsakega posameznega jezika. Družljiva razmerja med propozicijami se torej lahko tudi pretvorbno povezujejo. Pretvorbene možnosti znotraj različnih propozicijskih razmerij:
posledica - vzrok > podredje - podredje v Bil je tak žled, da je drevje pokalo - Ker je bil velik žled, je drevje pokalo; čas - pogoj > podredje - podredje v Kadar mačke ni doma, miši plešejo - Če mačke ni doma, miši plešejo; izvzemalno - protivno > podredje - priredje v Prišli so vsi, le da jih ni bilo dovolj za sprejetje odločitev - Prišli so vsi, vendar jih ni bilo dovolj za sprejetje odločitev; dopustno - protivno > podredje - priredje v Čeprav so cel dan delali, okolica še ni bila urejena - Cel dan so delali, toda okolica še ni bila urejena.
4.2.2	Primeri z navadno možno podredno-priredno pretvorbo so pregovori kot tipične prvotno govorjene tvorbe. Zanje velja, da ne glede na vrsto uporabljenega zaimka navadno uvajajo vzročnostno razmerje,17 največkrat pogojno razmerje:18 Kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden, Kdor jezika špara, kruha strada, Kogar se bojiš, tega ne ljubiš, Kar je hitro dano, je dvakrat dano, Kjer se osel valja, tam dlaka ostane, Kjer je dim, tam je tudi ogenj, Kjer je volja, tam je moč, Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, Ne praskaj se, kjer te ne srbi, Kadar mačke ni doma, miši plešejo.
5 Za zaključek
Odvisniki so predvsem propozicijski udeleženci in kot udeleženske propozicije so z izhodiščno oz. matično propozicijo lahko v različnem propozicijskem razmerju in to vpliva tudi na njihove izrazne in posledično pretvorbene zmožnosti. Glede na to so določeni odvisniki lahko stavčni ustrezniki stavčnim členom v stavčni povedi, drugi pa to ne morejo biti in so nepravi oz. tudi nestavčnočlenski glede na stavčno zgradbo izhodiščne matične stavčne povedi. Bistvo odvisniške rabe je možnost vzpostavljanja najrazličnejših medpropoziciskih razmerij, ki omogočajo različno povedkovo kookurenco in udeležensko koreferenco, in vse to omogoča čim bolj jasno in natančno izražanje; dokazano je namreč, da je precejšen del sporočilnosti v razmerjih.
17	Zgledi potrjujejo, da je treba odvisnike obravnavati kot vsebinske celote, in ne jih določati npr. po tipu vezniške besede, npr. Kadar mačke ni doma, miši plešejo, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima - oba odvisnika sta vsebinsko pogojna, in ne npr. časovni in krajevni (Toporišič 1982: 376).
18	Izbrala sem samo žive in pogosto rabljene pregovore, kjer oziralni zaimek lahko zamenja vzročni podredni veznik če ali pa npr. priredni veznik in.
Andreja Žele, Odvisniki v slovenščini: Vsebinski odvisniki in nepravi prislovnodoločilni odvisniki 93
Viri in literatura
Helena Bëlicovâ, 1982: Sémanticka struktura vety a kategorie padu. Prispevek k porovnàvaci syntaxi ruské a ceské jednoduché vety. Praga: Academia.
Robert Cazinkič, Robert, 2004: Pojmovanje odvisnika in razmerja med nadrednim in odvisnim stavkom. Jezikoslovni zapiski X/1. 43-58.
GigaFida, korpusna besedilna zbirka, http://www.gigafida.net, dostop 23. 1. 2016.
Miroslav Grepl, Petr Karlîk idr., 1986: Skladba spisovné češtiny. Praga: Statni pe-dagogické nakladatelstvi.
Miroslav Grepl, 2011: Jak dal v syntaxi. Studie osobnosti brnenské lingvistiky IV. Brno: Host.
Jan Kačala, 1989: Sloveso a sémantickà struktura vety. Bratislava: VEDA Vydavatel'stvo Slovenskej akadémie vied.
Stanislaw Karolak, 2001: Od semantyki do gramatyki. Wybor rozpraw. Varšava: Instytucia Slawistyki PAN.
Jan Petr idr., 1987: Mluvnice češtiny (3 - Skladba). Praga: Academia.
Karel Sloboda, 1961: Parataxe a hypotaxe z hlediska modalni vystavby souveti. Slovo a slovesnost 22/4. 241-54.
Jože Toporišič, 1965-1970: Slovenski knjižni jezik I-IV. Maribor: Obzorja.
--, 1982: Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS.
--, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: CZ.
--, 420 00: Slovenska slovnica (SS). Četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja.
Ada vidovič Muha, 1984: Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. Slavistična revija XXXII/2. 142-55.
Anna Wierzbicka, 1972: Semantic Primitives. Frankfurt ob Majni: Athâneum.
Summary
In the creation of the typology of Slovene subordinate clauses, the structural-functional point of view proved to be all-encompassing and clear. Its primary criterion is the functional- syntactic or, rather, syntactic-structural approach and its secondary criterion is the semantic-syntactic approach. While the functional- syntactic or, rather, syntactic-structural approach is most systematically and fully realized in the so-called constituent subordinate clauses, this cannot be true for the subordinate clauses that are not participants of the matrix proposition. For a better understanding and potential categorization within Slovene subordinate clauses, a better description or, rather, definition is needed for the following two groups: (1) the so-called content subordinate clauses that are participants of the matrix proposition; (2) the so-called non-participant
94
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
adverbial clauses—atypical or pseudo clauses that are not propositional participants of the matrix proposition, but, rather, they provide additional circumstantial qualification with an independent proposition that might also be expressed with coordination. The possibility of expression with various syntactic relations, i.e., subordination or coordination, originates in the correlation of the parallel propositions. Neither of the two groups of subordinate clauses has been previously defined or described in Slovene grammar. Their semantic-formal features and peculiarities are evident in interpropositional relations with their choice of predicates and conjunctions as well as in their possible and impossible transformations. The main feature of the content subordinate clauses is that they are the obligatory valency complements of predicates of the "second/higher rank" or explanatory and/or of relational predicates in the matrix clause. Pseudo adverbial clauses, on the other hand, do not have the role of a propositional participant in the superordinate matrix clause, therefore they can only establish collocable relationship of time, cause, or manner with the matrix clause, thus creating a circumstantial correlation between two, otherwise independent, propositions that are expressed with subordination or coordination.
95
UDK 811.163.6'367.626.1"15"
Alenka Jelovšek
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovška, ZRC SAZU, Ljubljana alenka.jelovsek@zrc-sazu.si
»MY SVA TEH SVETNIKOU OTROCI«: DVOJINA OSEBNIH ZAIMKOV V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU 16. STOLETJA
V članku so na podlagi popolnega izpisa iz del slovenskih protestantskih piscev predstavljene dvojinske paradigme osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja, za katere so značilne številne dvojnice, ki so v odvisnih sklonih nastale zlasti zaradi postopne pluralizacije. Opisana so pogostnostna razmerja med posameznimi dvojnicami pri različnih avtorjih, opozorjeno pa je tudi na občasno izrabo dvojničnosti za doseganje stilnega učinka.
Ključne besede: osebni zaimki, dvojina, pluralizacija, dvojničnost
Based on the complete excerpt of the 16th-century Slovene Protestants' works, the article presents the dual personal pronoun paradigms in the 16th-century Slovene literary language. Typical of these paradigms are numerous examples of variant forms that in oblique cases arose mostly by gradual pluralization of the dual. The article also presents the frequency of these variants by individual authors and the occasional use of variants for stylistic effects.
Keywords: personal pronouns, dual, pluralization, variation, Slovene literary language of the 16th century
0 Uvod
Dvojina kot slovnična kategorija števila je v okviru binarnih opozicij podvarianta množine in je dvojno zaznamovana tako proti ednini kot proti množini, zato je v jezikovnih sistemih nestabilna in je v večini indoevropskih jezikov izginila (Derganc 1996: 7). Tudi v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja je že prihajalo do njenega nadomeščanja z množino, in sicer tudi pri osebnih zaimkih, ki so posebnega pomena pri ohranjanju dvojine (Jakop 2008: 29-30). Na pluralizacijo osebnih zaimkov v 16. stoletju je opozorilo že več avtorjev (prim. Tesniere 1925; Derganc 1993, 1994, 1996; Jakop 2008, 2010), vendar zaradi omejenega gradiva niso mogli podati celovite slike o njenem napredovanju v tem obdobju. Ta prispevek je zato poskus, na podlagi popolnega izpisa iz del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja1 predstaviti dvojinske paradigme osebnih zaimkov s poudarkom na pluralizaciji, ki je glavni
1 Popolni izpis iz 53 del (slovenskih) protestantskih piscev 16. stoletja je bil opravljen na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. O zbiranju in urejanju gradiva prim. npr. Merše 2001. Pregled listkovne kartoteke se je zaradi homonimnosti z množinskimi oblikami in velike količine gradiva mestoma pokazal kot nezadosten, zato je bil dopolnjen s primerjalnim pregledom besedil, pri biblijskih tekstih tudi v primerjavi s sodobnim prevodom. Kljub temu je nemogoče z gotovostjo trditi, da so bile zajete popolnoma vse oblike zaimkov, ki bi jih lahko po navedenih merilih uvrstili med dvojinske.
96
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
vir dvojničnosti v njih. Pri tem je pri pluraliziranih oblikah kot merilo za njihovo uvrščanje v dvojinsko paradigmo upoštevano ujemanje z dvojinskim glagolom ali koreferenčnost z izvirno dvojinsko obliko v sobesedilu (oblikovna dvojinskost), ne pa tudi zgolj iz sobesedila razviden dvojinski pomen (pomenska dvojinskost). Podana so vsaj približna razmerja v rabi posameznih dvojnic, na tej podlagi pa so nakazane splošne tendence razvoja dvojinskih osebnih zaimkov v prvem obdobju oblikovanja slovenskega knjižnega jezika.
1 Pogled nazaj: Stanje v praslovanščini
	1dv.	2dv.	3dv.		
IMENOVALNIK	*ve	*va/*vy	*ona(m)	*one (s)	* one (ž)
RODILNIK	*naju	*vaju	*jeju		
DAJALNIK	*nama	*vama	*jima		
TOZILNIK	*na	*va	*ja	*ji	*ji
ZVALNIK	*ve	*va	*ona	*one	*one
MESTNIK	*naju	*vaju	*jeju		
ORODNIK	*nama	*vama	*jima		
Tabela 1: Praslovanske paradigme osebnih zaimkov (povzeto po Jakop 2008: 76, Ivšič 1970: 224).
Tesno povezanost med dvojino in množino kaže že psl. stanje, kjer sta imela v dvojini prvo- in drugoosebni zaimek v imenovalniku enak vzglasni element,2 ki izvira že iz pie. (*we) in je bil značilen tudi za zaimek za 1. os. mn., kar kaže na nerazlikovanje med dvojino in množino v ie. prajeziku (Arumaa 1985: 170). Ker je bila imenovalniška osnova prvoosebnega zaimka s samoglasnikom, tipičnim za paradigmo drugoosebnega zaimka, v nasprotju z načelom resonantnosti,3 je bila odprta za nalikovne spremembe. Medtem ko se je v psl. imenovalnik množine že preoblikoval,4 se je v dvojini še ohranila starejša oblika ve.
Imenovalniška oblika pri drugoosebnem dvojinskem zaimku ni enoznačno rekonstruirana: večina avtorjev na podlagi stcsl. predpostavlja za psl. obliko *va, ki
2	Na podlagi rabe tako za 1. kot za 2. osebo se domneva, da je šlo za inkluzivni zaimek, ki je vključeval govorca in naslovnika (Matasovič 2008: 235).
3	Pri zaimkih kot majhni in zaprti (kar jih približuje slovničnim besednim vrstam) ter pomensko med seboj tesno povezani in soodvisni skupini besed igra v številnih jezikih veliko vlogo tudi glasovna povezanost posameznih oblik: rima, aliteracija in druge glasovne povezave v nekaterih zaimenskih sistemih odražajo kategorije, kot so oseba, število in sklon; tovrstni sistemi so v jezikoslovni literaturi označeni kot resonantni (Nichols 2006: 292). Kot zgled resonantnega sistema Nicholsova navaja zaimenski sistem prafinščine: 1ed. mina, 2ed. tina, 1mn. me, 2mn. te. Edninski obliki povezuje rima (-ina), enako množinski (-e); prvoosebna zaimka povezuje aliteracija m-, drugoosebna aliteracija t-.
4	Namesto pie. *we- se je za večje razlikovanje od drugoosebnega zaimka uveljavila oblika *my, ki je vzglasni m- domnevno prevzela po odvisnih sklonih zaimka za 1. os. ed. ali po naliki z glagolskim obrazilom za 1. os. mn. (Matasovič 2008: 235); izglasni element -y naj bi se razvil pod vplivom zaimka za 2. os. mn. (Matasovič 2008: 235; Beekes 1995: 209) ali na podlagi pie. oblike tožilnika zaimka za 1. osebo mn. *mons (Arumaa 1985: 166; Matasovič 2008: 235).
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
97
je bila prvotno omejena na funkcijo tožilnika dvojine (Šivic Dular 2006: 11), Decaux pa predvideva obliko *vy, ki je homonimna z imenovalnikom zaimka za 1. os. mn. (Derganc 1993: 10; Snoj 2003: 819; Jakop 2008: 76) in se ob glagolih v dvojini pojavlja že v najstarejših stcsl. kanonskih tekstih (Matasovic 2008: 236). Čeprav po Decauxu homonimnosti dvojinske in množinske oblike ne bi smeli razumeti kot začetek pluralizacije, A. Derganc meni, da je gotovo imela močan vpliv nanjo, saj se je v mnogih slovanskih jezikih pluralizacija začela ravno pri 2. osebi (Derganc 1994: 73).
V	odvisnih sklonih sta bili osnovi enaki kot v množini (*na-, *va-), končnice pa se ujemajo z dvojinskimi imenskimi (Arumaa 1985: 170; Šivic Dular 2006: 12).
Za 3. osebo v praslovanščini ni obstajal poseben zaimek, temveč sta to vlogo opravljala kazalna zaimka *om,lonalono in *jbljalje, ki sta se sčasoma združila v enotno paradigmo, sestavljeno iz imenovalniških oblik prvega in odvisnih sklonov drugega zaimka; s tem se je oblikoval podoben supletivizem osnov med imenovalnikom in ostalimi skloni kot pri zaimkih, ki spola ne izražajo.
2 16. stoletje
V	slovenskih srednjeveških rokopisih dvojina ni nikjer izpričana, zato ni mogoče spremljati njenega razvoja do 16. stoletja, ko je bila že v prvem objavljenem protestantskem delu, Trubarjevem Katekizmu iz leta 1550, izpričana delna ali popolna pluralizacija oblik.
Shnim ye ftuarill femllo, nebu ... Mofha potle to fheno Inu ye vkupe porozhill, Vfo ftuar ye nima ifrozhil, de ima nim flufhiti (TC 1550: 146)
Tovrstni zgledi so predstavljali težavo pri določanju dvojinskih paradigem osebnih zaimkov, zato je bilo treba za potrebe analize določiti merila za razmejitev dvojinskih in množinskih oblik.
2.1 V gradivu se kažejo različne stopnje pluralizacije imenovalniških oblik zaimkov:
a)	popolna ohranitev dvojine tako pri zaimku5 v vlogi osebka kot pri ujemajočem se glagolu v povedku;
Midua fua tudi zhloueka ufimu slu poduershena (TT 1557: 378)
sakaj hozheta vydva ta Folk od fvojga della proftiga fturiti (DB 1584: I, 36b) sdaici ona fapuftita ta zheln inu niu ozheta (TE 1555: C3a)
b)	množinski ali z množinskim homonimni zaimek ob dvojinskem glagolu; my pryemlieua to, kay fo nayu dela saflushila (JPo 1578: I, 129a)
Vy fta me v'nefrezho perpravila (DB 1584: I, 23a)
Oni fe ne fta nikogar bala, obena ftuar nei bila nima fourash (TT 1557: l3b)
5 Bodisi izvirne (ali z dva okrepljene) oblike pri tretjeosebnem zaimku ali nove oblike prvo- in drugoosebnega zaimka, nastale z okrepitvijo množinske oziroma z množinsko homonimne dvojinske oblike s števnikom dva. Obliki prvo- in drugoosebnega zaimka brez dva sta obravnavani pri tipu b.
98
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
c) dvojinski zaimek ob množinskem glagolu;6
tiga vidua nemate diati pres Boshye Beffede (TO 1564: 131b)
č) pluralizacija tako zaimka kot glagola, dvojinskost je razvidna le iz sobesedila.
Kadar fta letu ta Apoftola, Barnabas inu Paulus, flifhala, Ha Tvoj gvant reftergala, inu fta fkozhila mej ta Folk, fta vpila inu djala: Vy Moshje, kaj tu delate? My imo tudi mertvazhki ludje, raunu kakor vy, inu vam Evangeli predigujemu[!] (DB 1584: III, 69b)7
Prvi trije tipi, ki vsaj deloma izkazujejo oblikovno dvojinskost, so bili uvrščeni med dvojinske oblike, medtem ko so bili primeri zadnjega tipa zaradi osredotočenosti na oblikovno podobo kljub pomenski dvojinskosti prišteti k množinskim oblikam.
2.1.1 To merilo je nezadostno pri drugoosebnem zaimku, kadar gre za ženski spol, saj je bila dvojinska glagolska končnica v 16. stoletju enaka množinski8 (-e) (prim. BH 1584: 98 in sl.).
Inu vy veifte, de fem ieft is vfe moie mozhy vaiu Ozhetu slushil (DB 1578: 28b)
Pojdite inu vernite fe, vfaka v'fvoje Matere hifho: GOSPVD fturi vama miloft, kakor fte vy tem mertvim inu meni fturile (DB 1584: I, 174a)
V tovrstnih primerih je bilo uporabljeno enako merilo kot pri zaimkih v odvisnih sklonih, ki niso nadzorovali ujemanja glagola v povedku, in sicer načelo koreferenčnosti: kot dvojinska je bila oblika obravnavana v primeru, ko je bila v neposrednem sobesedilu uporabljena dvojinska glagolska oblika, ki jo je nadzoroval koreferenčni osebek (neizraženi, zaimenski ali samostalniški), ob odsotnosti tega pa vsaj ena dvojinska zaimenska oblika z enakim nanosnikom.9
6	Ob z -dva okrepljeni imenovalniški obliki drugoosebnega zaimka najdemo v enem primeru tudi glagolsko vez v množini, medtem ko je deležnik ohranil dvojinsko končnico; v neposrednem sobesedilu je rabljena tudi iz množine prevzeta oblika dajalnika drugoosebnega zaimka: »Vy dva bote reis ta Kelih pyla: kateri jeft pyem, inu bota s'tem Karftom karfzhena, s'katerim jeft bom karfzhen: Ampak fideti na moji delnici inu na moji levici, fe meni ne fpodobi vam dati« (TPo 1595: III, 116). Gre za evangelijski odlomek, ki je skoraj v celoti prevzet iz DB 1584, le da je Dalmatin dosledno uporabljal glagole v dvojini: »Vydva bota rejs ta Kelih pyla, kateri jeft pyem, inu bota s'tem Karftom kerfzhena, s'katerim bom jeft karfzhen: Ampak fedeti na moji defnici inu na moji levici, fe meni nefpodobi vam dati« (DB 1584: III, 25a). Vendar enkratnost obeh pojavitev z množinsko obliko glagola, in to v dveh delih, kjer so napake in neskladnosti različnih vrst pogoste, ne razveljavi sklepanja A. Derganc (1994: 74), da je okrepitev zaimka s števnikom z obvezno rabo dvojinske glagolske oblike okrepila status dvojine.
7	Trubar ima na istem mestu še ohranjeno dvojino: »Midua fua tudi zhloueka ufimu slu poduershena, koker fte ui« (TT 1557: 378). V splošnem je pri Dalmatinu popolna pluralizacija v primerjavi s Trubarjem pogostejša, vendar najdemo tudi obratne primere, ko je Dalmatin na mestu, kjer je pri Trubarju množina, uporabil dvojino. Natančnejša analiza popolne pluralizacije osebnih zaimkov in primerjava med posameznimi avtorji presega okvir tega prispevka.
8	S tem so bili stavki z osebkom ženskega spola tudi odprtejši za vdor množine, medtem ko naj bi izenačitev glagolskih končnic v vseh treh osebah moškega spola v -a nasprotno pripomogla k večji stabilnosti dvojine pri zaimkih (Derganc 1993: 213).
9	Posebne težave pri takšnem uvrščanju predstavljajo posamezni primeri iz TPo 1595, kjer prihaja do neenotnosti v glagolskem številu ob istih referentih v neposrednem sobesedilu: »aku bi ona nas mogla v'ufe greihe inu framoto perpraviti, tu bi bil nyu lufht inu vefselje. Ampak tu nyh gane inu drafhi supar nas inu fo nam nervezh fovrafh, inu fhkodo obudita ker ona moreta« (TPo 1595: I, 274). Zaradi prevladovanja dvojine v odlomku je bil navedeni zgled kljub enkratnemu množinskemu ujemanju uvrščen med dvojinske.
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
99
2.2 Za ilustracijo rabe obeh meril sta navedena Dalmatinova prevoda odlomka Sir 17,10-18 iz DJ 1575 in DB 1584, ki izkazujeta različni stopnji pluralizacije dvojine.
Inu ie obadua ftuaril, vfakiga po nyu naturi, inu ie nyu ftuaril, po fuoij podobi. On je nima byl dal, de fe je nyu vfe mefsu moralu bati, inu de fo imeili Gofpodouati zhes vfo suirino, inu zhes ptice. On ie tudi nima byl dal pamet, gouori-ene, ozhy, vushefsa, inu saftop inu fposnaine, inu ie nima obeduuie pokasal, dobru inu hudu. On ie na niu vezh kakor na druge suirine pogledal, debi ijm fuoia preuelika zheftita della pokasal. On ie niu vuzhil, inu nima dal eno poftauo tiga lebna (DJ 1575: 67).
Inu je obadva ftvaril, vfakiga po nyu naturi, inu je nyu ftvaril, po fvoji podobi. On je nym bil dal, de fe je nyh vfe meffu moralu bati, inu de fo imeli gofpodovati zhes vfo svirino, inu zhes ptice. On je tudi nym bil dal pamet, govorjenje, ozhy, ufheffa, inu saftop inu fposnanje, inu je nym obadvuje pokasal, dobru inu hudu. On je na nyh vezh kakor na druge Svirine pogledal, de bi jim fvoje preveli-ku velizhaftvu pokasal. On je nyh vuzhil, inu je nym dal eno poftavo tiga lebna (DB 1584: II, 159b).
Medtem ko je pri DJ 1575 zaradi številnih koreferenčnih dvojinskih zaimkov v neposrednem sobesedilu (kljub enkratni rabi množinskega povedka ob neizraženem osebku v odlomku, a ne v neposrednem sobesedilu) med dvojinske oblike prišteta tudi oblika jim, so v DB 1584 vse navedene oblike razen izvirnih dvojinskih na začetku odlomka zaradi dosledne rabe množine tako pri zaimkih kot pri glagolih uvrščene med množinske.
2.3 Pregled celotnega gradiva je pokazal, da je dvojinske paradigme osebnih zaimkov v tem obdobju zaznamovala velika dvojničnost: dvojnice najdemo pri vseh osebah v vseh sklonih.
1. OSEBA	2. OSEBA	3. OSEBA		
		m.	s.	ž.
midva/mi/mi	vidva/vi	ona/onadva/	ona	one
dvej(dvuja)	(vi dvej/dvuja)	oni	(dvuja)	(dvej)
naju/najh	vaju/vas/vajh	njiju/njih/njijo,10 jih		
nama/nam	vama/vam/vom	njima/njim/njema, jim/jima		
naju/nas/najh	vaju/vas	njiju/nje/njih/ona(s), je/jih		
pnaju/nama/nas/ nami11	pvaju/vas	pnjiju/njima/njih		
pnama/nami	■Vama/vami	pnjima/njimi		
Tabela 2: Paradigma osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja.
10	S poševnicami so ločene dvojnice istih oblik. Vejica ločuje naglasne in naslonske oblike, ki niso obravnavane kot dvojnice, saj naslonske oblike predstavljajo posebno paradigmo. Zaradi posebnosti v dvojini bodo obravnavane posebej (prim. 3).
11	Oznaka p označuje obvezno predložno rabo v navedenem sklonu.
100
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
2.3.1 V primerjavi s praslovansko paradigmo opazimo precejšnje spremembe zlasti v imenovalniku. Do tega obdobja sta se namreč tako pri prvo- kot pri drugoosebnem zaimku obliki izenačili z množinskima, kar je ponujalo možnost za uporabo glagolske množine in popolno pluralizacijo teh stavkov; kot nasprotna težnja sta se pojavila nova dvojinska zaimka, sestavljena iz množinske oblike zaimka in števnika dva, ki sta izpolnila nastalo vrzel v dvojinski paradigmi (Jakop 2008: 77). »Množinskima zaimkoma dodan element dvojinskosti je nekako potegnil množinska zaimka nazaj v dvojinsko paradigmo tako pomensko kot oblikovno, saj taki obliki sledi glagol v dvojini« (Derganc 1993: 214). Pod njunim vplivom se je s števnikom okrepljena oblika razvila tudi pri tretjeosebnem zaimku, čeprav je ta ohranil dvojinsko končnico.
S števnikom podaljšane oblike za vse tri osebe so izpričane že v Trubarjevih najzgodnejših delih.
Tedai prido knemu, Iacop inu Ioannes Zebedeoua fynuua, inu prauita, Moifter, midua hozhua, de ti tu nama fturish, kar boua tebe proffila (TT 1557: 130)
Iefus praui knima, Veruita vidua, de ieft vama morem tu fturiti (TE 1555: D8a)
Vtim pag kadar onadua vun grefta, Pole, tukai perpelaio knemu eniga zhloueka (TE 1555: D8a)
Pri prvo- in drugoosebnem zaimku podaljšani obliki midva in vidva v splošnem prevladujeta pri vseh avtorjih, pri katerih se pojavljata, vendar sta izključno rabljeni le pri Krelju. V Trubarjevih, Dalmatinovih in Juričičevih delih pa najdemo tudi nepodaljšani obliki mi in vi. Zlasti prva je v 16. stoletju še zelo pogosta12 in v petdesetletnem obdobju kontinuiranega razvoja knjižnega jezika ne kaže upada, temveč proti koncu obdobja celo porast rabe v primerjavi s podaljšano obliko midva.
TT 1557 TA 1566 Dpa JPol578 DB 1578 TT 1581- DB 1584 TPo 1595 1576	82
Slika 1: Razmerje med podaljšano in nepodaljšano imenovalniško obliko zaimka za 1. os. dv.
12 Kot edino jo najdemo v TAr 1562 in DM 1584; nasprotno je v TL 1561 in TC 1575 rabljena samo oblika midva. V vseh primerih gre za posamične pojavitve.
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
101
Podobno lahko ugotovimo tudi za obliko vi, katere raba se je v drugi polovici obdobja prav tako okrepila: medtem ko pri Trubarju ob močno prevladujoči rabi oblike vidva najdemo le en primer oblike brez podaljšave v TC 1575,13 pri Juričiču, Dalmatinu (DB
1578, DB 1584) in v TPo 1595 predstavlja okoli polovico pojavitev.
TT1557 TC 15 75 JPo 157S DB 1578 D61584 TPo 1595
Slika 2: Razmerje med podaljšano in nepodaljšano imenovalniško obliko zaimka za 2. os. dv.
Pri Dalmatinu najdemo nepodaljšano obliko tudi na mestih, kjer je Trubar v svoji izdaji evangelijev uporabil obliko vidva.
Iefus pag praui knima, Vidua ne ueifta kai proffita. Moreta li vidua pyti ta kelih, kir ieft pyem, inu fteim kerftom fe kerftiti, skaterim ieft bom kerszhen? (TT 1557: 131)
Iesus pak je k'nyma rekal: Vy nevefta, kaj profsita: Moretali ta Kelih pyti, kateri jeft pyem, inu fe puftiti kerftiti s'tem Karftom, s'katerim jeft bom karfzhen? (DB 1584: III, 25a)
Živost nepodaljšanih oblik v 16. stoletju kaže tudi opis osebnih zaimkov v Zimskih uricah prostih. Bohorič je v paradigmi za imenovalnik prvoosebnega zaimka navedel »mi nos duo duae duo, addita voce numerali dva duej dvuja« (BH 1584: 79), medtem ko je pri drugi osebi uporabil samo obliko vi brez podaljšave. Oblike brez podaljšave je uporabljal tudi ob navajanju glagolskih oblik:
mi bova, ve, va fekala, le, la. Nos duo, ae, o fecabimus. Vi bota, e, a fekala, ae, a. Vos duo, ae, o, fecabitis (BH 1584: 109)
Sinhrona dvojničnost podaljšanih in nepodaljšanih oblik je razvidna tudi iz opombe h glagolskim oblikam:
V dvojini se k zaimkom - zaradi večje preglednosti in poudarjanja - včasih dodajajo dva dve dva, takole: mi dva nos duo mi dve nos duae mi dvuja nos duo v srednjem spolu. Enako: Vi dva vos duo vi dvae vos duae, vi dvuja, s. spol. Enako Onadva onedve onadvuja itd. (Bohorič 1987: 133)
13 »[V]ti ifti fo bile duei dekli, te fo vkupe gouorile [...] Natu fem nima odgouuril, O Vi Curbe, koku vi fmeite neframnu lagati, Inu fem nima fto tranzho pritil, Inu onu ie she fdai meni shol, de nyu ne fem fatoshil« (TC 1575: 189).
102
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Kot je razvidno iz Bohoričevega opisa, sta bila v 16. stoletju nepodaljšana dvojinska osebna zaimka za prvo in drugo osebo enaka za vse tri spole, pri podaljšanih pa števnik omogoča razlikovanje po spolu. Zgleda za srednji spol - s števnikom ali brez njega - zunaj slovnice ne najdemo in tudi zgledi za ženski spol so redki; kljub nerazlikovalnosti sta prevladujoče rabljeni nepodaljšani obliki mi in vi,14 poleg že navedene Trubarjeve vi še nekaj primerov pri Dalmatinu.
V'jutru je rekla ta ftarifha h'tej mlajfhi [...] my zheve njemu tudi leto nuzh Vina pyti dati, de ti noter grefh, inu knjemu leshefh, de od naju Ozheta feme ohranive (DB 1584: I,12b)
My hozheve ftabo h'tvojmu folku pojti (DB 1584: I, 147) vy vefte, de fim jeft is vfe moje mozhy vajmu15 Ozhetu flushil (DB 1584: I,20b) Le v enem primeru je v DB 1584 rabljena s števnikom podaljšana oblika mi dvej, ki jo najdemo v isti povedi kot nepodaljšano obliko mi.
Inu zhes try dny, kadar fim jeft bila rodila, je ona tudi rodila, inu my fve bile vkup, de oben ptuji nej bil s'nama v'hifhi, kakor le my dvej16 (DB 1584: I, 185a)
Tudi podaljšani obliki za moški spol midva in vidva sta večkrat rabljeni izmenično z nepodaljšanima mi in vi, kar kaže na zavestno slogovno variiranje različic.
Inu mi fua tukai guishnu po prauici, sakai mi dua priemleua tu, kar fo nayu dela vreidna (TT 1557: 249)
Ona fta pak diala: Midua negreua tia gori [...] Hozheshli tudi Ludem Ozhy isdreiti? My negreua tia gori (DB 1578: 128b)
Ti Moses inu Aaron, sakai hozheta vidua ta Folk od nega dela proftiga fturiti [...] Pole, tiga Folka ie vshe preueliku vdesheli, inu vy bi ishe nim hotela rezhi prasnouati od nih slushbe (DB 1578: 52a)
Vy nevefta, kaj profsita: Moretali ta Kelih pyti [...] Vydva bota rejs ta Kelih pyla (DB 1584: III, 25a)
14	V pregledanem gradivu dvojinskih oblik me in ve s podaljšavo ali brez nje nisem našla, čeprav Rigler (1968: 65) navaja kot paralelni besedi z refleksoma jata in etimološkega e vei : ve (osebni zaimek), pri čemer pa ne navaja primera.
15	Škrabec (1994: 106) vajmu razlaga kot dajalniško obliko svojilnega zaimka po analogiji z mojmu.
16	Pri Luthru na tem mestu ni rabljen števnik, ampak zaimek obe: wir beide (LB 1545: 1 Kr 3,18).
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
103
2.3.2 Osebni zaimek za tretjo osebo je v moškem spolu v večini primerov ohranil staro dvojinsko končnico -a, ki je bila po zgledu zaimkov za prvo in drugo osebo dvojine lahko podaljšana s števnikom dva, vendar je povprečno delež podaljšanih oblik v primerjavi z njima bistveno manjši.
Slika 3: Razmerje med podaljšanimi in nepodaljšanimi imenovalniškimi oblikami dvojinskih osebnih zaimkov.
Trubar je v splošnem približno enakomerno uporabljal tako nepodaljšano kot podaljšano obliko. Nasprotno pri Dalmatinu v večini besedil prevladuje oblika brez števnika, ki jo je kot edino uporabljal tudi Juričič (pri Krelju imenovalniška oblika ni izpričana). Tudi Bohorič je v dvojinski paradigmi in spregatvenih vzorcih uporabljal obliko ona, podaljšano je navedel le v že omenjeni opombi o dvojinskih oblikah zaimkov (BH 1584: 109). Tudi v TPo 1595 ona močno prevladuje, onadva se pojavi le dvakrat, ob tem pa ob dvojinskem glagolu najdemo še dve pojavitvi množinske oblike oni, verjetno pod vplivom prvo- in drugoosebnega zaimka.
Kadar ga ony pak per teh priateleh inu snanzih nenajdeta, Te ona flu preftrafhita (TPo
1595: I, 91)
ony nejmata tudi cilu obeniga saftopa (TPo 1595: III, 117)
Enaka oblika je enkrat uporabljena tudi že v TT 1557.
Oni fe ne fta nikogar bala, obena ftuar nei bila nima fourash (TT 1557: l3b)
2.3.3 Za ženski in srednji spol sta pri tretjeosebnem zaimku v 16. stoletju v dvojini že prevladali množinski končnici: Bohorič je v slovnici navedel obliki one (ž.) in ona (s.) oziroma s podaljšavo onedve in onadvuja (BH 1584: 109). V ostalih besedilih je izpričana samo množinski enaka nepodaljšana oblika za ženski spol one, oblika z dvojinsko končnico -i ni izpričana. V TT 1557 in TT 1581-82 sicer najdemo tudi zvezo one dvej, vendar primerjava s prevodnimi predlogami pokaže, da ne gre za razširjeni zaimek, ampak za prevod posamostaljenega števnika dve:
104
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
one duei bote ukupe mleile, ta ena bode vfeta inu ta druga fapuszhena (TT 1557: 225)
Zwo werden malen mit einander / Eine wird angenomen / Die ander wird verlassen werden (LB 1545: Lk 17,35)
Dvej bote vkup mlejle ena bo gori vseta, ta druga bo pufzhena (DB 1584: III, 42a)
Podobno velja za zvezo zaimka s števnikom njima dvema v istih delih:
Potemtoga fe ie on prikafal nima dueima, ueni drugi shtalti, kir fta hodila, inu fta shla ueno uafs (TT 1557: 153)
Darnach / da Zween aus jnen wandelten / offenbart er sich vnter einer andern gestalt / da sie auffs Feld giengen (LB 1545: Mr 16,12)
Potle, kadar fta dva is mej nyh hodila, fe je on v'eni drugi fhtalti perkasal, kadar fta na pule fhla (DB 1584: III, 29)
2.4 Tudi odvisne sklone zaimkov za vse tri osebe zaznamuje dvojničnost - redkeje glasovna, pogosteje pa oblikovna.
2.4.1	Kot glasovno dvojnico lahko opredelimo Trubarjevo zaokroženo pluralizirano dajalniško obliko vom, narečno posebnost, ki so jo poznejši avtorji načeloma odpravljali. Med končnicami pa glasovno dvojničnost najdemo samo pri Juričiču, ki je v rodilniku tretjeosebnega zaimka poleg izvorne oblike njiju uporabljal tudi obliko z reducirano končnico njijo:
Inu on ie sginil fpred nyo (JPo 1578: II, 11b)
2.4.2	Od dvojnic, ki niso nastale kot rezultat pluralizacije, so rezultat splošnejših jezikovnih sprememb v 16. stoletju še dvojne oblike v mestniku, ki je bil v zaimenski paradigmi najbolj nestabilen sklon. Že Trubarje - zlasti ob predlogu pri - najverjetneje pod vplivom samostalniških sklanjatev prevladujoče uporabljal dajalniške oblike, čeprav pri njem še najdemo tudi izvorne dvojinske oblike:
Oftani per nama, fakai ushe na uezher gre (TT 1557: 252)
Ve tebi Corazin, Ve tebi Betfaida, fakai de bi taka fylna dela vtim Tyru inu Sydonu bila fturiena, koker fo per uaiu fturiena, One bi bile nekadai vtim shaklu inu vpepelu pokuro giale (TE 1555: E5a)
Inu fta tiga S. Duha, kateri ie vnyu prebiual fdobro volo is febe iffegnala (TT 1560: d4a) Sakai vnima fe glih tu [...] vuzhi inu pishe (TT 1577: 218)
Pri Dalmatinu so dajalniške oblike že popolnoma prevladale, izvornih mestniških oblik, ki so bile enake rodilniškim in tožilniškim, ne najdemo več.
My bi bily dobru s'nafhim vbufhtvom sa dobru vseli, tu bi bilu enu veliku blagu, de bi naju Syn per nama bil (DB 1584: II, 149b)
Nejli naju ferze v'nama gorelu, ker je on s'nama na poti govuril (DB 1584: III, 46b)
Pri ostalih avtorjih mestnik ni izpričan.
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
105
2.4.3	Pri Dalmatinu se v Bibliji v rodilniku in tožilniku dvojine tretjeosebnega zaimka pojavlja tudi oblika nju. Če domnevamo, da ne gre zgolj za zapis običajne oblike njiju,11 jo lahko po Ramovšu (1952: 91) razlagamo iz naslonske oblike ju z dodajanjem vzglasnega n- po vzorcu jih - njih.
nju Synuve inu Hzhere podavio (DB 1584: II, 71b)
ona je nju puftila, inu ona fta fhla (DB 1584: I, 120b)
Tovrstno razlago otežuje dejstvo, da naslonska oblika ju v 16. stoletju ni izpričana (prim. 3).
2.4.4	Med dvomljivimi dvojnicami je tudi Trubarjeva enkratna raba dajalniške oblike tretjeosebnega zaimka njema v TT 1557, kjer bi lahko šlo za prehod e-jevskega elementa iz edninskih oblik njega, njemu.
Kadar ie pag enu shturmane od tih Aydou inu Iudou inu od tih nih Vifshih bilu gori vftalu, de bi nema fylo bili fturili, inu nyu skamenem poffuli (TT 1557: 378)
Da je šlo za napako in ne pravo dvojnico, bi kazalo dejstvo, da je v ponovni izdaji evangelijev leta 1581-82 Trubar obliko popravil v običajno njima.
Kadar ie pag enu shturmane od tih Aydou inu od tih nih viBhih bilu gori vftalu, de bi nima fylo bili fturili, inu nyu skamenem poffuli (TT 1581-82: I, 537)
2.4.5	Na meji med dvojino in množino je tudi rodilniška (in pri prvoosebnem zaimku tudi tožilniška) oblika zaimkov za prvo in drugo osebo dvojine najh in vajh18, ki ju je Bohorič navedel v zaimenski paradigmi v svoji slovnici, sicer pa v protestantskih delih 16. stoletja nista izpričani.
Ramovš (1952: 84) ju razlaga kot staro dvojinsko obliko z množinsko končnico,19 pri čemer naj bi do križanja prišlo po redukciji in opuščanju dvojine. Obliki poznajo tudi nekateri govori v Savinjski dolini in Zasavskem kotu.
2.5 Množinske oblike v dvojinskih kontekstih20 tudi v primerih, ko ni šlo za popolno pluralizacijo, najdemo v vseh odvisnih sklonih zaimkov za vse tri osebe z izjemo rodilnika prvoosebnega zaimka. Vendar pa je njihova raba po posameznih sklonih in delež v primerjavi z izvornimi dvojinskimi oblikami pri vseh treh osebah različna, razlikuje pa se tudi pri posameznih avtorjih.
11 V slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja se je sklop nj + ij zapisoval z <ni>, <ny> in v nekaterih
primerih tudi z <nj>. Pri Dalmatinu je zapis <nj> zelo redek, zato je mogoče domnevati, da bi šlo za
posebno obliko. Nasprotno so bili primeri zapisa nju v TPo 1595 interpretirani kot običajna oblika njiju,
saj je tam zapis <nj> za nj + ij relativno pogost. Prim. Jelovšek 2014: 59-76 in tam navedeno literaturo.
18	Oblika vajh je navedena samo v rodilniku, v tožilniku najdemo samo obliko vaju (BH 1584: 79).
19	Najh in vajh najdemo tudi v Bohoričevi množinski zaimenski paradigmi kot dvojnici ob izvirnih rodilniških oblikah nas, vas (ti sta v paradigmi navedeni pri ločilniku s predlogom od); slednji sta pri obeh izvornih zaimkih edini obliki tudi v tožilniku.
20	Izraz množinske oblike v dvojinskem kontekstu se v tem prispevku uporablja za pojavitve, kjer je dvojinskost tudi oblikovno razvidna prek glagolskega ujemanja ali koreferenčnih izvorno dvojinskih zaimkov. Oblike, kjer je dvojinski pomen mogoče razbrati iz konteksta, a njihova dvojinskost ni potrjena, se obravnavajo kot primeri popolne pluralizacije in niso bile vključene v dvojinsko paradigmo.
106
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
2.5.1 Tako so pri Trubarju v splošnem množinske odvisne oblike pogostejše pri drugoosebnem zaimku, pri Dalmatinu pa pri prvoosebnem. Pri obeh imajo najmanjši delež pri tretjeosebnem zaimku,21 pri vseh treh zaimkih pa ne presegajo 25 odstotkov pojavitev. Nasprotno najdemo pri Juričiču množinske oblike najpogosteje pri tretjeosebnem zaimku, kjer predstavljajo kar 45 odstotkov pojavitev, medtem ko pri prvoosebnem zaimku v dvojinskem kontekstu najdemo le eno množinsko obliko, pri drugoosebnem pa je v le dveh pojavitvah v odvisnem sklonu obakrat rabljena dvojinska oblika. V Trubarjevi Postili (enako kot v ostalih Trubarjevih delih) množinske oblike najpogosteje najdemo pri drugoosebnem zaimku, najredkeje pa pri tretjeosebnem, vendar je zaradi majhnega števila pojavitev njihov delež precej višji -tako pri drugoosebnem predstavljajo skoraj polovico pojavitev.
2.5.2 Razlikuje se tudi raba množinskih oblik po sklonih (prim. Tabelo 2).
	1. OSEBA	2. OSEBA	3. OSEBA
TRUBAR	posamične pojavitve v tožilniku in orodniku, v mestniku oblika nami iz orodnika mn.?	več pojavitev v dajalniku, ena v tožilniku, ki je v naslednji izdaji spremenjena v dvojinsko	pogosta raba (TT 158182 okoli 15 % pojavitev) v rodilniku (svojine), manjše število pojavitev v dajalniku, tožilniku in orodniku
KRELJ	samo dvojinske oblike	samo dvojinske oblike	samo dvojinske oblike
DALMATIN	posamične pojavitve v vseh sklonih razen rodilniku	posamične pojavitve v dajalniku, tožilniku in orodniku, edina oblika v mestniku	posamične pojavitve v vseh sklonih, najpogostejše v tožilniku in mestniku
JURIČIČ	prevladujejo podedovane dvojinske oblike, le en primer množinske v dajalniku	samo dvojinske oblike	v rodilniku in tožilniku prevladuje množinska oblika njih, v dajalniku je precej pogostejša izvorna oblika njima, pojavlja pa se tudi množinska njim; mestnik ni izpričan
TPo 1595	množinska dvojnica v dajalniku kot edinem izpričanem odvisnem sklonu	posamične pojavitve v rodilniku in dajalniku; mestnik ni izpričan	posamične množinske oblike v rodilniku in tožilniku, v dajalniku in orodniku samo izvorne dvojinske; mestnik ni izpričan
Tabela 2: Raba množinskih oblik po sklonih pri posameznih avtorjih.
21 Vendar je pri tretjeosebnem zaimku skupno število pojavitev tako pri Trubarju kot pri Dalmatinu bistveno višje (okoli 500) kot pri prvo- (Trubar 35, Dalmatin 71) in drugoosebnem zaimku (Trubar 46, Dalmatin 99), zato je absolutno število tretjeosebnih množinskih oblik najvišje.
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
107
Ker je v tem obdobju v samostalniški a-sklanjatvi, ki je imela razvojno velik vpliv na osebne zaimke,22 v rodilniku in mestniku že prevladala množinska končnica,23 bi pričakovali, da bo največ pojavitev množinskih oblik v teh dveh sklonih, a celotno gradivo tega ne potrjuje. Tako je rodilnik prvoosebnega zaimka edini sklon, kjer množinska oblika v dvojinski rabi v obravnavanih besedilih ni izpričana, in tudi pri drugoosebnem zaimku pri Trubarju ne najdemo množinskih oblik, pri Dalmatinu pa je njihov delež manjši kot v drugih sklonih, medtem ko pri TPo 1595 ne odstopa od povprečja.
Le pri tretjeosebnem zaimku pri Trubarju in Juričiču opažamo nekoliko pogostejšo rabo množinskih rodilniških oblik v primerjavi s splošnim stanjem. V večini primerov zaimek izraža svojino,24 čeprav tudi v tem pomenu prevladuje izvorna dvojinska oblika vsaj pri Trubarju, pri katerem sta izvorna in množinska oblika v besedilu pogosto sopostavljeni.
Ioshef, Maria, vlaku leitu ob Veliki Nozhi grelta knih Fari Vierufalem, Inu Criftusa nyu Synu [...] tudi tiakai pelata (TR 1558: C3a)
ta hozhta tukai ozhitu nih Sakonsko oblubo fpofnati, inu fe vkupe porozhiti [...] de nima knyu Sakonu Gofpud Bug fuio Gnado inu shegen da (TO 1564: 134b = TC 1575: 463)
Inu nyu teleffa bodo eni od tih shlaht [...] gledali, Inu nih teleffa ne bodo puftili vgrobe poloshiti, Inu ty, kateri na femli prebiuaio, fe bodo zhes nyu veffelili (TT 1577: 342)
Sočasna raba obeh oblik v isti povedi kaže na slogovno izrabo dvojničnosti, ki je nedvoumno izpričana tudi v nekaterih pesmih, kjer je bil zaradi njune raznozložnosti pri izboru odločilen zlogovni verz.25 Tako najdemo v TC 1574 množinsko rodilniško obliko, ki izraža svojino, v TP 1575 pa se v istem sklonu in v enakem pomenu zaradi potreb verza pojavljajo samo izvorne dvojinske oblike.
Smert, Vrag fta Leben vmuri-	Stem fta Vrag, Smert praudo
la, v'tim fta nih praudo sgubila	nyu, Zhes vfe Verne fgubila (TP
(TC 1574: 117)	1575: A4a)
Zaradi potreb zlogovnega verza najdemo izvorno dvojinsko obliko rabljeno tudi v kontekstu, kjer je sicer sindetična dvojina26 popolnoma pluralizirana.
Aku POLIDOR MERZHENIK Tebe slu oblagaio, Steim niju Bogu Sludiu, Nih zoll, zhinsh fueiftu daio (TPs 1579: A3b)
Tudi v mestniku, ki je po Tesnieiju najbolj podvržen pluralizaciji, pri Trubarju iz množine prevzete oblike niso pogostejše kot v drugih sklonih, nasprotno, pri drugo- in tretjeosebnem zaimku je v redkih izpričanih primerih rabil samo izvorne
22	Po Nahtigalu (1952: 57) na a-jevsko sklanjatev spominja več kot tretjina sklonskih oblik osebnih zaimkov.
23	Ramovš 1952: 71.
24	Izjemoma množinsko obliko najdemo tudi ob predlogu od: »Inu ona fta tudi nim prauila, kai fe ie bilu fgudilu na tim potu, inu koku ie bil od nih fpofnan, is tiga kruha lomlenia« (TT 1557: 253).
25	Tovrstna raba ni omejena le na rodilnik tretjeosebnega zaimka, najdemo tudi primere v drugih sklonih, npr. dajalniku: »Shnim ye ftuarill femllo, nebu [...] Mo!ha potle to fheno Inu ye vkupe porozhill, Vfo ftuar ye nima ifrozhil, de ima nim flu!hiti« (TC 1550: 146).
26	Sindetična dvojina se nanaša na dve osebi ali predmeta, povezana z veznikom in (Derganc 1993: 210).
108
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
dvojinske oblike; le pri prvoosebnem zaimku najdemo ob predlogu v obliko nami, enako orodniku množine.
oni tudi unami enu bodo, De ta fueit veruie, de Ti ti mene poslal (TT 1557: 315)
Čeprav se pri protestantih v poznejših delih v množini pojavlja tudi raba orodniške oblike v mestniku,27 gre na tem mestu verjetneje za tiskarsko napako, saj je v TT 1581-82 uporabljena dvojinska oblika nama.
oni tudi vnama enu bodo (TT 1581-82: I, 447)
Pri Dalmatinu je iz množine prevzeta oblika v mestniku pogostejša: pri prvo-in tretjeosebnem zaimku predstavlja približno polovico pojavitev in tudi pri drugoosebnem zaimku je edina pojavitev množinska.
VE tebi Chorazin, ve tebi Betfaida: Sakaj kadar bi takova della v'Tyri inu v'Sidoni fe bila godila, katera fo per vas fturjena, one bi bile nekadaj v'shakli inu v'pepeli fedele, inu pokuro fturile. Ali vfaj bo Tyru inu Sidoni lashej v'fodbi, kakor vama28 (DB 1584: III, 37a)
Pri ostalih protestantskih avtorjih mestnik dvojinskih osebnih zaimkov ni izpričan.
Zlasti pri tretjeosebnem zaimku je bila množinska oblika pogosto rabljena tudi v tožilniku, posebej pri Juričiču, v manjši meri pri Dalmatinu. Pri tem je Juričič izključno, Dalmatin pa občasno uporabljal iz rodilnika prevzeto obliko njih, ki kaže na postopno napredovanje rodilniško-tožilniškega sinkretizma tudi v tožilnik množine tretjeosebnega zaimka, kjer je bila v 16. stoletju prevladujoče še ohranjena izvirna oblika nje.
3 Naslonske oblike
V nasprotju z naglasnimi oblikami so bile v 16. stoletju v dvojinskih kontekstih rabljene skoraj izključno iz množine prevzete naslonske oblike tretjeosebnega zaimka. Pri Trubarju, ki je na splošno redko uporabljal naslonske oblike (prim. Jelovšek 2014: 193-208), najdemo le Tmn. je v TC 1550, ki jo je uporabljal tudi Dalmatin.
Tu Ime/ Adam/ pomeni zhlouik/Eua/ pomeni fhina/ nima Bug fturi fukne/ inu ye is paradyfha pahne (TC 1550: (9b))
Tudi Krelj je v tožilniku in tudi rodilniku uporabljal iz množine prevzeto naslonsko obliko, in sicer izvorno rodilniško jih
Poprei ni otel ijh sa fvoie ftarifhe fposnati, kaku da pak fada shnijma tako pokoran gre (KPo 1567: LXIIIb)
Inu fo ijma [...] pomagali, trofhtali ijh inu blagoflovili (KPo 1567: XL)
27	Gre za nekaj pojavitev v TPo 1595, kjer je prav tako ob predlogu v pri prvoosebnem zaimku rabljena orodniška oblika nami, npr. »Tukaj vnami ta nafha pamet, mefsu inu kry ne pozhiva« (TPo 1595: II, 62). Po Ramovšu (1971: 51) gre za Savinčevo ljubljansko narečno posebnost, ki popolnoma ustreza današnji ljubljanski oblikipr nam, le da končni i še ni reduciran.
28	Mestniško obliko vas najdemo tudi v vzporednem odlomku Mt 11,21-22, vendar je tam tudi dajalniška oblika množinska, zato sta obe v skladu s sprejetimi načeli uvrščeni v množino. Pri Trubarju je na istih mestih v obeh primerih rabljena izvorna dvojinska mestniška oblika: per uaiu (TE 1555: E5a), uuaiu (TT 1557: 198), pri dajalniških oblikah pa je stanje enako kot pri Dalmatinu: vom (TE 1555: E5a), uama (TT 1557: 198).
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
109
Dvojinska naslonska oblika ju v rodilniku in tožilniku v 16. stoletju ni izpričana, najdemo pa dajalniško obliko jima, kot je razvidno iz zadnjega Kreljevega zgleda. Enako obliko najdemo še pri Juričiču, in sicer ne na enakem mestu kot pri Krelju (na istih mestih je uporabil naglasno obliko njima), ampak v tretjem delu postile, kjer ni imel Kreljeve predloge.
ktemu ijma bo tudi zhaftno plazheno ali lonano (JPo 1578, III: 127b)
Nasprotno je Dalmatin v dajalniku uporabljal samo naglasne oblike.
4 Sklep
V slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja je dvojinske paradigme osebnih zaimkov zaznamovala dvojničnost tako v imenovalniku kot v odvisnih sklonih. V imenovalniku bi glede na nadaljnji razvoj in stanje v sodobni slovenščini, kjer so prevladale podaljšane oblike, pričakovali, da bo že v obravnavanem gradivu opazen postopen porast v njihovi rabi v primerjavi z nepodaljšanimi oblikami, vendar je bil razvoj vsaj deloma obraten oziroma avtorsko pogojen. Kljub temu so bile opazne razlike med prvo- in drugoosebnim zaimkom, kjer je bila nepodaljšana oblika enaka množinski, in tretjeosebnim, ki je v moškem spolu tudi v nepodaljšani obliki ohranjal razlikovanje med dvojino in množino - pri slednjem je bila podaljšana imenovalniška oblika rabljena redkeje. Nasprotno je bila pri vseh treh zaimkih, kadar so izražali ženski spol, kjer bi podaljšava s števnikom omogočala razlikovanje po spolu (pri 3. osebi pa tudi ločitev od homonimne množinske oblike), skoraj vedno rabljena nepodaljšana oblika.
