REVIJA ZA SLOVENCE PO SVETU	NOVEMBER
MAGAZINE FOR SLOVENES ABROAD	1978
REVISTA PARA LOS ESLOVENOS POR EL MUNDO	LETNIK 25
RODNA GRUDA Tl
SLOVENIJA
»POLZELA« TOVARNA NOGAVIC S SVOJO BOGATO PROIZVODNO TRADICIJO JE PREJELA ŠTEVILNA PRIZNANJA ZA SVOJ BOGAT ASORTIMENT ŽENSKIH NOGAVIC IZ EKSKLUZIVNIH PREDIV, MOŠKE NOGAVICE IZ BOMBAŽA, VOLNE IN SINTETIKE TER RAZNIH MEŠANIC. ZAŠČITNI ZNAK LASTOVKE JE JAMSTVO ZA KVALITETO.
JUGOBANKA
SEDEŽ JUGOBANKE V LJUBLJANI, TITOVA 32
FILIALA: Maribor, Razlagova 11 — EKSPOZITURE: Ljubljana,
Pražakova 14; Ljubljana-Šiška, Celovška 106;
Ljubljana-Bežigrad, Titova 64; Celje, Titovtrg 7; Jesenice,
Maršala Tita 20; Murska Sobota, Staneta Rozmana 5;
Sežana, Partizanska cesta 7; Maribor, Svetozarevska 9 Nova Gorica, Kidričeva 7; Maribor, Cankarjeva 11;
ZR NEMČIJA: Frankfurt, München, Stuttgart, Düsseldorf,
Hannover, Hamburg, Berlin, Nürnberg — AVSTRIJA: Dunaj —
Wien — FRANCIJA: Pariz — NIZOZEMSKA: Amsterdam —
ITALIJA: Milano - VELIKA BRITANIJA: London - ČSSR:
Praga — ZSSR: Moskva — LIBIJA: Tripoli — ZDA: New York (JUGOBANKA, Representative Office 500 Fifth Avenue,
Room 3026 New York N. Y. 10036) — Chicago (JUGOBANKA, Representative Office Room 3012 875 North Michigan Avenue Chicago, Illinois 60611) — KANADA:
Toronto (JUGOBANKA, Representative Office 401 Bay St.
Room 1703, Toronto Ontario) — ŠVEDSKA: Stockholm — AVSTRALIJA: Sydney.
Banka ima korespondentske zveze s 1300 tujimi bankami v 130 državah na svetu.
Številka 11 November 1978 Letnik 25
Izdaja
Slovenska izseljenska matica Ljubljana Telefon 061 / 20-657 Naslov 61000 Ljubljana Cankarjeva l/II p. p. 169 Slovenija, Jugoslavija Telefon uredništva 061 / 23-102 Telefon uprave 061 / 21-234
Glavni urednik Drago Seliger
Odgovorni urednik Jože Prešeren
Uredniški odbor Janez Kajzer, Jože Olaj, Ernest Petrin, Jože Prešeren, Ina Slokan, Mila Šenk, Juš Turk
Uredniški svet Anton Ingolič (predsednik), Matjaž Jančar, France Poznič, Franci Stare, Andrej Škerlavaj, Martin Zakonjšek
Oblikovalec Peter Zebre
Prevajalci Alberto Gregorič (španščina), Viktor Jesenik (francoščina), Milena Milojevič-Sheppard (angleščina)
Revija izhaja vsak mesec,
8.	in 9. številka izideta skupno.
Tisk
ČGP Delo, Ljubljana
Oproščeno prometnega davka po pristojnem sklepu št. 421-1/173 z dne 24. 7. 1973
Revija za Slovence po svetu Magazine for Slovenes abroad Revista para los Eslovenos por el mundo
Vaša pisma	2
Urednik vam	3
Dogodki	4
YU in svet: »Makedonsko vprašanje«	5
Po Sloveniji	6
Osebnosti	7
Slovenska podjetja v tujini	8
Življenje na vasi: V strojanskih gozdovih	11
Clevelandski pogovori 3: Josephine Zakrajšek	13
Monografija o Tisnikarju	14
Slavne slike: Ivana Kobilca — Kavopivka	15
Reportaža na vašo željo: Partizanska bolnišnica Franja	16
Izročilo preteklosti	18
Med rojaki po Evropi — English Section	19
Obrtništvo v občini Domžale	27
Mojstri s kamero: Edi Šelhaus	28
Naši po svetu	30
Za mlade po srcu	34
Krožek mladih dopisnikov	36
Umetniška beseda: Janez Vipotnik — Enainštirideseto	37
Vaše zgodbe: Družinske vezi	39
Materinščina, Nove knjige	41
Zaupni pomenki, Slovenski lonec	42
Filatelija, Domače viže, Vaš kotiček	43
SOZD Gorenje Velenje	44
SLIKA NA NASLOVNI STRANI:
Panorama Velenja — v ospredju Tovarna gospodinjske opreme Gorenje
LETNA NAROČNINA
Jugoslavija 100,00 din, Avstralija 6,00 au.$, Avstrija 115,00 Sch, Anglija 3,50 Lstg, Belgija 220,00 Bfr, Danska 35,00 Dkr, Finska 23,00 FM, Francija 25,00 FF, Holandija 16.00 Hfl, Italija 5.000,00 Lit, Južnoameriške države 6,00 US $, Kanada 6,00 c$, Nemčija 16,00 DM, Norveška 33,00 Nkr, švedska 30,00 Skr, Švica 19,00 Sfr, USA 6,00 US $.
PLAČILO NAROČNINE
Dinarski tekoči račun: 50100-678-45356 — Devizni račun: 50100-620-010-32002-2818/5 pri Ljubljanski banki — Plačilo je možno tudi po mednarodni poštni nakaznici ali s čekom, naslovljenim na »Slovenska izseljenska matica« v priporočenem pismu.
(V^	1
PIŠIVA
t
ODHAJAJO DRUG ZA DRUGIM
Pošiljam naročnino za Rodno grudo, ki je zanimiva in polna lepega branja z vseh koncev. Tudi koledar je lepo oblikovan in opremljen z lepimi fotografijami. Od tod nimamo posebnih novic. Omenim naj le, da smo v januarju letos izgubili zavedno Slovenko in dolgoletno članico slovenske podporne zveze Bled Frances Ambrožič. Doma je bila iz okolice Ribnice. Tako gredo drug za drugim tja, od koder ni povratka. Danes je v vsem našem mestu le še ducat slovenskih družin, od katerih pa so večinoma vdovci in vdove.
Ob poroki moje vnukinje v Oshawi sem se srečal tudi s profesorjem Ivanom Dolencem in njegovo ženo Danico iz Toronta, ki sta pozneje obiskala tudi našo slovensko naselbino.
Pretreslo me je tudi sporočilo, da je lani v Clevelandu umrl moj svak Josip Gregurinčič, ki je bil izredno aktiven na kulturnem polju, saj je osnoval in vodil več pevskih zborov, tam-buraški zbor, poučeval mladinski pevski zbor in je bil tudi predsednik hrvatskega doma na Waterloo.
Nick Kuzma, Kirkland Lake, Ont. Kanada
POZDRAV IZ DDR
Lepe pozdrave pošiljam iz Nemške demokratične republike, kjer mi potekajo zadnje ure življenja. Prekleti fašizem je kriv, da sem ostal v tuji zemlji. Štiri leta sem trpel po koncentracijskih taboriščih v Nemčiji in nemogoče mi bo kdaj podpisati vsa grozodejstva, ki so jih počenjali z nami.
Iz srca sem vam hvaležen, da mi pošiljajte Rodno grudo, ki mi lajša življenje. Osebno bom do smrti občudovalec našega dragega predsednika Tita, ker takih ljudi na svetu ni več, kot je on.
Janez Ježek, Gardelegen, DDR
PONOSNA SEM
Prilagam denar za enoletno naročnino Rodne grude. Zelo sem ponosna na Rodno grudo in na vse, ki jo delate. Rada pokažem tudi prijateljem in znancem to lepo slovensko revijo, ki resnično prikazuje našo lepo Slovenijo. Še vedno nam je pri srcu, čeravno sem že 57 let v Ameriki.
Pred kratkim je za vedno zaprla oči Matilda Černe, stara 88 let, moja naj-
ljubša prijateljica v Floridi. Zelo jo bom pogrešala. Bila je tudi naročnica Rodne grude.
Josephine Vogrin, New Smyrna Beach, Fla. ZDA
HVALA ZA SODRAŽICO
Ker bo moja naročnina kmalu potekla, pošiljam denar za pokritje enoletne naročnine. Revija prihaja zdaj bolj redno. Jugoslavijo sva z ženo obiskala leta 1974 in 1977 in zelo nama je bilo všeč, posebno še v Sloveniji in Istri. Povsod je očiten velik napredek.
Prisrčna hvala uredništvu in posebej še Janezu Zrnecu za reportažo »Suha roba na industrijski način«, ki je bila opremljena z lepimi fotografijami.
Dominik Hočevar, Lorain, O., ZDA BILO JE NEPOPISNO LEPO
Najprej prisrčen pozdrav in lepa hvala vsem pri Slovenski izseljenski matici, ki sem jih srečala ob mojem obisku pred dvema letoma. Vse me je tako prevzelo, da mi je z besedami nemogoče izraziti. Bilo je nepopisno lepo! Zdaj živim ob spominih in v duhu vse znova podoživljam. Ko bi bila mlajša, bi rada še šla na pot, tako pa ...
Preteklo poletje je bila v Sloveniji tudi Florence Unetich, ki se je udeležila seminarja za slovenski jezik in kulturo. Kar zavidam ji. Ko sem bila jaz mlajša, takih priložnosti ni bilo. Prepričana sem, da je prinesla nazaj mnogo novih idej in še globljega pojmovanja o tem, kaj je in kaj pomeni za nas domovina — Slovenija.
Mary lvanusch, Chardon, O., ZDA
NOV NAROČNIK
Najprej vam moram povedati, da sem nov naročnik te naše lepe revije, čeravno sem že dolgo v Avstraliji. Moj prijatelj mi je nekajkrat pokazal Rodno grudo, ki mi je bila zelo všeč, ker sem v njej našel dovolj zanimivega branja in slike iz naše lepe Slovenije. Prijatelj me je vprašal, če bi se tudi jaz naročil in takoj sem bil zato. Da bi mi revija prihajala bolj redno, sem jo naročil z letalsko pošto.
Doma sem iz vasi Slapnik v Goriških Brdih. V Avstraliji sem z družino že 16 let in sem že dolgo član Slovenskega društva Sydney. Veliko pomagam tudi pri gradnji našega doma. Ni dolgo od tega, ko so me izvolili tudi za odbornika, česar sem zelo vesel, saj bom zdaj še več pomagal našemu društvu. Zelo sem bil vesel tudi,
Letos je prvič po 53 letih obiskal rojstno domovino in rojstni kraj pod Tančo goro pri Črnomlju naš dolgoletni naročnik John Wertin iz Thunder Baya v Kanadi. 35 let je delal v rudnikih po Ontariu in Quebecu, zadnjih 15 let pa v gradbeni industriji. Ob obisku domovine se je spominjal tudi svojih številnih prijateljev in znancev po širni Kanadi, ki jim pošilja prisrčne pozdrave. Na sliki: John Wertin pred svojim kanadskim domom
ko sem ob odkritju Prešernovega spomenika spoznal predsednika Slovenske izseljenske matice Draga Seligerja in našega pesnika Cirila Zlobca. Z obema smo imeli lepe pogovore. Upam, da nas bosta obiskala še kdaj. Lep pozdrav vsem Slovencem po svetu in v uredništvu Rodne grude.
Jože Markočič, Sydney, Avstralija
PISMO IZ KNEŽAKA
Zdaj sem doma, tam, od koder sem šel v svet. Zakaj smo odhajali? Zakaj se zdaj tako radi vračamo? Človeku se kar milo stori, ko premišljuje o vsem tem. Nekdanje krivice, nekdanje razmere, ki so nas odganjale v svet, da bi si poiskali tisto, česar nismo našli doma. Za nas Slovence je bilo le težko delo in zaničevanje, ker smo bili Slovenci. Tudi v tujini marsikje ni bilo veliko bolje, a preživeli smo. Zdaj se iz tujine vračamo v našo lepo slovensko domovino, da Vidimo, kako je napredovala. Tu nas vse izseljence z veseljem sprejmejo, od najmlajšega pa do najstarejšega. Z veseljem se napotim tudi na Slovensko izseljensko matico, kjer te lepo in prijazno sprejmejo in ti dajo pojasnila, ki jih želiš. Res nam je v zadovoljstvo, da imamo Slovensko izseljensko matico, ki je potrebna ne samo starejšim izseljencem, ampak tudi mlajšim generacijam, ki prihajajo na obisk, da bi našle svoje korenine. Frank Milavec, Knežak
NEPRIČAKOVANA
SREČANJA
Tu v Saskatchewanu se le redko zgodi kaj novega, pred kakim mesecem pa sem le doživel nekaj izjemnega. To je bil »multikulturni sejem«, ki mu pravijo tudi »Mozaik«. Ker je Slovencev tukaj zelo malo, sem si z velikim zanimanjem ogledal nastop neke hrvaške skupine. Presenečen pa sem bil, da sem srečal tu tudi precej Slovencev, ki sem se z večino od njih prvikrat Videl. Med pogovorom sem ugotovil, da so raztreseni po vsem Saskatchewanu.
Ob tej priložnosti bi se tudi rad zahvalil za članek o slovenski rock in pop glasbi, ki je bil objavljen v aprilski številka. Zelo me zanima, kaj se dogaja na slovenski rock sceni. Tomaža Domiclja sem namreč poznal že prej, iz vašega članka pa sem ga spoznal še podrobneje. Vendar pa moram priznati, da sem bil tudi nekoliko
razočaran, ko sem videl, da ste objavili sliko ansambla »Pepel in kr-i« in niste ničesar napisali o njih. Od tega ansambla imam pesmi »Mississippi«, »Samo tvoje ime znam« in »Dan ljubezni«. Upam, da boste ob primerni priložnosti še kaj napisali o slovenski rock in pop glasbi.
Stan Sraka, Regina, Saskatchewan,
Kanada
RODNA GRUDA TUDI ZA SINA
Naročnica te lepe in zanimive revije sem samo nekaj let. Z možem jo težko pričakujeva in jo takoj z veseljem pre-bereva vso, ker so v njej zanimive stvari. Revija opisuje življenje Slovencev širom sveta. Tudi mojemu sinu je revija zelo všeč, zato jo želim naročiti tudi njemu. Prilagam vam ček za njegovo naročnino, kar je več, pa naj bo za tiskovni sklad.
Poldi Škamperle, Chicago, lil., ZDA
PONOSNI SMO
Rodna gruda nam je vsem pri srcu, ker nam prinaša novice iz naše lepe domovine Slovenije, ki nam je po njej tako dolgčas. Škoda, da smo tako daleč in tudi letos nas pritiskajo, da nam ne bo izpolnjena želja, da še enkrat vidimo domače kraje. Ko gledamo slike v Rodni grudi, se nam pri srcu milo stori. Ponosni smo, da smo doma iz lepe Slovenije in še posebej iz lepe Bele krajine. Moj mož pa je doma iz Kočevja. Radi bi videli, da bi še večkrat kaj napisali iz naših krajev.
Pozdravljam vse pri matici in vam želim še veliko uspehov pri urejanju te lepe revije. Lep pozdrav tudi vsem Slovencem po svetu.
Miha in Mary Glad, Fontana, Calif., ZDA
ŠIROM ZEMELJSKE OBLE
Rodna gruda je na splošno priljubljena med bralci in zdi se mi, da noben drug list v slovenskem jeziku ne obiskuje toliko različnih držav sveta kakor Rodna gruda. Želim vam tudi v bodoče veliko uspehov pri povezovanju našega naroda širom zemeljske oble. Rojaški pozdrav vsem, bi ste na kakršen koli način odgovorni pri urejevanju in izdajanju te revije, in vsem, ki berejo in podpirajo Rodno grudo.
Anton Udovich, Chicago, III., ZDA
V tej številki »Rodne grude«, s katero želimo počastiti tudi letošnji dan republike, 29. november, smo posvetili osrednjo pozornost razvoju sloven-
skega gospodarstva in še posebej slovenskim podjetjem, ki delujejo v tujini. Podatki o številu teh podjetij, o tem sem prepričan, bodo presenetili marsikoga, saj smo bili običajno Slovenci navajeni skromnosti, zaprtosti in celo naših velikih uspehov nismo znali obešati na »veliki zvon«. Vse kaže, da postajamo drugačni. Obenem pa moramo tudi ugotoviti, da po eni plati postaja naš gospodarski prostor že premajhen za vse naše podjetniške podvige, zato smo — in tudi zaradi mednarodne delitve dela — bili prisiljeni pogledati tudi na tuje.
Prav gotovo pa Slovenije tu ne smemo izdvajati od Jugoslavije, ki spada po drugi svetovni vojni med tiste države na svetu, ki beležijo največji in najbolj hiter gospodarski razvoj. Očitno je, da je prav ta nagli razvoj omogočil tudi prodor v tujino.
Nikakor ne bo odveč, če tokrat nanizam tudi nekaj podatkov o gospodarskem razvoju Jugoslavije, pa čeprav je bil marsikateri od njih v naši reviji že objavljen: skupni družbeni proizvod v Jugoslaviji se je od leta 1947 do konca leta 1977 povečal za šestkrat, dohodek na prebivalca pa se je povečal za štirikrat, kajti v tem času je tudi naraščalo število prebivalstva. Gospodarska rast v Jugoslaviji znaša povprečno 8,6 odstotka na leto in je med najvišjimi na svetu. Od gospodarskih panog se je najbolj razvijala industrija, hkrati pa se je močno skrčil delež kmetijstva. Po drugi strani pa je treba povedati, da se vrednost kmetijskih pridelkov ni zmanjševala, temveč je celo naraščala, saj daje naše kmetijstvo danes dvakrat več, kot je dajalo pred 30 leti.
Ko se danes srečujemo s številnimi našimi rojaki, ki jih je življenjska usoda pognala v svet, je popolnoma razumljiv naš ponos ob občudovanju našega razvoja. Celo tisti naši ljudje, ki so zapustili domovino pred petnajstimi ali dvajsetimi leti, pogosto zavzdihnejo: »Ko bi bilo takrat tako, kot je danes, ne bi hodili nikamor.« To potrjujejo tudi podatki, da skoraj ni več zanimanja za delo v tujini.
Jože Prešeren
IDOGCDKII
TITO POKROVITELJ PROSLAVE V LIPICI
Predsednik republike Josip Broz Tito je na Brdu pri Kranju sprejel predstavnike Kobilarne Lipica, ki so ga ob tej priložnosti prosili, da bi prevzel pokroviteljstvo nad proslavami štiristoletnice kobilarne, ki bo leta 1980. Predsednik Tito je pokroviteljstvo sprejel, ob tej priložnosti pa si je ogledal tudi nastop dresiranih lipicancev.
ISTRA SLAVI
Z velikim ljudskim zborovanjem v Sv. Martinu pri Buzetu so sklenili 3.
Konec avgusta so v Ribčevem lazu v Bohinju odkrili spomenik štirim srčnim možem, ki so točno pred 200 leti stopili na vrh Triglava. Spomenik je pred veliko množico ljubiteljev slovenskih gora odkril predsednik Planinske zveze Slovenije dr. Miha Potočnik. (Foto Janez Pukšič)
septembra vrsto proslav v počastitev 35-letnice priključitve Istre ter slovenskega in hrvaškega Primorja k matični Jugoslaviji. Sklepnih slovesnosti so se udeležili tudi številni vidni javni in politični delavci.
SREBRNI JUBILEJ PULJSKEGA LESTIVALA
Sredi poletne turistične sezone je Pulj gostil tudi jugoslovanske filmarje na jubilejnem 25. festivalu jugoslovanskega igranega filma. V stari Ves-pazijanovi areni, ki jo je osem večerov zapored napolnilo preko deset tisoč domačinov in gostov, so prikazali vse najboljše dosežke jugoslovanske kinematografije v zadnjem letu in razdelili nagrade. Za najboljši film letošnjega festivala je žirija razglasila delo mladega hrvaškega režiserja Lordana Za-franoviča »Okupacija v 26 slikah«, ki prikazuje prve dneve okupacije Dubrovnika tako prepričljivo kot še nikoli doslej. V filmu nastopajo tudi nekateri vidni slovenski igralci kot Stevo Žigon, Boris Kralj, Bert Sotler, Tanja Poberžnik in drugi, enkratno podobo Dubrovnika pa je ustvaril tudi slovenski snemalec Karpo A. Godina.
Med kvalitetnejša dela festivala je bil uvrščen tudi slovenski film veterana Franceta Štiglica »Praznovanje pomladi«, ki pripoveduje o poganskem misteriju kurentovanja na Dravskem polju.
LICENCA ENERGOINVESTA V AMERIKI
Strokovnjaki bosanskega podjetja Energoprojekt so izredno ponosni ob prodaji svoje prve licence veliki ameriški tvrdki. Gre za »univerzalni elektronski signalizator nivoja«, ki ga je od Energoinvesta kupila tvrdka »Monitor« iz Illinoisa. Strokovnjaki Ener-goinvestovega inštituta za avtomatiko in računske znanosti ocenjujejo to kot prvi korak na mednarodni trg tehnologije.
V okviru Energoinvestove družine deluje zdaj 8 inštitutov z več kot 400 inženirji in drugega tehničnega osebja, od katerih ima 40 strokovnjakov naziv doktorja znanosti.
UNESCO V PODČETRTKU
Podčetrtek je pred nedavnim obiskala delegacija mednarodne organizacije za izobraževanje UNESCO, ki si
je tam ogledala osnovno šolo in njeno dejavnost, poleg tega pa še novi hotel v Atomskih toplicah, apoteko v Olimju, ki velja za eno najstarejših v Evropi, in sodobno Amonovo kmetijo, ki je vključena v izobraževalni proces podčetrteške šole. Strokovnjaki UNESCA so občudovali organiziranost dela tukajšnje šole in sklenili, da prevzamejo nad njo pokroviteljstvo.
PETINSEDEMDESET LET ILINDENA
Makedonski narod je 2. avgusta praznoval 75. obletnico slavne Ilin-denske vstaje. S to obletnico se makedonski narod ni samo spominjal svoje slavne zgodovine in svojih revolucionarnih tradicij, marveč je po-sobeno danes, v času, ko mu sosedna Bolgarija odreka nacionalno samobitnost, dokazal izredno voljo do svobodnega narodnega razvoja.
Pred 75 leti je makedonski narod prvič s puško v roki dokazal svoj obstoj, vendar pa si je šele v času narodnoosvobodilnega boja jugoslovanskih narodov priboril tudi svgje politične in nacionalne pravice.
THE YUGOSLAV LEGAL SYSTEM
Pri gospodarski založbi ČGP Delo v Ljubljani je pred kratkim izšla knjiga z naslovom »The Yugoslav Legal System«, ki skuša odgovoriti na veliko zanimanje v tujini za številne izvirne prvine v jugoslovanskem druž-beno-političnem in pravnem sistemu. Knjigo je napisal profesor na višji pravni šoli v Mariboru Ludvik Toplak, izšla pa je samo v angleškem jeziku.
»LEK« V SOVJETSKI ZVEZI
Farmacevtsko-kemična industrija Lek az Ljubljane, ki že vrsto let uspešno sodeluje s partnerji v Sovjetski zvezi, bo v mestu Čeljabinsk na Uralu postavila tovarno, ki bo desetkrat večja od ljubljanske matične tovarne. Izdelava vseh projektov bo končana do leta 1980, tovarna pa naj bi bila dograjena do leta 1985.
PRIZNANJE ZA POGUM
Zahodnonemški kancler Helmut Schmidt je na tradicionalno poletno praznovanje v palači Schaumburg
med številnimi predstavniki nemškega javnega življenja in diplomati povabil tudi 35-letnega Jugoslovana Toma Simuneca, ki je kot delavec ljubljanske Termike že devet let na delu v ZR Nemčiji. Jugoslovan si je priznanje v obliki povabila prislužil s pogumom. Konec maja je iz goreče hiše v Essnu rešil pet ljudi ter pri tem pokazal poleg hrabrosti tudi izredno prisebnost.
VISOKO ODLIKOVANJE PROGRESIVNIM SLOVENKAM AMERIKE
Predsednik SFR Jugoslavije Josip Broz Tito je ob 45-letnici obstoja za »izredno plodno aktivnost med jugoslovanskimi izseljenci, za uspešno podporo našemu narodnoosvobodilnemu boju in prispevku za zbliževanje narodov Socialistične federativne republike Jugoslavije in Združenih držav Amerike« odlikoval slovensko žensko organizacijo Progresivne Slovenke Amerike z redom Bratstva in enotnosti s srebrnim vencem. Visoko odlikovanje je organizaciji PSA izročil na letošnji konvenciji Slovenske narodne podporne jednote predsednik Slovenske izseljenske matice Drago Seliger.
MEDNARODNI KONGRES SLAVISTOV V ZAGREBU
V začetku septembra je bil v Zagrebu 8. mednarodni slavistični kongres, ki se ga je udeležilo okoli 1500 slavistov z vsega sveta. Glavni temi kongresa sta bili »20. stoletje« in »Lev Nikolajevič Tolstoj in njegov čas«, precejšnja pozornost pa je bila posvečena tudi 85-letnici Miroslava Krleže. To največje znanstveno srečanje v zgodovini slavistike je odprl predsednik mednarodnega slavističnega komiteja Bratko Kreft.
SEMINAR SLOVENSKEGA JEZIKA
Na letošnjem 14. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, ki je bil od 2. do 15. julija, je sodelovalo 120 slavistov in drugih ljubiteljev slovenskega jezika z raznih koncev sveta. Letos se ga je prvikrat udeležila tudi skupina ameriških Slovencev, ki so se izražali o njem izredno pohvalno.
(JUGOSLAVIJA IN SVET
P™**1™**** — — ..........—............-1
»MAKEDONSKO VPRAŠANJE«
Kot že nekajkrat v povojnem obdobju je letos poleti znova prišlo do zaostritve v odnosih med Jugoslavijo in Bolgarijo. Sprožila jo je vrsta obtožb v uradnih izjavah in dokumentih bolgarske strani na račun jugoslovanske zunanje politike; tej politiki v Sofiji namreč očitajo, da je do Bolgarije sovražna in celo, da se skuša vmešavati v bolgarske notranje zadeve. Vse to pa zato, ker Bolgarija ne priznava obstoja makedonskega naroda in seveda tudi ne makedonske manjšine v Bolgariji ter zahteva tudi od Jugoslavije, naj se odreče priznanju makedonske manjšine v Bolgariji.
Gre torej za tako imenovano makedonsko vprašanje, ki skoraj vse povojno obdobje kali jugoslovansko-bolgarske odnose in zato gotovo ni odveč napraviti kratek pregled povojne zgodovine tega »vprašanja«. Orisali ga bomo z bolgarske plati, kajti za jugoslovansko je »makedonsko vprašanje« enkrat za vselej rešeno: Makedonci so narod, ki je popolnoma enakopraven vsem drugim jugoslovanskim narodom in gradi lastno državnost v okviru Jugoslavije v SR Makedoniji.
Bolgarska stališča do Makedoncev pa so doživljala čudne preobrate vse od popolnega in vsestranskega priznanja, do popolnega zanikanja. V prvih letih po vojni so v Bolgariji priznavali ne le obstoj posebnega makedonskega naroda, ampak tudi obstoj makedonske narodnostne manjšine v Pirinski Makedoniji ali, kot se zdaj imenuje, v Blagojevgradskem okraju. Makedonska manjšina v tem delu Bolgarije je uživala vse narodnostne pravice — imela je šole v makedonskem jeziku, izdajali so liste, revije in knjige v makedonščini, živahno se je razvijalo makedonsko kulturno življenje. Celo po resoluciji Inform-biroja leta 1948, ko so se odnosi med Bolgarijo in Jugoslavijo hudo pokvarili, so v Bolgariji še vedno priznavali makedonsko manjšino in ji puščali narodnostne pravice. Leta 1956 so izvedli popis prebivalstva in v skladu z rezultati tega popisa je tedaj živelo v Bolgariji —- večinoma v Pirinski Makedoniji — 187.789 Makedoncev.
Po tem letu se je bolgarska politika do makedonske manjšine začela hitro in močno spreminjati. To se je dogajalo obenem z naraščanjem bolgarskega nacionalizma, ki je kmalu dosegel skoraj neverjetne razsežnosti. Ena od posebnosti tega nacionalizma je tudi zanikanje obstoja makedonskega naroda in trditve, da so Makedonci pravzaprav Bolgari. Leta 1965 so v Bolgariji izvedli nov popis prebivalstva in tokrat so v vsej državi našteli samo — 8750 Makedoncev. V manj kot desetih letih je torej kratko malo »izginilo« skoraj
180.000	Makedoncev! Seveda je jasno, da se je to lahko zgodilo samo umetno, da je posledica zanikanja makedonskega naroda in hudega političnega in policijskega pritiska med popisom na prebivalstvo, da v popisne pole ne sme vpisovati makedonske narodnosti.
Naj ob tem mimogrede omenimo, da podobna usoda ni doletela samo Makedoncev; v Bolgariji živi okrog milijon in pol Turkov in še več deset tisoč Armencev, Romunov, Romov in drugih. Vsem tem so nekoč priznavali narodnostne pravice, odkar pa je uradna politika ubrala izrazito nacionalistično smer, so jim vse pravice do jezika, šol, kulture itd. vzeli in jih pospešeno bolgarizirajo. Nova bolgarska ustava, ki so jo sprejeli pred leti, sploh ne vsebuje pojma narodnostnih manjšin, ampak pravi, da v Bolgariji živijo samo Bolgari.
»Izginitev« makedonske manjšine v Bolgariji je torej tisti pravi kamen spotike v jugoslovansko-bolgarskih odnosih, kajti makedonski narod — z njim pa seveda vsa jugoslovanska skupnost — se ne more pomiriti s tem, da znatnemu delu njegovega narodnostnega telesa ne priznavajo nobenih pravic, da ga narodnostno zatirajo in nasilno asimilirajo. In še več: ne gre samo za makedonsko manjšino v Bolgariji, ampak tudi za sam makedonski narod.
Ob tem je morda treba reči le še to, da Jugoslavija seveda želi imeti dobre odnose s sosednjo Bolgarijo, razvijati z njo čim več stikov in sodelovanja, saj je to samo koristno za obe strani. Tudi nima do Bolgarije nobenih ozemeljskih ali drugih zahtev. Res pa je, da si Jugoslavija v imenu dobrih odnosov z Bolgarijo pač ne more privoščiti nobene kupčije na račun enega od svojih narodov ali se mu celo odreči.
Janez Stanič
FO
SIOVENU
LJUBLJANA — Po treh mesecih je konec avgusta utihnila brigadirska pesem. Mladinske delovne brigade so letos delale v Posočju, na Kozjanskem, v Suhi krajini, Brkinih in Slovenskih goricah ter na Kobanskem in Goriškem. Mladi iz vseh krajev so v manj razvitih predelih Slovenije zgradili in obnovili 50 kilometrov cest, 59 kilometrov vodovodnega omrežja, položili 25 kilometrov telefonskega kabla in 5 kilometrov električnega omrežja, sodelovali pri gradnji in obnovi raznih objektov, urejanju hudournikov in športnih igrišč.
LUCIJA — »Marina«, privez za jahte blizu Portoroža, dobiva svojo podobo. Zgradili so že del pomola, zdaj pa urejajo okolico.
METLIKA — Tu hite popravljati nekdanji dom telovadnega društva Partizan, ki bo v bodoče metliški kulturni dom.
VRHNIKA — Na Vrhniki gradijo »večnamenski objekt« ob osnovni šoli »Ivan Cankar«. Šolarji bodo s tem pridobili telovadnico, občani pa knjižnico in dvorano za kulturne prireditve.
TRBOVLJE — V trboveljski občini je registriranih prek 4000 motornih vozil, poleg tega pa je na cestah še veliko tovornjakov in avtobusov. Zato se Trboveljčani pripravljajo na gradnjo vzporedne ceste, ki naj bi tekla skozi Trbovlje.
MUTA — Tovarna Gorenje Muta je pod geslom »Sreča v zelenju in cvetju« priredila drugo razstavo kmetijske mehanizacije v naravnem okolju. Razstavljali so vse od preprostega vrtičkarskega orodja do kombiniranega večnamenskega traktorja. Tovarna Gorenje Muta je danes proizvajalec celotnega programa kmetijske mehanizacije.
LIBOJE — V keramični industriji Liboje je bilo v avgustu prvo srečanje slikarjev in kiparjev, ki ustvarjajo s pomočjo keramike.
ŽALEC — Ob 110-letnici žalskega tabora je bilo v septembru več kulturnih prireditev. Osrednja slovesnost je bila 24. septembra na stadionu v Žalcu. Občani so ob tej priložnosti polepšali tudi samo mesto.
PIVKA — Ena izmed temeljnih organizacij združenega dela »Pivka«, ki je bila doslej znana predvsem po lesnih izdelkih, je začela izdelovati tudi strojno opremo za lesno industrijo.
Pri izdelavi strojne opreme sodelujejo tudi z drugimi domačimi tovarnami.
MEDVODE — Sestavljena organizacija kemične industrije »Polikem« bo v Medvodah zgradila novo tovarno dimetiltereftalata, surovine za poliestrska vlakna.
TREBNJE — Na cerkveni slovesnosti so na trgu pred cerkvijo odkrili spomenik škofu Frideriku Baragi, ki je umrl pred 110 leti. Kip je izdelal kipar France Gorše. V prisotnosti najvišjih predstavnikov slovenske katoliške cerkve je imel na slovesnosti mašo ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik. Friderik Baraga je bil rojen leta 1777 v Mali vasi pri Trebnjem, leta 1830 pa je odšel na misijonarsko delo med ameriške Indijance. Spominska slovesnost sodi v okvir prizadevanj za Baragovo beatifikacijo.
RIBNICA — Na trgu Veljka Vlahoviča je v zadnjih dveh letih zraslo pet novih stanovanjskih blokov, ki bodo precej zmanjšali stanovanjsko stisko v tem naglo razvijajočem se kraju.
SREDIŠČE OB DRAVI — V tem obdravskem mestecu so pred nedavnim izročili namenu tovarno za predelavo zdravilnih zelišč, ki jo upravlja
Droga iz Portoroža. Kmalu za tem so izročili namenu še novo sušilnico.
NOVO MESTO — Na zasedanju stalne konference mest Jugoslavije, ki je bila 12. in 13. oktobra v Novem mestu, je sodelovalo okrog 900 delegatov in deset delegacij iz zamejstva. Skupščina je zasedala v prenovljeni športni dvorani.