Pri odvisnih sklonih bi pričakovali močnejšo pluralizacijo v rodilniku in mestniku, kjer so pri samostalnikih pretežno že prevladale množinske oblike, a celotno gradivo tega ne potrjuje. Pri večini avtorjev so množinske oblike v vseh sklonih predstavljale redkejše dvojnice. Izjema so sicer redko rabljene naslonske oblike, kjer so v rodilniku in tožilniku rabljene samo iz množine prevzete oblike, pri dajalniku pa najdemo dvojinsko naslonsko obliko pri Krelju in Juričiču.
Sklenemo lahko, da je bila pluralizacija osebnih zaimkov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja izredno neregularen proces večinoma brez jasno prepoznavnih tendenc, je pa ob drugih splošnih procesih (izenačevanje mestniške in dajalniške oblike, napredovanje kategorije živosti itd., deloma redukcija) vplivala na nastanek številnih dvojnic v dvojinski paradigmi osebnih zaimkov, ki pa jih očitno avtorji v 16. stoletju niso občutili kot moteče, saj so jim v posamičnih primerih omogočale tudi stilistično variiranje oblik.
Viri in literatura
BH 1584 = Adam Bohorič, 1584: Arcticae horulae fuccijivae. Wittenberg.
DB 1578 = Jurij Dalmatin, 1578: BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI
DEIL. Ljubljana.
DB 1584 = Jurij Dalmatin, 1584: BIBLIA. Wittenberg.
110
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
DJ 1575 = Jurij Dalmatin, 1575: JESVS SIRAH. Ljubljana.
DM 1584 = Jurij Dalmatin, 1584: KARSZANSKE LEPE MOLITVE. Wittenberg.
JPo 1578 = Jurij Juricic, 1578: POSTILLA. Ljubljana.
KPo 1567 = Sebastijan Krelj, 1567: POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg.
LB 1545 = Martin Luther, 1545: Biblia, das ist die gantze Heilige Schrifft/ Deudsch auffs new zugerichtMartin Luther. Wittenberg. Dostopno na: www.biblija.net.
TA 1550 = Primož Trubar, 1550: Abecedarium vnd der klein Catechiimus. Tübingen.
TAr 1562 = Primož Trubar, ARTICVLI OLIDEILI, TE PRAVE STARE VERE KER-SZHANSKE, Tübingen.
TC 1550 = Primož Trubar, Catechifmus, Tübingen.
TC 1574 = Primož Trubar, TA CELI CA TEHISMVS, Tübingen.
TC 1575 = Primož Trubar, 1575: CATEHISMVS SDVEIMA ISLAGAMA. Tübingen.
TE 1555 = Primož Trubar, 1555: TA EVANGELISVETIGA MATEVSHA. Tübingen.
TL 1561 = Primož Trubar, 1561: SVETIGA PAVLA TA DVA LISTY. Tübingen.
TO 1564 = Primož Trubar, 1564: CERKOVNA ORDNINGA. Tübingen.
TP 1575 = Primož Trubar, 1575: Try Duhouske peifsni. Tübingen.
TPo 1595 = Primož Trubar, 1595: HISHNA POSTILLA. Tübingen.
TPs 1579 = Primož Trubar, 1579: TA PERVI PSALMSHNEGA TRIIEMIISLAGAMI. Tübingen.
TT 1557 = Primož Trubar, 1557: TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
TT 1560 = Primož Trubar, 1560: TA DRVGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
TT 1581-82 = Primož Trubar, 1581-82: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen. Vlg = Vulgata. Dostopno na: www.biblija.net.
Peeter Arumaa, 1985: Urslavische Grammatik 3: Formenlehre. Heidelberg: C. Winter.
Robert S. P. Beekes, 1995: Comparative Indo-European linguistics: An introduction. Amsterdam, Filadelfija: J. Benjamins Publishing Company.
Adam Bohorič, 1987: Arcticae horulae succisivae = Zimske urice proste. Prev. in spr. študijo napisal J. Toporišič. Maribor: Obzorja.
Aleksandra Derganc, 1993: Spremembe nekaterih dvojinskih oblik in zvez v slovenščini in ruščini. Slavistična revija 41/1. 209-18.
Aleksandra Derganc, 1994: Some specific features in the development of the dual in Slovene as compared to other Slavic languages. Linguistica 34/1. 71-80.
Alenka Jelovšek: »My sva teh svetnikou otroci«; Dvojina osebnih zaimkov
111
--, 1996: Nekatere paralele v zgodovini dvojine v slovanskih jezikih. 32. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ur. A. Derganc. Ljubljana: FF. 7-16.
Stjepan ivšič, 1970: Slavenskaporedbena gramatika. Zagreb: Školska knjiga.
Tjaša Jakop, 2008: Dvojina v slovenskih narečjih. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
--, 2010: Dvojinske oblike v delih protestantskih piscev. Reformacija na Slovenskem. Ur. A. Bjelčevič. Ljubljana: FF (Obdobja, 27). 357-69.
Alenka Jelovšek, 2014: Osebni zaimki v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: Doktorska disertacija. Ljubljana.
Ranko Matasovič, 2008: Poredbenopovijesna gramatika hrvatskoga jezika. Zagreb: Matica hrvatska.
Majda Merše, 2001: Popolni izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja in zamisel slovarske predstavitve besedja. 450-letnica slovenske knjige in slovenski protestantizem. Ur. M. Kerševan. Ljubljana: Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 128-50.
Rajko Nahtigal, 1952: Slovanski jeziki. Ljubljana: DZS.
Johanna Nichols, 2006: Diversity and Stability in Language. The Handbook of Historical Linguistics. Ur. B. D. Joseph, R. D. Janda. Oxford: Blackwell Publishing Ltd.
Fran Ramovš, 1952: Morfologija slovenskega jezika: Skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49. Ljubljana: Univerzitetna študijska komisija, DZS.
--, 1971: Zbrano delo 1. Ur. T. Logar, J. Rigler. Ljubljana: SAZU.
Jakob Rigler, 1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU.
Marko Snoj, 2003: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.
Alenka šivic Dular, 2006: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino. Jezikoslovni zapiski 12/1. 7-27.
Stanislav škrabec, 1994: Jezikoslovna dela I. Ur. J. Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.
Lucien Tesnière, 1925: Les formes du duel en slovène. Pariz: Librairie ancienne Honoré Champion.
Summary
The distinguishing feature of the paradigms of dual personal pronouns in Slovene literary language is variation. In the first- and second-person nominative, the new forms midva and vidva, reinforced with the numeral dva, were predominantly used besides the older mi and vi, which are identical to the plural pronouns. In the 16th century the newer, reinforced, forms were used more frequently, but the older forms
112
Slavisticna revija, letnik 64/2016, st. 2, april-junij
were preserved as unmarked variants and their frequency even increased towards the end of the century. The third-person pronoun—where the old Slavic form ona, distinctive from the plural, was preserved—was also reinforced with the numeral, but the form onadva was less frequent. The feminine nominative forms of all three persons were identical to the plural forms and were rarely reinforced with the numeral, although that would enable gender and number distinction.
In oblique cases—except for rare phonologically reduced variants, e.g., vom, njijo—the majority of variants arose from the gradual pluralization of the dual. Their use in specific cases and their frequency, compared to the original dual forms, however, are different for first-, second-, and third-person pronouns and also vary by authors. As plural endings had already been in use in the genitive and locative of the nominal a-stem declension—which had historically greatly influenced the pronominal declension—more frequent use of plural forms in those cases would have been expected for the personal pronouns as well, but the analysis did not confirm that thesis. Among variants that did not arise through pluralization, dative forms in the locative (which proved to be the least stable case among personal pronoun paradigms) are most frequent. The variants of personal pronoun forms were also used for stylistic purposes.
113
UDK 81*373.7:27-23
Dana Baláková
Filozofická fakulta, Katolícka univerzita v Ružomberku dana.balakova@ku.sk
B. M. MoKueHKO
®H^o^orHHecKHH ^aKy^bTeT, CaHKr-neTepôyprcKHH yHHBepcHTeT mokienko40@mail.ru
NIČ NIE JE NOVÉ POD SLNKOM
Čo bolo, je to, čo aj zasa bude. A čo sa už stalo, to sa opat' stane.
Nič nie je nové pod slnkom. Ak je niečo, o čom by človek povedal: »Pozri, toto je niečo nové! «, už to bolo v časoch, ktoré boli pred nami.
(Kaz 1, 9-10)
The study focuses on a cognitive-pragmatic analysis of biblical phraseology. The dynamics of biblical expressions is understood as part of the common European cultural tradition vis-à-vis their functioning in a particular socio-cultural context. The younger generations of Russian, Slovak, and German speakers exhibit differences in usage, i.e., their phraseological competence as well as their knowledge and awareness of the motivational source of biblical terms in their mother tongues. The description and interpretation of the results of the study are based on an interlinguistic comparative analysis.
Keywords: biblical phraseology, source texts, biblical phraseology in spoken usage, phraseological competency, interlingustic comparison
Razprava prinaša kognitivno-pragmatično analizo slovanske izbiblične frazeologije. Dinamiko biblizmov razumemo kot del splošnoevropske kulturne tradicije v razmerju do njihovega obnašanja v določenem družbeno-kulturnem kontekstu. Pri mlajši generaciji rojenih govorcev ruskega, slovaškega in nemškega jezika ugotavljamo razlike v rabi, in sicer tako v njihovi frazeološki kompetenci kot tudi v poznavanju in ozaveščenosti motivacijskega izhodišča frazeoloških biblizmov v maternem jeziku. Predstavitev in interpretacija rezultatov sta opravljeni s primerjalno analizo.
Ključne besede: izbiblična frazeologija, biblizem, besedilo izvirnika, izbiblična frazeo-logija v pogovorni rabi, frazeološka kompetenca, medjezikovna primerjava
Dynamické spoločenskč procesy 80. - 90. rokov 20. storočia zanechali vyrazny vplyv na európskom spoločenstve, a teda aj na jeho jazykoch, vrátane jazykov slovanskych. Kniha kníh bola odjakživa predmetom záujmu vedcov - filológov nevynímajúc. Orbis pictus v diachrónno-synchrónom prístupe - európske kultúrne dedičstvo, jazyk Biblie a jeho vplyv na formovanie národov oddávna spatych s krest'anskou kultúrou zaznamenal v zmenenom spoločensko-politickom kontexte renesanciu záujmu o biblickú frazeológiu v krajinách byvalého vychodného bloku, najma v Rusku. V rámci aktuálneho návratu k biblickym textom, ktoré sú zdrojom
114
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
internacionalizmov v jazykoch, však lingvisti popri tejto konštatacii zaroven vo svojich vyskumoch poukazuju aj na iste kvalitativne či kvantitativne rozdiely evidentne pri ich komparacii, na vztah univerzalnost verzus špecifickost, priznačny pre ten-ktory jazyk (MoKneHKO 1995; Stepanova 2004; Bagbrep 2013; Skladana 2013 a ini).
Prvoradou ulohou frazeologov sa stalo definične vymedzenie predmetu vyskumu - biblizmus, biblicka frazeologia, kedže od užšieho či širšieho chapania problematiky zavisi ich kvantifikacia a nasledny lexikograficky opis. Skusenosti pri zostaveni slovnikov ako napr. Tonmeuu cmeapb pyccKux 6u6neücKux eupawenuu u cnoe (MoKneHKO, HngHH, Tpo^HMKHHa 2010), HeMe^KO-pyccKuü cnoeapb 6u6neu3Moe (Walter, Mokienko 2009), Deutsch-polnisches Wörterbuch biblischerPhraseologismen mit historisch-etymologischen Kommentaren (Walter, Komorowska, Krzanowska i zespol. 2010) a Schwarzes Schaf, falscher Prophet, barmherziger Samariter. Deutschtschechisches Wörterbuch biblischer Phraseologismen mit historisch-etymologischen Kommentaren (Walter, Fojtu 2012) ukazuju, že čast' spoločneho fondu biblizmov v europskych jazykoch sa vytvorila nie na zaklade priameho povodneho aforizmu či frazy, ale na zaklade frazeologizacie syntaktickeho spojenia, obrazu alebo nametu z Biblie. Pre aforizmy a vyrazy podobneho typu použiva prof. H. Walter termin „nepriame biblizmy" (BagaKOBa, Bagbrep, MoKneHKO 2015: 16) a argumentom na začlenenie do slovnika je ich uzka spätost' s biblickym textom, možnost odhalit tuto suvislost na zaklade ich vnutornej formy.
Členenie napriame a nepriame biblizmy umožnuje vymedzit biblicku frazeologiu v širokom zmysle chapania pojmu, t. j. na jednotky, ktore su citatmi zo Stareho či Noveho zakona (priame biblizmy), a jednotky, ktore su aluziami na biblicke obrazy či podobenstva, pripadne tie, ktore pochadzaju z 1'udovej reči, mytologie či inych pramenov a razširili sa vd'aka Biblii (Walter, Fojtu 2012: 4). Stepanova (2004: 61) hovori o jadre a periferii, ktoraje vyrazne diferencovana. Predmetom lexikografickeho opisu autorov vykladoveho slovnika, obsahujuceho cca 2000 jednotiek Tonmeuu cmeapb 6u6neücKux eupawenuu u cnoe (MoKneHKO, hh^hh, Tpo^HMKHHa 2010), sa stali ruske biblizmy, t. j. slova, vystižne vyrazy, aforizmy i citaty z Biblie, paremie v širokom zmysle.
Diferencovanost suboru biblizmov umožnuje skumat danu problematiku z viacerych aspektov a nasledne typologizovat jazykove špecifika prislušnych biblizmov. Na zaklade vztahu k vychodiskovemu pramennemu textu možno napr. vymedzit nasledujuce typy biblizmov (demonštrujeme ich na troch jazykoch - dvoch slovanskych (ruštine - vychodoslovansky, slovenčina - zapadoslovansky) a nemčine:
a) slova či vyrazy, ktore sa v Biblii uplatnili v priamom vyzname, ale v literarnych a inych textoch vo vyzname prenesenom-or AgaMa // od Adama // seit Adams Zeiten; seit Adam und Eva; Ha necKe crponrb/ nocrponrb Ha necKe nmo // stavat (postavit) na piesku [niečo] // auf Sand bauen; auf Sand gebaut; BKymarb or gpeBa no3HaHna goöpa h 3ga // jest zo stromu poznania // vom Baum der Erkenntnis essen (ugs. naschen); orgegarb / orgegnrb ngeBegbi (ngeBbi. apx.) or nmeHH^i (or 3epeH) // oddelit plevy od zrna (zrno od pliev); oddelit kukol od pšenice // die Spreu vom Weizen trennen (sondern, teilen); 3anperHbin ngog // zakazane ovocie // verbotene Früchte; (seltener) eine verbotene Frucht a pod.
Dana Balakova, B. M. MoKHem»: Nič nie je nove pod sinkom
115
b)	slovo či vyraz uplatnujuci sa v Biblii v priamom i prenesenom vyzname: nocbmarb nengoM rgaey // sypat' si popol na hlavu // sich Asche aufs Haupt streuen; HecTH cboh KpecT // niest' svoj križ // HeM. sein Kreuz [geduldig, tapfer] tragen; sein Kreuz auf sich nehmen; pBarb Ha ce6e Bogocbi // trhat' si vlasy // sich die Haare raufen; OTKpbiBarb/oTKpbiTb (pacKpbiBarb/pacKpbiTb) rga3a mmy na Ko^o, na nmo // otvorit'/otvärat' niekomu oči // jmdm. die Augen öffnen; ÖHTb (KogoTHTb, ygapaTb) ce6a b rpygb // bit sa do prs // sich an die Brust schlagen; cKpe^eTarb 3y6aMH // škripat zubami // mit den Zähnen knirschen; zähneknirschend; 3a6gygmaa ob^ (oBenKa) atd.;
c)	slovä a vyrazy, ktore sa v Biblii ako ustälene jazykove jednotky nenachädzaju, status biblizmov nadobudli až v neskoršom textovom uplatneni (nepriame biblizmy - terminologicke vymedzenie H. Waltera): Bepa ropaMH gBH^eT (gBHraeT) Bepa h ropy c MecTa cgBHHeT // Viera hory prenäša // Der Glaube versetzt Berge (kann Berge versetzen); BO3BpameHne 6gyygHoro cbrna // nävrat märnotratneho syna // die Heimkehr des verlorenen Sohnes; ®OMa HeBepyromnä (HeBepHbin ) // neveriaci Tomäš // ungläubiger (ugs. unzuverlässiger) Thomas; b KOCTMMe AgaMa // v Adamovom (Evinom) ruchu // im Adamskostüm; 3apbiBarb/3apbiTb TagaHT [b 3eMgro] // zakopat' [si] svoj talent // sein Talent vergraben; 3anpeTHbm ngog cgagoK // Zakäzane ovocie najviac chuti // Verbotene Früchte sind süß; cogoMOHOBO pemeHne // šalamunske rozhodnutie (riešenie) // salomonische Entscheidung; cogoM [h roMoppa] // Sodoma a Gomora // Sodom und Gomorrha a pod.
d)	slovä a vyrazy, ktore sa vyskytuju ako ustälene jazykove jednotky aj v Biblii, aj v literärnych textoch či uze: BceMy CBoe BpeMH [h BpeMH bcskoh Bemn nog He6oM]; BceMy cboh nac h BpeMa BcaKOMy gegy nog He6ecaMH // Všetko mä svoj čas // Alles hat seine Zeit; Kto HmeT, tot Bcerga HangeT // Kto hl'adä, näjde // Wer sucht, der findet; B3aBmne Men - ot Mena (MenoM) nora6HyT; Kto c MenoM k HaM BongeT, ot Mena h nora6HeT // Kto mečom bojuje, mečom zahynie // Wer mit dem Schwert kommt, wird durch das Schwert sterben; Oko 3a oko, 3y6 3a 3y6 // Oko za oko, zub za zub // Auge um Auge, Zahn um Zahn; agb^a h OMera // alfa a omega // das A und O; o6orogoocrpbm Men; o6orogoocTpoe opy^ne // dvojsečrn zbran; dvojsečny meč // ein zweischneidiges Schwert; cgy^HTb gByM rocnogaM // služit dvom pänom // zwei Herren (gleichzeitig) dienen; He HMeTb (He 3HaTb), rge rogoBy npnKgoHHTb (cKgoHHTb); Herge rogoBy npnKgoHHTb (cKgoHHTb ) // nemat kde hlavu sklonit // sein (müdes) Haupt betten a pod.
Vyber jazykov, na ktoiych sme demonštrovali možnu typologizäciu biblizmov, nie je nijako nähodny. Rusky spisovny jazyk je v protiklade k slovenskemu či nemeckemu v suvislosti s rozdielnymi prekladatel'skymi tradiciami (zäpadoslovanske a nemecke texty vychädzaju z latinskych prekladov Biblie, ruske spadaju do byzantskej tradicie); odlišne je ich sociälno-kulturne prostredie v grecko-slovanskom areäli (Slavia Orthodoxa), v slovansko-latinskom areäli (Slavia Latina) a nemeckom areäli, ako upozornuju v sulade s odbornou literaturou (Tolstoj 1988) autori nedävno vydanej monografie (EagaKOBa, BagbTep, MoKneHKO 2015: 15); osobitosti vyplyvaju aj z konfesionälnej orientäcie nositefov jazyka, zo vzäjomneho posobenia krestanskych predstäv s predkrest'anskymi, ulohu zohrävaju špecifikä jazykovej situäcie v roznych
116
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
historickych obdobiach a impulzom može byt' aj semanticky synkretizmus samotneho textu Biblie, rozdielne uplatnenie povodne spoločnych semantickych potencii, ako aj medzijazykove kontakty v ramci europskej literatury či umenia.
Napriek spoločnemu povodnemu zdroju biblizmy v jazykoch Europy teda vobec nie su totožne (pozri bližšie Ea^aKOBa, Bararep, MoKneHKO 2015). Prave preto je lexikograficka interpretacia symboliky Biblie, reflektovana v sučasnych spisovnych jazykoch, jednym z aktualnych vedeckych a didaktickych problemov. Nie je preto nahodou, že sučasni lexikografi zdoraznuju potrebu zostavenia a vydania „Europskeho slovnika biblizmov", ktory „by mohol demonštrovat europske dedičstvo Biblie v celej jeho rozmanitosti, a prispiet tak diskusiou k ozrejmeniu vzt'ahu špecificke verzus univerzalne vo frazeologii europskych jazykov" (X^e6ga 2010). Malym prispevkom (135 biblizmov) v tomto smere sa stala flenma 6u6neucmu Mydpocmu. Eu6neucKue Kpbimmbie e3pa^e»uM u a$opu3Mbi na pyccKOM, anznuucKOM, 6empyccrnM, HeMe^KOM, cnoea^oM u yKpauHCKOM %3biKax (Ea^aKOBa, Bamrep, BeH^HHOBHH, TyTOBCKaa, HBaHOB, MoKueHKO 2014).
Ako však vyskumy dokazuju, z bohateho inventara frazem spatych s Biblou sa mnohe uplatnovali vo verejnej komunikacii aj v časoch politicky nepriaznivych (Mlacek 2007; MoKHeHKO 1995) a pevna sučast europskeho frazeologickeho fondu žila v po/vedomi použivatel'ov jazyka kontinualne a v komunikacii sa uplatnovala mnohokrat bez uvedomenia si zretel'nych suvislosti s motivačnym pramenom (Bibliou či krestanstvom), najma ak v štrukturnom zloženi frazem neboli pritomne neželatel'ne komponenty explicitne naznačujuce ich povod; napr. v slovenčine sa prejavovali tendencie vynechavat nevhodny/inkriminovany komponent, čo viedlo k zastieraniu (stat ako sol'ny stip - vynechanie adjektiva sol'ny) či narušaniu povodneho obrazu (chudobny ako kostolna myš - vynechanie adjektiva kostolna) v snahe eliminovat nabožensky punc (Skladana 1997: 290); pri niektorych z nich (Kočiš 1993: 203) dochadzalo k vyznamovym posunom či deviaciam (napr. chudobni duchom, na duchu
-	,duševne obmedzeny'; Laska horyprenaša - namiesto Viera horyprenaša a pod.).
Vitalitu kulturneho dedičstva reflektuje napr. aj dennik Pravda, ktory bol v rokoch 1948 - 1989 tlačovym organom UV KSS. Len v priebehu jedneho mesiaca (oktober 1988) sa v 25 vytlačkoch uplatnilo 113 frazem biblickeho povodu (Markovičova 2013: 134).
A nielen v slovenskych spoločenskych pomeroch „pred" (t. j. obdobie pred 80.
-	90. rokmi minuleho storočia) biblicka frazeologia ako „akumulator" tradičnej naboženskej a knižnej kultury pretrvavala bez ohfadu na politicke kataklizmy. Dokonca aj pre idiolekt Stalina či Lenina je priznačna biblicka „patina" novatorsky implementovana vo viere socialistickej (MoKneHKO, .Hh^hh, Tpo^HMKHHa 2010: 3-4).
Ak teda hovorit o „dni po", nespornym prinosom časovo vymedzeneho prelomu je jeho stimul/impulz smerom k vyskumom orientovanym na tento vysek frazeologickeho fondu - v jazykoch narodnych i v medzijazykovej komparacii. Hoci jazyk Biblie europske narody zjednocuje, každy jazyk ma svoj inventar (kvalitativno-kvantitativne vymedzeny) biblickych vyrazov, charakteristicky pre ten-ktory jazyk, vyznačujuci sa istymi špecifikami (odlišne komponentove zloženie, rozsah štruktury frazemy), inventar žijuci v diachr6nno-synchr6nnom pohfade vlastnym životom -v jeho uzualnych i neuzualnych podobach (MOKneHKO, .h^hh, TpO^HMKHHa 2010: 8).
Dana Balakova, B. M. MoKHem»: Nič nie je nove pod sinkom
117
Frazeológia (a teda aj biblická frazeológia) ako súcasf kolektívnej pamati -akumulačnej, kultúrnej i komunikačnej (Dolník 2010: 97) - kontinuálne reflektuje spolocensko-politické zmeny, čo vyskum frazeologického fondu prirodzeného jazyka zretel'ne potvrdzuje, preto sledovanie pohybu na osi centrum - periferia (aj v kontexte internacionalizácie a globalizácie) či sledovanie reálneho života (sposobov uplatñovania) tychto jednotiek v komunikácii patrí k produktívnym prístupom registrovania vyvinovych tendencií prislušneho jazyka/jazykov v širšich reláciách -v medzijazykovej komparácii. Aktuálne práce sú toho jednoznačnym svedectvom a v súlade s mottom Mšho prispevku už ničim novym pod sinkom.
Predsa len chceme upriamit pozornost na vysledky vyskumu, ktory bol stáast'ou projektu Biblia a krest'anstvo vo frazeológii a predstavoval isté nóvum v prístupe k danej problematike: kognitivno-pragmaticky posúdit poznanie reálií Svatého pisma u natívnych hovoriacich. Už pilotná sondaž, uskutočnená na pode Filozofickej fakulty Katolickej unoverzity v Ružomberku na vzorke slovenskych študentov (130 filológov) a následne aj v medzigeneračnom porovnani (130 respondentov vo veku 40 - 60 rokov), preukázala zaujímavé vysledky: aktívna znalost sledovaného súboru frazém u strednej generácie bola vyššia ako u mladej generácie, napriek tomu, že nešlo o vyprofilovanú špecifickú vzorku ako v pripade mladej generácie, t. j. o vysokoškoldkov - slovakistov (podrobnejšie Ea^aKOBa, KoBanoBa, MoRueHKO 2013). Autori projektu sa následne rozhodli upriamit pozornost na špecifikujfee a integrujúce tendencie v nadnárodnych reláciách, a to v ruštine, slovenčine a nemčine, teda v jazykoch, ktoré v diachrónnom-synchrónnom prístupe umožñujú viacrozmernú komparáciu. Zjednocujúcim faktorom sledovania relácie dynamika spoločenskych zmien konca minulého storočia a ich reflex v jazyku sa stal ich geopoliticky priestor (príslušnost k socialistickému bloku).
Pri zostavení súboru FJ biblického povodu sa autori museli vysporiadat so všeobecnymi teoretickymi, v úvode naznačenymi problémami definičneho vymedzenia biblizmov, zvážit ich vyber vzhl'adom na komparatívny aspekt a dotazníkovú metódu (aspekt percepčnej únosnosti), kvalitatívno-kvantitatívne vymedzit vzorku respondentov: do dotazníka bolo v zmysle širšie ponímanej biblickej frazeológie zahrnutych 80 jednotiek (frazémy i parémie, priame i nepriame biblizmy), vyskytujúcich sa vo všetkych troch jazykoch (viac či menej diferencovane sa uplatñujúce aj v stáasnej komunikácii); vzorka respondentov pozostávala z natívnych hovoriacich - 130 ruskych, 130 slovenskych a 130 nemeckych filológov-vysokoškoldkov.
Ciefom bolo zistit u súčasnej mladej generácie jej frazeologickú kompetenciu v rozsahu aktívna znalost - pasivna znalost - neznalost' a ked'že respondenti neboli oboznámení s tym, že ide o biblizmy, aj schopnost určit póvod posudzovanych jednotiek. Na základe odpovedí1 bolo možné identifikovat centrum - postcentrum - perifériu úzu biblizmov z aspektu národného i internacionálneho (aspoñ vyberovo uvádzame niektoré údaje, ktorymi sa budeme dalej v našom príspevku
1 Aktívnu znalost na základe označenia: 1A (poznám, použlvam, viem vysvetlit) a 1B (poznám, po-užlvam, neviem vysvetlit); pasívnu znalost uvedením kvalifikátora: 2A (poznám, nepoužlvam, viem vysvetlit) a 2B (poznám, nepoužlvam, neviem vysvetlit); neznalost indexom 3 (nepoznám).
118
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
zaoberat'), napr.: pri komparäcii jednotlivych närodnych respondentskych vzoriek najrozsiahlejšie centrum bolo zaznamenane u ruskych respondentov - 58 %, o niečo menšie u slovenskych študentov 56 % a nemeckych vysokoškoläkov 52, 5 %; v rämci medzijazykoveho porovnania bolo možne identifikovat' centrum v prieniku všetkych troch jazykov - 25 FJ (31 %), centrum v prieniku dvoch jazykov (rusko-slovenskom, rusko-nemeckom a nemecko-slovenskom - spolu 19 FJ (24 %), ako aj jednotky patriace do centra len jednej jazykovej vzorky (na zaklade rovnakej metodiky sa dalo vymedzit' aj postcetrum či periferiu).
Vzhl'adom na vyššie uvedenu ambiciu sledovat' vzt'ah univerzalne - špecificke z aspektu frazeologickej kompetencie upriamime pozornost na krajne poly, t. j. všimneme si jednotky, ktore patria v prieniku všetkych troch respondentskych vzoriek bud' do centra uzu, alebo, naopak, do periferie.
a) FJ patriace do centra uzu vo všetkych troch jazykoch:
-	Bo3^m6h (groön) ögn^Hero CBoero [KaK caMoro ceöa] // Miluj svojho bližneho ako seba sameho // Liebe deinen Nächsten wie dich selbst
-	B03Bpa^eHHe ögygHoro cbiHa // nävrat märnotratneho syna // die Heimkehr des verlorenen Sohnes
-	HecrH cboh KpecT // niest svoj križ // sein Kreuz tragen
-	bo BeKH BeKOB // na veky vekov // bis in alle Ewigkeit
-	b KociKMe AgaMa (Ebh)// v Adamovom (Evinom) ruchu // im Adams- (Evas-)Kostüm
-	3anpeTHHH ngog cgagoK // Zakäzane ovocie najviac chuti // Verbotene Früchte sind süß
-	Kto nrneT, tot Bcerga HangeT // Kto hl'adä, näjde // Wer sucht, der findet
-	Oko 3a oko, 3y6 3a 3y6 // Oko za oko, zub za zub // Auge um Auge, Zahn um Zahn
-	HcnycKaTb/ncnycTHTb (BbmycKarb/BbmycTHTb) gyx; HcnycKaTb/ncnycTHTb [nocgegHee] gbixaHHe; HcnycKaTb/ncnycTHTb [nocgegHHH] B3gox // vypustit' dušu // den Geist aufgeben; in den letzten Zügen liegen
-	^to noceemb, to h no^Hemb // Ako kto seje, tak žne // Was du sähst, wirst du ernten
-	BceMy cBoe BpeMa [h BpeMa bcskoh Bemn nog HeöoM]; BceMy cboh nac h BpeMa BcaKoMy gegy nog HeöecaMH // Všetko mä (chce) svoj čas // Alles hat seine Zeit
-	^hh ero conTeHbi // Jeho dni su spočitane // Jmds. Tage sind gezählt
-	Ha cegbMoM Heöe (öbiTb, nyBcTBoBarb ceöa) // (ako) v siedmom nebi (byt, citit' sa) // im siebenten Himmel sein
-	Me^gy HeöoM h 3eMgeH // medzi nebom a zemou // zwischen Himmel und Erde sein
-	^ama (Mepa) [TepneHHa] nepenogHeHa // Pohär (kalich/miera) utrpenia (trpezlivosti) sa prelial/a, prekypel/a // Das Fass zum Überlaufen bringen
-	Bogocbi (Bogoca) cTaHoBaTca/cTagn (BcTaroT/Bcragn, nogHHMaroTca/ nogHagncb) gbiöoM // Vlasy dupkom vstävali [na hlave] // Jmdm. stehe die Haare zu Berge
-	pBaTb Ha ceöe Bogocbi // trhat' si vlasy // sich die Haare raufen
Dana Balakova, B. M. MoKHem»: Nič nie je nove pod sinkom
119
-	0TKpbiBaTb/0TKpbiTb (pacKpbiBaTb/pacKpbiTb) rga3a KOMy Ha Ko^o, Ha nmo // otvorit' (otvarat) oči niekomu // jmdm. die Augen öffnen
-	H3gHBaTb/H3gHTb gymy KOMy, nepeg KeM // vyliat si dušu (srdce) [pred niekym, niekomu] // jmdm. sein Herz ausschütten
-	CKpe^eTaTb 3y6aMH // škripat zubami // mit den Zähnen knirschen
-	Kanga b Mope // kvapka v mori // in Tropfen im Meer
-	Kto He c HaMH (He co mhom), tot npoTHB Hac (npoTHB MeHa)// Kto nie je snami, je proti nam // Wer nicht mit uns ist, ist gegen uns
-	gn^M k gn^ // tvarou v tvar // von Angesicht zu Angesicht
-	OT Bcero (OT hhctoto) cepg^ (gegarb hto) // z celeho srdca (robit niečo) // von ganzem Herzen
-	He pon (He Konan) gpyroMy aMy, caM b Hee nonagemb // Kto druhemu jamu kope, sam do nej spadne // Wer andern eine Grube gräbt, fällt selbst hinein
b) FJ patriace do periferie uzu vo všetkych troch jazykoch
-	HecTb (HeT) npopoKa b cBoeM oTenecTBe (b oTenecrae cBoeM) // Nikto nie je doma prorokom // Der Prophet gilt nichts in seinem Vaterlande
-	oTpacTH (oTpaxHyTb, cTpaxHyTb) npax ot Hor (c Hor) cbohx // striast prach zo svojich nöh // auf fruchtbaren Boden fallen
-	Kogocc (raraHT) Ha rgHHaHbix Horax // kolos na hlinenych nohach // ein Koloss auf tönernen Füßen
Aj na zaklade spravnosti určenia povodu sme opät mohli sledovat isty prienik u všetkych troch respondentskych vzoriek. Uvadzame teda tie jednotky, ktore viac ako polovica respondentov označila za biblicke frazemy, a zoradene su podl'a najvyššej hodnoty, ktoru dosiahli v ramci prislušnej vzorky respondentov počas vyskumu (pre porovnanie uvadzame percento pri všetkych jazykovo vymedzenych vzorkach respondentov, ked'že išlo o značne diferencovane rozdiely):
-	89 % Liebe deinen Nächsten wie dich selbst // 89 % Miluj svojho bližneho ako seba sameho // 87 % Bo3gro6n (gro6n) 6gH®Hero cßoero [KaK caMoro ce6a];
-	88 % seit Adam und Eva // 79 % ot AgaMa // 74 % od Adama;
-	85 % navrat marnotratneho syna // 67 % die Heimkehr des verlorenen Sohnes // 53 % Bo3Bpa^eHne 6gygHoro cbrna;
-	82 % jest zo stromu poznania // 71 % vom Baum der Erkenntnis essen // 52 % BKymaTb ot gpeBa no3HaHHa go6pa h 3ga;
-	80 % niest svoj križ // 71 % sein Kreuz tragen // 57 % Hecra cboh Kpecr.
Celkove poradie uspešnosti identifikacie pövodu posudzovanych frazem bolo nasledovne: slovenski vysokoškolaci 37 %, nemecki 30 % a ruski 18 %. Ruski vysokoškolaci si teda pri vyhodnocovani suboru frazem najmenej uvedomovali spätost posudzovaneho suboru s Bibliou - predpokladali literarne, folklorne či ine pramene.
Ak sme dosiaf upriamovali pozornost na univerzalne vo vztahu k frazeologickej
120
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
kompetencii našich respondentov, v d'alšej časti našho prispevku sa zameriame na špecificke v mezijazykovej komparacii. Ako prvu si všimneme diferenciaciu centrum - periferia. Niektore jednotky totiž u dvoch z respondentskych vzoriek figurovali v centre ich frazeologickeho uzu, kym u tretej vzorky patrili k periferii. Alebo iste FJ boli v centre uzu jednej z respondentskych vzoriek, kym situacia v dalšich dvoch bola opačna. Išlo o nasledujuce jednotky:
-	RJ/SJ centrum: ®OMa HeBepyro^HÜ (HeBepHbiü) // neveriaci Tomaš - NJ periferia: ungläubiger Thomas
-	RJ/NJ centrum: ^emya (3aBeca, negeHa) ynaga (cnaga) c rga3 Hbnx; noKpoB ynag (cnag) c rga3 // Die Schuppen fallen jmdm. von den Augen - SJ periferia: Bel'mo spadlo z oči niekomu
-	SJ/NJ centrum: stat ako sol'ny stip // zur Salzsäule erstarren - RJ periferia: croaTb KaK cogrnon crogö
-	RJ centrum: BHOCHTb/BHecTu [cBoro] genry - SJ/NJ periferia: prispiet [svojou] hrivnou // sein Scherflein beitragen
-	SJ centrum: padnut na urodnu podu - RJ periferia: ynacTb Ha goöpyro noHBy - NJ postcentrum: auf fruchtbaren Boden fallen
-	SJ centrum: ani pismenko (čiarka, bodka, n) - NJ periferia: kein Jota - RJ postcentrum: hh [ogHa] HOTa
-	SJ centrum: zmiest z povrchu zemskeho niekoho, niečo - NJ periferia: vom Antlitz der Erde gehen (tilgen) - RJ postcentrum: craparb / crepeTb (cMeTarb / cMecra) c gn^ 3eMgn Koro, hto
Tak, ako sme sa pristavili pri vyraznejšich rozdieloch v prislušnosti sledovanych biblickych frazem k aktivnemu či pasivnemu uzu ruskych, slovenskych a nemeckych respondentov, rovnako upozornime aj na rozlišnosti v schopnosti jednotlivych respondentskych vzoriek spravne identifikovat ich povod. Ako sme vyššie už uviedli, najvyššia uspešnost bola u slovenskych respondentov. Všimneme si však najmä vyrazne medzijazykove rozdiely (nadpolovična uspešnost verzus uspešnost menej ako 25 %), a to konkretne: a) slovensky jazyk voči zvyšnym dvom respondenstkym vzorkam (RJ a NJ); či jednotlivo - b) SJ voči RJ; c) SJ voči NJ:
a)	SJ verzus RJ aj NJ
-	SJ služit mamone - 53 % // RJ cgy^HTb MaMOHe - 12 % // NJ dem Mammon dienen - 17 %
-	SJ 1'udia dobrej vole - 59 % // RJ grogn goöpoü bo^h - 8 % // NJ Menschen guten Willens - 13 %
b)	SJ verzus RJ
-	SJ služit mamone - 53 % // RJ cgy^HTb MaMOHe - 12 % // NJ dem Mammon dienen - 17 %
-	SJ Viera hory prenaša - 62 % // Bepa ropamh gBH^eT (gBHraeT); Bepa h ropy c Mecra cgBHHeT - 23 % [NJ Der Glaube versetzt Berge - 55 %]
-	SJ Mnoho je povolanych, malo vyvolenych - 61 % // MHoro 3BaHbix, [ho] Mago roöpaHHbix - 12 % [Viele sind berufen, aber wenige sind auserwählt -36 % NVŠ]
-	SJ zlate tel'a - 55 % // RJ 3ogoTOH (3garoH) Tege^ (3ogoTOH TegeHoK) - 12%
Dana Balakova, B. M. MoKHem»: Nič nie je nove pod sinkom
121
[NJ Tanz um das goldene Kalb - 46 %]
-	SJ Nielen samym chlebom je človek živy - 52 % // RJ He xne6oM egHHbiM ®hb nenoBeK; He o xne6e egHHOM ®hb 6ygeT nenoBeK - 23 % [NJ Der Mensch lebt nicht vom Brot allein - 32 %]
c) SJ verzus NJ
-	SJ hodit' kamen (kamenom) po niekom - 55 % // NJ Stein des Anstoßes - 23 % [RJ 6pocarb/6pocHTb (KHgarb/KHHyTb, nycKarb/nycrHTb) KaMeHb (KaMHeM) b Koro - 29 %]
Pri inej priležitosti (na fonde frazeologie so somatickym komponentom) sme demonštrovali (Balakova 2011) sulad s tvrdeniami P. Durča, opierajucimi sa aj o vyskumy inych lingvistov, t. j. fakt, že miera znamosti, lexikograficka registracia a textova frekvencia nemusia byt' korelujuce veličiny (Durčo 2008). Na materiali biblickej frazeologie sa k tejto problematike opätovne vraciame vo vzt'ahu k slovenskym jednotkam, ktore si z uvedenych hl'adisk všimame v komparacii: odlišne komunikačne sfeiy (uzus slovenskych vysokoškolakov - publicisticka sfera), resp. empiricky - textovy uzus.2 Išlo o 11 FJ, ktore sa ocitli na periferii uzu slovenskych respondentov. Na materiali biblickej frazeologie sme podobne ako aj v predchadzajucich vyskumoch mohli potvrdit', že rozdielne komunikačne sfery možu (hoci nemusia) determinovat' aj odlišnu živost frazem. V publicistickej komunikačnej sfere situacia nebola identicka - frekvencia niektorych FJ bola pozoruhodne vysoka (aj nad 200 vyskytov), čo nas viedlo k ich rozčleneniu na 3 pasma:
-	FJ s vyraznym uplatnenim (viac ako 100x): duch a litera zakona // gyx h 6yKBa [3aKOHa] // nach Buchstaben und Geist (des Gesetzes); ako jeden muž (človek) // KaK ogHH [ne^OBeK] // wie ein Mann; Nikto nie je doma prorokom // HecTb (HeT) npopoKa b cboöm oTenecTBe (b oTenecrBe cboöm) // Der Prophet gilt nichts in seinem Vaterlande;
-	FJ s nižšim podielom na vystavbe textu (od 20 do 40 vyskytov): prispiet [svojou] hrivnou // BHOCHTb/ BHecTH [cbom] nenry // sein Scherflein beitragen; kolos na hlinenych nohach // Konocc (mram) Ha raHHHHbix Horax // ein Koloss auf tönernen Füßen; Eahšie prejde t'ava uchom ihly, ako ... // .Herne Bep6^K>gy npoüm CKBO3b nro^bHoe ymKO, neM... // Eher geht ein Kamel durch ein Nadelöhr...; krivat'na obe nohy // xpoMaTb Ha o6e Horn // auf beiden Beinen hinken;
-	FJ s minimalnym textotvornym potencialom (menej ako 10 vyskytov): Bel'mo spadlo z oči niekomu // ^emya (3aBeca, neneHa) ynana (cnana) c raa3 Hbux; noKpoB ynan (cnan) c raa3 // Die Schuppen fallen jmdm. von den Augen; krv z krvi, kost'z kosti niekoho // nnoTb ot n^ora [h KocTb ot KocTen] ubeü, Ko^o; nnoTb ot n^ora [h KpoBb ot kpobh] ubeü, Ko^o // Fleisch von meinem Fleische; posielat niekoho, chodit' od Pontia (od Kaifaša) k Pilatovi // nocbmarb ot nornua k naraiy // von Pontius zu Pilatus schicken (laufen); striastprach zo svojich noh // orpacra (orpaxHyrb, CTpaxHyTb) npax ot Hor (c Hor) cbohx // den Staub von den Füßen schütteln.
2 Slovensky narodny korpus.
122
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Ako z uvedeneho prehl'adu vyplyva, textotvorny potencial prvych dvoch kategorii frazem (spolu 7 FJ) je vyrazny a ich frekvencia napoveda, že su pre danu komunikačnu sferu priznačne. Potvrdzuju to aj ich modifikovane podoby uplatnenia, resp. aktualizacie. Medialna sfera reflektuje zmeny v živote narodneho i jazykoveho spoločenstva a vyrazne vplyva na jazykove vedomie či povedomie použivatel'ov jazyka, a teda aj na ich frazeologicku kompetenciu. Da sa teda predpokladat, že frekvenčne vysoky podiel prislušnych FJ na vystavbe publicistickych textov bude mat' realny vplyv na ich živost aj v uze mladej generacie, na ktoru sme v ramci vyskumu upriamili našu pozornost - aj s ambiciou/perspektivou odstranit biele miesta v ich lingvistickej či kulturologickej kompetencii.
LlTERÄTURA
^aHa Ba^akoba, Bepa Kobatoba, Bagepnn M. Mokhehko, 2013: Hacnedue Bu6rnu bo $pa3eom^uu. Greifswald: Ernst-Moritz-Ardnt-Universität Greifswald.
^aHa BA^akoba, Xappn Ba^ltep, Hara^na Behähhobh^, MapnHa C. TyraB-ckah, EBreHHH E. Hbahob, Ba^epHH M. Mokhehko, 2014: flenma 6u6neücKoü Mydpocmu. BuöneücKue Kpunamue eupawenux u a$opu.3Mbi na pyccKOM, ammücKOM, öenopyccKOM, HeMe^KOM, cM0ea^K0M u yKpauHCKOM x3UKax. Morn^eB: Morn^eB: Mry HMeHH A.A. KygemoBa.
^,aHa Ba^akoba, Xappn Ba^ltep, Bagepnn M. Mokhehko, 2015: H 6u6neücmü Mydpocmu. Z biblickej mudrosti. Biblische Weisheiten. Greifswald: Ernst-Mo-ritz-Ardnt-Universität Greifswald.
Xappn Ba^ltep, 2013: B^a^eH, kto BepyeT, Ten^o TOMy Ha CBeTe. Pa3^HHHa b 6h-önencKOH $pa3eo^orHH HeMe^K0^0 h pyccKoro 33hkob. Ur. H. Walter, V. M. Mokienko, D. Balakova. Die slawische Phraseologie und die Bibel. Greifswald: Ernst-Moritz-Ardnt-Universität Greifswald. 69-75.
Ba^epHH M. Mokhehko, 1995: ®pa3eonorHHecKHe 6n6geH3Mbi b coBpeMeHHoM TeKCTe. Buömx u eo3powdenue dyxoenoü Kynbmypu pyccK0^0 u ^py^ux cnaexncKux napodoe. K 80-jkthk> PyccKon / CeBepo-3anagHon Bn6geHCKoH Ko -MHCCHH (1915-1995). Ur. n.A. ^MmpneB, r.H. Ca^poHoB. CaHKT-neTep6ypr: neTpono^HC. 143-58.
Ba^epHH M. Mokhehko, Ta^HHa A. ^Hnnq, Ornra H. Tpoohmkhha, 2010: Tomko-euü crneapb pyccKux öuöneücKux eupawenuü u crne. MocKBa: Hgare^bCTBo AcTpe^b.
Bo^ex XnEBflA, 2010: K ngee eBponencKoro cgoBapa 6n6gen3MoB. // H enoeb npodonwaemcx 6oü... C6opHHK HayHHbix CTaren, nocBameHHbrä ro6ngero goKTopa ^H^ogorHHecKHx HayK, npo^eccopa CBeraaHbi rpnropbeBHbi fflyge^KoBon. - MaranroropcK: roy BnO «MarHHToropcKHH roc. yH-T». 275-79.
Dana Balakova, B. M. MoKHem»: Nič nie je nove pod sinkom
123
Dana Baläkovä, 2010: Dynamika sučasnej slovenskej frazeolögie (fondsomatickych frazem). Greifswald: Ernst-Moritz-Ardnt-Universität Greifswald.
Juraj Dolnk, 2010: Jazyk - reč - kultura. Bratislava: Kalligram.
Peter Durčo, 2008: Principy inovacii propozicnych frazem. Ur. V. M. Mokienko, H. Walter. Frazeologia, Opole: Universytet Opolski - Instytut Filologii Polskiej i Opolskie Towarzystwo Przyjaciol Nauk. 339-50.
František Kočiš, 1993: Vyznamove deviacie biblickych frazeologizmov. Ur. E. Krošlakova. Frazeologia vo vzdelavani, vede a culture, Nitra: Vysoka škola pe-dagogicka v Nitre. 201-05.
Katarina Markovicovä, 2013: Biblicka frazeologia v denniku Pravda v roku 1988. Ur. H. Walter, V. M. Mokienko, D. Balakova. Die slawische Phraseologie und die Bibel. Greifswald: Ernst-Moritz-Ardnt-Universität Greifswald. 132-38.
Jozef Mlacek, 2007: Študie a state o frazeologii. Ružomberok: Katolicka univerzita v Ružomberku.
Jana Skladanä, 1997. Biblia ako pramen slovenskej frazeologie. Ur. G. Habrajska.
Tekst sakralny. Tekst inspirowany liturgiq. Lodz: Wydawnictwo Uniwersytetu Lodzkiego. 289-294.
--, 2013: J. Fenomen Biblie v slovenskej frazeologii. Ur. H. Walter, V. M. Mokienko, D. Balakova. Die slawische Phraseologie und die Bibel. Greifswald: Ernst-Mo-ritz-Ardnt-Universität Greifswald. 178-82.
Slovak National Corpus - version prim-6.0-public-inf
Ludmila Stepanova, 2004: Ceska a ruska frazeologie. Diachronni aspekty. Olo-mouc: UP v Olomouci.
Harry Walter, Valerij M. Mokienko, 2009: Deutsch-russisches Wörterbuch biblischer Phraseologismen. Mit historisch-etymologischen Kommentaren. Greifswald: Ernst-Moritz-Ardnt-Universität Greifswald.
Harry Walter, Ewa Komorowska, Agnieszka Krzanowska i zespol., 2010: Deutsch-polnisches Wörterbuch biblischer Phraseologismen mit historisch-etymologischen Kommentaren. Szczecin - Greifswald: Ernst-Moritz-Arndt-Universität Greifswald. Philosophische Fakultät, 2010.
Harry Walter, Petra Fojtu, 2012: Schwarzes Chaf, falscher Proplet, barmherziger Samariter. Deutsch-tschechisches Wörterbuch biblischer Phraseologismen mit historisch-etymologischen Kommentaren. Greifswald: Ernst-Moritz-Ardnt-Uni-versität Greifswald.
124
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
POVZETEK
Vpliv svetopisemskih besedil na svetovno kulturo se kaže tudi v slovanskih jezikovnih sistemih. Pri enakem izvirniku izkazujejo različni jeziki precejšnjo prekrivnost v zgradbi in funkcioniranju izbiblične frazeologije, vendar tudi nekatere razlike. Pri tem ne gre le za različno raven poznavanja biblijskih realij, temveč tudi za razlike v rabi teh zvez v vsakdanjem govoru. Avtorja raziskujeta biblizme ruskega, slovaškega in nemškega jezika s kognitivno-pragmatičnega vidika. Z rojenimi govorci treh jezikov sta opravila anketo, ki je pokazala približno enako poznavanje in rabo izbiblične frazeologije med mladimi v Rusiji, na Slovaškem in v Nemčiji. Izkazane razlike so povezane predvsem z različnimi družbeno-kulturnimi vplivi na rabo biblizmov, kar se kaže v različni frazeološki kompetenci anketiranih govorcev. Tako so rojeni govorci slovaškega in nemškega jezika natančneje označili izvor v anketi navedenih frazeoloških enot, medtem ko so rojeni govorci ruskega jezika natančneje navajali njihov preneseni pomen. Primerjava je pokazala velik kulturološki pomen in kontinuiteto biblizmov, ne glede na različne zunajjezikovne okoliščine, ki so spodbujale ali ovirale njihovo aktivacijo v različnih državah.
125
UDK 81'373.7
Matej Meterc
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Ljubljana matej.meterc@zrc-sazu.si
TEMATSKO-KONSTRUKCIJSKI VZORCI NASTANKA IN PRENOVITVE STAVČNIH FRAZEMOV
Predstavili bomo skupino stavčnih frazemov (predvsem paremiološkega tipa), pri katerih so sestavine izpostavljene posebej izrazitemu prenavljanju. Ker smo v frazeoloških raziskavah pri nas in po svetu do sedaj naleteli le na precej širši pojem vzorec ali model, ki označuje tvorbo večje skupine različno motiviranih enot po določenem modelu, za vrsto prenovitev posameznega frazema, ki ga obravnava ta prispevek, predlagamo termin tematsko-konstrukcij-ski vzorec. Na primere takih prenovitev smo naleteli med sociolingvističnimi in korpusnimi raziskavami za določitev slovenskega paremiološkega minimuma ter optimuma.
Ključne besede: frazeologija, paremiologija, tematsko-konstrukcijski vzorec, frazeolo-ška lema, kompleksni vzorčni model
The author presents a group of (mostly paremiological) propositional phrasemes in which one or more lexical components are a subject of actualization far more frequently than a random lexical component would normally be. While the terms pattern and formula have been mostly used in the past to describe the formation of a larger group of phrasemes with different motivation but based on the same model, the author proposes the term thematic-constructional formula to describe the formation based on actualization of a single paremiological unit. Such examples of phraseological formation were found during the sociolinguistic and corpus-based research aimed at establishing the Slovene paremiological minimum and optimum.
Keywords: phraseology, paremiology, thematic-constructional formula, phraseological lemma, complex pattern model
0 Uvod
Čeprav je tema prenovitev danes že ena izmed klasičnih frazeoloških tem (Mlacek 1984, Kržišnik 1987, 1990), pa prenovitve, kljub temu da so zaradi večsestavinskosti pomena frazemov najbolj značilne prav zanje, niso le strogo frazeološke, temveč segajo na različne jezikovne ravni - od morfemske do besedilne (Kržišnik 2006: 265-66). Za naš prispevek je pomembno, da pri delu z jezikovnim korpusom lahko na dovolj obsežnem vzorcu zgledov opazimo in dokažemo, da se nekateri frazemi v rabi veliko pogosteje prenavljajo kot drugi in tudi to, da so nekatere sestavine posameznih frazemov z vidika prenovitvenih možnosti na veliko večjem prepihu kot ostale (Meterc 2014: 108). Tema našega prispevka se vpisuje v frazeološko antinomijo hkratne modelnosti ter nemodelnosti frazemov (Mokienko 1980). Poudarimo, da je prenovitev prav vsake sestavine katerega koli frazema hipotetično možna, pri mnogih enotah pa v rabi tudi izpričana.
126
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
V doktorskem delu (Meterc 2014: 108) smo z oznako tematsko-konstrukcijski vzorec opisali pojav, za katerega drugod nismo našli poimenovanja, v opis slovaškega in slovenskega paremiološkega fonda pa smo jo uvedli zaradi potrebe po razlikovanju od konstrukcijskih vzorcev. Tematsko-konstrukcijski vzorec definiramo kot prenovitev, ki v novonastale enote prenese bistveno več pomenskih sestavin izhodiščne enote (npr. X je lepa čednost), kot se to lahko zgodi ob nastanku frazemov po bolj splošnem vzorcu (Mieder 2004: 64) oz. paradigmatskem modelu (Durčo 2014: 18), npr. Brez X ni Y, ki ga lahko abstrahiramo iz vrste frazemov z različno motivacijo (Meterc 2014: 112-14). Tudi v tem prispevku bomo s korpusnim pristopom pokazali, da predstavljajo tematsko-konstrukcijski vzorci izredno tvoren tip prenovitve, saj v mnogih primerih število zgledov tako prenovljenih enot presega število zgledov izhodiščne enote.