AJDOVŠČINA — Prihodnje leto bodo začeli v Ajdovščini graditi dom za starejše občane, saj so ugotovili, da v občini narašča število starejših ljudi, ki morajo zdaj iskati zatočišče v drugih občinah. V novem domu bo prostora za približno 90 postelj.
SEŽANA — Sežanska Iskra bo predvidoma prihodnje leto začela graditi novo tovarno, v kateri bodo izdelovali sodobne akustične aparate. Zdaj izdelujejo v tej tovarni predvsem radijske sprejemnike, znane pod imenom »Portorož«.
NOVAKI — Krajani Novakov pri Cerknici bodo — tako so se odločili na referendumu — plačevali samoprispevek za gradnjo kulturnega doma. V novem domu nameravajo poleg dvorane za kulturne prireditve urediti tudi trgovino, bife, lovsko sobo in nekatere druge prostore.
Konjeniški klub Ljubljana je na hipodromu v Stožicah priredil letos vrsto konjeniških prireditev. Največ zanimanja je vzbudila prva dirka, na kateri je bila glavna točka prvi tek krožne dirke Slovenije po posebnih propozicijah. Na eni od naslednjih dirk so kasači tekmovali tudi za memorial generala Jake Avšiča (foto: Marjan Ciglič)
KROMBERK — Grad Kromberk, sedež goriškega muzeja prenavljajo, saj ga je precej prizadel potres pred dvema letoma, obnovili pa so tudi stolp, ki je bil razrušen v prvi svetovni vojni. Grad Kromberk je prvi večji spomeniški objekt na Goriškem, ki so ga obnovili.
MOKRONOG — Sredi poletja so začeli v Mokronogu snemati nov slovenski film z naslovom »Krč« po scenariju Željka Kozinca. Film režira mladi režiser Božo Šprajc, ki bo to njegov prvi celovečerni film. Filmska zgodba pripoveduje o trškem življenju in o njegovih sodobnih človeških in socialnih dilemah.
GORNJA RADGONA — Na radgonskem mednarodnem kmetijsko-ži-vilskem sejmu je vzbujal pozornost tudi paviljon v sklopu ABC Pomurka, ki je prikazoval številna semena. Tu se je imela javnost priložnost podrobneje seznaniti s kooperacijskim sodelovanjem ABC Pomurka in holandske firme Zwan en de Wiljes. Pomur-ci in Nizozemci sodelujejo v pridelovanju semen in drevesničarstvu.
ŽALEC — Letošnji pridelek hmelja je bil večji kot prejšnja leta. Uspeh pripisujejo skrbno zastavljenemu delu
Spomenik Frideriku Baragi v Trebnjem, delo kiparja Franceta Gorseta (foto: Edi Šelhaus)
hmeljarskega inštituta in boljši organiziranosti hmeljarjev. Celotno letošnjo letino hmelja je Savinjčanom uspelo prodati, že preden so ga obrali, in to po višji ceni kot prejšnja leta.
ČATEŠKE TOPLICE — Ob novem zdraviliškem hotelu Terme, ki je že pod streho ■—- odprli ga bodo spomladi — je poleg sodobne terapije za raznovrstna revmatična obolenja, restavracije, savne in gospodarskih poslopij zrasla tudi »toplotna postaja«, ki bo skrbela za ogrevanje in prezračevanje vsega starega in novega dela zdravilišča. To je prva takšna toplarna v Jugoslaviji, ki uporablja brezplačno toplo vodo, ki privre iz zemlje. Ko priteče na dan, ima ta voda 63 stopinj Celzija.
RIBNICA — V nedeljo, 3. septembra, je bil v Ribnici na Dolenjskem 3. ribniški semenj suhe robe. Posebnost tega semnja je bila tudi v tem, da so prikazali izdelavo nekaterih izdelkov, ki so se tokrat pojavili prvič — brezove metle, držaje za lopate ipd. Semenj se je začel že zjutraj s parado godbe, narodnih noš, pevcev s krošnjami in nekaterimi zdomarji. Odprli so tudi razstavo gob, vezenin, popoldne pa je bila modna revija. Na semnju so sodelovali obrtniki ribniške občine in nekatera podjetja.
ČRNOMELJ — Najstarejša Belokranjka in ena od najstarejših Slovenk Ana Laič — teta Nanika iz Črnomlja je proslavila 100-letndco rojstva. Laičeva živi sama v sobi v hiši na Kolodvorski 32. Noge je ne držijo več, zato ne more ven, vendar si še sama pripravi zajtrk, pospravi sobo, nečakinja pa ji prinese kosilo in ji dela družbo. Teta Nanika zna še stare ljudske pesmi, redno bere časopise in knjige ter spremlja dogajanja po svetu.
ČATEŽ — Čateški obrat Elme bo začel graditi nove proizvodne prostore, v katerih bodo proizvajali predvsem polizdelke za druge Elmine tovarne. Obrat je velikega pomena za krajane, saj je postal simbol napredka vse krajevne skupnosti.
BRESTANICA — Brestaniški »Sig-mat« je bolj ali manj životaril, predno se je združil z novomeškim »Novo-lesorn«. Zdaj 100-članski kolektiv v dveh obratih predeluje poliester v svetlobne kupole in izdeluje večje mešalce betona. V načrtu imajo še nekaj drugih novih izdelkov.
—
EDVARD KARDELJ, član predsedstva SFR Jugoslavije, je v pismu udeležencem proslave ob 200-letnici prvega pristopa na Triglav med drugim zapisal: »Danes naše gore predstavljajo neprecenljivo vrednost naravne lepote za vse narode, katerih meje se stekajo na tem delu alpskega pogorja, in s tem tudi poglabljajo prijateljstvo med temi narodi. Prepričani smo, da tega procesa nihče več ne more trajno zaustaviti.«
MIHA POTOČNIK, predsednik Planinske zveze Slovenije, je v svojem govoru na slovesnosti na vrhu Triglava podčrtal, da se štirje srčni možje, ki so se prvi povzpeli na vrh Triglava, niso zgledovali po nikakršnih evropskih zgledih. Rekli bi celo lahko, da so oni odprli obdobje zavzemanja težavnih vrhov v Alpah. Triglav so zavzeli osem let prej, preden je človeška noga stopila na Mont Blanc; 22 let preden je bil zavzet Grossglockner in še pri tem je sodeloval naš človek — Valentin Stanič; 78 let preden je človek stopil na Matterhorn.
BORUT PETRIČ, še ne 17-letni plavalec iz Kranja, je na svetovnem prvenstvu v plavanju v zahodnem Berlinu osvojil srebrno medaljo na 1500 metrov kravl in je s tem prvi jugoslovanski plavalec, ki si je priboril medaljo na svetovnih prvenstvih.
Dennis E. Eckart ob srečanju s predsednikom ZDA Jimmyjem Carterjem
DENNIS E. ECKART, poslanec State Representative v parlamentu države Ohio in eden od podpredsednikov Slovenske narodne podporne jed-note, je bil v reviji »Cleveland Magazine« izbran za enega izmed petih najboljših clevelandskih predstavnikov. Kljub mladosti si je pridobil simpatije številnih volivcev. Letos poleti je bil tudi na svojem prvem obisku Jugoslavije, dežele svojih prednikov.
Delavka v eni od Iskrinih tovarn (joto: M. Zaplatil)
■'OLEKcm sme zg n «•
i
Elan prodaja svoje smuči v 50 držav po vsem svetu (foto: J. Žnidaršič)
SLOVENSKA PO
TUJINI
Julija letos je v zahodnonemškiih časopisih izšlo več člankov z dokaj vpadljivimi naslovi kot na primer Rdeča pomoč za Körting, Finančna pomoč iz Jugoslavije, Paradni konj v ZRN itd. Članki so opisovali, kako je jugoslovansko podjetje Gorenje iz Velenja kupilo za 23 milijonov zahodno-nemških mark tovarno Körting Radiowerke GmbH v Grassauu, ki velja za izredno kvalitetno in solidno firmo na področju profesionalne elektronike. Manj poučenim se je resnično zdelo neverjetno, da lahko neka delovna organizacija iz socialistične države kupi celotno tovarno, in to prav v državi »največjega gospodarskega čudeža«.
V bistvu pa ni to nič posebnega, nenavadnega. Razvoj je pač prinesel svoje in poldrugi milijon Slovencev je postalo gospodarsko tako močnih, da si med drugim lahko privošči tudi tovarno v tujini. Veliko slovenskih delovnih organizacij ima svoje firme v tujini, ki so jih bodisi kupile, bodisi zgradile same ali v kooperaciji z domačimi partnerji. Rekli pa bi lahko, da smo spričo takšne ekspanzije slovenskega gospodarstva lahko presenečeni predvsem mi sami, kajti še pred dobrim desetletjem si pri nas skoraj nihče ni upal pomisliti ali pa napovedati tega, kar smo danes dejansko že dosegli. Slovenska podjetja, kot so Gorenje, Iskra, Slovenijales, Lesnina, Emona, Meblo in še cela vrsta drugih so znana praktično na vseh petih celinah. Seznam tistih, ki imajo svoje proizvodne obrate zunaj jugoslovanskih meja, je dokaj dolg, če bi ga dopolnili še z uspešnimi mednarodnimi kooperacijskimi pogodbami, bi pa sploh porabili preveč papirja.
PRVA VRSTA JE REZERVIRANA ZA GORENJE IN ISKRO
Nakup firme Körting je najnovejši in zategadelj tudi najbolj svež primer ekspanzije slovenskega gospodarstva. V tej tovarni, ki zaposluje približno 1000 delavcev, od tega 250 Jugoslovanov, bodo letos proizvedli za približno 200 milijonov nemških mark izdelkov profesionalne elektronike. Velja še omeniti, da so pri liaitaciji te tovarne poleg Gorenja sodelovali tudi Američani in Japonci, vendar so bili Slovenci najboljši kupci. Nekateri so sicer ta korak Gorenja skušah prika-
SLOVENCI V SVETOVNEM
zati, kot da je nepremišljen, vendar to zagotovo ne drži. Gorenje je odličen poznavalec zahodnonemškega trga, tam je prodalo že toliko hladilnikov, štedilnikov, pralnih strojev in vsemogočih gospodinjskih aparatov, da je moralo za redno vzdrževanje prodanih izdelkov odpreti kar 252 lastnih servisov, že letos pa bo najbrž nekje na Bavarskem začela s proizvodnjo tovarna kuhinjskih elementov, katere investitor in lastnik je Gorenje.
Prvi pomembnejši korak v tujini je Gorenje naredilo pred dobrimi sedmimi leti, ko je na Poljskem skupaj z njihovim združenjem Polar zgradilo tovarno pralnih strojev. Tovarna je bila zgrajena po zamislih strokovnjakov iz Velenja, Velenjčani so hkrati odstopih tudi celotno tehnologijo. Danes pa lahko zapišemo, da je to sodelovanje trenutno eno izmed najpomembnejših v jugoslovansko-poljskih ekonomskih odnosih.
Kmalu zatem se je znak Gorenja udomačil tudi v Grčiji. V Solunu namreč že nekaj let obratuje montažna delavnica za štedilnike in pralne stroje. Podobno tovarno ima Gorenje tudi na Danskem, medtem ko ima v Linzu (Avstrija) že približno tri leta manjšo tovarno za proizvodnjo kuhinj. Takšne tovarne naj bi prav kmalu zgradili tudi v Franciji in nekaterih državah Bližnjega vzhoda.
Letos oktobra bo po vsej verjetnosti že stekla poizkusna proizvodnja gospodinjskih aparatov in kmetijske mehanizacije v Nigeriji. Glavni delničar te tovarne bo Gorenje, ki bo potem tudi njen vsebinski vodja. In ker smo že v Nigeriji, naj še dodamo, da so sredi letošnjega leta slovenski gradbeniki, vključeni v poslovno združenje Imos in Gradbeno podjetje Gradbinec iz Kranja podpisali z nigerijskim partnerjem pogodbo o ustanovitvi mešane družbe za gradbeništvo.
O Gorenju bo svet še velikokrat slišal. Strategija razvoja te velenjske tovarne, ki po svoji velikosti spada med največje tovrstne tovarne na svetu, je namreč v tem, da je treba proizvodnjo organizirati čim bliže kupcu — Gorenje pa ima kupce na vseh koncih in krajih zemeljske oble.
Drugi gigant slovenskega gospodarstva je Iskra, ki bo letos izvozila za skoraj sto milijonov dolarjev lastnih izdelkov — pribhžno toliko kot Gorenje torej. Iskra je, na primer, prva |
DJETJA V
GOSPODARSKEM PROSTORU
jugoslovanska delovna organizacija, ki ima svojo tovarno v Veliki Britaniji. Že dve leti namreč Iskra v Doncastru pri Manchestru izdeluje pirolitne upore in je edini proizvajalec takšnih uporov na Otoku. Bruto proizvod te tovarne znaša letno približno milijon funtov.
Sicer pa ima Iskra danes v tujini več tovarn. Na ameriškem trgu zastopa Iskro njihova firma »Iskra — America«. Iškim je med drugim podpisala dogovor z gospodarskim odborom tako imenovanega »Andskega pakta«, ki vključuje šest južnoameriških držav in na podlagi katerega ima Iskra odprta vrata v Južno Ameriko. Sicer pa ima v Venezueli že več let svojo tvrdko z imenom Eurocommer-ce. Iskra naj bi v južnoameriških državah sodelovala pri gradnji oziroma financiranju tovarn za proizvodnjo ročnega električnega orodja.
V	Stuttgartu je moč najti napis Iskre, ki se ukvarja predvsem z električnimi števci. Spričo dejstva, da je zahodnonemški trg založen z izdelki z vsega sveta, prodor Iskrinih števcev na njihovo tržišče dokazuje njihovo kvaliteto.
V	Švici obratuje firma Iskra — Perles, ki se ukvarja s proizvodnjo in prodajo ročnega električnega orodja. Iskra Elettronica v Milanu pa je v zadnjem času močno razširila poslovanje predvsem na račun na novo vpeljane proizvodnje barv-nih televizorjev.
Kakor povedo podatki, je že kar precej držav, kamor je Iskra prodala svoje licence: od Indije do Turčije, Tunizije, Irske in Španije pa tja do Latinske Amerike. V glavnem se vsi izdelki Iskre ponašajo z inozemskimi oziroma mednarodnimi atesti.
Pred približno dvema letoma je Iskra začela ustanavljati podjetje za proizvodnjo električnega ročnega orodja v Ekvadorju, tedaj je prodala tudi licenco know-how in opremo za proizvodnjo električnih števcev v Tuniziji, v Carigradu pa je Iskra na podlagi lastne tehnologije in s svojo opremo zgradila tovarno telefonskih central. Vse te tovarne seveda danes že obratujejo.
Vstop v družbo razvitih je draga zadeva, vstopnico je težko dobiti, veliko laže jo je 'izgubiti. To je moto politike Iskre; niti v tujini čvrsto drži v svojih rokah in jih dnevno skuša še razširiti. Dejstvo je, da se dejanska
Tekoči trak avtomobilov renault 4 v IMV v Novem mestu (joto: M.Zaplatil)
V novomeški tovarni avtomobilskih prikolic IMV (foto: M. Zaplatil)
velikost proizvajalca in njegova sposobnost lahko kaže in dokazuje le na svetovnem gospodarskem odru.
OD KAMPING PRIKOLIC DO PRAGOZDOV
Evropski turisti dobro poznajo novomeško tovarno IMV, ki proizvaja zelo priljubljene in kvalitetne avtomobilske kamp prikolice. Dobršen del teh prikolic je narejenih v belgijskem mestu Deinze, kjer ima IMV svojo tovarno že od leta 1972. Seveda je treba pri tem dodati, da je veliko delov prikolice, sestavljene v Belgiji, pripeljanih iz Jugoslavije.
Dobra tri leta je preteklo od trenutka, ko je Meblo sklenilo zgraditi tovarno jogi vzmetnic v bližini Kaira skupaj s tamkajšnjo firmo Ortisan. Tedaj je bilo dogovorjeno, da bo slovenski partner prispeval 40 % potrebnega denarja, egiptovski pa 60 °/o. Treba je še dodati, da je Meblo prvo jugoslovansko podjetje, ki se je lotilo naložbe v Egiptu, čeprav Egipčani nudijo ugodne pogoje, pa tudi odnosi med Jugoslavijo in državo ob Nilu so že desetletja dokaj dobri.
Močne gospodarske stike ima Slovenija s Centralno afriškim cesarstvom, kjer je prvo sodelovanje navezal Slovenijales s tem, da je tam dobil v izkoriščanje okoli 400 tisoč hektarov gozdov. To je bilo pred približno sedmimi leti in do danes je Slovenijales v tej državi že zgradil več manjših predelovalnih obratov, prav sedaj pa se ukvarja z gradnjo industrijskega obrata, ki bo zaposloval 450 domačinov. Gre za 18 tisoč kvadratnih metrov pokritih površin, kjer bodo proizvajali med drugim luščeni in rezani furnir.
Dober znanec domačinov v Centralno afriškem cesarstvu je tudi ljubljanska Emona, ki je v srcu Afrike obnovila približno 1000 hektarov kavnih plantaž. Računajo, da bodo te plantaže dosegle polno rodnost čez dobra tri leta in tedaj bo pridelek znašal okoli 1200 ton kave letno, kar predstavlja približno 2 odstotka jugoslovanskih potreb po kavi.
Najpomembnejši spodbujevalec izvoza pri slovenski lesni industriji je slej ko prej ameriški trg. Dva slovenska giganta na področju lesno predelovalne industrije, Slovenijales in Lesnina, ki združujeta praktično celotno 10
slovensko lesno industrijo, lahko obvladujeta ameriški trg le tako, da imata tamkaj lastne montažne delavnice in skladišča. Takšne montimice so na primer v Houstonu, Atlanti, Cliftonu, Chicagu in še kje. Sloveni j alesovo podjejte v ZDA — SK Products Corp. — namerava zgraditi v Atlanti novo tovarno za proizvodnjo miznih plošč. Poleg tega pa velja še dodati, da morda ni daleč dan, ko bodo slovenski lesarji imeli svoje tovarne tudi v Mehiki.
Na Slonokoščeni obali raste velik lesni kombinat s tovarnami pohištva, ki ga gradi Lesnina. Lesnina bo tam dobila v izkoriščanje tudi približno 200 tisoč ha pragozda. V Tunisu, v Monastiru, ki ima bogato mizarsko-rezbarsko tradicijo, pa Lesnina gradi tovarno ploskovnega pohištva, kjer bodo izdelovali predvsem spalnice in kuhinje v velikih serijah.
USPEHI TEKSTILCEV IN FARMACEVTOV
Daleč po svetu so znani slovenski proizvajalci tekstila, oziroma konfekcije. Lansko leto so se slovenski tekstilci oziroma natančneje konzorcij Jugo-tekstil, Labod, Jutranjka in Lisca, odločili da v Thiki pri Nairobiju v Keniji zgradijo tovarno konfekcije z imenom Yuken. Tovarna je pričela z redno proizvodnjo v začetku letošnjega leta in že letos naj bi vrednost letne proizvodnje znašala milijon dolarjev, prihodnje leto pa še enkrat toliko.
V glavnem mestu Kenije pa je lani že pričela s proizvodnjo tovarna zdravil Dawa, ki jo je skupaj s kenijskimi partnerji zgradila tovarna zdravil Krka iz Novega mesta. Brez pretiravanja bi lahko zapisali, da je ta tovarna trenutno najmodernejša na črni celini (v svoji branži seveda). Krki je uspelo dobiti pravico za gradnjo te tovarne na mednarodni licitaciji, na kateri so se pojavili tudi vsi najpomembnejši svetovni proizvajalci.
Tovarna zdravil v Keniji, ki je — mimogrede povedano — prva tovarna farmacevtskih izdelkov v tujini, katero je postavilo neko jugoslovansko podjetje, vsekakor predstavlja velik uspeh naše farmacevtske industrije. Dobre rezultate v tej stroki je maja letos potrdil tudi ljubljanski Lek, ki je podpisal ustrezno pogodbo s Sovjetsko zvezo, da bo v njihovem mestu Čelja-
binsk zgradili tovarno farmacevtskih izdelkov.
O ljubljanski Emoni smo sicer že govorili, vendar pa velja omeniti še letošnje razgovore z Nigerijo, kjer naj bi Ljubljančani zgradili veliko prašičjo farmo in postavili na noge nigerijsko mesno industrijo. Kot kaže, bo realizacija tega projekta izpeljana tako, da bo prišlo do ustanovitve mešanega jugoslovansko-nigerijskega podjetja.
NOVI OBRATI V SLOVENSKEM ZAMEJSTVU
V bližini italijanske Gorice bo najbrž kmalu stala nova tovarna z imenom Tomos — Italija. V tej tovarni naj bi potem potekala tudi kooperacijska proizvodnja z italijansko firmo motorjev Acme. Pri tej tovarni bo Tomos imel 60 % delnic. Koprski Tomos bo tako imel dve tovarni v zamejstvu, kajti eno ima že nekaj let v Gani, kjer proizvaja motorna kolesa — približno 5000 mopedov letno.
Domala ves svet pozna smuči znamke Elan in Begunj na Gorenjskem. Manj znano pa je, da ima Elan že dalj časa manjšo tovarno na Švedskem, »javna tajna« pa je dejstvo, da bo Elan kmalu pričel z gradnjo tovarne smuči na Koroškem v Avstriji. V tej tovarni, ki jo bo Elan zgradil sam, bodo letno izdelali v prvi fazi približno 150 tisoč injekcijskih (plastičnih) smuči, ki jih bodo potem prodajali v vseh 50 državah sveta, ki z njimi Elan danes trguje.
Pred kratkim je največji jugoslovanski proizvajalec mineralne vode Radenska iz Radencev prevzelo v upravljanje hotel Korotan ob Vrbskem jezeru (Avstrija), Alpetour je bil pred nedavnim sofinanser pri gradnji hotela Obir v Železni kapli (Avstrija), celjski Toper ima nekaj svojega kapitala v tovarni športne konfekcije v Pliberku itd. Sicer pa, pri naštevanju smo verjetno kakšen primer nehote pozabili, pa vendar je to v glavnem vse, kar bi na tem mestu veljalo omeniti. Kot smo dejali že v začetku, bi bil pri upoštevanju vseh kooperacij ta sestavek neprimerno daljši, pa vendar... Po velikosti majhna slovenska deželica se ponaša z velikimi gospodarskimi uspehi, ki krojijo ekonomsko politiko tudi v svetovnem merilu.
Ilija Bregar
V STROJANSKIH “ GOZDOVIH
Strojna je slovenska vas visoko v bregu na slovenskem Koroškem, nekaj ur hoje od Raven ali Prevalj. Tu so še stare kmetije, ki se jih, tako se zdi, še ni dotaknil čas, čeprav je življenje na Strojni dinamično, polno prepletanj in dilem. Toda osnovna in glavna dilema je: ostati tu, na tej zemlji, kjer že stoletja in stoletja živi slovenski človek. Kjer je vztrajal kljub strahotnemu pritisku potujčevanja.
Na Strojni so še pravi kmetje. Ne tisti na pol kmetje in na pol proletarci, ki iščejo delo v dolini (tudi teh je nekaj), temveč pravi pravcati kmetje, ki še zmerom živijo od kmetij — od njiv, travnikov in senožeti, od živine in pa predvsem od gozdov, ki so za te ljudi pravi blagoslov, saj bi bilo drugače življenje v teh previsih in drčah in med hudourniki, ki kar naprej odnašajo že tako slabo ilovnato prst v dolino, skorajda nevzdržno.
Koroški ljudski pesnik Blaž Mav-rel, ki je doživel visoko starost in je bil z dušo in srcem pri svojih kmečkih ljudeh, je napisal tudi tele verze:
»O strmi breg, življenje ti, po tebi speti je težko, kjer pusta trava zeleni pa tudi rožice cveto in trnje vmes na te preži, da smeh in rane daje ti. . .«
November je čas za spravilo lesa
To pomeni ne samo pripadnost in željo ostati za vsako ceno. To pomeni veliko več ... Pomeni izročilo prednikov in nadaljevanje večnega življenjskega kroga, ki je v Strojancih globoko zasidran. Tu na teh grivinah so stražni ognji našega slovenstva, saj je bilo v najhujši preizkušnji med zadnjo vojno tod stoodstotno in zavestno, organizirano delovanje za narodnoosvobodilni boj.
Toda Strojanci so ostali nekako odmaknjeni ostalemu svetu, saj je do industrijskih centrov dovolj daleč in tisti, ki so se odločili za zemljo, so modernizirali živinorejo in kmetijstvo, se odločili za sodobnejše spravilo lesa s traktorji in drugimi pripomočki.
Na Strojni smo se pogovarjali z Rudolfom Zabrnikom, enainpetdesetlet-nim gospodarjem, ki mu pomeni kmetijstvo vse. Zdaj v novembru so že vsi kmečki pridelki pospravljeni. Žito je že zdavnaj v kaščah in vetrovi so hladni. Vsak čas lahko prinesejo sneg. Zdaj je čas za spravilo in sečnjo drv in to je na Strojni zelo pomembno delo.
Kmetje se spuščajo v osrčja gozdov z motornimi žagami in sekirami. Najlepša drevesa so določena za posek. Samo cena je prenizka, saj dobijo za kubični meter le borih 35 starih tisočakov. Zabrnik ima 33 ha lepih smrekovih, bukovih in borovih gozdov in ti gozdovi so njegovo največje upanje. Ima osem glav živine in par konj. Za
traktor pa pravi, da je za te strme bregove prenevaren.
Zdaj v novembru pri Zabrnikovih zlagajo skladovnice drv. Pesem motorne in električne žage je stalna spremljevalka vetrov in iz doline se sliši neprestano vpitje, ko kmetje s konji vlačijo drevesa do cest, kamor pride tovornjak. Od tod naprej je spravilo veliko lažje. Čeprav so ceste makadamske in prašne, so dobro vzdrževane in do asfalta niti ni več tako zelo daleč.
Strojanski kmetje se zbero pri skupnem delu in drug drugemu pomagajo. Pri spravilu lesa je potrebno veliko previdnosti in vztrajnega dela. Drevo se obžaga, oklesti, olupi in pri takem napornem delu bi en sam človek težko kaj opravil.
Gozdno gospodarstvo v Ravnah na Koroškem ima za kmete kooperante velik posluh. Seznanja jih z najnovejšimi tehnološkimi dosežki in jim tudi svetuje pri še boljšem gospodarjenju z gozdovi.
Rudolf Zabrnik, tršati uporni mož z rokami, ki bi lomila drevesa, je pripravljen vse svoje sile usmerjati v delo. Zdaj v novembru, če je kakšen dan le preveč deževen ali mrzel, da ne more v gozd, se spravi v drvarnico in seka drva. Plete košare in koše in pripravlja krmo za živino. Toda najbolj srečen je v gozdu. Pri drevesih, ki jih je gledal kot otrok, s katerimi je rastel. Gleda jih, ta svoja drevesa, vsako jutro, ko se zbudi, skozi starinsko okno svojega velikega doma. Otrooi pa čebljajo, saj jih je polna hiša, kar je skoraj nenavadno za tako samotno vas visoko v bregu. Toda takoj moramo dodati, da ni Zabrnikova hiša edina, ki ima naraščaj. Skoraj pri vseh domačijah so nasledniki in to je najbolj razvesesljivo.
V novembru so drevesa gola. Travniki so požgani od slane in mraza. V svinjakih pa čakajo na zakol spitani prašiči. Kmečke peči na Strojni so zakurjene, tako da v izbah diši po bukovini in pri vsaki hiši se čuti vonj po pravem domačem rženem kruhu, spečenem v peči, s trdo skorjo.
Tu na Strojni je tudi osemletka in gostilna. Mlajši Strojanci, ki so že po službah v dolini, pridejo za konec tedna radi domov. In življenje na Strojni se nadaljuje.
Ladislav Lesar 11
CLEVELANDSKI
RAZGOVORI
JOSEPHINE
ZAKRAJŠEK
Josephine Zakrajšek je bila tudi letos na enomesečnem obisku v Sloveniji, sama ne ve več katerikrat zapovrstjo. Nenehno znova se pusti zvabiti v domovino svojih staršev. Oče je bil doma iz Žužemberka na Dolenjskem, mati iz Ribnice na Pohorju, sama je rojena že v Ameriki. Pogovarjal sem se z njo v njenem clevelandskem domu prav v času, ko so se njeni prijatelji in somišljeniki spominjali njene sedemdesetletnice. Navkljub cvetju, ki so ji ga prinesli, in navkljub prigrizku, ki ga je pripravila, je bilo vzdušje prijazno, vsakdanje, delovno, nepatetično.
Jubilantka, ki je gotovo eden izmed stebrov naprednega slovenskega društvenega življenja v Združenih državah Amerike, je znana predvsem kot dolgoletna tajnica Progresivnih Slovenk Amerike. Tajnikuje že od leta 1939, torej skoraj polnih 40 let. Hitro pristavi, da to ne drži povsem, ker v vsem tem razdobju eno leto ni bila tajnica. Organizacija je bila ustanovljena 4. februarja 1934 na domu Anne in Vatra Grilla v Lyndhurstu, Ohio. Ustanovilo jo je petnajst naprednih žena in pet njihovih mož. Ustanoviteljice so si zamislile organizacijo s svobodomiselnim programom. Želele so med slovenskimi ženami v Ameriki širiti demokratične nazore in jih navduševati za kulturne vrednote stare in nove domovine, predvsem pa se bojevati za izboljšanje socialnih razmer ter si medsebojno solidarno pomagati.
VES ČAS Z ADAMIČEM
Organizacija je bila nekoč že malce številčnejša, zlasti kar zadeva število delujočih krožkov, vendar ni bila nikoli impozantno velika. Josephine Zakrajšek mi razlaga, da imajo Progresivne Slovenke danes osem krožkov: štirje krožki delujejo v Clevelandu, po eden pa v Chicagu, v La Salle, 111., v Mihvaukeeju, Wis., in v Johnstownu, Penns. Vseh članic je sedaj natančno 1193.
»Nismo velika organizacija, vendar delamo več kot organizacija s 13 000 člani,« pove med smehom. »Vsaka naša članica zaleže za deset moških.«
Značilno je, da se organizacija že vseh 45 let svojega obstoja ukvarja s 12
ZAČELO SE JE S PAPIRNATO
OPEKO

Josie Zakrajskova na sprejemu pri predsedniku Titu v Washingtonu
pisateljem Louisom Adamičem, oziroma da se k njemu nenehoma vrača. Njegova knjiga The Native’s Retum, ki so jo ameriški predvojni kritiki ocenili kot odlično, nekateri slovenski reakcionarni krogi pa so pisatelja din njegovo delo napadli, je bila celo neposreden vzrok za ustanovitev organizacije. Po toliko letih se Progresivne Slovenke spet vračajo k pisatelju, ki je znal že takrat tako bistro razčleniti poglavitna vprašanja priseljencev, da so mnoga njegova spoznanja še vedno enako veljavna in morda še bolj aktualna, kot so bila pred pol stoletja. Progresivne Slovenke so lani, ob petindvajsetletnici pisateljeve smrti, priredile spominski simpozij, na katerem so predavali profesorji ameriških in kanadskih univerz in gostje iz Slovenije, izdale pa so tudi spominsko brošuro s tehtnimi prispevki.
»Simpozij je bil zares potreben,« ugotavlja Josephine Zakrajšek. »Ves slovenski svet je pozabil na Adamiča. Celo popularni voditelj slovenske radijske oddaje je v pogovoru vprašal: Kdo je bil Adamič? Upam, da smo Progresivne Slovenke uspele vsaj opozoriti nanj.«
DOBRODELNE AKCIJE
Josephine Zakrajšek se najraje pogovarja o nalogah, ki jo še čakajo, in ne o tistih, ki so že zdavnaj izvršene. Ne ona ne druge članice se ne marajo postavljati s tistim, kar so v dolgih letih že opravile. Poleg kulturne dejavnosti, ki je sproti registrirana na straneh ameriške Prosvete, so opravile tudi veliko dobrodelnih akcij. Nekatere izmed njih so bile namenjene tudi stari domovini. Že leta 1944 so zbrale za skoraj 40 000 dolarjev hrane, obleke, zdravil in zdravniških instrumentov, kar je bilo namenjeno predvsem jugoslovanskim otrokom. Po vojni so slovenskim šolam, bolnišnicam in medicinskim zavodom poslale veliko zabojev šolskih potrebščin, zdravil in aparatov. In še veliko drugega. Kasneje so prve obiskale staro domovino v velikih skupinah. Vedno so znale priskočiti na pomoč, kadar se je kateri del stare domovine znašel v ne-prilikah. Tako so prispevale ob povodnji v Celju, pa tudi ob zadnjem potresu v Posočju.
Razumljivo pa je, da je njihova dobrodelna dejavnost, ki se vzdržuje predvsem s prostovoljnimi prispevki in z dobrodelnimi prireditvami, usmerjena na ameriška tla.
»Podpiramo vse, kar je podpore vredno in potrebno,« razlaga tajnica Progresivnih Slovenk. »Predvsem pomagamo našemu domu za ostarele. Prav Progresivne Slovenke smo si nekoč zadale nalogo sezidati dom in mu nato trajno pomagati. Za prvi del doma smo zbrale 85 odstotkov denarja. Naši krožki zbero in darujejo za vzdrževanje doma visoke vsote. Ni čudno, če smo na lepo urejeni dom za naše stare ljudi tudi ponosne. Naša dejavnost pa se ne konča z zbiranjem denarja. Naše članice oskrbovance v domu tudi pogosto obiskujejo, se z njimi pogovarjajo in igrajo z njimi tombolo, da jih malo razvedre.«
POBRATENJE LJUBLJANE IN CLEVELANDA
Takoj zatem se razgovori o drugi stvari, s katero se prav sedaj intenzivno ukvarjajo. Cleveland namreč premore velik kulturni vrt narodov. V razsežnem parku so druga ob drugi razvrščene skupine kipov velikih mož in žena posameznih narodov, katerih predstavniki so se naselili v Clevelandu. Od vsega velikega parka je okrnjen le jugoslovanski predel. Neznanci so razbili in odnesi vse kipe naših mož, pustili so le Baragovega.
»Vi veste, da sta Ljubljana in Cleveland pobratena ali da sta sister-city, kot pravimo pri nas. Zato sem že pred časom pisala županu, kaj bi bilo treba storiti za naš kulturni vrt. Pisala sem, da smo Progresivne Slovenke pripravljene pomagati. Bivši župan je našo zamisel že podprl. Slovenci bi radi, da bi naš del parka obnovili.«
Josephine Zakrajšek je tudi predsednica Cleveland — Ljubljana sister-city project. Prihodnjo pomlad, natančneje marca, bodo v Ljubljani v okviru organizacije Alpe-Adria priredili celo razstavo.
Ko jo povprašam, kako zmore v letih, ko se premnogi zadovolje le z obujanjem spominov, tako živahno delovati, je spet vsa nasmejana: »Delam že od svojega dvanajstega leta. Takrat sem mami pomagala prodajati papirnate opeke po deset centov. Iz-
kupiček je bil namenjen za zidavo Slovenskega narodnega doma ... Včasih razmišljam o vsem preteklem delu in sklenem, da je bilo dobro, da smo se toliko udejstvovali brezplačno. Pokojni mož mi je rekel, da bi bila milijonarka, če bi vse to delala zase. Vendar človek to rad stori za svoj narod. Vedno nam je bilo v veliko zadoščenje, če smo uspeli. Seveda zdaj ni več tako, kot je bilo včasih. Preden se je razširila televizija, smo šli Slovenci od ene družine do druge. Naši ljudje so jeseni naredili vino, sadili so zelje, znali so narediti klobase, radi so vabili v goste prijatelje in še raje so peli slovenske pesmi. Malo so popili, malo pojedli, pa je bil slovenski večer. Po drugi vojni se je vse spremenilo. Začel se je tek za zaslužkom.«
Povem ji, da presenetljivo lepo in gladko govori slovensko.
»Slovenščine me je naučil moj stric, pesnik Ivan Zorman. Pravzaprav sem znala najprej slovensko peti, šele nato govoriti.«
Josephine Zakrajšek so skupaj s še dvema ameriškima Slovencema povabili tudi na sprejem ob obisku predsednika Tita v Washingtonu. Kakšne vtise je odnesla?
»Tita sem videla dvakrat. Prvič sem ga videla v Zagrebu leta 1952. Dejstva, da sem ga videla tukaj, v naši Ameriki in da se je pogovarjal z našim predsednikom, se ne da popisati. Ni bilo predvideno, da bi na sprejemu jaz kaj govorila. Saj veste, ženske pri takšnih priložnostih radi odrinejo. Toda nisem si mogla kaj, da ga ne bi nagovorila — v slovenščini. Segel mi je v roko. Mislila sem, da sem v devetih nebesih.«
Še bi se pogovarjala, toda že se ji je mudilo na sestanek odbora pobratenih mest Clevelanda in Ljubljane. Pogovor sva morala prekiniti — prve so aktualne naloge. Za klepet bo čas kdaj pozneje, v starejših letih. Mimogrede pove, da ljudje njenega rodu pogosto učakajo visoko starost. Oče njene matere je doživel celo 104 leta.
Janez Kajzer 13
NA POTI SVETOVNE SLAVE
MONOGRAFIJA O TISNIKARJU
Naslovna stran Tisnikarjev e monografije
Slikar Jože Tisnikar 14
»Tisnikar je imel bolj malo razstav. Enostavno ni imel časa, prvotno pa ga tudi zanimale niso. Leta 1963 so ga le pregovorili, da je dal na razstavo v Kiinstlerhausu, znani umetniški galeriji na Dunaju, kamor z razstavo prav težko prodreš, trideset svojih del. Tedaj je znani umetnostni kritik in zgodovinar Sotriffer zapisal:
»Slike samoukega slovenskega slikarja Tisnikarja so veličastne. Zapustile so globok vtis, ki ne izgine.«
O isti razstavi je neki drugi kritik zapisal:
»Na razstavo sem šel, ne da bi pričakoval kaj posebnega. Tedaj pa, ob srečanju z njegovimi slikami, sem se moral nasloniti na zid, da ne bi padel, moral sem steči k oknu in zajeti zrak. Tako močno so me prizadele njegove slike.«
Teh nekaj vrst smo skoraj naključno izbrali iz knjige »Tisnikar — svet obujenih mrtvecev«, ki jo je napisal znani beograjski publicist Nebojša Tomaševič, izdala pa beograjska založniška hiša »Revija«. Knjiga hoče domovini in svetu predstaviti tega našega nenavadnega slikarja, njegovo življenje in okoliščine, v kakršnih nastajajo njegova dela.
Jože Tisnikar je že petindvajset let delavec v prosekturi bolnišnice v Slovenj Gradcu. Mrtvece, ki jih pripeljejo na njegovo betonsko mizo, po naročilu zdravnik odpira, potem pa spet zašije in jih, običajno v ranem jutru, izroča sorodnikom. Včasih obstane, vzame barve in čopič in te ljudi, ki so pogosto veliko prezgodaj umrli zaradi težkih bolezni, alkohola, samomora, nesreč, na svojih slikah vrača v življenje. Zaljubljen je v življenje, nikakor se noče sprijazniti z dejstvom, da človek preprosto preneha obstajati. In kaj sploh ostane od človeka na zemlji?
Monografija o Tisnikarju je pretresljiva zgodba o vzponu in padcu človeka, o negotovih slikarskih začetkih živčno precej razrvanega alkoholika, kakršen je bil Tisnikar več let. Po hudih duševnih stiskah je z močno voljo in močjo izvirnega slikarja premagal samega sebe in kakor vztrajni kronist človekovih zadnjih trenutkov na zemlji ustvaril čudežen svet obujenih mrtvecev.
Njegove slike so polne humanizma, iz vseh njegovih del izžareva globoka ljubezen do človeka. Na njegovih sli-
kah so tisoči sorodnikov, ki so prišli po svoje umrle. To je prava galerija likov in situacij, v kakršnih se znajde človek v svojem kratkem življenju.
»Navsezadnje je Tisnikar v bistvu optimistična osebnost, čeprav opazuje človekovo minevanje,« ugotavlja avtor v monografiji. »Ne samo zato, ker te ljudi s svojimi slikami vrača v življenje, temveč tudi zaradi tega, ker od nas zahteva, da vsak dan ocenjujemo svoje življenje skozi svoje stvaritve, vrsto dogodkov, v katerih smo udeleženi kot ljudje, skozi otroke, ki se rojevajo vsak dan, skozi to, kar zapuščamo za seboj. Na njegovih slikah je ob mrtvem človeku videti tudi živega, tudi tistega, ki se šele rojeva, nastaja ali raste ...«
Vsaka njegova slika ima svojo zgodbo. Kaj je povedal slikar o sliki, ki ji je dal naslov »Na Kristusovi poti«: »Pri nas v Sloveniji je navada, da postavljajo križe s Kristusom ob poteh ali na razpotjih, da bi se ljudje, ki gredo mimo, za hipec ustavili, si odpočili, se spomnili nanj, na dobro dejanje, ljubezen in resnico. Zazdelo se mi je, da bi lahko naslikal takšno sliko. V ospredje sem postavil par, moškega in žensko, moškega pa oblekel kot zapornika. Čemu sem ga tako oblekel? Med vojno je iz taborišča pobegnil jetnik. Čez dva dni so ga ujeli na enem takih razpotij. Zapornik je obsojenec na smrt kjerkoli na svetu. Niti ni nujno, da bo umrl od roke oblastnikov, morda bo umrl zaradi bolezni.
Zato sem sliko imenoval Na Kristusovi poti. Oba človeka hodita njegovo pot, pot muk in trpljenja, ki se nujno konča s smrtjo.«
Monografija o Tisnikarju je hkrati kot v slovenskem in srbsko-hrvatskem jeziku izšla v angleščini, francoščini, nemščini, italijanščini, holandščini in norveščini. »Jugoslovanska revija« je knjigo izdala v sodelovanju z Državno založbo Slovenije ter z nekaterimi drugimi domačimi in tujimi založbami. Cena te edinstvene in dragocene knjige, v kateri je objavljenih poleg besedila na 224 straneh tudi 71 barvnih reprodukcij, je 30 am. dolarjev ali enakovrednost v drugih valutah. Naročite jo lahko neposredno na naslov: Jugoslovanska revija, Beograd, Tera-zije 31, lahko pa tudi prek našega uredništva.
J. P.
SLAVNE SLIKE
IVANA
KOBILCA
PARTIZANSKA BOL
Ze pred dolgimi leti sem obiskala partizansko bolnišnico »Franjo« pri Cerknem in še vse mi je v živem spominu. Vsi obiskovalci iz tujine bi morali tja, da bi videli, kaj pomeni Jugoslavija, in koliko so žrtvovali ljudje, ki so se borili za svobodo. Ali ne bi tega zgodovinskega spomenika opisali tudi bralcem Rodne grude?
Anna Klun, Pittsburgh, Pa., ZDA
Na ogled bolnišnice »Franje« sem se odpravil z ameriškima rojakinjama Vero in Marian Candon iz Clevelanda. Prva je znana zdravnica-psihiater, ki ima lastno psihiatrično ambulanto, druga pa je medicinska sestra, zdaj že upokojena, vendar pa še poučuje bodoče sestre (nurse). Veliko sta že vedeli o »Franji«, vendar pa prave predstave še vedno ni bilo. Treba si jo je ogledati, to sta si naložili za enega od temeljnih ciljev njunega prvega obiska v domovini staršev.
Vero Candon mučijo noge, težke so postale, vendar je ob delni pomoči kljub temu brez težav premagala ne ravno položno pot, ki vodi danes od urejenega parkirišča proti bolnici v koritu hudournika. Zanimanje je bilo veliko večje od žrtve za to pot. In poplačana je bila. Obe, Vera in Marian, sta si z velikim zanimanjem ogledali vse objekte, ki so skrbno vzdrževani, da bi se čim dalj ohranili taki, kakršni so bili med vojno.
Partizanska bolnišnica »Franja« je bila varen kotiček hudo ranjenim partizanom od decembra 1943 do končne osvoboditve v maju 1945. Zgrajena je bila postopoma v grapi Pasice blizu vasi Novaki pri Cerknem. V njej so ranjeni partizani — vseh skupaj je bilo 522 — uživali prepotreben mir za zdravljenje, imeli primerno bivališče, osnovano bolniško nego in stalno zdravniško, proti koncu vojne pa tudi kirurško pomoč.
Zdaj je bolnišnica »Franja«, čeprav so se ohranile samo barake, zgovorna priča trpljenja in veličine osvobodilnega boja, narodne zavesti primorskega ljudstva pa tudi iznajdljivosti partizanskih zdravstvenih delavcev. Čeprav je minilo že mnogo let, pa »Franja« še zmeraj deluje; zdaj sicer ne zdravi več ranjencev, pač pa vzdržuje pravo partizansko tovarištvo med nekdanjim osebjem bolnišnice in ranjenci, ki so se zdravili v njej.«
Tako med drugim piše dr. Viktor Volčjak v drobni knjižici o tej partizanski zdravstveni ustanovi, danes enemu od najzanimivejših spomenikov našega narodnoosvobodilnega boja.
KAKO JE NASTALA BOLNIŠNICA
Po kapitulaciji Italije je v Slovenskem primorju nastalo veliko osvobojeno ozemlje, ki je segalo od furlanske nižine do osrednje Slovenije in od Julijskih Alp do Jadranskega morja. Konec septembra 1943 je sovražnik zasedel del tega ozemlja, območja severno od Idrijce pa je ostalo še naprej svobodno. Nekakšno središče tega osvobojenega ozemlja je bilo Cerkno.
Ranjenci iz bojev z Nemci so bili raztreseni po posameznih domačijah v vasi Novaki in drugod. Sovražnik pa je vse bolj pritiskal tudi na ta svobodni kotiček, zato se je bilo treba pravočasno umakniti v varno zavetje. Ko se je zdravstveno osebje po eni od sovražnih ofenziv, ki je zahtevala precej žrtev, vrnilo v Cerkno in Novake, je opazilo, da je eden izmed ranjencev srečno preživel hude dni v grapi med Podnjivčem in Novaki ter da je bilo skladišče zdravil in obvezil, skrito v naravni votlini nad težko prehodno grapo Pasice nedotaknjeno. Tedaj je po temeljitem premisleku dozorela odločitev, da bodo ob vodi sredi grape zgradili barako za ranjence. Mesec dni zatem je že stala prva baraka, ki je 23. decembra 1943 sprejela v varstvo prve ranjence. To je bil začetek te partizanske bolnišnice.
Potrebe so vse bolj naraščale, zato je gradbena skupina in tudi vse osebje bolnišnice ves čas do konca vojne gradilo in preurejalo. Poleg tega, kar je od bolnišnice vidno še danes, je bila v strmih stenah še vrsta utrjenih bunkerjev in zasilnih skrivališč za ranjence v naravnih votlinah. Nekatera izmed njih so v tako nedostopnem okolju, da je do njih moč priti samo po vrvi. Bolnišnica »Franja« je lahko zdravila hkrati 108 borcev.
OD KOD IME »FRANJA«
Eden izmed organizatorjev bolnišnice in prvi zdravnik v njej ter obenem upravnik je bil dr. Viktor Volčjak (ki je tudi avtor omenjenega vodnika
REPORTAŽA NA VAŠO ŽELJO
po bolnišnici). Za njim so se na tej odgovorni dolžnosti zvrstili dr. Vladislav Klein, dr. Franja Bojc, dr. France Podkoritnik in ponovno dr. Franja Bojc.
Da bi v partizanski administraciji ne prihajalo do zamenjave s kakšno drugo bolnišnico, saj jih je bilo v tem območju še nekaj, ji je bilo treba dati tudi ime. Bolnišnico v Pasicah je najdalj upravljala zdravnica dr. Franja Bojc in v času njenega vodstva je bolnišnica preživela najtežje preizkušnje, zato je prav, da ji je ta zdravnica »posodila« tudi svoje ime.
Imenitno naravno okolje soteske Pasice je bilo naravno skrivališče, vendar pa je bilo potrebno tudi veliko skrbi in natančnih načrtov, kako preprečiti, da bi je ne odkril sovražnik. Ranjence so tovariši z bojišč prinašali samo do javke, ki je bila v Logu ali Novakih, do tod pa so jih po vodnem toku odnašali sami bolničarji.
UMIK
PRED SOVRAŽNIKOM
Sredi aprila 1944 je vojaško poveljstvo IX. korpusa sporočilo upravi bolnišnice, da je sovražnik vdrl na Cerkljansko in da grozi nevarnost ranjencem. Uprava bolnišnice je nemudoma
Bolnica »Franja« je skrita v globoki grapi in v senci košatih dreves
NICA FRANJA
KOT
odredila splošno pripravljenost. To je pomenilo prenesti vse ranjence in rezervno hrano v podzemeljska skrivališča. Vsi borci so morali zasesti svoje položaje na obrambnih mestih. Po tridnevnem zatišju, pričakovanju napada je komisar Lojze Herman zašepetal upravnici: »Nemci so nam za hrbtom. Kaže, da smo obkoljeni.« Kmalu za tem se je razvil boj, ki je trajal dve uri. Nemška patrulja si ni upala bliže v grapo, ker je bil odpor premočen. Ranjence so preselili po težavnem pohodu čez hribe v zasilna skrivališča in vrnili so se šele konec junija 1944.
Hujši nemški napad na bolnišnico je bil še konec marca 1945, vendar pa so tedaj v vodstvu odločili, da se ne bodo selili, temveč se bodo branili. Bolnišnica, v kateri je bilo takrat sto-trinajst borcev, je srečno preživela napad, sovražnik pa se je umaknil.
PRIPOVED
ZDRAVNICE FRANJE
Zgodovina bolnišnice »Franje« je polna razburljivih, žalostnih in tudi veselih trenutkov. Veseli so bili predvsem takrat, kadar so slišali novice o uspehih soborcev ali o uspehih protifašističnih zaveznikov pa tudi takrat, ko je v grapi zasvetila elektrika. Prav
Dr. FRANJA BOJC-BIDOVEC PARTIZANSKA ZDRAVNICA
gotovo pa so velikokrat vzbudili dobro voljo tudi tovariški večeri, ki so jih prirejali ranjenci in invalidi.
Brez dvoma najzanimivejši zapisi, ki so bili objavljeni o bolnišnici »Franji«, so spomini nekdanje upravnice dr. Franje Bojc-Bidovec. Ob dvajsetletnici bojev je v spominskem zapisu, ki je bil objavljen tudi v ameriških slovenskih listih, med drugim zapisala tudi tole:
»Vojaški vodja je bil zadovoljen z zalogo orožja, dosedanjo razporeditvijo obrambnih gnezd v skalah, le za nove barake bo treba zgraditi nove obrambne bunkerje, ker dosedanji branijo samo sedanjo postojanko. Soglašali smo.«
»Izvidnico sem pomaknil više v desni vrh, da ima širši pregled. Vsi obrambni bunkerji so na novo prekriti ž mahom in vejevjem, ker je bila zimska kamuflaža drugačna od spomladanske.«
In še kuhar ima svojo pripombo: »V Zanivču je neka njiva, katere lastnik se je preselil v Gorico, kakor mi je povedal terenec Janez Petrnel. Posejmo jo z zelenjavo in solato, da bom lahko malo popestril moj jedilnik.«
»Odlično! Ekonomatu je dodeljen tovariš France, ki bo stopil v stik s
Pred barako z rentgenskim aparatom je še ohranjen tudi vodomet
krajevnim odborom v Novakih in to uredil.«
»In kdo nam bo gradil?« se je oglasil eden izmed stražarjev, ki je bil obenem nosač in graditelj.
»Mi sami, z mojstrom Petrom!«
»Nikoli si nisem predstavljal, kaj vse bom postal v partizanih iz kmeta«, se je zasmejal Peter.
»Da, vsi postajamo vse — predvsem pa ljudje, ki hočemo in moramo pomagati ranjenemu tovarišu!«
Takih delovnih pogovorov z vsem osebjem ali s posameznimi vodji sektorjev je bilo mnogo. Vsak član kolektiva je posredoval svoje, pogosto zelo pametne misli, o katerih smo skupno razpravljali in odločali. Večkrat smo se posvetovali tudi z ranjenci. Marsikdo je imel pameten predlog, kako bomo še naprej gradili bolnišnico in se še bolj utrdili. Na nekem sestanku je bil končno izdelan načrt in med osebjem izbrana gradbena ekipa za našo elektrarno, ker nam je kmet iz bližnje vasi ponudil dinamo »na posodo«. Elektrarna je konec junija 1944, po drugi selitvi, končno zagorela in nam svetila do konca vojne.
Vse, kar danes začudi izletnike in obiskovalce bolnišnice »Franja«, ni plod delovanja in razmišljanja enega človeka ne ene uprave, temveč plod dela in požrtvovalnosti vsega kolektiva. Prav vsak član kolektiva je s svojimi zamislimi in delom pripomogel, da smo v bolnišnici »Franji« iztisnili iz narave v soteski vse, kar je moglo služiti v dobro partizanskim ranjencem, za njihovo zdravljenje in osebno varnost. Vse to pa bi bilo nemogoče narediti, ko bi nam ne pomagali ljudje iz okolice, krajevni narodnoosvobodilni odbor v Novakih in terenec Janez Peternel.«
Tako je med drugim v svojih spominih zapisala sama upravnica bolnišnice »Franje« dr. Franja Bojc-Bidovec, ki je svoj zdravniški poklic opravljala še dolga leta po vojni, danes pa je upokojena. Po dolgih desetletjih od tistih težkih dni si le težko predstavljamo, koliko žrtev je bilo potrebnih, da noben ranjenec ni prišel v roke sovražniku.
In tudi ko bi ne bilo pisanih in govorjenih besed, bi bila bolnišnica »Franja« — tudi taka, kakršna je danes — dovolj zgovoren dokaz junaštva naših partizanskih borcev.
Jože Prešeren
NOVO ŽIVLJENJE STAREGA MESTA
IZROČILO PRETEKLOSTI
Novo mesto je z zasnovo starega srednjeveškega jedra eno od najstarejših in najlepših slovenskih mest. Prav ta stara zasnova pa je še posebej zanimiva za arhitekte, urbaniste in druge vizualne delavce, ki jim predstavlja zanimivo delovno področje, kjer se da s posluhom za davnino in z občutkom za sodobni čas ustvariti sodobno, moderno bivanjsko možnost z vsemi stanovanjskimi, turističnimi in kulturnimi zmogljivostmi urejenega kraja.
Zgodovina Novega mesta, »metropole« Dolenjske, je pestra in zanimiva. Za ustanovni dan se šteje 7. april 1365, ko je vojvoda Rudolf IV. Habsburški na Dunaju podpisal listino, s katero je nastajajoči naselbini ob Krki podelil posebne mestne pravice.
V stoletjih so se menjavali gospodarji in z njimi tudi postave. Mesto, sprva leseno, je bilo velikokrat ogroženo od požarov, hudih bolezni (kuge) in vojnih katastrof. In vse te časovne zajede so se na tak ali drugačen način ohranile v raznih oblikah do današnjega dne, kar daje mestecu ob Krki še poseben, svojski pečat.
Novo mesto ali Rudolfovo je bilo nekoč, še pred ustanovitvijo Karlovca, pomembno vojaško središče vojne krajine. Tod so se lomila turška kopja in Novo mesto s svojim posebnim strateško pomembnim položajem je
bilo v tistih časih skorajda nepremagljiva trdnjava.
Tako je povsem razumljivo, da so se v Novem mestu spočenjali tudi vse mogoči gradbeni slogi, saj so prihajali mojstri od vsepovsod, predvsem, kakor se domneva, iz sosednje Italije in manj iz avstrijskih dežel.
Tako so nastale znamenite stavbe, ki dajejo še danes bistveni pečat iz-gledu Novega mesta. Vidno je še mestno obzidje (šance), kapiteljska cerkev, ki spada med najzanimivejše arhitekturne spomenike pri nas, in ki daje zaradi svojega dominantnega položaja pečat Novemu mestu. Potem stara proštija iz leta 1493, frančiškanska cerkev, ki je poleg kapiteljske cerkve edina ohranjena kulturna stavba v Novem mestu, ki spada še v obdobje gotike. Znano je, da so se frančiškani naselili v Novem mestu že v 15. stoletju.
Poleg frančiškanskega samostana je stara gimnazija, v kateri je danes zdravstveni dom itd . . .
Kot posebna in največja zanimivost Novega mesta pa je vsekakor Glavni trg, središče trgovske in obrtniške dejavnosti mesta. Glavni trg je tekom stoletij postal izrazit trgovski center in temu primerno se je tudi spreminjal.
Vsemogoči gradbeni posegi resda niso ogrozili prvinskega izgleda No-
vega mesta. Res pa je, da je bilo v vsem tem času z gradbenimi posegi napravljenih veliko nepopravljivih anomalij. In kot je novomeška okolica že precej uničena z industrializacijo, je bil zadnji čas, da se reši vsaj v ozkem mestnem jedru tisto, kar se še da rešiti.
Ob jubilejni 25. konferenci jugoslovanskih mest, ki je bila v Novem mestu od 13.—14. oktobra, je tudi Novo mesto, predvsem pa Glavni trg, dobil novo barvno podobo. Nadaljnja dela za revitalizacijo pa so v teku in predstavljajo pri nas edinstven primer stalne, nenehne prenove. Cilj vseh teh del pa je doseči idealno zlitje starih in sodobnih arhitektur v smiselno urbano celoto. To se pravi — ustvariti življenjski ambient v okolju, ki bo na človeka deloval ustvarjalno in homogeno.
Ing. arh. Marko Mušič, eden od idejnih tvorcev tega projekta, je povedal: »V načelu bo projekt izhajal iz zgodovinskih danosti. Na osnovi dokumentacije in opravljenih študij pa tudi raziskav, ki jih je še mogoče opraviti, in ki jih bo dodatno spodbudilo tudi odkrivanje ob posegih ureditve, bo čimbolj natančno določen avtentični zgodovinski delež, ki bo v največji možni meri vključen v ureditev. Vendar pa bo pristop in značaj novih ureditev utemeljen z iskrenostjo in prepričljivostjo sodobnih oblikovalskih možnosti, kreativno svoboden in polnokrven ter se bo le tako lahko prepričljivo navezal na izročilo preteklosti.«
Novo staro mesto v novih svežih barvah, z odkritimi arkadami in vso tisto značilnostjo nekdanjega srednjeveškega mesteca, ki je burilo duhove, je kakor droben praznik, kakor veselo upanje razumevanja in ustvarjalnih hotenj. To pa je najlepše darilo vsem ljubiteljem lepega.
Del obnovljenega Glavnega trga v Novem mestu (joto: Milan Markelj)
Ladislav Lesar
[MED ROJAKI I PO EVROPI
r- 1	*
AKCIJA »POZNAM IN LJUBIM SVOJO DOMOVINO«
DOMOVINA ŠE BLIŽE
Mladi, ki začasno živijo v tujini, so se tudi letos vključili v akcijo »Poznam in ljubim svojo domovino«, ki je na pobudo komisije predsedstva konference ZSMJ za delo z mladimi na začasnem bivanju v tujini in uredništva mladinskega časopisa Mladost stekla že lani.
Lanska akcija, ki je bila posvečena Titovim in partijskim jubilejem, je vključila samo mlade iz ZR Nemčije. Na območju dveh kulturno-informativnih centrov, Kolna in Stuttgarta, je v 50 tekmovalnih srečanjih nastopilo kar 70 klubov jugoslovanskih delavcev z okrog 1.000 sodelujočimi, prireditev pa si je ogledalo več kot 23.000 gledalcev. Poleg tega so na pobudo kulturno-informativnega jugoslovanskega centra v Kolnu v sklopu tega tekmovanja pripravili na vseh šolah z dopoldanskim poukom materinščine kvize »Lepote moje domovine«, v katerih je nastopilo preko 500 otrok jugoslovanskih delavcev.
Tekmovanje je potekalo po pokalnem sistemu, najprej v regijah, potem v pokrajinah, novembra so bila polfinalna tekmovanja, finalno tekmovanje, srečanje dveh najboljših ekip, pa je bilo pred 29. novembrom in je bilo osrednja proslava jugoslovanskih delavcev ob prazniku republike. Vse te prireditve so bile pomembne politične manifestacije, izraz bratstva in enotnosti, znanja, dela in kulturno-umetni-škega ustvarjanja. S to akcijo so mladi, ki začasno žive v tujini, še enkrat pokazali, kako radi imajo svojo domovino in kako jo poznajo in še enkrat dokazali svojo brezmejno predanost revolucionarni poti in delu tovariša Tita. Ta akcija ni samo prispevala k temu, da jugoslovanski delavci, začasno zaposleni na tujem, bolje spoznajo svojo do-
movino, temveč, da se bolj organizirano in bolj delovno sestajajo v svojem prostem času, da z amaterskim delom dokažejo pripravljenost in sposobnost negovati kulturne in socialne vrednote SFRJ.
Glede na vse te ugodne ocene lanske akcije, je sekretariat predsedstva konference Zveze socialistične mladine Jugoslavije spomladi sklenil, da je z akcijo »Poznam in ljubim svojo domovino« treba letos nadaljevati in jo razširiti tudi v druge države, kjer živi veliko naših delavcev in mladine: v Avstrijo, Francijo, Švico in na Švedsko. To pobudo je podprl tudi koordinacijski odbor zvezne konference SZDL Jugoslavije za delavce na začasnem delu v tujini, pa tudi vsa druga telesa družbenopolitičnih organizacij, ki se ukvarjajo z zdomskim vprašanjem.
Letošnje tekmovanje, ki poteka v petih zahodnoevropskih državah, in je posvečeno republiškim in jugoslovanskemu kongresu zveze komunistov, se je začelo 25. maja, ob dnevu republike pa bo sklepna slovesnost.
6. TRADICIONALNO SREČANJE »SLOVENSKI OTROCI VABIJO«
SLOVENSKI OTROCI POSTAVLJAJO TEMELJNI KAMEN...
V nedeljo, 21. maja je v Unteribergu zopet zadonela slovenska pesem, duri so se odprle in svečano okrašeno veliko dvorano je napolnila množica naših ljudi, ki so se odzvali vabilu otrok na njihovo 5. tradicionalno prireditev »Slovenski otroci vabijo«. Prišli pa so tudi gostje iz domovine, novinarji, snemalci Radia Ljubljane in pa vsi tisti, ki so vedeli, da nas tega dne čaka prijetno presenečenje.
Slovenske narodne noše pred dvorano »Hoechst« v Frankfurtu (foto: Tone Stojko)
Dva posnetka z nastopa otroške folklorne skupine v Unteribergu
Prižgali so se žarometi, med cvetjem na odru je pred mikrofon stopila učiteljica Zdenka Kerin in napovedovala:
Pesmico o Titu Kajetana Koviča nam bo povedala Milena Valenti, učenka iz Winterthura.
Ker letos praznujemo stoletnico rojstva Otona Župančiča, nam bo Daniela Papa, učenka iz Basla, recitirala odlomek iz njegove »Dume«.
Prav tako iz Basla so prišli naši trije že znani pevci: Urška, Rok in Boštjan Human, ki so se za danes naučili dve narodni —• »Rezijankica« iz Beneške Slovenije in pa koroško »Sem se rajtal ženiti«.
Kaj vse se je naučil »Zajček Učenjak«, nam bodo povedali najmlajši iz Schaffhausena, Mateja Magdič, Kornelija Kovačič in Mirijam Klančar.
Učenec ziiriške šole Karli Mohar nam bo recitiral pesmico »Murn in mravlja«.
Otroci iz Luzerna in Winterthura bodo zapeli tri pesmice: »Kekčevo«, »Lipa zelenela je« in »Rdeče jajčece«, Saša pa jih bo spremljala na harmoniko.
Učenka iz Basla Silvija Gabrovšek se je naučila Župančičevo »Pesmico o maku«.
Miran Torkar, učenec tretjega razreda in Dušan Urbas iz četrtega razreda šole v Winterthuru nam bosta povedala pesmico Jožeta Šmita »Najini sprehodi«.
Slovenci smo znani kot dobri pevci. Poslušajmo učence iz Schaffhausena. Zapeli bodo »Moj očka ima konjička dva«, gospa Rotova pa jih bo spremljala na harmoniko.
Jurgen Kovačič iz Schaffhausena bo govoril o tovarišu Titu.
Bruno Bevc iz prvega razreda šole v Oltenu bo recitiral pesmico »Hrošč«.
Za njim je na odru Robert Klančar — tudi on govori o Titu.
Snežana Mandič, Karin Vicman ter Roman in Iztok Zabel, vsi učenci iz Schaffhausena, bodo prikazali življenjsko pot tovariša Tita.
Višji razredi iz Luzerna recitirajo pesem Petra Levca »Naša ljubezen«.
Skupina iz Oltena se bo predstavila s pesmijo »Če si srečen«.
Prešernovo »O, Vrba« nam bo povedal učenec iz Winterthura, naš stari znanec Grega Smrekar.
Matjaž Umek, ki hodi v Zlirichu v šolo, se je lepo naučil pesmico Kajetana Koviča »Zvezdoplovec«.
Predšolski otroci in učenci iz prvega razreda iz Winterthura recitirajo tri kratke pesmice.
Župančičevo »Dva Oblaka« pove učenka iz Basla Žaki Papa.
Letos še nismo imeli veliko od pomladi, ker nam ves čas nagaja vreme. Morda nam bodo Martina, Mirjam in Karmen iz Winterthura s »Pomladno pesmico« pričarale sonce na nebo.
Katrin Fux iz prvega razreda v Oltenu zapoje »Jaz sem mala roža«, Julija Vidmar in Sandra Česen, učenki tretjega razreda iz Oltena, pa pesem »Jaz pa grem na zeleno trav-co«.
Potem je na vrsti Daniel Ilar iz Ziiricha z reoitacijo Gri-gorja Viteza »Modrec Antunun«.
Melita in Brigita iz Amriswila sta se naučili pesmico »Šivala je deklica zvezdo«.
S prireditve pošljejo Titu za rojstni dan čestitko in mu pravijo: »Za Tvoj rojstni dan Ti želimo otroci slovenskih dopolnilnih šol v Švici vse najboljše«, potem pa vsi skupaj zapojejo »Titovo kolo«.
Slovenska beseda in slovenska kultura sta našli plodna tla med našimi najmlajšimi, program je vedno bogatejši in pestrejši in na tem odru v Unteribergu je iz leta v leto več mladih igralcev in mladih glasbenikov in odličnih pevcev.
Gledalci so tega dne slovensko mladino bogato poplačali z burnim ploskanjem, društvo SPD Triglav, ki je prireditev organiziralo, pa z darili.
In ko smo mislili, da je programa že konec, je prišlo presenečenje. Zaslišali so se zvoki harmonike in pred nami je bilo petnajst malih parov v slovenskih narodnih nošah. Po dvorani je zašumelo, ljudje so tolkli od navdušenja z nogami po tleh, deklice in fantki so plesali, ko pa je bil ples končan, ploskanja ni in ni bilo konec, dokler niso plesa ponovili. Nihče ni več sedel, vsakdo jih je hotel videti od blizu, kamere so bliskale, vsi so jih želeli imeti na slikah, te naše male Slovenčke ki so, upajmo, tega dne postavili temeljni kamen slovenski folklori med našimi rojaki v Švici. Zahvala gre vsekakor vsem staršem, ki so narodne noše sami šivali, učiteljici Zdenki Kerin, ki je otroke naučila prvih korakov in pa staremu društvenemu veteranu in folkloristu Daretu Košoroku iz Amriswila, ki je sodeloval kot koreograf.
Pa, da ob vsem tem navdušenju ne pozabimo še učiteljici Barbaro Smrekar in Bredo Tušek, ki sta z dolgim neutrudnim delom »spravili na noge«, kot v prejšnjih letih, a letos še z večjim uspehom, celo vrsto recitacij in pesmi, ki so jih oddajniki Radia Ljubljane ponesli med naše ljudi, med odrasle in otroke po vsem širnem svetu.
Breda Stepič-Cechich
SLOVENSKO POLETJE V ŠVICI
PLANIKA NA ALBANYFESTU
Mraz, nenehne plohe, toča in sive megle, ki so v začetku julija preplavile celotno Švico, niso uspele preplašiti naših ljudi, pa tudi ne slovenskih društev. Tako je SD Planika v Winterthuru postavila svoj šotor sredi mesta in ob zvokih slovenske pesmi prodajala obiskovalcem Albanyfesta jedačo in pijačo in tako so ob sedmih zjutraj odborniki SPD Triglava Ziirich postavljali streho nad klopmi v Pfannen-stielu pri Meilenu, kjer naj bi bil piknik.
Albanyfest — praznik mesta Winterthur, je tradicionalna prireditev, ki jo organizirajo Švicarji, k sodelovanju pa povabijo švicarska in tuja društva. Letos je bilo društev štirideset in vsako je pripravilo »nekaj svojega«. Slovenska »Planika« iz Winterthura je to pot gostovala že drugič. In kako prav jim je prišel šotor, pa klopi in mize, ki so jih fantje napravili s prostovoljnim delom za lanskoletni piknik v Tossu. Obiskovalci so bili na suhem in ob zvokih kranjskih poskočnic so jedli kranjske in druge naše specialitete, da pa ne bi bili popolnoma »na suhem«, jim je Planika postregla z našo pijačo. Delali so pravzaprav že ves dan in celo noč v soboto, pa vso nedeljo, trideset dežurnih se je menjalo, a ker je bilo vreme slabo, pravijo, je bil obisk bolj slab in izkupiček za društveno blagajno tudi. No, če ne letos, bo pa drugo leto, tako je pač v trgovini.