Tako tvorbo moramo razlikovati tudi od t. i. variantnih vzorcev (prim. Variationsmuster pri Durčo, Steyer 2012: 2), pri katerih gre le za izrazito pregibnost ene izmed sestavin frazema, npr. zaimka v vzorcu Iz X ust v božja ušesa. V slovenščini se ta enota sodeč po zgledih v Gigafidi sicer najpogosteje pojavlja v oblikah Iz tvojih ust v božja ušesa ter Iz vaših ust v božja ušesa, vendar korpus kaže, da je zaimek v osebi in številu pregiben v taki meri, da lahko govorimo o vzorcu, ki je odprt bolj, kot je to značilno za pretežen del stavčnih frazemov, namesto da bi ga opisali samo kot skrajen primer oblikoslovne variantnosti. Tudi pri variantnih vzorcih je tako kot v primeru tematsko-konstrukcijskih vzorcev težko, včasih pa celo nemogoče, določiti prevladujočo obliko oziroma ničto varianto (Grzybek in Chlosta 1995: 72) ali paremiološko lemo (Durčo in Steyer 2012: 2, Durčo 2014: 13).
Včasih lahko iz širših vzorcev, ki smo se jih odločili označevati kot konstrukcijske vzorce (Meterc 2014), izluščimo več tematsko-konstrukcijskih vzorcev, npr. X je najboljši učitelj, X je najboljša obramba in X je najboljša droga, ki se razraščajo iz skupnega konstrukcijskega vzorca Xje najboljši Y (Meterc 2014: 116). Mieder (2004) uporablja za označevanje obeh tipov vzorcev angleška izraza formula in pattern. Za našo obravnavo tematsko-konstrukcijskih vzorcev je bistven prav prenos izhodiščne semantike, ki ga Mieder opisuje v navezavi na šovinističen pregovor The only good Indian is a dead Indian:
This early reference also shows already what is to become a pattern in more modern uses of the proverb. Often it is not even cited, but rather it is reduced to the formula "The only good X is a dead X," giving its speaker or author a ready-made proverbial slogan with all the negative and prejudicial connotations of its original proverbial form. (2004: 65)
Tematsko-konstrukcijske vzorce lahko po izvoru razdelimo na te, ki izvirajo iz frazemov, ter na te, ki izvirajo iz enot, ki se niso frazeologizirale. Pogosto gre za tematsko-konstrukcijski vzorec večbesedne enote, ki se sama ni frazeologizirala in bi jo lahko kvečjemu prišteli v širšo skupino t. i. reproduktov, ki so po Chlebdinem konceptu (2010: 15) »ponavljajoče se večbesedne enote, ki jih avtor besedila ne tvori, temveč reproducira«. Dalje jih lahko delimo na vzorce, po katerih se je vsaj kakšna izmed prenovitev ustalila, ter na vzorce, po katerih ni nastal noben nov frazem. Ustaljenost presojamo po določenih sociolingvističnih podatkih, predvsem pa po
Matej Meterc: Tematsko-konstrukcijski vzorci nastanka in prenovitve stavčnih frazemov 127
pogostnosti v jezikovnem korpusu, kar seveda predstavlja močan indic, ne pa tudi dokončnega dokaza. Pokazali bomo tudi, kako so določene enote ter vzorci značilni za določene besedilne vloge npr. za naslove. Treba pa se je zavedati, da črpamo iz korpusa, v katerem prevladujejo besedila novinarskih žanrov tako kot v mnogih evropskih referenčnih korpusih. Poleg tega korpus Gigafida predstavlja pisno rabo, v nadaljevanju pa bomo predstavili tudi vzorec, ki je po našem mnenju veliko bolj pogost v govorni rabi. To pa na žalost lahko s korpusom GOS preverjamo le na zelo omejenem vzorcu, kar potrjuje analiza najbolj poznanih slovenskih paremij s pomočjo tega korpusa (Meterc 2015). K skupini enot s tematsko-konstrukcijskim vzorcem prištevamo tudi verige enot, za katere je s podatki, ki so nam na voljo, težko ugotoviti, katera izhodiščna enota je omogočila njihov nastanek.
Kljub temu, da gre pri tematsko-konstrukcijskih vzorcih za oznako drugega reda, saj gre za način tvorbe in ne za žanrsko oznako oz. tip recepcije (Meterc 2014: 197), lahko to vrsto prenovitev primerjamo z drugačno in tudi bolj raziskano vrsto prenovitev. Gre za humorne prenovitve, ki v večji ali manjši meri nasprotujejo smislu izhodiščnih enot in jih zato lahko označimo kot antifrazeme (Mlacek 2007: 257, Meterc 2016: 183). Med žanrskimi so najbolj izpostavljeni antipregovori, in čeprav gre v stotinah primerov za prenovitve, ki se redko ustalijo, smo z anketo lahko določili njihovo ustaljeno (žanrsko) jedro (Meterc 2014a). Razlika med pojmoma je v tem, da za antipregovore ni bistveno, ali nastanejo s prenovitvijo sestavine, ki se sicer prenavlja pogosto ali redko, temveč to, do kakšnega (humornega, parodičnega) posega v pomen izhodiščne enote pride. Antipregovori izrabljajo semantično potenco frazemov (Kržišnik 2006) na čim bolj kreativen in presenetljiv način, čeprav lahko zasledimo tudi modelnost, npr. pri prvih polovicah oz. pri t. i. paremioloških temah (Durčo 2014: 17) Kdor drugemu jamo koplje in Kdor visoko leta (Meterc 2014: 114). Tudi prenovitve po tematsko-konstrukcijskih vzorcih so včasih dokaj ustvarjalne, vendar menimo, da v osnovi manj kot prenovitve izven tega modelnega načina tvorbe, zato se od antipregovorov večinoma ločijo tudi po nižji meri ekspresivnosti.
1 Tipologija prenovitev po tematsko-konstrukcijskih vzorcih
Tipologijo opiramo na naslednja vprašanja:
1.	Ali lahko določimo izhodiščno enoto?
2.	Ali je izhodiščna enota pogosto rabljena izven svojega izvornega konteksta oz. ali je frazeologizirana?
3.	Ali obstajajo indici, da se je poleg izhodiščne enote ustalila še kakšna enota, ki je nastala po njenem tematsko-konstrukcijskem vzorcu?
Po teh merilih bomo primere uveljavljanja tematsko-konstrukcijskih vzorcev razdelili na tri osnovne tipe ter podtipe. Upamo, da bomo poleg naštetih meril ugotovili še kakšne specifike posameznega tipa. Nekaterim posebej zanimivim se bomo posvetili z bolj podrobnimi analizami korpusnega in sociolingvističnega gradiva. Pozorni bomo tudi na nastajanje podvzorcev.
Jezikovni korpusi, kakršen je bil FidaPLUS in kakršna sta Gigafida ter Slovaški narodni korpus, ki smo ga uporabljali v disertaciji, omogočajo iskanje s kompleksnimi
128
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
iskalnimi pogoji oziroma vzorčnimi modeli, kot jih z angleškim terminom complex pattern model imenuje Durčo (2014: 16). Z njimi lahko iščemo zglede besedilne rabe tekstemov s prostimi mesti in vrinjenimi ter zamenjanimi sestavinami (Meterc 2014: 107-08, Durčo 2014). Za iskanje izhodiščnih oblik in oblik, prenovljenih po tematsko-konstrukcijskih vzorcih, je pri dvodelnih paremijah sicer uporabno tudi enostavno iskanje po t. i. »paremiološki temi in remi« (Durčo 2014: 17) ali po polnopomenskih sestavinah, pogosto pa se je treba zateči h kompleksnim vzorčnim modelom.
1.1 Tematsko-konstrukcijski vzorec z določljivim izhodiščnim frazemom
Med izhodiščnimi frazemi se pojavljajo različne paremije. Prisotni so tako tipični pregovori kakor tudi enote, ki se jim pripisuje avtorstvo ali pa spadajo med izbiblične frazeme.
1.1.1 Poleg izhodiščnega frazema in množice prenovljenih enot obstaja ena
ali več ustaljenih enot
Pri nekaterih tematsko-konstrukcijskih vzorcih brez težav določimo njihovo izhodiščno enoto. Taka sta vzorca X je lepa čednost ter Po X se Y pozna, ki smo ju s pomočjo sociolingvističnega vprašalnika ter korpusne raziskave v FidaPLUS podrobno predstavili v disertaciji (Meterc 2014: 59-61 in 109-10). Glede prvega primera strnimo, da se poleg 26 značajskih lastnosti, ki smo jih v korpusu na mestu sestavine čednost našli enkrat ali dvakrat, nekatere pojavljajo v izrazito večjem številu: točnost (22), vztrajnost (19), hvaležnost (7) ter radovednost (5)1. Zadnja med naštetimi je sestavina edine enote podvzorca X ni lepa čednost z negativno lastnostjo ter zanikanim glagolom, ki je verjetno ustaljena. Z diahronega vidika je treba izpostaviti, da enoto Točnost je lepa čednost najdemo tudi v Bojčevi (1987: 53) in Prekovi (1982: 173) zbirki. V skupnem seštevku je bilo prenovljenih zgledov približno toliko (92) kot zgledov izhodiščne oblike (103), ki se je s to pogostnostjo ter 96,2 odstotno poznanostjo med govorci uvrstila na 116. mesto v slovenskem paremiološkem optimumu.
Med rezultati vprašalnika o poznavanju slovenskih paremij na naslovu vprasalnik. tisina.net (Meterc 2014) opažamo, da so med enotami z največ navedkov variant tudi enote, ki tvorijo tematsko-konstrukcijske vzorce2. Na izhodiščno obliko izbibličnega
1	Na uveljavljanje tematsko-konstrukcijskih vzorcev smo pozorni tudi med sociolingvističnimi raziskavami. V omenjenem spletnem vprašalniku je npr. nekdo v rubriki za variante ob enoti Previdnost je mati modrosti navedel obliko Previdnost je lepa čednost. Med odgovori na dodatna vprašanja v istem vprašalniku se poleg te enote pojavijo še enote s sestavinami točnost, radovednost in vztrajnost.
2	Vprašalnik je oktobra 2012, ko smo ga uporabili za izdelavo paremiološkega minimuma, v celoti izpolnilo 316 oseb, trenutno (januar 2016) pa je število v celoti izpolnjenih anketnih pol 440, ker je vprašalnik še vedno v teku. Za preverjanje navedkov variant uporabljamo prikaz odgovorov vseh 1972 anketirancev, ki so se do tega trenutka vključili v raziskavo, saj je zaradi naključnega vrstnega reda enot, ki se prikažejo govorcu, vsaka enota deležna približno enakega števila odgovorov (trenutno med približno 670 in 700). Za podatek o poznanosti enot pa upoštevamo le odgovore vseh 440 v celoti izpolnjenih anketnih pol.
Matej Meterc: Tematsko-konstrukcijski vzorci nastanka in prenovitve stavčnih frazemov 129
frazema Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si iz SSKJ-ja, se je veliko (26 od skupno 684) anketirancev odzvalo z varianto Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si, ki tudi glede na korpusne zglede danes prevladuje v rabi, ter s tremi navedki variante Povej mi, s kom si, in povem ti, kdo si. Med navedki se štirikrat pojavi tudi Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si, izmed katerih je eden opremljen še s pripisom ipd.. Že v korpusu FidaPLUS smo poleg 38 zgledov izhodiščnih paremij našli okoli sto enot, ki temeljijo na tem tematsko-konstrukcijskem vzorcu. Pri več kot 20 zgledih prenovitev s tematiko hrane Povej mi, kaj ješ/zajtrkuješ, in povem ti, kdo si/kaj si/ kakšen ljubimec si, ugibamo, da bi lahko šlo za križanje z enoto Si, kar ješ. Poleg enote s paremiološko temo Povej mi, kaj ješ se je sodeč po več kot 20 korpusnih zgledih ustalila tudi taka s Povej mi, kaj bereš, v korpusu pa opažamo še vrsto drugih oblik, npr. Povej mi, kaj voziš, in povem ti, kdo si.
Antična enota Človek človeku volk se prenavlja tako po vzorcu Človek človeku X, npr. »Človek človeku veliki brat« kot tudi po bolj golih vzorcih X/Y (samostalnik v imenovalniku) X/Y (samostalnik v dajalniku) X/Y (samostalnik v imenovalniku), npr. »Sosed sosedu sosed«. Opazili smo 13 zgledov verjetno že ustaljene oblike Človek človeku človek, ki je v pomenskem nasprotju z izhodiščno. Omenimo še vzorec X nikoli ne počiva/spi enote Nesreča nikoli ne počiva, po kateri sta se ustalili enoti Sovražnik nikoli ne spi/počiva ter Konkurenca nikoli ne spi/počiva. V disertaciji smo se vprašali, ali iz enot s skupnimi tematsko-konstrukcijskimi vzorci nastajajo medravninske pretvorbe na ravni besednozveznih frazemov, ki bi jih lahko navedli kot biti lepa čednost ali nikoli ne počivati. Pripomnimo, da ravno primer prenovitev biblijskega pregovora kaže, da v nekaterih primerih besednozvezna pretvorba ni mogoča.
1.1.2. Poleg izhodiščnega frazema in množice prenovljenih enot ne najdemo
ustaljenih enot, ki bi izhajale iz njegovega tematsko-konstrukcijskega vzorca
Iz paremije Kralj je mrtev, naj živi kralj (8 zgledov v Gigafidi) izvira vzorec X je mrtev, naj živi X. Z enostavnim iskalnim pogojem je mrtev, naj živi, ki sega tako v paremiološko temo kot remo, smo zanj našli 21 zgledov npr. »Jugoslavija je mrtva, naj živi Jugoslavija«. Z njim smo zasledili tudi podvzorec X je mrtev, naj živi Y, ki je med konkordancami še bolje zastopan (36 zgledov) ter v pomenskem nasprotju s prej omenjenim vzorcem: »Tour de France je mrtev, naj živi kolesarski cirkus«.
V nadaljevanju si bomo ogledali množico enot z znanim avtorstvom, iz katerih izhajajo tematsko-konstrukcijski vzorci. Po vzoru Arhimedove krilatice z iskalnim pogojem dajte mi + eno ali dve prazni mesti + in najdemo le devet izhodiščnih enot, ki so močno variantne npr. Dajte mi podporo in dvignil bom Zemljo in Dajte mi oporno točko in premaknil bom svet ter dvajset enot, ki so nastale po tematsko-konstrukcijskem vzorcu, npr. »Dajte mi medije in ustvaril bom svet po svoji podobi« in »Dajte mi otroka in v enem tednu bo ateist«. Trikrat najdemo tudi enoto Dajte mi muzej in napolnil ga bom, ki se pripisuje Pablu Picassu. O njeni razširjenosti med slovenskimi govorci in ustaljenosti težko sodimo le na podlagi treh zgledov, vsekakor pa nakazuje možnost nastanka (sekundarne) krilatice.
Delovanje prenovitev po tematsko-konstrukcijskem vzorcu je lahko povezano s pomenskim premikom same izhodiščne enote, kar je razvidno iz pregovora Vse poti
130
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
vodijo v Rim, o katerem Jesenšek in Ulčnik (2013: 288) ugotavljata, da je »prvotno pomenil, da lahko zastavljeni cilj dosežemo na različne načine, v zadnjih letih pa je opazna drugačna pomenska raba, saj je a) v ospredju prav mesto Rim kot središče dogajanja oz. b) je z zamenljivostjo sestavine Rim kot središče dogajanja izpostavljen drug kraj po vzorcu Vse poti vodijo v X«. Korpus potrjuje, da je prvotna pomenska raba redka, poleg tega pa z enostavnim iskalnim pogojem vse poti vodijo v najdemo s sestavino Rim okoli 70 zgledov, z drugimi sestavinami pa kar okoli 170. Omenimo še množico okoli 50 zgledov tvorbe po modificiranem vzorcu s predlogom na, npr. »Vse poti vodijo na Metelkovo«. Ugotavljamo, da med zgledi ni indicev o kakšni ustaljeni enoti, ki bi nastala po omenjenih vzorcih. Ustaljenosti npr. ne moremo pripisati osmim zgledom s sestavino Ljubljana ali štirim zgledom s sestavino Bruselj. Primer paremije, ki v rabi soobstaja z veliko množico neustaljenih prenovitev, je tudi Shakespearejeva krilatica Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje, npr. »Horizontalno ali vertikalno, to je zdaj vprašanje«. Z iskanjem njene paremiološke reme zaznamo vzorca X ali ne X, to je zdaj/sedaj vprašanje ter X ali Y, to je zdaj/sedaj vprašanje. Ta tip uveljavljanja tematsko-konstrukcijskega vzorca zasledimo tudi pri enoti Na zahodu nič novega, ki je po izvoru naslov romana. Pripomnimo, da se je osnovna oblika v tem primeru frazeologizirala, saj to, kot bomo videli v nadaljevanju, ni nujno. Navedeni primeri spadajo v širšo skupino enot z znanim ali pa vsaj pripisovanim avtorstvom, v kateri je pogosto težko oceniti, do kakšne mere se je izhodiščni citat frazeologiziral oziroma ali zaznamo dovolj široko rabo enote izven njenega izvornega konteksta, kar je tudi bistven pogoj (Mlacek 1984: 133), da enoto prištejemo med krilatice. Tudi glede Hitlerjevega citata Naredite mi to deželo spet nemško domnevamo, da tak status doseže šele, če upoštevamo številne prenovitve po njegovem tematsko-konstrukcijskem vzorcu, medtem ko se v izhodiščni obliki navezuje predvsem na konkreten zgodovinski dogodek. Enota se zelo pogosto prenavlja po vzorcu Naredite X (osebni zaimek v dajalniku) to deželo (spet) Y npr. »Naredite mi to deželo silicijevo« in širšem vzorcu Naredite X (osebni zaimek v dajalniku) Y (spet) Z npr. »Naredite nam ta zakon spet človeški«. Zanimivo je, da je kljub negativnemu vrednotenju nacističnega vodje zelo široko rabo dosegel tudi Hitlerjev citat o njegovih načrtih glede Nemčije, iz katerega je nastal vzorec X bo Y, ali pa Z (osebni zaimek v rodilniku) ne bo npr. »Cimos bo vitek, ali pa ga ne bo več«, »Gospodarska rast bo v prihodnje zelena, ali pa je ne bo« ter »Neposredna demokracija bo samonikla, ali pa je ne bo«. Podobno se od izhodiščnega konteksta kljub ohranjanju pomenskih sestavin odmika vzorec Danes X, jutri ves/ cel Y, ki prav tako izhaja iz Hitlerjeve krilatice, hkrati pa zasledimo tudi zglede rabe v kontekstih, ki obujajo izhodiščno fašistično ideološko sporočilo. Paremija Dan brez smeha je izgubljen/zapravljen/neizkoriščen dan se pripisuje Charlieju Chaplinu, zanjo pa v Gigafidi najdemo le pet zgledov. Po vzorcu Dan brez X je dan izgubljen/ je izgubljen dan najdemo precej prenovitev npr. »Dan brez plesa je izgubljen dan« in »Dan, ko se človek nič ne nauči, je izgubljen dan«. Omenimo še vzorec Majhen korak za X, a velik za Y ter podvzorca Majhen korak za človeka, a velik za X ter Majhen korak za X, a velik za človeštvo, ki sta nastala iz krilatice. Frazeološka raba izhodiščne oblike je veliko redkejša od frazeološke rabe prenovitev po teh vzorcih.
Matej Meterc: Tematsko-konstrukcijski vzorci nastanka in prenovitve stavčnih frazemov 131
1.2 Tematsko-konstrukcijski vzorec z določljivim izhodiščnim tekstemom,
ki se ni frazeologiziral
Že v prejšnjem poglavju smo nakazali, kako je frazeologizacija nekaterih pogosto ponavljajočih se tekstemov oz. reproduktov bodisi vprašljiva bodisi vezana na nastanek tematsko-konstrukcijskega vzorca. V tem poglavju bomo obravnavali nekaj reproduktov, za katere nismo našli zgledov rabe izven njihovega izvornega konteksta, iz njih pa so nastali zelo produktivni vzorci. Med njimi so pogosti filmski in literarni naslovi ter (nefrazeologizirani) slogani.
1.2.1 Poleg izhodiščnega tekstema in množice prenovljenih enot obstaja ena
ali več ustaljenih enot
Čermák (2007: 572-73) ugotavlja, da so pregovori pogosto rabljeni v vlogah, kakršne so naslov filma, televizijskega programa, knjige, reklamni slogan in del kviza. To označi kot neprototipno rabo, v slovenskem in slovaškem paremiološkem gradivu pa smo ugotovili, da v takih rabah pogosto prihaja do očitne popularizacije frazema, kakršno dokazujeta Grzybek in Chlosta (1995: 76-77) pri pregovoru, na katerega je vplivala pesem Boba Dylana. Zato smo v doktorskem delu (Meterc 2014: 99) z izrazom popularizator označili pogosto neprototipno rabo frazema, ki močno vpliva na njegovo poznanost in posledično tudi na prototipno pogostnost, v nekaterih primerih (2014: 99-101) pa povzroči prevlado ene izmed njegovih variant. Čeprav marsikatere popularizatorje odkrijemo že ob delu z jezikovnim korpusom, je verjetno tudi precej takih, ki jih bo treba iskati še kako drugače. Poleg vlog, ki jih našteva Čermák, smo zasledili še naslove različnih dogodkov oz. akcij, leposlovnih del, popularnih pesmi, pravljic, radijskih iger, oper in časopisnih rubrik.
Citatu Človek ni eden, človeka sta dva iz Ježkove pesmi Darwin nima prav težko pripišemo status krilatice, ker se ni osamosvojil od izvornega konteksta. Pri tem primeru, ki ga v Gigafidi v originalni podobi najdemo dvanajstkrat in vedno v eksplicitni navezavi na pesem, je bistveno vlogo pri popularizaciji tematsko-konstrukcijskega vzorca X ni eden, X sta dva odigrala reklama Svet ni eden, svetova sta dva s konca 90. let. Ježkov citat poudarja družbeno neenakost, reklama pa je zaznamovala obdobje prelomne rasti dostopnosti interneta. Pomensko stičišče teh dveh izjav najdemo, če si smisel druge ne razlagamo le z opozicijo med realnim in virtualnim, temveč tudi s skokovito krepitvijo družbene vloge interneta v devetdesetih letih in interpretacijo njegove dostopnosti kot prestiža ali kot široko dostopne dobrine. Enota Svet ni eden, svetova sta dva, se je po naši oceni frazeologizirala, ker se zlahka uporablja izven izvornega konteksta, npr.:
A tu je še spoznanje, da je čaranje le konstrukt, prijeten, blažilen konstrukt, ki ga vsakršno zgodbarjenje pozna od nekdaj. Res, reklama ni lagala, svet ni eden, svetova sta dva, a žal zares živimo le v enem, v tistem, v katerem se knjige o Harryju Potterju prodajajo in berejo v tonah.
Povejte pošteno - se vam zdi, da so to podobe iz istega sveta: na eni strani internetni velmožje špancirajo po Davosu, na drugi morajo neki mulci metati v zid jajca, da bi
132
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
na internet sploh prišli. Ob tem lahko rečem samo, da svet ni eden, svetova sta dva.
S kompleksnim vzorčnim modelom ni eden + dve prosti mesti + sta dva najdemo poleg originalne in reklamne podobe deset prenovljenih oblik, npr. »Jaz pa ni eden, jaza sta dva«, s še bolj odprtim pogojem ni eden + dve prosti mesti + glagol biti 20 prenovljenih oblik in med njimi take s širšim vzorcem, npr. »Radar ni eden, radarjev je šest«, z zamenjavo sestavine eden z en (ter hkrati ena/eno) pa še dodatnih 18, npr. »Evropa ni ena, Evrop je več«. Prenovitev v korpusu ne najdemo v zgledih izpred leta 1999, zgovorno pa je tudi dejstvo, da tudi Ježkovega citata ne najdemo v zgledih izpred leta 2002.
1.2.2 Poleg izhodiščnega tekstema in množice prenovljenih enot, ne
najdemo ustaljenih enot
Skupina neustaljenih stavčnih enot, ki se prenavljajo po ustaljenem vzorcu, do sedaj v slovenski frazeologiji še ni bila obravnavana. Za raziskavo reprodukcije tekstemov pred frazeologizacijo - če do nje sploh pride - je koristen Chlebdin koncept reprodukta. Pogosto poustvarjanje tematsko-konstrukcijskih vzorcev filmskih in literarnih naslovov lahko razložimo s heterostituativnostjo, ki je ena osnovnih značilnosti pregovorov ter sorodnih paremioloških enot ter po našem mnenju eno izmed osnovnih gonil prenovitev. Domnevamo, da pri tem tipu uveljavljanja tematsko-konstrukcijskega vzorca heterosituativnost zagotavlja vsebina pripovedne enote, ki jo izhodiščni tekstem naslavlja. Ta izrazna moč filmskih in literarnih naslovov kliče po sopostavitvi s številnimi frazeologiziranimi filmskimi citati. V njihovem primeru je referenčna situacija vezana na konkreten filmski prizor oz. govorno situacijo, kar je verjetno razlog, da frazeologizacija izhodiščne oblike lažje steče.
Primer, ki ga bomo podrobneje obravnavali, kaže, da gre za ustaljenost na ravni povedi in zato tu v primerjavi z nekaterimi primeri, ki smo jih navedli, ne moremo razmišljati o statusu pretvorbe na besednozvezni ravni. V naslednji razpredelnici si oglejmo nabor sestavinskih zapolnitev tematsko-konstrukcijskega vzorca, ki je nastal iz naslova filma Tudi konje streljajo, mar ne? (1969). Prenovitve smo iskali s kompleksnim vzorčnim modelom tudi + samostalnik + glagol v tretji osebi množine + presledek + mar.
Matej Meterc: Tematsko-konstrukcijski vzorci nastanka in prenovitve stavčnih frazemov 133
TUDI
PREDMET
polhe
čebele
politike
motoriste
župane
učitelje
Rome
otroke
kozle
pse
zdravnike
Avstrijce
policaje
OSEBEK
junaki
duhovniki
besede
solidarnost
pogledi
PREDMET
črke
semaforje
vrtce
novinarje
konje
PREDMET
konji
novinarji
moški
veslači
moški
delfini
znamke
Etiopci
drevo
OSEBEK
učitelji
vojaki
bolhe
policisti
sloni
PREDMET
grafite
novinarke
travnike
NASILNO DEJANJE
ubijajo
tepejo
streljajo
nadlegujejo
pretepajo
tresejo
NASILNO ALI NEGATIVNO VREDNOTENO DEJANJE
grešijo
ubijajo
ubija
streljajo
NEGATIVNO VREDNOTENO DEJANJE
kradejo
ukinjajo
tožijo
dopingirajo
DEJANJE KOT REZULTAT NEGATIVNIH OKOLIŠČIN
jokajo
jočejo
umirajo
odmirajo
bežijo
zboli
pijeJo
Avstrijce
policaje
DRUGO
plešejo
oglašujejo
lajajo
telefonirajo
letijo
DRUGO
premalajo
spremljajo
brijejo trenirajo
MAR NE?
134
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Na podoben način se je iz filmskega naslova Ko jagenjčki obmolknejo razvil vzorec Ko X obmolknejo, iz naslova Maratonci tečejo zadnji krog vzorec X tečejo zadnji krog, iz naslova knjige Kdo se boji Wirginije Wolf? vzorec Kdo se boji X?, iz naslova knjige Vse, kar ste želeli vedeti o seksu, pa ste se bali vprašati vzorci Vse kar ste želeli vedeti o X, pa niste hoteli vprašati/pa niste nikoli vprašali/ampak ste se bali vprašati ter širši vzorec Vse kar ste želeli vedeti o X, (pa) Y. Iz verza Župančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg? se je razvil vzorec Veš, X, svoj dolg? Med reprodukti pa niso samo tekstemi iz popularne kulture in leposlovja. Navedemo lahko primer verza ljudske pesmi Polje, kdo bo tebe ljubil, ki tvori vzorec X, kdo bo tebe ljubil. V Gigafidi najdemo okoli 100 zgledov uveljavljanja tega vzorca, npr. »Javni prevoz, kdo bo tebe ljubil«, »Vročina, kdo bo tebe ljubil« ali pa »Rokomet, kdo bo tebe ljubil«.
Zelo produktivni vzorci izvirajo tudi iz sloganov. Iz jugoslovanskega političnega slogana Po Titu Tito še danes nastaja vrsta prenovitev, ki jih v korpusu komaj zasledimo s kompleksnim vzorčnim modelom po + samostalnik s kategorijo živosti v mestniku ednine (lastno ime) + samostalnik s kategorijo živosti v imenovalniku ednine (lastno ime), ki nam najde preko 1300 konkordanc, npr. »Po Sokratu Sokrat«, »Po Debevcu Debevec« ter celo trojni zgled »Tudi po Kučanu Kučan. Po Janši Janša. Po Spomenki Spomenka«. Že v disertaciji (Meterc 2014: 92) smo opozarjali, da bi bilo za frazeologijo koristno, če bi lahko iskali sopojavitve enakih lem, pri čemer ne bi bilo določeno, za katero lemo gre. Na začetku 20. stoletja je bil v rabi (nefrazeologiziran) slogan Elektrika v vsako slovensko vas, nato pa so strukturno mesto elektrike začele zapolnjevati druge sestavine, kar nazorno kaže naslednji korpusni zgled:
Pred petdesetimi leti so zahtevali vodovod in elektriko v vsako slovensko vas. Pred 40 leti so bili še skromni: prosili so za asfaltirane ceste, televizije, kegljišča in rock'n'roll. Rock'n'roll se je prijel pred 30 leti, za nameček pa so prišli tedaj v modo vrtci, osnovne šole ter bazeni. Pred 20 leti so se začele stvari kritično ostriti - dobili so atomsko centralo in terjali teniška igrišča, tozde in sozde. Pred desetimi leti je prišla država v prav vsako slovensko vas. V tem desetletju pa nisi nič vreden, če nimaš kongresnega centra in univerze.
Po vzorcu X v vsako slovensko vas nastaja mnogo prenovitev. Ocenjujemo, da je vzorec popularizirala tudi radijska oddaja Rock'n'roll v vsako slovensko vas. Korpus Gigafida nam pokaže preko 240 zgledov, izmed katerih sta samo dva z izhodiščno sestavino elektrika. V Gigafidi najdemo tudi preko 50 zgledov za vzorec X v vsak slovenski dom ter pet zgledov za vzorec X v vsako slovensko mesto, zaradi česar lahko govorimo o širšem tematsko-konstrukcijskem vzorcu X v vsak slovenski Y. Dodajmo, da je dokaj produktiven tudi okrajšan vzorec X v vsako vas, za katerega v korpusu najdemo preko 150 zgledov.
1.3 Tematsko-konstrukcijski vzorec z nedoločljivim izhodiščnim frazemom
ali tekstemom
Pogosto se zgodi, da izhodiščna enota, iz katere izvira tematsko-konstrukcijski vzorec, ni znana, ali pa je težko določiti, katera izmed ustaljenih enotje bila izhodiščna.
Matej Meterc: Tematsko-konstrukcijski vzorci nastanka in prenovitve stavčnih frazemov 135
1.3.1	Med ustaljenimi frazemi, ki so nastali po skupnem vzorcu, ne moremo določiti izhodiščnega
Po nekaterih tematsko-konstrukcijskih vzorcih iz paremiološkega gradiva je nastala že vrsta ustaljenih enot, npr. po vzorcu X je slep/a/o paremije Ljubezen je slepa, Smrt je slepa, od kraja pobira, nič ne izbira in Sreča je slepa, po vzorcu X železna vrata prebije enoti Denar železna vrata prebije in Potrpljenje železna vrata prebije ter po vzorcu V X je moč enoti V slogi je moč in V znanju je moč, pri katerih je težko določiti izhodiščno enoto.
1.3.2	Izhodiščnega tekstema ali frazema ne poznamo, poleg množice prenovljenih enot pa obstaja ena ali več ustaljenih enot, nastalih po njegovem tematsko-konstrukcijskem vzorcu
Zaenkrat nismo našli veliko primerov, pri katerih izhodiščni frazem ali tekstem ne bi bil znan, bi pa po njegovem vzorcu nastale enote, ki bi se ustalile. Morda bi tako lahko obravnavali tematsko-konstrukcijski vzorec Častna X, ki je nastal iz frazema Častna beseda z dodajanjem pridevniške in z elipso samostalniške sestavine, saj lahko predpostavimo obstoj spektra oblik, ki se danes v Gigafidi odraža le še v zgledih Častna sračja beseda in Častna planinska beseda. Z elipso je nastal izredno odprt vzorec Častna X (pridevnik), ki izraža prisego na humoren način, npr. Častna shujševalna. Vprašanje pa je, ali za razlago njegove produktivnosti zadošča le pojem tematsko-konstrukcijskega vzorca, ali pa ga zaradi ustaljenih enot Častna pionirska (18 zgledov), Častna Titova (10) ter Častna taborniška (6) lahko prištejemo med variantne modele. Enota častna beseda deluje tako na besednozvezni kot tudi na (neparemiološki) stavčni ravni (Jakop 2006: 127). Ker tudi pri neparemioloških stavčnih enotah najdemo tako skrajne primere prenovitev in variantnosti, v prispevku govorimo o tematsko-konstrukcijskih vzorcih v kontekstu širokega območja stavčne frazeologije ter tudi o problemu frazeološke in ne le paremiološke leme, s katerim se v korpusni analizi in slovaropisju seveda soočimo že ob veliko manjših stopnjah variantnosti in prenovitev.
1.3.3	Izhodiščnega tekstema ali frazema ne poznamo, poleg množice prenovljenih enot pa ne najdemo ustaljenih enot, nastalih po njegovem tematsko-konstrukcijskem vzorcu
V naslednjih primerih uveljavljanja tematsko-konstrukcijskih vzorcev je kot pri že omenjenih skrajnih primerih variantnosti oz. variantnih modelih težko ali nemogoče določiti frazeološko lemo, za slovaropisne potrebe pa predlagamo zapis z neznankami X in Y, ker zapolnjevanje tega odprtega mesta z nečim neustaljenim glede na empirične podatke, ki jih imamo iz omenjenih sociolingvističnih in korpusnih raziskav, z jezikovno-sistemskega vidika ne bi bilo primerno. Oglejmo si vzorec X (pridevnik ženskega spola v imenovalniku) je težka, ki je najverjetneje nastal z elipso sestavine
136
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
služba. Po njem ustvarjene enote na humoren način izražajo težavnost nekega poklica ali družbenega položaja na splošno. Prepričani smo, da je enota v govornem jeziku močno razširjena, v Gigafidi pa jo najdemo le v šestih zgledih: »Zupanova je težka«, »Novinarska je težka«, »Zvezdniška je težka«, »Svetniška je težka«, »Politična je težka« in »Veteranska je težka«. Zato je to tudi primer, ki nazorno kaže, kako se ob presojanju ustaljenosti določene enote gleda na korpusne zglede moramo zavedati žanrskih in zaradi razmerja med ustno in pisno rabo tudi prenosniških omejitev referenčnih korpusov. Naštejmo še nekaj tematsko-konstrukcijskih vzorcev brez znane izhodiščne enote ter ustaljenih enot: Tudi X ni več to, kar je bil/a/o, X, ki to ni, X ni Y, je stanje duha, ter X za predsednika. Zadnji dve izmed naštetih enot sta z jedrnatim pozivom blizu žanrskim značilnostim sloganov.
2 Zaključki
Pozorni smo bili na morebitne tipične žanrske in druge izvorne sfere tematsko-konstrukcijskih vzorcev. Ugotavljamo, da so v drugem izmed naštetih tipov pogoste enote, ki izvirajo iz popularne kulture (predvsem filmski in literarni naslovi) in so rabljene kot prenovitve frazemov, brez da bi se frazeologizirala njihova izhodiščna oblika, obenem pa ohranjajo del pomena izvornega tekstema. Opazili smo tudi, da je med primeri drugega ter tretjega tipa nekaj stavčnih frazemov, ki izvirajo iz sloganov, ali pa so jim po svoji podobi in sporočilnosti blizu. Očitno gre za eno izmed tipičnih izvornih sfer take frazeološke tvorbe. Pokazali smo, da v vlogi izhodišča za ta tip prenovitev nastopajo tudi tekstemi iz folklornih besedil, npr. Polje, kdo bo tebe ljubil. Ugotovili smo, da tematsko-konstrukcijski vzorci pogosto nastajajo na osnovi krilatic in tudi znanih citatov, ki bi jim zaradi premočno konkretiziranega pomena v osnovni obliki težko pripisali žanrsko oznako krilatica. V prihodnosti bo treba najti še druge indice, ki bi nam pomagali odkriti, zakaj so nekatere enote nagnjene k tvorbi velikih množic prenovitev po določenem tematsko-konstrukcijskem vzorcu, druge pa ne.
Vzorca X/Y (samostalnik v imenovalniku) X/Y (samostalnik v dajalniku) X/Y (samostalnik v imenovalniku) in Po X (samostalnik s kategorijo živosti v mestniku ednine) X (samostalnik s kategorijo živosti v imenovalniku ednine), omenjena v poglavjih 2.1.1 in 2.2.2, kažeta, da lahko tematsko-konstrukcijski vzorec v novonastale enote prenaša dovolj pomenskih sestavin tudi brez ohranjanja polnopomenskih sestavin oziroma zgolj z ohranjanjem določenih slovničnih kategorij sestavin, zato teh vzorcev tudi ne moremo shematično ločiti od širših konstrukcijskih vzorcev po odsotnosti prenosa polnopomenskih sestavin. Z vidika za frazeme tipičnega principa anomaličnosti, ki ponekod vodi do t. i. »unikatnih zgradb« (Meterc 2014: 86, Durčo 2014: 15) gre za enote z dovolj nenavadno zgradbo, da tematsko-konstrukcijski vzorec ohranja vez s semantiko izhodiščne enote tudi, če so vse polnopomenske sestavine zamenjane z novimi.
Izmed vseh vrst frazeološke tvorbe je ustvarjalna moč tematsko-konstrukcijskih vzorcev po našem mnenju poleg antipregovorov še najbližje pojavu internetnih memeov, ki pa zaradi vključevanja veliko širšega spektra znakovnih sistemov omogočajo še obsežnejšo tvorbo z neomejenimi možnostmi referenčnih prepletov.
Matej Meterc: Tematsko-konstrukcijski vzorci nastanka in prenovitve stavčnih frazemov 137
Lahko jih vzporejamo ne le s prenovitvami na stavčni, temveč tudi s prenovitvami na besedilni ravni (Kržišnik 2006: 256). Principe delovanja memeov kot orodja, ki deluje na osnovi ustaljenosti in variantnosti in je tako razširjeno ter pomensko bogato, da njihov pester nabor po mnenju nekaterih že predstavlja sodobno lingua franca (Milner 2013), je vredno primerjati s principi frazeološke tvorbe že zato, ker v svoje prenovitvene postopke poleg praktično kateregakoli drugega tipa znaka pogosto vključujejo znane citate, naslove ter slogane, ki smo jih kot izhodiščne enote obravnavali tudi v tem prispevku.
Obravnavani primeri kažejo, da je treba vzpostaviti razloček med produktivnostjo in pogostnostjo tematsko-konstrukcijskih vzorcev, kot smo to storili v disertaciji v zvezi s širšimi konstrukcijskimi vzorci (Meterc 2014). Življenjska doba frazemov je omejena, pa naj gre za take, ki so prisotni več stoletij in so zato navidez večni, ali za take, ki so prisotni le nekaj desetletij ali še krajši čas, npr. nekateri frazeologizirani reklamni slogani. Tako so tudi vzorci lahko produktivni dlje ali manj časa, za seboj pa lahko v določenem sinhronem prerezu pustijo veliko, manjšo ali nično množico ustaljenih enot.
Viri in literatura
Etbin Bojc, 1987: Pregovori in reki na Slovenskem. Ljubljana: DZS.
Peter Durčo, 2014: Paremiologija i korpusnaja lingvistika. Vestnik novgorodskogo gosudarstvennogo universiteta: Filologičeskije nauki 77. 13-17.
Wojciech Chlebda, 2010: Na tropach reproduktow: Wposzukiwaniu wielowyrazo-wych jednostek jqzyka. Opole: Wydawnictwo Uniwersytetu opolskiego.
Christoph Chlosta, Peter Grzybek, 1995: Empirical and Folkloristic Paremiology: Two to Quarrel or to Tango? Proverbium 12. 67-85.
Nataša Jakop, 2006: Pragmatičnafrazeologija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Vida Jesenšek, Natalija ulčnik, 2014: Spletni frazeološko-paremiološki portal: Redakcijska vprašanja ob slovenskem jezikovnem gradivu. Več glav več ve: Frazeologija in paremiologija v slovarju in vsakdanji rabi. Ur. V. Jesenšek, S. Babič. Maribor: UM. 276-94.
Erika Kržišnik, 1987: Prenovitev kot inovacijski postopek. Slava 1/1. 49-56.
--, 1990: Tipologija frazeoloških prenovitev v Cankarjevih proznih besedilih. Slavistična revija 38/4. 399-421.
--, 2006: Izraba semantične potence frazemov. Slavistična revija 54, posebna št. 259-79.
Matej Meterc, 2014: Primerjava paremiologije v slovenskem in slovaškem jeziku na osnovi paremiološkega optimuma: Doktorska disertacija. Ljubljana: FF.
--, 2014a: Je prihodnost slovenskih antipregovorov (le) pregovorna? Prihodnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: 50. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. H. Tivadar. Ljubljana: FF. 113-16 .
138
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
--, 2015: Enote slovenskega paremiološkega minimuma v govornem korpusu GOS.
Slavistična revija 63/1. 1-15.
--, 2016: Izrazi za stavčne frazeme v slovenskem govornem in raziskovalnem prostoru skozi čas. Prostor in čas v frazeologiji. Ur. M. Jemec Tomazin. Ljubljana: FF, Založba ZRC. 181-91.
Wolfgang Mieder, 2004: Proverbs: A handbook. Westport, Connecticut: Greenwood Press.
Ryan Milner, 2013: Media Lingua Franca: Fixity, Novelty, and Vernacular Creativity in Internet Memes. Selected Papers of Internet Research 14. Denver, ZDA: Asso -ciation of Internet Researchers (AoIR).
Jozef Mlacek, 1984: Slovenská frazeológia. Bratislava: Slovenské pedagogické na-kladatel'stvo.
--, 2007: Stúdie a state o frazeológii. Ružomberok: KU v Ružomberku. Valerij Mokienko, 1980: Slavjanskaja frazeologija. Moskva: Vysšaja škola. Stanko Prek, 1982: Ljudska modrost. Ljubljana: ČZP Kmečki glas.
Summary
The article presents the formation of phrasemes based on intense actualization of one or more components of a single propositional phraseological unit. The author calls this type of phraseological formation thematic-constructional formulas, in order to differentiate it from the constructional formulas that describe the formation of many units with different motivation but based on the same model. The thematic-constructional formulas are a type of formation of new phrasemes that does not only reproduce the constructional pattern, but also retains a part of the referential situation described by the original unit. The aim of the article is to propose a simple classification of the processes connected with the thematic-constructional formulas. The classification is based on the following questions: (1) Is it possible to find the original unit that gave rise to a specific thematic-constructional formula? (2) Is this original unit also a phraseme or just some well-known texteme (a book or movie title, for example)? (3) Does the specific thematic-constructional formula produce only a large number of actualizations, or are there also some new phraseological units among them? - The author shows some examples of thematic-constructional formulas and their reflection in the Gigafida language corpora of written Slovene.
139
UDK 81'373.7:81'374.8
Liudmila Pesehonova Kosem Ljubljana
pesehonova@yahoo.com
MOŽNOST INTERPRETACIJE FRAZEMOV V DVOJEZIČNIH SLOVARJIH
V članku je z zgledi iz rusko-slovenskih in slovensko-ruskih slovarjev obravnavan problem interpretacije izhodiščnega frazema, zlasti v primerih, kjer je ponudba na strani prevodnega ustreznika osiromašena in kjer je ta podan z eno samo besedo. Prikazana so pomenska razmerja med frazemom in besedo, utemeljena je neustreznost enobesednega prevoda.
Ključne besede: dvojezična leksikografija, prevodna ustreznica, enakovrednost
Based on examples from Russian-Slovene and Slovene-Russian dictionaries, the author discusses the problem of interpretation of the source-language phrasemes, especially when a translation equivalent in the target language is impoverished, i.e., rendered with a single word. The author presents semantic relationships between a phraseme and its one-word synonym and provides evidence for the inadequacy of a one-word equivalent for a phraseme.
Keywords: bilingual lexicography, translational equivalent, equivalence
0 Sestavljavci enojezičnih frazeoloških slovarjev imajo pred seboj kar nekaj konkretnih nalog, kot je na primer kaj vključiti v slovar ter kako predstaviti in razporediti frazeološko gradivo v njem, sestavljavci dvo-/večjezičnih frazeoloških slovarjev pa se spopadajo s še zahtevnejšo nalogo, to je kako podati prevod/opis (ne)ekvivalentnih frazemov. Kadar tovrstnega frazeološkega slovarja ni na voljo, v našem primeru slo-vensko-ruskega ali rusko-slovenskega frazeološkega slovarja, uporabnik lahko podatke poišče v splošnih dvojezičnih slovarjih.1
Pregled sodobnejših in uveljavljenih ruskih in slovenskih frazeoloških slovarjev je osvetlil zanimive in uporabne načine podajanja frazeološkega gradiva. Gre predvsem za dosledno podajanje oblike frazeoloških enot, odražanje njihovih variantnih in fakultativnih sestavin, podajanje običajnega ali tipičnega besedilnega okolja2 (Molot-kov 1968, Mokienko 2005); nekateri avtorji uporabniku ponujajo natančno razlago frazema s prikazom njegove tipične rabe v jeziku s formulo (Telija 2006); frazeme spremlja tudi slovnično-sintaktični komentar, ki pomaga uporabniku pravilno slov-
1	Članek je nastal v okviru magistrskega dela z naslovom Frazeologija v slovensko-ruski in rusko-sloven-ski leksikografiji pod mentorstvom prof. dr. Aleksandre Derganc. Naloge raziskave so bile opisati, kako sta izraženi oblika in vsebina frazemov v obstoječih slovensko-ruskih in rusko-slovenskih slovarjih, primerjati načine vključenosti frazemov v danih slovarjih in predlagati rešitev nekaterih leksikografskih problemov.
2	Besedilno okolje so spremljajoče besede frazema, brez katerih je njegova realizacija nemogoča ali netipična. Npr. beseda geHer je obvezno besedilno okolje za frazem Kypti He KnroroT (Molotkov 1977: 63-64). Gre tudi za »besede, ki niso sestavine frazeologema, ampak predstavljajo njegovo povezovalnost, in sicer kot gramatična ali kot obvezna/običajna pomenska določila« (Kržišnik 1988: 153).
140
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
nično uporabiti frazem v sobesedilu (Jarancev 1997); nemalokrat so opremljeni z zgodovinsko-etimološkimi komentarji (Keber 2011, Mokienko 2005); slovaropisci tudi izčrpno opremljajo enote z opombami, pri čemer poskušajo podati raznolikost slogovne in čustvene zaznamovanosti pa tudi časovne pripadnosti frazema (Mokienko 2005); zelo uporabno predvsem za dvojezično frazeografijo je podajanje zgledov, ki vključuje prevod samega zgleda (Vlahov 1980). Prav v njem se razkriva konkretna raba frazeološke enote, s tem pa se rešuje ena izmed praktičnih nalog slovarja - pokazati konkreten način interpretacije frazeološke enote v kontekstu prevoda. Pri sestavljanju dvojezičnih slovarjev so lahko upoštevani vsi navedeni načini podajanja frazeološkega gradiva z izjemo etimološko-zgodovinskega, ki načeloma sodi med specializirane etimološke in splošne enojezične slovarje.
V	nadaljevanju bom predstavila, kako uporabno je frazeološko gradivo v obstoječih slovensko-ruskih in rusko-slovenskih leksikografskih slovarjih ter kako je predstavljena enakovrednost med izhodiščnimi in prevodnimi ustreznicami.
1 Frazeološko gradivo v obstoječih slovensko-ruskih in rusko-slovenskih
slovarjih
Za analizo frazeološkega gradiva sem izbrala naslednje slovarje: Rusko-sloven-ski šolski slovar F. Jakopina (1965) - v nadaljevanju FJ, Slovensko-ruski slovar J. Kotnika (1967, 1972) - v nadaljevanju JK, Rusko-slovenski in slovensko-ruski moderni slovar J. Severja in O. Plotnikove (1990, 2001, 2003, 2006)3 - v nadaljevanju SP, Rusko-slovenski/slovensko-ruski žepni slovar J. Sekirnika (2006) - v nadaljevanju JS ter Rusko-slovenski slovar J. Pretnarja (1947, 1964, 1973, 2005, 2007, 2010)4 - v nadaljevanju JP. Glede na čas nastanka jih lahko razdelimo na slovarje zgodnjega (JP, FJ, JK) in poznega obdobja (SP in JS). Predvsem so to šolski slovarji manjšega obsega (od 20.000 do 30.000 slovarskih enot) in zato z manj frazeološkega gradiva.
1.1 Izbor frazeološkega gradiva
V	slovarjih zgodnjega obdobja frazeološko gradivo v geselskem članku sploh ni zapisano ločeno, ampak je podano takoj po prevodu slovarske iztočnice, v slovarjih poznega obdobja pa je navedeno za znakom romb (◊). Avtorji tako zgodnjega kot poznega obdobja umeščajo v slovarsko geslo ne le frazeološke enote v »ožjem« smislu,5
3	Slovar je prvič izšel leta 1991 in je bil zaradi vse večjega povpraševanja trikrat ponatisnjen brez bistvenih sprememb v letih 2001, 2003 in 2006.
4	Zaradi vse večjega povpraševanja je slovar doživel tri izdaje in bil večkrat ponatisnjen. Največ sprememb je bilo pri drugi izdaji slovarja, ki ga je leta 1963 razširil in dopolnil Franček Šafar. Predvsem je razširil besedni zaklad in frazeologijo v mejah splošne rabe.
5	Kaj vključiti v slovar, je odvisno od avtorjevega razumevanja frazeologije (v »širšem« ali »ožjem« smislu), tj. ali vključujejo v sistem frazeologije tudi pregovore, reke, krilate besede in druge stalne besedne zveze ali pa vključujejo samo semantične enote, ki so stalne po strukturi in sestavi in katerih pomen ni razberljiv iz pomenov posameznih sestavin. Sama zagovarjam ožje razumevanje frazeologije.
Liudmila Pesehonova Kosem: Možnost interpretacije frazemov v dvojezičnih slovarjih
141
ampak tudi stalne besedne zveze raznih tipov (terminološke izraze, izraze z omejeno kolokabilnostjo, glagolsko-imenske zveze z abstraktnim samostalnikom, zložene vez-nike idr.).
Navajam nekaj primerov6 iz slovarja zgodnjega obdobja FJ s sestavino pa3Becra: pa3BecTH geTen no goMaM ,otroke zapovrstjo spraviti domov'; pa3Becm cynpyroB ,ločiti zakonca'; pa3Becm moct ,potegniti most narazen (za prehod ladij)'; pa3Becm pyKaMH ,razširiti roke (od začudenja)'; pa3Becm nopomoK Bogoro (b Boge) ,prašek raztopiti v vodi'; pa3Becm CBHHen ,rediti prašiče'; pa3BecTH KaHHTegb ,ukvarjati se z dolgotrajnim in nesmiselnim opravilom, tratiti čas'; pa3Becrn oroHb ,zanetiti ogenj', kjer je od navedenih primerov samo ena frazeološka enota, in sicer pa3Becm
KaHHTegb.
Navajam tudi nekaj zgledov stalnih besednih zvez različnih tipov, ki so bile umeščene v frazeološko gnezdo v SP: nocraBHTb Bonpoc ,zastaviti vprašanje'; nocagHTb mtho ,napraviti packo'; nocagHTb b TMpbMy ,zapreti (v zapor)'; BogHTegbCKHe npaBa ,vozniško dovoljenje'; npu noMomn nero ,s pomočjo česa'; npHHocHTb 6garogapHocTb ,izražati hvaležnost'; npnHecTH H3BHHeHna ,opravičiti se'; npoBagHTbca Ha ^K3aMeHe ,pasti na izpitu'; cnoco6 npon3BogcTBa ,proizvodni način'; npo^eccnoHagbHbiH coM3 ,sindikat'; 6garogapa ToMy, hto ,ker'; Op^aHH3a^Ha 06-begHHeHHbix Ha^HH ,Organizacija združenih narodov'; Me^gyHapogHbin ^eHCKHH geHb ,dan žena'; Eogbmaa, Magaa MegBegn^ ,Veliki, Mali voz'.
1.2 Splošna opažanja o uvrščanju frazeološkega gradiva
V slovarjih zgodnjega obdobja so bolj upoštevane frazeološke variante, fakultativne sestavine in stilistična zaznamovanost frazemov. Predvsem to velja za slovar JP, ki dokaj pogosto informira uporabnike s pragmatičnimi podatki, ki spremljajo frazeme z oznakami,7 kot so: iron., vulg., gov., šalj., zast. idr. Primeri: ^ngbKHHa rpaMoTa (iron.) ,dokument brez pravne vrednosti, slabo sestavljen'; He no ry6aM KoMy (vulg.) ,ne po okusu koga'; nomga nncaTb ry6epHna (gov. šalj.) ,vse se je vznemirilo, nastal je splošen preplah'; KpacHaa geBH^ (iron.) ,skromen, zaprt, boječ mladenič'; KaK Ha gyxy (zast.) ,odkrito'; cbstmm gyxoM y3HaTb (šalj.) ,uganiti, zvedeti bogve kako'.
Opaziti pa je mogoče tudi nekaj oblikovnih nedoslednosti predstavljenih frazemov.
(1) Frazemi pogosto niso predstavljeni v svojih osnovnih slovarskih oblikah (tj. samostalniški in pridevniški frazemi v imenovalniški obliki, glagolski v nedoločniški ipd.), npr.: (SP) gre mi za nohte ,y MeHH Bce ngoxo' namesto iti za nohte komu ,znajti se v težkem položaju'; ali (SP) počasne pameti je ,oh TyrogyM' namesto biti bolj počasne pameti ,ne biti sposoben hitro dojemati, prodorno misliti'.
6 Kljub nekaterim oblikovnim pomanjkljivostim vse zglede iz analiziranih slovarjev navajam v izvirni obliki. Pomen slovenskih frazemov navajam po Kebru iz Slovarja slovenskih frazemov, redkeje iz SSKJ, medtem ko pomen ruskih frazemov navajam iz Frazeološkega slovarja ruskega jezika avtorja Molotkova, če ni drugače označeno.
1 Stilistični kvalifikatorji predstavljajo eno najbolj negotovih vprašanj leksikologije in leksikografije (Mokienko 2005: 6). Prav zato pa imajo v slovarju J. Pretnarja veliko vrednost.
142
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
(2)	Nemalokrat namesto nedoločnega zaimka stoji osebni ali kazalni zaimek, npr. (JP) y Hero rojoBa Ha nnenax ,glavo ima na pravem koncu' namesto rnroBa Ha n^enax y Koro ,kto-ju6o yMeH, coo6pa3UTejeH u t. n.>.
(3)	Obstajajo tudi primeri, ko slovarska oblika frazemov vključuje besede, ki niso sestavine frazema, ampak le njegovo tipično besedilno okolje, npr. (JK) ^TO BaM 6yger He no gyme ,to vam ne bo po godu' namesto He no gyme ,He HpaBHTbca'; (JK) Ha rjia3ax y Bcex ,vpričo vseh' namesto Ha rjja3ax ,TaK, hto bk^ho, 3aMeTHO, u3BecTHO u t. n. KOMy-ju6o'.
2 Načini interpretacije izhodiščnih frazemov
Za večino besed enega (izhodiščnega) jezika obstajajo ekvivalentne besede v drugem (ciljnem) jeziku, česar pa ne moremo trditi za frazeme, saj veliko frazemov izhodiščnega jezika nima frazeoloških ustreznic v ciljnem jeziku.8 Tukaj govorimo o popolni, delni ali ničelni ekvivalenci. Glede na podoben čas nastanka ali prostorsko bližino različnih jezikov gre sklepati na njihovo večjo popolno ekvivalentnost9 (Kr-žišnik 1995/96: 157-58). Prav slednje velja za ruščino in slovenščino. V analiziranih slovensko-ruskih in rusko-slovenskih slovarjih avtorji po možnosti interpretirajo izhodiščne frazeme s frazeološkimi ustrezniki v prevodnem/ciljnem jeziku. Kadar pa frazeoloških ustreznikov ni, iščejo druge rešitve, kot so opis, sopomenke, besedna zveza, nemalokrat je prevodni ustreznik tudi ena sama beseda. Pogosto uporabljajo celo kombinacijo različnih načinov podajanja prevodnega ustreznika. Tako na primer za frazeme s sestavino pyKa J. Pretnar navede najmanj pet načinov interpretacije ruskih frazemov v slovenščini. To so lahko:
(1)	frazem - npr. MaxHyTb Ha gejo pyKon ,križ narediti čez kaj';
(2)	frazem + opis - npr. cugeTb cno^a pyKu ,sedeti križem rok, izmikati se delu';
(3)	opis - npr. y Hero pyKH kopotkh ,nima take moči';
(4)	beseda + frazem - npr. HarpeTb pyKu ,nagrabiti si, nabasati si žepe';
(5)	beseda - npr. Ha cKopyro pyKy ,površno'.10
V analiziranih slovarjih je opaziti dva načina interpretiranja frazemov izhodiščnega jezika, in sicer s frazeološkim ustreznikom v ciljnem jeziku ali z nefrazeološkim ustreznikom (opisni način). To je seveda odvisno od tega, ali v ciljnem jeziku obstaja frazeološki ustreznik ali ne.
8	Pri sestavljanju dvojezičnega frazeološkega slovarja ne bi smeli ignorirati ali celo izključevati frazemov, ki v prevodnem jeziku nimajo frazeološkega ustreznika, saj bi tako izključili zanimive jezikoslovne in kulturološke fenomene (Lubensky, McShane 2007: 926).
9	V slovanskih jezikih frazeologija sovpada bolj, če je ta občeslovanska (Menac 1973: 89). Med takšne frazeme sodijo npr. 6a6te geTo (ruski), babjepoletje (slovenski) in bablje Ijeto (hrvaški). Zanimivo skupino sestavljajo frazemi z zoonimno sestavino: tele/bik/6apan: hrvaški - gledati (buljiti) kao tele <u šarena vrata>; slovenski - gledati (zijati) kot tele (bik) v nova vrata; makedonski - raega (6y^H, 3HHe) Kao Tege bo mapeHa Bpara; bolgarski - raegaM Karo Tege b (npeg) mapeHa Bpara; ukrajinski - gHBHraca aK Tega (SapaH) Ha hobí BopoTa; ruski - CMOTpeTt (ycTaBHTtca) KaK SapaH Ha HOBtie BopoTa; poljski - patrzec (gapic si§) jak cielq na malowane wrota; češki - Koukat (čumet) jako tele na nová vrata; slovaški - hl'adiet' (pozerat'<sa>) ako tel'a na nové (mal'ované) vráta.
10	Vredno je omeniti, da je v slovarju J. Pretnarja ruski frazem Ha CKopyro pyKy preveden v slovenščino z besedo, čeprav v slovenski frazeologiji obstaja frazem s podobnim pomenom, in sicer z levo roko ,1. z lahkoto, brez težav; 2. manj zavzeto, manj resno, lahkotno'.
Liudmila Pesehonova Kosem: Možnost interpretacije frazemov v dvojezičnih slovarjih
143
2.1	Interpretacija izhodiščnega frazema s frazeološkim ustreznikom
Pri razlagi pomena frazeoloških enot v dvojezičnih slovarjih sestavljavci praviloma razlagajo frazeme izhodiščnega jezika s frazemi v ciljnem jeziku. Lahko gre za popolni ekvivalent, kjer frazema sovpadata po pomenu, obliki in pragmatičnih značilnostih, npr.: (JK) Ahilova peta ,občutljivo, ranljivo mesto' - AxngeccoBa nara ,Han6ogee ya3BHMoe MecTO y Koro-gn6o'; (JK) z ognjem in mečem ,s silo, nasilno, z orožjem' - orHeM h MenoM ,c 6ecno^agHon ^ecTOKocTbro, npnMeHaa caMbie KpaHHHe Mepbi Hacngna, npnHy®geHna'; (JS) B3aTb 6bma 3a pora ,HanHHarb gencTBOBaTb ^Hep^HHHO, pemrnegbHo h cpa3y c caMoro rgaBHoro' - zgrabiti bika za roge ,odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela'; (JP) 6biTb nog 6amMaKOM' b nogHon 3aBHCHMOCTH, 6ecnpeKocgoBHoM nognHHeHHHH (6biTb, HaxogHTbca h t. n.), o6hhho o 3aBHCHMocTH My®a ot ®eHbi' - biti pod copato ,biti obvladovan, zatiran, omejevan od svoje žene (o možu)'; (JS) za vsako ceno ,z vsemi sredstvi, po vsej sili, na vsak način' - gro6on ^hoh ,He CHHTaacb hh c KaKHMH ycHgnaMH, 3aTpaTaMH, ^epTBaMH, KaKHMH yrogHo cpegcTBaMH, cnoco6aMn' idr.
Lahko gre za delni ekvivalent, kjer v obeh frazemih nastopa skupna sestavina, prihaja pa do delnih odstopov, npr.: (JS) grešni kozel ,oseba, stvar, ki jo neupravičeno, po krivici obdolžijo česa' - Ko3eg oTny^eHna ,negoBeK, Ha KoTopro CBagHBaroT ny®yro BHHy, oTBeTCTBeHHocTb 3a gpyrax'; (JS) beliti si glavo zaradi česa ,veliko razmišljati (o čem)' - goMaTb rogoBy Hag neM ,ycngeHHo gyMaTb, CTapaacb noHaTb, pa3pemHTb HTo-Hn6ygb TpygHoe'; (JK) obračati plašč po vetru ,zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram' - gep^aTb hoc no BeTpy ,npnMeHaTbca k o6cToaTegbCTBaM, 6ec^pHH^H^HO MeHaa cboh y6e®geHna, CBoe noBegeHne'; (JK) med štirimi očmi ,brez prič, osebno, zaupno' - c rga3y Ha rga3 ,6e3 CBHgeTegen, 6e3 nocTopoHHHx' idr.
V	to kategorijo sodijo tudi frazemi, kjer frazema v obeh jezikih nimata enakih sestavin, njuna pomena pa precej sovpadata, npr.: (FJ) TOHHTb gacbi ,3aHHMaTbca nycTOH 6ogToBHen, nycTocgoBHTb' - mlatiti prazno slamo ,vsebinsko prazno govoriti'; (JP) b gBa cneTa ,oneHb 6biCTpo, MoMeHTagbHo; 6e3 npoMeggeHHa' - pri priči ,brez odlašanja, takoj'; (JS) KHTancKaa rpaMoTa ,HTo-gn6o HegocTynHoe noHHMaHHM, b neM TpygHo pa3o6paTbca> - španska vas ,kar je popolnoma neznano' idr.
2.2	Interpretacija izhodiščnega frazema z nefrazeološkim ustreznikom
V	primerih, ko je frazeološko ustreznico frazemu v prevodnem jeziku težko pripisati, se pomen interpretira z nefrazeološkimi načini, npr. (1) z besedno zvezo ali opisnim načinom, (2) s sopomenskimi besedami in (3) pogosto tudi z eno samo besedo.
(1) Primeri razlage izhodiščnega frazema z besedno zvezo ali opisnim načinom v ciljnem jeziku: (JS) skočiti v besedo ,nepe6nTb co6ecegHHKa'; (Sek.) imeti kaj za bregom ,Tafeo 3aMbimgaTb'; (JS) He b 6poBb, a (npaMo) b rga3 ,natančno zadeti bistvo (z besedami)'; (JP) Bbimn6aTb (Bbimn6HTb) gyx H3 Koro ,z udarcem ubiti koga'; (JK) natočiti čistega vina ,CKa3aTb HHCTyro npaBgy, CKa3aTb HanpaMHK'; (JK) pritrgati si od ust ^KoHoMHTb HTo-g., oTKa3MBaTb ce6e b caMoM Heo6xogHMoM'; (JK) vreči
144
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
puško v koruzo ,cnacoBaTb nepeg TpygHoctomh (nepeg onacHocrbro)'; (JK) v zobe priti ,CTaHOBHTbca npegMeTOM T0gK0B'; (FJ) croaTb ropon 3a Koro ,z vsemi močmi ščtiti koga'; (J) nonepeK ropga CTaTb ,biti komu v hudo nadlego' idr.
(2)	Primeri razlage izhodiščnega frazema s sopomenskim nizom: (FJ) hh b rpom He cTaBHTb ,podcenjevati, omalovaževati'; (JP) cMemaTb c rpa3bro ,obrekovati, očrniti'; (JK) na led speljati ,nogBecTH Koro, HagyTb Koro, oÖMaHyTb Koro'; (JK) priti na beraško palico ,oÖHHmarb, pa3opnTbca'; (JK) na srce pihati ,yroBapnBarb, yöe^garb Koro'; (JK) postaviti se po robu ,BocnpoTHBHTbca, nporaBocmaTb'; (JK) sitnosti prodajati ,goKynarb, HagoegaTb'; (FJ) 3agaTb ®apy ,kaznovati, izmučiti'; (FJ) a3biK 6e3 KocTen ,čenča, klepetulja'; (JP) KpnBHTb gymon ,hliniti se, prenarejati se'; (FJ) MeTaTb rpoMbi h MogHHH ,divjati, besneti'; (JK) spraviti na dan ,oTKpbiTb, o6Hapy®HTb, pa3o6ganHTb'; (JP) 6ohkhh Ha a3biK ,duhovit, domiseln' idr.
(3)	Pogosta je tudi razlaga izhodiščnega frazema z enobesednim ustreznikom v ciljnem jeziku, npr. (SP) cecTb b ragomy ,osramotiti se'; (JS) priti na boben ,pa3opnTbca'; (SP) gegaTb 6ogbmne rga3a ,čuditi se'; (SP) bhhth h3 ce6a ,razburiti se'; (SP) CToaTb Hag gymon ,nadlegovati koga'; (SP) priti na boben ,pa3opnTbca'; (JS) odprtih rok ,megpbin'; (SP) postaviti se po robu ,BocnpoTHBHTbca' idr.
Prav pogostost tega načina interpretacije pomena frazema me je vzpodbudila k razmisleku o tem, ali je v ciljnem jeziku dovolj z eno besedo11 prevesti izhodiščni frazem, kakšne informacije o njem se s tem lahko izgubijo ter kakšen je odnos med pomenom frazema in besede.
3 Pomenska razmerja med frazemom in besedo
Večina frazeologov pri delu naleti na problem semantike frazeoloških enot. Problem ni le v odločitvi, kateri terminološki izraz uporabiti za označitev pomena fraze-ološke enote - leksikalni ali frazeološki pomen12 -, temveč predvsem v razumevanju samega bistva tega pomena, njegove narave in strukture. Od tega razumevanja je nato odvisen tudi sam način razlage frazeološke enote v slovarju. Pri preučevanju pomena frazema je treba upoštevati pomen frazema kot celovite enote, ki vsebuje tako deno-tativni13 kot tudi konotativni14 pomen. N. Jakop (2006: 43) poudarja, da imajo frazemi v besedilu, v katero se vključujejo kot semantična enota, zaradi prevladujočih konota-
11	Muhvič-Dimanovski trdi, da je v takih primerih dovolj podati pomen izhodiščnega frazema z razlago, opisom: »Pri dvojezičnih slovarjih se najpogosteje poskuša za frazeme najti čim več ustreznih frazemov v ciljnem jeziku. Vendar to ni vedno preprosto, saj včasih - zaradi kulturo-civilizacijskih razlik - ni mogoče najti frazema, katerega pomen bi se popolnoma ujemal s frazemom iz prevodnega jezika, zato je dovolj, da se tedaj navede samo pomen, se pravi opis vsebine« (Muhvič-Dimanovski 1992/93: 324).
12	Nekateri jezikoslovci pomen frazeološke enote sopostavljajo gramatičnemu in ga imenujejo leksikalni (A. I. Molotkov, N. M. Šanskij), drugi ga imenujejo frazeološki (H. Burger, V. M. Mokienko, V. P. Žukov, L. E. Kruglikova, M. I. Fomina idr.) (Alefirenko 2005: 21).
13	Denotativnost - pomenska lastnost leksema, oblikovana po predvidljivem postopku izločanja tistih vsebinskih lastnosti, ki imajo pomensko (denotatno) razločevalno vrednost (moč); pomenska lastnost vsakega denotata (Vidovič Muha 2013: 216).
14	Konotativnost - pomenska lastnost leksema, dodana denotativnemu pomenu, ki izraža časovno, čustveno ali sploh (jezikovnosistemsko) stilno zaznamovanost (Vidovič Muha 2013: 216).
Liudmila Pesehonova Kosem: Možnost interpretacije frazemov v dvojezičnih slovarjih
145
tivnih sestavin ekspresivno vrednost.15 Prav zaradi povečanja ekspresivnosti avtorji v besedilih uporabljajo frazeme namesto njihovih sopomenskih besed.
Še na samem začetku razvoja teoretičnih izhodišč frazeologije so jezikoslovci poudarjali pomen frazeološke enote kot nekaj bolj kompleksnega v primerjavi z lek-sikalnim pomenom besede. V zvezi s tem G. A. Lilič povzema V. L. Arhangelskega, ki trdi, da je pomen frazema (v primerjavi s pomenom besede) na eni stopnji višje, medtem ko V. P. Žukov ugotavlja, da je razlika predvsem v intenzivnosti izražene značilnosti (Lilič 1996: 5-6).
Kljub temu da jezikoslovci frazemom priznavajo poseben frazeološki pomen, neke vrste »dodatni odtenek« pomena, je to v slovarskih definicijah precej težko pokazati.
3.1	Stilna zaznamovanost
Celovitost frazeološkega pomena je povezana tudi s še vedno aktualnim problemom - problemom enakovrednosti frazema in besede ter posledično sopomenskosti med frazemom in besedo ter z možnostjo nadomestitve frazema z eno sopomensko besedo. Če izhajamo iz spoznanj sodobnega slovenskega leksikalnega pomenoslovja, »bistvo leksikalne sopomenskosti temelji na spoznanju, da je isti denotat poimenovan različno; s stališča jezikovnega znaka gre za različnost izraza iste vsebine«, in upoštevamo, da »sopomenskost lahko zajame eno ali več besed iz stalne besedne zveze, npr. umreti ekspr. izpustiti dušo - ekspr. iti po gobe - nižje pog. stegniti pete - ozko knjiž. skloniti glavo v grob - ekspr. preliti kri«. Vidimo, da je smiselnost različnega poimenovanja iste vsebine/denotata v stilni vlogi sopomenk (Vidovič Muha 2013: 172). Razlika med pomenom frazema in njemu sopomenske besede se torej v tem primeru lahko opredeli v stilistični zaznamovanosti frazema.
3.2	Pomenske sestavine frazema in besede
Pogosto se razlika med pomenom frazema in njemu sopomenske besede kaže v samem denotatu. Frazem vsebuje več pomenskih sestavin (semov) kakor pomen besede, zato je le-ta bolj specifičen in konkretiziran. Tako npr. frazem (FJ) 6nrb 6aKgymn ne pomeni le ,6e3gegbHHnarb (lenariti)', ampak tudi ,He 3aHHMarbca HenocpegcraeHHO TeM, neM Hago (ne ukvarjati se neposredno s tem, s čimer se je treba)' in po Teliji <He 3aHHMarbca noge3HbiM gegoM, He TpygHTbca (ne ukvarjati se s koristnim delom, ne se truditi)>; ali frazem (FJ) BepTeTb xboctom, ki vsebuje poleg ,xmpHTb, gyKaBHTb (zvijačiti)' tudi ,yKgoH3Tbca ot pemeHna, npaMoro OTBeTa (izmikati se od odločitve, odgovora naravnost)'; ali (SP) b go6 - ne pomeni le ,npaMO (naravnost)', ampak tudi ,6e3 HaMeKOB, OKognHHOCTen (brez namigovanj, ovinkarjenj'; ali (FJ) 6htmh nac - ni le ,gogro (dolgo)', ampak po Teliji tudi ,HeonpaBgaHHO gogro h 6e3pe3ygbrarHO (neupravičeno dolgo in brez rezultata)'.
15 Frazeme s pragmatičnim pomenom puščamo tokrat ob strani, ker sestavljajo posebno skupino v fra-zeologiji. Temeljit opis pragmatične frazeologije je v domači literaturi podala N. Jakop (2006).
146
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
3.3	Frazem v vlogi hipernima
Beseda, ki ima splošnejši pomen, pogosto nastopa v vlogi posebnega hipernima (nadpomenke) do frazema, kar se kaže na primer v sopomenskem paru frazema B3aTb Ha 6yKcnp in besede noMonb. Beseda noMonb nosi splošen pomen po Ožegovu ,OKa3arb n0M0^b; gaTb ^egaeMbin pe3ygbTaT, cgegcTBne, npnHecm nogb3y (nuditi pomoč; dati želeni rezultat, posledico, korist)', pri čemer ima frazem B3aTb Ha 6yKcnp konkretnejši pomen, in sicer ,nepegaBaa cboh onbiT, yMeHbe, 3HaHHa h t. n., noMoraTb nogT3HyTbca KoMy-gn6o b pa6oTe, yne6e (s predajanjem svojih izkušenj, sposobnosti, znanj itd. pomagati komu, da napreduje pri delu, v študiju)'.
3.4	Intenzivnost izražene značilnosti ali stanja
Razlika med pomenom frazema in njemu sopomenske besede se lahko kaže v intenzivnosti stanja ali situacije, ki jo izraža frazem. To je razvidno na primer v primerjavi naslednjih frazemov in njim pomensko ustreznih besed: (JP) 6paTb 3a cepg^ (gymy) ne pomeni le ,TporaTb (ganiti)', ampak tudi ,cngbHo, rgy6oKo BogHoBaTb, TporaTb, TpeBo^HTb; Bbi3biBaTb	TocKy, 6ogb ngn pagocTb, yMHgeHne h t.
n. (zelo, globoko se vznemiriti, razburiti, ganiti; izzvati potrtost, muko, bolečino ali radost, nežnost ipd.)'; (JP) 3agaTb 6aHro ne pomeni le ,Bbi6paHHTb (ošteti)', ampak tudi ,CH^bHo pyraTb, 6paHHTb Koro-gn6o (zelo žaliti koga, znesti se nad kom)'; (SP) gegaTb 6ogbmne raa3a ne pomeni le ,ygnBgaTbca (čuditi se)', ampak tudi ,Bbipa^aTb KpanHee ygnBgeHne, HegoyMeHne (izražati skrajno osuplost, začudenje)'.
Prav zaradi omenjenih posebnosti in razlik med pomenom frazema in njemu sopo-menske besede zagovarjam trditev, da razlaga frazema izhodiščnega jezika z eno besedo v ciljnem jeziku ni ravno najboljša leksikografska rešitev,16 saj frazem in beseda kot enoti jezika nista ekvivalentna, njun leksikalni pomen pa ni identičen. Prav zato se praviloma tudi namesto besede v stavku ne sme postaviti njen sopomenski frazem, ne da bi pri tem spremenili pomen celotne povedi (Molotkov 1977: 110).
4 Uporaba korpusa pri primerjanju pomena frazema in besede
Za utemeljitev trditve, da pri prevajanju izhodiščnega frazema z eno besedo v ciljnem jeziku prihaja do sprememb ali izgub, bom uporabila gradivo iz korpusov, ruskega Ruscorpora in slovenskega Fidaplus.17
V slovarju FJ sem izbrala ruski frazem B3aTb Ha 6yKcnp, ki je preveden v slovenščino z eno besedo pomagati (komu) in ta je ekvivalentna ruski besedi noMonb
16	Seveda bi bilo nesmiselno trditi, da je v začetnih obdobjih poučevanja tujega jezika podajanje pomena frazema z eno besedo neprimerno, saj je začetni cilj pri uvajanju frazemov le njihovo razumevanje, kasneje pa tudi aktivna uporaba. Nikakor pa ne zadostuje, če slovar ponuja eno samo besedo za opis fraze-ma z ničelno ekvivalenco.
17	Zadnja desetletja sestavljavci dvojezičnih slovarjev pogosto uporabljajo gradivo in informacije iz korpusnih zbirk. To pojasnjujejo z dejstvom, da pri izbiri ustreznih ekvivalentov intuitivno odločanje ne zadostuje. Pojavi se potreba po preverjanju in potrditvi domnev z zunanjimi dejstvi. (Lubensky, Mcshane 2007: 919).
Liudmila Pesehonova Kosem: Možnost interpretacije frazemov v dvojezičnih slovarjih
147
(KOMy-gn6o). Na spletni strani ruskega besedilnega korpusa Ruscorpora sem poiskala primerno besedilo, ki vsebuje ta frazem. Navajam primer: A? KaK bm cnmaeTe? Bh oTCTann, bot KaK a CHHTaro. Hago Bac B3aTb Ha 6yKcup [...] A pa6oTa gna nrogen - ^TO Bama ny6nnHHaa 06a3aHH0CTb. V istem besedilu nadomestimo frazem s sopo-mensko besedo noMonb: A? KaK bh cnuTaeTe? Bh oTCTann, bot KaK a cnuTaro. Hago BaM n0M0Hb. [...] A pa6oTa gna nrogen - ^TO Bama ny6guHHaa 06a3aHH0CTb. Pri tovrstni zamenjavi se pomen celotnega besedila skoraj ni spremenil, izgubilo pa se je nekaj detajlov, ki jih nosi v sebi pomen frazema, ki poleg splošne ponudbe pomoči predvideva, da človek deli z nekom svoje izkušnje, sposobnosti in znanja in mu tako ponuja pomoč pri delu, študiju.
Če pa uporabimo obratno zamenjavo, tj. nadomestimo besedo s frazemom (v našem primeru namesto besede noMonb (pomagati) frazem B3aTb Ha 6yKcnp), opazimo povsem drugačen preobrat: Oh 6epeT OKOcreHeBmyro pyKy yMepmen, mynaeT HenogBH^Hbin nynbc, cnbimnT h BngnT, hto OHa MepTBa, h c neKapcKHM TenogBH^eHneM roBopnT Ba®HO, hto Henb3a y®e en noMonb. Isti zgled z zamenjavo: Oh 6epeT oKocTeHeBmyro pyKy yMepmen, mynaeT HenogBH^Hbin nynbc, cnbimnr h BngnT, hto oHa MepTBa, h c neKapcKHM TenogBH^eHneM roBopnr Ba®Ho, hto Henb3a y®e ee B3aTb Ha 6yKcnp. Povsem očitno je, da je frazem v tej vlogi popačil izvirni pomen besedila, saj mrtvemu človeku ne more nihče pomagati, ob upoštevanju pomena frazema pa nikakor ne pri delu ali študiju. Prav zato je uporaba frazema namesto besede v tem primeru popolnoma nesmiselna.
Da bi se še enkrat prepričali, da pri zamenjavi frazema s sopomensko besedo in obratno prihaja do izgub, vzemimo za zgled še eno besedilo, tokrat iz slovenskega korpusa Fidaplus, in slovenski frazem nagnati komu strah v kosti,18 ki je v slovarju SP preveden v ruščino z besedo HanyraTb (prestrašiti) ,1. vzbuditi strah; 2. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela'. Primer: Na svoji levi je zagledala nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar ji je nagnalo strah v kosti. Videla je namreč kakih dvanajst ljudi v dolgih črnih haljah, ki so sklonjenih glav stali okoli mize. Namesto frazema uporabimo v istem besedilu besedo prestrašiti in dobimo: Na svoji levi je zagledala nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar jo je prestrašilo. Videla je namreč kakih dvanajst ljudi v dolgih črnih haljah, ki so sklonjenih glav stali okoli mize. Tako kot v prejšnjem poskusu pri zamenjavi frazema s sopomensko besedo se pomen besedila zaradi te nadomestitve ne spremeni preveč, vendar postane bolj nevtralen.
Z besedo prestrašiti naredimo še obratno zamenjavo, nadomestimo jo s frazemom. Primer: Vez postaja vse močnejša in dosega vrh med 3. in 6. mesecem, ko se otrok psihološko čuti eno z mamo in želi iz nje posesati vse, kar ima mama dobrega. Teh občutkov se mnogo mamic prestraši in nehote končajo z dojenjem prav v tem starostnem obdobju. In še obratna zamenjava s frazemom nagnati komu strah v kosti: Vez postaja vse močnejša in dosega vrh med 3. in 6. mesecem, ko se otrok psihološko čuti eno z
18 Razlaga frazema v SSKJ in frazeološkem slovarju J. Kebra ni dosti bogatejša, opisana je samo z dvema glagoloma - HanyraTb in B3BonHoBaTb (prestrašiti, vznemiriti). Navajam ilustracijo iz SSKJ: ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo in razlago iz slovarja J. Kebra: nagnati komu strah v kosti ,prestrašiti, vznemiriti koga'.
148
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
mamo in želi iz nje posesati vse, kar ima mama dobrega. Ti občutki mnogim mamicam naženejo strah v kosti in nehote končajo z dojenjem prav v tem starostnem obdobju. Takoj je mogoče opaziti, da je uporaba frazema tukaj preveč intenzivna za opis tistega, kar povzroča stopnjo strahu pri doječih mamicah.
S primeri tovrstne zamenjave sem želela prikazati, da je pri razlagi frazeoloških enot izhodiščnega jezika, ki jim je težko poiskati frazeološki ekvivalent v ciljnem jeziku, za podajanje pomena enote bolje uporabiti opisni način.
5 Zaključek
Analiza frazeologije v slovensko-ruskih in rusko-slovenskih leksikografskih virih je osvetlila različne načine podajanja frazeološkega gradiva. Opazimo lahko, da se pri popolni ali delni ekvivalenci načeloma ponuja frazeološki ekvivalent na strani ciljnega jezika, pri ničelni ekvivalenci pa se pogosto pojavi enobesedni prevod, kar ni najboljša leksikografska rešitev. Kljub nekaterim omenjenim pomanjkljivostim podajanja in opisa frazemov v obstoječih slovensko-ruskih in rusko-slovenskih slovarjih in glede na to, da gre za splošne dvojezične slovarje, v katerih obravnava frazeološkega gradiva ni glavni predmet, pozitivno preseneča obseg vključenih frazeoloških enot in trud avtorjev prikazati bogate vzporednice med ruskimi in slovenskimi frazemi.
Viri in literatura
Nikolaj Alefirenko, 2005: Frazeologičeskoje značenije: Priroda, suščnost', struktura. Grani slova: Sbornik naučnyh statej k 65-letiju prof. V. M. Mokienko. Ur. M. Alekseenko, V.Mokienko. Moskva: ELPIS.
Nataša Jakop, 2006: Pragmatična frazeologija. Ljubljana: ZRC SAZU.
Franc Jakopin, 1965: Rusko-slovenski šolski slovar. Ljubljana: MK.
Rudol'f I. Jarancev, 1997: Russkaja frazeologija: Slovar'-spravočnik. Moskva: Rus-ski' jazyk.
Fidaplus: http://www.fidaplus.net/
Janez Keber, 2011: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: ZRC SAZU.
Janko Kotnik, 1967: Slovensko-ruski slovar. Ljubljana: DZS.
Erika Kržišnik, 1987/88: Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Slava II/2. Ljubljana. 143-62.
--, 1995/96: Zbirka Mali frazeološki rječnici in Hrvatsko-slovenski frazeološki rječ-nik. Jezik in slovstvo XLI/3. 157-66.
Erika Kržišnik, Željka Fink-Arsovski, 2009: Novo v slovenski in hrvaški frazeologi-ji. Zbornik referatov s Četrtega slovensko-hrvaškega slavističnega srečanja. Ur. M. Hladnik. Ljubljana: ZIFF. 128-37.
Liudmila Pesehonova Kosem: Možnost interpretacije frazemov v dvojezičnih slovarjih
149
Galina A. Lilič, 1996: Problemy frazeologičeskoj semantiki. Sankt-Peterburg: Izda-tel'stvo S.-Peterburgskogo universiteta.
Sophia Lubensky, Marjorie McShane, 2007: Bilingual phraseological dictionaries.
Phraseology: An international handbook of contemporary research. Ur. H. Burger. Berlin, New York: W. de Gruyter. 919-27.
Antica Menac, 1973: Posudeni elementi u ruskoj i hrvatskoj frazeologiji. Zbornik ra-dovaposvečen VIImedunarodnom kongresu slavista u Varšavi. Zagreb: Hrvaško filološko društvo. 89-98.
Valerij M. Mokienko, 2005: Russkaja frazeologija: Istoriko-etimilogičeskij slovar'. Moskva: AST.
Aleksandr I. Molotkov, 1968: Frazeologičeskij slovar' russkogo jazyka. Moskva: Sovetskaja enciklopedija.
--, 1977: Osnovy frazeologii russkogo jazyka. Leningrad: Nauka.
Rosamund Moon, 2007: Phraseology in general monolingual dictionaries. Phraseology: An international handbook of contemporary research. Ur. H. Burger. Berlin, New York: W. de Gruyter 909-18.
Vesna Muhvic-Dimanovski, 1992/93: Neki problemi prezentacije frazeologizama u frazeološkim i opcim rječnicima. Filologija: Knj. 20-21. 323-29.
Nacional 'nyj korpus russkogo jazyka: http://www.ruscorpora.ru/
Sergej I. ožegov, Natal'ja. J. Švedova, 2006: Tolkovyj slovar' russkogo jazyka. Ros-sijskaja akademija nauk, Institut russkogo jazyka im. V. V. Vinogradova Moskva: OOO «ITI Tehnologiji».
Janko Pretnar, 1947, 1963, 2010: Rusko-slovenski slovar. Ljubljana: DZS.
Jože Sekirnik, 2006: Rusko-slovenski/slovensko-ruski žepni slovar. Ljubljana: CZ.
Jože Sever, Ol'ga Plotnikova, 1990: Rusko-slovenski in slovensko-ruski moderni slovar. Ljubljana: CZ.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2011. Ljubljana: DZS.
Veronika N. Telija, 1986: Konnotativnyj aspekt semantiki nominativnyh jedinic. Moskva: Nauka.
--, 2006: Bol'šoj frazeologičeskij slovar' russkogo jazyka. Moskva: AST-PRESS.
Jože Toporišič, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: CZ.
Ada vidovič Muha, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: ZIFF.
--, 2013: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Ljubljana: FF.
Sergej I. Vlahov, 1980: Russko-bolgarskijfrazeologičeskij slovar'. Moskva: Russkij jazyk.
150
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Summary
Based on examples from Russian-Slovene and Slovene-Russian dictionaries, the author discusses the problem of interpretation of the source-language (L1) phrasemes in the target language (L2). The compilers of the dictionaries tend to interpret L1 phrasemes with L2 phrasemes whenever possible. When it is difficult to find a suitable phraseological equivalent in L2 or no such phraseological equivalent exists, compilers resort to other means, such as description, word-combination, several synonyms, or a one-word translation. Sometimes there is even a combination of various means in L2, e.g., the Russian phraseme nagret 'ruki is translated into Slovene with the help of a synonymic verb nagrabiti si and with the phraseological equivalent nabasati si žepe.
In recent decades, lexicographic research has increasingly been including corpus-based methods, which were also used in this article to highlight some basic differences between the usage of phrasemes and their corresponding synonymic words. By choosing some corpus contexts with L1 phrasemes and replacing them with their one-word equivalents and vice versa, the author demonstrated various correlations between a phraseme and its one-word synonym. Mostly referring to the denotation itself, a phraseme has a more complex and specific meaning compared to the meaning of its one-word equivalent, which is more general, e.g., the Russian verb pomoch' expresses a more general meaning than its semantically corresponding phraseme vzyat' na buksir. Phrasemes might also express a higher degree of a given emotion, which is reflected in the relationship between the Slovene phraseme nagnati komu strah v kosti and its synonymic word prestrašiti.
A one-word translation seems to be unsuitable to provide all the semantic information that a non-native speaker needs in order to understand appropriately and/or use phrasemes in real-life situations. Phrasemes that have no phraseological equivalents in the target language require an especially detailed elucidation or at least a definition.
151
UDK 821.163.6.09-3Smolnikar B.
Marko Juvan
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, ZRC SAZU, Ljubljana marko.juvan@zrc-sazu.si
PRIPOVEDNI SVET BREDE SMOLNIKAR1
Pripovedništvo Brede Smolnikar izhaja iz življenjskih pripovedi, ustne zgodovine ter kolektivnega in osebnega spomina, vezanih na primestno družbeno-gospodarsko strukturo Kamniško-Domžalskega polja, a to gradivo presega, tako da ga transformira v singularno poetsko fikcijo in z njim nagovarja širše, družbeno-prostorsko nedoločeno občinstvo. Eman-cipatorične poteze ženskega pisanja v strukturi in tematiki pripovedništva Brede Smolnikar se na ravni literarnega posredništva ujemajo z avtoričinim vztrajanjem pri neodvisnosti sa-mozaložništva.
Ključne besede: kolektivni spomin, ustna zgodovina, fikcija, žensko pisanje, samozaložništvo
Breda Smolnikar's storytelling derives from life narratives, oral history, and collective and personal memories linked to the suburban socio-economic structure of the sub-Alpine Kamnik-Domžale Plain. However, her writing transcends this material by transforming it into a singular poetic fiction through which Smolnikar addresses a broader and socio-spatially unspecified audience. At the level of literary mediation, the emancipatory features of "feminine writing" in the structure and themes of Smolnikar's narratives coincide with the artist's insistence on the independence of self-publishing.
Keywords: collective memory, oral history, fiction, women's writing, self-publishing
0	Poetika spomina in kraja
Breda Smolnikar je pisateljica prvoosebne izkušnje, čeprav piše predvsem tretjeosebno. Tematika in struktura njene proze temeljita na izkustvu ter osebnem in kolektivnem spominu. Gradivo njenih pripovedi so osebna doživetja in lokalna ustna zgodovina treh ali štirih generacij, ki jih poleg ohranjenih pisnih in fotografskih dokumentov (na primer farne kronike, fotografij) posredujejo razni dopisniki, govorci in pripovedovalci. Vsi so vpeti v okvire skupnega kolektivnega spomina (Halbwachs 2001). Pripovedovalka je po eni strani kot nekakšen medij družine in skupnosti. Toda spominskega gradiva ne beleži dokumentaristično, temveč v jeziku, v katerem prevladuje poetska funkcija. Resnica, ki jo razkriva njeno besedno tkanje, je zato singularna, drugačna od vsega, kar je in bo znano (Attridge 2004; Clark 2005). Singularna resnica izhaja iz dejanskosti obstoječih govoric, med katerimi si je avtorica oblikovala identiteto, a je zaradi odločilnega posega poetičnega protidiskurza, ki
1	Članek je okrajšana in prirejena verzija istonaslovne spremne besede k jubilejni bibliofilski izdaji del Brede Smolnikar (Si dekle ali si žena: Izključno za starejše: Izdano ob avtoričini 75-letnici, Depala vas: Samozaložba, 2016), natisnjeni v stotih izvodih. Zahvaljujem se avtorici za dovoljenje pričujočega natisa.
152
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
vsrkava in ustvarjalno preoblikuje preostale diskurze, ni mogoče brez preostanka prevesti nazaj v katerega koli izmed neliterarnih jezikov.
Izraz »kolektivni spomin« je spoznavna metafora, ki analogijo med posameznikom in skupnostjo gradi na predpostavki o enovitosti družbenega telesa. Toda pripovedi Brede Smolnikar pričajo, da harmonijo kolektivnega spomina rušijo nepomirljivo sporne perspektive na preteklost. Kolektivni spomin poleg tega pačijo vsiljeni tabuji, ideološko-razredni boj in izmišljeni spominski nadomestki, ki se širijo prek obrekovanja in ljudskih legend. Psihoanaliza uči, da spomin ni le sled preteklih zaznav, temveč sila v psihodinamiki želja, prepovedi in travm, ki vzpostavlja razmerja subjekta z Drugim (Freud 1977: 137-80, 275-88; 2001). Iz predelav preteklosti in potlačitev neznosnih doživetij se tako porajajo podobe, ki nadomeščajo »prave«, a izbrisane spomine. Tudi v prozi Smolnikarjeve so zato spominske podobe nabite s pulzijo, tj. s telesno-čustveno energijo, ki prežema jezikovno označevanje: na eni strani spominske podobe dinamizira hrepenenje po imaginarnem in nedosegljivem (otroških navadah, družinskih obredih, pozabljenih običajih, izginulih osebah in predmetih), na drugi strani pa jih napaja temna energija travmatičnih doživetij družinskega, vojnega, ideološkega ali državnega nasilja.
V strukturi del Brede Smolnikar se prelivanje spomina v kode poetičnosti kaže v mešanici realnih in izmišljenih oziroma preoblikovanih lastnih imen, pa tudi v tem, da se gradivo ustnih žanrov - povedk, anekdot, krajevnih legend - preoblikuje v tok fragmentov in ciklično kompozicijo. Iz mozaika drobnih pripovednih form tako vznika nadbesedilo, ki s pripovednim svetom spominja na velike družbene romane. Zato Veliki slovenski tekst (Smolnikar 2010), naslov njene jubilejne avtorske kompilacije, ni samoironičen, ampak pomeni izzivalno gesto. Z njo Smolnikarjeva slovenski fantazmi o velikem tekstu, ki bi po vzoru Tolstojeve Vojne in miru v epski freski povzel družbeno epoho, protipostavlja alternativno, osebno in karnevalizirano veliko pripoved, sestavljeno iz drobcev. Ti v nasprotju z narodotvorno epiko evocirajo »zgodovino od spodaj«, obenem s psihopatologijo province. Njen jezik preskakuje iz mimetičnosti v ustvarjalni poiesis še prek postopkov karikature, parodije, groteske in fantastike, ludistične igre označevalcev, liričnih opisov, pesnjenja v prozi, neskončnih stavkov ter ekspresivne krutosti in metafikcije. Njeni metafikcijski vložki ne razgaljajo fikcije kot fikcije ali komentirajo postopkov pisanja, temveč poudarjajo neodpravljive ontološko-epistemološke razlike: na eni strani razliko med posamičnimi spominskimi podobami istih krajev in dogodkov, na drugi strani pa razliko med »pristranskostjo« preteklosti, kakor jo pripovedno zaokrožuje literatura, in odprto kaotičnostjo življenja, ohranjenega v mnoštvu spominov drugih. Že na začetkih svoje pisateljske poti, v mladinski prozi Otročki, življenje teče dalje (Smolnikar 1963) in Popki (Smolnikar 1973), avtorica opozori na omenjene razlike. Te avtobiografske kratke pripovedi, ki psihološko tenkočutno, odkrito in duhovito prikazujejo predvsem dekliški svet, pisateljica sklene z zgodbo o kritiki, s katero ji njeni sorojenci očitajo izmišljanje in odstopanje od resničnosti.
Poetiko spomina Brede Smolnikar lahko primerjamo z opusom Lojzeta Kovačiča (prim. Troha 2009). Druži ju avtobiografizem, spominjanje, modernistična fragmentarnost in asociativnost, pa tudi spominski »rewriting« (Koron 2006), se pravi prisila k vračanju k istim motivom in temam, zlasti tistim iz družinskega kroga. Oba male osebne in družinske zgodbe prikazujeta na ozadju velike pripovedi zgodovine 20. stoletja, zaznamovane z vojno in revolucijo. Oba sta pri tem vezana na ožje lokalne
Marko Juvan: Pripovedni svet Brede Smolnikar
153
prostore, druži ju tudi izkušnja odraščanja v nepremožni obrtniški družini. Oba vrtata v osebne in družbene travme, kot so umiranje bližnjih, represija ali boleča ljubezenska razmerja. Toda medtem ko Kovačič izhaja pretežno iz svojega osebnega spomina, je opus Smolnikarjeve tudi medij spominov drugih posameznikov in kolektiva.
Smolnikarjeva sodi tudi med pisatelje, ki si literarno prepoznavnost utemeljujejo v posebnostih prostora svojega bivanja ali izvora, obenem pa krajevno ali pokrajinsko identiteto s pisanjem sooblikujejo in kritizirajo. Smolnikarjeva je pisateljica Kamniško-Domžalskega polja, podobno kakor je Ciril Kosmač pisatelj tolminskega kmečkega sveta, Feri Lainšček pokrajine ob Muri ali Marjan Tomšič Slovenske Istre. Kronotop njene proze je gosto poseljeni severni del Ljubljanske kotline, kjer naselbine na obrobju državne prestolnice prehajajo v omrežje polj, vasi, trgov in manjših mest pod obronki Kamniških Alp. Bahtinov izraz »kronotop« tudi v primeru Smolnikarjeve ne pomeni le dogajalnega prostora, temveč konkretnost razmerja med prostorom in časom dogajanja, med krajem in zgodovino (Bahtin 1982: 217-370). Dogodkovna zraščenost kraja z zgodovino prek pomenljivosti kronotopa sooblikuje zgodbo, pa tudi miselni svet in govorice prikazanih likov. Kronotop je obenem odtis geniusa loci, v katerem se giblje kolektivni spomin. V kronotopu primestja, ki prežema opus Smolnikarjeve, se tako prepletajo zgodovine in perspektive različnih družbenih slojev: od podeželsko-kmečkega, primestno-obrtniškega do mestno-industrijskega. Periferno obzorje primestnega sveta osrednje Slovenije Smolnikarjeva sicer tudi prebija in dogajanje umešča v širši prostor Slovenije, nekdanje Jugoslavije, izseljenstva ali pregnanstva. A njene pripovedi so v glavnem pripete na topografsko določeno okolico, uporabljajo celo ljudsko mikrotoponimijo, kakršno pozna samo lokalno prebivalstvo. Veliko njenih dogajališč je s širšim prostorskim obzorjem vred »uvoženih« iz dejanskosti (Piatti 2008: 134-39), čeprav so lokacije včasih domišljijsko preoblikovane in burleskno preimenovane, na primer Pizdenca ali Prdavka.
1 Med ustno zgodovino in poetičnim
Pisateljica ustvarja mogoče svetove literarne fikcije iz življenjskih pripovedi, na katere se sicer opira tudi ustna zgodovina. Ta stroka si pod plastjo slovečih imen in zgodb politične zgodovine prizadeva izbrskati dogajanja in načine mišljenja med odrinjenimi
sloji prebivalstva - prek ustne zgodovine tako na plan prihajajo tudi zatirana čustvovanja in doživetja žensk (Passerini 2008). Mnoštvo življenjskih pripovedi o usodah prebivalk in prebivalcev Domžal in njihove širše okolice pisateljica okvirja v zgodovinski čas od začetkov 20. stoletja prek Kraljevine Jugoslavije, druge svetovne vojne in povojnega
socializma do osamosvojitvene vojne za Slovenijo in let po njej.
V Stobovskih elegijah (Smolnikar 2002), ki povzemajo vsebino njenih proznih zbirk Ko je umiral Stob (Smolnikar 1982) in Mrtvi Stob (Smolnikar 1983), Smolnikarjeva slika izginjanje malomestnega naselja lično urejenih hiš in razkrajanje njegove identitete - Stob se je spremenil v del Domžal, izginile so mnoge krajevne navade, na primer skupinsko pranje perila. Prek odprte ciklične strukture tematsko povezanih črtic, pripovedi, daljših povesti in (kvazi)citatov dokumentov spoznavamo, kako proces modernizacije briše kolektivni spomin in spodjeda individualnost kraja. Na eni strani zato spomin preveva nostalgija po otroških navadah, minulih običajih, stavbah, umrlih
154
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
osebah - od tod avtoričini tenkočutni portreti oseb, ki izstopajo zaradi svoje nežnosti, dobrote, umetniške nadarjenosti, izobraženosti, šibkosti ali plemenitosti. Na drugi strani pa spomin kipi od zatajevanih bolečin, groze in zatrte agresivnosti. Tragične življenjske pripovedi o vojnem ali medosebnem nasilju, ki razdira družine in povzroča trajne duševne rane, v stobovskem ciklu pogosto zanihajo v satiro, grotesko, čudežnost in fantastiko: na primer, vdovino čezmerno žalovanje za možem borcem, zahrbtno umorjenim med drugo vojno, prek nazornega opisa prekopanega trupla izstopi iz imaginarnega reda (etike ljubezenske zvestobe) in se sprevrne v neudomačljivost realnega, v »grozo zgolj niča«; malomestna priseljenska soseska luksuznih vil, nedavno zgrajena na profani Pizdenci, nekdanjem ilovnatem hribu in smetišču, razpade s svojo lažno meščansko kulturo vred.
Uvodne lirične črtice in odlomki iz (psevdo)dokumentarnih besedil, kakršen je župnijski popis faranov, prek panorame celotne doline vzpostavijo okvir za več pripovednih pramenov Stobovskihelegij. Ti se posvečajo zatrti ali ekscesni spolnosti, likom matriarhalne ženske, trpljenju umsko prizadetih otrok, nasilju nad ženskami, predvsem pa zločinom, ki sta jih v lokalno okolje zanesli druga svetovna vojna in revolucija. Rdeča nit zbirke je krajevna legenda o norici Amaliji. Skoraj idilično prikazana ljubezen med Amalijo, potomko nemške družine, in izobražencem, ki se je v Stob priselil pred drugo vojno, se sprevrne v nazorne in groteskne prizore vojnega nasilja, Amalijine blaznosti ter povojnega zatajevanja bolečine žrtev in krivde rabljev. Ekspresivna pripoved se izteče po talionskem načelu - Amalijo so kot sonarodnjakinjo okupatorjev brutalno posilili in ubili eksekutorji iz partizanskih vrst, prvi med njimi, patološki sadist, pa pod težo krivde po vojni podleže alkoholizmu in naredi krut samomor. Pripovedni pramen o norici Amaliji spominja na groteskni ples norosti in bolečine v sočasnih Snojevih romanih o partizanih in domobrancih. Smolnikarjeva se zaveda logike poetskega, zato se o resničnosti pripovedovanih dogodkov sprašuje v metafikcijskih komentarjih. Tudi v druge zgodbe iz stobovskega cikla - večkrat lirično stilizirane in ritmizirane - pisateljica vriva stvarne dokumente in fiktivne dopise, s katerimi tematizira recepcijsko konfliktnost, ki jo izziva nihanje njene proze med pesništvom in resničnostjo.
Cikel o Stobu, mozaik malih življenjskih zgodb na ozadju velike pripovedi sodobne zgodovine, v realističnem ključu predstavlja »človeško komedijo« več generacij, poklicev in slojev, posebno pozornost pa posveča sredini, iz katere je Breda Smolnikar sama zrasla in ji poklicno pripadala - obrtništvu v Domžalah in okolici. Tudi v kratkem avtobiografskem romanu Šopek marjetic, tam gori, izpisanem v enem samem dolgem, hlastnem stavku (natisnjenem v Zlatih depuških pripovedkah; Smolnikar 1999), je vodilni pripovedni pramen pripet na kronotop obrtne delavnice in se z ostalimi prameni vred zapleta v vozel zgodovinskih dogajanj v stoletju vojn - od razmer v predvojni jugoslovanski kraljevini prek odpora, kolaboracije in revolucije v času nacistične okupacije do povojnega socializma, ki je množicam prinesel napredek in socialno državo, a za ceno pomanjkanja in avtoritarne vladavine. Tretjeosebna pripovedovalka s pomočjo fotografij, pogovorov, poizvedb in spominov raziskuje mladost svojih staršev v Kraljevini Jugoslaviji (očetovo krojaško službo pri kraljevem letalstvu v Črni gori), med razvijanjem spominskih portretov sanjaško boemskega očeta in matere, obsedene z delom, pa poseže v obdobje po drugi svetovni vojni. Tedaj je skupaj s sorojenci doživljala, kako se je njena družina - v okolju, zaznamovanem s pomanjkanjem, industrializacijo,
Marko Juvan: Pripovedni svet Brede Smolnikar
155
propadanjem tradicionalne slamnikarske obrti in obračunavanjem z »notranjimi sovražniki« političnega sistema - prebijala s krojaštvom, predelovanjem starih oblačil in pletilstvom. Za svoje preživetje so se njeni sorodniki in znanci morali zatekati tudi k prekupčevanju, žganjekuhi in tihotapljenju, v mengeško-domžalskem okolju v tistem času tudi sicer razširjenim nelegalnim dejavnostim.
V avtobiografskem romanu Spuščena zanka (Smolnikar 2003) pisateljica prav tako predstavlja obrtniški sloj v okolju Domžal, le da je njena skladnja tu tradicionalna, zgradba pregledna, poetika pa realistična. Snov zajema iz zgodb svojih bližnjih, s pomočjo estetske objektivizacije emocij pa psihično predeluje travmatični družinski spomin. Fikcijska dvojnica pisateljičine matere, pletilja Zalka, je pod pritiskom policijsko-davčne kontrole ovadila svojo tovarišico, priljubljeno mojstrico pletilstva, češ da dela na črno, s tem pa si je naložila breme krivde in sprožila usodne posledice za obe družini. Pripovedovalka brez moralizma poroča, kako so se krojači, pletilje in drugi obrtniki morali »znajti« in v strahu pred lokalnimi represivnimi organi tvegati kršitve zakonov ali norm spodobnosti, da so v pomanjkanju prvih desetletij po drugi svetovni vojni in v konkurenci z industrijskimi obrati sploh lahko gospodarili in se preživljali. Pri tem Smolnikarjeva deskriptivno prikazuje obrtno delo, razmerja in pogovore med lastnikom delavnice in zaposlenimi, proizvodne postopke, materiale in izdelke. Obsesivno opisovanje blaga, vzorcev in tkanin deluje kot reistični mise en abyme tkanja literarnega teksta: spuščena zanka, nepazljivi izpust v pletenju vzorca, je simbol za usodno napako, ki nezadržno para medosebne vezi in za vedno skazi vzorec odnosov v družini, med družinami in v lokalnem okolju.
Obrtništvo, ki mu Smolnikarjeva posveča toliko pozornosti, je v socialistični Jugoslaviji izstopalo iz prevladujočega modela družbene lastnine in javnega dobrega, saj so bili obrtniki lastniki proizvajalnih sredstev in delodajalci, in so po logiki kapitalističnega podjetništva ustvarjali profit za svoj račun. Obrtniki so bili kot gospodarski subjekti razmeroma avtonomni, a so bili prav zaradi tega in svoje podjetniške miselnosti podvrženi državnemu nadzoru in omejitvam, med ostalimi sloji socialistične družbe pa so zbujali ambivalentne občutke, razpete med občudovanjem, zavistjo in sovraštvom. V imaginarijih, ki so slovensko družbo prevladujoče oblikovali od začetkov 19. stoletja do konca 20. stoletja, za obrtnike nasploh ni bilo veliko prostora. Svobodomiselni in konservativno-katoliški nacionalizem sta slovenski narod gradila na kmetu, izobražencu, duhovniku ali meščanu, socializem in komunizem na delavcu in razredno osveščenem razumniku, današnji neoliberalizem pa stavi na globalnega borznega posrednika in trgovca. Čeprav so domače obrti skupaj s prevozništvom kot postranski zaslužek kmetom bistveno olajšale preživetje, samostojne obrtne panoge, kakršne so kamnoseštvo in kovaštvo, fužinarstvo, steklarstvo in ogljarstvo, suha roba ali čipkarstvo, pa so skozi stoletja pomembno prispevale h gospodarstvu na Slovenskem (v obrti in industriji je bilo 1867 dejavnih 7,1 % prebivalstva, leta 1910 pa 10,4%; Fischer 1983), so bili obrtniki le tu in tam predmet pozornosti slovenskih književnikov. Po Ivanu Cankarju, ki je sam izšel iz revne krojaške družine, je Breda Smolnikar - sama dolgoletna obrtnica in podjetnica - ena redkih, ki svoje protagoniste ne le izbira iz vrst obrtnikov, temveč se miljeju in družbenopsihološki anatomiji te gospodarske panoge tudi intenzivno posveča.