Triglavov piknik pa je bil na prostem. Mraz, nenehne plohe, toča in sive megle niso obetale nič dobrega. Sivina je bila povsod naokrog, le v očeh glavnih organizatorjev piknika Franca Ničemerja, Marjana Bradeška in Metoda Fikfaka je ni bilo, ko so polni optimizma gradili streho nad klopmi in pokrivali kuhinjo. In »stara kuhinjska lisjaka« Jože Čepon in Radenšek Martin sta pripravljala ogenj, jedačo in pijačo mirno in z nasmehom na obrazu, kot da je vse v najlepšem redu. — In kdo bi mislil. Resnično so prišli ljudje, najmanj petdeset odraslih in otrok, v gumijastih škornjih in z dežniki, pa celo trije harmonikarji. Livada na Pfannenstielu je zaživela, s streh so tekle vode, pod strehami pa je bilo vedno glasneje, in ko se je popoldne sonce le pokazalo izza oblakov, so na mokri travi celo zaplesali.	Breda Stepič-Cechich
PO FESTIVALU
BIL JE IZJEMEN DOGODEK
Za nekatere je bil junij običajen mesec, kot vsak drug v letu, za nas, Slovence v Malmoju pa bo zapisan v društveni zgodovini z velikimi črkami. Bili smo, kot je znano, organizatorji 4. slovenskega kulturnega festivala, ki je bilo v znamenju Župančičevih besed »Domovina je ena nam vsem dodeljena«. Same priprave na to naše veliko kulturno srečanje so nam dale veliko skrbi in polne roke dela. Neštetokrat smo se sestali tako zaradi dvorane, kakor zaradi hrane, pijače, prenočišč. Naši sestanki so pogosto trajali pozno v noč. Veliko skrbi je bilo tudi s sestavo kulturnega programa.
Stiki z domovino pred festivalom niso bili zadovoljivi, kar nam je vzelo nekaj dobre volje. Vrsti podjetij v domovini smo poslali pisma s prošnjami za reklamiranje v naši brošuri, vendar pa sta se od vseh odzvali le dve — in sicer Krka iz Novega mesta in Ljubljanska banka. Kljub
Na dan slovenskega kulturnega festivala v Malmoju: skupina Slovencev, članov društva Planika, v mestnem parku ob snemanju televizijske oddaje
Mladinska skupina Planike med nastopom na festivalu
številnim težavam pa smo z dobro voljo uredili vse tako, da nam ni bilo žal časa, ki smo ga žrtvovali.
O samem festivalu je bilo v Rodni grudi že poročano, zato naj tokrat omenim le še to, da smo Slovenci iz Mal-moja sodelovali tudi pri snemanju televizijske oddaje, za kar smo se morali zbrati že 3. junija ob 8. uri zjutraj v mestnem parku, kjer smo zapeli pesem »Gor čez izaro«, na harmoniki pa nas je spremljal Tomo Vitanc.
Posebej smo bili počaščeni, da je bila med nami ekipa ljubljanske RTV z ansamblom Mojmira Sepeta in pevci, ki se jim ob tej priložnosti lepo zahvaljujemo. Zlasti se jim zahvaljujemo za odlično izvedeno oddajo »Spoznavajmo svet in domovino«. Zahvala velja tudi predstavniku Mladinske knjige, ki je v imenu slovenskih založb izročil društvo bogato knjižnico. Počaščeni smo bili tudi z obiskom jugoslovanskega ambasadorja na Švedskem Feliksa Gorskega in konzularnih predstavnikov Jožeta Babaša iz Mal-moja in Ivana Andrejaša iz Goteborga. Prav lepo se zahvaljujemo vsem, ki so pripomogli, k tako lepemu uspehu naše velike manifestacije. V prihodnje si želimo, da bi imeli še tesnejše stike z vsemi slovenskimi in jugoslovanskimi društvi na Švedskem in z domovino. To bi tudi najtrdnejša vez za bodočnost naših otrok. Tradicija slovenskega kulturnega festivala se bo nadaljevala in prihodnje leto se bomo srečali v Goteborgu. Rojakom, prirediteljem festivala 1979 želimo veliko uspehov.
Festivalni odbor SKD Planika Zanj: Ivan Pucko
NAJVEČJE DRUŠTVO
LASTOVKE V RAKIČANU
Športno letališče v Rakičanu pri Murski Soboti je bilo letos že drugič prizorišče prijateljskega srečanja naših ljudi, ki živijo v tujini, z gostoljubnimi domačini. Na dan vstaje
slovenskega ljudstva, 22. julija, je namreč tu pripravila srečanje z izseljenci podružnica Slovenske izseljenske matice Murska Sobota, v petek 18. avgusta pa je bil gostitelj koordinaoijski odbor za vprašanja naših delavcev pri občinski konferenci SZDL Murska Sobota in gostje člani Slovenskega kulturnega in prosvetnega društva »Lastovka« iz Ingolstadta v Zvezni republiki Nemčiji. Temni oblaki, ki so se grozeče valili proti Rakičanu, so morda preneka-terega zadržali doma, kljub temu pa je bil obisk lep in se je pod streho letališkega hangarja odvijalo prijetno srečanje, med katerim so se spletle še tesnejše vezi med Po-murci in »Lastovko« dz Ingolstadta, to je starodavnega nemškega mesta, ki ga pozna svet zadnja leta predvsem po avtomobilih »AUDI«, ki jih tu izdelujejo; pri njihovi proizvodnji so v lepem številu udeležene tudi pridne roke jugoslovanskih delavcev, med katerimi jih je nemara največ prav iz Pomurja. Odtod tudi tesno sodelovanje med društvom in Socialistično zvezo ter sindikatom Murske Sobote.
V krajšem kulturnem sporedu so sodelovali z recitacijami otroci slovenske dopolnilne šole iz Ingolstadta, mlada pevka Marjana Zelkova, prekmurska šaljivca Jože in Dodo ter mešani pevski zbor tovarne »Mura«. Zbrane je najprej pozdravil predsednik občinskega sveta Zveze sindikatov Murska Sobota Andrej Gerenčer ter s kleno besedo nanizal uspehe, ki smo jih dosegli v našem razvoju, pozdrave društva »Lastovka« pa je izročil predsednik Zvone Kokalj.
Direktor Skupnosti za zaposlovanje Murska Sobota Franjo Šonaja nam je na srečanju med drugim povedal:
»Podatki iz leta 1974 kažejo, da je bilo takrat v tujini začasno zaposlenih 12 tisoč delavcev iz Pomurja, pretežno v Avstriji, ZR Nemčiji in manj v Švici. Meje v deželah Evropske gospodarske skupnosti so že nekaj let za tuje delavce zaprte, zato za nadaljnje zaposlovanje v tujini za naše ljudi praktično ni več možnosti. Izjema je bila letos le Avstrija, ki je iz Pomurja sprejela okrog 260 sezonskih kmetijskih delavcev. Sicer bi jih sprejeli več, vendar med našimi občani za zaposlitev na tujem rii več zanimanja. Povedati je namreč treba, da so se možnosti za zaposlitev v Pomurju od leta 1976 do zdaj izredno povečale, s tem pa je seveda povezan tudi problem vračanja teh delavcev v domovino. Pomurski delavci se vračajo kar v lepem številu, saj jih je zdaj — v primerjavi z 12 tisoč leta 1974 — v tujini le še slabih osem tisoč.«
Pa so se zares postavile v Rakičanu te »lastovke« iz Ingolstadta. Večino je bilo mogoče razpoznati že na zunaj, saj so bili oblečeni v bele majice, na katerih je prek prsi narisana lastovka, napis pa je dvojezičen: »Slovensko kul-turno-prosvetno društvo« in »Slowenisches Kultur und Bildungsverein« Ingolstadt.
Duša društva, pobudnik za njegovo ustanovitev in vodja organizacijskega življenja v društvu, povrh pa še urednik društvenega glasila in nadarjen pisec, je Zvone Kokalj.
»Trenutno je v ,Lastovki’ včlanjenih 431 rojakov, to pa pomeni, da smo verjetno najmočnejše slovensko društvo med našimi delavci, zaposlenimi na tujem. Kred kratkim je izšla četrta številka našega društvenega glasila ,Lastovka’, ki pa je prva tiskana v offset tehniki. No, s to številko smo imeli nekaj več težav, ker te tehnike še nismo bili vajeni, treba si je bilo sposoditi fotografije, ampak z dobro
Na izseljenskem srečanju na športnem letališču v Rakičanu pri Murski Soboti (foto: Jože Herman)
voljo je šlo. Radi bi seveda več sodelavcev, saj zdaj marsikdaj zmanjka gradiva, vendar je kljub temu le od številke do številke več sodelavcev. V najbližji prihodnosti, takoj po letnih dopustih, nas pa čaka delo pri ureditvi društvenih prostorov, ki smo jih dobili. Radi bi jih namreč uredili v narodnem slogu, kot nekakšno ,slovensko sobo’. Nadaljnja stopnja našega delovanja pa bo, da bomo ustanovili kar največ novih sekcij, v katerih bi lahko sleherni naš član našel zase področje, ki ga zanima.«
Srečanje v Rakičanu je bilo prvo te vrste pri nas. In kaj sodijo o njem člani »Lastovke«?
MARJANA BAUMAN: »Srečna sem, da smo se lahko danes tu zbrali, saj smo se na to že dolgo pripravljali.«
MARIJA KOLTEJ: »Srečanje je prav dobro, le čas zanj ni najbolj primeren. Danes je namreč zadnji petek, preden se bomo vrnili v Nemčijo, pa ima vsakdo doma še veliko opravkov.«
ANTON KRANJČAN: »Rad bi poudaril, da so taka srečanja za nas potrebna. Opažam pa, da doma preveč uporabljajo besedo ,zdomec’, saj mi smo tukaj doma!«
IVAN KERČMAR: »Srečanje je prijetno in reči moram, da sem kar presenečen ob takem obisku, le vreme malo nagaja in čas ni najbolj primeren, saj se jutri že vračamo v Nemčijo.«
LIDIJA KRANJČAN: »Po mojem je to srečanje zelo uspelo in potrebno, saj se bodo lahko na njem bolje spoznali med seboj tudi naši otroci.«
JOŽE BALAŽIČ: »Takih srečanj si še želimo, saj zares pomenijo lepo povezavo med domačim krajem in med nami, ki smo tam na tujem.«
E. Petrin
SREČANJE Z ZANIMIVIMA ROJAKOMA
IZNAJDITELJ IN SLIKARKA
Kmalu bo minilo štirinajst let, odkar sta prišla na Švedsko. Zakonca Jordan in Roza Knez živita danes v Halm-stadu, kjer imata lep lasten dom in dvoje pridnih otrok
—	sina Elvisa in hčerko Patricijo. Oba sta napredna in zavedna Slovenca, aktivna člana slovenskega društva Ivan Cankar v Halmstadu. A o njima ne nameravam kar tako, po naključju. Rada bi ju predstavila kot nekaj posebnega
—	mož Jordan, ki je po poklicu orodjar, se vse bolj uveljavlja v svetu moderne tehnike kot iznajditelj, njegova žena Rozalija pa kot slikarka amaterka.
Jordan — Kakor mnogi izmed nas priseljencev sta se tudi Knezova le postopoma vživljala v nove razmere tukaj na severu Evrope. Ko sta prišla sem, sta imela le tisto, kar sta s seboj prinesla v torbi ter kar sta imela v glavi, v srcu in v rokah. Danes ima Jordan v svoji hiši samostojno in dobro opremljeno obrtno delavnico ter ugled v tehničnem svetu kot inovator in iznajditelj. Zdaj pripravlja za regi-
Jordan Knez v svoji delavnici
Roza Knez pred dvemi najbolje ocenjenimi slikami na razstavi v Halmstadu
stracijo na patentnem uradu že svoj štirinajsti patent. Dokler je bil zaposlen pri »Boniersu« v Duni-Bila, so njegove novatorske ideje izkoriščali preprosto v okviru tega koncerna. Zdaj mu je znano, da je ta AB plasiral — pod svojim imenom — celo na ameriško tržišče njegove robote. Enega izmed njegovih strojev je kupila tudi tovarna testenin v Italiji. Zdaj kažejo zanimanje za njegove pnevmatske stroje — robote, kompletirane z elektronskimi napravami — tudi drugod po svetu. Skozi njegove roke gre vse od tehnične dokumentacije do končne obdelave. Zanj se zanima vse več švedskih podjetij, ki ga vabijo k sodelovanju. Nekatera so mu ponudila odgovorna vodilna mesta v proizvodnji (npr. vodja tehnično-razvojnega sektorja v koncernu ipd.). A naš Jordan je rad svoboden, rad ima proste roke in bržkone bo še nekaj časa ostal samostojen »obrtnik«.
Ko sem ga vprašala, od kod mu toliko tehničnega znanja, mi je s ponosom povedal, da mu je dala koprska industrijska šola Tomosa zelo dobro podlago in pogled v svet tehnike. Veliko pa se poslužuje tudi tehnične literature, študira elektroniko in še mnogo drugega.
Jordan Knez, po rodu Koprčan, ima neizmerno rad našo slovensko obalo, naš kraški svet, na katerega je navezan z vsem srcem. To ljubezen vceplja tudi svojima otrokoma.
Rozalija — Tudi ona je doslej pokazala že precej. Konec maja letos je sodelovala na slikarski razstavi v galeriji »Figaro« v Halmstadu z nekaj odličnimi slikami. Zdaj obiskuje že drugi slikarski tečaj in vodja tečaja zatrjuje, da je Roza ena od najbolj vztrajnih, da dobro obvlada perspektivo, ljubi pejsaže in tihožitja. Tudi iz njenih slik je očitna velika ljubezen do rodne Primorske. Njene slike so resnično vredne ogleda.
Največje vsakoletno doživetje Knezove družine iz Halm-stada je obisk domovine.
Ansambel »Vikis« iz Hastvede
ANSAMBEL »VIKIS«
KRONA USPEHOV — PLOŠČA
V majhnem mestu Hastveda na jugu Švedske živi in dela slovenski rojak Viktor Semprimožnik, ki že vrsto let ves svoj prosti čas poklanja slovenski glasbi. Svoj prvi ansambel, ki ga je imenoval »Trio Viktor«, je ustanovil leta 1973. Pozneje se je ansambel razširil v kvartet. Ansambel se je iz leta v leto izpopolnjeval, nastopali so na številnih slovenskih in drugih prireditvah. Danes nosi ansambel ime »Vikis« in ga poleg Viktorja Semprimožnika sestavljajo še njegov sin Leon, ki igra bobne, pevka Štefanija Bergh, kitarist Ladislav Čop in basist Marjan Pukmajster.
Svoj največji uspeh je ansambel »Vikis« dosegel letos, ko so izdali svojo prvo in obenem prvo slovensko LP ploščo na Švedskem. Plošča nosi naslov »Zvoki slovenskih Alp«. Vsebuje deset melodij, ki jih je zložil Viktor Semprimožnik. Posneta je v stereo tehniki. Ovitek plošče prikazuje člane ansambla. Spremno besedilo na hrbtni strani ovitka je napisal Ladislav Čop. Njegovo besedilo je poleg slovenskega še v švedskem jeziku.
Plošča je že takoj ob izidu vzbudila precej zanimanja tako med našimi rojaki, ki živijo na Švedskem, kakor tudi med domačini, ki imajo radi slovenske melodije. Uspeha svojega člana Viktorja Semprimožnika se vesele tudi drugi člani kulturnega društva Slovenije iz Olofstroma. Želimo mu še veliko uspehov tudi v prihodnje.
POLETNA TURNEJA
BLEDOVCI IZ ESSNA NA GORENJSKEM
Že nekaj časa smo se pripravljali, da obiščemo domovino v času, ko pripravlja Gorenjska tradicionalni izseljenski piknik v Škofji Loki. Sleherno leto se množičneje udeležujemo te vsakoletne manifestacije Slovencev, ki bivajo širom po svetu. Tudi Slovenci iz Essna želimo z našo vsakoletno prisotnostjo in sodelovanjem prikazati rojakom v domovini, kaj delamo na kulturnem področju za ohranitev slovenske narodne zavesti tukaj v metropoli Porurja. Zato predstavlja za nas, zlasti za mladino, obisk domovine in sodelovanje na tej prireditvi, višek in nagrado za
Marija Hriberšek
Folklora — iz kulturnega sporeda na srečanju slovenskih društev zahodne Evrope v Frankfurtu (foto: Tone Stojko)
vse aktivnosti, ki jih nudimo tukaj v Essnu našim soro-jakom. Nepopisno je bilo veselje naših najmlajših, ko so se pripravljali na odhod v Jugoslavijo. Odpotovali smo v petek, 30. junija, v večernih urah iz Altenessna z avtobusom, katerega je upravljal naš član, Slovenec. Naše potovanje se je ujelo ravno s časom, ko so se pojavljali na avtocestah številni zastoji zaradi začetka šolskih počitnic, zato se je tudi naša vožnja podaljšala za nekaj ur. Kljub polnemu avtobusu ni bilo nestrpnosti in nervoze. Še posebno otroci so bili pridni v prikritem hrepenenju in pričakovanju domovine. Skoraj ob istem času, kot smo prejšnji dan odhajala iz Essna, smo naslednjega dne končno prispeli v Ljubljano. V Študentskem naselju smo imeli pripravljeno prenočišče za vse dni našega bivanja v domovini. Tam nas je čakala tudi večerja. Ni čudno, da smo zaradi prenaporne vožnje komaj čakali počitka. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 2. julija, smo imeli sprejem pri predstavnikih radovljiške občine in s predstavniki njene kulturno prosvetne organizacije v hotelu Grajski dvor. Ob tej priliki smo si med ostalim ogledali zanimivo čebelarsko razstavo, katera ponazarja slovensko čebelarstvo od njegovega nastanka, začetke modernega čebelarstva z Antonom Janšem do današnjega dne. Veliko je bilo zanimanje naše mladine za tovrstno gojenje domačih živali, še prav posebno, ker tukaj nimamo možnosti o tem kaj več slišati, kaj šele videti. Vreme nam je bilo še kar naklonjeno, kakor tudi pri ogledu blejskega gradu. In že smo se morali pripraviti za nastop, ki je bil na programu na terasi hotela »Park«. To prireditev pa občane mesta Bleda je pripravila kulturno prosvetna skupina iz Bleda. V ta program smo bili vključeni tudi mi, nakar smo še posebej ponosni, da smo smeli zaplesati skupno z našimi vzorniki. Vmes so zapeli tudi pevci iz Bleda, s katerimi smo tudi že dalj časa poznani im povezani.
Po programu sta si predsednika obeh pobratenih društev podarila priznanja ter zaželela še tesnejše sodelova-
nje na kulturnem torišču med domačo kulturno prosvetno skupnostjo občine in društvom Slovencev, ki so združeni pod imenom Bled v Essnu iz Zahodne Nemčije. Ob tej priliki je bila izražena želja o izmenjavi kulturnega programa, ki ga namerava društvo Bled organizirati ob dnevu republike za 29. november v Essnu. Upamo, da nas bodo mogli naši dragi prijatelji — rojaki iz domovine takrat obiskati. Nadalje smo se še poveselili ob skupni večerji, katera se je s plesom in prosto zabavo zavlekla še pozno v noč, ko smo se nato vrnili v Ljubljano spat. Ponedeljek dopoldne smo izkoristili za ogled Ljubljane in za nakup spominkov. Po kosilu je bil organiziran izlet v Bohinjsko Bistrico in vzpon z žičnico na Vogel. Brez dvoma je bilo to izredno doživetje za našo mladino, ko si kaj podobnega tukaj v tem ravninskem svetu nikakor ne more privoščiti. Prečudovit je bil iz Vogla pogled na Triglav. Zaradi prehladne vode v Bohinjskem jezeru smo se ob povratku iz Vogla okopali v bazenu hotela ob jezeru. Ogledali smo si še nastop folklorne skupine iz Bohinja ob proslavi dneva borcev. Z njimi smo ob skupni večerji izmenjali izkušnje ter se poveselili z njimi do pozne noči.
Naslednji dan smo se udeležili tradicionalnega izseljenskega piknika v Škofji Loki, kjer smo se srečali z znanimi predstavniki Slovenske izseljenske matice, kakor tudi s predstavniki SZDL Slovenije in prireditelji te izseljenske manifestacije. V programu smo sodelovali z dvema mladinskima in dvema otroškima folklornima plesoma ter v popoldanskih urah z duetom kitar. Po končani prireditvi v Škofji Loki smo v večernih urah ponovno zasedli avtobus in že po nekaj kilometrih vožnje zapustili polni najboljših vtisov domovino.
Nimamo besed, s katerimi bi se zahvalili vsem predstavnikom, ki so nam omogočili toliko srečnih ur in kar največ najlepših vtisov v času našega bivanja v domovini. Še enkrat, najlepša hvala v imenu društva Bled.
Rudi Ravnak
PRED VRNITVIJO V DOMOVINO
Ne moremo si misliti, da bi bil kdo drug bolje obveščen o vprašanjih, ki me zanimajo, kot vi, sodelavci Rodne grude. Zato bi bil hvaležen, če bi mi v reviji lahko odgovorili na naslednja vprašanja:
1.	Ali banke odobrijo posojilo za stanovanje na osnovi enega samega družinskega dohodka? (Moja žena namreč še ne obvlada slovenščine in bi trajalo še nekaj časa, preden bi se lahko zaposlila.)
2.	Ali je možno plačati prispevek za pokojninski sklad za nazaj, to je za leta, ki sem jih prebil v tujini? (Tu sem seveda redno vplačeval za socialno zavarovanje, ampak to najbrž nima nobene zveze z našim pokojninskim zavarovanjem v Jugoslaviji.)
3.	Ali bi se mi štela leta, preživeta v tujini, v delovno dobo v Jugoslaviji? (Jaz namreč v tujini nisem zaposlen prek zavoda za zaposlovanje, ker sem pristal v Angliji nekako naključno in sem si sam našel delo, trenutno pa sem samostojen kot lastnik restavracije.)
4.	Ali bo moja žena, ki je britanska državljanka, imela v Jugoslaviji iste socialne pravice in dolžnosti kot vsi prebivalci Jugoslavije? V mislih imam predvsem pravico do zaposlitve in na osnovi tega zdravstveno in pokojninsko zavarovanje (čeprav bi obdržala svoje, tuje državljanstvo).
5.	Kako je glede carinjenja pohištva in gospodinjskih pripomočkov? Glede carinjenja avtomobilov sem se lahko izčrpno informiral iz odličnega članka o tem predmetu v majski številki Rodne grude.
Brane Boltauzer, Surrey, Anglija 1 2 * 4
1.	Stanovanjska posojila odobravajo banke na različnih osnovah, seveda tudi na osnovi enega samega družinske dohodka, praviloma pa mesečni znesek odplačila ne sme znašati nad eno tretjino mesečnega dohodka posameznika. Za podrobnejša pojasnila glede stanovanjskih posojil se bomo enkrat v prihodnje obrnili na Ljubljansko banko — stanovanjsko banko v Ljubljani.
2.	—3. Med Jugoslavijo in Veliko Britanijo obstaja konvencija o socialni varnosti, ki je bila podpisana leta 1958. Ta konvencija izenačuje zaposlitve obeh držav za pridobivanje pravic iz te konvencije, to je pravice do zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja, za brezposelnost in za otroške dodatke. Zato se bo doba, ki ste jo prebili v delovnem razmerju v Angliji, upoštevala tudi za ugotovitev pravic iz jugoslovanskega invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Prav zato tudi ni možno do-
kupiti delovne dobe v Angliji za pravice iz jugoslovanskega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
4. Glede vaše žene, ki je britanska državljanka, naj vam povemo, da bo tudi ona — kakor vsi tuji delavci, zaposleni v Jugoslaviji — glede pravic in dolžnosti iz delovnega razmerja popolnoma izenačena z jugoslovanskimi delavci. To je zagotovljeno tudi z omenjeno konven-
cijo o socialni varnosti. V zvezi z zaposlovanjem tujih državljanov v Jugoslaviji je pred nedavnim izšel zakon o pogojih za sklenitev delovnega razmerja s tujimi državljani (Uradni list SFRJ, št. 11/78), ki veže sklenitev delovnega razmerja s tujci v Jugoslaviji na dovoljenje za stalno naselitev oziroma vsaj na dovoljenje za začasno prebivanje v Jugoslaviji, ter na dovoljenje za sklenitev delovnega razmerja, ki ga izdajajo republiške oziroma pokrajinske skupnosti za zaposlovanje na osnovi mnenja občinske skupnosti za zaposlovanje, na območju katere tuji državljan živi.
5. Če ste bili deset ali več let neprekinjeno v tujini, boste oproščeni plačila carine za celoten gospodinjski inventar, vključno s pohištvom in gospodinjskimi stroji po seznamu, ki ga boste priložili. Ko se boste dokončno odločili za vrnitev v Jugoslavijo, nam to sporočite, da bi vam poslali (ali objavili v Rodni grudi) še podrobnejša navodila.
DRŽAVLJANSTVO
DVA POTNA LISTA
Star sem 66 let in živim v ZR Nemčiji že prek 15 let. S tem sem si v tem času prislužil majhno pokojnino. Medtem mi je poteklo delovno dovoljenje (Arbeitsurlaub-nis) in tako nisem imel več pravice do dela, bil sem brezposeln. Prijatelji so mi svetovali, naj si vzamem nemško državljanstvo, ker tako ne bom več potreboval delovnega dovoljenja. Tako sem tudi storil. Zdaj imam nemško državljanstvo in nimam nobenih težav več za delo. Ko so mi dali nemško državljanstvo, so mi tudi pojasnili, da me zdaj vodijo kot dvojnega državljana, nemškega in jugoslovanskega. Imam tudi dva potna lista.
Doma v Jugoslaviji imam domačijo z nekaj posestva in mi zdaj nekateri govore, da mi bodo to vzeli, ker imam nemški potni list. Ali je to resnica? V vsakem primeru se nameravam vrniti domov in ne bi rad ravnal tako, da ne bi bilo v skladu z našimi predpisi.
J. K., Schwarzwald, ZR Nemčija
Za popoln odgovor ste nam navedli premalo podatkov. Predvsem bi morali vedeti, ali ste obenem, ko ste prosili za nemško državljanstvo, zahtevali za izbris iz jugoslovanskega, oziroma če je nemška stran predhodno zahtevala izbris iz našega državljanstva. Poleg tega bi potrebovali tudi bolj točne osebne podatke. V vsakem primeru pa vam lahko povemo, da kot jugoslovanski državljan ne morete biti v skrbeh za svoje nepremično premoženje. Ko bi bili samo državljan ZR Nemčije, bi morali svoje premoženje prodati ali pa bi vam bilo nacionalizirano brez odškodnine. Svetujemo vam, da se za podrobnejše informacije obrnete na najbližje jugoslovansko konzularno predstavništvu (to pa bo najbrž v Ravensburgu ali Stuttgartu).
I FARTE EN 1 FRANÇAIS
r	/
CONCERT «POUR LA SURVIE»
Samedi 13 mai 1978 à 201’, à la Maison de la Culture de Freyming un grand concert fut présenté par les ressortissants Slovènes, membres des chorales «Ste Barbara» de la Cité Jeanne d’Arc, «Triglav» de Merlebach et «Ja-dran» de Freyming, sous le patronnage duquel est organisé ce concert. Les chants furent interprétés par un groupe de leurs frères de la province de Carinthie Sud en Autriche.
Qui sont ces Slovènes? C’est une branche des Slaves du Sud ou Yougo-Slaves. Au 7e et 8e siècle, le territoire actuel de la Carinthie et une partie de la Styrie ont été leur berceau et leur premier Etat. Poussés vers la mer Adriatique par des tribus germaniques, ils furent ensuite soumis complètement aux dynasties allemandes et autrichiennes pendant plus d’un millénaire.
A la fin de la Grande Guerre, avec d’autres peuples slaves ils ont créé la Yougoslavie. Mais pendant dix siècles de l’hégémonie étrangère, leur territoire national a été diminué de moitié. La population cosmopolite de Carinthie Sud a été l’objet d’un plébiscite, organisé par les grandes puissances.
La jeune république autrichienne (la monarchie a été abolie à la fin de la guerre), grâce à une excellente propagande, a remporté avec environ 2 % le plébiscite en sa faveur, présentant par le fait la Yugoslavie comme un élargissement des Balkans arriérés et en promettant tout pour le développement de la minorité Slovène sous l’Autriche.
Une fois le plébiscite gagné, le gouvernement d’Autriche a bientôt oublié les promesses et les droits légitimes des Slovènes ont été petit à petit supprimés. Les fonctionnaires et les employés qui osèrent parler en Slovène se sont bientôt trouvés sans emploi; les écoles et d’autres institutions Slovènes étaient fermées et réduites; le clergé, pilier de la conscience nationale, était persécuté. Un véritable génocide a suivi cette oeuvre de destruction du peuple Slovène sous le régime nazi, quand, sous l’ordre de Hitler «faites ce pays allemand» (machen sie mir dieses Land deutsch), donné à ses fidèles pendant sa visite en Carinthie, de nombreux patriotes Slovènes ont été déportés en Allemagne et en Ukraine, d’autres ont été exterminés.
Pourtant l’honneur de l’Autriche fut sauf grâce à l’héroïsme des Slovènes de Carinthie. Seuls, eux, se soulevant contre le nazisme, ces partisans ont favorisé la libération, aidés par les armées anglaises et yougoslaves.
L’Autriche a été obligée après cette 2e guerre mondiale de rendre à la minorité Slovène ses droits. Hélas, ceux-ci n’ont pu effacer l’injustice irréparable du passé.
En octobre 1976 un recensement, destiné à savoir dans quelles communes vivaient au moins 25 °/o de Slovènes, fut organisé. Ceci a été accompagné par des menaces d’extrémistes austro-allemands contre tout ceux qui se disent Slovènes. Devant l’immoralité d’un tel procédé, les Slovènes et les démocrates autrichiens ont, avec une large majorité boycotté ce recensement. (On a «trouvé» des Slovènes partout sauf en Carinthie où l’on découvrit «Chinois» et autres populations totalement inconnues dans cette contrée. Le gouvernement de Kreisky, ainsi blâmé, se 26
trouve dans l’inpossibilité d’exécuter les réformes qui ne pourraient qu’affaiblir la situation de la minorité. Cette situation devient aussi insuportable pour les Slovènes car, par suite d’action des forces d’assimilation, leur nombre ne cesse de baisser. L’organisation pro-nazie Heimat-dienst, dont le noyau sont les anciens nazis, contribue pour sa grande part, par ces actions politiques, économiques et même terroristes, à une destruction systématique de tout ce qui est Slovène.
F. Marsic
LE NIVEAU DE VIE EN YOUGOSLAVIE S’ELEVE DE PLUS EN PLUS
L’amélioration des conditions de vie de l’homme fut après la Seconde Guerre mondiale le principal souci de la Yougoslavie socialiste. Mais pour pouvoir réaliser ce but, il fallait obtenir les ressources assurées par le développement accéléré des branches économiques les plus diverses. Pour ce développement il fallait cependant des cadres professionnels capables et une main-d’oeuvre saine, ce qui nécessitait aussi le développement dans les domaines des écoles, de l’instruction publique, de la santé, etc.
Après la Seconde Guerre mondiale, l’économie de la Yougoslavie s’est vite développée, élevant ainsi sensiblement aussi le niveau de vie général. Si l’on compare la production industrielle d’avant la guerre même avec celle de l’an dernier, on observe qu’elle s’est accrue de 14 fois. Dans la même période, la production agricole s’est accrue aussi de deux fois et demie. Les revenus personnels et le pouvoir d’achat des travailleurs se sont accrus également.
Dans les dernières années on a construit de plus en plus d’appartements. Bien que de 1951 à 1976 le nombre des appartements soit passé de 3 millions 490 mille à environ 5 millions 800 mille, le besoin en nouveaux appartements va cependant toujours croissant. L’équipement des appartements s’est également amélioré dans la période d’après-guerre. Les conditions de vie se sont fortement améliorées aussi à la campagne, et pourtant le nombre de la population des campagnes s’est réduit presque de moitié. Les raisons en sont avant tout le rapide développement de l’industrie, la plus concentrée dans les villes, l’élévation de l’instruction générale et autres.
Au cours des dernières années, la Yougoslavie s’est efforcée de plus en plus d’élever l’instruction générale de la population. Il a fallu construire de nouvelles écoles et augmenter avant tout le nombre des écoles supérieures et des hautes écoles. Il faut mentionner encore que dans le système scolaire on a consacré aussi une attention particulière à l’enseignement de la langue maternelle des re-sortissants des nationalités (groupes ethniques). En Yougoslavie vivent neuf groupes ethniques qui possèdent au total 1500 écoles primaires et 300 écoles secondaires, dont l’enseignement est suivi par 450.000 écoliers et lycéens des diverses nationalités dans leur langue maternelle.
En liaison avec les écoles, il faut souligner encore le rôle éducatif des universités dites populaires ou ouvrières. Dans la seule année scolaire 1976/77 il y a eu dans ces universités plus de 16.000 séminaires et cours divers, fréquentés par plus de 700.000 personnes.
OBRTNIŠTVO V TISKOVNI OBČINI DOMŽALE SKLAD
Občina Domžale je že od nekdaj znana glede obrtništva. Danes je tu razvita družbena in zasebna obrt. Razvoj malega gospodarstva — zasebne obrti — je bil najmočnejši do leta 1973, nato je malo stagniral, ponovno pa je oživel v 1. 1977. V tem letu je bilo izdanih 170 obrtnih dovoljenj, v letošnjem letu pa je bilo izdanih že 86 dovoljenj. Tako ima občina Domžale danes skoraj 1000 obrtnikov in je na prvem mestu po številu obrtnikov med občinami v SR Sloveniji. Obrtne dejavnosti so različne, od proizvodnih dejavnosti za potrebe industrije, do usluž-nostnih za potrebe občanov.
Na takšen hiter razvoj obrti v Domžalah vplivajo predvsem ugodna davčna politika, možnosti zaposlovanja delavcev, ki se vračajo z začasnega dela v tujini, ugodna kreditna politika pri Ljubljanski banki, načrtna stanovanjska izgradnja ter izgradnja individualnih stanovanjskih hiš. Davčna politika, kot že rečeno, eden od važnih dejavnikov pri razvoju obrti, je zlasti do začetnikov zares ugodna. Te ugodnosti trajajo pri začetniku v prvih treh letih, ko se mu prizna 75 % olajšava v prvem letu, 50 % drugo leto in tretje leto 25 °/o pri odmerjenem davku. Četrto leto obrtnik plača celotni odmerjeni davek.