Med prebivalci Kamnika, Mengša in okolice sta bili razširjeni tradiciji tekstilstva in slamnikarstva. Domžale so v desetletju pred prvo svetovno vojno postale središče
156
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
slamnikarske obrti in industrije, znano po vsej Avstro-Ogrski in celo v ZDA, kamor so se tudi z domžalskega konca množično izseljevali; ko se je po letu 1930 slamnikarstvo znašlo v krizi, so se Domžale kot eno najbolj cvetočih središč obrti in industrije na Slovenskem preusmerile v tekstilno in druge panoge - zaradi rasti prebivalstva, industrializacije in gospodarskega pomena so leta 1925 postale trg, po drugi svetovni vojni pa mestna občina (Stiplovšek 2009). Čeprav so torej Domžale z okolico glede na Ljubljano periferne, so po svoji gospodarski moči eno od pomembnih žarišč, povezanih s Slovenijo in svetom neodvisno od Ljubljane. Tak ekonomski mikrokozmos določa geoprostore in življenjske poti, predstavljene v pripovedništvu Brede Smolnikar.
Kot sem že omenil, pa pisateljici ne gre za mimetično predstavljanje, ki bi se držalo vodila, naj bodo njene pripovedi ustrezne dejstvom. Ne gre ji za kroniko kraja, to prepušča župnikom, zgodovinarjem in lokalnim veljakom, pač pa si prizadeva ubesediti avtentičnost izkustva, kar je mogoče doseči edino prek raziskujočega ustvarjalnega dejanja. V ustnih izročilih pisateljica prepoznava fabulativno draž in lepoto (tudi zato so Zlate depuške pripovedke »zlate«), a se ne zadovolji s tem, da bi jih le zapisovala. Podoživlja jih z vidika svoje izkušnje in fantazij ter predeluje po logiki poiesis, tako da zgodbe marsikje prestopijo v območje čudežnega in fantastičnega. Vplete jih v svoj besedilni univerzum, obsesivne teme, postopke in značaje, kot so na primer prikaz ženske seksualnosti zunaj patriarhalnih omejitev ali lik podjetne ženske, ki se v skrbi za svoj dom in imetje ne boji niti norm niti oblasti.
Opus Smolnikarjeve se vključuje v kolektivno kroženje pripovedi, a ga obenem presega. Njena literarna fikcija črpa iz pričevanj stvarnih oseb, vendar sega onkraj ustne zgodovine in kolektivne memorije svojega okolja, in to ne samo prek poetične fikcije, temveč tudi komunikacijsko - s tem da izstopa iz lokalnega informacijskega obtoka in nagovarja širše občinstvo. Toda ker se njene knjige berejo tudi na Kamniško-Domžalskem polju, ponovno posežejo v stvarnost skupnosti, ki je izhodišče njenih besedilnih svetov, jo vznemirijo ter izzovejo nove govorice. Smolnikarjeva vseskozi piše na robu, sega čez meje sprejemljivega, s čimer postavlja na kocko tudi svojo osebno in pisateljsko integriteto. Avtorica celo pred objavo svojih spisov predvideva, kakšne bodo reakcije nanje. O tem v stobovskem ciklu pričajo vrivki, ki odražajo ali hlinijo pisma sorodnikov, znancev, organov krajevne oblasti, raznih komisij, krajanov ali recenzentov. (Psevdo)citati političnih protestov, ovadb policiji in oblastem, groženj s civilno tožbo, pa tudi popravkov in očitkov v podpisanih ali anonimnih pismih bralcev avtorici očitajo, da žali sokrajane, škoduje lokalni oblasti, seje nemir in da je moralno spotikljiva. Nekatera pisma sicer kažejo, da ji krajani zaupajo svoje spomine, ker jo podpirajo, uživajo v njenih delih, pa tudi v govoricah, ki jih sproža s prestopniško obdelavo tabuiziranih erotičnih in nasilnih pripetljajev. Več kot desetletje pred razvpitim sodnim procesom zoper pripovedko Ko se tam gori olistajo breze je Breda Smolnikar v eno od knjig vključila celo predlog civilne tožbe zoper obrekovanje, ki da ga je zagrešila. Kakor koli že, tudi »življenjski dokumenti« o učinkih njenih pripovedi na skupnost, iz katere sama izhaja in črpa, so marsikdaj domišljijski refleks stvarnosti, ne pa stvarnost sama, kar nakazujeta ironija in parodičnost, s katerima so vtkani v pripoved.
Kot sklepamo iz avtoričinega literariziranega dokumentiranja recepcije njene literature, je njena proza zbujala zgražanje ne samo zavoljo drezanja v rane, ki jih je lokalni skupnosti zadalo obračunavanje med drugo svetovno vojno in revolucijo, ali
Marko Juvan: Pripovedni svet Brede Smolnikar
157
zaradi izzivanja krajevnih in državnih veljakov (pogosto satirično karikiranih in imensko prepoznavnih), marveč tudi zaradi sekularne obdelave katoliške simbolike, sproščenega ali patološkega erotizma, motivov ljubezenskih trikotnikov, razkrivanja prekrškov, kriminala in družinskega nasilja ter celo zaradi karakterizacije nekaterih osrednjih junakinj. Ko se te ženske zaradi zasvojenosti z delom, trgovanjem (»kšeftanjem«), tihotapljenjem ali erotiko čustveno oddaljijo od svojih mož in otrok, vznemirljivo odstopajo od zakoreninjenih idealov materinstva in družine (čeprav se skladajo z resničnostjo preteklosti, ko so bili otroci dojeti kot sredstva domačega gospodarjenja, preživetja rodu in ohranjanja posesti).
2 V risu ženskega pisanja
Feminizem odrinjenosti žensk iz literarnega kanona ne razlaga samo z družbenozgodovinskimi okoliščinami, kakršne so bile na Slovenskem še vse do sredine 20. stoletja otežen dostop do visoke izobrazbe, patriarhalni pritisk, naj ženske ostanejo v družini in zasebnosti, in posledični predsodki do njihovega javnega nastopanja in objavljanja. Razlogi za dolgotrajno nesprejetost pisateljic v nacionalne kanone so tudi v potezah njihovih besedil. Dela pisateljic kanonizirane predstave o ženskosti spodnašajo kot opolnomočen glas podrejenega drugega, tako da ubesedujejo žensko željo, žensko izkustvo družinskega prizorišča in ženski odnos do družbene vezi. Klasičnost sloga kot implicitno normo kanona pa pisateljice rušijo s spodnašanjem hierarhij, z neravnovesji (v kompoziciji, tonu, modalnosti itn.) in izpostavljanjem tistega, kar se v primerjavi z domnevno univerzalnostjo kanona in družbenega Zakona zdi partikularno. Antikanonična poetika, kakršno danes predstavlja Elfriede Jelinek, je v francoskem feminizmu (Hélène Cixous, Luce Irigaray in Julia Kristeva) dobila ime »žensko pisanje« (Brooks 1997: 76-84; Moi 1999: 110-32, 148-51, 155-58, 16368). Ta pojem ne označuje besedilnega izraza biološko ženskega spola, temveč snop pisateljskih tem in postopkov, ki se odklanja od hierarhij, binarne logike in poetoloških dominant, značilnih za vladavino moškega družbenega spola.
Poteze ženskega pisanja zaznamujejo besedilni svet Brede Smolnikar prek fokusiranja na trpeče, mučeno ali uživajoče žensko telo, prek prestopanja patriarhalnih družbenih norm, predvsem pa prek lika osvobojene ženske. Ta nastopi kot dejaven subjekt, ki s svojo voljo vpliva na tok dogodkov, vzdržuje samostojno ekonomijo in je - v nasprotju s patriarhatom - pravi gospodar doma. Žensko pisanje odlikuje tudi oblikovanost del Brede Smolnikar. Njena besedila se napajajo iz prehodnega področja med telesno-gonskim in znakovnim sistemom, ki ga je Kristeva imenovala »semiotično« in ki ga na površini prepoznamo v ritmu (Kristeva 1969). Izredno dolge povedi, ki dajejo pečat mnogim avtoričinim besedilom, nakazujejo ritem dihanja in pulziranje želje v toku zavesti. Tehnika dolge povedi, ki se v avtoričinih poznih spisih še stopnjuje, namreč nakazuje nezaustavljivi gon po spominjanju, govorjenju, izpovedovanju čustev, a obenem zahteva pretanjeno, miselno nadzorovano oblikovanje, ki besedilo gradi iz fluidnih enot in brez običajne pripovedne zaokroženosti. Semiotično, ki prežema žensko pisanje, se pri Smolnikarjevi povezuje z izpostavljanjem neposredne, fizične izkušnje ter z razsrediščenim in ciklično-fragmentarnim strukturiranjem besedil.
158
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Balada o divjem mleku, roman, s katerim je pisateljica pod psevdonimom Gospa (Smolnikar 1980) presenetila slovensko kulturniško srenjo, vpeljuje žensko pisanje v svojo vsebino in formo. Osrednji lik pripovedi je mati, v ospredju je njeno doječe telo, glavna tema pa travma neizživetega materinstva ob bolehni dojenčici, ki nekaj mesecev po rojstvu umre. Materino nagonsko skrb za otroka simbolizira ponavljajoči se motiv, ki s svojo telesnostjo odstopa od poduhovljenega arhetipa žalujoče Device Marije - gre za motiv materinega strahu, da si z bolečino ob izgubljanju novorojenke ne bi pokvarila mleka za dojenje, in bolestna želja, da bi s svojim mlekom hranila druge dojenčke v porodnišnici. Romaneskna struktura, v kateri se prepletajo ustne pripovedi, izpovedi, nagovori umrlemu župniku, biografski dokumenti, spomini in izmišljije, je nelinearna. Zdi se, kakor da bi njena semiotičnost odražala predojdipsko telesno povezanost med materjo in otrokom, s svojo jezikovno »difuznostjo« pa kljubovala osredotočenim strukturam tradicionalnega patriarhata (Irigaray 1995: 29-50; Brooks 1997: 79-82), ki jih med drugim zastopajo časovno patinirani citati iz farne kronike pokojnega župnika. Čeprav Balada o divjem mleku vpeljuje metafikcijske kratke stike med možnim in dejanskim svetom, s katerimi razkriva svojo lastno fiktivnost, pa pozornosti literarne javnosti ni pritegnila zgolj zaradi bližine postmodernistični prozi, ki je tedaj začenjala svoje konjunkturno desetletje, temveč zaradi spoja svoje dozdevne postmodernističnosti s silovitostjo afekta. Baladno-elegični ton, s katerim je Smolnikarjeva prek vseh distanciranih avtokomentarjev posegla v neubesedljivo realno, ki ga razpre bolečina ob izgubi otroka, je odstopal od nonšalantnega ludizma in akademizma postmodernizma. Pisateljičin pripovedni ritem, skladnja in podobje v Baladi evocirajo slog slovenske moderne in njenih dedičev. Spominjajo na dva mojstra bolesti, Slavka Gruma in Ivana Cankarja (bolnišnični prizori so blizu atmosferi Hiše Marije Pomočnice), z občasno neoromantično ritmiziranostjo, čustveno silovitostjo ter prikazi materinstva in umiranja otrok pa še bolj na Zofko Kveder in Njeno življenje.
Če Balada o divjem mleku na ravni moderne klasike spregovori o trpečem ženskem telesu, pa kratki roman Ko se tam gori olistajo breze (Smolnikar 1998) opeva uživajoče telo. Zvrstni podnaslov pripovedi, »iz Zlatih depuških pripovedk«, opozarja, da besedilo lokalno ustno izročilo o resničnih dogodkih domišljijsko predeluje, tako da mestoma prehaja v območje čudežnega in nadnaravnega. Spet so tu dolge povedi, ki evocirajo fizično slo po spominjanju, govorjenju in izpovedovanju, obenem pa gibljive pripovedne drobce umetelno povezujejo v odprto pripovedno strukturo malih, obrobnih zgodb na ozadju epohalnih zgodovinskih dogajanj. Ponovno beremo nadrobne opise obrtnih postopkov in izdelkov ter »kšeftanja« - krojaštva, pletilstva, zlatarstva in še posebej žganjekuhe.
Predvsem pa je ponovno v ospredju lik samozavestne, emancipirane ženske, ki kot dejavni subjekt sprevrača kanonizirani lik cankarjanske matere in njene moči, sublimirane v kultu žrtve. Pisateljičina Rozina svojega vpliva nad otroki in družino ne uresničuje prek imaginarnega, ne gre se psihosimbolnega zbujanja slabe vesti kakor Cankarjeva mati-žrtev, temveč kot subjekt deluje realno in materialno - s položaja gospodarja, subjekta uživanja in družinske ekonomije, vpete v domačo in mednarodno blagovno menjavo. Rozina je gospodarica svojega telesa, je erotično prebujena, njena ljubezenska strast na koncu pripovedi v poetičnem motivu ljubljenja z brezami dobi čudežne razsežnosti, saj z
Marko Juvan: Pripovedni svet Brede Smolnikar
159
ženskim spolnim polimorfizmom preseže mejo smrti. Junakinja pripovedke svoj erotizem prenaša v ekonomijo: zaradi svoje gospodarske sle je podjetna, delavna, trda, drzna in odločna, ne pomišlja si kršiti predpisov, kadar to zahteva njen posel, brez zadržkov zapušča rodno grudo in si kot ekonomska migrantka za svoje blagostanje prizadeva v Združenih državah Amerike.
Z obravnavo slovenskega izseljenstva, h kateremu je ob propadanju tradicionalnega slamnikarstva precej prispevalo tudi prebivalstvo Domžalsko-Mengeškega polja, se prostorske meje besedilnega sveta Brede Smolnikar razširijo, tako da zajamejo tudi Združene države Amerike, središče svetovnega kapitalizma, ki se je po obdobju alkoholne prohibicije v 20. letih 20. stoletja že soočilo z začetki ekonomske depresije. Skratka, glavna junakinja Brez predano in odgovorno, a brez sentimentov skrbi za svoje posle in imetje, pa tudi za dom, družino in širšo skupnost. V svojem čutu za pomoč soljudem v stiski se ne boji spoprijeti niti z nosilci vojaške ali politične moči, od nacističnih oficirjev do povojnih oblastnikov.
Toda osrednji fikcijski lik pripovedke, soroden drugim markantnim ženskam v opusu Smolnikarjeve (na primer fikcijskemu portretu njene babice v Pripovedki o Alojziji Lojzi Lujzi, Smolnikar 2015), je postal predmet civilne tožbe zaradi potez, ki se ne skladajo niti s patriarhalno podobo ženske niti z moralističnimi predstavami o spolnosti in spodobnosti v primestni podeželski skupnosti. Rozina se zaradi strasti do posla in potrebe po samostojnosti namreč čustveno odtuji od otrok in moža. Pripovedovalka poleg tega z užitkom, ki ga daje pisanje teksta, opisuje Rozinine spolne odnose z možem Brinovcem, požvižga pa se tudi na druge tabuje, kakršen je molk o nezakonitem »kšeftanju« ali nekaznovanih zločinih sokrajanov v viharjih zgodovine.
Verjetno je prav civilna tožba proti Brezam (o tem več v zadnjem delu te razprave) avtorico spodbudila, da je v zbirki Zlate depuške pripovedke (Smolnikar 1999) kljubovalno stopnjevala satiro, grotesko, invektive ter izzivalne prikaze nasilja, spolnosti in spolne iztirjenosti. V knjigi, s katero poseže tudi v čas slovenske osamosvojitvene vojne in po njem, pisateljica sarkastično obračunava s prepoznavnimi osebnostmi, ki so ji po njenem prepričanju s svojo neomikanostjo ovirali literarno uveljavljanje; odkrito smeši tudi politično policijo in funkcionarje v bivšem režimu ter nekatere tranzicijske veljake. Besedila, zapisana v tehniki dolge, nenadno pretrgane povedi brez pravega zaključka, so fragmentarna, v eni sami izjavi se prepletajo različni govori, zgodbe, časi in kraji. Pripovedke okvirja uvodna črtica, ki razgrne panoramo Kamniško-Domžalske doline, njenih prebivalcev in hribov v ozadju, njena liričnost pa zdrsne v karikaturo in igro z osebnimi imeni, ki namiguje na sklepanje sodišča v primeru obsojene pripovedke o brezah. Knjigo v celoti zaznamuje napetost med liričnostjo spominjanja, ki intonira zlasti avtobiografsko pripoved Šopek marjetic, tam gori, in groteskno karnevalizacijo, ki zaznamuje zlasti avtoričino leposlovno polemiko.
Cikel pripovedi o močnih ženskih likih, ki - podobno kakor Rozina iz ponatisnjene pripovedke Ko se tam gori olistajo breze - suvereno obvladujejo svoje moške, družine, otroke, delavce in celo oblastniške nasprotnike, se v zbirki nadaljuje s pripovedko o Rozinini prestopniški hčerki Minki, njenih ljubeznih, nelegalnih poslih, kazni, begu v Ameriko in poroki z zdomcem zlatarjem, ki ji izdela prelep prstan (Ko se nadMganom knofasta muzika oglasi). Pripovedka Tista o divjih češnjah, izpisana v enem dolgem
160
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
stavku, je posvečena še enemu emancipiranemu in transgresivnemu ženskemu liku. Priseljenka Dursuma, ki je po drugi svetovni vojni kot deklica umorila nasilniškega očeta in v bližnjem gradu odkrila zaklad zlata, razkošno živi in vešče prekupčuje, s čimer vznemirja komunistično oblast. Dursuma se zalezovanju in pastem udbovcev vseskozi uspešno izmika več desetletij, vse do osamosvojitvene vojne. Zgodba se končuje s pravljično podobo ženske osvobojenosti: gre za prizor, v katerem junakinja s svojega letala na vojskujoči se patriarhalni svet stresa divje češnje, simbol življenjskega cikla, prijateljstva in miru.
Nebrzdana in slogovno razkošna igra z vulgarnostjo in izprijenostjo, ki se kotita po slovenskih zakotjih, se v Zlatih dépuskih pripovedkah razmahne v pripovedki Zaznamovana, napisani kakor v posmeh novodobnemu politično korektnemu feminizmu, ki je pri vladnem uradu za žensko politiko proizvedel literarni natečaj za najboljšo »žensko pisavo«. Žensko pisanje se tu spreminja v provokativno karikaturo samega sebe. Pripovedovalka se v slogu, ki s profanizacijo prekaša namerno vulgarnost Mencingerjeve parodije Cmokavzar in Ušperna, loteva »stilno zaznamovane« zgodbe o patološkem zakonu med prevarantsko, »kurbirsko« branjevko Abrnco in Abrnkom, ki zaradi ženinega zavračanja seksa z njim svojo spolno slo zadovoljuje s poklanimi racaki.
V	smer groteskno-satirične in ludistične profanizacije je pisateljica pozneje zavila še v Najbolj zlati dépuski pripovedki o ihanski ruralki (Smolnikar 2004), v kateri obračunava s posamezniki, ustanovami in mentalitetami, ki so privedli do njene obsodbe (sodni proces je v zapečateni knjigi tudi obširno dokumentiran). V tej razposajeni, poetični, a osebno prizadeti invektivi na podeželsko moralo kot kriteriju objavljivosti za umetniško leposlovje, ki črpa iz osebnega izkustva, pisateljica svoj običajni kronotop fantastično potuji. Ihan, domači kraji in Kamniške Alpe se kar naprej premikajo po narobesvetu, vaščani in vaščanke Ihana ter protagonisti pripovedke - vključno s tožnico, odvetniki in sodnico s procesa proti Brezam - se gibljejo med zemljo in nebom, pisateljica sama (Bredka Pripovedka) pa se v nebesih sreča s svojo junakinjo Rozino iz Brez. Pripovedovalka sledi lipogramski besedni igri, s katero izpušča črkof junakinjo vulgarnih besed, pri tem pa se karnevaleskno poigrava s protislovno argumentacijo sodišč ter z mnoštvom provincialnih stereotipov spodobnosti, pridnosti, čistosti in pobožnosti. Vse to sooča z burlesknimi aluzijami, ki spolne odnose, o katerih se ne sme govoriti in pisati, prikazuje kot utilitarno butalsko folkloro, medtem ko spolne sokove, ki se kopičijo v ekscesnih količinah, prispodablja zdaj nebeški mani, zdaj zdravilni tekočini (ihanski ruralki), s katero je mogoče kupčevati.
3 Boj za avtonomijo in prostost ustvarjanja
V	centru kapitalističnega svetovnega sistema, ki je iz britanskega cikla tedaj prehajal v svoj ameriški cikel, si je Virginia Woolf leta 1929 za ustvarjanje zaželela svojo lastno sobo in svoj vir dohodka (Woolf 1998). Kot intelektualka v izteku tisočletne dobe, ki je ženskam odrekala izobrazbo in položaj subjekta, je sebi in sestrskim pisateljicam hotela zagotoviti osebne svoboščine ter pogoje za ustvarjalnost kot avtonomno intelektualno delo. Desetletja pozneje - sprva v razmerah socialističnega samoupravljanja, po osamosvojitvi Slovenije pa na periferiji svetovnega sistema kapitalističnega gospodarstva v njegovi
Marko Juvan: Pripovedni svet Brede Smolnikar
161
korporativno-imperialistični fazi - pa si pisateljica Breda Smolnikar prizadeva izbojevati avtonomijo ustvarjalnosti ne le na ravni intelektualnega dela, temveč tudi na materialni ravni literarne proizvodnje in posredništva. Vseskozi si zagotavlja neodvisnost od jedra slovenskega literarnega polja ter njegovih ideoloških, ekonomskih, pravnih in političnih oblik discipliniranja, ki so se infiltrirale v geste odločevalcev, nameščenih v aparatih založb, uredniške svete revij, komisije za subvencije in nagrade. Analogija položaju obrtništva v produkcijskih sistemih socializma in kapitalizma je položaj samozaložništva v kulturni proizvodnji obeh družbenih sestavov - in Breda Smolnikar je utelešenje te analogije. Zato ni ena iz množice povprečnih slovenskih samozaložnikov, ki se k tej obliki literarnega posredništva zatekajo iz nemoči, da bi dosegli »standarde«, kakršne diktirajo osrednje založniške ustanove in periodika. Za samozaložništvo se je odločila, ker ni hotela sklepati kompromisov z okusom in normami posameznikov, klik in struktur, ki zavzemajo osredje slovenskega literarnega polja. Njena drža v tem spominja na Svetlano Makarovič.
Smolnikarjeva si je knjižno produkcijo od 1980 do danes financirala skoraj izključno sama. Po prvih treh knjigah za otroke (izšle so pri Mladinski knjigi od 1963 do 1973) so skoraj vsa njena knjižna dela izšla v samozaložbi: nad 50 let objavljanja v obrobni Depali vasi, od tega 35 let na svoj račun, brez državne podpore. Ko je iz otroške književnosti prestopila v literaturo za odrasle, prežeto s travmatičnim razkrivanjem intimnosti in tabuji lokalne skupnosti, se je sprva umaknila za skrivnostno dražljivi psevdonim (»Gospa«) in se izognila lokalnemu ali državnemu financiranju, ki bi prek svojih uredniško-izvedenskih struktur nadzorovalo njeno »moralno-politično« primernost in »umetniško vrednost« njenih rokopisov. Pisateljica v svoje pripovedi poleg drugih faktičnih (kvazi) citatov tako občasno interpolira tudi (domnevne) dokumente uredništev in komisij, iz katerih je razvidna neformalna cenzura, ki prek odtegovanja subvencij filtrira družbeno-estetsko sprejemljiva dela, vstop v javnost pa otežuje rokopisom, ki bi utegnili vznemiriti javno moralo, ugled veljakov ali spodkopati priznane vrednote.
Čeprav se je Smolnikarjeva vztrajno izogibala vključevanju v socialna omrežja, spletena okrog odločujočih pozicij v literarnem polju, ni bila deležna usode mnogih samozaložnikov, ki v širši literarni javnosti ostajajo bolj ali manj neznani. Njene samozaložniške knjige so bile redno deležne recenzij (zvečine kompetentnih in naklonjenih) v osrednjih tiskanih medijih, tako da bibliografski sistem COBISS beleži povprečno več kot en članek o njej na leto njenega ustvarjanja.
V dobi socializma je Breda Smolnikar v svojih spisih že kar določno zaslutila nevarnost, da jo bo kak sokrajan tožil zaradi domnevnega obrekovanja. A to se tedaj ni zgodilo. Z njeno feministično poetiko spomina in kraja pa je v prvih letih novega tisočletja obračunal - na prvi pogled presenetljivo - pravosodni sistem samostojne, demokratične slovenske države, potem ko je pisateljica leta 1998 v samozaložbi natisnila pripovedko Ko se tam gori olistajo breze. Sodni proces proti tej pripovedki, ki se je vlekel osem let, simptomatično zgošča vsaj troje patologij: poznokapitalistično razvrednotenje literature kot umetnosti, nezdružljivost logik posameznih podsistemov znotraj liberalno-demokratičnega pluralizma in zgodovine dolgega trajanja predmoderne mizoginije.
Neoliberalna ideologija je tudi na Slovenskem književnost simbolno dezinvestirala in jo prekvalificirala v družbeno manj pomembno blago, tako da so književnost in
162
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
književniki izgubili nekdanji narodotvorni ali disidentsko-kritični obstret. Zaradi te izgube je literarni diskurz postal ranljivejši za posege od zunaj, kar se je pokazalo ravno ob sporu med logikama pravnega in literarno-umetniškega podsistema v »primeru Smolnikar«. Četverica bralk iz okolja, v katerem živi in o njem piše pisateljica, je v njeni pripovedki Ko se tam gori olistajo breze prepoznala prikaz svojih staršev. Ker se jim je ta zdel žaljiv in neresničen, so tožnice prek sistema pravosodja dosegle sodno prepoved te knjige na celotnem slovenskem ozemlju in visoko denarno kazen za avtorico. V kontekstu sodobnega pluralizma in ošibljene avtoritete književnosti kot družbeno pomembne vrednote niti omenjene bralke niti slovenska sodišča na nižjih instancah niso bili pripravljeni upoštevati fikcijske konvencije, po kateri pripoved, namenjena estetski recepciji, sicer črpa iz dejanskosti ali nanjo namiguje, a stvarne osebe v svojem mogočem svetu poetsko preobraža v njihove fikcijske dvojnike (prim. Juvan 2011: 177-79). Šele najvišje sodne instance so o pravnem konfliktu med dvema vrstama individualnih pravic - tisto do dobrega imena in tisto do svobode izražanja in umetniškega ustvarjanja -razsodile v prid svobode ustvarjalnosti.
Tisto, kar so tožnice v pripovedki razbirale kot obrekovanje in sramotenje svojih staršev, je tesno povezano z normativnimi modeli ženske in ženske spolnosti, ki so na Slovenskem globoko zakoreninjeni. Zaničevanje žensk, senčna stran čaščenja njihove idealizirane podobe v književnosti, se je izražalo ne samo kot onemogočanje dostopa do izobrazbe, ekonomske neodvisnosti in javnega delovanja, temveč tudi - na globlji, vztrajnejši ravni kolektivnih prepričanj - kot brzdanje njihove želje in seksualnosti z vsiljevanjem modelov čistosti, odrekanja in podrejanja strukturi patriarhalne družine. Mizogina norma ženskosti, ki so jo moški oblikovali po vzoru Device Marije, se je na Slovenskem v več različicah reproducirala tako v meščanskem dolgem 19. stoletju (osrednjo vlogo pri tem je imela Cerkev s svojimi Marijinimi družbami in katehezo) kakor v socialistični drugi polovici kratkega dvajsetega stoletja, ki je moralistično discipliniranje ženske želje podredilo ciljem socialistične družbe (Verginella 2006: 11-19). Na pragu 21. stoletja, v katerem je liberalna paradigma politične korektnosti zgodovinske zahteve feminizma prelila v zakonske norme, se mizogino brzdanje ženskega subjekta v pluralnem okolju uteleša kot vztrajen recidiv preteklih mentalitet, a se prek populističnih občil, okrepljene vloge visoke duhovščine in kanalov konservativnih strank iz obrobnih sfer družbenega podtalja v zadnjih letih dviga na raven vodilnih ideologij poznokapitalističnega nazadnjaštva.
Ko se je v sodnem procesu zoper Breze nepisani zakon, ki ženski ne dopušča biti subjekt zgodovine, ekonomije, želje in uživanja, oprl na zapisane zakone sodobne liberalne demokracije (ti naj bi ob domnevnem »koncu zgodovine« zagotavljali tudi polno enakopravnost žensk), se je pisateljica temu uprla ne le s satiro in novimi književnimi deli, temveč tudi z inovativnimi praksami, ki segajo čez običajni literarni repertoar. Vešče je uporabila avantgardistične in konceptualistične postopke, kot so izdaja zaklenjene ali zvočne knjige s prepovedano pripovedko, knjiga v opremi Biblije, jecljajoča ali zakodirana knjiga ter hepening s sežigom svojih knjig. Pravzaprav je celoten opus Brede Smolnikar simbolni boj s patriarhalnimi vzorci ženskosti, kakršni se vse do danes ohranjajo v prostoru in kolektivni mentaliteti primestja. Bredka Pripovedka je poetski glas, prek katerega vrejo in govorijo zgodbe, ki niso mogle biti povedane.
Marko Juvan: Pripovedni svet Brede Smolnikar
163
Viri in literatura
Derek Attridge, 2004: The Singularity of Literature. London, New York: Routledge.
Mihail Bahtin, 1982: Teorija romana. Prev. D. Bajt. Ur. in spr. beseda Al. Skaza. Ljubljana: CZ.
Ann Brooks, 1997: Postfeminism: Feminism, Cultural Theory and Cultural Forms. London, New York: Routledge.
Timothy Clark, 2005: The Poetics of Singularity: The Counter-Culturalist Turn in Heidegger, Derrida, Blanchot and the Later Gadamer. Edinburgh: University Press.
Jasna Fischer, 1983: Prebivalstvo v obrti in industriji na Slovenskem od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgodovino 28/1-2. 23-40.
Sigmund Freud, 1977: Predavanja za uvod v psihoanalizo. Prev. M. Volčič-Cvetko idr. Ljubljana: DZS.
-	- , 2001: O etiologiji histerije. Delta 7/1-2. 113-58.
Maurice Halbwachs, 2001: Kolektivni spomin. Prev. Drago Rotar. Spr. beseda T. Kramberger. Ljubljana: Studia humanitatis.
Luce Irigaray, 1996: Jaz, ti, me, mi. Prev. P. Ečimovič Zupanc. Ljubljana: ZPS.
Marko Juvan, 2011: Literary Studies in Reconstruction: An Introduction to Literature. Frankfurt itn.: P. Lang.
Alenka Koron, 2006: Intertekstualnost, rewriting in samocitiranje: Zgodbe s panj-skih končnic Lojzeta Kovačiča. Obdobja 23: Slovenska kratka pripovedna proza. Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: FF. 149-61.
Julia Kristeva, 1969: Semeiotike: Recherches pour une semanalyse. Pariz: Edition du Seuil.
Toril Moi, 1999: Politika spola/teksta. Prev. K. Jerin. Ljubljana: LUD Literatura.
Luisa Passerini, 2008: Ustna zgodovina, spol in utopija: Izbrani spisi. Prev. G. Malej. Spr. beseda M. Verginella. Ljubljana: Studia humanitatis.
Barbara Piatti, 2008: Die Geographie der Literatur: Schauplätze, Handlungsräume, Raumphantasien. Göttingen: Wallstein.
Breda Smolnikar, 1963: Otročki, življenje teče dalje: Črtice iz družinskega življenja. Ljubljana: MK.
-	- , 1973: Popki. Ljubljana: MK.
-	- [ps. Gospa], 1980: Balada o divjem mleku. [Depala vas]: Samozaložba.
-	- [ps. Gospa], 1982: Ko je umiral Stob. [Depala vas]: Samozaložba.
-	- [ps. Gospa], 1983: Mrtvi Stob. [Depala vas]: Samozaložba.
-	- , 1998: Ko se tam gori olistajo breze: (iz Zlatih depovškihpripovedk). [Depala vas]:
Samozaložba.
164
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
-	- , 1999: Zlate depuškepripovedke. [Depala vas]: Samozaložba.
-	- , 2002: Stobovske elegije. Depala vas: Samozaložba.
-	- , 2003: Spuščena zanka. Depala vas: Samozaložba.
-	- , 2004: Najbolj zlata depuška pripovedka o ihanski ruralki. Depala vas: Samoza-
ložba.
-	- , 2010: Veliki slovenski tekst. [S. l.]: Samozaložba.
-	- , 2015: Pripovedka o Alojziji Lojzi Lujzi. Novo mesto: Blodnjak.
Miroslav Stiplovšek, 2009: Razglasitev Domžal za trg (1925) in mesto (1952), priznanje za velik gospodarski napredek od sredine 19. stoletja. Kronika 17/54. 161-72.
Gašper Troha, idr. (ur.), 2009: Lojze Kovačič: Življenje in delo. Ljubljana: Študentska založba.
Marta Verginella, 2006: Ženska obrobja: Vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana: Delta.
Virginia Woolf, 1998: Lastna soba. Prev. in spr. beseda Rapa Šuklje. Ljubljana: *cf.
Summary
Breda Smolnikar's (b. 1941) short stories, novels, sketches, and satires emerge from life narratives, oral history, and collective and personal memories connected to the rural and artisan milieu nearby Ljubljana. However, her writing, consumed with women's traumatic experiences of the patriarchic, war, and government forms of violence (throughout the 20th century), transcends this discursive material by transforming it into a singular structure of poetic fiction characterized by complex and de-centered narrative techniques (fragmentation, cyclization, collage of documents, metafiction, text-long sentences, etc.). With this, Smolnikar addresses a broader and socio-spatially unspecified audience. At the same time, however, her transgressive and partially autobiographic texts also challenge the local morals, which has in the past resulted in a lengthy civil lawsuit accusing her of causing defamation with her tale. At the level of literary mediation, the emancipatory features of "feminine writing" in the structure and themes of Smolnikar's narratives (e.g., the "semiotic" nature of her syntactic rhythm, the focus on the female body in pain or pleasure, the figure of the emancipated woman who is the true subject of the family and familial enterprise) coincide with the artist's insistence on the independence of self-publishing.
165
UDK 82-1.02/.09
Varja Balžalorsky Antic
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
bvarja@gmail.com
BAHTIN IN DUCROT V PERSPEKTIVI REKONCEPTUALIZACIJE LIRSKEGA SUBJEKTA
Članek obravnava Bahtinovo dialoškost in Ducrotovo polifonično teorijo izjavljanja kot možni teoretski izhodišči za rekonstrukcijo pojma lirski subjekt. V prvem delu predstavi Bah-tinove teze o monološkosti poezije in jih ovrže s koncepti Bahtinove metalingvistike. V drugem delu predstavi Ducrotov prenos Bahtinove polifonije v lingvistiko in njegovo polifonično teorijo izjavljanja primerjalno osvetli z nekaterimi koncepti Benvenistove teorije diskurza.
Ključne besede: teorije diskurza, dialoškost, izjavljanje, točka gledišča, lirski subjekt
The paper articulates Bakhtin's dialogism and Ducrot's polyphonic theory of enunciation as possible theoretical starting points for the reconstruction of the lyrical subject. In the first place, it deals with Bakhtin's assumptions on monologic nature of poetry and refutates them by his later concepts of metalinguistics. In the second part, it presents Ducrot's transfer of literary dialogism into the field of general linguistics outlining a short comparison with some key elements developed by Benveniste in his theory of enunciation.
Keywords: theories of discourse, dialogism, enunciation, point of view, lyrical subject
0 Lirski subjekt in teorije diskurza
Razprava se vpisuje v zastavitev širšega problema - ponovni premislek o lirskem subjektu in poskus rekonstrukcije koncepta -, svoje osnovno teoretsko ozadje pa črpa s konceptualnega polja teorije diskurza. Iz tega izhodišča je med drugim mogoče razgrniti tudi niz filozofsko-lingvističnih, antropološko-socioloških in literarnoteoretskih argumentov za prenovo koncepta lirskega subjekta. Znotraj obširnega obzorja raznolikih teoretizacij diskurza so naše glavne reference Émile Benveniste, ki diskurz pojmuje v smislu izjavljanja, Mihail Bahtin in njegov krog, ki je že pred Benvenistom ali sočasno z njim iznašel podobne ali skoraj enake koncepte, ter poetika diskurza Henrija Meschonnica. Vsem trem je skupno prepričanje o primatu govorice znotraj humanističnih in družbenih ved, obenem pa tudi to, da literarni oziroma umetniški govorici namenjajo osrednje mesto znotraj splošne teorije govorice. Eden ključnih uvidov, ki je omogočil prehod od paradigme jezika v paradigmo diskurza, je spoznanje o dvoravninskosti slehernega teksta. Tako Bahtin kot Benveniste uvidita, da ima vsako besedilo dve ravni oziroma dve plasti; da je jezik kot sistem znakov, a da je tudi več kot to (Bahtin 1999: 289; Benveniste 1974: 63). S točke konceptualizacije dvoravninskosti in posledično izjavljanja (pri Benvenistu) in izjave (pri Bahtinu) se pri ponovnem razmisleku o subjektu v poeziji odpirata dve
166
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
poti. Prva je pot Benvenistove teoretizacije izjavljanja, subjektiviranja v govorici in problematizacije jezikovnega znaka, zlasti v zvezi s pesniško govorico, ki jo nadaljuje Meschonnic. Drugo - Bahtinovo konceptualizacijo dialoškosti in polifonije, ki jo je pozneje v »čisto« lingvistiko oziroma t. i. deskriptivno semantiko prenesel Ducrot -bomo obravnavali v nadaljevanju.
1 Ponovno branje Bahtinovih tez o poeziji
Bahtin najbolj nadrobno postulira monološko naravo lirike, ki jo v drobcih sicer omenja tudi v drugih delih, denimo v Problemih poetike Dostojevskega (1963) (gl. npr. 2007: 225), v spisu Beseda v poeziji, beseda v romanu, ki je nastal med letoma 1934 in 1935 in bil objavljen šele leta 1972 (Bahtin 1982: 57-77). Toda topos o ptolemejski enotnosti ter zlitosti jezika in monolitne subjektivitete v poeziji je značilen zgolj za ta segment njegovega opusa in je v protislovju z njegovo teorijo splošne dialoškosti. Nočemo znova osvetljevati že dobro znane notranje paradoksnosti Bahtinovega opusa (Skaza 1999: 355, Javornik 1999: 383), poudariti hočemo dragocenost koncepta dialoškosti tudi pri razumevanju lirike. To utegne koristiti predvsem sami teoriji, saj pesemska besedila zlasti od nastopa pesniške modernosti naprej pač vse bolj radikalno razdirajo predstave o monološkosti poezije. Pomislimo le na dela V. Hugoja, J. Laforguea, R. Browninga, R. Frosta, T. S. Eliota, E. Pounda, F. Pessoe ali H. Michauxa. Že srednjeveška (trubadurji, F. Villon, Rutebeuf), pa tudi renesančna poezija (P. de Ronsard) izkazujeta bujno dinamiko tako zunanje kot notranje dialogizacije. Raznolike oblike dialoškosti so vse bolj prisotne tudi v delu sodobne slovenske poezije, na primer pri M. Komelju (zlasti zbirke Rosa, Hipodrom, Modra obleka, Roke v dežju), T. Kramberger (Opus quinque dierum, V tvojem objemu je prostor zame), P. Čučniku (zlasti Nova okna), B. Korun (Pridem takoj), A. Jovanovski (Hlače za Džija), M. Deklevi (Iskalci smisla) in pri nekaterih drugih avtorjih.
Teze o monološkosti poezije seveda niso Bahtinov izum, temveč so značilne za skoraj vse starejše in moderne teorije lirike, koreninijo pa v romantični teoriji lirike. Eksplicitno se pojavljajo vsaj v eni od starejših modernih teorij, pri J. Petersonu v delu Die Wissenschaft von der Dichtung iz leta 1936 (Kos 1993: 46-47), trdoživost pa kažejo tudi še v sodobni teoriji, denimo v nemškem govornem območju vplivni knjigi D. Lampinga Das lyrische Gedicht iz leta 1989. Obravnava pokaže, da gre pri takem razumevanju monološkosti oziroma dialoškosti predvsem za posplošene koncepcije zunanje dialoškosti, medtem ko Bahtin teoretizira tudi notranjo dialoškost diskurza, s katero se filozofija jezika in lingvistika pred tem nista ukvarjali, saj sta bili usmerjeni samo na dialog kot kompozicijsko obliko govornega ustroja in ne na notranjo dialoškost, ki »prežema celotno besedno strukturo« (1982: 60): »Notranja dialoškost besede - diskurza se izraža v vrsti semantičnih, sintaktičnih in kompozicijskih posebnosti, ki jih ne lingvistika ne stilistika doslej sploh nista preučili (kot nista preučili niti semantičnih posebnosti v navadnem dialogu).« (prav tam) Dodajmo, da se tradicionalni stilistika in lingvistika z dialoškimi odnosi tudi nista mogli ukvarjati, saj se ti ne vzpostavljajo v jeziku kot sistemu, med jezikovnimi elementi (ki so predmet tradicionalne lingvistike), temveč v diskurzu. Dialoške odnose, tudi dialoške odnose
Varja Balžalorsky Antic: Bahtin in Ducrot v perspektivi rekonceptualizacije lirskega subjekta 167
subjekta diskurza do sebe pa naj raziskuje metalingvistika (Bahtin 2007: 205), ki očitno ustreza tistemu, kar Benveniste v programskem spisu Sémiologie de la langue imenuje metasemantika (1974: 66). Lamping (1989: 67) naredi diametralno nasproten korak, ko vztraja pri monološkosti lirike s trditvijo, da gre tudi pri (zunanjih) dialogih oz. lirskem nagovoru vselej le za dialogizirane monologe. Sama narava pesemskega dispozitiva naj bi sleherni dialoški in vsak večglasni element, vsak tujeglasni poudarek vedno asimilirala ali absorbirala v svojo monološko zaokroženost.
Bahtin svojih dognanj o liriki iz tridesetih let 20. stoletja kasneje sicer nikjer ni eksplicitno ovrgel, z izjemo nekaterih skopih pristavkov. Vendar je dekonstrukcija tez o monološkosti poezije inherentna splošnemu konceptu dialoških odnosov, kakor ga razvije Bahtin. Njegovi poznejši, predvsem pa zadnji spisi postulirajo, da dialoškost obstaja tudi med izrazito monološkimi govornimi produkti (1999: 317). Deloma zakrito spodbijanje teh tez pa je mogoče zaslediti tudi v Bahtinovem osrednjem tekstu o lirski monolitnosti, čeravno se v zadnji instanci ta izteče v esencializacijo in ahistoricizacijo poezije. Notranja dialoškost je tu prikazana le kot značilnost redkih literarnih žanrov, saj »lahko postane takšna pomembna oblikovalna sila le tam, kjer družbeno raznoličje oplaja individualna razglasja in protislovja«, »kjer glasovni dialog nastaja neposredno iz družbenega dialoga jezikov, kjer tuja izjava zveni kot družbeno tuj jezik« (Bahtin 1982: 64). To se po Bahtinu iz tega spisa dogaja v galilejskem romanu, ne pa tudi v ptolemejski poeziji.
Ugotoviti je mogoče, da je za konceptualizacijo dialoškosti konstitutivna zgolj kategorija raznojezičnosti z družbeno-ideološko intoniranostjo, za konceptualizacijo monološkosti pa njeno nasprotje, namreč poenoten, ukročen (literarni) jezik, ki je zrcalo enotne pesniške zavesti. Ključni moment tega Bahtinovega razvijanja je namreč teza, da sta v poeziji jezik in subjektiviteta zlita: »V pesniških vrstah se umetniška zavest - kot enotnost pomenskih in izraznih namer avtorja - scela udejanja v svojem jeziku, jeziku je v celoti lastna, v njem se izraža neposredno in naravnost, brez pridržkov in odmika.« (Bahtin 1982: 65) Zdi se, da Bahtinu tu navsezadnje sploh ni bistvena odsotnost plurilingvizma, temveč sklenjenost jezika, ki, kar je posebej pomembno, implicira monolitnost pesemske subjektivitete. Ta pa je tukaj povsem izenačena z empirično osebo avtorja:
Pesnik je odvisen od ideje enotnega in edinega jezika in enotnega, monološko zaprtega izjavljanja [...] Izhajati mora iz jezika kot enotne intencionalne celote: nikakršno razslojevanje jezika in govorna raznoličnost, še najmanj pa raznojezičnost ne smejo imeti niti malo pomembnega deleža v pesniškem delu. (Bahtin 1982: 74)
Tudi pri vprašanju večznačnosti in večnaglasnosti pesniškega simbola Bahtin govori o unificiranosti in identiteti enega glasu. Kajti brž ko je v simbolu čutiti tujo intoniranost, drugo gledišče, pesem preide v prozo (1982: 105). Monološkost na vseh ravneh (subjekt, jezik, intenca, simbolizacija, pomen itd.) je torej za poezijo konstitutivna in se kaže kot differentia specifica v odnosu do proze. Razslojenost, raznoličje, protislovja, prelomi in zdrsi v poeziji sicer niso odsotni, vendar se po Bahtinu nahajajo izključno v materialu, ne v jeziku. Pesnik se mora do ustvarjene in ne vnaprej dane enovitosti svojega jezika, ki le neproblematično odrazi njegovo intencionalnost, sicer prebiti skozi tuje govore in glasove, vendar se ti monologizirajo
168
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
prav spričo spoja jezika in enotne zavesti. Teze o monološkosti lirike so torej trdno zvezane z monološkostjo pesemske in empirične subjektivitete ali pesemskega subjekta in empiričnega individua, ki sta tu identična. Te ugotovitve pa se, če izvzamemo enačenje teh dveh instanc, povsem skladajo s tistimi modernimi teorijami lirike in lirskega subjekta, ki so utemeljene na relaciji subjekt - objekt: bodisi na prenosu izjave z objektnega na subjektni pol, denimo pri K. Hamburger (1976: 24243, 259), bodisi zlitosti objektnega in subjektnega pola pri J. Kosu (1993: 54-55) -, pri katerih gre predvsem za modernizacijo romantičnih teorij lirike.
Iz Bahtinovega spisa je vendarle mogoče izluščiti elemente, ki vsaj delno spodbijajo njegovo osrednjo izpeljavo. Bahtin zapiše, da je ideja o poenotenem jeziku pravzaprav le »utopičen filozofem« (1981: 67). Taka je torej le estetska ideologija ali predstava o jeziku poezije, sama pesniška praksa pa se ji, kolikor ta predstava ne (p)ostane dominantna in konstitutivna tudi v ustvarjalno-recepcijski zavesti, izmika. Na drugem mestu Bahtin govori o »idealni meji« (ta idealna meja je nedvomno tisto, kar sodobna genologija imenuje jedro prototipske množice žanra) in poudari, da tudi v poeziji obstajajo »prozaizmi«, hibridne mejne podvrste, ki se pojavijo zlasti v prelomnih obdobjih v razvoju literarnih jezikov. Prozaizacijo poezije, ki je nastopila v 20. stoletju, bo Bahtin kasneje poudaril tudi v Problemih poetike Dostojevskega (gl. npr. 2007: 225). Bahtin ima pri esencializaciji lirike, ki mu tukaj služi predvsem kot platforma za razvijanje tez o romanu, v mislih očitno zgolj starejšo poezijo, v kateri prevladuje (vsaj navidezen) monološki model. Kljub splošni težnji k esencializaciji poezije, ki ji pripisuje ahistoričnost in utopično nedružbenost, izvzetost iz družbenega raznoličja in raznojezičja, pa ob koncu ni izključeno, da bi bil pesniški diskurz povsem nedružben. V poeziji naj bi se namreč odražali dolgotrajnejši družbeni procesi, medtem ko je romaneskni diskurz občutljiv tudi na najbolj pretanjene družbene spremembe. Tudi raznoličje govorov se lahko pojavlja v poeziji, vendar se to zgodi predvsem v govoru likov. To pa je t. i. objektno raznoličje, saj je upodobljeno kot stvar - »upodobljena kretnja lika«, ni pa upodabljajoča beseda. Zato ta objektnost po Bahtinu ne more imeti vloge resnično tujega glasu.
Zdi se, da je monološkost lirike implicitno najbolj postavljena pod vprašaj s poantiranjem, ki razmislek v določeni meri že zasuče v smer konceptualizacije dialogizma na ravni diskurza. Ko Bahtin govori o literarni ideologiji monološkega pesniškega jezika, pristavi, da jezik kot živ in konkreten prostor, v katerem prebiva umetnikova zavest o besedi, nikdar ni enoten. Tak je zgolj kot sistem znakov, »abstraktni slovnični sestav normativnih oblik« (1982: 67), ki ne upošteva konkretnih ideoloških percepcij in nenehne zgodovinske evolucije živega govora. Poezija torej tu ni obravnavana kot diskurz, temveč je pojmovana znotraj paradigme jezika kot koda, in sicer kot individualni kod poetike posameznega pesnika, ne pa kot izjava in še manj kot izjavljanje v njegovi dogodkovni razsežnosti. Obravnavan je torej pesniški jezik, ki kot tak nujno ostaja znotraj saussuijevske teorije znaka, in ne pesemski diskurz, ki se vpisuje v tisto, kar Benveniste imenuje semantični red. Tako konceptualiziranega monologizma poezije pa Bahtin ne protipostavlja živemu, konkretnemu, postajajočemu govoru romana, ki ga pravzaprav poganja dialoškost, temveč ga protipostavlja dialogiziranju jezikov v romanesknem prostoru raznojezičja.
Varja Balžalorsky Antic: Bahtin in Ducrot v perspektivi rekonceptualizacije lirskega subjekta 169
Dialoškost je tukaj skoraj izključno koncipirana kot družbeno-ideološki pojav v smislu množice sociolektov, idiolektov, dialektov, jezikovnih stilov, žargonov itd. Jasno je treba poudariti: gre za jezike - langues in ne za govorico - langage, tudi ne za diskurz kot dejavnost govorice in jezika. To razlikovanje med jezikom in govorico, ki implicira tudi razlikovanje med jezikom in diskurzom, je ključno. Pomagajmo si z Benvenistom: »Ta razlika, ki ni nujno upoštevana, je nujna: govorica, človeška sposobnost, univerzalna in nespremenljiva značilnost človeka, je nekaj drugega kot jeziki, vselej posamezni in spremenljivi, v katerih se govorica realizira.« (1988: 29) Človeško sporazumevanje je tisto, kar neločljivo zvezuje jezik in govorico: jezik kot govorico - torej kot intersubjektivno dejanje, govorico kot jezik - torej kot sistem znakov (Dessons 2006: 73). Ravno s konceptom izjavljanja oziroma diskurza intersubjektivnost sporazumevanja postane temeljni element govorice, obenem pa se jezik z izjavljanjem udejanja in konfigurira, torej postaja, saj je pred izjavljanjem po Benvenistu jezik zgolj možnost jezika (1974: 81). Raznojezičje, kakor ga Bahtin pojmuje v spisu o liriki in romanu, naslovu spisa navkljub v veliki meri ostaja v okviru koncepta jezika, z izjemo nekaterih momentov, kjer je že jasneje nakazan vstop v paradigmo diskurza. To pa se zgodi zgolj na mestih, kjer je govor o večglasju v romanu (npr. Bahtin 1982: 72), ne pa na mestih, kjer Bahtin obravnava poezijo. Lahko pa bi rekli, da se tako opredeljeno raznojezičje vpisuje v eno od postavk, ki jih v svojem predlogu definicije diskurza predlaga M. Juvan, namreč diskurza »kot red[a], sklop[a], konvencij, ki posreduje med jezikovnim sistemom in posamezno izjavo oziroma besedilom (med langue in parole) in ki narekuje ustaljene tematike, jezikovne zvrsti in registre ter zagotavlja posebne obrazce za tvorjenje in razumevanje besedil« (2006: 46).
Šele kasneje, deloma pa tudi v spisih, nastalih pred spisom Beseda v poeziji, beseda romanu, Bahtin natančneje konceptualizira dialoškost diskurza. To se zgodi z zasukom pogleda k izjavi kot osnovni enoti metalingvističnega preučevanja. Spomnimo se ugotovitve:
Dva pola teksta. Vsak tekst predpostavlja splošno znan (to je pogojen v okviru danega kolektiva) sistem znakov, »jezik«, (čeprav jezik umetnosti) [...] Tako je torej za vsakim tekstom jezikovni sistem. V tekstu se z njim ujema vse, kar je bilo ponovljeno in reproducirano ter vse ponovljivo in reproduktivno ... Hkrati pa se vsak tekst (kot izjava) kaže kot nekaj individualnega, enkratnega in neponovljivega, in v tem je ves njegov smisel (njegova zamisel, zaradi česar je bil ustvarjen). (Bahtin 1999: 289)
Pri Bahtinu ta drugi pol izjave stopa v dialoška razmerja z drugimi neponovljivimi teksti - izjavami. S tem v žarišču ni več zgolj »mali čas« kot družbeno-ideološka horizontala raznojezičja, temveč se vse bolj izrisujeta vertikala »velikega časa«, namreč transzgodovinska meddiskurzivnost, vpisana v tekst skozi transzgodovinsko večglasje, in ne le raznojezičje, in vsakokratna »živa« horizontala v smislu dogodkovnosti izjavljanja, v katerem se lahko v tekstu nakopičena večglasnost vsakič singularno aktualizira. V spisu o monološkosti poezije in raznojezičnosti romana Bahtin tako poeziji odvzema tudi temeljno razsežnost svoje filozofije: dogodek. V njem so upoštevani zgolj dialoški odnosi med jezikovnimi stili, raznimi družbenimi
170
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
jeziki, socialnimi dialekti itd., ki naj, kot smo videli, v poeziji ne bi bili prisotni. Ni pa še natančno razvita koncepcija diskurzivne večglasnosti in tujeglasnosti v smislu diskurzivnih subjektnih pozicij v izjavi, kakor jih teoretik podrobneje razvije v Problemih poetike Dostojevskega (2007: 205-30). V zvezi s to vrsto dialoških odnosov med jezikovnimi stili pa tudi poudari, da jih je kot dialoške mogoče pojmovati šele tedaj, ko predstavljajo »smiselne pozicije«, neke vrste »svetovne nazore« (2007: 208), torej tedaj, ko so dojeti z vidika diskurza in subjeknih pozicij v njem. V Beseda v poeziji, beseda v romanu razen nekaj izjem romaneskno raznojezičje ni mišljeno iz tega zornega kota, povsem izključena je tudi možnost notranje dialoškosti pesemske subjektivitete in dialoga med različnimi subjektnimi ravnmi pesmi.