V	zadnjem času se povečuje število obrtnikov predvsem na račun delavcev, ki se vračajo z začasnega dela v tujini. Ti se zanimajo za različne obrtne dejavnosti, in sicer največ za: opravljanje uslug z gradbeno mehanizaoijo, predelavo plastičnih mas in umetnih smol, kovinsko galanterijo, sitotisk, kemično dejavnost, avtoprevozništvo, avto-taxi, zidarstvo in pa dejavnosti za potrebe občanov (kemične čistilnice, cvetličarstvo, slaščičarstvo ipd.). Ugotavljamo, da se je v obdobju od 1. 1973 do danes odločilo za obrtno dejavnost 350 delavcev, ki so bili začasno na delu v tujini.
Pri Ljubljanski banki — temeljni banki v Domžalah obrtniki lahko koristijo kratkoročna posojila za nabavo obratnih sredstev, ki jih lahko z žiro računa dvigajo kot gotovino. Za nakup osnovnih sredstev in za novogradnje lahko obrtniki koristijo dolgoročne kredite, za katere morajo položiti v vezavo določena sredstva.
Trenutno se v naši občini pripravlja gradnja obrtne cone, ki je v neposredni bližini mesta Domžal. Obrtna cona bo predvidoma obsegala 41 enot. Cona tihih dejavnosti bo imela 20 enot s približno 2.000 m2 površine, cona polhrup-ne dejavnosti pa obsega 20 enot s približno 2.000 m2 površine. Cona bo urejena s potrebno infrastrukturno opremo. Prostore bo možno dobiti v najem ali pa jih kupiti.
Za potrebe uslužnostnih dejavnosti bo na voljo v strogem središču Domžal več lokalov v pravkar pričeti novogradnji trgovsko — poslovnega — stanovanjskega centra. Tu bo več lokalov za uslužnostne dejavnosti, kot so frizerski salon, kozmetični salon, urarstvo, čevljarstvo, cvetličarstvo, bife, kava-bar, servisne dejavnosti za gospodinjske stroje in TV ter radio aparate itd.
V	občini si vsi dejavniki, izvršni svet, družbenopolitične organizacije in še posebno občinska skupščina, prizadevajo za še večji razmah obrti. Krajevne skupnosti so izdelale plane potreb po obrtnih dejavnostih, ki jih žele razvijati, v pripravi pa je tudi srednjeročni program razvoja obrti v občini.
Skupščina občine Domžale
ANGLIJA: Ivan Dežman 20 din.
ARGENTINA: Franc Slavič 25 din.
AVSTRIJA: Jožef Mautz 35 Sch, Jožica Stane 20 Asch, Marija Janežič 40 Sch.
AVSTRALIJA: Peter Krope 3,89 US$, Vinko Jager 2 au$, Franc Arnuš 0,98 £, Miran Jug 1,87 £, Viktor lavornik 2,40 £, Peter Slana 10 au$, Lojze Košorok 45 din, Martin Turk 0,75 US$, Slov. avstral. klub Planica, Wollongong 21au$, Zvonko Groznik lau$, Fred Mavko 2,25 £, Ivan Sužnik 3 au$, Marija Zupančič 0,38 US$, M. S. Debelak 2,03 £, Jelka Rehdner 1,99 £, Marija Novak 2,55 £, Vid Stariha 3,22 £, Štefan Plej 3,38 £.
BELGIJA: Julijana Borlak 100 Bfr, Jožef Globevnik 30 din, Karel Tisnikar 80 Bfr, Marija Bezenšek 50 Bfr, Franc Miška 80 Bfr.
FRANCIJA: Jakob Selak 5 FF, Marija Kohek 16 FF, Filipič-Prek 10 FF, Jože Simončič 20 FF, Marie Dolinar 5 FF, Ivan Demšar 30 DM, Elizabeta Turnšek 5 FF, Anton Gornik 10 FF, lean Pribošek 10 FF, Silvo Mav 10 FF, Marija Grusemer 50 FF, Martin Blatnik 5 FF, Ferdinand Pinter 5 FF, Franc Pouh 5 FF, Angela Ziegler 10 FF, Nina Mrakič 20 din.
HOLANDIJA: Pepi Drenovec 2,44 US$, Franc Beline 72 Hfl, Milka Oonincx-Martinčič 9 Hfl, Mici Michon-Čebin 4 Hfl.
KANADA: Jugosl. Kanadsko kulturno društvo Jadran, Thunder Bay 10 c$, Marija Fatorič 4 c$, Silvo Ratkovič 10 c$, John Wertin 3 c$, Joseph Slosar 3 c$, Ivan Nemanič 2 c$, L. M. Yugoslav Pensioners Club, Vancouver 10 c$, Martin, Zalka Pušic 5 c$, Stane Babič 1 c$, Louis Žuli 2 c$, Maria Žohar 2 c$, Slovensko kulturno društvo Simon Gregorčič, Toronto 50 c$, John Brleč 3 c$, John Rožic 1 c$, Marija, Vinko More 2 c$, Franc Makuc 1 c$, Rudi Pechavar 1 c$, Ema Horvat 3 c$, Zinka Bosnar 7 c$, Herman Kranjec 2 c$, Anton Borkovič 5 c$, Vladimir Staudohar 1 c$, Rose Praprost 2 c$, Jakob Levstek 3 c$, Janez Babič 2 c$, Mary Štucin
2	c$, Slovensko društvo Sava, Breslau 22,50 c$, Olga Tisič 3 c$, Ana Peroš 3 c$, Tony Dolinar 8 c$, Janez Premrl 4 US$, Franc Marič 3 Lstg.
LUXEMBOURG: Jacques Cuz 10 Bfr.
ZR NEMČIJA: Daniel Jereb 4 DM, Stane Hribar 7 DM, Josef Kastelic 50 din, Alois Werlak 20 DM, Rezika Žunec 6 DM, Ljiljana Wieser 7 DM, Erika Leist 23 DM, Max Frolich 4 DM, Cvetka Černigoj 4 DM, Aloisia Bayt 2 DM, Elica Ridel 4 DM, Franc Mlinarič 4 DM, Ivanka Pezdir 2 DM, Alois Starc 20 din, Ernest Jamšek 20 din, Rezka Gergar 2 DM, Norbert Ogrin 2 DM, Valentin Božič 4 DM, Vinko Marinko 6 DM, Milan Marcijan 30 din, Anton Gorše 20 din, Ana Uhlig 4 DM.
ŠVEDSKA: Ivanka Eniko 30 din, Ivan Šebalj 5 Skr, Jože Čer-noša 20 Sfr, Pavla Strgar 5 Skr, Alojz Čehovin 5 Skr, Karolina Butolen 15 Skr, Ivan Maček 8 Skr, Janez Kregar 20 din, Franc Prevolnik 12 Skr, Ivan Rancinger 45 Skr, Slavko Koren 70 din, Alojz Mezgec 10 Skr, Ivan Pucko 19 Skr, Franc Indof 10 Skr, Emilia Mia Gustafson 5 Skr, Mario Arčon 10 Skr, Josef Kregulj 11,35 din, Ivanka Čok 100 din.
USA: Andrew Selak 3 US$, Jack Tomšič 10 US$, Mary Fatur v spomin na pok. soproga Antona 5 US$, Vincent Coff 4 US$, Stanley Trauner 3 US$, Anna Pachak 5 US$, Louis Samsa 5 US$, Mary F. Ravnikar 3 US$ Frances Klein 5 US$, Steve Mohorko
3	US$, John, Tončka Lickar 2 US$, Jospehine Vogrin 4US$, Kattie Kral 4 US$, Jennie Strumbel v spomin na pok. soproga Felixa
4	US$, Frances Plesnick 1 US$, Mike Zupančič 1 US$, Frank Jam-nick 1 US$, Frank Ekar 2 US$, John Lustick 4US$, Frank Milavec 100 din, Elizabeth Augustine 5 US$, Frank Škamperle 4 US$, Mary Ivanush v spomin na pok. Antonijo Unetich 5 US$, Mary, Mike Glad 1 US$, Rose Merlak 1 US$, John Knausek 1 US$, Anna Kapelar 2US$, John Zaubi 1 US$, Louis Matko 3 US$, Marie J. Shaver 10 US$, Stanley Rogers 4 US$, Mary Kukar 1 US$, Louis Rantasa 6 US$, Agnes Gosar 4 US$, Frank Milavec 5 US$, Paul Bartel 4 US$, Frances Turšič 4 US$, Jennie Pierce 1 US$, Albina Mihevc 1 US$, Mary Zorko 5 US$, Frank Bradach 2 US$, Anton Udovich v spomin na pok. ženo Elizabeto, ki je umrla 18. maja 1973 13 US$, Mary Lenarčič 2 US$, Mary Furlan v spomin na pok. sestro Jennie Primc 4US$, Mary Furlan 2US$, Julia Gorschin
5	US$, Slavica Fisher 500 din, Martin Matjan v spomin na pokojne starše Simona in Marjete Matjan iz Raven v Tuhinju 10 US$, Franc Kožel 2 US$, George Bole 1 US$, Christina Cebron 2 US$, John Bergant 3 US$, Anna Žagar 3US$, Eugene Lipič 3 US$, Antonia Simčič 20 US$.
Prispevki so bili vplačani do 20. avgusta 1978. Uredništvo in uprava se vsem darovalcem iskreno zahvaljujeta.
MOJSTRI S KAMERO
EDI ŠELHAUS
Partizanska patrulja, pozimi 1943—44 na Notranjskem (fotografija je bila že med vojno objavljena v več zavezniških časopisih)

TITO — napis so sestavili učenci prve partizanske šole pozimi 1944 v vasi Trava pri Čabru
Evakuacija ranjenih partizanov iz Bele krajine v zavezniško oporišče v Bariju, 1944
Prihodnje leto bo minilo 50 let, odkar sem komaj desetletni fantič prvič sprožil fotografski aparat in napravil posnetek. V odsotnosti staršev — fotografov — je prišla v atelje botrca z birmanko v belem in stranke nisem smel spustiti. Verjetno sem bil zelo neroden pri fotografiranju s kakih 30 kilogramov težko ateljejsko kamero — toda posnetek je uspel. Izučil sem se za fotografa in s fotoaparatom sprejemal Ljudi, ko so se rodili, potrebovali dokumente, ljubili, ženili in umirali. To je trajalo vse do druge svetovne vojne.
Z novinarsko fotografijo sem se pravzaprav prvič srečal sredi temnih gozdov na Gorenjskem, ko sem stopil v partizane. Bilo je v začetku 1943. leta, ko so nam dekleta iz Škofje Loke in okolice pripravila prijetno presenečenje. Sešile so nam rdeče rutice in partizanska pokrivala — »triglavke«, kar je naravnost vabilo za posnetek. Teh fotografij na žalost ni več.
Nato sem se za leto dni ločil od fotografskega aparata, dokler nisem bil ranjen v Radovni pri Bledu. Po okrevanju sem bil poklican v Belo krajino in postal sem partizanski vojaški reporter. Področje mojega dela je bilo od Bele krajine do Primorske. Skupno z drugimi fotoreporterji sem posnel na tisoče dragocenih zgodovinskih posnetkov, ki jih hranijo danes v Muzeju revolucije v Ljubljani. Svobodo sem dočakal v Trstu — v mestu, kjer sem preživljal otroška leta. Tu sem tudi ostal prva povojna leta. Poleg fotoaparata sem imel še filmsko kamero, s katero sem snemal zelo burne dogodke v tem mestu za jugoslovanske filmske novice. Pri svojem delu sem doživel marsikaj — bil sem ranjen, pretepen in zaprt. Če ne bi bilo tržaških demokratičnih delavcev, ki so me ščitili pred policijo in fašisti, mojega dela ne bi mogel uspešno opravljati. Posnetke sem objavil v Primorskem dnevniku, v listih Lavoratore, Unita in še v vrsti drugih ilustriranih revij, dokler se nisem preselil v Ljubljano, kjer sem postal fotoreporter pri dnevniku Slovenski poročevalec. To delo sem opravljal pozneje še pri časopisu Delo, reviji Tovariš, TT, Jani itd.
Posnel sem na kilometre filma vseh mogočih dogodkov, od pretresljivih nesreč v rudnikih, potresov, povodnji, do brezštevilnih prometnih nesreč. Poleg obiskov državnikov z vsega sveta sem fotografiral vse mogoče kulturne dogodke. Vsekakor pa sem največ filma porabil za športne dogodke. Koliko žalosti in veselja je v vseh teh posnetkih. Ni mi bilo vedno lahko, toda vztrajal sem pri poklicu, ki si ga nisem sam izbral, do upokojitve. Šele po upokojitvi sem poleg fotografiranja začel tudi pisati. V prvi vrsti me je zanimala usoda zamejskih Slovencev. S tega področja sem zbral številne posnetke, ki prikazujejo borbo naših rojakov za svoje pravice. Pred leti pa sem se začel ukvarjati še z neraziskanim področjem iz časa druge svetovne vojne — reševanje zavezniških vojakov — letalcev, ki so se v težkih okoliščinah znašli v drugi svetovni vojni pri nas. Poskušal sem razvozljati številne primere, ko so naši aktivisti in partizani reševali posadke sestreljenih zavezniških letal. Uspelo mi je pripraviti marsikatero srečanje med rešitelji in rešenci. Posnetki teh srečanj so mi bili v veliko zadoščenje.
Mogoče bo koga zanimalo, kateri so posnetki, ki so mi ostali najbolj v spominu. Na to vprašanje bi res težko odgovoril. Pa vendar: najraje sem fotografiral otroke in živali.
Edi Šelhaus
Nekdanji slovenski izgnanci v Srbijo so prvikrat po vojni obiskali svoje gostitelje
Nenamerna akrobacija
(1. nagrada YU-PRESS FOTO v Beogradu, 1971)
Olimpijske igre München, 1972
Kmečka ohcet Ljubljana, 1965
[NASI FO 1 SVETU
t	*
ZDA
CARTERJEVA ČESTITKA
Na svojem domu sva z ženo Minko proslavila moj 92. rojstni dan. Prijatelj Frank Vidergar z družino mi je kar prek telefona ob spremljavi harmonike zapel našo priljubljeno ameriško voščilo »Happy birthday to you«. Pismeno sem od sorodnikov in prijateljev prejel veliko čestitk, med njimi pa je bila tudi čestitka iz Bele hiše: ob mojem rojstnem dnevu mi je čestital predsednik Združenih držav Amerike Jimmy Carter z ženo Rosa-lyn.
Pred kratkim sem slavil še drugo pomembno obletnico: 24. avgusta je poteklo 75 let, odkar sem zapustil Slovenijo, 4. septembra pa 75 let, odkar sem prišel v Ameriko. Precej dolga je že pot, ki sem jo prehodil tukaj.
Frank Alesh, Fontana, Calif.
Op. uredništva: Voščilom ob obeh jubilejih se pridružuje tudi naše uredništvo.
ZLATA POROKA
V juniju sta slavila zlati jubilej skupnega življenja Frank in Ana Novak iz Euclida. Kljub temu, da sta bila oba rojena že v Ameriki, sta vse svoje življenje tesno povezana s clevelandsko slovensko skupnostjo. Včlanjena sta v več društev in bratskih organizacij ter v slovenski upokojenski klub v Euclidu.
Po upokojitvi leta 1971 je Frank Novak začel v okviru Tony’s Polka Village glasbeno šolo, v kateri poučuje predvsem diatonično harmoniko. Ta-
Zlatoporočenca Anna in Frank Novak
Harmonikarski ansambel — The Button Box orchestra iz Milwaukee, Wis. Zadnja vrsta od leve proti desni: Ray Podboy, vodja ansambla, Frances Adler, Dave Pakiž, Mayme Laben, LaVerne Gregorich, Rudy Grom, Ron Latz in Dick Govekar; prednja vrsta od leve proti desni: Bill Drašler, Bob Cvik, Fred Jerina in Hank Kapel
ko nadaljuje svoje glasbeno delovanje, ki ga je začel že kot mlad fant, in na mladi slovenski rod prenaša tradicije slovenske ljudske glasbe. V zadnjih letih je Frank Novak izdal tudi pet samostojnih velikih plošč, na katerih so posnetki njegovih lastnih skladb in priredb slovenskih narodnih melodij.
Mati Franka Novaka je bila rojena v Mirni peči na Dolenjskem in je prišla v Ameriko leta 1903, oče pa je bil doma iz okolice Ambrusa v Suhi krajini in so ga starši kot otroka prinesli v Cleveland že leta 1886 ali 1887. Njegov oče, ki je imel pozneje gostilno, je bil tudi sam znan kot ljudski godec. Frankova žena Ana je hči Rudolfa in Ane Košak, ki sta imela lastno mlekarno.
Zlatoporočencema čestita tudi naše uredništvo!
POSLANICA POBRATENJA
V imenu odbora programa za pobratenje pri mestu Cleveland, Ohio, sta glavni predsednik odbora Nicholas A. Bucur in koordinator dr. Elena Vassiliou prek predsednice odbora za pobratenje Clevelanda in Ljubljane Josie Zakrajšek naslovila poslanico udeležencem tradicionalnega izseljenskega piknika v Škofji Loki. Namesto obolele Josie Zakrajšek je poslanico prebrala znana društvena delavka Marie Shaver. V poslanici je bilo med drugim zapisano, da si prizadevajo za
prijateljstvo, medsebojno razumevanje in miroljubno koeksistenco, ob koncu pa je bilo poudarjeno, da bodo naša skupna prizadevanja prispevala k boljšemu svetu, k svetu prijateljstva in miru.
SLOVENKA — PRVA
AMERIŠKA
ASTRONAVTKA?
Eden izmed clevelandskih dnevnikov je pred nedavnim objavil razgovor z mlado Američanko Judith Resnik — vsaj po priimku sodeč je slovenskega porekla — ki je bila na natečaju NASA izbrana za kandidatko za prvo ameriško astronavtko. Judith Resnik, 29 let, je po poklicu inženirka elektrotehnike, ki je obranila tudi že doktorsko disertacijo iz biomedicine, in je bila do odhoda v ameriški vesoljski center v Teksasu zaposlena v razvojnem oddelku družbe Xerox v Kaliforniji. Njen oče živi v Akronu, mati pa blizu Clevelanda. V razgovoru s clevelandskim reporterjem je dejala, da z zanimanjem pričakuje začetek nove serije ameriških vesoljskih poskusov, pri katerih bo sodelovala tudi sama. Judith Resnik naj bi bila članica posadke novega vesoljskega vozila, ki bo skrbelo za zvezo s sateliti. V Clevelandu se je mudila kot gost Western Case Reserve University, da bi mlada dekleta spodbudila k študiju tehničnih ved.
V imenu pevskega zbora Zarja je v Clevelandu pevce Tabora pozdravil Frank Mramor
Pevci Tabora pojo dobrodošlico ob gostovanju zbora Zarja v Cerknici leta 1972
PEVSKI ZBOR »TABOR«
PRI ZARJANIH V AMERIKI
Pevski zbor Tabor iz Cerknice ima tradicijo še izpred vojnih let. Po vojni je nekaj časa deloval kot mešani zbor in je v znatni meri prepeval partizansko in borbeno pesem, ki je tedaj najbolj živo poustvarjala dogodke iz narodnoosvobodilnega boja in povojne graditve nove Jugoslavije. Pozneje izoblikovani moški pevski zbor je doživljal vzpone in padce, dokler se ni pred desetimi leti opomogel z novimi pevci in si nadel ime pevski zbor Tabor. Ime Tabor spominja današnji mladi rod na boje proti turškim vpadom, na prizadevanja za ohranitev slovenstva in na veliki narodnoosvobodilni boj.
Redne vaje in prizadevno delo pevovodje Janeza Kranjca se je obrestovalo. Čeprav po številu majhen pevski zbor je uspel zliti glasove tudi v težavnejše akorde in je sposoben dostojno zapeti tako umetne, narodne, partizanske in zabavne pesmi.
Pevci Zarje iz Clevelanda so po vojni že trikrat prepevali v krajih svojih mater in očetov. Nekaterim izmed njih (gre že za tretjo ali celo za četrto generacijo) že težko teče slovenska beseda, vendar se svojega slovenskega porekla polno zavedajo. Dvakrat so pevke in pevci zapeli tudi v Cerknici.
Ne samo pevski nastopi in pevski uspehi, marveč tudi prisrčna srečanja, so pevce Tabora iz Cerknice in Zar-jane iz Clevelanda čvrsto povezala, ne nazadnje tudi zato, ker so prenekateri doma iz Notranjske. In obljubili so si, da se enkrat srečajo še na ameriških tleh. ..
Dobro leto priprav je bilo potrebnih, da je pevski zbor Tabor naštudiral dodatni program, zlasti narodnih pesmi, ki ga je priključil svojemu stalnemu repertoarju. Po lastni uvidevnosti in tudi na željo rojakov iz Amerike so v spored ameriške turneje vključili skoraj izključno narodne, pa tudi narodno-zabavne pesmi. Zbor je vodil Janez Kranjc, s harmoniko ga je spremljal Ivan Korošec, program je povezovala Eni Bombač.
Z dobro pripravljenim sporedom so se cerkniški pevci pripravili za odhod v Ameriko. Tja niso odšli kot izbrani kulturniki, temveč kot prijatelji k prijateljem. Zato so to gostovanje od začetka do konca jemali kot zasebno zadevo, kot gostje pevk in pevcev Zarje iz Clevelanda. Zataknilo se je pri vizumih, še zlasti zato, ker so za nekaj dni obiskali tudi Kanado. Vse do zadnjega dne pred odhodom se je zatikalo na konzulatu. Potrebne so bile intervencije s strani Slovenske izseljenske matice, Kulturne skupnosti in zbora samega. Na konzulatu pevci namreč niso hoteli povedati, da potu-
jejo v Ameriko kot pevski zbor, ampak po zasebnih opravkih. Še dan pred odhodom so ponovno intervenirali za dva svoja člana in ko so na konzulatu odkrili, da potujejo na obisk pevci k pevcem, so ugodili še dvema pevcema. Da pa sta uradnika prepričala, da sta res pevca, sta morala basista Ciril in Dane dokazati nazorno. In res! Na ravni tenorjev sta v terci zapela tako, da je bil ves konzulat prepoln domače viže. Vsi uradniki so se zasmejali, prestala sta avdicijo in viza je bila v žepu.
Na clevelandskem letališču so pevci, harmonikar in napovedovalka srečno pristali 24. marca 1978. Z nageljni so jih sprejeli Zarjani in jim zaželeli dobrodošlico. Ves trud, ki so ga vložili ob gostovanju Zarjani, zlasti predsednik Andrew Turkman, njegova soproga Josephine, dirigentka zbora Zarja, Jennie Mramor, Jennie Fatur, z druge strani pa pevci Tabora, še posebno starosta zbora Maks Turšič, predsednik zbora Janez Šparemblek in pevovodja Janez Kranjc, je bil poplačan. Pevski zbor Tabor je tako dobil še eno priznanje, da je lahko ponesel domačo slovensko pesem med svoje rojake v Ameriko, poleg tistih, ki jih je dosegel po domovini že prej. Čeprav so na ameriška tla stopili kot prijatelji, da sežejo ponovno v roke svojim rojakom, pa so se v veliki meri zavedali, da predstavljajo svojo Notranj-
■s
NftSI PO SVETU
sko, Slovenijo, Jugoslavijo, da morajo opravičiti svoje pevsko poslanstvo.
O nastopih pevskega zbora Tabor iz Cerknice je bilo zabeleženih več notic v listu Prosveta in drugih izseljenskih listih, ki so nadvse pohvalno ocenile nastop pevcev.	Tone Kebe
KANADA
»CANKARJEV DAN«
V ST. CATHARINESU
»Cankarjev dan«, ki ga od stoletnice Cankarjevega rojstva naprej prirejajo slovenska društva v Ontariu, bo letos 5. novembra pri slovenskem društvu »Lipa Park« v St. Catharinesu. Organizatorji obljubljajo, da bo letošnji kulturni spored najbogatejši doslej, sodelovanje pa so obljubili tudi slovenski rojaki iz Clevelanda. Doslej sta prireditvi, posvečeni spominu največjega slovenskega pisatelja, organizirali društvi »Sava« v Kitchenerju in »Planica« iz Hamiltona v svojem novem domu v Beamsvillu.
KANADSKO-JUGOSLOVANSKI DAN
Letošnja tradicionalna proslava ka-nadsko-jugoslovanskesga dneva je bila letos prvikrat v Missisaugi pri Torontu in ne več na dobro znani farmi pokojnega majorja Williama Jonesa v Wel-landu. Organizatorji so ocenili, da je preselitev proslave velik korak naprej, saj je bila tako omogočena udeležba še večjemu številu jugoslovanskih rojakov, ki v pretežni večini žive na območju velikega Toronta. Na letošnji proslavi je bila v središču pozornosti makedonska folklorna skupina »Ilin-den«, ki je počastila tudi 75-letnico ilindenske vstaje makedonskega naroda, in številni gostje iz Jugoslavije, med katerimi je bila tudi znana slovenska operna pevka Alenka Dernač-Bunta. Od slovenskih skupin, ki delujejo med našimi kanadskimi rojaki, sta na tej prireditvi sodelovali folklorni skupini »Nagelj« iz Toronta in društvo »Lipa Park«.
DNEVNIK-DIARY SPREMENIL IME
Kanadsko-slovenski mesečnik Dnev-nik-Diary je z letošnjo aprilsko številko začel izhajati v novi obliki, kar je predvsem posledica spremembe načina tiska. Dnevnik-Diary je po vsebini pester in zanimiv list, ki v zadnjem času posveča osrednjo pozornost
etničnim vprašanjem ter multikultura-lizmu v Kanadi, sproti pa poroča o vseh slovenskih društvenih dogodkih zlasti v provinci Ontario. Posebne vrednosti za list so izvirni zapisi življenjskih zgodb naših prvih priseljencev v Kanado in nekateri leposlovni prispevki izseljencev. Dnevnik-Diary občasno poroča tudi o življenju in delovanju slovenskih rojakov v drugih delih Kanade kakor tudi v drugih državah in celinah ter s tem opravlja pomembno poslanstvo povezovanja. Z letošnjo septembrsko številko je list spremenil ime v SLOVENE DIARY (The New Canadian), njegov naslov pa je: P. O. Box 1371, Station »B«, Downsview, Ont. M3H 5W3.
AVSTRALIJA
ALI BOMO VIDELI SLOVENSKO TELEVIZIJO?
V	avstralskih časopisih beremo, da ima vlada v načrtu, da bo namenila precejšnja denarna sredstva za etnične programe na televizji. Čeprav bo to še daleč v prihodnosti, Slovenci nočemo zaostajati.
V	Sydneyju je že ustanovljen pri-
pravljalni odbor za slovenske televizijske oddaje. Pobudnika za ustanovitev tega odbora sta bila brata Marjan in Toni Tomažin, ostali člani pa prihajajo iz raznih slovenskih organizacij v Sydneyju in Wollongongu. Naloga tega odbora naj bi bila pripraviti in zbirati snov za sporede ter tudi poiskati sposobne sodelavce, kadar bo prišlo do tega. K sodelovanju smo pritegnili tudi naše filmsko podjetje »Emona«.	Marta Smuk
Učenci poletne šole na jarmi društva »Simon Gregorčič« iz Toronta
PROSLAVA V NEWTOWNU
Jugoslovanska etnična šola je v soboto, 3. junija, praznovala dan šole. Šola je začela delati pred dvema letoma s poukom v srbskem, hrvatskem in makedonskem jeziku, z letošnjim šolskim letom pa se ji je pridružil tudi slovenski jezik. Skupno obiskuje vse oddelke te šole blizu 600 otrok. Šolski odbor, ki vzdržuje šolo, je že v začetku leta sklenil, da bo 29. maj praznik te šole. Učitelji in učenci so se zanj dobro pripravili in tako so pripravili spored, ki je trajal polni dve uri.
Slovenski razred se je predstavil s folklorno skupino. Na sporedu so bili prvi in dobili prav lep aplavz. Za nastop jih je pripravila Marija Košorok. Voditelji slovenskega oddelka razmišljajo, da bi v prihodnje vpeljali folkloro kot del rednega pouka.
FOLKLORA TUDI PRI PLANICI
Pred nekaj meseci je začela z vajama tudi slovenska folklorna skupina v okviru društva Planica v Wollon-gongu. Doslej je imela en nastop na slovenskem plesu 6. maja, ki je zelo uspel. Prek 400 Slovencev v mestni dvorani jih je navdušeno pozdravilo. Skupina šteje 25 mladih fantov in deklet v lepih narodnih nošah. Zaplesali so tri plese, ki so se jih resnično dobro naučili. Skupina pridno vadi za nadaljnje nastope. Upamo, da bomo število članov še povečali.
V bližnji prihodnosti bomo začeli tudi s slovenskim dopolnilnim poukom, saj imamo zadostno število
Helen Jones, vdova Williama Jonesa v razgovoru z jugoslovanskim novinarjem
otrok, za katere želimo, da bi ohranili materinski jezik in našo slovensko kulturo.	Zvonko Groznik
SLOVENSKA DOPISNA ŠOLA
Na seji šolskega odbora za N. S. W. so sklenili, da bo odbor takoj ukrenil vse potrebno, da se ustanovi slovenska dopisna šola, ki bo dala možnost učenja slovenščine tudi tistim srednješolcem, ki zaradi oddaljenosti ali drugih od Education departmenta priznanih okoliščin ne morejo obiskovati sobotnih jezikovnih razredov v Ashfieldu ali Bankstownu. Vsi, ki se zanimajo za ta način pouka slovenščine, v poštev pridejo predvsem High School Students, naj sporoče svoja imena, rojstne podatke, razred in šolo na naslov: Slovenian School Committee of NSW, P. O. Box 188, Coogee, N. S. W.
BRAZILIJA
ODŠLA STA PRIJATELJA
Brazilijo sta zapustila v teh dneh dva jugoslovanska diplomata, ambasador Drago Stamenkovič in konzul Rado Runko iz Sao Paula, ki sta nadvse zaslužna za razvoj slovenske in jugoslovanske izseljenske kolonije v tej državi Južne Amerike. Ambasador Stamenkovič je pred svojim odhodom zbral izseljence v mestu Belo Horizonte, kjer živi približno 100 jugoslovanskih družin, na poslovilnem sprejemu, pozneje pa tudi v Sao Paulu. Za oba naša diplomata, ki odhajata na novo službeno dolžnost, velja, da sta imela izreden posluh za izseljenska vprašanja in probleme. Konzul Runko
je v Sao Paulu, kjer je deloval skoraj pet let, organiziral in poživil Društvo prijateljev Jugoslavije, v okviru katerega danes delujejo vsa jugoslovanska društva v tem največjem industrijskem mestu Latinske Amerike. Poleg svojih službenih obveznosti je vedno našel čas, da je spregovoril besedo z našimi izseljenci, katerim je bil ne samo uradni predstavnik domovine, ampak predvsem prijatelj. Ambasador Stamenkovič je izven vseh tradicionalnih diplomatskih norm začel obdobje poslavljanja od brazilskih oblasti prav s sprejemom za naše izseljence v Belo Horizonte, kar kaže na njegov čut do naših ljudi.
UGLED SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV
Slovenski profesorji-znanstveniki, ki si utirajo pot po svetu, so priznani in dobrodošli tudi v Braziliji. Tako je letos prišel v okviru posebne misije Agencije za atomsko energijo OZN v Brazilijo prof. dr. Robert Blinc. Dr. Blinc, znani slovenski znanstvenik, ki je prejel v preteklem letu nagrado mednarodnega društva fizike trde snovi, je predaval doktorskim kandidatom na univerzi v mestu Belo Horizonte. Priljubljen med študenti in profesorji, je dr. Blinc že drugič v Braziliji v obdobju enega leta, kar kaže na visoke sposobnosti slovenskega znanstvenika. Letošnjega februarja pa je obiskala Brazilijo kot strokovnjak UNESCO prof. dr. Aleksandra Kornhauser, ki je predavala na Univerzi v Sao Paulu, oddelek za kemijo. Dr. Kornhauserje-va se je mudila v Braziliji le nekaj
dni, vendar je na znani brazilski univerzi zapustila svoj pečat sposobnosti in strokovnosti.
Bogdan Šalej
BELGIJA
PRED JUBILEJEM
»Slovenski glas«, glasilo jugoslovanskega društva sv. Barbare v Eisd-nu-Massmechelenu, ki ga ureja Jean Smrke, že v nekaj številkah objavlja zgodovinske zapise o razvoju rudnika v Eisdnu in o priseljevanju Slovencev. V dvojni poletni številki poročevalec med drugim izreka vse priznanje upravi rudnika, ki je vložil veliko truda in kapitala v izgradnjo stanovanj za rudarje. Tu imajo danes lepe hiše z vrtovi in sadnim drevjem, tako da je delavska kolonija v Eisdnu med najlepšimi v Evropi.
Posamezni Slovenci so se začeli priseljevati v Eisden oziroma v druge kraje v belgijskem Limburgu v letih 1921—1922, to je ob samem začetku obratovanja rudnika. Po večini so prihajali iz rudnikov v Nemčiji in Avstriji ter Franciji, ker so jim tu obljubljali boljše zaslužke. Ti prvi priseljenci so bili že nekoliko starejši in bolj izkušeni rudarji, zato so dobili delo pri pomembnejših rudniških delih in so bili tudi temu primerno plačani. Ko so dobili stanovanja, so za njimi prišle tudi družine. Leta 1923 je bilo tod že precejšnje število slovenskih rudarjev.
Slovensko rudarsko društvo sv. Barbare je bilo ustanovljeno leta 1929 in bo torej prihodnje leto slavilo zlati jubilej.
Slovenska folklorna skupina iz Sydneya, ki jo vodi Marija Košorok
Skupina slovenskih šolarjev v Belgiji v stanovanju Feletovih v Bruslju, kjer so se pripravljali za nastop oh letošnjem dnevu žena
(2\ MliCEl
PO SRCU I-------
KRUH
Dnevi so zabredli v jesen. Po prvem dežju se je ohladilo in sonce, čeprav še vedno veliko in svetlo, se je pomaknilo niže h goram ter podaljšalo sence. Potok je narasel in vlekel na svojem hrbtu vejevje s hribov. Prvo rjavkasto listje se je vrtinčilo pod zamahi vetra. Vse se je kopalo v bakreni svetlobi.
Pri Blaževih v izbi je bilo toplo, mir in domačnost. Mati Poldka in oče Blaž sta sedela za mizo, sinček Drejc pa se je oprijemal klopi. Nenadoma pa se je od nje odlepil in zakoracal čez izbo. Naredil je le pet korakov, z rokami dvignjenimi pred sabo, kot da bi iskal v zraku oporo, z majavimi nogami, ki so nerodno grabile prostor. Po petem koraku se je majhno telo sesedlo in roke so zakrilile v zraku.
Oče Blaž in mati Poldka sta vzkliknila od veselja.
»Shodil je!«
»Drejc hodi!«
Drejc pa je mahal z rokami nad glavo, se smejal z visokim glasom in kazal edina dva zoba.