Da bi z Bahtinom ovrgli njegovo lastno tezo o monološkosti lirike, se je treba torej ozreti k vsem ravnem in vrstam dialoškosti, ne le k tisti, ki temelji na družbeno-ideološkem raznojezičju. Tukaj bomo pustili ob strani podrobnejšo klasifikacijo dialoških odnosov v diskurzu iz Problemov poetike Dostojevskega, ki se utegne izkazati za uporabno tudi pri praktičnih analizah pesemskih besedil. Raje bomo na kratko osvetlili njeno filozofsko ozadje. Ena od ravni dialoškosti je dialoški, relacijski ustroj subjektivitete, ki ga Bahtin v zgodnjih filozofsko-antropoloških tekstih (Kfilozofiji dogodka, 1918, Avtor in junak v estetski dejavnosti, 1920-24) povezuje s filozofijo dogodka, in sicer na podlagi pojmov jaz-za sebe, jaz-za drugega in zunajbivanja. Kot ugotavlja A. Skaza, ta uvid temelji na kritiki monolitnega razumevanja človeka (1999: 360). Dialoškost tako predpostavlja koncepcijo razsrediščene zavesti (Škulj 1996: 37). Škuljeva opozarja na Bahtinov uvid o neustreznosti kartezijanske koncepcije subjekta kot cogita in navaja Bahtinove definicijo »Jaz je tok izjav«, ki se v spisu z močnim marksističnim predznakom Beseda v življenju in beseda v poeziji Bahtina in Vološinova iz leta 1926 zaostri v opredelitev zavesti kot ideološkega pojava in proizvoda družbenega občevanja (1981: 212), pri čemer je sleherni akt zavesti razumljen kot notranji govor besed, intonacij in vrednotenj in posledično že kot družbeno, komunikacijsko dejanje. V drugače intonirani razpravi Avtor in junak v estetski dejavnosti pa Bahtin govori zlasti o tem, da jaz nikoli ne sovpada sam s seboj, jaz je vselej zadan, nikoli pa ne dan, vselej šele v postajanju (1999: 117-55). Pri Bahtinu iz tega spisa je postajanje subjekta utemeljeno na etiki zadanosti, vrednosti in smisla (gl. npr. 1999: 141). Zadanost je zlita s kategorijo prihodnosti in postajanja, kajti šele prihodnost utemeljuje upravičenost jaza in obenem razveljavlja pretenzijo o »dejanskem« in »celostnem jazu« (1999: 140). Šele drugi lahko potrjuje jazovo zdajšnjo danost (tako kakor jaz zdajšnjo danost drugega), ga utrjuje, zaključuje, izpolnjuje. Vse to pa ravno zaradi položaja zunajbivanja kot »prostorsk[ega], časovn[ega] in smiseln[ega] bivanj[a] zunaj njegovega celostnega življenja, zunaj njegove vrednostne naravnanosti in odgovornosti« (Bahtin 1999: 146), ki ga drugi zavzema glede na jaz. Dognanja o nezaključenosti, postajajočosti jaza in njegovi dialoški pogojenosti bi bilo smiselno postaviti ob bok teorijam subjekta, ki se prav tako ne vpisujejo v kartezijansko tradicijo mišljenja subjekta kot permanentne samoprezence, zmožne popolnega samozajetja (npr. ob linijo F. Schleiermacher -Novalis - M. Frank), in doženejo tako razplastenost kot časnost ustroja subjektivitete (oziroma individua in njegovega samozavedanja). V navezavi na teorije diskurza
Varja Balžalorsky Antic: Bahtin in Ducrot v perspektivi rekonceptualizacije lirskega subjekta 171
utegnejo predstavljati dobro izhodišče za rekonceptualizacijo pesemskega subjekta.
V spisu Avtor in junak v estetski dejavnosti je postavljen tudi temelj estetske dialoškosti, in sicer z vpeljavo specifičnega pojmovanja estetskega dogodka. Umetniško ustvarjanje je razumljeno kot temeljno dialoški dogodek, ki lahko nastane zgolj na ozadju dialoško ustrojene zavesti oziroma dveh neujemajočih se zavesti. V tovrstni koncepciji estetskega dogodka seveda ne gre le za nekakšno hermenevtično razsežnost dialoškosti v vsakokratni aktualizaciji teksta. Znotraj estetskega dogodka se dialogiziranje ne dogaja le na ravni (subjektov) teksta in subjekta - interpreta, temveč mora slednji (tudi v liriki, gl. 1999: 185-91) stopiti v dialog z najmanj dvema diskurzivnima instancama teksta, »korelativnih dejavnikov umetniške celote« (1999: 20), ki sta prav tako v dialoškem odnosu in ju Bahtin imenuje avtor in junak. Ta različnost dveh diskurzivnih instanc temelji na »občem obrazcu temeljnega estetsko produktivnega razmerja, na intenzivnem zunajbivanju avtorja do junaka - v odnosu do vsehjunakovih sestavin - prostorskih, časovnih, vrednostnih, pomenskih« (1999: 22). Avtor je »nosilec intenzivno aktivne celovitosti sklenjene celote«, gre za »presežek videnja in vedenja« (1999: 21), in to celost kot darilo podarja junaku. Bahtin tako izpelje princip transgredientnosti oziroma zunajbivanja avtorja kot diskurzivne funkcije glede na upodobljeni svet in junaka znotraj njega. Ta instanca, imenovana čisti avtor ali prvinski avtor, je čisto upodabljajoče načelo, ki se nahaja v delu kot celoti, in sicer tudi v liriki: »Ali ni vsak pisatelj (celo čisti lirik) vedno dramaturg v tem smislu, da vse beseda razdaja tujim glasovom, tudi podobi avtorja (in drugim avtorskim maskam)?« (1999: 296) Kot upodabljajoče načelo koncipirani avtor, ki nikoli ne postane »upodobljeni (objektni) del dela« (1999: 295), povsem ustreza kasnejšemu Foucaultovemu pojmovanju avtorske funkcije, ki sama po sebi omogoča simultano razpršitev subjektov v diskurzu (1995: 34). Obenem vsaj do neke mere ustreza tudi naratološkemu konceptu implicitnega avtorja, ki ga je uvedel W. Booth, in zlasti nedavnim rekonceptualizacijam implicitnega avtorja v besedilni subjekt oziroma subjekt kompozicije (npr. Huhn in Kiefer 2005).
Zmožnost subjekta »govoriti o svojem življenju skozi usta drugega« (Bahtin 1999: 102) je torej neizbežni pogoj za vsako umetniško dejanje, tudi lirsko. V spisu Problem teksta v jezikoslovju, filologiji in drugih humanističnih vedah (1956-1960) najdemo podobno tezo, vendar je tokrat poudarek z zavesti prestavljen na besedo, ki skriva v sebi glasove:1 pogoj estetskega ustvarjanja je večglasnost, enoglasna beseda ni primerna za umetniški dogodek: »Vsak dejansko ustvarjen glas je vedno lahko samo drugi glas v besedi.« (1999: 296) Kot vsak estetski dogodek, tudi pesemski predpostavlja razliko v identiteti, jaz je v njem umeščen pod kategorijo drugega: »Estetska samoobjektivizacija avtorja - človeka v junaku mora podstaviti pod junakovo zavest transgredientno ozadje, ozadje, ki to zavest pretrga, avtor mora poiskati oporno točko zunaj junaka, da bi ta postal estetsko zaključen pojav - junak« (1999: 26, gl. tudi 45). Ta razsežnost je, kot smo videli, povsem umanjkala v spisu o monološkosti (jezika in zavesti) v liriki, čeprav Bahtin liriko v prvih spisih obravnava natanko s tega vidika.
1 Skaza (1999: 380) opozarja na kontinuiteto Bahtinove misli v tem pogledu oz. na vrnitev k filozofskim izhodiščem v dvajsetih letih.
172
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Poleg tega da spis Beseda v poeziji, beseda v romanu ne upošteva dognanj o zunajbivanju in o naravi estetskega dogodka (ki v primeru literature že predpostavlja diskurz), je eden od razlogov za odsotnost te razsežnosti tudi ta, da je v žarišču predvsem pesniški jezik in ne pesem kot diskurz. Vsak diskurz, tudi pesemski, pa implicira ločenost izjave in izjavljanja, kar je v lingvistiki dokončno konceptualiziral Benveniste. To ločevanje je implicitno že zgodnjim Bahtinovim delom, kjer je obravnavano na primerih literarnih, a tudi polliterarnih in neliterarnih besedil (spoved, avtobiografija, biografija, lirika, žitje). Pri obeh teoretikih je ta strukturno-konfiguracijska razsežnost različnosti izjavljanja (in posledično »avtorja«) in izjave (in posledično »junaka) podkrepljena s filozofsko-antropološko razsežnostjo: pri Bahtinu z uvidom o razsrediščenosti zavesti, konceptom transgredientnosti in estetskega dogodka, pri Benvenistu s specifičnim konceptom izjavljanja in subjektiviranja (ter udružbljenja) individuuma v diskurzu.
Z instancama avtor in junak torej zgodnji Bahtin razplasti subjektno monolitnost lirskega besedila. V kasnejšo teorijo poezije njegovi uvidi iz dvajsetih let 20. stoletja niso neposredno prodrli, saj je bilo to nedokončano delo objavljeno šele leta 1972. Razlikovanje subjekta izjave in subjekta izjavljanja, ki je sorodno Bahtinovemu razlikovanju avtorja in junaka, so nekateri teoretiki bolj ali manj dosledno in uspešno vpeljali šele v sedemdesetih in osemdesetih letih predvsem na podlagi Benvenistovih tez (K. Stierle) ali na podlagi kombinacije Benveniste - Lacan (A. Easthope v delu Poetry as Discourse). Privzemanje teh Bahtinovih stališč velja utrditi z drugimi izpeljavami posameznih teoretskih referenc, ki postopoma pripeljejo do teze o pesemskem subjektu kot subjektni konfiguraciji v pesmi, ki bi nadomestila tradicionalno pojmovanje lirskega subjekta.
2 Ducrotova polifonična teorija izjavljanja
Zanimivo tipologijo subjektnih instanc, ki ne zadevajo zgolj literarnega diskurza, je podal lingvist Oswald Ducrot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.2 Pri oblikovanju polifonične teorije izjavljanja v sklopu svoje pragmatične semantike se Ducrot izrecno sklicuje na Bahtinovo dialoškost, vendar je ne obravnava niti v njeni strukturalno-konfiguracijski niti filozofsko-antropološki razsežnosti. Ducrotov namen je razdreti prevzete in ukoreninjene predstave o eno(tn)osti govorečega subjekta. Lingvist se loti podmene, da polifonija ne obstaja zgolj v nizu izjav (oziroma v besedilih), kakor je to pokazala literarna veda predvsem z Bahtinom, temveč se udejanja že na ravni posamične izjave (tudi vsakdanjega govora) (Ducrot 1988: 17071). V luči vprašanja o konfiguraciji pesemskega diskurza in subjekta v njem je poleg postuliranja polifonije, ki ni več zamejena na območje romana, in celo literarnega diskurza ne, temveč je značilnost vsakdanjega govora, zanimiva tudi Ducrotova (sicer zelo strukturalistična) opredelitev dvojice izjavljanje in izjava.
Ducrot v duhu, ki ga zasledimo tako pri Bahtinu kot Benvenistu, najprej
2 O potencialih in zagatah Ducrotove teorije argumentacije in polifonije gl. prispevke (Žagar, Keržan, Šumič-Riha, Habjan) iz knjige Diskurz: Od filozofije govorice do teorije ideologije (Ljubljana: PF, 2012), v kateri avtorji razvijajo »iz Ducrota in Vološina izhajajočo teorijo ideologije« (Habjan 2012:12).
Varja Balžalorsky Antic: Bahtin in Ducrot v perspektivi rekonceptualizacije lirskega subjekta 936
metodološko loči stavek od izjave in nato še izjavo od izjavljanja: »Izjava, ki je torej definirana kot fragment govora, se mora ločiti od stavka, ki je lingvistova konstrukcija, pripomoček za pojasnitev izjave.« (Ducrot 1988: 175) Izjavljanju pripiše Ducrot vsaj tri pomene: izjavljanje kot psihofizična dejavnost, izjavljanje »kot produkt dejavnosti govorečega subjekta, to je segment govora ali z drugimi besedami, tisto, kar sem prej imenoval izjava«, in izjavljanje v pomenu, ki ga privzame v razpravi, namreč kot dogodek, pojavitev izjave:
S tem izrazom bom označeval dogodek, ki je prav pojavitev izjave. Realizacija izjave je v resnici zgodovinski dogodek: eksistenco dobi nekaj, kar prej ni obstajalo, preden ni kdo spregovoril, in kar tudi potem ne bo več obstajalo. Prav tej trenutni pojavitvi pravim izjavljanje.« (Ducrot 1988: 178)
Ducrot tukaj pravzaprav locira radikalno zgodovinskost slehernega diskurza, kakor jo tematizirata že Bahtin in Benveniste. Njegova definicija izjavljanja je na prvi pogled res kar precej zvesta dedinja Benvenistove. Spomnimo se Benvenistovega ločevanja med izjavljanjem in izjavo; slednja ustreza ravni parole, individualni in individualizirani rabi langue, izjavljanje pa je vsakič edinstven radikalno zgodovinski dogodek. Predmet teorije izjavljanja je po Benvenistu dejanje - dogodek proizvajanja izjave, in ne besedilo izjave (Benveniste 1974: 80). Kmalu se izrišejo razlike med Ducrotovo in Benvenistovo definicijo izjavljanja. Ducrot svoj koncept izjavljanja namreč poveže s polifonično koncepcijo smisla. Razlikuje smisel (sens) in pomen (signification); pomen je semantični pomen stavka, smisel pa je opredeljen kot deskripcija izjavljanja: »Govoreči subjekt s pomočjo svoje izjave posreduje neko določeno opredelitev izjavljanja te izjave. To je na prvi pogled paradoksalna misel, saj predpostavlja, da vsako izjavljanje prek izjave, ko jo nosi, referira nase.« (Ducrot 1988: 181) Ducrot si ravno s koncepcijo smisla kot deskripcije izjavljanja prizadeva ponazoriti, kako izjava v svojem izjavljanju plasti več glasov. Za razmislek o pesemskem diskurzu ta meta(pesemska) raven seveda ni zanemarljiva.
Šele s konceptualizacijo izjavljanja lahko po Ducrotu torej sploh konceptualiziramo tudi plastenje glasov. Ducrot tako od empiričnega producenta kot izkustvenega elementa najprej loči diskurzivno konfiguracijo subjektnih instanc: govorca G, govorca X, izjavljalca/izjavljalce. Gre torej za trojno diskurzivno razplastitev, nanjo pa se lahko nalaga nadaljnja hierarhija »glasov«. Govorec G (ki bolj ali manj ustreza Benvenistovemu subjektu izjavljanja) je diskurzivno bitje, ki je v samem smislu izjave predstavljeno kot odgovorno za izjavo in izjavljanje, »G sodi v komentar izjavljanja«. (Ducrot 1988: 202) V tem smislu se nahaja zunaj diskurzivne situacije (zunaj diegeze ali besedilnega sveta, če se izrazimo z naratološkim izrazom), čeprav je z njo temeljno povezan z instanco govorca X, ki mu je priličen znotraj diegeze. Če je G diskurzivno bitje, je X »svetno bitje«, je »popolna« oseba, ki ima med drugimi lastnostmi tudi to, da je vir izjave (Ducrot 1988: 198-99). Ducrot poda razliko med tema instancama in diskurzivnima ravninama na primeru čustvenih medmetov; ti podajajo čustvo ne le s pomočjo izjavljanja, temveč tudi v izjavljanju.3 Drug primer
3 »Če nastopa čustvo v deklarativnih izjavah kot izjavljanju zunanje, kot objekt izjavljanja, pa ga medmeti umeščajo v samo izjavljanje, saj se izjavljanje kaže kot neposredni učinek čustva, ki ga izraža. Zato bom rekel, da je bitje, ki mu je v medmetu pripisano čustvo, G-govorec, dojet v svojem izjavljalskem
174
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
je etos, »značaj« v govorništvu, ki ga govornik gradi na ravni izjavljanja z načinom »govorjenja, intonacijo, toplino ali resnobo, izbiro besed, argumentov.« Etos je tako pripisan govorcu G, kaj govornik reče o sebi kot objektu izjavljanja, pa se tiče govorca l kot svetnega bitja, vendar v retoriki ne gre zanj.« (Ducrot 1988: 200) Pomembno je torej, da G spada v komentar izjavljanja, ki po Ducrotovem mnenju prispeva smisel, 1 pa spada v »deskripcijo sveta«.
Naslednji tip diskurzivnega lika v drugi obliki polifonije je instanca izjavljalca oz. izjavljalcev. Ducrot se pri tem izrecno sklicuje na Genettovo perspektivno središče. Izjavljalci so instance, ki jim je mogoče pripisati stališča, ne da bi jim pripisovali besede v materialnem smislu. Govorec, ki poraja izjavo, poraja tudi izjavljalce in jim pripisuje stališča in gledišča, svoja pa manifestira tako, da se priliči enemu ali drugemu izjavljalcu (če jih je več). Konstelacija pa se lahko plasti še naprej, ko izjavljalci ene ravni porajajo izjavljalce druge ravni, s čimer se »izjavljalec nevarno približa govorcu«. (Ducrot 1988: 223) Najboljši prikaz za smiselnost uvedbe instance izjavljalca je ironija. Na tem mestu je posebej pomembno, da Ducrot poudari, da se obe obliki polifonije (Govorec - izjavljalci, Govorec - govorec) lahko pojavljata hkrati, kar je z vidika našega vprašanja o pesemskem subjektu še posebej pomembno. Pri tem je zanimivo, da slovenski raziskovalci v svoji nedavni obravnavi Ducrota tega poudarka ne omenjajo, še bolj verjetno pa je, da ga namerno ne upoštevajo ter obravnavajo le eno obliko polifonije. J. Šumič-Riha in J. Habjan izpustita govorca 1 in izjavljalca priličita subjektu izjave, govorca G pa subjektu izjavljanja. (gl. Šumič-Riha 2012: 5, Habjan 2012: 174). M. Keržan pa govori o triadnem konceptualnem aparatu pri Ducrotu (Keržan 2012b: 166). Vendar ne gre za trojno razplastitev: empirični producent - govorec - izjavljalec, temveč za četverno: diskurzivna instanca govorca s samo konceptualizacijo razlike med ravnjo izjavljanja in izjave vselej razpade na govorca 1 (subjekt izjave) in na govorca G (subjekt izjavljanja). Izjavljalec pa je še dodatna subjektna instanca, ki lahko prehaja od ravni izjavljanja na raven izjave, torej ga je mogoče priličiti G-ju, subjektu izjavljanja, ali pa 1-ju, subjektu izjave, lahko pa se sploh nikomur ne priliči.4 To potezo teoretikov gre najbrž pripisati temu, da se pri svoji obravnavi ukvarjajo z vsakdanjo govorico, kjer se ta razplastenost zagotovo manjkrat pojavlja v primerjavi z literarnim diskurzom. Tu je konceptualizacija razlike med izjavo in izjavljanjem oziroma med discours in histoire, dvojico, ki jo je klasična naratologija prevzela prav od Benvenista, ključna že zato, ker literarni diskurz v večji meri in z drugačnim namenom uporablja postopek »uzgodbljanja« (ter s tem oblikovanja »zgodbenega« ali »besedilnega sveta« oziroma diegeze), ki pa je, kot ugotavljajo sodobne teorije pripovedi, ključni način človekovega opomenjanja sveta. Teorija lirike je razliko med ravnjo izjavljanja in izjavo zanemarjala v veliki meri
angažmaju. V deklarativnih izjavah pa je to čustvo pripisano 1-ju, to je svetnemu bitju, ki ima med drugimi lastnostmi tudi to, da izjavlja svojo žalost ali veselje. (Splošno rečeno, bitje, ki ga označuje zaimek jaz, je zmerom tudi 1, če je identiteta tega 1 dostopna samo na ta način, da se pojavlja kot G).« (prav tam: 199)
4 Kot primer te mobilnosti poda Ducrot samoironijo; nekdo napove deževno vreme, vreme pa je navsezadnje čudovito, zato se oseba ponorčuje iz sebe in reče: Kot vidite, dežuje. Govorec G, ki je odgovoren za izjavljanje, priliči subjekta izjavljalca ironiziranega gledišča govorcu 1, - nevednemu vremenoslovcu. G torej izvršuje tako izjavo vremenoslovca kot izjavljanje norčevanja iz izjave izjavljalca, od katerega se distancira.
Varja Balžalorsky Antic: Bahtin in Ducrot v perspektivi rekonceptualizacije lirskega subjekta 175
tudi zato, ker je lirski govor povezovala z neposrednim spontanim govorom »lirskega subjekta«, ki ga je pogosto priličila kar empiričnemu avtorju. Naše ukvarjanje z Bahtinom, Ducrotom (in Benvenistom) je na tem mestu motivirano prav z namenom pokazati, da tako vsakdanji govor (Ducrot) kot pesniški govor (zgodnji in pozni Bahtin) ireduktibilno implicirata razpad na izjavljanje in izjavo.
Ducrotovo plastenje subjektnih instanc je iz naše perspektive zanimivo in pomembno zato, ker to razplastenost izjavnih ravni postulira na izjave, in ne le besedila, ter jo vključi v splošno teorijo govorice. Tako z vidika teorije govorice in lingvistike osvetljuje številne zgodovinske in sodobne, teoretske in avtopoetske premisleke o ne-enosti subjekta (v govorici in s tem tudi v poeziji). S to strogo lingvistično koncepcijo razplastenosti govornih - izjavnih instanc lahko ovržemo tudi morebitne metodološke zadržke pri prenosu nekaterih sorodnih literarnotoeretskih konceptov, ki niso bili vzpostavljeni na primerih pesmi, temveč predvsem na pripovedni prozi, na poezijo. Kakšne pa so pomanjkljivosti Ducrotove teorije? Ducrot izdela le tipologijo subjektnih izjavnih instanc in pokaže le na nekatera možna artikulacijska subjektna sidrišča, ki jih morajo glasovi, gledano z bahtinovske perspektive, šele naseliti. V tem smislu Ducrot dejansko izvede formalizacijo Bahtinovih dispozitivov (Habjan 2012: 174). Že J. Šumič-Riha ugotavlja, da Ducrotu manjka prav koncept subjekta in ta problem nato osvetli skozi prizmo lacanovske teorije subjekta (gl. Šumič-Riha 1988a, 1988b, 2012).
3 Ducrot skozi Benvenista
To pomanjkljivost oziroma problematičnost, namreč odsotnost koncepta subjekta, še bolj pa subjektivacije, si velja ogledati tudi prek ključne razlike med Benvenistovo in Ducrotovo teoretizacijo izjavljanja. Ducrot enako kakor Benveniste diskurzivni subjekt loči od empiričnega govorca. S tem se oba oddaljita od psihologističnih temeljev pri opredelitvi subjekta govora. A vendarle s ključno razliko. Ducrot vprašanje subjekta, še bolj pa subjektiviranja pušča ob strani:
Ne rečem, da je izjavljanje dejanje nekoga, ki izreka izjavo. Zame je izjavljanje preprosto dejstvo, da se izjava pojavi, zato na ravni začetnih definicij ne bi rad opredelil svojega stališča do avtorja izjave. Ni se mi treba odločiti, ali avtor sploh je in kdo je. (Ducrot 1988: 178)
Pri Benvenistu pa je konceptualizacija izjavljanja bistveno zvezana z vsakokratnim subjektiviranjem (zunajdiskurzivnega) individuuma v diskurzivnem dogodku na intersubjektivnem temelju. Pri tem je bistven naslednji konceptualni obrat: vsakič gre za vnovič konstituirani subjekt v instanci diskurza. Prav zato subjekt izjavljanja v Benvenistovi teoriji ne more biti izenačen z individuumom kot empiričnim govorcem oziroma z osebo: vsi smo individuumi - govorci, ki uporabljamo jezik, v konceptu subjekta izjavljanja pa je impliciran tudi vpis individuuma v diskurz in s tem proces subjektivacije, tako individuuma kot diskurza. Dogodkovna subjektivacija v diskurzu pa je obenem vsakič že tudi socializacija oziroma udružbljenje: Benveniste izrecno zapiše, da njegov koncept izjavljanja in subjektivizacije v govorici izniči razliko med individuumom in družbo. (Benveniste 1988: 283) S tem je implicitno upoštevan tudi
176
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
vdor družbenih - kulturnih - ideoloških razmerij v diskurz. Ducrot pa z odsotnostjo koncepta subjekta in subjektiviranja lahko odvzame izjavljanju vsako antropološko in etično razsežnost, ki jo implicira Benvenistova teorija govorice. To izhaja tudi iz Ducrotovega postulata o samonanašalnosti izjavljanja oziroma o smislu kot deskripciji izjavljanja; subjektne pozicije, ki jih je mogoče postulirati šele s postuliranjem ravnine izjavljanja, služijo za karakterizacijo izjavljanja: izjava skozi te pozicije opisuje svoje izjavljanje. Vendar od tod izhaja, da te subjektne pozicije ne izražajo gledišč oseb, ki se jim lahko priličijo, saj gre za samonanašalno krožnost: »kar je bilo izrečeno, ni nikdar istovetno tistemu, kar je govoreči subjekt hotel reči.« (Šumič-Riha 1988a: 260) Izjava sploh ne more zrcaliti teh stališč, saj je med svetom in besedami prepad. Govorci v tej koncepciji ne prevzemajo odgovornosti za gledišča, izražena v njihovih izjavah. Pomen in smisel se pri Ducrotu generirata v zaklenjenosti samoreferiranja vase - brez zunanje reference in brez situacije izjavljanja. Benvenistova jaz in ti, ki se pojavljata na ravnini izjavljanja in nista reprezentacijska, referencialna, temveč sta indikativna, pa sta nosilca antropološke in etične dejavnosti govorice. Ne smemo namreč pozabiti na odnos med govorico in zunajdiskurzivnim svetom v Benvenistovi teoriji. Ko govori o tem, da jaz in ti izjavljanja nista reprezentacijska, se Benveniste ne izogne mišljenju reference in vsakokratne situacije govora. Prav narobe, s svojo konceptualizacijo poudarja radikalno zgodovinskost subjekta in govorice. Zato pomenjanje, signifiance, z vidika Benvenistovega semantičnega reda pravzaprav ne referira na »pomen«, temveč zlasti na samo situacijo: govorica, ki jo individuum subjektivizira medindividualno, in se s tem dejanjem vsakič znova postavi kot subjekt, v instanci diskurza, ki je odvisna od situacije - konteksta govora, sodeluje v postajanju diskurzivnega in zunajdiskurzivnega sveta, ki ga obenem semantizira in interpretira. Ta antropološka razsežnost pa je v Ducrotovi strukturalistično obarvani teoriji povsem odsotna.
Poudariti je treba še en moment, na katerega opozori J. Šumič-Riha; pri Ducrotu govoreči subjekt »obstaja le, kolikor se priliči govorcu ali izjavljalcu, a to priličenje ni nikdar popolno, zmerom pusti neko sled govorečega subjekta v izjavi, neki neujemljiv preostanek.« (1988a: 262) Dodaja, da gre za »izvirni nesklad«, ki pa ga Ducrotova teorija ne tematizira; ne tematizira namreč subjekta, ki je pred vsako identifikacijo. Čeprav pri rekonceptualizaciji pesemskega subjekta ne bomo ubrali poti, ki jo Šumič-Riha daje slutiti v ugotovitvi, da Ducrot »ne tematizira subjektove neprilagojenosti označevalcu« - namreč psihoanalitično naravnan premislek -, hočemo poudariti izpostavitev momenta, ki subjektivitete ne priklene (zgolj) na identifikacijo oziroma identiteto. Od tod lahko za namen razmisleka o subjektu v pesmi izpeljemo tudi zaključek, da Ducrot poda nekatere možne artikulacijske in identifikacijske pozicije subjekta v govoru, čeprav mu temeljno umanjka mišljenje subjekta. Obenem pa per negationem napotuje tudi na neimenovana in neznana bežišča - bežišča, če mislimo subjekt kot identiteto - ali pač - če se odrečemo zgolj identifikacijski logiki - še druga artikulacijska sidrišča, ki se ne prikrivajo s semantično-leksikalno ravnino izjave. To diskurzivno plast obširno teoretizira Meschonnicova poetika diskurza z novimi koncepti ritma, mnoštvenega pomenjevalca, recitativa in generalizirane semantike in subjekta pesmi (Meschonnic 1975, 1982).
Varja Balžalorsky Antic: Bahtin in Ducrot v perspektivi rekonceptualizacije lirskega subjekta 177
4 Sklep
Vsem starejšim referenčnim teorijam lirskega subjekta je skupno to, da lirski subjekt umestijo v mesto govorca, katerega specifika je ta, da njegov govor ni posredovan prek nobene druge govorne instance. Obe obravnavani teoriji, Bahtinova in Ducrotova, razgrneta pluralnost subjektnih instanc v diskurzu, in sicer v sleherni vrsti diskurza, s tem pa tudi v pesemskem diskurzu. Zato predstavljata smiselna teoretska temelja, na katera se velja opreti pri ponovnem premisleku pojma lirskega subjekta. Kot teoriji (splošne) govorice po teoretskem dometu presegata, konceptualno dopolnjujeta in osvetljujeta tudi novejše aplikacije naratoloških konceptov na poezijo (Hühn, Schönert, Kiefer itd.), z vpeljavo koncepta gledišča oziroma izjavljalca v splošno teorijo govorice pa nadgrajujeta tudi Benvenistovo razlikovanje med subjektom izjavljanja in subjektom izjave, h katerima pridajata še dodatno artikulacijsko žarišče subjekta v govoru.
Viri in literatura
Mihail Bahtin, 1982: Teorija romana. Prev. D. Bajt. Ljubljana: CZ.
--,1999: Estetika in humanistične vede. Prev. H. Biffio idr. Ljubljana: Studia huma-nitatis.
--, 2007: Problemi poetike Dostojevskega. Prev. U. Zabukovec. Ljubljana: LUD Literatura.
Mihail Bahtin, Valentin N. Vološinov, 1982: Discours dans la vie, discours en poésie: T. Todorov. Mikhaïl Bakhtine le principe dialogique suivi de Écrits du Cercle de Bakhtine. Pariz: Seuil (Poétique), 181-215.
Émile Benveniste, 1972: Problèmes de linguistique générale I. Pariz: Gallimard.
--, 1974: Problèmes de linguistique générale II. Pariz: Gallimard.
--, 1988: Problemi splošne lingvistike I. Prev. I. Žagar, B. Nežmah. Ljubljana: Studia humanitatis.
Gérard Dessons, 2006: Émile Benveniste, l'invention du discours. Pariz: In press.
Oswald Ducrot, 1988: Izrekanje in izrečeno. Prev. J. Šumič-Riha. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Anthony Easthope, 1983: Poetry as Discourse. London, New York: Methuen.
Michel Foucault, 1995: »Kaj je avtor« Sodobna literarna teorija. Ur. A. Pogačnik. Prev. U. Grilc idr. Ljubljana: Krtina. 25-40.
Jernej Habjan, 2012 (ur.): Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije. Ljubljana: PF.
--, 2012: Ideološka interpelacija v govornih dejanjih: O Ducrotovi formalizaciji Bah-tinove polifonije. Diskurz: Od filozofije govorice do teorije ideologije. Ur. J. Habjan. Ljubljana: PF. 173-82.
178
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
--, 2012: Uvod. Diskurz: Od filozofije govorice do teorije ideologije. Ur. J. Habjan. Ljubljana: PF. 11-125.
Käte Hamburger, 1976: Logika kniiževnosti. Prev. S. Grubačic. Beograd: Nolit.
Peter Hûhn, 2005: Plotting the Lyric. Theory into Poetry. Ur. E. Müller-Zettelmann, M. Rubik. Amsterdam, New York: Rodopi. 147-72.
Peter Hûhn, Jens Kiefer, 2005: The Narratological Analysis of Lyric Poetry: Studies in English Poetry from the 16th to the 20th Century. Berlin, New York: Walter de Gruyter (Narratologia, 7).
Wilhem von Humboldt, 2006: O različnosti človeške jezikovne zgradbe. Prev. A. Leskovec, S. Krušič. Ljubljana: Nova revija.
Miha Javornik, 1999: Nesklenjenost Bahtinove misli kot njena odlika: (Kaj je sploh dialog?): M. Bahtin. Estetika in humanistične vede. Prev. H. Biffio idr. Ljubljana: Studia humanitatis. 383-98.
Marko Juvan, 1996: Parodija in Bahtin. Primerjalna književnost 19/2. 1-28.
--, 2006. Literarna veda v rekonstrukciji. Ljubljana: LUD Literatura (Novi pristopi).
Marko Keržan, 2012a: Teorija dejavne govorice in V. N. Vološinov. Diskurz: Odfilozofije govorice do teorije ideologije. Ur. J. Habjan. Ljubljana: PF. 133 -52.
--, 2012b: Razmerje med lingvistiko in pragmatiko ter tuji govor. Diskurz: Odfilozofije govorice do teorije ideologije. Ur. J. Habjan. Ljubljana: PF. 133 -52.
Janko Kos, 1993: Lirika. Ljubljana: DZS (Literarni leksikon 39).
Dieter Lamping, 1989: Das lyrische Gedicht. Göttingen: Vandenhoek & Ruprecht.
Henri Meschonnic, 1975: Le Signe et le poème. Pariz: Gallimard.
--, 1982. Critique du rythme: Anthropologie historique du langage. Lagrasse: Verdier.
Pascal Michon, 2010: Fragments d'inconnu. Pariz: Cerf.
Friedrich Schleiermacher, 1998: Hermeneutics and criticism and other writings. Ur. in prev. A. Bowie. Cambridge, New York, Melbourne: Cambridge University Press.
Jörg Schönert, 2008: Auteur empirique, auteur implicite et moi lyrique. Théorie du récit: L'apport de la recherche allemande. Ur. J. Pier. Villeneuve d'Asqc: Presses Universitaires du Septentrion. 84-96.
Aleksander Skaza, 1999: Estetski humanizem Mihaila Bahtina. M. Bahtin: Estetika in humanistične vede. Prev. H. Biffio idr. Ljubljana: Studia humanitatis.
Jola Škulj, 1996: Dialogizem kot nefinalizirani koncept resnice: Literatura 20. stoletja in njena logika inkonkluzivnosti. Primerjalna književnost 19/2. 37-48.
Jelica Šumič-Riha, 1988a: Ducrotova strukturalistična semantika ali problem subjekta: O. Ducrot. Izrekanje in izrečeno. Prev. J. Šumič-Riha. Ljubljana: Studia Humanitatis. 251-62.
Varja Balžalorsky Antic: Bahtin in Ducrot v perspektivi rekonceptualizacije lirskega subjekta 179
--, 1988b: Realno v performativu. Ljubljana: Delavska enotnost.
—, 2012: Problem subjekta v Ducrotovi strukturalistični semantiki. Diskurz: Od filozofije govorice do teorije ideologije. Ur. J. Habjan. Ljubljana: PF. 107 -16.
Tzvetan Todorov (ur.), 1982: Mikhaïl Bakhtine le principe dialogique suivi de Écrits du Cercle de Bakhtine. Pariz: Seuil (Poétique).
Valentin N. VoLošiNov, 2008:Marksizem in filozofija jezika: Temeljni problemi sociološke metode v znanosti in jeziku. Prev. M. Kržan. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Urša Zabukovec, 2007. Bahtinov Dostojevski. M. Bahtin: Problemi poetike Dostojevskega. Prev. U. Zabukovec. Ljubljana: LUD Literatura. 309-31.
Summary
The common feature of all older referential theories is their placement of the lyrical subject in the position of the speaker whose speech is not mediated by any other agent of mediacy. Both authors that the paper is dealing with put forward a multiplicity of subject instances inherent in all types of discourse, including the poetical discourse. This is why their respective theories present fruitful theoretical starting points for the necessary reconstruction of the lyrical subject. In the first part, the article proposes a new reading of Bakhtin's earlier assumptions on monological nature of poetry and repudiates them based on several concepts of his later metalinguistics. In the second part, it presents Ducrot's transfer of Bakhtin's literary polyphony to general linguistics and compares them shortly with some elements of Benveniste's theory of enunciation. As assumptions about the general nature of language (le langage), including the poetical language, Bakhtin's and Ducrot's arguments surpass the theoretical reach of specific theories of literature. They also conceptually enhance and shed light on recent applications of narratological concepts and devices to poetry (Huhn, Schonert, Kiefer, etc.). By articulating the concept of point of view or the "enunciator" for the general theory of language, they introduce a complementary point of articulation of the subject in discourse and thus also upgrade Benveniste's differentiation between the subject of enunciation and the subject of the enounced.
181
UDK 929Miklošič F.:81
Vanda Babič
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani vanda.babic@guest.arnes.si
OD »NEBRUŠENEGA DIAMANTA« DO VELIKEGA UMA 19. STOLETJA Ob razstavi Franc Miklošič v Ljubljani - SAZU Ljubljana, 23. november-4. december 2015
Franc Miklošič (1813-1891) spada med osrednja imena svetovne slavistike. Razprava je sistematičen prikaz življenja in znanstvenega dela uveljavljenega slavista ter poudarja njegove ogromne zasluge za slavistično znanost. Ob 130. obletnici njegovega častnega članstva v Bolgarski akademiji znanosti so v Inštitutu za literaturo BAN (v sodelovanju z Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU) pripravili obsežno razstavo o njegovi osebni in raziskovalni poti.
Ključne besede: stara cerkvena slovanščina, primerjalna slovnica slovanskih jezikov, balkanistika, bizantinistika
®pa^ MnKnomHH (1813-1891) BxoguT b hhcjo KnroneBbK npegcTaBrnegen MHpoBoft cgaBHCTHKH. GraTba noKa3brnaeT ocHoBHbie Bexu M3HeHHoro u HayHHoro nyru aBToprneTHoro cgaBHcTa u nognepKHBaeT ero 3HawrejLHbie 3acgyra nepeg cgaBncranecKoH HayKoft. no cgynaro 130-gerua nonernoro HgeHcTBa MuKnomrna b BojirapcKoft aKageMHH HayK MHcmumymoM numepamypu BanKaHCKou aKadeMuu HayK - BAN (b corpygHHHecTBe c HHcmumymoM cnoBeHcmu numepamypu u numepamypoBedemn CnoBeHCKon aKadeMuu HayK) 6brna nogroroBJieHa o6mup-Haa BHcTaBKa, nocBa^eHHaa ero M3HeHHoMy nyTu u HayHHoft Kaptepe.
KaroneBbie caoBa: CrapocgaBaHcKHH a3biK, cpaBHmegLHaa rpaMMaTuKa cgaBaHcKHx a3HKoB, 6agKaHHcTuKa, BH3aHTogorna
Razstavo FRANC MIKLOŠIČ (Franz Ritter von Miklosich, 1813-1891) so v počastitev 130. obletnice častnega članstva slovenskega jezikoslovca v Bolgarski akademiji znanosti oblikovali na Inštitutu za literaturo Bolgarske akademije znanosti (Hncmumym 3a Mumepamypa, Bb^apcm aKadeMun na nayKume) in jo hkrati posvetili še trem drugim jubilejem, tesno povezanim z življenjem in znanstvenim delom Franca Miklošiča - 200. obletnici Miklošičevega rojstva (1813), 145. obletnici ustanovitve Bolgarske akademije znanosti - BAN (1869) in 650. obletnici ustanovitve Dunajske univerze (1365). Avtorji razstave dr. Elena Tomova, dr. Ivan Dobrev in dr. Marija Jovčeva so retrospektivo Miklošičeve ustvarjalnosti pripravili v sodelovanju z Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU kot rezultat bilateralnega projekta med Bolgarijo in Slovenijo.
Slavnostna postavitev razstave je bila najprej na ogled v Sofiji - v prostorih Bolgarske akademije znanosti - med 14. decembrom 2014 in 14. januarjem 2015, nato so si jo junija lani (natančneje od 24. maja do 24. junija 2015) lahko ogledali prebivalci Plovdiva v knjižnici univerze Paisij Hilendarski, konec leta 2015 pa je pripotovala še v Ljubljano, kjer je bila širšemu občinstvu na voljo od 23. novembra do 4. decembra v Atriju SAZU.
182
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Snovalci so dokumente za razstavo pridobili iz arhivov v Bolgariji, Avstriji, Sloveniji in na Hrvaškem ter tako širši javnosti omogočili celovit vpogled v jezikovno ustvarjalnost in osebno življenjsko pot slovenskega jezikoslovca. Kakor so se sami izrazili, »razstava prikazuje osnove iz življenja in znanstvenega dela uveljavljenega slavista in poudarja njegove zasluge za bolgarsko znanost«.1 Nekateri dokumenti so bili na razstavi prvič predstavljeni. Mednje spadajo: zapisnik glavne letne skupščine Bolgarskega knjižnega društva2 (datiran s 6. avgustom 1884) o izboru Franca Miklošiča za častnega člana iz tujine, Miklošičevo v srbščini napisano zahvalno pismo Bolgarskemu knjižnemu društvu ob sprejemu v častno članstvo (datirano 19. januarja 1885) in pozdravno pismo Upravnega sveta Bolgarskega knjižnega društva Francu Miklošiču ob njegovem častitljivem sedemdesetem jubileju (napisano 5. novembra 1883).
Razstavo sestavlja skupaj z naslovnim in zaključnim panojem, na katerem so navedene vse ustanove, ki so poleg Inštituta za literaturo Bolgarske akademije znanosti še sodelovale pri postavitvi razstave,3 osemnajst panojev. Z ogledom le-teh se občinstvo počasi in pregledno sprehodi po opomnikih ustvarjalnosti in znanstvenih zanimanj Franca Miklošiča od mladih nog »nebrušenega diamanta«, kot se je o njem izrazil njegov srednješolski učitelj v Mariboru Janez Zupančič, do vsestranskega slavista svetovnega pomena. Že iz samih naslovov vodilnih tem na plakatih z bogatim slikovnim gradivom - Leksikografski prispevek, Miklošič in cirilmetodievistika, Panonska teorija, Miklošič in Supraseljski zbornik, Miklošič in zgodovina bolgarskega jezika, Balkanistika v Miklošičevem znanstvenem delu, Raziskovalec neslovanskih jezikov, Slavist Miklošič - se nam predočita njegova velika razgledanost in raziskovalni interes za mnoga jezikoslovna vprašanja. Kot je na otvoritvi razstave v Atriju SAZU dejal vodja bilateralnega projekta BAN in ZRC SAZU dr. Matija Ogrin: »nam je Miklošič še posebej danes, v dobi izoliranega specializma v humanistiki, lahko vzor znanstvene širine in sinteze s svojo široko koncipirano filologijo, ki vključuje poleg
jezikoslovja tudi literarno vedo in narodopisje.«
* * *
Pričujoča razprava je z ogledom razstave spodbujeno razmišljanje o vsestranski Miklošičevi osebnosti, njegovi ogromni jezikoslovni in tudi splošni razgledanosti, prodornosti, vsestranski znanstveni bibliografiji in o njegovem širokem, legendarnem
1	»Razstava je zasnovana tako, da poudari Miklošičevo mednarodno, evropsko relevantnost, še zlasti njegov pomen za študije bolgarskega jezika in književnosti. V ospredju ni toliko Miklošičev prispevek k modernemu slovenskemu jeziku in kulturi, pač pa dela, zaradi katerih je Miklošič eden vodilnih slavističnih filologov v celotnem evropskem prostoru« (iz pozdravnega govora dr. Matije Ogrina ob odprtju razstave).
2	Bolgarska akademija znanosti (BAN) je bila ustanovljena 11. oktobra 1869 z imenom Bolgarsko knjižno društvo (EbmapcKO khuxobho dpyxecmeo), v današnjo Ebmapcm amdeMun Ha HayKume pa se je preimenovala leta 1911.
3	Pri zbiranju gradiva so poleg že omenjenih Inštituta za literaturo Bolgarske akademije znanosti in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU sodelovali še: Sklad za znanstvena raziskovanja Ministrstva za izobraževanje in znanost Republike Bolgarije, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Knjižnica SAZU, Znanstveni arhiv Bolgarske akademije znanosti, NUK Ljubljana, Knjižnica Oddelka za slovenistiko in Oddelka za slavistiko FF ter Inštitut za slavistiko Univerze na Dunaju.
Vanda Babič: Od »nebrušenega diamanta« do velikega uma 19. stoletja
183
doprinosu k slavistični znanosti.4 Miklošiča je za časa njegovega življenja poznal in priznaval ves evropski znanstveni svet, njegovo delo pa uspešno kljubuje času, ohranja svojo duhovno energijo, spoznavno aktualnost in spodbudnost (Orožen 2013: 27; Jakopin 1990-1991: 181). Bil je vodja jezikoslovnega gibanja med zahodnimi in južnimi Slovani; oblikoval je dunajsko slavistiko in šolo naslednikov, med katerimi so bila priznana imena kot Vatroslav Jagic, Mečislav Malecki, Anton Janežič, Ljubomir Miletič in drugi. Utemeljil je primerjalno fonetiko, oblikoslovje, besedotvorje in skladnjo slovanskih jezikov, ogromen pa je bil tudi njegov doprinos k preučevanju stare cerkvene slovanščine, ki je rasel tako z različnimi slovarji tega jezika kot z izdajami pomembnejših glagolskih in cirilskih spomenikov. Slovenski znanstvenik je postavil osnove balkanistike in bizantinistike, njegovo znanstveno zanimanje pa je seglo tudi na področje neslovanskih jezikov (grškega, madžarskega, albanskega, romunskega in drugih). Franc Miklošič je bil član mnogih evropskih akademij in znanstvenih društev (v Avstriji, Rusiji, Srbiji, Bolgariji, na Hrvaškem, Slovaškem, Poljskem, v Franciji in drugih državah).
Veliki slovenski jezikoslovec se je rodil 20. novembra 1813 v vasi Radomerščak pri Ljutomeru kot prvi od štirih otrok v prleški vinogradniški družini Jurija Miklošiča in Marije Zobovič. V svojem rojstnem kraju je ostal do leta 1819, ko se je družina preselila v nekaj kilometrov oddaljeni Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Fran Ksaver, kakor so ga poimenovali ob rojstvu, se je šolal najprej v Ljutomeru, nato pa še dve leti v Varaždinu in štiri v Mariboru (do leta 1830). Med tem osnovnim in srednješolskim izobraževanjem je dodobra usvojil latinski, starogrški, hrvaški (sploh kajkavsko narečje) in madžarski jezik, poleg seveda nemščine, saj je že v domačem Ljutomeru pouk potekal v tem jeziku (v slovenskem jeziku so imeli le verouk). Zanimanje za slovanske jezike se je pri Miklošiču rodilo že v gimnazijskih letih (Varaždin in Maribor), kjer so kmalu ugotovili njegovo veliko nadarjenost za jezike, in se nadaljevalo pri paralelnem študiju filozofije in prava v Avstriji. Po študiju v Gradcu,5 kjer je leta 1838 postal doktor umetnosti in filozofije,6 se je za stalno naselil
4	Franca Miklošiča resda poznamo prvenstveno kot velikega jezikoslovca, ki je v marsičem postavljal temelje slavistični znanosti, vendar pa nam njegova široka poklicna in interesna usmerjenost - bil je doktor filozofije in prava, primerjalni jezikoslovec, slovaropisec, slovničar, knjižničar in cenzor, prvi univerzitetni profesor na novoustanovljeni stolici za slovansko filologijo na dunajski univerzi, dekan in rektor dunajske univerze ter redni član Avstrijske akademije znanosti (kasneje pa tudi drugih akademij po Evropi) in ustanovitelj slavističnega inštituta dunajske univerze (1876) - razodeva njegovo resnično vsestransko in izjemno osebnost (Orel 2004: 42).
5	Med študijem je aktivno sodeloval pri ilirskem gibanju (verjetno ga je v družbi prijatelja Stanka Vraza in ostalih graških - štajerskih - študentov prevevalo intenzivno domoljubno čustvo), vendar pa je venomer nihal na križpotju slovenstva in ilirizma. Dvom se je dokončno razblinil ob preselitvi na Dunaj (septembra 1938) in po srečanju s Kopitarjem, ko je iz njegovih del razbral, da odklanja ilirsko miselnost (Pogačnik 1992: 496 in 499). Ob odhodu iz Gradca se je Miklošič torej odrekel tako ilirizmu kot umetniški ustvarjalnosti (glej op. 44), vseeno pa je po mnenju Jožeta Pogačnika (1992: 501) Miklošičev slavistični interes pobudilo prav srečanje z ilirizmom.
6	Pri študiju filozofije je bil tako uspešen, da so mu že leta 1837 ponudili nadomeščanje stolice za teoretično in praktično filozofijo. Naslednje leto je postal doktor svobodnih umetnosti in filozofije, vendar se je neuspešno potegoval za profesuro filozofije na univerzah v Innsbrucku in Salzburgu, zato se je odpravil na Dunaj, da bi tam z doktoratom končal tudi študij prava (Omahen 2013).
184
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
na Dunaju, kjer je dve leti kasneje doktoriral iz prava,7 se zaposlil v Dunajski dvorni knjižnici (1844-1849)8 in se leta 1852 poročil s hčerko svojega kolega iz knjižnice, Cacilio Mihaelo Anno von Eichenfeldt (1831-1867), s katero je imel sinova Franza (1855-1923) in Moritza (1858-1933).
Univerza na Dunaju spada med prve visokošolske zavode v Evropi (ustanovljena je bila 1365. leta), začetki študija slavistike pa segajo v sredino 19. stoletja, ko je Franc Jožef I. 30. aprila 1849 izdal dekret o ustanovitvi Katedre za slovansko jezikoslovje.9 Istega dne je Miklošiča, ki je po smrti svojega učitelja in mentorja Jerneja Kopitarja postal glavni cenzor slovanskih, novogrških in romunskih rokopisov,10 imenoval za izrednega profesorja za področje slovanske filologije in literature. Za rednega profesorja je bil imenovan že naslednje leto.11 Tako so se pričele njegove slavistične
7	V graškem in dunajskem študijskem obdobju se je Franc Miklošič preživljal s poučevanjem otrok v družinah višjih slojev (v Gradcu je poučeval v hiši grofa Wladyslawa Ostrowskega, kjer se je naučil poljščine, francoščine, ne nazadnje pa tudi dostojnega vedenja in osnov socialne interakcije z višjimi sloji, kar mu je nedvomno koristilo pri nadaljnji karieri; na Dunaju je bil tajnik grofa Abensperg-Trauna in privatni učitelj njegovih otrok; Puconja 2013: 14). Ob odhodu na Dunaj je grof Ostrowski Miklošiču v izraz zahvale celo napisal priporočilno pismo za Jerneja Kopitarja, takratnega drugega kustosa dunajske dvorne knjižnice, kar je kasneje pripeljalo do tesnega sodelovanja obeh jezikoslovcev, čeprav je Kopitar na svojega najboljšega učenca postal pozoren šele, ko si je le-ta v dvorni knjižnici začel izposojati slavistične knjige. Po zaključenem študiju je v letih 1842 in 1843 prosti čas posvetil še učenju angleškega jezika in nove grščine, na potovanju po Italiji pa je poglobil svoje, že precej dobro, znanje italijanskega jezika. Usvojil je tudi osnove sanskrta - staroindijskega knjižnega jezika (Omahen 2013).
8	V prošnji za zaposlitev v Dunajski dvorni knjižnici je Miklošič navedel znanje klasičnih jezikov, sanskrta, nove grščine, italijanščine, francoščine, angleščine in slovanščine v vseh njenih »narečjih« (Kolarič 1933-1952: 119). Veliko spoštovanje med jezikoslovci pa naj bi si prislužil s prvimi pomembnejšimi objavami, kar mu je odprlo vrata mnogih institucij na Dunaju. Leta 1844 je izdal recenzijo primerjalne slovnice nemškega jezikoslovca Franza Boppa (Vergleichende Grammatik des Sanskrit, Zend, Griechischen, Lateinischen, Litauischen, Gotischen und Deutschen; 1833-1852) z naslovom Sanskrit und Slawisch, v kateri je opozoril na napake, ki so se v slovnico prikradle zaradi nepoznavanja slovanskih jezikov, in te ustrezno popravil (avtorju je očital, da ne pozna diferenciacije znotraj slovanskih jezikov, pri čemer je stara cerkvena slovanščina poseben jezik, ostali slovanski jeziki - slovenščina, ruščina, češčina ali poljščina -pa imajo svoj individualni razvoj). Recenzijo je pred smrtjo prebral tudi Miklošičev učitelj Kopitar in se s tem prepričal, da je svoje nasledstvo prepustil pravemu človeku (Sturm-Schnabl 1992: 593-94; Puconja 2013: 16; Jakopin 1990-1991: 182). Naslednje leto je izšla njegova naslednja knjiga Koreni stare cerkvene slovanščine (Radices linguae slovenicae veteris dialecti; Omahen 2013). Z omenjenima spisoma je takrat dvaintridesetletni Miklošič zaslovel kot najboljši filolog, ki je z obširnim znanjem, kritičnostjo, pridnostjo in plodovitostjo zasenčil celo svojega učitelja Kopitarja (Kolarič 1933-1952: 119).
9	Pomen otvoritve stolice za slovansko jezikoslovje je še toliko večji, če vemo, da sta bili katedri za romansko in angleško filologijo na dunajski univerzi ustanovljeni šele dobrih deset oziroma dvajset let pozneje (Omahen 2013).
10	Med drugim je leta 1846 cenzuriral četrto kitico Prešernove Zdravljice. Pesnik jo je namreč tega leta želel objaviti v svojih Poezijah, pri tem pa je že sam izločil tretjo kitico z začetnim stihom V sovražnike 'z oblakov, saj je menil, da bi ta utegnila biti sporna. Ker pa je dunajski cenzor - Franc Miklošič - kot za državo nesprejemljivo (mogoče bi jo bilo razumeti kot panslavistično) označil tudi sedanjo četrto s prvim stihom Edinost, sreča, sprava, je v rokopisu kar celo pesem sam Prešeren prečrtal (oz. jo izločil iz izdaje). Pesem je tako izšla šele v revolucionarnem letu 1848 (26. aprila) v Bleiweisovih Novicah, ko je bila cenzura začasno odpravljena (Božič 2010; Marolt 2013: 479).