Mati Poldka je stekla k Drejcu in ga dvignila visoko v zrak.
Oče Blaž se je smejal v brk, vzel iz ust pipo in udaril z dlanjo po mizi: »To moramo proslaviti!«
Mati Poldka je vprašala: »Kako proslaviti?«
»Vem, kako. Spekla boš prvi hlebec iz letošnje moke.«
»Bom, bom,« je dahnila mati Poldka in dala sina Drejca očetu. »Na, vzemi ga. Zamesila bom kruh.«
Oče je vzel malega Drejca v velike žuljave roke. Pa Drejc ni dolgo ostal v naročju. Ko se je mati Poldka odpravila v kuhinjo, je oče Blaž postavil sina Drejca na noge in mu začel prigovarjati: »Daj, Drejc, le junaško!«
Drejc pa, kot da bi razumel očeta, je zakoračil po izbi. Oče Blaž mu je sledil, in čeprav ni hotel nikoli pokazati svojih čustev, so mu prišle solze v oči.
Mati Poldka je zajela v skledo dišečo, mehko moko. Potem je začela mesiti testo. Dodajala je vodo in sol, tudi nekaj mleka je dala zraven, ker je bil pač prvi hlebec iz nove moke in ker je bil tistega dne v hiši praznik. Velik praznik, kajti človek le enkrat v življenju shodi. In to se je zgodilo z Drejcem prav tega dne. Testo je
bilo podobno mehki ilovnati zemlji. Le da je bilo druge barve.
Ko je testo shajalo in začelo siliti čez rob sklede, je Poldka iz testa izoblikovala velik okrogel hlebec. Potem je hlebec potisnila v peč.
Šla je v izbo in rekla očetu Blažu: »Se že peče.«
Blaž pa smeje: »Drejc je naredil že sedem korakov.«
Drejc je utrujen od dolge poti spal v zibki.
Ko je mati Poldka vzela kruh iz peči, je zadišalo po vsej hiši.
Zvečer sta sedela za mizo oče Blaž in mati Poldka z Drejcem v naročju. Blaž je zarezal v kruh. Skorja je za-hreščala pod noževim rezilom in pokazala se je rumenkasto bela sredica.
Odrezal je kos za ženo Poldko, kos zase in skorjico za Drejca.
»Da bi ga imeli vsi dovolj. Mi in vsi ljudje na svetu,« je rekel oče Blaž 1 in zagrizel v kruh.
Tiho so jedli sladak, svež, še topel kruh. Drejc pa je žvečil skorjico in še ni vedel za njivo, za valujoče žito, za mlin. Poznal pa je že kruh, ki ga bo spremljal vse življenje.
Smiljan Rozman
ČUK IN ČUKEC
Na posušeni borovi veji sta čepela dva čuka. Eden večji, drugi manjši, se pravi en čuk in en čukec. Čepela sta in z ogromnimi očmi nepremično strmela v mesec.
Celo uro sta molčala. Zato, ker sta tako globoko razmišljala.
Potem je rekel čuk:
—	Dolgčas.
Čukec mu je pritrdil:
—• Pa kakšen.
Spet sta bila eno uro tiho in razmišljala. Pa je čuk spet zavzdihnil:
—	Nobene prave družbe.
—	In sploh, je rekel čukec.
Pa sta spet celo uro razmišljala.
—• Poiščiva si družbo, je slednjič predlagal čuk.
Minila je naslednja ura, ko se je čuk spet oglasil:
—	Misliš, da bi bil zajec dobra družba?
—	Nikakor ne! je rekel čukec, zajci se samo zajčijo, drugega pa ne znajo.
Čez eno uro je čuk vprašal tovariša:
—• Kaj misliš o vevericah?
—	Veverice? je posmehljivo puhnil čukec. — Za moj okus se preveč ve-veričijo.
Spet sta se pogreznila v molk.
—	Mogoče pa srne? je čez eno uro zamrmral čuk, čukec pa je zamahnil s perutnico:
—	Srne? Ne prenesem njihovega večnega srnjenja!
Minila je naslednja ura in čuk je menil:
—	Poznaš srako?
—	Sraka se srači, ga je kratko zavrnil čukec. Pa sta bila spet za eno uro zmenjena.
Začelo se je svitati in čuka sta začela na gosto mežikati, ker so ju zaščemele oči. Pa tudi zaspana sta bila.
—	Čukec, midva sva za skupaj, je ugotovil čuk in na široko zazehal, pa lahek dan!
—	Lahek dan, čuk! je pokimal čukec.
In že sta oba trdno spala.
Vzšlo je sonce, zableščala se je rosa. Mimo je priskakal zajec in spotoma od same dobre volje prevrnil kozolec. Veverica se je z vratolomnimi skoki podila po drevesih in ve-
selo žvižgala nekakšno veveričjo popevko. Med grmovjem je poplesavala srna in z radostnimi očmi strmela v pisane metulje. Iz bukove krošnje pa je vreščala sraka, navdušena nad prelepim jutrom.
Visoko zgoraj, na posušeni borovi veji pa sta čepela dva čuka in v spanju od časa do časa zmajala z debelima glavama. Svetlana Makarovič
LEPA DORA IN TUREK
Belčji vrh je bila srečna vas vse do takrat, ko so prišli v te belokranjske vasice Turki. Belčani so se trum, ki so prihajali čez Kolpo, močno bali. Kadarkoli so se priplazili proti vasi, so pri Sveti Heleni začeli zvoniti. Ljudje so se poskrili v luknje in bežali v kraje proti Bojancem. Tako mi je v Dragatušu povedal ljudski pripovedovalec Evgen Cestnik. O Belčjem vrhu ve najlepšo zgodbo. Sam pravi, da bo o njej nekega dne napisal pesem, kajti tako lepa je; tako, pravi, kot je bila lepa lepa Dora z Belčjega vrha.
Takrat so tudi prišli Turki. Ljudje so se poskrili, lepa Dora pa je žela pšenico sama na njivi zunaj vasi in ni slišala ne zvona od Svete Helene ne kopit turških konjičev. Turki so jahali na treh konjih in bili so trije: prej so zagledali oni Doro kot Dora nje, kajti popolnoma potihem so prišli na njeno njivo.
Prvi Turek jo je potegnil na konja, druga dva sta odjezdila dalje. Pustila sta prvemu, da bi se je sam veselil. Ko pa je prvi Turek Doro vlekel na konja, mu je skrivaj vzela bodalo. Z njim ga je udarila naravnost v srce.
Domov je prišla s turškim bodalom. Vsi so jo občudovali; tedaj so vedeli, da ni samo lepa, ampak tudi pogumna. Odtlej so njen dom poimenovali »pri Doričevih« in še dandanes pravijo tako. Od Doričevih ni v vasi nikogar več in tudi bodalo, ki so ga še pred desetletji kazali, se je nekam izgubilo.
Ostala je samo še pripoved o lepi Dori.	Peter Breščak
SLOVENSKE LJUDSKE UGANKE
Kateri les je najtežji?
uaipjd m[SBJ3q
Kaj ni naprodaj za noben denar na svetu?
suo TU3[iqnSz
Katera pijača je najmočnejša?
3UTJUI TUoS J95I ‘BpOA
Kaj je pri kosilu najbolj potrebno?
eisn
Kdo vse sliši, pa ne pove ničesar?
oqn
I KROŽEK MLADIH DOPISNIKOV
f	*
POSTAL SEM PIONIR
V	soboto, 13. maja, je bil v veliki dvorani DGB v Stuttgartu slavnosten sprejem v pionirsko organizacijo. Zbralo se nas je precej otrok iz jugoslovanskih dopolnilnih oddelkov iz Baden-Württemberga. Proslavo je začel generalni konzul France Presetnik. Sledil je program, v katerem so sodelovali učenci jugoslovanskih dopolnilnih šol iz Stuttgarta in okolice. Po pionirski zaobljubi je vsak izmed nas dobil rutico, kapo in dve znački. Tudi jaz sem nastopal v pevskem zboru, ki ga uči tovariš Belec. Bilo je lepo! Ponosni smo, da smo postali pionirji.
Sandi Kovač, 4. raz., Schwaikheim
BILI SMO NA FLORIDI
V	Ameriki živim dve leti. Hodim v drugi razred osnovne šole. Za pomladanske počitnice smo jaz, očka, moja mama, brat in sestra potovali na Florido. Najprej smo šli v Walt Disney World. Tukaj sem videl Miki Miško, Plutona, racmana Jako in druge Disnyjeve živali. Najbolj mi je bila všeč enotirna železnica. Po njej smo drveli z vlakom.
V	»Sea World« — morskem svetu sem občudoval in slikal kita Shamuja. Ko je priplaval iz vode, je na njem stal človek. Kit je tudi skočil visoko v zrak in se je z gobcem dotaknil zvonca, da je zazvonil. V velikem akvariju sem videl dosti morskih živali.
Na Floridi imajo posajenih tudi mnogo pomarančnih in limoninih dreves. Boštjan Križnič, 9 let, Smyrna, Georgia, ZDA
ŠAHOVSKO TEKMOVANJE
V prostorih društva Triglav v Stuttgartu smo imeli 4. maja tekmovanje v šahu. Prišli so učenci iz slovenskih dopolnilnih oddelkov. Tekmovali smo v skupinah: učenci od 1. do 4. razreda, od 5.—8. razreda in deklice. Pripravili smo mize in tekmovanje se je začelo. Ure so mi minile kakor minute. Tekmovala sva oba s sestro. Na tekmovanje naju je pripeljala mama iz 25 km oddaljenega Schwaikheima. Za šah me je navdušil dedek, ki živi v Ormožu v Sloveniji. Tudi v slovenski šoli v odmoru šahiramo. Oba s sestro sva dobila za drugi mesti srebrno medaljo. To je moja prva medalja. Obesil sem jo na zid v moji sobi. Želim si še tekmovati.
Sandi Kovač, 4. r., Schwaikheim
NAPISALI SMO PRED POČITNICAMI
Najprej bom dobila obisk iz Slovenije. Veselim se, ker bosta prišla bratranec in sestrična. Tri dni bomo ostali v Hildnu, potem pa bomo šli vsi skupaj na Švedsko obiskat strica. Od tam pa bomo šli na počitnice v Slovenijo za štiri tedne. Obiskali bomo staro mamo in ata na kmetiji. Pomagali bomo pospravljati seno in igra-
la se bom s psom. Šli bomo tudi na morje taborit. Pa še v Ljutomeru se bomo oglasili, tam imam sestrične. Zelo mi bo žal, ko bodo počitnice minile.	Sabina Florjančič
Slov. dop. šola Hilden
V šoli in doma premišljujem, kaj bom počela v počitnicah. To že vem, da bom šla za pet tednov v Slovenijo. V Krškem gradimo hišo in starši ne bodo imeli veliko časa, tako bom morala iti po svoje. Ko bomo prispeli, se bomo najprej pozdravljali, potem gremo obiskat sorodnike. Drugi dan bom šla k prijateljici, vprašala me bo o Nemčiji, potem se bova šli kopat v Krko. Voda je zelo mrzla, ampak čista. Tudi s kolesom se bom vozila. Zvečer bomo pekli zunaj na ognju koruzo ali krompir. Če bo deževalo, bom veliko brala. Zelo se veselim počitnic.	Marija Mivšek
Slov. dop. šola Hilden
Peljali se bomo v Slovenijo. Najprej gremo k stari mami, potem pa v Kranj k naši novi hiši, samo ni še čisto gotova. Veselim se videti prijateljico, s katero si dopisujeva. Za našo hišo je gozd in majhna reka. Tu se bova s prijateljico kopali. Jaz zelo rada plavam. Lepo bo, ampak prekratko.	Klavdija Tomažin
Slov. dop. šola Hilden
Z letalom bom letela v Jugoslavijo. Najprej bomo v Ljubljani, potem pa gremo v Portorož. Podnevi bom plavala in se igrala, zvečer pa bova šli s sestrično na sprehod v mesto. Gledali bova izložbe in jedli sladoled. Šli bova tudi v kino. V Portorožu bo čas prekratek. Od tu gremo na kmetijo. Stara mama je že umrla in mama je žalostna. Meni ni tako všeč na kmetiji, ker je tako vroče in nimam nič prijateljic, samo dve majhni sestrični. Ampak v Sloveniji je tako in tako prekratek čas. Saj ni nič zato, drugo leto gremo spet na počitnice v domovino.	Tanja Janežič
Slov. dop. šola Hilden
Čeprav se poletje še ni začelo, je nekaj dni že zelo toplo. Ko se s kolesom vozim iz šole, razmišljam o počitnicah. Letos bomo šli spet za šest tednov v Slovenijo. Obiskovala bom znance in sorodnike. V okolici Ptuja imam veliko prijateljic, ki sem jih spoznala, ko sem bila v domovini v šoli.
Tanja V er lak
Janja Krnjajič, Stuttgart: Na kopanju
IUMETNISKA
BESEDA
r
ENAINSTIRIDESETO
Nad mestom se je razprostiralo brezmejno prostranstvo, posuto z neutrudno mežikajočimi zvezdami. Poslušala sta v tiho, skrivnostno noč in mesto je prihajalo k njima na streho kakor nekaj prežečega, orjaškega, negotovega, pomikajočega se nekje v neznanski daljavi.
Vsake četrt ure ju je bitje z univerzitetnega stolpa potegnilo v stvarnost, v otipljiv šum, v razgaljeno resničnost.
»Ali veš, so koga od profesorjev zaprli?« je poizvedoval Marjan.
»Nič nisem slišal. Najbrž nobenega. Koga naj zaprejo?«
»Ne vem. Završnika,« je zaspano dejal. Završnik je bil Tržačan. Pred Italijani je že pred leti pribežal v Ljubljano.
Boris se je zasmejal. Filozofija. V ponedeljek popoldne in v sredo ob enih. Ko je pouk špricala polovica razreda.
»Tome, kaj so hedonska čustva?« je vprašal Završnik.
Hedonska, estetska, logična, akcio-loška, hagiološka, elevterična čustva. Završnik je živel v posebnem svetu. V svetu filozofije, v katerega površni, nabriti dijaki niso prodrli. Gibal se je med svojimi učenimi nauki in včasih cele ure ni slišal, kaj se dogaja okrog njega.
»Tome, kaj so hedonska čustva?«
»Oprostite, gospod profesor, nisem pripravljen. Danes sem izčrpan. Saj veste, včeraj je bila nedelja.« Razred se je muzal, čakal, kako se bo reč končala.
»Tome, kaj so hedonska čustva?« se je profesor spet oglasil iz svoje zaprte kamrice.
»Gospod profesor, oprostite, danes sem res izčrpan. Ne morem odgovarjati. Nič ne boste spravili iz mene.«
»No,« je kakor gluh silil vanj, »ali veste, kaj so hedonska čustva?«
»Nič ne bo z mano, gospod profesor. Nekaj bi vas rad vprašal,« se je Marjan potihoma, zaupno obrnil nanj, »kdo je bila tista ženska z vami v soboto zvečer v Tinca baru?«
»Preveč si ga, Završnika,« mu je dejal Boris. »Ni bil slab človek. Saj veš, v oblakih je živel.«
Takrat ni bil v oblakih, ko mi je priskrbel ukor po ravnatelju,« se je Marjanu odprla stara rana.
»Kdo danes manjka?« je vprašal Završnik in sanjavo^ pogledal skozi okno. V ponedeljek popoldne. Ob treh. Ob najbolj neumnem času. Takrat, ko so samo še prvošolčki hodili k pouku. Nikakor ni bilo mogoče razumeti, da lahko kdo v sredo ponedeljkovega popoldneva uvrsti uro filozofije. V ponedeljek, ko je tako rekoč vsakdo imel nešteto opravkov. Ko so obvezno hodili na randije. Ko so bili nogometni treningi, športna tekmovanja, ko so najlepši popoldnevi. Razred se je domenil, da bo vsako pot manjkala polovica dijakov. Bodo pač goljufali, da profesor ne bo mogel ugotoviti, kdo šprica, in zapisati neupravičenih ur.
»Kdo manjka?« je spet vprašal, odprl razrednico, pripravil peresnik in čakal. Razred se je pogovarjal, kakor da se ga pričetek pouka ne tiče.
»Kdo manjka?« je spet potrpežljivo vprašal.
»Plej,« se je nekdo oglasil.
Završnik je zapisal: Plej. Plej iz Prekmurja je, revež, manjkal že štiri mesece. Ves sestradan, shiran, obiskovalec najcenejših menz v Ljubljani, naveličan nenehnega preseljevanja iz slabe sobe v še slabšo, cenejšo, je zbolel. Z odprto tuberkulozo so ga odpeljali v bolnišnico. Na Vurberk. Manjkal je že dolgo in profesorji so avtomatično zapisovali njegovo ime v razrednico.
»Kdo še manjka? je spet vprašal. Razred se je nemoteno zabaval. Dijaki so se sprehajali med klopmi, se pogovarjali, smejali, opravljali, ocenjevali zadnjo nogometno tekmo med Ilirijo in Primorjem.
»Kdo še manjka?«
»Plej,« se je nekdo zadrl.
Završnik je spet pričel pisati in naenkrat opazil, da je ime že napisal.
»Pleja sem že napisal, kdo še manjka?«
Razred je hrumel. Dijaki so se nenehoma selili s sedeža na sedež, da bi zakrili strašne vrzeli v klopeh.
»Kdo še manjka?«
»Plej!«
»Tega sem že napisal,« je s privzdignjenim glasom dejal Završnik. »Kdo še manjka?« je zakolobaril z očmi po razredu.
»Kaj ti mar,« se je iz zadnje klopi iznenada zadrl Marjan, prepričan, da
profesor spet kroži s svojimi mislimi po kdove kakšnih raziskujočih planjavah.
To pot je razred neslo. Profesor je bil, za čudo, priseben. Dvignil se je s stola, velikan, visoko pod strop se je potegnil, prijel stol, na katerem je sedel, ga zgrabil z eno roko, zavihtel in kakor škatlico vžigalic treščil v steno, da so lesene noge frčale po vsem razredu in so dijaki pretreseni lezli pod klopi. Potem se je pognal v zadnjo klop. Zgrabil je za ramena Marjana, ki ni bil majhen fant, in ga visoko dvignil, nesel k vratom in butnil s tovorom vanje, da so scela odletela. Izginila sta po hodniku.
Razred je onemel. Prestrašil jih je Završnikov izbruh. Kaj se dogaja z njim? Ne, kaj takšnega? Prav zares so se pobalinsko obnašali do človeka — in njihov profesor je bil! Hudič, ne bi ga bilo treba tako razjeziti. Ni bil kriv samo Marjan. Krivi so bili vsi. Živeli so v prepričanju, da Završnik ničesar ne sliši, kakor petelin, kadar poje, in to spoznanje zlorabljali do kraja. Zdaj so dobili, kar so prosili.
Završnik in Marjan sta bila za čudo hitro nazaj in Marjan je v žepu nosil ukor po direktorju.
»Do Završnika smo se pobalinsko obnašali,« je dejal Boris, »vsi skupaj.«
»Ob maturi smo se vseeno razšli kot prijatelji,« je z zdehajočim glasom zamrmral Marjan.
Šepetanje jima je zastajalo. Med stavki in besedami so bili čedalje večji presledki. Prijeten hlad ju je božal, zapiral veke, uspaval. Samo ne zaspati, se je stresel Boris. Če bosta zaspala, ne bosta nič opravila.
»Ti!« je stresel Marjana.
»A?« je začuden vzdignil glavo.
»Če naju dobijo zjutraj, pred policijsko uro, ko ne bova mogla iz stavbe?«
»Ne gnjavi me,« je zagodrnjal. »Ob prvi zori ali pa še prej se bova pretihotapila iz knjižnice do realke in se tam skrila na dvorišču. Ponoči napisov ne bodo videli, ko se bo napravil dan, naju ne bo več tukaj. In zdaj, prosim, majčkeno utihni!«
Ta načrt ni slab, je Boris zadovoljno predel misli. Toda potuhtal ga je šele zdaj, na strehi, je ugotovil z zadoščenjem. Če opolnoči začneta, sta lahko v en'i uri gotova. Ne, v eni uri ne bosta gotova. Nevarno je. Vrtoglavica lahko zgrabi tistega, ki bo pi-
sal. Ne, ne bo ga, saj ne bo videl, kakšno brezno zija pod njim. Tema je in človek ne sme misliti na to. Kaj pa ljudje, ki zmerom delajo v višinah: krovci, monterji, čistilci oken, kleparji, vrvohodci! Vrvohodci, ti so dobri! Ko so prišli gostovat, so napeli žico med šolo in Kosovo hišo. Razkrili so streho in pritrdili žico okrog dimnika in tramov na ostrešju. Ob zidu so žico podprli z dolgimi koli in nanjo obesili mrežo, da bi ujela vrvohodca, če bi zdrsnil v globino. Na lepakih je bilo napovedano, da se bo predstava začela v mraku. Na trgu so postavili močne obločnice, da so ga osvetlile, kakor da je dan. Pred predstavo so trije muzikantje, eden s harmoniko, drugi s trobento in tretji z bobnom, neusmiljeno igrali na trgu, da je odmevalo po dolini in so ljudje drli skupaj. Še preden se je pričela predstava, je bil trg nabito poln. Celo uro daleč so prišli ljudje past radovednost. Otroci so se spravili h Kosovim na podstrešje, od tod je bil imeniten razgled. Vrvohodca so videli čisto od blizu, kako je z dolgo ranto v rokah lovil ravnotežje, se pozibaval, nekajkrat zaigral, kako nevarno omahuje, da je množica glasno vzdihovala, zastajal ji je dih, grabila se je za usta. Od blizu so občudovali njegove copate, kako se oprijemljejo vrvi, bici-kel brez gum, s katerim se je vozil po vrvi, napeto mrežo nad tlemi, v katero je prekopicnil stol in mizo, ko se je navečerjal na vrvi. Čudovita predstava.
Ura na univerzi je z zamolklim donenjem odbila pol dvanajstih. Še eno uro. Marjan je ležal na tleh in narahlo smrčal.
Najbolj je ljudi presenečalo, da je vrvohodec tako trden. Da je tako samozavesten. Da je brez skrbi. Kakor da bi bila mreža razpeta zaradi publike in ne zaradi njega.
»A,« je Marjan vzdignil glavo, »koliko je ura?«
»Dvanajst bo vsak čas. Pričeti bova morala.«
Nastopila je ura strahov. Gori na strehi knjižnice sta se pravkar prikazali dve postavi. Zarotnika v spodnjicah, brez suknjičev, brez srajc. Marjan se je povzpel na zid in postavil lonček poleg sebe. Boris ga je prijel za roko, čvrsto, z obema rokama, da se spustil s trebuhom ob steni v globino. Obstal je na napušču
in košata frizura mu je štrlela iznad zidu. Potem se je še Boris skobacal na zid, se ulegel nanj, z obema rokama držal Marjanovo levico in Marjan je pričel. Namočil je čopič v lonček in napisal ŽIVELA OF. Črke so bile velike za cel meter. Sklanjal se je in zravnal, namakal čopič, pisal prilepljen k steni. Ozki podstavek, na katerem je stal, je bil nezanesljiv. Sestavljen je bil iz okroglih kamnov, ki niso bili trdna opora nogi. Bela koža se je svetila v črni ulici. Marjan se je po decimetrih pomikal naprej in risal srp in kladivo. Boris se je plazil za njim, drsal po kolenih in komolcih in v kožo se mu je zabadal hrapavi beton. Vlekel ga je k sebi in si sušil zdaj eno, zdaj drugo preznojeno roko na neravnih tleh, v prahu in sajah. Pridr-sala sta do konca zidu in zavila v drugo stran, proti Napoleonovem trgu. Spet je narisal srp in kladivo in napisal ŽIVELA KP. Borisa so pošteno bolele roke, krč ga je prijemal, sklanjal se je navzdol, glava in polovica prsi so mu visele čez zid. Marjan je napisal še SSSR. Potem ga je Boris povlekel navzgor. Spustila sta se na streho, se usedla in se globoko oddahnila. Počivala sta nekaj minut in ■nato odšla k drugemu vogalu, k univerzi. Zdaj je bil Boris na vrsti. Spreletaval ga je neprijeten občutek, ko se je spuščal v globino, tipal s podplati in končno začutil okrogle kamne pod prsti. Odrgnine na kolenih, po trebuhu in prsih so pekle, kakor da bi ga oplazile koprive. Prepoteno roko je brisal v spodke. Pričel je s srpom in kladivom. Toda ni še končal emblema, ko sta zaslišala korake. Najprej so bili oddaljeni udarci okovanih čevljev komaj zaznavni. Potem je njihov glas postajal čedalje močnejši.
»Patrulja!« je siknil Boris. Krčevito je stisnil Marjanu roko in se potegnil na zid. Dušeč sapo se je ulegel. Koraki so prihajali bliže, čedalje bliže. Trap, trap, trap... je odmevalo s ceste, trap, trap, trap ... je pozvanjalo po njuni notranjosti. Slabotni sij svetilke je mrzlo poblisnil po čeladah. Dvanajst vojakov, dvanajst pušk! Se bo kateri ozrl navzgor?
Vojaki so korakali po svoji poti, službeni, sovražni, in topot je utonil za vogalom. Trenutek sta počakala in se spet spravila k delu. Borisu se globina pod njim ni zdela več nevarna. Tema ga je obdajala od spodaj, od
zadaj, od strani in z vrha. Ni bila globoka in ni bila plitva. Bila je neopredeljena, črna. Zdela se mu je domača, prijateljska, prijazna. Napisal je ŽIVELA' OF — KP — SSSR. Kamen je željno vpijal barvo, da se je moral nenehoma zravnavati, pomakati čopič in se spet sklanjati.
Napis na tej strani je bil gotov in zdaj okrog vogala. Marjan ga je s skrčenimi rokami vlekel k sebi. Na prsih in na kolenih je čutil ostri rob zidu. Spet je narisal srp in kladivo in ŽIVELA OF. Tako! Končal je. Splezal je na zid, da bi si oddahnila. Ura je odbila eno. Šla sta do tretjega vogala, kjer je bil Marjan na vrsti, in nato do četrtega, kjer je spet poprijel Boris. V dobri uri je bilo vse opravljeno. Vrnila sta se k dimnikom in si ob stene obrisala umazane roke. Posodico, v kateri je bilo še nekaj barve, in čopič je vrgel Boris v dimnik. Votlo je zažvenketalo in zaklokotalo v luknji.
»Tako, opravljeno je,« se je oddahnil Marjan. »Najbolje bo, da pri priči zgineva,« se je odločil. »Da ne bova česa pokvarila.«
»Kako pokvarila?« je vprašal Boris.
»Da naju ne dobijo. Če naju dobijo, bova vse pokvarila. Čar je v tem, da naju ne dobijo. Da bova še za drugič nared,« se je zarežal.
»Drugič za kaj drugega,« je dodal Boris.
Oblekla sta se, se splazila na podstrešje, se počasi pretipala do pritličja, do vhodnih vrat, jih odklenila, se previdno pretihotapila na dvorišče realke k telovadnici, se zleknila po zloženih deskah v kotu in zaspala.
Janez Vipotnik
Odlomek iz romana »Enainštiride-seto«, ki je izšel v redni zbirki Prešernove družbe za leto 1978.
DRUŽINSKE VEZI
Usoda druge svetovne vojne tudi naši družini ni prizanesla. Mati je ostala sama s petimi otroki. Veliko je trpela, predno nas je spravila do svojega kruha. Dala nam je vse, kar je mogla. Zaradi bolezni v otroških letih ni nikoli hodila v šolo, zato je pozneje morala opravljati najtežja dela na kmetih in drugod. Tako nam petim fantom tudi ni mogla pomagati pri učenju, vendar pa nam je vedno govorila, naj se učimo. Imela je in še vedno ima pravi materinski čut do otrok.
Odraščali smo v majhni hišici, ki si jo je postavila 1947. leta. V njej seveda ni bilo prostora za vse nas, ko smo odraščali. Življenje je teklo in mama je imela veliko dela in skrbi, da ni imela niti časa razmišljati, kako bo naprej.
Prvi je šel od hiše najstarejši sin Drago, nato pa Štefan in Sandi. Šli so se učit vsak svoj poklic. Midva z bratom Alojzom sva hodila še v osnovno šolo. Spominjam se, da sem mami večkrat nabral malin in jih ji nesel v gramoznico, kjer je sejala gramoz. Včasih, ko se je že večerilo, smo ji šli naproti, da smo čimprej zvedeli,
Srečna mama med svojima sinovoma v Avstraliji — ko bi le slovo ne bilo tako težko
če nam nese kos kruha, ko je delala na kmetih. Sama bi ga bila skoraj bolj potrebna, a ga je vedno prinesla nam otrokom.
Ko se je Sandi izučil, je delal najprej v Mariboru, nato v Beogradu in potem spet v Mariboru. Nekega po-poldeva je bila mama sama doma. Sandi je pridrvel s kolesom iz Maribora in strašno se mu je mudilo. Mami je dal poljub in komaj mu je utegnila dati dve klobasi, že je sedel na kolo in ji dopovedal, da mora biti v določenem roku nazaj v Mariboru, ker gre za stavo. Ko bi mama vedela, za kaj je šlo, bi ga gotovo ne pustila nikamor. Kmalu smo izvedeli, da je pobegnil čez mejo v Avstrijo. Od tam ga je zanesla pot v daljno Avstralijo. Dve leti je mama jokala skoraj vsako noč. Pozneje se je le počasi sprijaznila z. dejstvom. Še nekaj let ni mogla slišati pesmi, ki so jo takrat predvajali po radiu: »Čuj sinko moj, vrni se spet domov ...« Sandi je pisal vsak mesec, mi pa njemu. Ko je minilo pet let, je šel za njim tudi brat Lojze v prepričanju, da samo začasno. Mami je bilo takrat prav tako hudo. In tudi Lojzetu. Jaz sem bil takrat pri vojakih, vendar sem bil ravno na izrednem dopustu, zato se dobro spominjam tistega trenutka, ko je vstopil na vlak in se poslovil od nas. Brata Štefana je že leto prej zaneslo na delo v Nemčijo. Tako je bila mati sama. Težko si je predstavljati, kako hudo ji je bilo. Ko bi bila znala vsaj pisati, bi ji bilo nekoliko laže. Prosila je sosedo, da nam je pisala, meni k vojakom, drugim bratom v tujino. Le brat Drago je bil v sosedni vasi in je zelo redko prihajal domov.
Ko človeka odnese daleč od doma, začne razmišljati, kaj pomeni mati, družina, domovina. Tedaj začne spoznavati, čustvovati, vrednotiti. Pisma, ki prihajajo iz tujine in obratno, dobivajo nenehno večjo vrednost. Želje po snidenju rastejo, daljave pa preprečujejo uresničitev. Po petnajstih letih bivanja v tujini si človek ustvari družino in nikakor ni preprosto priti na obisk v rojstni kraj.
Štefan je bil v Nemčiji samo dve leti in pol, nato pa se je vrnil in si ustvaril družino, svoj dom. Materi se kmalu potem ni bilo treba več toliko mučiti. Zdaj je preteklo že več kot deset let, odkar smo vsi pri svojem kruhu. Mama počasi pozablja težke
dni, ki so jo mučili. Sinovi pa tega ne bomo nikoli pozabili.
Sandi in Lojze sta si močno želela, da bi jo videla po dolgih letih ter ji morda poplačala vsaj delček tistega, kar je storila za nas. Leta 1975 sta jo povabila na obisk v Avstralijo. Nestrpno sta čakala njen odgovor. Rekla je, da bi šla, vendar ne prej kot jeseni, ker ima na njivi še delo. Tako sem jima tudi odpisal. Sandi je od veselja »do stropa skakal«, prav tako je bil vesel Lojze. Pozneje, ko je bilo treba urejevati dokumente za pot, pa se je mama premislila in rekla, da ne bi šla. V mislih sem se preselil v Avstralijo in skušal razumeti brata, ki sta tam. Predstavljal sem si, kako hudo bi jima bilo, ko bi jima pisal, da mame ne bo. Zato sem jo prepričeval, naj bi kljub temu šla. Ona pa je mene razumela napačno in vprašala me je, če mi je napoti, da jo tako silim, naj gre. Ničesar več nisem rekel. Razumel sem jo. Težko bi ji bilo zaradi mene, ki sem edini še ostal doma. Tako je minilo nekaj časa, dokler ni iz Beograda prišlo pismo zaradi dokumentov za pot. »No, potem bom pa šla,« je rekla mama.
Za nas domače in tudi za sosede je bilo to nekaj posebnega. Tako daleč bo šla naša mama, in to za nekaj mesecev. Razmišljali smo o darilih in vse mogočem. Vsakdo si je po svoje predstavljal snidenje po tolikih letih. Sandija ni videla šestnajst let, Lojzeta enajst. Kako bo prestala snidenje? Kako bo prenesla vožnjo z letalom? Letala še nikoli ni videla od blizu, kaj šele, da bi v njem sedela. Povrhu vsega še težave zaradi branja in pisanja.
Spremljal sem jo do Beograda. Do Ljubljane sva se peljala z vlakom. Zjutraj, ko sva čakala na postaji, sta jo vnukinja in vnuk, ki sta šla v šolo, še pozdravljala: »Srečno pot, stara mama!« »Srečno Dragec, srečno Darinka!« jima je odvrnila z žalostnim glasom.
Tudi sam sem se prvič peljal z letalom. Do Beograda sva dobro prestala preizkušnjo. Nič naju ni bilo strah. Težko se je poslovila od mene. Saj se nič ne ve, kaj se lahko zgodi na tako dolgi poti. Strašno me je vleklo, da bi šel z njo. Najraje bi se skril v kakšen kot v letalu. Mrzel novembrski veter je bril, ko smo pozno v noč čakali, kdaj se bo dvignilo letalo in odletelo v daljno temo. Prej
nisem mogel proč. Ura je bila že pol dveh, ko se je letalo le dvignilo in odletelo proti daljnemu Sydneyu.
Nestrpno smo pričakovali prve pošte. Kmalu so nam pisali, da se mama dobro počuti in da je zdrava. Potolažili smo se.
Kar hitro je minilo pet mesecev, gotovo pa je njim v Avstraliji čas mineval še hitreje. In že smo jo nestrpno pričakovali na brniškem letališču. Vso pot smo jo radovedno spraševali, ona pa nam je razlagala, nadaljevalo se je še doma in še zdaj se česa spomni in nam začne pripovedovati.
Zelo je bila vesela, ko je videla, da se sinova dobro počutita, da imata veliko prijateljev, ki jih spoštujejo. Pripovedovala nam je, da imajo Slovenci
v Sydneyu svoj dom »Triglav«, kjer si razveselijo srce, pozabijo na težave in uživajo ob slovenskih običajih. Zelo ponosna je bila na sinova, ki sta ji priredila veličasten sprejem ob prihodu in še veličastnejše slovo ob odhodu. Spoznala je veliko prijaznih rojakov, med njimi tudi tiste, ki so bili že pri nas doma, ko sta jim Sandi in Lojze naročila, naj obiščejo našo mamo ter ji dajo kak funt ali dolar. Ne more pozabiti Petra in Ivice, ki sta bila tudi naša soseda, pa Maričke in Mirka Rit-lop, ki sta ji ob slovesu zapela prelepo pesem »Domov, domov pod rodni krov«.