11	Dvakrat je bil izvoljen za dekana Filozofske fakultete, leta 1854 pa za rektorja dunajske univerze (Puconja 2013: 16).
Vanda Babič: Od »nebrušenega diamanta« do velikega uma 19. stoletja
185
jezikoslovne raziskave, ki so postale osnova dunajske slavistike.12 S prvimi znanstvenimi deli in kasneje s primerjalno slovnico slovanskih jezikov je Miklošič pridobil avtoriteto svetovnega slovesa na področju slavistike in je bil že leta 1851 izbran za rednega člana Cesarske akademije znanosti na Dunaju.
Omenimo glavne poudarke njegovega vsestranskega dela. Raziskave leksikografskega bogastva slovanskih jezikov so bile stalnica znanstvene dejavnosti Franca Miklošiča in so pomemben doprinos v zgodovini slovanske leksikografije. V njegovih slovarjih je ne glede na obliko slovarja ali področje virov, s posebnim poudarkom na primerjalni metodi, uporabljeno veliko primerjanega gradiva; vse to odraža široko avtorjevo znanje s področja klasičnih in sodobnih indoevropskih jezikov. Njegova glavna dela s tega področja so: že omenjeni Radices linguae slovenicae veteris dialecti (1845),13 sledili pa so še Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti (1850),14 obsežni Lexicon Palaeoslovenico-graeco-latinum (Starocerkvenoslovansko-grško-latinski slovar, 1862-1865)15 in Etymologisches Wörterbuch der slawischen Sprachen (Etimološki slovar slovanskih jezikov, 1886).16
Miklošiča je po študiju filozofije in prava v slavistične kroge dokončno usmeril njegov učitelj Jernej Kopitar. Rezultati skupnih zanimanj za slovanske jezike ali natančneje staro cerkveno slovanščino so se kmalu začeli pojavljati tudi v Miklošičevi bibliografiji. Oba jezikoslovca sta zagovarjala t. i. panonsko teorijo11 o jezikovni
12	Za potrebe seminarskih vaj je leta 1850 izdal tri knjige: Lautlehre der altslovenischen Sprache (Glasoslovje stare cerkvene slovanščine), Formenlehre der altslovenischen Sprache (Oblikoslovje stare cerkvene slovanščine) in Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti (Slovar stare cerkvene slovanščine; Kolarič 1933-1952: 119). Miklošič je staro cerkveno slovanščino poimenoval »Altslovenisch« (jezik kasnejših prepisov pa »slovanske redakcije ... npr. ruska, češka, srbska, bolgarska, hrvaško-čakavska ...«; Orožen 2013: 27) za razliko od »Neuslovenisch« za živi slovenski jezik - ta izraz je izbral zaradi izgovorne podobnosti s starocerkvenoslovanskim poimenovanjem tega jezika CAOB-fcNbcici (sln. slovanski) in ne zato, ker se ne bi zavedal, da starocerkvenoslovanski jezik ni v neposredni zvezi z današnjo slovenščino. Stara cerkvena slovanščina je izumrli jezik, ki se je ohranil kot cerkveni jezik v slovanskem pravoslavju (Sturm-Schnabl 1992: 597; Šivic-Dular 1992: 354).
13	Delo vsebuje približno 1300 korenov iz starocerkvenoslovanskega in srednjebolgarskega jezika, iz staroruskih in srbskih rokopisnih spomenikov ter cerkvenoslovanskih zapisov.
14	Slovar je Miklošič obogatil s srednjeveškimi slovanskimi viri.
15	Slovar je še danes pomemben in edinstven leksikografski priročnik s primeri iz srednjeveških južnoslovanskih pisnih spomenikov za vsakega preučevalca stare cerkvene slovanščine. Zaobjema primere iz cerkvenoslovanskih spomenikov, ki so nastali v razdobju sedmih stoletij, od 11. do 17. stoletja. O vrednosti Miklošičevega slovarja priča tudi trditev v predgovoru Slovnika jazyka staroslovenskeho, ki je začel v Pragi in Brnu izhajati slabo stoletje (1958) po izidu Miklošičevega Lexicona: »Jedinym velkym slovnikem cirkevneslovanskym (nejen staroslovenskym) zustava dosud Miklosičuv Lexicon« (Jakopin 1990-1991: 184).
16	Slovar je označen kot »najzrelejši sad Miklošičeve znanstvene dejavnosti«; o njem je tudi s hvalo skopi ruski etimolog Oleg N. Trubačev zapisal, da se je v njem »izrazil avtorjev etimološki genij« (Jakopin 1990-1991: 185).
17	V Miklošičevem izrazoslovju panonska hipoteza oz. panonski nazor (Šivic-Dular 1992: 354). Panonska teorija je pri Slovencih prebudila veliko entuziazma, saj je dvigovala narodno zavest; med drugim se je tudi časovno prekrivala s tisočletnico prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko (863) in dalje h Koclju (867). Od avstrijskih oblasti so zahtevali priznanje slovenskega jezika, saj mu je prav stara cerkvena slovanščina pridodajala zgodovinski rodovnik, ki je povečal ugled slovenščine med drugimi slovanskimi jeziki (Orožen 2013: 28 in Herrity 1994: 251-53).
186
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
osnovi tega jezika, ki naj bi bila blizu jeziku Slovanov, prednikov Slovencev, v Panoniji.18 Teorijo je Miklošič zagovarjal vse do svoje smrti, čeprav je priznal, da ob vedno večjem zamahu bolgarsko-makedonske teorije v svojem mnenju ostaja vedno bolj osamljen (Šivic-Dular 1992: 350). Dejavnosti prvih slovanskih apostolov Cirila in Metoda se je Miklošič najprej poklonil z Grškim žitjem sv. Klimenta Ohridskega (Vita s. Clementis episcopi Bulgarorum, 1847) - prvim virom o življenju znanega učenca sv. Cirila in Metoda, ki ga je napisal ohridski arhiepiskop Teofilakt (11.-12. stoletje),19 nato pa je leta 1870 izdal še Žitje sv. Cirila Filozofa (Die Legende vom heiligen Cyrillus) - v soavtorstvu z Ernestom Domleijem in Žitje sv. Metoda (Vita sancti Methodii).20 Njegovo zanimanje za starocerkvenoslovanske vire je podkrepil vzhodnoslovanski rokopis Ostromirov evangelij (1056-1057), ki ga je zaradi arhaičnih jezikovnih značilnosti uvrstil med najpomembnejše cerkvenoslovanske spomenike.21 Cirilski Supraseljski ali Retkov zbornik iz 10.-11. stoletja22 spada med izjemne kanonske spomenike stare cerkvene slovanščine. Miklošiču pripada prva izdaja spomenika, ki je nastala leta 1851 po Kopitarjevem prepisu iz let 1838-1840, še pred tem pa je dele tega spomenika uporabil za izdajo posameznih besedil iz rokopisa - Zlatoustovo homilijo za cvetno nedeljo (S. Ioannis Chrysostomi homilia in ramos palmarum, 1845) in Zbornik (treh) žitij svetnikov (Vitae Sanctorum, 1847). Leta 1860 je preučevanja Clozevega glagolita razširil z izdajo dveh, do takrat neodkritih listov, medtem ko je osrednji del (štirinajst listov, najdenih v knjižnici grofa Cloza) tega dragocenega starocerkvenoslovanskega spomenika leta 1836 izdal že njegov mentor Jernej Kopitar.
Kljub pomembnemu doprinosu k preučevanju stare cerkvene slovanščine je Franc Miklošič že od ustanovitve Katedre za slovansko filologijo na Dunaju pozornost usmerjal tudi v raziskave drugih slovanskih jezikov. Leta 1848 je zmagal na natečaju za pripravo primerjalne slovnice slovanskih jezikov in s posameznimi izdajami le-te začel že štiri leta kasneje. Tako je v dobrih petindvajsetih letih pod njegovim peresom nastalo monumentalno delo primerjalne slavistike, v katerem je sistematično urejeno ogromno gradivo s področja slovanskih jezikov - Primerjalna slovnica slovanskih
18	Kot tehten dokaz proti bolgarsko-makedonski teoriji je Miklošič navajal tudi izgubo sklanjatve (oz. analitično sklanjatev) v bolgarščini in makedonščini (Orožen 2013: 28).
19	Delo je posvetil spominu na Kopitarja, s katerim sta postala tesna prijatelja. Kopitarjeva smrt (11. avgusta 1844) je Miklošiča zelo potrla, vendar je delo neumorno nadaljeval v učiteljevem duhu, tako da je Dunaj postal ugledno slavistično središče, kar si je Kopitar vedno želel (Kolarič 1933-1952: 119).
20	Omenimo še izdaje legende o sv. Vaclavu 1858 (Die Altslovenischen Legenden vom heil. Wenzel), Nestorjeve Kronike 1860 (Chronica Nestoris) in dveh Hrestomatij (1854 in 1861; Orožen, 2004: 36).
21	V dunajskih Jahrbücher der Literatur (zv. 119, 1847, 1-39) je napisal oceno izdaje tega spomenika A. H. Vostokova (Sankt Peterburg, 1843), v kateri je poudarjal (nasprotno prepričanju Vostokova), da so oblike v starocerkvenoslovanskem spomeniku Glagolita Clozianus in v besedilih iz Supraseljskega zbornika dejansko starejše od oblik v Ostromirovem evangeliju (Kolarič 1933-1952: 119).
22	Posamezni deli spomenika se danes hranijo v treh nacionalnih knjižnicah: v Ljubljani (Rokopisna zbirka NUK, 118 listov), v Sankt Peterburgu (PoccHHCKaa Ha^HOHaJLHas SnSjjHOTeKa; 16 listov) in v Varšavi (Biblioteka Narodowa; posebna zbirka grofa Zamojskega; 151 listov). Rokopis je bil leta 2007 uvrščen na Unescov seznam Spomin sveta (Unesco 's The Memory of the World list) kot pomemben spomenik svetovne pisne dediščine.
Vanda Babič: Od »nebrušenega diamanta« do velikega uma 19. stoletja
187
jezikov v štirih delih (Glasoslovje, Oblikoslovje, Debloslovje in Skladnja),23 ki je temeljilo na slovnični strukturi stare cerkvene slovanščine.24 To je bila prva tovrstna primerjava slovanskih jezikov, zato si je upravičeno prislužil vzdevek »oče primerjalne slovanske slovnice«25 (Kolarič 1933-1952: 121). Z njo je v drugi polovici 19. stoletja stopil na čelo dunajske in evropske slavistike ter si prislužil prestižno mesto med najbolj spoštovanimi in avtoritativnimi osebnostmi svetovne humanistike.
Vseeno moramo poudariti, da se je Miklošič kljub svoji široki usmerjenosti v slovanske jezike ukvarjal tudi s slovenstvom in slovenskim jezikom. V burnem letu 1848 je nastopil kot predsednik takrat ustanovljenega društva Slovenija in avtor njegovega proglasa o Zedinjeni Sloveniji,26 v katerem so zahtevali združitev vseh Slovencev (slovenskih dežel Notranje Avstrije in Goriške s Trstom; Orožen 2013: 27) v »slovenskem kraljestvu« in jezikovno enakopravnost v šolah in v uradih. Spodnještajerski rojaki so ga v šentlenartskem volilnem okraju v Slovenskih goricah izvolili celo v avstrijski ustavodajni državni zbor na Dunaju in kasneje v Kromefižu (Kolarič 1933-1952: 119). Miklošičev vpliv na razvoj slovenskega knjižnega jezika in slovenskega šolstva je po besedah Rudolfa Kolariča mnogo večji, kot se navadno misli.27 Ob reformi gimnazij je bil izbran za prenovo učbenikov za pouk slovenščine na gimnazijah (ne nazadnje je leta 1859 postal predsednik znanstvene komisije za strokovne izpite gimnazijskih profesorjev za vso monarhijo; Puconja 2013: 16). V letih 1853-1865 je izdal več Slovenskih beril za srednje šole (od 5. do 8. razreda gimnazije), ki vsebujejo tudi nekaj njegovih lastnih sestavkov (tako je npr. v čitanki za peti razred opis njegovega potovanja v Carigrad leta 1851; Kolarič 1933-1952: 121-122). V berilih je zagovarjal rabo čistega slovenskega jezika, v katerega naj bi se vrivalo čim manj narečnih besed (Omahen 2013). Leta 1849 je nekaj mesecev pomagal pri prevajanju državnega zakonika, ki je imel v obdobju ilirizma velik vpliv na slovenski jezik. Miklošič je poslovenil prvi zvezek. Ne nazadnje pa so se po njegovih slovničnih delih zgledovali jezikoslovci Ivan Navratil, Luka Svetec, Matej
23	Vergleichende Grammatik der slawischen Sprachen - Lautlehre (1852; predelana in dopolnjena izdaja 1879), Vergleichende Grammatik der slawischen Sprachen - Formenlehre (1856; predelana in dopolnjena izdaja 1876), Vergleichende Grammatik der slawischen Sprachen - Stammbildungslehre (1875) in na skoraj devetstotih straneh Vergleichende Grammatik der slawischen Sprachen - Syntax (1883 - izšla ob Miklošičevi sedemdesetletnici, vendar napisana med leti 1868-1874; Jakopin 1990-1991: 183).
24	Slovnico živih slovanskih jezikov je vezal na slovnico stare cerkvene slovanščine, pri čemer je slovanske jezike primerjal samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa tudi med seboj. »Staroslovenščini« (tj. stari cerkveni slovanščini) je tako sledilo glasoslovje drugih slovanskih jezikov: »novoslovenščine«, bolgarščine, srbščine, maloruščine (tj. ukrajinščine), velikoruščine (tj. ruščine), češčine, poljščine ter gornje- in dolnjelužiške srbščine. Miklošič je bil prvi, ki je govoril o slovanskih jezikih, medtem ko so drugi v njegovem času v njih videli samo narečja in sanjali o skupnem slovanskem knjižnem jeziku (Jakopin 1990-1991: 184).
25	Po svoji znanstveni moči sta se kot najobstojnejši izkazali besedotvorje (dobesedno debloslovje) in skladnja, ki ju kasnejša Vondräkova primerjalna slovanska slovnica iz začetka 20. stoletja (1906-1908) ni presegla (Jakopin 1990-1991: 183).
26	Nemški izvirnik je izgubljen (Orožen 2013: 27).
27	In ne obsega le tega, da je v okviru primerjalne slovanske slovnice pod oznako »Neuslovenisch« začrtal zgodovinski razvoj slovenskega glasoslovja, oblikoslovja, besedotvorja in skladnje ter v slovarjih s starocerkvenoslovanskim izhodiščem navajal slovensko besedje (Orel 2004: 43-44).
188
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Cigale28 in Fran Levstik, ki so v tistem času usmerjali razvoj slovenskega jezika. S svojimi zvezami (s sinom notranjega ministra Bacha, tudi pravnikom) je Miklošič dosegel tudi uradno, državno priznanje enotnega poimenovanja jezika »slovenisch«. Tako je bila izoblikovana in razglašena zasnova za oblikovanje enotne knjižne norme slovenskega jezika in dosežen pravno-uradovalni status za jezik Slovencev, ki v monarhiji državno-pravno kot narod niso obstajali. V časopisu Slovenija so objavili notico nepodpisanega poročevalca: »Grenka je bila kupica, pa spili smo jo - die slowenische Sprache ist amtlich anerkannt« (slovenski jezik je uradno priznan; Orožen 2013: 27). Slovence naj bi Miklošič tudi javno, leta 1858 v Slavische Bibliothek II, pozval, naj »rajši zbirajo narodno blago in se brigajo za tisti jezik, ki nam ga je Bog dal, ne pa da se nevedni lovijo po prazgodovini Slovencev, o kateri ne moremo ničesar vedeti, in da skušajo ustvariti en sam enoten slovanski književni jezik« (Kolarič 1933-1952: 121-22). Miklošič je namreč panslavizem pojmoval kot vzajemno rast vseh slovanskih narodov, ne pa kot njihovo vzajemno zbliževanje ali poenotenje (Puconja 2013: 24).
Franc Miklošič je brez dvoma zaslužen tudi za razvoj balkanistike in začetke medsebojnih povezav med balkanskimi jeziki. V svoje raziskave je vedno vključeval celotno kulturno življenje narodov, pa je tako preučeval zgodovino,29 kulturo, jezik30 in epiko31 balkanskih narodov - raziskavam so bila posvečena potovanja do Italije, prek Donave in Črnega morja v Carigrad, v Francijo in Nemčijo, Dalmacijo in Črno goro. V dubrovniških arhivih je preučeval 550 dragocenih diplom od 1189 do 1618, povezanih z zgodovino Srbije, Bosne in Dubrovnika.32 Zanimala ga je tudi slovanska folklora, predvsem v epiki Hrvatov in Srbov, pa je tako pisal razprave o ljudskem slovstvu (o krvnem maščevanju, rusalkah, o hrvaških in srbskih junaških pesmih; ELZ 4: 342). Z jezikoslovnega vidika je preučeval prevode Johanna Wolfganga von Goetheja, Aleksandra Puškina, Walterja Scotta in Adama Mickiewicza srbske ljudske balade Hasanaginice.33 Z izdajo zgodovinskih in pravnih dokumentov v obdobju 1856-1890 je postavil osnove za bizantologijo kot samostojno znanost. Miklošič je po letu 1849, ko je postal profesor na dunajski univerzi, počasi opustil svojo politično dejavnost, vendar je po mnenju Katje Sturm-Schnabl (1992: 600) »vse njegovo delovanje na polju slovanske filologije, zgodovine in jezikoslovja imelo globoko politično funkcionalnost za vse slovanske narode, predvsem pa seveda za
28	O »navezi« oz. pomembnosti Franca Miklošiča, Mateja Cigaleta in Luke Svetca v revolucionarnem dogajanju po letu 1848, uvajanju slovenščine v javnosti ter oblikovanju enotne različice takratnega kranjskega knjižnega jezika več v: Orožen 2013: 27.
29	Leta 1856 je izdal Lex Stefani Dušani (Dušanov zakonik, tj. zakonik srednjeveške fevdalne Srbije iz leta 1349).
30	Die Nominale Zusammensetzung im Serbischen (Imenske zloženke v srbskem jeziku, 1863).
31	Die serbische Epik (Srbska epika, 1863) in Beiträge zur Kenntniss der Slavischen Volkpoesie. Die Volksepik der Kroaten (Doprinos k razumevanju slovanskega ljudskega pesništva. Hrvaško ljudsko pesništvo, 1870). Miklošič je za razliko od Vatroslava Jagiča jasno razlikoval med tema dvema jezikoma (Puconja 2013: 28).
32	Raziskave je združil v delu Monumenta Serbica spectantia Historiam Serbiae Bosnae Ragusii (Srbski spomeniki o zgodovini Srbije, Bosne, Dubrovnika, 1858).
33	Npr. Über Goethe 's »Klaggesang von der Edlen Frauen des Asan Aga« (O Goethejevi »Žalostni pesmi plemenite Hasanaginice«, 1883).
Vanda Babič: Od »nebrušenega diamanta« do velikega uma 19. stoletja
189
južne Slovane v habsburški monarhiji«. S Primerjalno slovnico slovanskih jezikov je namreč za politično zatirane in nepriznane narode v habsburški monarhiji ustvaril pogoje za enakopravnost njihovih jezikov v okviru evropske družine jezikov (Sturm-Schnabl 1992: 595).34
Posebno mesto v Miklošičevi bibliografiji zasedajo raziskave bolgarskega jezika. Kot prvi je izdal najpomembnejša vira za zgodovino bolgarskega jezika: Čergedske molitve in Trojansko pričo. Še posebej prve so dokaz, da so v sredini 13. stoletja v ljudskem govoru že obstajale nekatere najpomembnejše posebnosti novobolgarskega jezika, medtem ko je nastanek Trojanske priče Miklošič postavil v čas bolgarskega cesarja Ivana Aleksandra (14. stoletje), v jeziku spomenika pa najdemo tako posebnosti bolgarskega ljudskega kot primesi nebolgarskega jezika. Omenimo še njegovo študijo Die Sprache der Bulgaren in Siebenburgen (Jezik Bolgarov v Transilvaniji, 1856).
Franc Miklošič je poseben izziv videl tudi v neslovanskih jezikih, posebej tistih, ki se stikajo s slovanskimi. Zanimale so gas slovanske prvine v romunskem, albanskem, turškem, romskem, madžarskem in novogrškemjeziku, pa tudi obratno, npr. spremembe turških leksemov v slovanskem jezikovnem okolju in njihov vpliv na besedotvorje in sintakso slovanskih jezikov.35 Podrobno je analiziral slovansko leksiko v madžarskem jeziku in spremembe slovanske leksike (Slovencev v Panoniji, Slovakov, Srbov in Bolgarov) v madžarskem jezikovnem okolju prikazal v delu Slovanski elementi v madžarskem jeziku36 s priloženim etimološkim slovarjem (Dunaj, 1872). Miklošičevo delo o slovanskih elementih v romunskem jeziku in o preseljevanju Romunov v Alpe in na Karpate - Slovanski elementi v romunskem jeziku31 - je izšlo leta 1861, v njem pa dokazuje, da so Istroromuni prišli z bolgarskih ozemelj in da je tretjina njihove leksike slovanskega izvora. Miklošiča še danes priznavajo za začetnika albanistike.38 Preučeval je glavni albanski narečji - južno toskovsko in severno gegovsko - ter slovanske prvine v albanskem jeziku, svoja dognanja pa objavil v zbirki Albanske raziskave (1870-1871).39 Ledino je oral tudi na področju jezika evropskih Romov, saj je bil prvi jezikoslovec, ki se je posvetil temu jeziku. Opisal ga je v dvanajstih študijah - v njih je bilo dovolj prostora tudi za opis tuje leksike v tem jeziku, za oris kulture in
34	Po mnenju Katje Sturm-Schnabl (1992: 594-95) je »individualnost in samostojnost vsakega posameznega jezika imela v tistem obdobju prav v habsburški monarhiji politično razsežnost, kajti v borbi za kulturno in politično samobitnost je igral jezik ključno vlogo; od njegovega vrednotenja s strani oblasti je bil odvisen status celotnega prizadetega naroda.« Pri Miklošiču se je usmeritev v raziskovanje individualnosti posameznih jezikov (v okviru struktur širšega jezikovnega sistema) na podlagi znanstvene analize konkretnega jezikovnega materiala izkazovala že od samega začetka njegovega jezikovnega delovanja.
35	Objavljeno na Dunaju leta 1884 v delu Turški elementi v jugovzhodnih in vzhodnih evropskih jezikih: grščini, albanščini, romunščini, bolgarščini, srbščini, ukrajinščini, ruščini in poljščini (Türkischen elemente in den Südost- und Osteuropäischen Sprache. Griechisch, Albanisch, Rumunisch, Bulgarisch, Serbisch, Kleinrussisch, Grossrussisch, Polnisch).
36	V izvirniku Die slavischen Elemente im Magyarischen.
37	V izvirniku Die slavischen Elemente im Rumunischen.
38	Kot zanimivost povejmo, da so ob 100-letnici Miklošičeve smrti, leta 1991, na albanskem Radiu Tirana predvajali polurno oddajo o njegovem delu in življenju (Omahen 2013).
39	V izvirniku: Albanische Forschungen (prvi del iz leta 1870 je razprava Die slavischen elemente in Albanischen - o besedah slovanskega izvora v albanskem jeziku).
190
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
folklore te etnične skupine ter za vzorce romskih narečij na Madžarskem, v Bukovini, Romuniji, Armeniji, Moskvi, Sibiriji in drugod.40
Epistolarna dediščina je vedno primarni vir za raziskovanje posameznikovega življenja, znanstvenega dela in same osebnosti.41 Evropski arhivi hranijo nad tri tisoč pisem in dokumentov, ki jih je Miklošič odposlal ali od drugih prejel v obdobju od 1833 do 1891. Največji del se hrani na Dunaju in v Zagrebu (Arhiv HAZU), nekaj korespondence pa je tudi v Ljubljani, Mariboru (tu hranijo pisma in dokumente, ki so bili predhodno v lasti Miklošičevih naslednikov), v Beogradu, Pragi, Budimpešti, Krakovu, Leipzigu, Münchnu, Moskvi, Sankt Peterburgu, Sofiji in drugod. V pismih Miklošič diskutira z evropskimi znanstveniki o jezikovnih vprašanjih, pa tudi o drugih zadevah.42 Ohranjeno je dopisovanje z J. Kopitarjem, V Jagicem, V Karadžicem,43 D. Daničicem, F. Levstikom, F. Račkim, S. Novakovicem, S. Verkovicem, I. Črnčicem, S. Vrazom (z njim sta bila sošolca že v srednji šoli, izobraževanje pa sta oba nadaljevala v Gradcu),44 I. Bogorovom, I. Milarovom, M. Lulčevom in drugimi.45 Med pismi so tudi voščila in vabila iz založb in društev s prošnjami, da bi postal njihov član. Franc Miklošič je bil ne nazadnje v svojem času najbolj vpliven Slovenec in njegovo ime se je za vekomaj zapisalo med priznane slovenske znanstvenike, pesnike, pisatelje in kulturnike.46 Leta 1863 je bil za svoj doprinos k jezikoslovni znanosti odlikovan z Leopoldovim viteškim križem, leta 1864 pa so mu podelili avstrijski plemiški in
40	Vsemu temu je bila namenjena zbirka Über die Mundarten und die Wanderungen der Zigeuner Europa's (O narečjih in migraciji evropskih Romov, 1872-1881), ki je v dvanajstih delih izšla v okviru zbornika Cesarske akademije znanosti (Denkschriften der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften; Omahen 2013).
41	Zato je bila na razstavi v Atriju SAZU predstavljena tudi obširna Miklošičeva korespondenca, tako osebna kot profesionalna.
42	Iz korespondence z njegovima nekdanjima študentoma Franjem Račkim in Durom Daničicem je npr. razvidno, kako je bil Miklošič vključen v ustanavljanje univerze in akademije v Zagrebu - čim se je kaj zalomilo, so namreč prosili Miklošiča, naj intervenira pri oblasteh na Dunaju. Njegovi študentje, ki so postali učitelji na Reki, v Zadru, Kotorju, Sinju, Dubrovniku, Zagrebu, Varaždinu, Novem Sadu, Mariboru, Ljubljani, Gorici itn., so v pismih svojega učitelja bodisi zaprošali za pomoč, ga informirali o svojem znanstvenem delu ali pa so mu posredovali jezikovne informacije (Sturm-Schnabl 1992: 600).
43	Prav prijateljstvo z Vukom Karadžicem je v Miklošiču prebudilo zanimanje za ljudske pesmi, predvsem srbske in hrvaške (Kolarič 1933-1952: 121).
44	S Stankom Vrazom sta ostala prijatelja celo življenje. Vraz je Miklošiča že od samega začetka navduševal za slovenski jezik. V romantični navdušenosti sta celo hotela izdajati almanah Metuljček kot protiutež Kranjski Čbelici, vendar do uresničitve tega načrta nikoli ni prišlo. Takrat naj bi se mladi Miklošič tudi sam literarno udejstvoval in prevajal iz drugih jezikov (Kolarič 1933-1952: 118). Poleg Vraza je imel Miklošič v Gradcu še enega navdušenega prijatelja jezikoslovca - Antona Murka, ki je takrat (1830-1832) sestavljal slovensko slovnico in nemško-slovenski/slovensko-nemški slovar (Jakopin 1990-1991: 182).
45	Omenimo vsaj še črnogorskega pesnika in vladiko Petra Petroviča Njegoša. Z Miklošičem sta prijateljevala že na Dunaju v krogu slovenskih, hrvaških in srbskih intelektualcev. Ob Medakovicu in Karadžicu je Miklošič pomembno sodeloval pri ustvarjanju Njegoševega Gorskega venca, npr. pri oblikovanju njegove idejne vsebine in formalne strukture. V zbirki pred izdajo so vidne Miklošičeve zamenjave verzov pa tudi manjši posegi v samo besedilo. Pripombe cenzorja (Miklošiča) so bistveno spremenile tudi Njegoševo posvetilo - v izdaji je tako namesto posvetila Karadordu stalo štirikrat po šest praznih vrstic (Osolnik 1992: 516-17; Puconja 2013: 25).
46	Po mnenju Mirana Puconje (2013: 28) je Miklošičevo delo za slovanske narode epohalno. Na evropskem filološkem nebu je v 19. stoletju sijalo četverozvezdje Josef Dobrovsky, Pavol Josef Šafarik, Franc Miklošič in Vatroslav Jagic. Pri tem pa Miklošičeva zvezda še danes najmočneje sveti.
Vanda Babič: Od »nebrušenega diamanta« do velikega uma 19. stoletja
191
viteški naziv.47 Velike zasluge za slovanske narode na splošno, njihovo kulturo, jezik in za Slovenijo so mu prinesle častno članstvo na univerzah in znanstvenih društvih po Evropi, postal je tudi častni meščan Ljubljane in Ljutomera. Od leta 1851 je bil član Avstrijske akademije znanosti, kasneje pa so ga v svoje vrste sprejele tudi druge, sanktpeterburška HMneparopcKaa ArageMna xygo^ecTB (1856), Matica Slovaška (1864), Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti (JAZU, sedaj HAZU) v Zagrebu in Poljska akademija znanosti v Krakovu. Bil je dopisni član francoske Académie des Inscriptions et Belles-Lettres in član gosposke zbornice državnega parlamenta na Dunaju.48 Za ogromne zasluge za slovanstvo je bil odlikovan s srbskim odlikovanjem Sveti Sava prve stopnje ter z ruskim Stanislavovim odlikovanjem in plaketo. Med najpomembnejšimi priznanji sta tudi zlata medalja z njegovo podobo in plaketa, ki so jo podpisali evropski državniki in največji znanstveniki tistega časa.
»Nihče [...] ne pozna, ne obvlada vsebinsko-problemsko tako bogatega jezikoslovnega opusa, kot nam ga je ustvaril in zapustil Miklošič [...] In tako vsi, z lupo v roki, ponovno odkrivamo njegova dognanja, jih dopolnjujemo naši vedi in znanju ustrezno« (Orožen 2013: 27). Miklošičevih samostojnih knjig je skupno štiriintrideset (v štiriinštiridesetih večinoma obsežnih zvezkih), medtem ko je vseh monografij in spisov skupaj sto osem. Preučeval je vse panoge slovanske filologije: slovnico, slovaropisje, zgodovino, narodopisje, izdajanje besedil, kulturo, ljudsko ustvarjanje itn. Začetnik je bil tudi na področju pravne in krščanske terminologije.49 Njegova dela se odlikujejo po sistematičnosti, metodičnosti in natančnosti. Vedno se je izražal jasno in kratko (Kolarič 1933-1952: 120; Jakopin 1990-1991: 183). Po mnenju Martine Orožen (2013: 27) je v njegovih delih zaznati pravniško podstavo mišljenja, ki se nujno osredinja na spoznavanje dejstev in ugotavljanje resnice, saj je vsak strokovni problem zastavil jasno, ga definiral in sistematično podkrepil z ustreznimi jezikovnimi dokazi. Veličina Miklošičeve osebnosti se ne nazadnje kaže tudi v delih številnih njegovih učencev, ki so se v Avstroogrski monarhiji uveljavili na področju jezikoslovja, folkloristike, literarne zgodovine, politike in kulture; mednje sodijo zagotovo Vatroslav Jagic, Vatroslav Oblak, Vaclav Vondrak, Aleksander Brückner, Buro Daničic, Franjo Rački, Tomo Maretic, Matija Valjavec, Maks Pleteršnik, Anton Janežič, Karel Štrekelj, Gregor Krek, Matija Murko, Fran Levec, Franc Kos, Ivan Koštial in drugi (Orožen 2004: 39).
Franca Miklošiča so spoštovali in slavili že za življenja. Evropska kulturna javnost je leta 1883 praznično zaznamovala njegovo 70-letnico. Spoštovanje so izkazale vse slovanske univerze in znanstvene organizacije, poleg njih pa še Romunska akademija znanosti, Filološko društvo iz Budimpešte, Vilenska arhivska komisija in drugi. Avstrijska akademija znanosti in Univerza na Dunaju sta organizirali praznovanje, na katerem je bil navzoč cvet evropske humanistike.
47	Kljub temu se je tudi kasneje vedno podpisoval s preprostim »Miklosich« (Kolarič 1933-1952: 120).
48	Članstvo v gosposki zbornici je bilo visoko prestižno. Člani so bili vsi polnoletni princi cesarske hiše, polnoletni poglavarji plemiških rodbin, ki jim je cesar podelil dedno članstvo, nadškofje, škofje s knežjim dostojanstvom ter od cesarja imenovane osebe iz znanstvenega in umetniškega življenja, posebno zaslužne za državo (Puconja 2013: 27).
49	O tem več v prispevkih Janeza Kranjca (1992) in Martine Orožen (1991).
192
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Leto 2013 (ob 200-letnici njegovega rojstva) je bilo t. i. Miklošičevo leto. Spominu na velikega jezikoslovca in njegovo ogromno delo se je z znanstvenimi simpoziji, razstavami in kulturnimi dogodki poklonila vsa Evropa. Jubilej je bil slavnostno obeležen na Dunaju, na Hrvaškem in po celi Sloveniji - v rojstnem Radomerščaku, Ljutomeru, Lendavi, Vipavi, Novi Gorici in v Ljubljani. V Ljutomeru je 18.-19. novembra 2013 potekal mednarodni znanstveni simpozij, ki je večstransko osvetlil Miklošičevo delo. V čast velikemu znanstveniku je ljutomerska občina pripravila tudi celoletni kulturni spremljevalni program. »To je nebrušeni diamant,« je za Miklošiča dejal njegov srednješolski profesor. »Ni se zmotil. Miklošič pa se je ob delu za BESEDO, ki jo je tako spoštljivo raziskoval, obrusil do te mere, da je v mednarodni znanosti 19. stoletja zablestel in vse do sodobnosti ni izgubil svojega sijaja. Diamant je pač diamant.« (Orožen 2013: 28)
Viri in literatura50
Dragan Božič, 2010: Katero kitico č'mo kot himno zapet'. Delo 3. november.
ELZ 4: Enciklopedija Leksikografskog zavoda 4. Zagreb, 1968. 342-43.
Peter Herrity, 1994: Slovenski jezikoslovci in stara cerkvena slovanščina. Slavistična revija 42/2-3 = Ramovšev zbornik (Obdobja, 12). 249-55.
Franc Jakopin, 1980: Kopitarjevo izročilo v Miklošičevem delu. Zbornik predavanj. Ur. J. Toporišič. Ljubljana: FF. 17-22.
Franc Jakopin, 1990-1991: Miklošičev pomen v zgodovini slavistike: Ob stoletnici njegove smrti. Jezik in slovstvo 36/7-8. 181-86.
Franc Jakopin, 1991: Miklošičeva dediščina v slavistiki. Delo 33/67. 13-14.
Rudolf Kolarič, 1933-1952: Miklošič (Miklosich) Franc. Slovenski biografski leksikon. 118-22. Na spletu.
Janez Kranjc, 1992: Prispevek Frana Miklošiča k oblikovanju slovenske pravne terminologije v prvem letniku dvojezičnega izhajanja Državnega zakonika in vladnega lista Avstrijskega cesarstva. Miklošičev zbornik. Ur. J. Toporišič, T. Logar, F. Jakopin. Ljubljana: FF (Obdobja, 13). 117-34.
Janez Marolt, 2013: Miklošič - cenzor knjige Poezije doktorja Franceta Prešerna (1847). Miklošičeva monografija - Ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča. Ur. M. Jesenšek. Ljutomer. 479.
Miklošičev zbornik: Ob mednarodnem simpoziju v Ljubljani od 26. do 28. junija 1991. Ur. J. Toporišič, T. Logar, F. Jakopin. Ljubljana: FF, 1992 (Obdobja, 13).
Miklošičeva monografija - Ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča. Ur. M. Jesen-šek. Ljutomer, 2013.
50 Pri pisanju prispevka je bilo uporabljeno še gradivo z razstave v Atriju SAZU, pozdravni govor Matije Ogrina in otvoritveni nagovor Elene Tomove ob odprtju razstave Franc Miklošič v Atriju SAZU 23. novembra 2015.
Vanda Babič: Od »nebrušenega diamanta« do velikega uma 19. stoletja
193
Gerhard Neweklowsky, 2014: Franz Ritter von Miklosich (1813-1891): Zu seinem 200. Geburtstag. Wiener slavistisches Jahrbuch, neue Folge. Zv. 2. 1-30.
--, 2015: Franz Miklosich (1813-1891): Begründer der österreichischen Slawistik. Dunaj: Österreichische Akademie der Wissenschaften.
Rok Omahen, 2013: Ob 200-letnici rojstva Franca Miklošiča. MMC RTV SLO 20. november.
Irena Orel, 2004: Franc Miklošič - raziskovalec slovenske jezikovne preteklosti. Besedoslovje v delih Frana Miklošiča. Ur. Z. Zorko, M. Koletnik. Maribor: Slavistično društvo (Zora, 31). 41-64.
Martina Orožen, 1991: Fran Miklošič — raziskovalec slovanske obredne terminologije. Miklošičev zbornik, ur. V. Vrbnjak (Maribor: KF in SDS). 137-163.
Martina Orožen, 2004: Miklošičevo jezikoslovje kot znanstveni in kulturološki dosežek. Besedoslovje v delih Frana Miklošiča. Ur. Z. Zorko, M. Koletnik. Maribor: Slavistično društvo (Zora, 31). 26-40.
Martina Orožen, 2013: Veleum 19. stoletja: 200-letnica rojstva Frana Miklošiča. Pogledi 4/23-24. 27-28.
Vladimir Osolnik, 1992: Fran Miklošič in Petar II. Petrovič Njegoš. Miklošičev zbornik. Ur. J. Toporišič, T. Logar, F. Jakopin. Ljubljana: FF (Obdobja, 13). 511-19.
Jože Pogačnik, 1992: Miklošič in ilirizem. Miklošičev zbornik. Ur. J. Toporišič, T. Logar, F. Jakopin. Ljubljana: FF (Obdobja, 13). 487-502.
Miran Puconja, 2013: Franc Miklošič - človek in znanstvenik. Miklošičeva monografija - Ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča. Ur. M. Jesenšek. Ljutomer. 13-31.
Katja Sturm-Schnabl, 1992: Fran Miklošič in južni Slovani. Miklošičev zbornik. Ur. J. Toporišič, T. Logar, F. Jakopin. Ljubljana: FF (Obdobja, 13). 591-603.
Alenka Šivic-Dular, 1992: Pojempanonskoslovenski pri Miklošiču. Miklošičev zbornik. Ur. J. Toporišič, T. Logar, F. Jakopin. Ljubljana: FF (Obdobja, 13). 349-57.
PE3roME
®paH^ MHKTOmHH BXOgHT B HHCgO KgKHeBblX npegCTaBHTegeH MHpOBOH
cgaBHCTHKH. Ero oöteMHbie h MOHyMeHTagbHbie Tpygbi BKroraKT oömnpHbra Marepnag H3 pa3gnHHbix oögacTen cgaB^HCKOH ^ngogoran: ipaMMamKH, cocraBgeHHH cgoBapen, HCTopnH, ^THO^pa$HH, nyögHKauHH TeKCTOB naMATHHKOB, KygbTypbi H ^ogbKgopHoro TBopnecTBa. HccgegoBaHna MHKgomnna gagn HaynHyK ocHOBy öagKaHHCTHKH h BH3aHTogorHH, ero HaynHbie nnrepecbi BKgKnaKT TaK^e oögacTb HecgaBAHCKHx 33hkob (rpenecKoro, BeHrepcKoro, agöaHCKoro, py MbiHCKoro h HHbix 33HKOB). MHKgomnn TaK^e OTKpbig gga HayKH 33HK eBponencKHx ^iraH, nocKogbKy 6big nepBbiM gHHrBHCTOM, KOTopbrä 3aHagca HCcgegoBaHneM ^T0^0 a3biKa.
194
Slavisticna revija, letnik 64/2016, st. 2, aprü-jumj
BacTaBKa ®paH^ MnKgomnn (Franz Ritter von Miklosich, 1813-1891), nocBameHHaa 130-geTnro noneTHoro ngeHCTBa CTOBeHCKoro gnHrancTa b BograpcKon aKageMnn HayK, nogroroBgeHa HncmumymoM mmepamypu Bomapcmü aKadeMuu HayK (Hncmumym 3a mmepamypa, BymapcKa amdeMux Ha HayKume), ogHOBpeMeHHO nocBamaeTca eme TpeM MÖngeaM, TecHO cBa3aHHbiM c ®H3HbM n HayHHMM nyTeM ®pa^a MnKgomnna - 200-geTnro co gHa po^geHna MnEgomn^a (1813), 145-geTHM BograpcKon aKageMnn HayK - BAH (1869) n 650-geraro BeHCKoro yHHBepcnreTa (1365). äbtoph BbicTaBKn gp. EgeHa ToMoBa, gp. HBaH ,3,o6peB n gp. Mapna HoBneBa nogroToBngn peTpocneKTHBy HaynHoro Hacgegna MnEgomn^a b coTpygHHHecTBe c HncmumymoM cnoeencmü mmepamypu u mmepamypoeedeHux CnoeencKoü aKadeMuu HayK b paMKax öngaTepagbHoro npoeKTa Me®gy Bograpnen n CgoBeHnen.
195
UDK 050.488Zabavnik Srpskih novina:94(=163.6)"1914/1918" Milivoj Nenin, Zorica Hadžic Filozofski fakultet Univerziteta u Novom Sadu neninlok@yahoo.com, zorica_hadzic@yahoo.com
SLOVENCI U KRFSKOM ZABAVNIKU
U ovom radu se prati »slovenačko pitanje« (konstituisanje buduce države Slovenaca, Hrvata i Srba) krajem Prvog svetskog rata, kao i prisustvo slovenačkih autora u krfskom Zabavniku i njihov doprinos rešavanju »slovenačkog pitanja«.
Ključne reči: krfski Zabavnik, Prvi svetski rat, Fran Radešček, Janko Lavrin, Vladislav Fabijančic, Bogumil Vošnjak, Niko Županic, Rade Zaplotnik
In this work, the so-called "Slovenian question" is examined in more detail, i.e., the intended creation of Kingdom of Slovenes, Croates, and Serbs, after the Great War as reflected through the presence and contribution of Slovene authors in the newspaper supplement Zabavnik and their involvement in the resolution of the Slovenian question.
Keywords: Corfu's newspaper supplement Zabavnik, the Great War, Fran Radešček, Janko Lavrin, Vladislav Fabijančic, Bogumil Vošnjak, Niko Županic, Rade Zaplotnik
U krfskom Zabavniku, dodatku Srpskih novina, Srbi su se, prirodno, više vezali za umetnost, a manje za politiku i političare. No, postoje izuzeci. Jedan od tih izuzetaka bio je i nekrolog Gigi Geršicu, članu Glavnog odbora Radikalne stranke, koji je umro u Beogradu 8. marta 1918. godine (Miloševic 1918: 24). Bio je i naučnik i političar; čak je i više puta bio Ministar pravde i prosvete. Bio je profesor čija su predavanja bila dobro posecena. (Predavao je dva predmeta: Rimsko pravo i Medunarodno pravo.) Ali, nama je u ovoj priči bitno da je Giga Geršic radio na ujedinjenju Srba, Hrvata i Slovenaca, i da pisac nekrologa, Raša Miloševic, žali što Giga Geršic nece dočekati da se taj san o ujedinjenju ostvari. A to ostvarenje sna je, u trenucima dok se piše ovaj nekrolog, izvesno.
Taj nekrolog, koji unekoliko odudara od ostalih nekrologa u krfskom Zabavniku, podstakao nas je da pogledamo koliko je u krfskom Zabavniku bilo prisutno »slovenačko pitanje«, i uopšte slovenačka kultura i slovenački autori.
Ali, krenimo redom. Krfski Zabavnik je izlazio kao dodatak Srpskih novina od 2. aprila 1917. do 15. oktobra 1918. godine. Pojavilo se ukupno osamnaest brojeva. No, kao sastavni deo Zabavnika posmatramo i nulti broj (ili pilot broj), koji je imao istu odrednicu kao i Zabavnik - dodatak Srpskih novina - i koji se pojavio 1. januara 1917. godine. Ispravljamo, dakle, leksikonsku odrednicu iz Jugoslovenskog književnog leksikona (II, dopunjeno izdanje, Novi Sad, 1984), u kojoj piše da se pojavilo sedamnaest brojeva. Ali, još jedna greška se potkrala u pomenutom Leksikonu. Naime, nisu samo srpski i hrvatski pisci saradnici krfskog Zabavnika - vec se kao redovni saradnici pojavljuju i slovenački pisci. Ispravljamo znači još jednu grešku - uz zanimljivu napomenu da od svih slovenačkih saradnika krfskog Zabavnika, Jugoslovenski književni leksikon nije zabeležio nijedno jedino ime.
196
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Važno je i reci da je urednik krfskog Zabavnika bio Branko Lazarevic - čovek koji je bio pripreman za urednika Srpskog književnog glasnika; a opštepoznato je koliko je Glasnik pametno i lepo posredovao izmedu književnosti južnoslovenskih naroda.
Prvi slovenački autor, koji saraduje u krfskom Zabavniku jeste Fran Radešček (1886-1968), novinar (časnikar, kako piše u slovenačkim enciklopedijama). Zanimljivo je da je Radešček - u pilot broju dodatka Srpskih novina - potpisan kao autor teksta Srpska narodna pesma, a zapravo je samo prevodilac (sa nemačkog jezika), koji je ispred prevoda napisao ukupno četiri reda - iz kojih saznajemo da je nemački naučnik Feliks Štesinger, u podlistku Frankfurtskih novina, o srpskoj narodnoj pesmi, napisao vrlo laskavu ocenu. To je jedini slučaj da se prevodiocu pripisuje prevedeni tekst -kasnije se u Zabavniku jasno odvajaju prevodioci od autora priloga, što se jasno vidi u pilot broju iz 1917. godine. Bibliografija krfskog Zabavnika objavljena u Književnoj istoriji, otuda taj tekst pripisuje Radeščeku (Janic 1978: 315-33).
Fran Radešček je jedan od najredovnijih saradnika krfskog Zabavnika. A saradivao je najpre kao pesnik. Objavio je sedam pesama (Že tretjič pod križem, V izgnanstvu, Intermezzo, Slovan - na dom, Oživljene nade I-III), i potpuno se uklopio u poeziju saradnika krfskog Zabavnika. I tu je u prvom planu Prvi svetski rat i narod bez domovine. Ali, ono po čemu se Radešček razlikuje od srpskih saradnika jeste to što vec u prvoj pesmi pominje ujedinjenje Slovenaca, Srba i Hrvata.
Slovenci vsi in Srbi in Hrvatje v kraljevstvu prosti združe se kot bratje.
Pesme objavljuje na slovenačkom jeziku - ali cirilicom; mada su naslovi pesama doneti latinicom. (Jasno je da je štamparija koja je štampala Zabavnik imala i latinična slova.) U krfskom Zabavniku slovenački jezik je zastupljenjedino u poeziji. Očigledno je, na primer, da je uredništvo moglo objaviti tri dela pesme Oživljene nade u jednom istom broju - ali, verovatno je bilo važno imati slovenački jezik u više brojeva.
Ne samo kao pesnik i prevodilac, Fran Radešček se oglasio i kao kritičar - u rubrici Beleške. Prikazao je knjigu novela Ivana Cankara Za krstom u prevodu Vladislava Fabijančica (1894-1950), a u izdanju Biblioteke jugoslovenske književnosti, u Ženevi 1917. godine (Radešcek 1918: 22). Posle pohvala upucenih prevodiocu, Radešček ističe rodoljublje Ivana Cankara i protivi se jednostranom tumačenju da je Cankar pesimista. Tekst je snažno socijalno obojen, a podvlači se i da je Cankar propovedao propast Austrije i ujedinjenje Jugoslovena. Da je sin srecnijeg naroda, kaže Radešček za Cankara, stao bi u red Dostojevskog, Emila Zole, Gorkog.
Zato, kako 'jugoslovenskoj književnosti', tako i g. Fabijančicu, treba čestitati na izboru jednog od najboljih slovenačkih pesnika i pisaca, sa kojim treba da se upoznaju, ne samo jugoslovenska inteligencija, vec i široki slojevi naroda. Neka ova mala knjižica, najzad, još više utvrdi naše zajedničke srodničke veze.
Pre nego što ispratimo posredno prisustvo Vladislava Fabijančica u krfskom Zabavniku (o njemu pišu, ne piše on), dovršimo priču o slovenačkoj poeziji. Pored Radeščeka, jedini slovenački pesnik koji saraduje u Zabavniku, jeste Janko Lavrin (1887-1986).
Milivoj Nenin, Zorica Hadžic: Slovenci u krfskom Zabavniku
197
U trečem broju Janko Lavrin objavljuje pesmu Na Golgoti iz serije Albanski soneti (Lavrin 1917a: 4-5).1 Pesma je iz 1915. godine i potpuno je u duhu srpskih pesnika: čak se i Marko Kraljevič poziva da ustane. Pod naslovom Iz serije Albanski soneti, Janko Lavrin če u petom broju objaviti još jedan sonet - ponovo na slovenačkom jeziku i ponovo čirilicom (Lavrin 1917b: 7). (Tu se pominje novi Izrael bez domovine.)
Vladislav Fabijančič se prvi put pominje u šestom broju, u rubrici Književne beleške (Anonim 1917c: 15). Reč je o pominjanju njegove brošure O Sloveniji i Slovencima, koju je objavila Jugoslovenska omladina u Ženevi. Citiramo belešku u celosti:
Ova brošura je predavanje koje je g. Vladislav Fabijančič držao u Ženevi, meseca jula ove godine, u Narodnom domu. Brošura je puna statističkog, istorijskog i etno-grafskog materijala o Slovenačkoj. Na kraju brošure, pisac je naveo nekoliko govora slovenačkih poslanika (Dr Antuna Korošeca, Dr Ravnihara, Dr Benkoviča i drugih), i izvadaka iz slovenačkih novina (Slovenski narod, Slovenci i drugi) iz kojih se vidi lepo držanje slovenačkih poslanika u pogledu Ujedinjenja.
(Uzgred, u istom broju, u istoj rubrici zabeležena je pojava knjige P. A. Lavrova Slovenačko pitanje, koja je objavljena u Petrogradu 1917. godine (Anonim 1917č: 16). Lavrov je profesor Petrogradskog univerziteta i u brošuri, koja ima 102 strane, donosi istoriju Slovenaca. Pri kraju se pominje jugoslovenski pokret i nada pisca knjige, da Italija neče praviti smetnje ujedinjenju Srba, Hrvata i Slovenaca - jer če joj Jugoslavija »biti dobar sused, a ne opasan takmac«).
Vladislav Fabijančič se pominje i u petnaestom broju, ponovo u rubrici Beleške (Anonim 1918: 30), i ponovo citiramo belešku u celosti:
Počela je da izlazi u Ženevi 'Slovenačka biblioteka' pod uredništvom g. Vladislava Fabijančiča. U prvoj svesci, sam urednik, pod gornjim naslovom [Les deux Yugosla-vies] raspravlja projekte pangermanista i projekta savezničkog. U prvom delu brošure, pošto je iznesen pangermanski plan, iznosi se sva opasnost ostvarenja tog plana za bu-duču Evropu. U drugom delu, glavnom delu brošure, iznosi se demokratski saveznički projekat o ostvarenju Jugoslovenske države koja če biti odbrana životnih interesa sve-tske demokratije na jugo-istoku Evrope.
Dakle, Vladislav Fabijančič nije bio saradnik krfskog Zabavnika, ali se o njegovom prevodilačkom, uredničkom i spisateljskom radu piše. Jednostavno, Zabavnik je pratio njegov rad.
Prvo ozbiljnije prisustvo »slovenačkog pitanja« dogodilo se več u drugom broju. U rubrici Književne beleške prikazane su dve knjige Bogumila Vošnjaka (18821954). Prvo je prikazana knjiga Bedem protiv Nemačke, u kojoj s faktima socijalne nauke dokazuje našim saveznicima Englezima, potrebu da se stvori ujedinjenjem južnih Slovena jedna brana nemačkom Drang nach Oster-u, čiji je zamišljeni kraj kod Persijskog zaliva (Anonim 1917a: 16).
Engleski časopis Observer u broju od 27. maja ove godine donosi prikaz pod naslovom Princip narodnosti. Iz tog prikaza saznajemo da su Slovenci mali narod,
1 Uzgred, Janko Lavrin je jedini slovenački pisac (saradnik krfskog Zabavnika) o kome podatke donosi (nedovršeni) Leksikon pisaca Jugoslavije, knjiga III, K - LJ, Novi Sad 1987. godine. Ni tu se ne pominje njegova saradnja u Zabavniku.
198
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
najzapadniji ogranak jugoslovenske rase i najstarija slovenska podanica Habsburškog carstva. Britanski narod slabo poznaje ovaj seljački narod u kojem je princip demokratije u najvecoj opasnosti.
O samom Vošnjaku znamo da je bio profesor na Zagrebačkom univerzitetu; posle nekoliko meseci u austrijskoj vojsci otpušten je i konačno je stigao u Englesku. U Engleskoj je radio za stvar saveznika. »Ideja o nezavisnoj Jugoslaviji je počela da se kristalizuje u britanskim simpatijama kasnije nego u kontinentalnoj Francuskoj, gde je javno mnjenje o ovom predmetu bolje informisano«. Najveci značaj ove knjige Bogumila Vošnjaka je baš u tom upoznavanju britanskog javnog mnjenja sa slovenačkim pitanjem. Jedina sporna tačka koju je potrebno rešiti jeste moguc nesporazum izmedu nove države i Italije.
Prikaz se završava rečima samog pisca koje je Evening News od 21. maja preneo, obracajuci se engleskom javnom mnjenju:
Može li biti isključen jedan mlad narod (Slovenci), kojeg je cela duša i egzistencija jedan živi protest protiv Germanstvu, od ove sretnije, na novo stvorene Evrope buducnosti.
Druga knjiga koja je prikazana, napisana je isto tako na engleskom jeziku i ima naslov: Carstvo na umoru (Anonim 1917b: 16).2 Ta knjiga je zapravo poziv Engleskoj da sledi Francusku u jasnoj koncepciji o apsolutnoj potrebi da se podeli Austrija u slučaju pobede! Poslednja rečenica ovog prikaza - koji je zasnovan na rečima samog pisca, Bogumila Vošnjaka - jeste: »Ne potpomažimo dakle propale sile, nego dajmo života energijama koje se bude i niču u potištenim slovenačkim narodima«.