Res, zapela sta jo tudi meni, pa ne pri nas doma, ampak pri bratu Lojzetu v Avstraliji. Prav zares. Nikoli si
nisem mislil, da bom tudi jaz kaj videl, kam je pot odnesla moja dva brata, kje živita in kako se imata. Imel pa sem veliko željo, da bi se mi to kdaj uresničilo.
Neko aprilsko nedeljo lani smo se pri Kropejevih, od katerih je tam tudi moj sošolec Peter z družino, pogovarjali o teh obiskih, kajti tudi Kropejeva mama je že obiskala svojega sina v Sydneyu in druge sorodnike v Melbournu. Rekla mi je, da sem še mlad in da bi tudi kdaj lahko šel na obisk k bratoma. Rekel sem ji, da si to res želim, če prej ne pa takrat, ko bom upokojen. V torek pa sem dobil pismo, v katerem sta me Sandi in Lojze povabila, naj pridem na obisk v Avstralijo. Tedaj sem jaz do stropa skakal od presenečenja in veselja. Od takrat pa do odhoda v Sydney sem bil v mislih več tam kot doma.
Odpotoval sem 10. avgusta. Že ko smo se zjutraj približevali cilju in ko sem iz letala zagledal Sydney, so me oblivale solze od veselja, da se bom spet srečal z bratoma. Prisrčno je bilo snidenje z njima in njunima družinama, kakor tudi z znanci in prijatelji. Doma sem razmišljal, kaj jima naj prinesem za darilo. Narisal sem jima slike. Vsakemu eno veliko sliko domačega kraja, domačo njivo in gozd v bližini doma. Razjokala sta se. Ni tistega denarja, s katerim bi mi poplačala darilo, sta mi rekla. Tudi sam sem vedel, da bo to najlepše darilo zanju.
Polovico časa sem prebil pri Sandiju v Wollongongu, polovico pa pri Lojzetu. Zdaj sem sam spoznal veliko dobrih prijateljev. Videl sem, da gre bratoma dobro. Trije meseci so minili, kot bi mignil. Moral sem se posloviti. Gospa Elšnikova mi je prinesla veliko torto, na kateri je pisalo: »Jožetu želimo srečno pot — brata, družine in prijatelji.« Na njej je bilo majhno letalo, prav tako kot na mamini torti.
Upam, da se bomo videli še kdaj. Takrat bom sam zbral denar za vožnjo v Avstralijo. Tokrat sta mi to omogočila moja dobra brata z družinama, za kar sem jima iz srca hvaležen. Rad bi videl še nov Triglavski dom v Sydneyu. Po drugi strani pa si želim, da bi se brata za vedno vrnila domov. To pa so tiste družinske želje, družinske vezi.
Jože Šafranko, Kidričevo
Na obisku pri bratih Sandiju in Alojzu v Avstraliji: meso na žaru je bilo tako dobro, da se ni imelo časa shladiti. Obe fotografiji je posnel: Peter Krope
IMATERINSCINA
...—""""
SLOVENŠČINA ZA SAMOUKE
Rojakinja Pat Madison iz Clevelanda, Ohio, Združene države Amerike, bi rada zvedela, kako bi lahko kot samoukinja poglobila svoje znanje slovenščine.
Njen primer je prav zanimiv: je namreč že iz tretjega rodu Slovencev v tem »najbolj slovenskem mestu zunaj Slovenije«. Ker jo zelo zanimajo korenine njenega rodu, je bila enkrat že v domovini starih staršev in ravno to jo je nagnilo k sklepu, da se mora izpopolniti v znanju slovenščine. Rada bi namreč še večkrat obiskala Slovenijo, se pogovarjala z novimi znanci in sorodniki, potomci starih staršev, in tudi brala slovenske časopise in knjige.
Njeni starši so bili namreč rojeni že v Ameriki in so kdo ve zakaj, kakor še marsikdo v svoji mladostni nerazgledanosti, zamudili priložnost, da bi se naučili slovensko od svojih staršev. Pat se je v rani mladosti, kolikor je bila v stikih s starimi starši, prvič seznanila s slovenščino, potem pa se še priložnostno z nekaj ploščami in nekaj lekcijami izpopolnjevala v nji, tako da jo lahko bere in se za silo sporazumeva. Medtem pa so stari starši umrli in ker njeni starši ne razumejo niti besedice slovensko, si v Clevelandu zadnje čase sama bolj načrtno prizadeva, da bi našla kar največ priložnosti za vajo v slovenščini. Zahaja v slovensko društvo, obiskuje vse slovenske prireditve, poskuša govoriti slovensko, vendar je večina njene družbe že iz tretjega rodu Slovencev, zato jim gre bolj gladko angleščina.
Kako naj si torej pomaga?
Ker ima podobne želje kakor rojakinja Pat Madison iz Clevelanda še marsikdo, bom poskusil malo širše odgovoriti o možnostih, ki jih imajo, če bi se radi sami, doma, kot • samouki, bodisi naučili slovenščine ali pa se izpopolnili v nji.
Že takoj v začetku moram povedati, da takih priročnikov ni ravno veliko, zlasti ne knjig, ki bi bile nalašč napisane s tem namenom in oskrbljene z vsemi potrebnimi sodobnimi pripomočki (plošče, magnetofonski trakovi, kasete).
In tudi če so, jih je težko dobiti, ker so že pošle, nove izdaje pa so drage in se založbe nerade odločanjo zanje, ker je odvzem prepočasen.
Slovenščina pač ni svetovni jezik, da bi bilo zanimanje zanjo iz leta v leto enako veliko in zagotovljeno, da bi si torej lahko privoščili vse polno vseh mogočih učbenikov.
Morebitni kupci učbenikov slovenščine so torej čisto druge vrste, večinoma idealni navdušenci, in jih je veliko manj kot interesentov za druge jezike, zato je gotovo upravičen trgovski pomislek posameznih založb o tveganosti naložb v slovenski učbenik.
Ne glede na vse to pa bi morala vsaj ustanova, kakor je na primer Slovenska izseljenska matica, budno paziti tudi na to vprašanje in skrbeti, da je zmeraj mogoče dobiti na trgu tudi učbenik slovenščine. Kakor hitro gre torej naklada obstoječega učbenika proti koncu, se je treba nemudoma odločiti bodisi za ponatis, če je učbenik uspešen in še zmeraj privlačen, če pa so zaželene kakšne spremembe v načinu obdelave, v prijemu, v tehniki, je treba misliti na nov učbenik s sodobnejšimi metodami in možnostmi, poiskati avtorja, ga spodbuditi k delu in omogočiti izdajo knjige.
Toliko glede nalog Slovenske izseljenske matice na tem področju, zdaj pa k nepo-srednejšemu odgovoru na vprašanje rojakinje Pat Madison iz Clevelanda.
Že v kratkem obdobju enega leta sem v Rodni grudi opozoril na dve knjigi, ki bi ji utegnili priti prav.
Prva od njiju izhaja v Ameriki. Njeni avtorici sta Milena Gobec in Breda Lončar. Naslov knjige se glasi: Učbenik slovenskega jezika. Predvideni so trije debeli zvezki. Doslej sta v razmeroma kratkem medsebojnem presledku izšla prva dva. Knjiga je kot nalašč namenjena tudi samoukom in je gotovo še naprodaj, zlasti seveda v Ameriki. Njen popolni naslov se glasi: Milena Gobetz in Breda Lončar, Učbenik slovenskega jezika (Slovenian Language Manual), izdal Slovenski Ameriški Institut (Slovenian Research Center of America) v zbirki Slovenian Herritage Curriculum Development Sériés, ki jo ureja dr. Giles Edward Gobetz v Ohiu. (O knjigi sem podrobneje govoril lani — 1977 — v nekaj številkah od marca naprej.)
In še o eni knjigi te vrste sem do zdaj že spregovoril v Rodni grudi, namreč o Slovenščini za tujce, ki jo je pripravila Hermina Jug-Kranjec in jo je letos (1978) izdal Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Filozofski fakulteti v Ljubljani. O knjigi sem podrobneje poročal v letošnji septembrski številki Rodne grude. Čeprav ima namreč za naš namen tako rekoč nemogoč naslov — Slovenščina za tujce, ko bi pričakovali: Slovenščina za rojake — se mi vendar zdi, da so bistvena poglavja slovenščine lepo zajeta in na kratko podana v nazorni obliki, tako da je knjiga kakor nalašč lahko namenjena tudi Slovencu, ki želi na kratko ponoviti ali obnoviti znanje jezika, ali pa rojaku drugega ali tretjega rodu, ki že obvlada osnove slovenščine, pa jih želi predvsem preveriti in utrditi.
O drugih učnih knjigah slovenščine prihodnjič.
Janko Moder
(NOŽE 1
KNJIGE
BRANKO HOFMAN: POGOVORI S SLOVENSKIMI PISATELII, Cankarjeva založba, cena: 290 din. V knjigi je objavljenih trideset pogovorov s sodobnimi slovenskimi pisatelji, v katerih avtor skuša prodreti v intimni pisateljev svet. Branku Hofmanu ne gre za dokumentarično avtentičnost dvogovorov, temveč žele pojasniti predvsem pisateljev odnos do dela, do bralca, do kritike. Knjiga je kljub nekaterim pomanjkljivostim izredno zanimiva in vredna branja.
VITOMIL ZUPAN: IGRA S HUDIČEVIM REPOM, Pomurska založba, 190 din. To je ena izmed knjig plodovitega sodobnega slovenskega pisatelja, ki so bile napisane že pred leti, vendar pa so šele v zadnjem času zagledale beli dan. Avtor se v tem delu spopada z erotiko in seksualnostjo, ki ju prek glavnih junakov, zakoncev Jakoba in Lide Benedika označuje kot »igro s hudičevim repom«. Po prikazovanju erotike knjiga deloma spominja na nekakšno slovensko verzijo Rakovega povratnika Henryja Millerja.
JANEZ ŠVAJNCER: DIREKTOR STEB-LIČ IN DRUGI, založba Obzorja Maribor, cena 180 din. Poskus humoristične književnosti, knjiga, v kateri je obravnavano pod-jejte Reklam s svojim direktorjem in delavci. V knjigi je vrsta anekdot, smešnih pripetljajev, ki prispevajo k temu, da se knjiga bere z lahkoto, kake globlje vsebine pa ne prinaša. Knjiga želi na humorističen način predstaviti košček našega vsakdanjega življenja.
IVAN KUŠAN: STOLP, prevedel Peter Levec, Cankarjeva založba, cena 120 din. Zaradi sorazmerne redkosti podobnih knjižnih izdaj na Slovenskem vam priporočamo tudi delo, ki je sicer prevedeno iz srbohrvaščine. To je humoristično-satirična zgodba o stolpu, ki ga postavijo v neki slavonski občini, da bi se z njim proslavili po svetu. Stolp sicer nima nobene uporabne vrednosti, občina pa bi potrebovala marsikaj bolj potrebnega. Po mnenju književnih kritikov je to izvrsten humorističen tekst, izrazito vezan na naš današnji prostor in čas.
FRANJO PUNCER: IZGUBLJENI ČLOVEK, Mladinska knjiga, cena 109 din. Ljubitelji znanstveno-fantastične književno-nosti bodo prišli tokrat na svoj račun: končno smo dobili tudi Slovenci zbirko novel tega žanra in izpod peresa domačega avtorja. Osem novel v tej knjigi, ki pripovedujejo o prihodnosti naše Zemlje, teče izredno lahkotno, da knjigo preberemo v eni sapi. Zaključna poanta te knjige je: človeštvu grozi neogibna katastrofa, če se ne bo pravočasno zavedel usodnih napak, porojenih iz nepremišljenosti, nečimrnosti in zaverovanosti vase.
GADJE GNEZDO V FRANCOŠČINI — Pariška saložba SEDEP je pred nedavnim v prevodu A. Desire izdala roman Vladimirja Levstika »Gadje gnezdo« — Le Nid de Vipere. Založba je to delo predstavila kot eno najboljših del slovenske književnosti.
iMJPNT FCMENK
PRVOŠOLEC
Svojega otroka gledamo s svojimi očmi, z očmi staršev, ki ga imajo radi. Prav iz te ljubezni, ki jo čutimo do svojega otroka, izhaja tista, včasih naglas ali potihem izrečena trditev nekaterih staršev: »Moj otrok je naj . . . najpametnejši, najlepši, najbolje vzgojen!« In še mnogo »naj«!
Razumljivo, da najdemo veliko pozitivnih značilnosti pri svojem otroku. Pri tem iskanju pozitivnosti pa se nam rado zgodi, da zaznamo svojega otroka povsem drugačnega kot je v resnici. Prvo razočaranje pa navadno doživimo, ko nam druga, v življenju otroka sicer zelo pomembna oseba — kot je učitelj, vzgojitelj ali drugi strokovnjak — posreduje povsem drugačno podobo in oceno zmogljivosti ali sposobnosti našega otroka.
Ugotovitve strokovnjaka, kot je denimo: »vaš otrok potrebuje še veliko več izkušenj v odnosih z vrstniki«, ali pa »vaš otrok še ne obvlada toliko svojih gibov, da bi lahko brez težav prijel svinčnik!« sprejemamo v celoti ali pa odklanjamo. Užaljeni in prizadeti se niti ne poskušamo dokopati do takšne stopnje objektivnosti, ki bi nam, staršem, pomagala, da razumemo ne le ugotovitev tistih, ki se poklicno ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem našega otroka, amak tudi zato, da sami razumemo in temu primerno usmerjamo našega otroka k zorenju, obvladovanju samega sebe in nadaljnjemu razvoju. Torej, lahko se nam zgodi, da spodbujamo ali celo zaviramo otrokov nadaljnji uspešni razvoj. Razvoj pa lahko zaviramo že s tem, če ga ne spoznamo, če otroku pripisujemo zmožnosti in sposobnosti, ki jih nima. Pa tudi s tem, če otroku ne priznavamo določenih sposobnosti in zmožnosti.
Morda ste tudi vi med starši, katerih otrok bo kmalu vstopil v šolo. Že zdaj se vam ponuja priložnost, da se prepričate, kako se otrok telesno in duševno razvija, kako v svojih zmogljivostih in sposobnostih niha in napreduje. Ponuja se vam možnost, da prav pri svojem šolarčku ugotovite in ugotavljate spreminjanje in zorenje njegove osebnosti pod vplivom učenja in vzgoje v šoli. S pozornim spremljanjem boste lahko ugotavljali, kako se spreminja in oblikuje njegovo mišljenje, sposobnost čustvovanja, njegova čedalje večja povezanost z neposrednim okoljem in izkušenost v medsebojnih odnosih z vrstniki, učitelji in drugimi odraslimi osebami.
»Že, toda kako naj ugotovim, da se moj otrok — prvošolček ustrezno razvija?« je pogosto vprašanje staršev, katerih otrok začenja s šolanjem.
Med opazovanjem našega otroka — prvošolčka spoznavamo, da je sposoben prenesti telesne obremenitve, ki jih narekuje šola, da poleg uspehov zna prenašati tudi poraze, da zmore tudi umske napore, ki jih slehernemu učencu zastavlja učno-vzgojni proces, da se zna prilagajati skupnemu življenju v razredu, da se zna uveljavljati, da se zna podrejati, da zna zavirati egoistične pobude, da zna misliti tudi na druge, da si zna pridobiti naklonjenost in doseči enakopravnost v odnosih z vrstniki. Če si vse te in še mnoge druge značilnosti naš otrok — prvošolček zna pridobiti z delom, učenjem, primernim vedenjem, potem lahko z gotovostjo rečemo, da je dorasel svojim letom, da njegov duševni razvoj poteka v skladu s splošnim zorenjem in stopnjo pridobljenih življenjskih izkušenj.
In v šoli! Ah bo napredoval?
Otrok v šoli napreduje le, če od njega zahtevamo toliko, kolikor zmore, če ga znamo ustrezno spodbuditi k učenju, delu in igri. Najbolj učinkoviti pomočniki svojim otrokom — učencem bomo, če jim bomo tudi zaupali. Zaupali v njihove zmožnosti in sposobnosti ter če bomo tudi dovolj kritični do njihovih šibkosti ali nesposobnosti.
Ko to skušamo spoznati in pomagati našim otrokom, da se ustrezno razvijejo in zorijo, ne gre zanemariti dejstva, da se otroci med seboj razlikujejo. Razlikujejo se v sposobnostih, v interesih, inteligentnosti, čustvovanju, nagnjenjih, zmogljivosti in še v marsičem. Kajti, tako kot smo zadovoljni in srečni, ko ugotovimo, da se naš otrok ustrezno razvija, moramo znati tako — kot to znajo mnogi starši — sprejeti dejstvo, da bo v nekaterih sposobnostih in zmožnostih naš otrok zaostajal za drugimi otroki.
Azra Kristančič, dipl. psihologinja
iaa£NSKi)
OMEG
FLOSARSKI
PAPRIKAŠ
Flosarji ali splavarji so bili naši možje in fantje, ki so v času, ko še ni bilo železnice in po naših cestah še niso ropotali tovornjaki, na velikih flosih-splavih po slovenskih vodah tovorili naš les proti Hrvaški pa še naprej in naprej. To je bilo naporno delo in splavarji so bili krepki možje in fantje, ki so potrebovali tudi izdatne jedi, da pri svojem delu niso omagali.
Seveda so marsikaj vzeli s seboj. Zveste žene, sestre in dekleta so jim nabasale v cule vsega mogočega, kar so premogle domače shrambe. Tudi v obrežnih gostilnah, kjer so naše splavarje poznali in cenili, so jim, če so se med potjo ustavili, dobro postregli. Dostikrat pa sp bila obrežja samotna tudi po več dni in takrat so si fantje in možje na splavih morali kuhati sami. Ena izmed teh jedi je bila flosarski paprikaš, ki so si ga skuhali v bakrenem kotliču, ki so ga imeli s seboj. Glavna surovina za to jed so bile nalovljene ribe, dodatki pa, kolikor so česa imeli s seboj. Najbolj okusen je bil ta paprikaš seveda, če so jim ga pripravili v kakšni obrežni gostilni, ker ni manjkalo nobenega od potrebnih dodatkov. Zato vam bomo povedali recept za ta paprikaš — torej z vsemi dodatki.
Kilogram do dva kilograma sladkovodnih rib — ščuke, belice, krap, som itd., očistimo in zrežemo na manjše kose, posolimo in vsakega povaljamo v moki, nato pa hitro opečemo na vročem olju. Iz manj vrednih delov skuhamo juho, ki jo bomo porabili za zalivanje paprikaša.
Seveda je drugače, če pripravljaš to jed v gostilniški kuhinji, ali pa so jo pripravljali naši splavarji na svojem splavu. Ker se za to jed prav lahko odločite tudi, če greste na taborjenje ali izlet kam k jezerom, vam bomo povedali, kako so paprikaš pripravljali splavarji.
Bakreni kotliček so pristavili k ognju in v njem segreli olje, v katerem so opekli osoljene v moki povaljane ribje kose. Opečene so vzeli ven ter zatem v istem olju prepražili dve drobno sesekljani večji čebuli. Pražili so toliko časa, da je čebula oddala vodo. Zatem so čebulo zalili s kozarcem vina in dodali žlico sladke paprike, 10 do 15 dkg drobno sesekljane prekajene slanine, nekaj paradižnikov ali mezge, lovorjev list, tri stroke sesekljanega česna, nekaj zrnc celega popra — vsemu temu pa so dodali še približno liter ribje juhe ali vode. Omako so kuhali na zmernem ognju tako dolgo, da se je čebula razpustila, če je bila pregosta, so jo malo zalili, vendar ne preveč, ostati je je moralo le za dober liter. Medtem so nekaj debelih krompirjev (pol kg) olupili in zrezali na ploščice in te dali v omako, ko je omaka zavrela, so dodali še opečene ribje kose in vse skupaj kuhali četrt ure. Vreti je moralo počasi. Končno so po potrebi paprikaš dosolili in okus izboljšali z vinom, kislo smetano (če so jo imeli) in sesekljanim zelenim peteršiljem.
I.S.
FIIATELLA	DCMASE	[VAS
	VIZE	KOTIČEK
FRANKOVNI PROVIZORIJ
17. julija se je na poštnih okencih pojavil nov provizorij zaradi potreb po znamkah za 2 dinarja (od 13. maja letos je tarifa za običajno pismo v domačem poštnem prometu 2 din). Za provizorij je Skupnost jugoslovanskih PTT uporabila frankovno znamko za dinar iz serije »Turizem« s prizorom iz Ohrida, ki je izšla 15. IX. 1976. Staro vrednost »1,00« so razvrednotili z dvema vodoravnima črtama, pod njima pa so natisnili novo vrednost »2,00« — vse v temno rjavi barvi.
V počastitev konference ministrov za zunanje zadeve neuvrščenih držav v Beogradu je Skupnost jugoslovanskih PTT izdala 25. julija dvobarvno znamko za 4,90 din s sliko znaka konference nad silhueto Beograda. Osnutek za znamko je naredil akademski slikar Dušan Lučič iz Beograda. Znamke je natisnila tiskarna »VEB Deutsche Wert-papierdruckerei« iz Leipziga, DR Nemčija, v heliogravuri v običajnih prodajnih polah po 9 kosov.
10. avgusta, na dan otvoritve tekmovanj, je Skupnost jugoslovanskih PTT izdala večbarvno znamko za 4,90 din v počastitev XIV. svetovnega prvenstva v kajaku in kanuju na mirnih vodah (uradna okrajšava PEŠK 78) v Beogradu. Osnutek za znamko (simboličen prikaz mirne vode z napisi v jezikih naših narodov »IX. svetovno prvenstvo v kajaku in kanuju na mirnih vodah« in z emblemom Mednarodne kajakaške zveze — ICF) je naredil Dušan Lučič, akad. slikar iz Beograda. Znamke je tudi to pot natisnila v večbarvnem ofsetnem tisku in v običajnih prodajnih polah po 9 kosov tiskarna iz Leipziga, DR Nemčija.
Ob izidu obeh priložnostnih znamk je Biro za poštne znamke SJPTT dal v prodajo ovitka prvega dne, ki sta stala po 2,50 din.
MELODIJE MORJA IN SONCA je uraden naziv novega popevkarskega festivala, ki je sredi poletja »shodil« na Tartinijevem trgu v Piranu in ki naj bi — po zagotovilih prirediteljev — kar se da dostojno zapolnil vrzel, ki je na slovenski obali nastala po bledikavih in rahlo že odcvetelih »Rožah Portoroža« (festivalu »večno mladih melodij«). Led je torej prebit in na prvem festivalu MMS je bilo izvedenih 14 novih popevk, ki jih je ob spremljavi improviziranega festivalskega orkestra pod vodstvom Bojana Adamiča in Bertija Rodoška zapela prva garnitura slovenskih pevcev. Festivalske nagrade pa so razdelili takole: prvo nagrado občinstva je prejel Milan Ferlež za pesem NASMEH POLETNIH DNI, ki jo je zapela Moni Kovačič. Drugo nagrado je dobil Berti Rodošek za popevko MOJE, TVOJE ULICE v izvedbi Ota Pestnerja, tretjo pa Mojmir Sepe za skladbo RIBIČ, RIBIČ ME JE UJEL, ki jo je predstavila Majda Sepe. Nagrado za najboljše besedilo sta si razdelila Dušan Velkaverh (Pesem morske deklice) in Tatjana Rodošek (Bela, bela barka), nagrado za najboljši aranžma je dobil Jani Golob (Kam greš?), priznanje za najbolj vedro melodijo je prejel Milan Petrovič (Pesem mornarjev), nagrado za najboljšo vokalno interpretacijo pa so prisodili Ladu Leskovarju.
Med številnimi natečaji so prišli do svojih »pet minut« to poletje tudi izvajalci domačih viž in napevov. Revija Stop je s pomočjo svojih bralcev izbirala in izbrala najbolj priljubljene ansamble in pevce domače zabavne glasbe. Po pričakovanju so s precejšnjim naskokom tudi tokrat največ simpatij poželi AVSENIKI, ansambel, ki slavi letos 25-letnico delovanja. ANSAMBEL LOJZETA SLAKA je zaostal za zmagovalci za korak in tako osvojil drugo mesto, na tretjem mestu natečaja popularnosti pa najdemo skupino FRANCA MIHELIČA iz Sodražice pri Ribnici, ki se to jesen odpravlja na dvomesečno turnejo k našim rojakom v Kanadi in Združenih državah Amerike. Od pevcev so med prvo deseterico Stanka Kovačič, Franc Koren, Ivanka Kraševec in Alfi Nipič.
Po večmesečnem premoru je spet stopil pred svoje prijatelje ANSAMBEL MIHE DOVŽANA, v tradicionalni zasedbi s citrami, a z nekoliko spremenjeno pevsko postavo. Z Dovžanovim ansamblom spet pojo GORENJCI iz Naklega, ansamblu pa se je pridružila še pevka JELKA CVETEŽAR, ena prvih slovenskih pevk zabavnih melodij. Skupina zdaj družno snuje skladbe za novo veliko ploščo, hkrati pa se tudi pripravljajo na srečanje s poslušalci širom po Sloveniji.
MARY GRASCH — ŠE MNOGO LET!
V svojem lepem novem domu v Engle-woodu na Floridi, kamor se je priselila iz Milwaukee, je letos jeseni praznovala svoj 75. življenjski praznik dolgoletna naročnica Rodne grude Mary Grasch. Iskrene želje, da bi v dobrem zdravju v krogu svojih dragih preživela še veliko srečnih let, ji sporočata tudi njeni sestrični iz starega kraja. Ina Slokan iz Ljubljane in Darinka Seme iz Štor pri Celju z družinama.
MALI OGLASI
Ekstravangantni bungalov na samotnem idiličnem kraju v bližini Maribora, velikost parcele 2500 m2, z ribnikom, s tekočo vodo, zazidalna površina 22 m X 18 m; dnevna soba 100 m2 z velikim odprtim kaminom in galerijo 52 m2, jedilnica 45 m2 in še sedem sob (primerno za gostinstvo), zaradi bolezni ugodno prodam. Pišite na naslov: Ervin Mohorič, 62314 Zg. Polskava, n. h. — Slovenija.
Na periferiji Maribora prodam, najraje zdomcem, enodružinsko, visokopritlično stanovanjsko hišo. Glede na to, da je stanovanje tudi v zgornjem delu hiše, sem pripravljena prodati tudi ločeno obe stanovanji. Poleg hiše je še garaža, lokal za obrt, zelenjavni vrt, sadovnjak. Hiša sama je moderno grajena, ima parket in tudi telefon. Vsak ogled hiše najaviti 14 dni vnaprej. Vaše cenjene ponudbe pošljite na naslov: Šavperl, Ipavčeva 20, 62000 Maribor.
Prodam tristanovanjsko hišo z vrtom v lepem kraju Gorenjske — na sončnem Dovjem. Lepa okolica in primerna velikost hiše dajeta možnost, da se ta preuredi v počitniški dom, kjer ne bo manjkalo gostov — turistov. Vaše ponudbe sprejema: Kristina Pristavec, Dovje 44, 64281 Mojstrana na Gorenjskem.
Janezu Vivodu iz Kamnika, Parmova 17, se lepo zahvaljujemo za podarjene knjige za naše izseljence po svetu. Slovenska izseljenska matica.
SESTAVLJENA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA DELA GORENJE
»Po letošnjem načrtu bo SOZD Gorenje izvozila za 197 milijard starih dinarjev blaga, kar je nekaj več kot 100 milijonov dolarjev. Zagotovo bomo ta načrt dosegli tudi letos,« nam je v kratkem razgovoru dejal direktor izvoznega oddelka Gorenja Mihael Vutkovič, ko smo mu povedali, da bi radi kaj več povedali o sestavljeni organizaciji združenega dela Gorenja, ki se z njenimi izdelki srečujejo tudi naši rojaki v številnih državah po svetu. Zato nas je prav gotovo še posebej zanimala prav izvozna dejavnost Gorenja. Po dragi strani pa moramo omeniti, da smo se na obisku v Velenju mudili ravno v dneh, ko se še vedno niso polegli vsi odmevi, ki jih je povzročila novica, da je delovni kolektiv Gorenja kupil znano zahodnonem-ško tovarno Körting.
»Gorenje je dalo že od vsega začetka poseben poudarek izvozu, zlasti zaradi tega, ker si je na ta način zagotovilo stalno povezanost s tujim tržiščem in je moralo s tem tudi prilagajati proizvodne načrte tem zahtevam,« je nadaljeval Mihael Vutkovič, ki je — mimogrede povedano — že skoraj od vsega začetka udeležen pri nezadržni rasti tega velikega slovenskega podjetja. »Nenehno prilagajanje tujemu trgu je tudi sililo podjetje, da je sledilo razvoju sodobne tehnologije in posameznih izdelkov. Če smo hoteli biti konkurenčno sposobni na tujem trgu, potem smo bili resnično prisiljeni uporabljati pri proizvodnji najsodobnejše tehnološke dosežke.
Naš izvoz je glede na tržišče zelo širok: izvažamo v prek 60 držav. Naši največji partnerji so razvite države zahodne Evrope, Zvezna republika Nemčija, Skandinavija, Francija, poleg teh pa tudi Daljni vzhod — Avstralija, Hong Kong, Malezija in tudi Združene države Amerike; nove možnosti se nam odpirajo v državah tako imenovanega tretjega sveta. Tu nam obseg izvoza raste letno za 200 do 300 odstotkov. Udeležba posameznih območij sveta v strukturi našega izvoza se hitro spreminja. Razvite zahodne države so trenutno še vedno na prvem mestu, vendar pa se njihov delež v tej strukturi vse bolj manjša.«
Kateri izdelki Gorenja gredo najbolje v izvoz?
Izvedeli smo, da večji del njihovega izvoza še vedno predstavljajo gospodinjski aparati — štedilniki, hladilniki, zmrzovalne skrinje, povečuje se izvoz pralnih strojev in malih gospodinjskih aparatov. V zadnjem času narašča tudi izvoz »zelenega programa« Gorenja — poljedelskega orodja in kmetijske mehanizacije ter zaščitnih sredstev, elektromotorjev, prezračevalnih naprav, radiatorjev — jeklenih in aluminijastih, izvažajo pa tudi keramične ploščice, medicinsko opremo in številne industrijske polizdelke.
»V svoji izvozni ekspanziji,« je nadaljeval Mihael Vutkovič, »je Gorenje organiziralo mrežo lastnih in mešanih podjetij v tujini. Tako imamo danes v ZR Nemčiji tri lastna podjetja, druga pa so še v Avstriji, na Danskem in v Franciji. Mešana podjetja, v katerih pa nastopa Gorenje kot večinski partner, imamo v Grčiji, Avstraliji in v Nigeriji.«
»In kaj pomeni za Gorenje nakup zahodnonemške tovarne Körting?«
»Predvsem še intenzivnejše vključevanje v svetovni trg,« je ob zaključku pogovora dejal Mihael Vutkovič. »To bo
Gorenju omogočilo še močnejšo prisotnost na svetovnem trgu.«
Nekaj dni po tem razgovoru smo v dnevnem tisku lahko prebrali, da je generalni direktor novega podjetja Gore-nje-Körting Electronic GMBH in Co. Oskar Pistor na tiskovni konferenci v MUnchnu novinarjem sporočil nekatere podrobnosti o nakupu podjetja Körting obenem pa predstavil javnosti obsežne načrte. Podjetje Körting je s
1.	septembrom letos postalo štirinajsta enota v sestavljeni organizaciji združenega dela Gorenje, prevzelo pa je proizvodnjo radijskih in televizijskih sprejemnikov, gramofonov in zvočnikov visoke kakovosti.
Sestavljena organizacija združenega dela Gorenje je danes podjetje s prek 18.000 delavci, ki združujejo svoje delo v trinajstih delovnih organizacijah s sedežem v Sloveniji, na Hrvatskem in v Vojvodini. Gorenje predstavlja danes programsko celoto DOM, ki jo sestavljajo naslednji programi:
GOSPODINJSKA OPREMA: štedilniki vseh vrst, hladilniki in zmrzovalniki, pralni stroji, pomivalni in sušilni stroji, mali gospodinjski aparati, kuhinjsko pohištvo;
ELEKTRONIKA: televizijski sprejemniki — čmo-beli in barvni, glasbeni centri, videorekorderji, antenske naprave in sistemi, profesionalna elektronika, medicinska elektronika;
ZELENA TEHNIKA: vrtno in poljedelsko orodje, kmetijska mehanizacija, oprema za klavniško industrijo, rastlinjaki;
TOPLOTNA IN KLIMA TEHNIKA: radiatorji — jekleni in aluminijasti, kotli — specialni in univerzalni, kontejner kotlovnice, raztezne posode, izolacija in inštalacije, obtočne črpalke;
POGONSKI STROJI IN AGREGATI: varilni agregati in točkalniki, elektromotorji, elektroagregati, prenosniki, črpalke;
GRADBENIŠTVO: celična gradnja, sanitarne kabine, sanitarni seti, keramične ploščice, elementi iz umetnega marmorja, elementi iz poliuretana;
ZAŠČITA OKOLJA: čiščenje in priprava vode, čiščenje zraka, predelava in uničevanje odpadkov, zaščita energije (osamitve);
MATERIALI, POLPROIZVODI ZA INDUSTRIJO: brizgana plastika, proizvodi barvnih in lahkih kovin, odlitki sive in jeklene litine, odkovki — razni, deli iz nerjaveče pločevine, kovinska čistilna sredstva in granulati;
SERVISNA IN MONTAŽNA DEJAVNOST.
Gorenje se vse bolj usmerja h kompleksni ponudbi, s čimer se v prodajni krog vključuje tudi prodaja znanja. Tako želi prodati npr. kompletno kuhinjo ali sliko in glasbo v domu, malo farmo, sistem prečiščevanja vode in podobno. Razumljivo je, da je veliko tega šele stvar prihodnosti, saj je sistem DOM šele pri svojih začetnih korakih.
Proizvodnja Gorenja poteka v glavnem v obstoječih kapacitetah. Letos pa se vključujejo v proizvodnjo obrat zmrzovalnikov v Velenju, obrat kuhinjskega pohištva v Šoštanju — oboje v sestavi tovarne gospodinjske opreme Gorenje — in obrat sanitarnih kabin v Gorenje-Varstroj
Gorenje je osvojilo jugoslovanski trg predvsem s sodobnimi avtomatskimi pralnimi stroji
V TGO Gorenje izdelajo 3200 štedilnikov na dan
V dvorani, kjer izdelujejo barvne televizijske aparate
Tudi hladilniki in zmrzovalne skrinje potujejo v tujino
v Lendavi. V teku so še dogovori o vključitvi tovarne TIKI iz Ljubljane, ki s programom električnih grelnikov vode in predvidenimi plinskimi grelniki izpolnjuje program toplotne tehnike.