Uzgred, Bogumil Vošnjak je bio član Jugoslovenskog odbora u Londonu. Pre prikaza ove dve knjige Bogumila Vošnjaka, pojavio se i jedan neobičan prikaz. R. J. M. je napisao knjigu Jugoslavija, koju je štampao u Solunu 1917. godine. Pisac beleške je potpisan slovom P. Tek pri kraju teksta saznajemo prezime pisca knjige - Mitic; a vec smo na početku teksta saznali da je pisac umro nekako u isto vreme kada se knjiga pojavila. O teškocama na koje je autor nailazio svedoči nam pasus koji govori više o želji autora negoli o ostvarenju.
A dobra i lepa namera odmah se vidi: uvod u Jugoslaviju čine tri himne našeg troimenog naroda. Ali je oskudica materijala bila i suviše velika i ostali deo knjige nije u tome pogledu zadržao srazmeru, koja bi odgovarala piščevoj želji. Književnost Hrvata i Slovenaca zastupljena je samo jednim pasusom iz R. Katalinica Jeretova [...] Taj nedostatak morao se nečim nadoknaditi: ta je želja naše omladine za jedinstvom naroda izražena u manifestu ujedinjenja srpsko-hrvatsko-slovenačke omladine u Ženevi (P 1917: 16).
O Slovencima, očito, kao ni Englezi, ni Srbi nisu mnogo znali. Upoznavanje kao da je počelo tokom Prvog svetskog rata.
Vec u narednom, trecem, broju to upoznavanje je nastavljeno. Krfski Zabavnik donosi odlomak iz knjige Bogumila Vošnjaka Carstvo na umoru, pod naslovom Slovenci (Vošnjak 1917a: 11-13). Vošnjak odsečno piše:
Slovenci su pored Hrvata i Srba treci faktor u Jugoslovenskom nacionalnom ujedinje-nju. Srbi, Hrvati i Slovenci su jedna ista rasa, imaju isti jezik; oni su jedan isti narod,
2 U pomenutoj Bibliografiji krfskog Zabavnika (Janic 1978: 315-33), redosled ova dva prikaza je pogrešno napisan.
Milivoj Nenin, Zorica Hadžic: Slovenci u krfskom Zabavniku
199
koga je kobna prošlost razdelila. Oni teže da budu ujedinjeni zajedno sa Srbijom u jednu nacionalnu državu.
I sada se Vošnjak vrača u prošlost i bavi se istorijom Slovenaca. (Nameče se zaključak da su Germani za Slovence bili ono što su za Srbe bili Turci) Znamo da je knjiga Carstvo na umoru objavljena na engleskom jeziku; medutim, očito je da Bogumilu Vošnjaku prevodilac nije bio potreban.
U petom broju ponovo imamo tekst Bogumila Vošnjaka. Jedna glava stare slovenačke demokratije je verovatno odlomak iz knjige Carstvo na umoru; ali nam se
0	tome ne daju podaci (Vošnjak 1917b: 10-13).
Vrača se Vošnjak duboko u prošlost i govori o tome kako su Slovenci več početkom Srednjeg veka bili hrabri borci za političku nezavisnost. I opisuje nam jednu neobičnu ceremoniju: instalaciju slovenačkih vojvoda i odavanje počasti na Gosposvetskom polju u blizini Celovca u Koruškoj. Ta ceremonija je imala dva dela: instalaciju na vojvodski kamen i odavanje vernosti pred vojvodskom stolicom.
A smisao te ceremonije - koja se odigrava pod otvorenim nebom - jeste da ljudi biraju poglavara po svojoj želji i volji i da zadržavaju pravo na pobunu - ukoliko vojvoda ne ispuni očekivanja. Tu se zapravo zaključuje ugovor izmedu seljaka i vojvode - a čitav ritual je na starom slovenačkom jeziku! Naravno, seljak je centar ceremonije i on je predstavnik naroda... Ta ceremonija izumire početkom XIX veka, a vojvodski seljak (onaj seljak koji ustupa vlast vojvodi) nije više iz reda najmočnijih seljaka (koji če podsečati vojvodu čija je vlast stanja). več je vojvodski seljak, na kraju, slep i siromašan! I precizno beleži Vošnjak:
Tragedija vojvodskog seljaka jeste tragedija slovenačkog naroda«. Ali, ističe Vošnjak snagu slovenačkog naroda: »Politički duh, koji je sačuvao ovo čudo gradanske slobode, bio je uvek jak i neustrašiv.«
Jeste vojvodski seljak mrtav, ali je njegov narod sačuvao veru u svoju istorijsku misiju. Jedan od sigurno najzanimljivijih tekstova objavljenih u krfskom Zabavniku -ne mislimo pritom samo na priloge slovenačkih autora (Očito, Vošnjak je »najzreliji« od svih slovenačkih sardnika krfskog Zabavnika.)
Ali, Vošnjak nije najplodniji od slovenačkih saradnika krfskog Zabavnika. To je sigurno Niko Županič (1876-1961), političar, etnolog i antropolog, koji se prvi put javlja več u trečem broju (županič 1917a: 8-11). Naslov njegovog teksta je Kosovo i potpuno je u dosluhu sa vremenom. Tekst je informativnog karaktera; nudi se geografski opis Kosova, ali i opis kosovskog boja; ističe se i šta Kosovo znači za jugoslovenske narode. Isto tako se prati i aktivnost Jugoslovenskog odbora vezana za Kosovo; Vidovdan je proglašen za narodni praznik Srba, Hrvata i Slovenaca. Rodoljubiva nota je izražena: stvar je u tome da če se južnoslovenski narodi osloboditi od austro-ugarskog jarma i biti ujedinjeni u demokratskoj državi. Županič odsečno piše:
Nije več daleko dan kad če biti krvoločan Nemac poražen, i kad če mučenica Srbija ovenčana vencem pobede pohrliti do Zagreba i Ljubljane i zasaditi barjak slobode na vrh snežni Triglava, barjak naše buduče države: Srba, Hrvata i Slovenaca.
Sve vreme piše o istom narodu »trojakog imena«. Ono što je pikantan detalj jeste i to da kad nabraja imena gradova u kojima če se slaviti Vidovdan - pominje
1	Pečuj.
200
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Vec u šestom broju, na udarnom mestu, pojavice se »geografski« tekst: Severo-zapadna granica Balkanskog poluostrva (Županic 1917b: 1). Jasno je zbog čega je taj tekst baš na početku Zabavnika - u pitanju je buduca država. Uhvatio se Niko Županic za tezu austrijsko-nemačkih socijalista (»Balkan balkanskim narodima«) i prati zapadne granice i balkanskog poluostrva i buduce države. Jeste ovde geografija u prvom planu - ali je sve to u funkciji nove države.
A onda nekoliko meseci nema Nika Županica u krfskom Zabavniku. Tek u četrnaestom broju pod naslovom Znameniti Jugosloveni piše o Franji vitezu Miklošiču (Županic 1918a: 12-13). Očito je da je Niko Županic pisao za neki anglo-saksonski list i da je želeo da upozna svet sa znamenitim Jugoslovenima; medutim, tekst o Franji Miklošicu lepo se uklopio i u krfski Zabavnik. Naime, životni i stvaralački put Franje Miklošica uokviren je tadašnjim trenutkom. A to je najpre priča o jugoslovenskom narodu.
Slovenci su 1913. godine, u Ljubljani, nameravali da proslave stogodišnjicu rodenja svog najslavnijeg sina - sa svim južnoslovenskim narodima. Medutim, Srbija je bila učesnik Balkanskih ratova te 1913. godine, pa je proslava pomerena za avgust 1914. godine. A onda je Prvi svetski rat pomerio i taj datum.
Niko Županic Franju Miklošica posmatra kao jednog od patrijarha slovenske filologije, koji je nastavio ono što su počeli Josip Dobrovski i Jernej Kopitar. Ali je isto tako važno da je Miklošic iza sebe ostavio naslednika - Vatroslava Jagica. Niko Županic o Miklošicu piše kao osnivaču komparativne gramatike slovenskih naroda. Ali, ističe i da se bavio leksikografijom, etimologijom, morfologijom i fonetikom. Zanimali su ga i turski elementi u jezicima naroda na evropskom jugoistoku. Jedan tekst u kojem se preplicu životni i stvaralački put Franje Miklošica; i koji je opravdao naslov: Znameniti Jugosloveni. Naravno, na kraju teksta se podvlači da je Miklošic bio patriota - vatren slovenski nacionalista. Tekst je pisan 1918. godine u Londonu.
Interesantno je daje o Kosovu u krfskom Zabavniku najviše pisao baš Niko Županic. Posle teksta koji smo vec pomenuli, opisao je i proslavu Vidovdana u Engleskoj. U broju šesnaest Niko Županic je objavio tekst Tragedija i nada Jugoslovena povodom Vidov-dana 1918 u Engleskoj (Županic 1918b: 1-2).
Posle podsecanja na ono što se dogodilo na Vidovdan 1389. godine i opisa žrtvovanja Srbije, koje je imalo kobne posledice ne samo po istoriju Srbije, vec i po južnoistočnu i Srednju Evropu, Niko Županic pominje najveci spomenik tom porazu - grandiozan »Kosovski hram« Ivana Meštrovica.
Dalje piše o tome kako je srpska narodna crkva svake godine na taj dan priredivala božju službu i molila se za pokoj duše kosovskih junaka. Državna vlast, pak, tog dana je u počast kosovskih junaka priredivala vojničke parade i svečanosti. Starci i pastiri u planinama, koji nisu mogli prisustvovati ni službi božjoj ni vojničkim paradama, uzimali su u ruke gusle i pevali pesme o caru Lazaru.
I sve je to bilo tako do 1915. godine i do novog Kosova za srpski narod. Godine 1916. u Francuskoj je odreden »Srpski dan« i u svim školama se govorilo o požrtvovanim borbama Srba sa neprijateljima hrišcanske vere. Prošle godine (a Županic to piše, rekli smo, 1918.), na ulicama Londona i Pariza prodavale su dame na ulicama božur cvece (simbol Srbije) u korist Crvenog krsta.
Milivoj Nenin, Zorica Hadžic: Slovenci u krfskom Zabavniku
201
I pokušava Niko Županic da objasni taj psihološki paradoks: zbog čega se slavi dan svoga poraza. Odgovor je jednostavan: otuda što su ideali srpskog seljaka iznad političkog oportunizma. Plemenita žrtva je ostavila veci utisak nego sve pobede u istoriji. (A taj narod je vaspitan na narodnoj poeziji, koja veliča požrtvovanost za veru, za domovinu, i za prijateljstvo.)
Poredi na kraju cara Lazara sa srpskim kraljem Petrom i kaže da je zadnja katastrofa Srba od 1915. godine drugo Kosovo. Ali, sada postoji nada... »Ceo jugoslovenski narod nosi danas na svojoj glavi mučeničku krunu cara Lazara, ali mi se nadamo, da nije daleko ono vreme, kad ce mesto ove trnove krune zasijati zlatna kruna slobodne Jugoslavije«.
I odmah posle uvodnog teksta, Niko Županic objavljuje odlomak iz govora, koji je držao godinu dana ranije u hotelu Savoja: Jugosloveni behu i biče opetjedno (Županic 1918c: 2). (Po tome da je u pitanju govor vidi se i po umecima u zagradi - kad publika želi da podrži govornika, onim: »Živeo!«)
Objašnjava Niko Županic otkuda to da se za Slovence ne zna - prvi razlog je to što su odavno izgubili svoju državnu samostalnost. A sa druge strane svet brka Slovence sa Slavoncima i Slovacima. No, za vreme rata mnogo je učinjeno za slovenačko ime. I tu najpre ističe Ministra Čedu Mijatovica. (Čak je pomenuo Slovence pre Srba i Hrvata - bez obzira na Krfsku deklaraciju koja govori o Kraljevstvu Srba, Hrvata i Slovenaca.) Tu se sad čulo: »Živeo Čeda Mijatovic!«
Posle toga ide istorijski opis Slovena i uzvik: »Živelo Slovenstvo!« Počinje onda priča o buducoj državi uz usklike: »Živeli Pašic i Trumbic!« Sledeči usklik jasno govori o čemu je govornik pričao - a usklik je: »Slava caru Dušanu!«
Poslednji pasus je više nego jasan: »Braco Srbi, Hrvati i Slovenci, mi smo jedno po krvi i jeziku i prema tome nas spaja jedna jedinstvena Domovina. Istorija nas uči da smo bili nekada jedno i po imenu i u glavnom pod jednim državnim krovom, a nužda današnjeg dana i gorko iskustvo podeljenosti nam kategorički zapovedaju da postanemo opet jedno. Dao nam Bog državu od Celovca do Soluna, od Soče do Strume«. Završetak govora je propracen apalauzom.
Ali tu nije kraj tekstovima Nike Županica u ovom broju krfskog Zabavnika. Objavljuje poduži tekst (imamo u vidu dužinu tekstova u Zabavniku) pod naslovom Paleolitska i neolitska etnologija jugoslovenskih zemalja (Županic 1918č: 14-16). »Cilj ovog članka je« - citiramo Županica - »predočiti čitaocima u osnovnim linijama prve početke ljudskog života u zemljama Srba, Hrvata i Slovenaca«. Dalje od te rečenice necemo ici. Na kraju teksta piše da ce se nastaviti. I nastavak se pojavio - pod istim naslovom. Ali, sada i sa podnaslovom: II Mlade kameno doba (Županic 1918c: 12-14). Ni ovoga puta tekst nije dovršen. Najavljuje se kraj: »svršice se«. Interesantno je da se i u osamnaestom broju pojavljuje to isto: »svršice se«, posle treceg nastavka tog teksta (Županic 1918d: 16-17). Kraj teksta se u Zabavniku nije pojavio, jer, taj, osamnaesti broj, bio je poslednji broj krfskog Zabavnika.
Naša priča nije gotova. Opet se vracamo nekoliko brojeva u nazad i čitamo ono što je napisao Rade Zaplotnik (Zaplotnik 1918: 1-2). (On je još jedan od slovenačkih autora koji se pojavio na udarnom mestu: otvara dvanaesti broj tekstom Psihološko raspoloženje Slovenaca u toku rata.)
202
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
Zaplotnik beleži vekovnu želju Slovenaca za oslobodenjem, ali i svest da to oslobodenje ne mogu izvesti sopstvenim snagama. Otuda je izbijanje svetskog rata kod Slovenaca naišlo na povoljan prijem. Tu im se otvorila mogucnost da ostvare jugoslovensku ideju. I opisuje početak Prvog rata Zaplotnik.
Kad su Slovenci poslati u rat protiv Srbije, prebeglo je na srpsku stranu više oficira i vojnika - tako da je taj slovenački bataljon bio odmah upucen na italijanski front. A objavom rata je počelo i doba strahovlade u Sloveniji. Nasilno je obustavljeno izlaženje slovenačkih političkih listova. Mnogi intelektualci su zatvarani zbog špijunaže, veleizdaje i uvrede veličanstva... Sudovi imaju pune ruke posla: osuduju se na smrt streljanjem mnogi rodoljubi.
Od svih saradnika krfskog Zabavnika o Zaplotniku se danas u Srbiji i Sloveniji najmanje zna. Leksikoni pisaca ne beleže njegovo postojanje. A upravo je on napisao najličniji tekst od svih saradnika Zabavnika - on je najviše pisao o sebi. Rat ga je zatekao u Madarskoj: odmah je uhapšen i osumnjičen kao špijun i odveden u Ljubljanu. Optužen je za veleizdaju i šest meseci je u celiji - gladan i prozebao - čekao presudu. Posle toga ga prebacuju u bolnicu. Po ozdravljenju odvode ga u odeljenje »politički nepouzdanih«, u kojem se pre njega nalazio i Ivan Cankar! (Video je natpis na zidu: »Tu je počival Ivan Cankar«.)
Oblače ga u vojničko odelo i šalju, prvo na italijanski front, a potom i na ruski front. Naposletku je uspeo da sa svojim ljudima prede na rusku stranu, bez borbe, a onda da se, kao dobrovoljac, prebaci u redove srpske vojske. (Uzgred, ni »Udruženje ratnih doborovoljaca 1912-1918« u Beogradu nema podataka o Zaplotniku!) Pojavio se 1955. godine njegov prevod knjiga brace Grim u Novom Sadu. (Ali ni Udruženje književnih prevodilaca ne beleži njegovo postojanje.)
Ali, vratimo se psihološkom raspoloženju Slovenaca; kako je rat odmicao tako se samo pojačavala narodna volja za borbom. Dakle, sve u svemu, ako se pogledaju svi prilozi slovenačkih autora, kao i njihovo pominjanje, ali i potezanje »slovenačkog pitanja«, videce se da ta grada (da je tako nazovemo) iznosi gotovo čitav jedan broj krfskog Zabavnika. Preciznije, pilot broj je imao 8 strana, a Zabavnik se pojavljivao u obimu od 16, 24, pa i 32 strane - a moguci slovenački broj bi imao obim od 20 strana - tačno toliko bi imao i imaginarni, prosečan, broj krfskog Zabavnika.
IZVORI I LITERATURA
Anonim, 1917a: Bedem protiv Nemačke od Dr B. Vošnjaka. Zabavnik 1/2. 16.
--, 1917b: Jedna knjiga Dr B. Vošnjaka. Zabavnik 1/2. 16.
--, 1917c: Vladislav Fabjančic, O Sloveniji i Slovencima. Zabavnik 1/6. 15.
--, 1917č: Slovenačko pitanje: Petrograd. 1917. Zabavnik 1/6. 16.
--, 1918: Vladislav Fabjancic, Les deux Yougoslavies. Zabavnik 11/15. 30.
Vladislav Fabjancič,1917: O Sloveniji i Slovencima (Izdanje Jugoslovenske omladine): Štamparija Jugoslovenske kulture. Zabavnik 1/6. 15.
Borde J. Janic, 1978: Bibliografija krfskog Zabavnika. Književna istorija X/38. 315-33.
Milivoj Nenin, Zorica Hadžic: Slovenci u krfskom Zabavniku
203
Janko Lavrin, 1917a: Na Golgoti (Iz serije »Albanski soneti«). Zabavnik I/3. 4. --, 1917b: Iz serije »Albanski soneti«. Zabavnik I/5. 7. Raša MiLošEvič, 1918: Giga Geršič. Zabavnik II/12. 24. P, 1917: R. J. M. Jugoslavija. Zabavnik I/2. 16.
Fran Radešcek, 1918: Ivan Cankar: Za Krstom: Novele: Preveo Vladislav Fabjančic: Izdanje Biblioteke Jugoslovenske književnosti: Ženeva 1917. Zabavnik II/9. 22.
Bogumil VoŠNJAK, 1917a: Slovenci. Zabavnik I/3. 11-13.
--, 1917b: Jedna glava stare slovenačke demokratije. Zabavnik I/5. 10-13.
Rade Zaplotnik, 1918: Psihološko raspoloženje Slovenaca u toku rata. Zabavnik II/12. 1-2.
Niko Županič, 1917a: Kosovo. Zabavnik I/3. 8-11.
--, 1917b: Severo-zapadna granica Balkanskog poluostrva. Zabavnik I/6. 1. --, 1918a: Znameniti Jugosloveni. Zabavnik II/14. 12-13.
--, 1918b: Tragedija i nada Jugoslovena povodom Vidov-dana 1918 u Engleskoj. Zabavnik II/16. 1-2.
--, 1918c: Jugosloveni behu i biče opet jedno. Zabavnik II/16. 2.
--, 1918č: Paleolitska i neolitska etnologija jugoslovenskih zemalja. Zabavnik II/16. 14-16.
--, 1918č: Paleolitska i neolitska etnologija jugoslovenskih zemalja. II Mlade kameno doba. Zabavnik II/17. 12-14.
--, 1918d: Paleolitska i neolitska etnologija jugoslovenskih zemalja. Zabavnik II/18. 16-17.
POVZETEK
Slovenci, slovensko vprašanje, zgodovina Slovencev in tudi slovenska kultura nasploh so med prvo svetovno vojno močno prisotni v krfskem Zabavniku, ki je kot dodatek Srpskih novina izhajal mesečno od aprila 1917. do oktobra 1918. leta. Najpomembnejša slovenska avtorja Bogumil Vošnjak in Niko Županič sta zavezniški in srbski javnosti istočasno predstavljala slovensko vprašanje, pravzaprav nujnost vzpostavljanja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V kontekstu vzpostavljanja meja nove Evrope slovenska avtorja zagovarjata tezo nemških socialistov, da bi Balkan moral pripasti balkanskim narodom - temu je namenjeno tudi natančno beleženje zahodnih meja Balkanskega polotoka.
Dejstvo je, da je bil slovenski jezik zastopan samo s poezijo (Fran Radešček in Janko Lavrin). Krfski Zabavnik je spremljalo tudi prevajalsko in uredniško delo Vladislava Fabijančiča, s čimer je bila slovenščina posredno prisotna. Pomembno mesto je v eni od številk krfskega Zabavnika dobil pozabljeni Rade Zaplotnik, ki
204
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
je spregovoril o psihološkem razpoloženju Slovencev med veliko vojno. Preprosto, Slovenci se niso želeli boriti proti Srbiji in so množično prehajali na srbsko stran. Slovenski avtorji so pisali tudi o Kosovu, v spomin so priklicali Kraljeviča Marka, pisali so o demokraciji slovenskih kmetov v srednjem veku ipd. To je tudi v opreki s predstavo v srbski literarni vedi, da so bili v krfskem Zabavniku prisotni samo srbski in hrvaški pisci.
205
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
16. MEDNARODNI SLAVISTIČNI KONGRES V BEOGRADU LETA 2018
Po odločitvi Zasedanja razširjenega predsedstva MSK v Beogradu (2014) in Pragi
(2015) sporočamo naslednje informacije o organizaciji, kraju in čas poteka ter delovne
oblike in število udeležencev 16. mednarodnega slavističnega komiteja v Beogradu.
1.	Organizacija: Organizator kongresa je Zveza slavističnih društev Srbije, soorganizatorstvo je sprejela Filološka fakulteta Univerze v Beogradu, potekal pa bo pod pokroviteljstvom Srbske akademije znanosti in umetnosti in častnim (visokim) pokroviteljstvom predsednika Republike Srbije.
2.	Čas: Kongres bo 20.-27. avgusta 2018. leta na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu in na Srbski akademiji znanosti in umetnosti, po potrebi pa tudi na drugih lokacijah.
3.	Delovne oblike: sekcijski referati, okrogle mize, tematski bloki in posterji.
4.	Kvote: Kot je v delovanju Mednarodnega slavističnega komiteja že tradicionalno, so tudi tokrat nacionalne kvote referatov ohranjene v obsegu, kot so bilo sklenjeno na zasedanju v Novgorodu (2010) in potrjeno na zasedanju v Pragi (2015).
5.	Število sodelujočih v delovnih oblikah: Predvideva se aktivna udeležba skupaj 800-850 sodelujočih, in sicer 650 referentov s sekcijskimi referati in pri okroglih mizah ter 150-200 v tematskih blokih.
6.	Drugi udeleženci: Kongres se tokrat odpira tudi pasivnim udeležencem (tj. udeležencem brez referata) in udeležencem s posterjem. Število udeležencev iz te skupine ne sme presegati 20 % nacionalne kvote, kotizacija zanje pa znaša 70 evrov.
7.	Kotizacija za aktivne udeležence znaša 100 evrov.
8.	Soavtorski referati: Pri referatih praviloma velja načelo »en referat - en referent«, lahko pa je referat (znotraj nacionalne kvote) tudi večavtorski. Čas za predstavitev soavtorskega referata je enak času, ki velja za sekcijske referate.
9.	Tematski bloki: Predvideva se do 25 tematskih blokov, podobno kot na kongresu v Minsku. V primerjavi z dosedanjo prakso se zvišuje število udeležencev v tematskih blokih na 3-8. Zaželeno je, da so referati predstavljeni v treh slovanskih jezikih, vendar pa najmanj v dveh, in da v tematskem bloku sodelujeta največ po dva udeleženca iz iste države. Predvideni so uvodni referat v trajanju 20 minut in ostali referati pa v trajanju po 15 minut ter posamične diskusije v trajanju po 5 minut. Anotacijo tematskega bloka pripravlja njegov predlagatelj, tako da mora predlogu priložiti tudi kratko problemsko predstavitev vseh referatov v tematskem bloku. Rok za prijavo tematskih blokov je 1. maj 2016 na naslov Mednarodnega slavističnega komiteja (gl. Priloga II). Anotirani tematski bloki bodo preučeni in končna lista sprejeta na naslednjem zasedanju v Bukarešti (2016). Anotacija tematskega bloka kot celote in vsakega referata posebej naj bo dolga do 1000 znakov. Glede na prispele prijave, se ta rok lahko podaljša do konca leta 2016.
10.	Objave: Sprejeta sta bila naslednja sklepa: (1) da je referati za tematske bloke
206
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
mogoče objaviti na spletu in da bodo linki do teh stani objavljeni na spletni strani kongresa najkasneje do 1. avgusta 2018; (2) sekcijski referati se morajo kot doslej natisniti pred kongresom. 11. Okrogle mize: Na kongresu se predvideva največ 5 okroglih miz. Po dogovoru na zasedanjih razširjenega predsedstva Mednarodnega slavističnega komiteja v Beogradu in Pragi podajamo naslednje delovne predloge:
a.	Okrogla miza o slavistiki in globalizaciji.
b.	Okrogla miza o korpusni lingvistiki.
c.	Okrogla miza o položaju srbskega jezika/slovanskih jezikov na univerzah po svetu.
Nacionalne komiteje prosimo, da v skladu s sprejeto tematiko in kvotami sprožijo prijavljanje sekcijskih referatov, tematskih blokov in okroglih miz z rokom do konca leta 2016.
Predsednik MSK
Prof. dr. Boško Suvajdžic
Dopolnilne informacije k poslanemu dokumentu (priredila Alenka Šivic-Dular)
1.	Naslov spletne strani Mednarodnega slavističnega kongresa 2018 je http://mks. fil.bg.ac.rs
2.	Slovenska kvota znaša 12 sekcijskih referatov (tj. enako kot v Minsku).
3.	Interni slovenski rok za prijavo sekcijskih referatov je 30. november 2016 na elektronski naslov alenka.sivic@guest.arnes.si. Prijavni rok je skrajšan zato, ker mora prijave pregledati in potrditi Slovenski slavistični komite.
4.	Ob prijavi naj se navede: (a) naslov sekcijskega referata v dveh jezikih, in sicer v jeziku povzetka in v jeziku, v katerem bo referat predvidoma objavljen in predstavljen v brošuri kongresnega programa, (b) številka tematske podskupine, v katero se referat uvršča, (c) kratek povzetek tematike. Uradni jeziki kongresa so vsi slovanski jeziki, angleščina, nemščina in francoščina; pri tem je treba upoštevati, da morata biti povzetek in referat napisana v različnih jezikih.
5.	Prosimo za dodatne predloge za okrogle mize ali za pripravljenost za sodelovanje v kateri izmed okroglih miz, predlaganih v delovnem predlogu.
Priloga I: Tematika 16. mednarodnega slavističnega kongresa v Beogradu 2018 (dopolnjena na zasedanju Mednarodnega slavističnega komiteja v razširjeni sestavi, 31. avgusta 2015, in sprejeta na sestanku organizacijskega Predsedništva mednarodnega slavističnega komiteja v Beogradu, 3. decembra 2015)
Predvidevajo se štiri sekcije, in sicer za področja 1. jezik, 2. književnost, kultura, folklora, 3. vprašanja slavistike, 4. posebne kongresne teme.
1 Jezik
1.1 Etimologija in primerjalno-zgodovinsko raziskovanje slovanskih jezikov 1.1.1 Izvor praslovanskega jezika
1.1.1.1 Problematika, povezana z interakcijo med praslovanskim in prabaltskim jezikom
Alenka Šivic-Dular: 16. mednarodni slavistični kongres v Beogradu leta 2018
207
1.1.1.2 Praslovanščina in njena narečja
1.1.2	Slovanska lingvogeneza
1.1.2.1 Vpliv neslovanskih jezikov in jezikovnih skupin na razvoj slovanskih jezikov
1.1.3	Starocerkvenoslovanski jezik in cerkvenoslovanski jezik
1.1.3.1 Vpliv stare cerkvene slovanščine in cerkvenoslovanskega jezika na oblikovanje slovanskih knjižnih jezikov
1.1.4	Etimologija
1.2	Zgodovina slovanskih jezikov
1.2.1	Zgodovinska slovnica slovanskih jezikov
1.2.2	Zgodovinsko pomenoslovje in besedoslovje slovanskih jezikov
1.2.3	Razvoj slovanskih jezikov v kontekstu jezikovnih stikov
1.2.4	Razmerje med nacionalnimi knjižnimi jeziki in narečji v različnih zgodovinskih obdobjih
1.3	Dialektologija slovanskih jezikov
1.3.1	Slovanska lingvogeografija
1.3.2	Arealogija
1.3.3	Sodobna slovanska narečja, stanje njihove ohranjenosti: vitalnost, dinamika, redukcija
1.3.4	Struktura sodobnih slovanskih narečij: akcentologija, slovnica, leksična sestava
1.3.5	Narečno slovaropisje in besedoslovje.
1.3.6	Jezik mesta
1.3.7	Zgodovina razvoja slovanskih narečij
1.3.8	Obrobna narečja slovanskih jezikov in stiki z neslovanskimi jeziki
1.3.9	Narečna interferenca
1.3.10	Informacijski narečni fondi
1.3.11	Imenoslovje
1.3.11.1	Etimologija naselbinskih imen, vodnih imen, gorskih imen
1.3.11.2	Imenoslovna leksikografija
1.3.11.3	Kartiranje slovanskega imenoslovnega prostora
1.3.11.4	Imenoslovna arealogija
1.3.11.5	Medslovanske imenske zveze (stiki, imenske povezave)
1.4	Slovnica sodobnih slovanskih knjižnih jezikov
1.4.1	Fonetično-fonološke in naglasoslovne značilnosti slovanskih jezikov
1.4.2	Naglasoslovje slovanskih jezikov
1.4.3	Sistemske slovnične lastnosti slovanskih jezikov (oblikoslovje, besedotvorje, skladnja)
1.4.4	Teoretični in metodološki vidiki preučevanja slovanskih jezikov
1.4.5	Jezikovne interference med slovanskimi jeziki in slovnična razmerja med slovanskimi in neslovanskimi jeziki
1.5	Pomenoslovje, pragmatika in stilistika sodobnih slovanskih jezikov
1.5.1 Pomenoslovna vprašanja slovanskih jezikov na vseh ravninah jezikoslovne analize
208
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
1.5.2	Besedišče slovanskih jezikov in besedoslovni odnosi
1.5.3	Besedoslovje slovanskih jezikov
1.5.3.1 Spletni (online) slovarji slovanskih jezikov
1.5.4	Frazeologija slovanskih jezikov
1.5.5	Besediloslovje in/ali analiza diskurza
1.5.6	Jezikoslovna in funkcionalna stilistika slovanskih jezikov
1.5.7	Pragmatična raziskovanja slovanskih jezikov
1.5.8	Teoretični in metodološki vidiki pomenoslovnih, stilističnih in pragmatičnih raziskav slovanskih jezikov
1.5.9	Medslovanske jezikovne interference in pomenska/slogovna/pragmatična razmerja med slovanskimi in neslovanskimi jeziki
1.5.10	Slovanska terminologija in terminografija
1.5.11	Konfrontativno preučevanje sodobnih slovanskih jezikov
1.6	Interdisciplinarno raziskovanje slovanskih jezikov
1.6.1	Sociolingvistika
1.6.2	Jezikovna politika
1.6.2.1	Nacionalni (slovanski) programi jezikovne politike
1.6.2.2	Jezikovna in izobraževalna politika Evropske zveze in poučevanje slovanskih jezikov
1.6.2.3	Večjezičnost
1.6.3	Psiholingvistika, nevrolingvistika
1.6.4	Lingvokulturologija
1.6.5	Etnolingvistika
1.6.6	Tipologija
1.6.7	Računalniško jezikoslovje
1.6.8	Korpusno jezikoslovje
1.6.9	Spletni viri za slovanske jezike
1.6.10	Jezikovna didaktika.
1.7	Standardizacija in norma slovanskih jezikov
1.7.1	Problematika normiranja slovanskih standardnih jezikov
1.7.2	Problematika pravopisa in grafematike
1.7.3	Razvoj standardnih jezikovnih norm
1.7.4	Inovacije v standardnih jezikovnih normah
1.7.5	Spletna komunikacija in sodobna norma v slovanskih jezikih
1.7.6	Slovanski knjižni mikrojeziki: problematika formiranja, funkcionalni razvoj in standardizacija
2 Književnost, kultura, folklora
2.1 Interdisciplinarno raziskovanje slovanskih književnosti:
2.1.1	Besedilno raziskovanje slovanskih književnosti
2.1.2	Digitalizirani izdelki
2.1.3	Interakcija med slovanskimi in neslovanskimi književnostmi
2.1.4	Slovanski jeziki in kulture v dobi informacijske tehnologije
2.1.5	Slovanske književnosti in kulture s primerjalnega, medknjiževnostnega in medkulturnega zornega kota
Alenka Šivic-Dular: 16. mednarodni slavistični kongres v Beogradu leta 2018
209
2.2	Razvoj slovanskega pismenstva
2.2.1	Slovansko pismenstvo na različnih etapah svojega razvoja
2.2.2	Pismenska tradicija Cirila in Metoda in njena recepcija v slovanskih književnostih
2.2.3	Nove izdaje spomenikov slovanskega pismenstva
2.3	Slovanske književnosti in srednji vek
2.3.1	Poetika srednjeveške književnosti
2.3.2	Zvrsti srednjeveške književnosti
2.3.3	Vezi med slovanskimi književnostmi in kulturami v srednjem veku
2.4	Zgodovina slovanskih književnosti in razvoj teoretično-metodološke vednosti
2.4.1	Stilske formacije v slovanskih književnostih
2.4.2	Zvrsti v slovanskih književnostih
2.4.3	Teorija in zgodovina stiha ter primerjalna slovanska metrika
2.4.4	Književne tradicije in slovanske književnosti danes
2.4.5	Vezi in stiki med slovanskimi književnostmi in kulturami
2.4.6	Teoretični vidiki preučevanja sodobnih slovanskih književnosti
2.5	Prevajanje slovanskih književnosti kot kulturološki prevod
2.5.1	Slovanski in medslovanski prevodi
2.5.2	Prevajalski proces: jezikoslovni in književni prevodi kulturnih znakov
2.5.3	Prevajanje in dediščina antične, bizantinske, judovsko-ktščanske in islamske tradicije v slovanskih književnostih in kulturah
2.5.4	Prevod kot dejavnik filozofske, religiozne in politične misli pri Slovanih
2.6	Književnozgodovinsko vedenje, književna kritika in publicistika
2.6.1	Periodika v slovanskih književnostih in kulturah: posrednik, pokazatelj poetičnih sprememb, slogovnih epoh, žanrov
2.6.2	Dekanonizacija in rekonstrukcija (nacionalne) književne zgodovine
2.6.3	Publicistika in mediji: relativizacija/afirmacija kulturne in književne identitete
2.6.4	Vrednote in (slovanska) književna kritika
2.7	Slovanske književnosti - religija - filozofija - politika - kultura
2.7.1	Filozofska, religiozna in politična misel pri Slovanih
2.7.2	Dediščina antične, bizantinske in judovsko-krščanske tradicije v slovanskih jezikih in kulturah
2.7.3	Dialog Vzhod - Zahod v slovanskih književnostih in kulturah
2.7.4	Problematika medsebojnega sprejemanja nacionalnih kultur
2.7.5	Slavistika in nacionalne ideologije v slovanskih deželah
2.8	Slovanske književnosti in kulturna dediščina v 21. stoletju
2.8.1	Evropeizacija/globalizacija in slovanske književnosti
2.8.2	Medkulturno in medknjiževnostno prežemanje slovanskih književnosti in kultur
2.8.3	Književne in kulturne »utopije« - panslavizem danes
2.8.4	Slavistika in (post)kolonializem v sodobnem svetu
2.8.5	Problematika ekzila/azila/(e)migracij v slovanskih književnostih in kulturah
2.8.6	Mi in drugi v slovanskih književnostih in kulturah (z antropološkega in socialnega vidika)
210
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
2.8.7	Evropski književni in kulturni vzorci in slovanske književnosti in kulture
2.8.8	Književnost slovanskih diaspor
2.9 Slovanska folklora, folkloristika in mitologija v mednarodnem kontekstu
2.9.1	Slovanska folklora in druge etnokulturne tradicije
2.9.2	Slavistično usmerjeni zbiratelji in raziskovalci
2.9.3	Mitološka podlaga folklore
2.9.4	Beseda in obred
2.9.5	Splošno in regionalno v folklori
2.9.6	Zvrsti »žive« folklore danes
2.9.7	Tekstologija folklore
2.9.8	Folklora in književnost
2.9.9	Sodobna folklora; postfolklora
3	Vprašanja slavistike
3.1	Zgodovina slavistike
3.1.1	Slavistične šole in njihov prispevek jezikoslovju in slovstveni zgodovini
3.1.2	Slavistika s stališča zgodovine šolstva in pedagoških idej
3.1.3	Slavistika v 20. stoletju: smeri, sporna vprašanja in dediščina
3.1.4	Velikani slavistike: novi pogledi na dediščino pomembnih slavistov
3.1.5	Jubileji in obletnice:
3.1.5.1 Nikolaj Kostomarov in Pantelejmon Kuliš v kulturni zgodovini Slovanov (ob 200-letnici ukrajinskih učenjakov in piscev)
3.1.6	Slavistika v zgodovinopisju nacionalnih središč
3.2	Teorija in metodologija slavistike
3.2.1	Tradicija in inovacija v slavistični metodologiji
3.2.2	Slavistika in nove znanstvene paradigme v humanistiki
3.2.3	Slavistika v komparativni perspektivi
3.2.4	Slavistika in kulturološki študiji
3.2.5	Ozki in širši pristop k slavistiki
3.2.5.1 Zgodovinske, družbene in ekonomske okoliščine v slovanskih deželah kot predmet slavističnega raziskovanja
3.2.6	Slavistika v interdisciplinarnih raziskavah
3.3	Perspektive slavistike
3.3.1	Smeri v razvoju slavistike v 19. stoletju
3.3.2	Slavistika in globalizacijski procesi
3.3.3	Slovanski svet zunaj evropskih meja
3.4	Teoretični in metodološki vidiki preučevanja in poučevanja slovanskih jezikov, književnosti in kultur
3.4.1	Metodološka vprašanja in perspektive visokošolskega poučevanja slovanskih jezikov, književnosti in kultur
3.4.2	Razvojne smeri sodobnih raziskav o poučevanju slovanskih jezikov, književnosti in kultur
4	Posebne kongresne teme
4.1 Dvesto let Srpskega rečnika Vuka Stefanovica Karadžica in Vukov pomen v slavistiki
Alenka Šivic-Dular: 16. mednarodni slavistični kongres v Beogradu leta 2018
211
4.2	Aleksander Belic v zgodovini slavistike
4.3	Leto 1918 in razvoj slovanskihjezikov in književnosti ter njihovega preučevanja
Priloga II: Tematski bloki na 16. mednarodnem slavističnem kongresu v
Beogradu (2018)
Na zasedanju MSK v Pragi (31. avgust - 1. september 2015) so bili sprejeti naslednji sklepi:
1.	Število tematskih blokov: Izbrano bo 25 tematskih blokov, vendar pa se njihovo število po potrebi izjemoma lahko tudi poveča.
2.	Število udeležencev: V tematskem bloku je število aktivnih udeležencev 3-8.
3.	Zaželeno je, da so v bloke uvrščeni referati v treh slovanskih jezikih, obvezno pa je vsaj v dveh.
4.	Referenti: V tematskih blokih morajo sodelovati referenti iz različnih držav, vendar pa iz iste države ne več kot po dva.
5.	Trajanje tematskega bloka: Za tematske bloke se predvidevajo uvodni referat v trajanju do 20 minut in preostali referati v trajanju do 15 minut, diskusijski prispevki v trajanju do 5 minut.
6.	Prijava tematskega bloka: Ob prijavi je poleg naslova tematskega bloka treba poslati tudi anotacijo za tematski blok kot celoto in za vsakega izmed načrtovanih referatov. Anotacija ne sme presegati 1000 znakov (s presledki).
7.	Rok za prijavo tematskega bloka je 1. maj 2016, pošiljajo pa se na naslov Predsedstva MSK. Prijave tematskih blokov bodo obravnavane v septembru 2016, izbrani in sprejeti pa na jesenskem zasedanju Mednarodnega slavističnega komiteja v Bukarešti.
8.	Objava prispevkov: Za razliko od dosedanje prakse se dovoljuje najprej objava referatov za tematske bloke na posebnih spletnih straneh (tj. pred začetkom kongresa), po končanem kongresu pa skupaj z diskusijskimi prispevki še v tiskani obliki. Prijavitelj izbranega tematskega bloka je dolžan zagotoviti objavo prispevkov na spletu, Predsedstvu MSK pa sporočiti link za postavitev na spletno stran kongresa.
9.	Naslov prijave: Prijave z anotacijami in s pripombo »Tematski blok« se pošiljajo na naslov mks@il.bg.ac.rs. Kontaktna oseba je prof. dr. Rajna Dragičevic (rajnad@yahoo.com).
Prevedla in dopolnila Alenka Šivic-Dular.
alenka.sivic@guest.arnes.si
212
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 2, april-junij
KARIERNI DAN SLAVISTOV IN SLOVENISTOV 2016
V sredo, 13. aprila 2016, je na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani potekal Karierni dan slavistov in slovenistov, ki ga je v sodelovanju s Kariernimi centri Univerze v Ljubljani, Oddelkom za slavistiko in Oddelkom za slovenistiko Filozofske fakultete UL drugič organizirala Študentska sekcija Slavističnega društva Slovenije. Dogodek je nastal zaradi potrebe po informacijah za študente glede vstopanja na trg dela in trenutne situacije na njem ter zaradi prepotrebnega povezovanja izobraževalnih ustanov (konkretno Oddelka za slavistiko in Oddelka za slovenistiko) s potencialnimi zaposlovalci slavistično-slovenističnega izobrazbenega profila in seznanjanja slednjih z možnostmi in prednostmi, ki jih pri poslovanju doprinese slavist oz. slovenist.
Letošnji karierni dan je bil posvečen predstavitvam ustanov, podjetij, organizacij, zavodov in ostalih, ki zaposlujejo diplomirane slaviste oz. sloveniste. Več kot sedemdesetim poslanim vabilom se je odzvalo enajst, dejansko prišlo pa je deset povabljencev, kar je slaba polovica več kot lani (6). Organizatorki sva si prizadevali povabiti čim več novih predstavnikov oz. takih, ki se niso predstavili že lansko leto, vendar pa je oteževalna okoliščina pri iskanju primernih kandidatov bila, da se vse več slavistov oz. slovenistov, ki ostanejo v stroki in po večini delajo kot lektorji ali prevajalci, zaposluje kot samostojni podjetniki (s. p.) in s partnerji sodelujejo kot zunanji sodelavci.
Dogodek, ki se je pričel ob 14. uri, sva z uvodnim nagovorom in predstavitvijo elektronske brošure o lanskoletnem kariernem dnevu odprli vodji Študentske sekcije, čemur je sledil nagovor predstojnice Oddelka za slavistiko FF UL, Namite Subiotto, ki je predstavila študijski program slavistike in možnosti, ki jih na trgu dela ponuja diplomirani slavist, uvodni del pa je z nagovorom zaokrožila Sabina Žnidaršič Žagar, karierna svetovalka pri Kariernih centrih UL. Sledile so predstavitve povabljenih potencialnih zaposlovalcev; učiteljica z OŠ Ljubljana Prule, Anja Padar Tomažin, je predstavila delo učitelja slovenščine in ostale obveznosti učitelja (razredništvo, krožki, delo z otroki s posebnimi potrebami ...), učiteljica slovenščine z OŠ Miška Kranjca Ljubljana Dravlje, Jana Božič, je spregovorila o zaposlovanju učiteljev, predstavnica Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, Nataša Pirih Svetina, je predstavila delovanje centra in možnosti dela v okviru le-tega, podobno pa so pripravili še Sabina Žnidaršič Žagar in Aleksandra Radusinovic s Kariernih centrov UL, Sanda Škoro s prevajalskega podjetja Amidas, Alenka Kovačič, vodja izvedbe Radia Slovenija, Sonja Vesel Košmrlj, lektorica za slovenski jezik v Cankarjevem domu, Barbara Rigler z Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Rok Dežman iz Trubarjeve hiše literature. Študentom se je predstavilo tudi Lektorsko društvo Slovenije, ki je nastopilo v drugačni vlogi, saj sta njegovi predstavnici, Joža Repar Lakovič in Kristina M. Pučnik, spregovorili o vstopanju na trg dela kot samostojni podjetnik in o licenci za lektorje. Vsaki predstavitvi je bilo namenjenih 10 minut, vendar so se nekatere, tudi zaradi velikega zanimanja, pošteno zavlekle.
Po krajšem odmoru so bile na vrsti simulacije zaposlitvenih razgovorov po modelu t. i. hitrih zmenkov, ki so jih, razen predstavnice Cankarjevega doma, izvajali vsi povabljenci. Dogodka se je letos udeležilo okoli štirideset študentov, kar je tretjina
Nina Zavašnik, Lidija Rezoničnik: Karierni dan slavistov in slovenistov 2016
213
manj kot lani, prav tako jih je manj sodelovalo na t. i. hitrih zmenkih (letos 14, lani 22). Kljub temu je bilo zanimanje med udeleženci veliko, kar se je pokazalo predvsem v drugem delu dogodka, kjer so se nekateri študenti s predstavniki zapletli v dolge in kreativne pogovore. Dogodek, ki bi se moral končati predvidoma ob 17.15, smo sklenili ob 18.00.
Organizatorki se za pomoč pri izvedbi kariernega dne zahvaljujeva Kariernim centrom UL, Oddelku za slavistiko, Oddelku za slovenistiko in kolegicam Duši Race, Špeli Antloga ter Daši Gabršček. Želiva si, da sva z organizacijo kariernega dne študentom omogočili (boljši) vpogled v trenutno stanje na trgu dela, jim na enem mestu ponudili potrebne informacije, s tem pa jim dali veter v hrbet, da se bodo, ko bo prišel čas, pogumno soočili z novimi izzivi na karierni poti. O dogodku bomo pripravili tudi elektronsko brošuro. Naj za konec dodava, da je karierni dan še ne deset dni po izvedbi požel prve rezultate: študenti slovenistike in slavistike so vabljeni na ogled RTV Slovenija, ki ga bodo izvajali strokovni delavci RTV Dogodek v sodelovanju s Kariernimi centri UL organizirata RTV Slovenija in Študentska sekcija Slavističnega društva Slovenije.
Nina Zavašnik, Lidija Rezoničnik Študentska sekcija Slavističnega društva Slovenije studentska.sekcija.zdsds@gmail.com
NAVODILA AVTORJEM
Slavistična revija sprejema izvirne in še neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oz. slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok, ki niso v uredniški presoji za nobeno drugo publikacijo. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih, pred objavo pa morajo v postopek uredniškega recenziranja. O sprejemu ali zavrnitvi članka je avtor obveščen približno tri mesece po njegovem prejemu. Objavljeni članki bodo takoj prosto dostopni v spletnem arhivu revije in z zamikom v Digitalni knjižnici Slovenije. Pisec ohrani avtorske pravice nad člankom brez omejitev. Korekture je potrebno vrniti v treh dneh. Avtor odda članek na portalu http://ojs.srl. si (če gre za prvo tovrstno oddajo avtorja, se na portalu najprej registrira kot avtor). Dolžina članka naj ne presega ene in pol avtorske pole, tj. 45.000 znakov, ocene 24.000 znakov, poročila 8.000 znakov s presledki in opombami vred. Daljši prispevki bodo zavrnjeni. Tipkopis je potrebno oddati v datoteki RTF ali v podobnem besedilnem formatu in v datoteki PDF. Nabor je Times New Roman, velikost besedila 12 pik, za izvleček, povzetek, daljše citate in opombe 10, razmik med vrsticami pa 1,5. Odstavki so ločeni s prazno vrstico in brez umika ter desne poravnave. Narekovaji so dvojni srednji, ločila in prečrkovanje tujih pisav se ravnajo po zadnjem slovenskem pravopisu. Sinopsis naj ne presega 8 vrstic, povzetek ne dveh strani, ključnih besed, ki niso besede iz naslova, naj bo 3-5; avtor naj poskrbi tudi za prevod sinopsisa, povzetka in ključnih besed v angleščino. Članki, ki niso napisani v slovenščini, imajo slovenski povzetek. Avtor naj priloži svoj elektronski naslov in polni naslov institucije, na kateri dela. Slikovni material se priloži v ločenih datotekah; vsako sliko s svojo številko; v tipkopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v tipkopisu članka. Nad 5 vrstic dolgi navedki so odstavčno ločeni od drugega besedila in brez navednic. Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v oglatih oklepajih; na začetku in na koncu citatov ni tropičij. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo mestu, na katero se nanaša. Literatura se navaja v krajši obliki v oklepaju v tekočem besedilu (Boršnik 1962: 213), v daljši obliki pa v seznamu literature na koncu članka. Spletno verzijo objave navedemo za bibliografskimi podatki natisnjene verzije. Seznam literature oblikujemo takole:
Marja Boršnik, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja.
Helga Glušič, 2003: Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95.
Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25.
Luiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011.
Opombe naj ne vsebujejo bibliografskih podatkov, če pa že, naj bodo enote bibliografske navedbe med seboj ločene z vejicami: Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor, Obzorja, 16-18. Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj, knjig in periodičnih publikacij so postavljeni ležeče. Zbirka je v oklepaju tik pred navedbo strani; krajšavo str. za stran izpustimo. Naslovi v stroki poznane periodike so lahko okratičeni (npr. SR za Slavistično revijo, LZ zaLjubljanski zvon). Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature namesto imena in priimka napravimo dva pomišljaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b. URL-jev ne navajamo, ampak samo Na spletu.
GUIDELINES FOR AUTHORS
Slavistična revija (Slavic Review Ljubljana, SRL) accepts original, not previously published scholarly articles in the areas of Slovene and Slavic linguistics and literary studies and from related disciplines, which were submitted only to SRL. Articles are published primarily in Slovene and occasionaly also in other Slavic or world languages. Before publication, all articles submitted to Slavistična revija are reviewed by the editors. The author is notified whether his/her article has been accepted for publication about three months after the submission date. The proofs must be returned to the publisher within three days. Authors should submit articles online at http://ojs.srl.si. Articles should not exceed 45,000 characters, reviews 24,000 characters, and reports 8,000 characters; longer papers will be rejected. All manuscripts must be submitted as RTF or similar files and in PDF format, using the Times New Roman font. The article should be typed in 12-point font, the abstract, summary, longer quotations, and footnotes should be in 10-point font with 1.5 spaces between the lines. Paragraphs must be separated by an empty line, without indentation, and without right justification. Quotation marks are second-level double quotes (» «), punctuation and transliteration of foreign alphabets must comply with the latest edition of the Slovenski pravopis. Each article must include an abstract (not to exceed 8 lines), a summary (not to exceed 2 pages), as well as 3-5 key words that are not contained in the title. The author should also provide the English translation of the abstract, summary and key words. Articles written in a language other than Slovene must include a summary in Slovene. Authors must provide their e-mail address and full name of the institution with which they are affiliated. Visual materials are to be sent in separate files, with each illustration numbered. In the manuscript, it must be clearly indicated where each illustration belongs; the captions to the illustrations are already included in the manuscript. Quotations longer than 5 lines should be typed in separate paragraphs, without quotation marks. Omissions in quotations must be indicated with three dots in square brackets, with no dots at the beginning or at the end of quotation. The footnote number must follow (with no space) the punctuation mark at the end of the segment that the footnote refers to. In the text, literature is cited in short form in parentheses, e.g., (Boršnik 1962: 213). Literature is cited in long form in the list of references at the end of the article. The on-line version of the article is listed after the reference for the printed version. In the list of references, the works are cited in the following manner:
Marja Boršnik, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja.
Helga Glušič, 2003: Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95.
Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25.
Luiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011.
Footnotes should be free of bibliographic information; if this cannot be avoided, individual parts of a bibliographic citation are separated by commas: Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor, Obzorja, 16-18. Each bibliographic entry is followed by a period. Titles of individual editions, books, and periodicals are italicized. The series name is listed in parentheses before the page number; the abbreviation str. for stran 'page' is omitted. The titles of periodicals well-known in the field may be abbreviated (e.g., SR for Slavistična revija, LZ for Ljubljanski zvon). In subsequent quotations of several works by the same author in the reference list, the name is replaced by two hyphens. When citing several works by the same author with the same year of publication, the year of publication is followed (with no space) by lower-case letters, e.g., 1944a, 1944b. Just put Web instead of citing long URLs.
CONTENTS
ARTICLES
Andreja Žele: Subordinate Clauses in Slovene: Content Subordinate Clauses and Pseudo Adverbial Clauses.... 81
Alenka Jelovsek: "My sva teh svetnikou otroci": The Dual of Personal Pronouns in the 16th-Century
Slovene Literary Language.............................................................................................................................95
Dana Balakova, Valerij M. Mokienko: There is Nothing New Under the Sun.......................................... 113
Matej Meterc: Thematic-Constructional Formulas and Formation of New Clausal Phrasemes .............125
Liudmila Pesehonova Kosem: The Possibility of Interpretation of Phrasemes in Bilingual Dictionaries.....139
Marko Juvan: The Narrative World of Breda Smolnikar.............................................................................151
Varja Balzalorsky Antic: Bakhtin and Ducrot from the Point of View of Reconceptualization of the
Lyrical Subject...............................................................................................................................................165
Vanda Babic: From a "Diamond in the Rough" to One of the 19th Century's Great Minds ...................... 181
Milivoj Nenin, Zorica Hadzic: Slovenes in Corfu's Zabavnik....................................................................195
REVIEWS - REPORTS - NOTES - MATERIAL
Alenka Sivic-Dular: 16th International Congress of Slavists in Belgrade, 2018........................................205
Nina Zavasnik, Lidija Rezonicnik: 2016 Career Day for Slavists and Slovenists.......................................212
Revijo sofinancira: ARRS.