Za leto 1978 predvidevajo v Gorenju rast proizvodnje za 64 odstotkov s 16,2-odstotno rastjo zaposlovanja, kar pomeni, da upoštevajo tudi visoko rast storilnosti, boljšo izkoriščenost zmogljivosti, posodobljeno tehnično opremljenost in uvajanje novih izdelkov na tržišče. Takšna rast zahteva velika vlaganja tako v osnovna kakor tudi v obratna sredstva ter v družbeni standard. Tako med drugim Gorenje letos namenja 126 milijonov dinarjev za izgradnjo stanovanj, 20 milijonov pa za sofinanciranje športnih in rekreacijskih objektov.
V Tovarni gospodinjske opreme v Velenju zdaj izdelajo 3200 štedilnikov na dan. Tujim kupcem so doslej dobavili 6 milijonov gospodinjskih aparatov. Vsak tretji izdelek Gorenja je namenjen v tujino. To so trditve, ki presenečajo marsikoga, tako doma kakor tudi v tujini. Izdelki Gorenja so si na zahodnoevropskem trgu že priborili svoje mesto med slovimiti zahodnimi znamkami Bosch, Siemens, Elektrolux in drugimi. Seveda pa je odveč poudarjati, da je Gorenje vodilni jugoslovanski proizvajalec gospodinjskih aparatov. Njihovi izdelki so enako priljubljeni v vseh jugoslovanskih republikah.
In še eno stvar moramo poudariti v tem kratkem zapisu o tovarni Gorenje oziroma o sestavljeni organizaciji združenega dela Gorenje:
Izdelki Gorenja so osvojili jugoslovanski trg in našli svoje mesto tudi na tujem kljub veliki konkurenci. Gorenje se je spustilo v boj brez predaha, kjer se ne sme zaostajati za en sam korak. Zato je v Gorenju zmagalo načelo: brez vlaganj v raziskovalno in razvojno dejavnost ni prihodnosti. Že dosedanja vlaganja niso bila majhna, v prihodnje pa bodo morala biti še znatno večja. Raziskovalni programi Gorenja zajemajo vrsto znanstvenih disciplin: strojništvo, elektrotehniko, agrotehniko, biotehniko, kemijo, fiziko, ekologijo, socialno psihologijo, ekonomijo, ergonomijo itd.
Poleg domačih raziskovalnih služb v SOZD Gorenje dela pri projektih vrsta zunanjih znanstvenih inštitucij v državi in tujini. Rezultati teh raziskav se kažejo iz leta v leto. Delno se to zaznava v novih izdelkih Gorenja, večina pa v izboljšavi dosedanjih izdelkov. Razvojno raziskovalna služba se dobro zaveda, da noben izdelek ni definitivno rešen enkrat za vselej.
Najpomembnejša smer razvojne politike na področju obsežnih raziskovanj je kompletiranje obstoječih proizvodnih programov. Takšen je razvojni program DOM, ki je že skoraj v celoti zaokrožen.
Raziskovalna dejavnost Gorenja ne pomeni samo načrtovanje proizvodnje za »naslednjo sezono«. To je predvsem naloga, ki skuša že zdaj pogledati v 20. stoletje. Vlaganja v raziskovanje — tega se v Gorenju močno zavedajo — so predvsem vlaganja v prihodnost.
J. P.
		/
		gora.-'. " 1
		
		
		
		
		
gorenje
n. sol. o., 63320 Velenje, Celjska 5 a Telefon: Velenje (063) 850-030
i kuhinja za vaš dom
REVIJA ZA SLOVENCE PO SVETU MAGAZINE FOR SLOVENES ABROAD REVISTA PARA LOS ESLOVENOS POR EL MUNDO
NOVEMBER
1978 LETNIK 25
RODNA GRUDA Tl
SLOVENIJA
»POLZELA« TOVARNA NOGAVIC S SVOJO BOGATO PROIZVODNO TRADICIJO JE PREJELA ŠTEVILNA PRIZNANJA ZA SVOJ BOGAT ASORTIMENT ŽENSKIH NOGAVIC IZ EKSKLUZIVNIH PREDIV, MOŠKE NOGAVICE IZ BOMBAŽA, VOLNE IN SINTETIKE TER RAZNIH MEŠANIC. ZAŠČITNI ZNAK LASTOVKE JE JAMSTVO ZA KVALITETO.
JUGOBANKA
SEDEŽ JUGOBANKE V LJUBLJANI, TITOVA 32
FILIALA: Maribor, Razlagova 11 — EKSPOZITURE: Ljubljana,
Pražakova 14; Ljubljana-Šiška, Celovška 106;
Ljubljana-Bežlgrad, Titova 64; Celje, Titovtrg 7; Jesenice,
Maršala Tita 20; Murska Sobota, Staneta Rozmana 5;
Sežana, Partizanska cesta 7; Maribor, Svetozarevska 9 Nova Gorica, Kidričeva 7; Maribor, Cankarjeva 11;
ZR NEMČIJA: Frankfurt, München, Stuttgart, Düsseldorf,
Hannover, Hamburg, Berlin, Nürnberg — AVSTRIJA: Dunaj —
Wien — FRANCIJA: Pariz — NIZOZEMSKA: Amsterdam —
ITALIJA: Milano - VELIKA BRITANIJA: London - ČSSR:
Praga — ZSSR: Moskva — LIBIJA: Tripoli — ZDA: New York (JUGOBANKA, Representative Office 500 Fifth Avenue,
Room 3026 New York N. Y. 10036) — Chicago (JUGOBANKA, Representative Office Room 3012 875 North Michigan Avenue Chicago, Illinois 60611) — KANADA:
Toronto (JUGOBANKA, Representative Office 401 Bay St.
Room 1703, Toronto Ontario) — ŠVEDSKA: Stockholm — AVSTRALIJA: Sydney.
Banka ima korespondentske zveze s 1300 tujimi bankami v 130 državah na svetu.
IENGLISH
SECTDN
THE PEARL LOST — FOUND AGAIN
(Slovene folk music is well and kicking again)
Not long ago, I was rushing into the elevator to the 42 nd floor of the Board of Trade Building in Chicago and to the new Yugoslav ethnic television show “Yugoslav Kolo”. When I finally made it up to the WCIU, Channel 26 studio, the flashing lights reminded me that “the show is on”.
I opened the side door as quietly as possible. . . Soon thereafter the powerful studio lights went on and an enthusiastic Slovene “Button Box” orchestra and its diatonic accordians sounded into a delight.
The tiny red, yellow, blue and orange accordians followed the rhythm of the old Slovene folk song and polkas accordingly — the entertainment went on for more than half an hour, long enough to please the appetite of every listener, young and old. When the “Terezinka Polka” or “Waukegan Special” ended in a brilliant pot-pouri, and after the cameras focused at the other participants, I could not contain my excitement and walked forward to the tiny little accordians — they looked almost like toy accordians, only they were real and with alluring tunes.
Only when I later arranged the interview with the director of the “Button Box” orchestra, with Mr. Raymond Pod-boy, did I understand the beat of the heart of the American born Slovene generation.
According to Mr. Podboy, the “Button Box” orchestra was established in 1974 in Chicago, more precisely at the Slovene Center in Cicero. As Mr. Podboy put it, “our beloved and now deceased friend, Mr. Joe Umeck, was in charge of a bar on Wednesdays at times — when he didn’t have much to do, he played accordian. That’s where this whole thing started . . .”
Today this orchestra, whose members live mostly in Waukegan and Chicago, numbers 32 people. These performers have traveled all over the United States. Besides their second appearance on “Yugoslav Kolo” the “Button Box” performed on “Bit of Yugoslavia”, the first Yugoslav ethnic television show in the United States. The orchestra also appeared on Radio WKRS in Waukegan, north of Chicago, on WTAQ in La Grange, WEVE Radio in Eveleth, Minnesota. “Button Box” also have appeared annually at the Slovene ethnic folk festivals at Sheboy and Willard, Wisconsin for four years. In 1977 they entertained more than 3,000 people on a dance floor in Chisholm, Minnesota. These distinguished ambassadors of Slovene folk inheritance play for Yugoslav clubs; they entertained
Mr. Ray Podboy, Director of the »Button Box« orchestra
The »Button Box« orchestra — from row left to right: Bill Drasler,
Fred Jerina, Joe Umeck (former Instructor), Ron Latz, Hank Kapel; back row left to right: Rudy Grom, Gus Kramer, Mayme Laben, Jane Bena, Frances Adler, John Samsa, Ed Laben and Ray Podboy, Director.
RODNA GRUDA Magazine for Slovenes Abroad Cankarjeva l/II 61001 Ljubljana Slovenia-Yugoslavia Tel. 061/23 102
Published by Slovenska izseljenska matica, Ljubljana
Editors: Drago Seliger (Editor-in-chief), Jože Prešeren (responsible Editor)
English translations: Milena Milojevič-Sheppard, M. A.
RODNA GRUDA is published monthly. Numbers 8 and 9 are published together as a double issue. Yearly subscription for overseas countries is 6.— U, S., Canadian or Australian dollars. Payment can be made direct to our Account, No. 50100-620-010-32002-575 at Ljubljanska banka, or by international money order, or by check — payable to »Slovenska izseljenska matica — in a registered letter
the President of Slovene Council in the Republic of Slovenia, Yugoslavia, Mr. Andrej Marine; they also play at fairs, like in Milwaukee, and also at the Senior Citizen Day at the Lakewood Forest Preserve each year. Recently they traveled as far as California to the 1st Far West Button Box Contest held in Fontana.
The “Button Box” recorded their first record in June, 1977 — it was a beauty of its own, the “First time around”. This record consists mainly of old Slovene folk songs, polkas and waltzes. Their second record, another joy called “One more time”, was released in April, 1978. Preparations are ongoing for the third record next year.
I asked the director of “Button Box”, Mr. Podboy, why he and his friends are doing all this singing (duo and trio, and as a whole group) and why they play — his reply was: “We simply want to promote our Slovene culture and heritage, which we inherited from our parents. There are a lot of Slovene people living in Chicago and Waukegan, and all over the United States — we sort of started this musical renaissance here and we tend to keep up this cause. Soon we will travel to Ljubljana (capital of the Republic of Slovenia) in Yugoslavia... But then, we have our obligations: you see, we started the 1st SNPJ Midwest Button Box Contest in Waukegan in 1976; we had the second one in 1977 — now, you understand, we have to play it again, and I mean with our whole heart, for the third time.”
That means that there will be the Third Midwest Button Box Contest in Waukegan — this one will be held on Sunday, September 10th at 1:00 P. M. at 404 10th Street in Waukegan. Contestants from all the U.S.A. will participate.
Still I wanted to ask Mr. Podboy another question, but he seemed to know what was in my mind: “Yes, we are proud of what we do, of course; our elders for years tried proudly to preserve our music — we certainly want to keep it for the future. Hopefully, through music, one day our children will understand us better too. They will be proud of their roots . . .”
Yes, indeed: it already feels like the pearl lost and found again . . .
Vladimir I. De Tonya
Last minute news: Just as this magazine was going to print we were informed that the representatives of the “Button Box” orchestra had a very successful appearance at the 1st Far West Button Box Contest on June 11th in Fontana, California.
We are pleased to announce and add our congratulations that Mr. Ray Podboy and Mrs. Jane Gregorin Bena both won the first prize trophies for their single accordian performances in man’s and woman’s division out of 27 contestants. In addition, following the closing of the contest, the Fontana mayor of Slovene origin, Mr. Frank Horzen presented to Mr. Ray Podboy and his orchestra the city keys of Fontana. Our sincere congratulations to the “Button Box” orchestra — and welcome back.
»A BIT OF YUGOSLAVIA«
On June 22. of this year, the first Yugoslav ethnic TV-Program in Chicago and in the United States, “Bit of Yugoslavia”, celebrated its third successful year of public broadcasting.
This fine Program is widely known for representing the bit of Yugoslav heritage to people of Yugoslav origin living in Chicago and its greater area. During these first three years of public service, “Bit of Yugoslavia” was the host to many prominent personalities such as Cook Country She-rif, Mr. Richard J. Elrod, Mr. Milutin Veljkovic, the first man ever to spend 15 months in absolute isolation in a cave, as well as many Yugoslav national folklore ensembles, singers and the most famous contemporary Yugoslav writers and poets, such as Mira Aleckovic, Miodrag Pavlovic and Miroslav Antic.
“Bit of Yugoslavia” deserves full credit for bringing the Yugoslav culture to Chicago and to the United States. This not-for-profit TV-program has been a great asset to the Yugoslav ethnic community in Chicago for the past three years. May “Bit of Yugoslavia” have another prosperous year.	Vladimir I. De Tonya
A NEW LINK WITH THE DEVELOPING COUNTRIES
In Ljubljana a new institution, the only international institution in Slovenia, is working. It is the International Centre for Public Enterprises in Developing Countries, or ICPE for short. The first assembly of ICPE was held recently in Ljubljana, thus marking the setting-up of this centre as a common intergovernmental institution of the developing countries.
The fact that the International Centre for Public Enterprises has been set up reflects the awareness of the non--aligned and other developing countries of the need for their own institution, which would provide for their organized mutual cooperation, for the exchange of experience and the findings of research work and studies carried out in the field of the running of publicly-owned enterprises. During the four years of existence of this Yugoslav institution, ICPE has spread its activities as an international instrument of cooperation between the developing countries. The object of its activities is to increase the efficiency of the socially-owned sector, which has a very important role to play in the socio-economic life of the developing countries. The idea of founding such an institution began to be realized in 1972, when a resolution was passed by the Federal Executive Council that the head-quarters of the Centre be in Ljubljana. It was formally established by a law passed by the Assembly of the Socialist Republic of Slovenia in April 1974. In 1976, at a conference of the representatives of the governments of thirty developing countries, the statute of the Centre was passed, by means of which the Centre is to become a common institution of the developing countries. At the same time outline plans for the operation of the centre were agreed upon.
In its work so far the Centre has organized its work in five permanent scientific, research and educational projects. They are as follows: the education of staff in
Typical Slovene landscape (photo: Jaka Čop)
publicly-owned enterprises, planning in publicly-owned enterprises, and the financing of such enterprises; the organizing of the running of publicly-owned enterprises, the system of information in the successfulness of operation, and control within publicly-owned enterprises, the conducting of transactions and of the development of technology in such enterprises, and, further, self-management by workers and taking part in decision-making as a factor of social change and economic development of the developing countries, and finally: the role of the socially--owned sector in the developing countries.
In addition to this an advisory service and a documentation service is being developed by the Centre, as well as one for the exchange of information.
Cooperation in common projects between the Centre and the developing countries is based on the resolution of these countries to join in this activity on the basis of the concept agreed on by all those countries taking part. The bearers of activities in the developing countries work independently according to agreed programmes with an agreed methodology in coordination and with the organizational help of the centre. The common results obtained — reports, comparisons, syntheses, etc. — develop from the so-conceived independent work within national frameworks and in coordination with the Centre.
As far as the programme of work of the Centre is concerned it should be stressed that from the very start the Centre has made efforts to consider the proposals and suggestions of the developing countries when drawing up its programmes. Already during the first international event held at the Centre — at the symposium on planning in September 1974 — a survey based on written questionnaires was carried out among those taking part from the developing countries in which questions were asked about what in particular the center should pay attention to when drawing up its programmes. The carrying-out of this survey was later repeated several times. Those taking part from the developing countries expressed their support for the programme, and the outline orientation of the Centre was, viewed as a whole, written into the Statute of the Centre as the common institution of the developing countries.
During the carrying out of its programme of work the Centre has, within the framework of the Statute, estab-
lished cooperation with other countries and their institutions which are concerned with questions concerning publicly-owned enterprises on the basis of special arrangements (for example with the Netherlands and the Scandinavian countries).
In the same way the Centre has been developing contacts and cooperation with international organizations, too, and in particular with the organs and organizations of the United Nations Organization (UNOP, UNIDO, UNESCO, ILO and others), and also with regional organizations and national institutions in the developing countries which study questions concerning publicly-owned enterprises.
Based on cooperation with universities in Yugoslavia and in the developing countries, the Centre has started within the framework of its activities preparations for postgraduate studies for interested persons from the developing countries.
It should also be stressed that the question of the position of women as a factor of development in the developing countries is also being included within the framework of the permanent projects of the Centre.
VISIT BY UNESCO EXPERTS TO PODČETRTEK
Recently a group of education experts from the international organization UNESCO visited Podčetrtek, where they had a look at the school and its work, and at the new hotel at Atomske Toplice, the Olim Aphotecary and the modern Amon’s Farm, which is joining in with the educational process of the Podčetrtek School. The object of this article is not so much to dwell on the visiting-points of this group, as the mews about this visit is not fresh, but to point out the successes with which this school in continually surprising us and, as it appears, changing the direction of our pedagogics.
In the same way that a book is supposed to be read and not just to beautify a bookshelf, so is experience a means of exchange, and in this field Podčetrtek School is rich. The visit by the group of experts also means recognition.
Experts from the universities of Washington, Bombay, Kiel and elsewhere admired the exactness of operation and the educational progressiveness of the school, and in particular care for the elderly, the work of the Pioneers’ Bank, of the Farming Cooperative and of the many other mini-institutions, which day after day bring freshness to sometimes monotonous present-day work on the school benches.
The representatives of UNESCO were in full agreement at Podčetrtek: such a method of work as exists at Podčetrtek should be developed and something should be learnt from it.
The fact that UNESCO is to assume sponsorship of the school, and especially mentorship, is certainly a result of this visit, particular in the natural sciences and chemistry. Sooner or later the school will be equipped with the latest achivements of educational technology, which will further accelerate the process of interweaving of school-lessons and free-time activities, and at the same time provide a solid basis for further work in the full-day school.
YUGOSLAV WINE IN 1978 MORE WINE BUT FEWER GOLD MEDALS
A short time ago 33 wine-tasters from 16 countries spat out their last monthfuls of wine. At Ljubljana’s Economic Exhibition-Grounds the trays with cheese were removed and the bell-shaped glasses cleared away. In spite of the fact that there have never been so many drinks set in front of the gentlemen from all continents who are experts on wine (1241 red and white wines, compared with 1017 last year), this year’s crop of gold medals was more meagre than in 1977. Last year a total of 229 gold medals were awarded by the world-famous wine-tasters, whereas this year only 109 were awarded, in spite of a larger choice. No one knows the reason for this.
During the last days of August and the first days of September wine is flowing in rivers. Practically everything which grows on the Earth’s globe can be tried. There are no such trials anywhere else in the world, and there is no one who could stand trying all those wines which are “left over” after the tasting.
The men who work in the wine industry don’t get so excited over the best wine-tasting session in the world as over the fact that Yugoslavia is becoming an ever more important exporter of wines and that the Ljubljana Wine Fair has become the world’s expert judge of the quality of wines, even before next year it celebrates the 25th anniversary of its establishment.
It is considered that the Ljubljana Wine Fair has the most testing wine-tasting of any wine fair in the world, and that the work of the commission organized by the exhibition-grounds is known throughout the world for its seriousness and consistency. A medal obtained by a wine or sprits drink at the Ljubljana Wine Fair has considerable weight and commercial businessmen throughout the world are paying ever-increasing attention to awards made at the Ljubljana Wine Fair when concluding their purchases. The seriousness with which the annual winetasting is organized attracts every year more wine-producers and more wine-dealers who would like to obtain an important place in the world markets. The fact that this wine fair is held in Yugoslavia is opening the doors for the export of Yugoslav wines into foreign countries. Export business is continually increasing and the prices obtained by our wine-producers are continually on the up, too.
FROM 4 CRATES — TO 100,000 HECTOLITRES OF WINE
“We could sell more Yugoslav wine in England than we do now, but it’s expensive, as we pay less import duty on wine imported from EEC member countries than on wine imported from Yugoslavia”, says expert wine-taster and connoisseur Edward Burgess, representative of the well-known English importing firm, Teltscher Brothers of London.
“I have been following the sale of Yugosalv wine on our market ever since the first bottles arrived in England”, he says, and remembers exactly how in 1948 the owner
of the firm, a Czech by origin, imported with great difficulty “a whole four cratesfull”.
“From the very start we have been cooperating with ‘Slovenia-vino’. At the start it was difficult as our customers weren’t used to Yugoslav wine. In the first years we were importing only Spanish wines in large quantities. Of course we still import these wines today, as they are cheaper, mainly because of the smaller duties. .
Before this kind English gentleman started to compare the prices of European wines, we asked him whether he remembered what was in those first four crates.
“Of course I can remember”, he said with a laugh and, with a little distortion, as even today he has difficulty pronouncing the names of Slovene wines, he enumerated them: “rizling, silvanec, traminec.” Well, he pronounced those three words well enough, but his tongue got a bit more tied when he said: from Štajerska, Ljutomerska ... And it was wine from Ljutomer that brought fame and a good reputation for Yugoslav wines throughout all England.
“How those first crates were brought to England I can’t remember any more, but I do know that more and more wine reaches us by sea, and less by road. Tankers containing 10,000 hectolitres of Yugoslav wine in bulk sail from Koper. And six million bottles . . .”
Among the Yugoslav wines which flow most freely down the throats of the Islanders is Ljutomer Reisling. Sixty percent of all exports consist of this very wine. It is forecast that exports to the English market will be up by 25 % this year compared with last year.
VICTORY OF OUR WINES IN JAPAN
Shogo Asai, top wine expert of the Land of the Rising Sun, and representative of the Tokyo firm of “Sanrak Ocean”, announced the victory of Yugoslav wines as follows:
“Last year we imported wine mainly from four countries: Yugoslavia, Bulgaria, Argentina and Chile. The import figures speak for themselves. From Yugoslavia we imported 36,660 hectolitres, from Bulgaria 35,910, from Argentina 24,620, from Chile 12,210 and from all other countries a total of 31,690 hectolitres”.
The Japanese wine expert, who was tasting red wines at the Ljubljana Wine Fair, says that ten years ago there wasn’t such a demand for wine as there has been over the last few years.
“The history of wine in Japan started one hundred years ago, but the majority of people neither knew how to produce wine, nor how to drink it. Only those who had been abroad started looking for wine when they got home. But over the last few years, when everyday life, especially as food and drink are concerned, has started to follow the example of the West, the consumption of wine has been increasing. In Japan we purchased a total of 57,000 hectolitres of wine in 1970, which represents only 0,06 of a litre per inhabitant, whereas last year we consumed a total of 303,720 hectolitres. It is true that the majority of bottled wines came from France, but again it is true that of all the bulk-imported wines those from Yugoslavia were the most expensive, but in spite of this they have taken first place according to quantity, too”.
In the port of Koper (photo: Janez Zrnec)
ONLY A LITTLE BEHIND THE SPANIARDS
Other wine-tasters present at the wine fair, who are also the representatives of big wine-dealing firms, told us about similar break throughs by Yugoslav wines. There is no doubt that the annual Yugoslav wine-tasting and evaluation, whose results are the medals which are held in ever-increasing respect throughout the world, is becoming one of the most successful wine markets, too.
“The results are increasingly encouraging, and Yugoslav wines are improving in quality and acquiring ever-increasing respect; of course this reputation is helped by the fact that we are the country with the biggest wine fair, and that we have good wine”, says Borut Jerše, organizer of the Wine Fair at the Ljubljana Economic Exihibition-Grounds, and in passing he shows us the list of imports to the Federal Republic of Germany. Among 33 exporters we have obtained fourth place, after the Italians, the French and the Spaniards, the Spaniards beating us by only by half a percent.
LIFE ON THE KARST TODAY AND IN THE PAST
Without doubt, the Karst is our most and, at the same time, least well-known region. The unique countryside of this part of western Slovenia, characterized by bare, grey, stoney ground and interest-arousing natural phenomena, made it well-known in the world many years ago. Slovenes got to know the Karst better through Srečko Kosovel, the poet of the Karst pine-trees, copses, juniper-bushes and grey stone, who, in his lyrics of the twenties, presented us with a deeply-felt picture and the harsh atmosphere of the melancholy countryside and the people, whom Nature has given a mean share, and who have only managed to endure the rough conditions of life and political upheavals by being so persistent.
Today, however, the Karst is not so melancholy as depicted in Kosovel’s poetry, nor does it show a bare, stoney face as was seen 200 or 300 years ago by the first explorers of its phenomena who named similar regions elsewhere in the world after it, and was still seen thirty years ago. In its bosom the Karst has preserved its rich underground world, but its hilly, stoney overcoat is covered with woods or at least bushes as far as the eye can see.
Way back in the past the Karst was covered with magnificent oaks. The foreign masters, who subjugated the Karst for centuries did not only exploit the people but also their land. They plundered it, squeezed out of it
everything they could, and, when it remained bare, left it to the buffeting Karst wind — the “burja”. Vendee still stands on wooden piles made of trees from the Karst region and the Venetian ships were built from Karst oaks, too. The local people on the Karst were forced to cut down the trees and transport the timber to the ports, which was an extremely difficult job to do in a territory without any roads. The desperate people often tried to free themselves from this unbearable burden by destroying the trees with axes and fire, thus cutting off the only thin branch of economic advantage offered to them by the woods.
Thus the Karst was already quite depleted in the times of Valvasor. On his copper-plate etchings the castle hill above Senožeče can be seen to be completely bare. One of the first scholars of the Karst, Tobias Gruber, wrote, too, in his description of the road from Postojna towards the Karst, that wherever the woods had been cut down “you can’t see anything except poor clumps of bushes here and there, which can only with difficulty find enough nourishement for themselves among the rocky cracks”.
PLANNED AFFORESTRATION
At the turn of the century the Austrians did begin planned afforestration on a modest scale, to bring back life to this bare ground, which seemed dead at first sight. This was because the shortage of ship-building timber was so acute at the time that it turned the wheel of history in favour of the planting of new trees on the land which had been almost bared to the very rock. Two hundred years ago Josip Koller ceremonially planted the first new pine-trees near Bazovica, and since then the Karst has been, slowly but surely, losing its desperate, bare appearance. However, a hundred years ago it was estimated that trees would have to be planted on 30,000 hectares of bare land if the Karst were to become as green as it had originally been.
The First World War stopped the afforestration. The Karst was doomed to depletion for several years, which threatened to destroy even those few plantations of black pine-trees which had taken roots in the rocky ground in spite of the “burja”, heat and drought. The Italians, who were the masters of the Karst during the period between the two wars, even hindered the afforestration. They provided special concessions for those farmers who cut down whatever was left of the woods, for Trieste needed a lot of vegetables, garden produce and timber. Thus the Italians destroyed the modest achievements of the Austrians, since during their rule they only exploited the Karst without giving it back anything.
During the Second World War the Italians did not spare the Karst either. In order to protect railways and roads from the partizank they cut down all the trees and dug up all the bushes on a two-hundered metres wide strip of land along each side of the road or railway. They destroyed Koller’s wood, which was the first successful attempt to give back to the Karst its original green appearance.
Thus the Italians left the Karst to us barer than they had ever found it. And it was not only bare, but more deserted as well. Life in this neglected area was too hard, the poor soil could not offer enough to rear numerous families with ten or twelve children. Even those few
patches of soil which did exist were left for better or worse to the rain and the “burja”, for there was no wood to protect them. The people of the Karst did their best to make their livings. In bundles and baskets they took everything that could be sold to Trieste. The women did the laundry for the citizens of Trieste, cleaned their flats, and nursed their children; many of them even went overseas to sell their own milk in Egypt.
The period after the World War I was particularly rough for the people of Karst and a great many could not find a way out of their poverty. In great numbers they went out into the wide world to make their livings. Out of those who left the Karst between 1921 and 1930 there are about a thousand who still keep in touch with relatives who had stayed at home. In the thirties emigration was somewhat slowed down, due to the world economic crisis, when America no longer accepted emigrants so open-hear-tedly. Again the people of the Karst took everything that could make money to Trieste, for the land itself was not enough to make ends meet. During the years before World War II they cut down all the trees that were left. They were used as firewood for stoves in Trieste homes.
NOW THE KARST IS GREEN
When we drive over the Karst today we look in vain for its stoney countenance. Even in the summer it is covered in green, for during the post-war period 15,000 hectares of bare land have been turned into woods. One of our main tasks immediately after the Liberation was to bring back life to this part of our country, so that it could start breathing again after hundreds of years of being under a foreign yoke and constant exploitation. Young and old alike took part in the projects for affore-stration of the depleted land. Although weak, the tiny plants took roots in the rocky cracks, thus slowly changing the appearance of the unfriendly countryside. A number of people from Sežana still remember the crowds planting the pine-trees on the sun-burnt and rain-drenched slopes of rocky Tabor. Today this hill above Sežana is covered with four metre high trees.
Today there is no need for afforestration of the Karst any more. The Karst is no longer referred to as a piece of rocky countryside, for statistics show that 39 °/o of the area is now covered by woods, and this is only 9 °/o less than the Slovene average of wooded areas. There is enough wood for it to be reproduced by itself. According to some experts this process is going on even too fast, for the woods are taking over the pastures and meadows from which the farmers had cleared off the rocks and stones with great effort in the past. In many places the only signs of former pastures later overgrown by trees are the stone walls. The latter originate from the times of the Celts and were built over the centuries of toiling by farmers, who carried the stones from the flat areas, piling them up into walls with which they divided the Karst land in all directions, thus protecting the fertile soil against the “burja”. Today a great many of these walls are amidst the woods.
“Our main present concern should be the cleaning of already existing woods rather than afforestration. The number of farmers has decreased, a lot of pastures have been abandoned and the woods are spreading too fast in
some places. Since 1960 we have not carried out any afforestration, rather, we have been enriching the woods. We plant oaks, beeches and black yoke-elms among the original black pine-trees”, we were told by the Director of the Institute for Afforestration and Melioration of the Karst, Vladimir Čehovin.
’ Afforestration is now carried out only on those areas where the trees have been destroyed by fire. Unfortunately forest fires break out only too often. Seven years ago a hundred hectares of wood in the area between Sežana and Štorje were destroyed by fire in only three hours. Today this area is afforested once again.
A NEW IMAGE OF THE KARST
With new woods the Karst has lost its typical features which made it well-known throughout the world. However, the woods did not give the Karst only a new appearance. The older people say that recently the summer droughts have been less severe. Grapes used to be picked around September 23rd but now they are ready only in October. The typical Karst “burja”, too, does not blow so hard against the pine-trees and does not howl so severely around the corners of the houses in autumn as it used to do years ago.
Life has not only come back to the countryside, but to the dying-out villages as well. The first few years after the war, in which 1600 people from the Karst lost their lives, did not, in fact, bring immediate prosperity to this part of Slovenia.
The new Italian-Yugoslav border out off the inhabitants of the Karst from Trieste, which had up to then been their chief and only source of income. Until 1955 the economic situation was bad. “Misery”, the President of the Sežana Communal Assembly, Boris Bernetič, described it in one word. Therefore a great many people emigrated, mainly to Australia.
After 1955, the Karst, although cut off from Trieste, began to catch up with the new times. The workshops developed into industrial plants which were able to employ more people, and commerce, crafts and transport were developed. However, up until years ago there were no secondary schools in the Karst area, and therefore many ambitious young people left their homes to obtain further education elsewhere and most of then did not come back.
For three years now the young people of Sežana have been able to attend the high-school, economic secondary school, the school for RTV mechanics or a school for shop-salesmen. Thus last year an increase in the population was recorded in Sežana for the first time in many years.
“We’d like to keep the Karst villages alive and therefore we’ve decided to go in for polycentric development; we’ll keep developing the six centres, Komen, Dutovlje, Sežana, Divača, Hrpelje-Kozina and Senožeče, in the future, too. In these centres people from the neighbouring villages will be able to find work, and there will be kindergartens and schools for their children”, explains Boris Bernetič.
After the war the number of people employed in the Sežana Commune was between 3,000 and 4,000; at present this figure is 7,500, which makes 36.5 °/o of the
The village of Štanjel on Karst (photo: Janez Zrnec)
population. The type of family being developed now has the following characteristic features: the older members look after the vineyards, keep the cattle and prepare the special Karst smoked ham “pršut”, in short, they are engaged in agriculture, while the young people hold jobs in town and help with the farmwork in their free time.
In this way a number of Karst farms have made considerable progress, which can be noticed already from their outside appearance. The standard of living has gone up and this has, unfortunately, brought about a consumers’ mentality, which neglects tradition and original culture. Many a typical Karst house has disappeared, giving place to a dull two-storey house which does not fit in with its surroundings.
Foreigners, as well as many Slovenes, admire the “town-planning discipline” (as Stane Peterlin from the Institute for the Protection of Monuments of SR Slovenia calls it) of the Karst hillside and villages. The houses huddled close to one another give the impression of a street, they are of equal height and have the same angle of the roof and roof tiling, and they are all made of stone. For this reason almost every Karst village is a complete cultural monument.
STONE IS BEING REPLACED BY CONCRETE
This type of Karst was conditioned by Nature herself. Human dwellings merge most harmoniously with their surroundings in those places where the natural conditions for living are the harshest. In the Karst region the houses were built close together because of the “burja” and, for the same reason, the roofs were covered with heavy tiles and the fields protected by stone walls. Since Man’s affect on the environment was adjusted as much as possible to the natural conditions and since everything then created served a particular purpose, Man’s presence in the Karst has contributed to the countryside more than anywhere else and played an important part in the formation of the concept of the Karst.
Recently, however, a number of Karst villages have lost their typical appearances. Cheap suburban architecture is increasingly taking over from the original qualities of the Karst architecture. The people who need not fight with Nature any longer have changed their standards. The stone which used to signify magnificence and beauti in the past is now felt to be unnecessary. It is being replaced by concrete and plastic, often without the aesthetic feeling with which the Karst people distinguished themselves.
“Almost all the villages have been spoilt”, says ing. Nataša Šumi from the Institute for the Protection of Monu-
ments of S.R. Slovenia, who has, for some time, been dealing with the question of how the Karst house could be modernized so as to preserve its traditional values and offer .a modern dwelling to its owners at the same time. “I hope that the typical features of the Karst house won’t die out meanwhile”, adds ing. Nataša Šumi and points out that it is of particular importance to preserve the small village of Štanjel, which, as whole, is a unique cultural monument without comparison, and whose renovation would do a lot for the tourist trade as well.
The Karst people expect a great deal from tourism in general. Their expectations are well-founded, for they have Lipica with the oldest horse-breeding stables in Europe, the Škocjan Caves, which are among the most beautiful of their kind, and, last but not least, there are the people of Trieste, to whom the Karst has been an oasis of peace for a long time, a place to come to during the week-end, when they long for relaxation, good wine and food.
Of course, a lot remains to be done if a tourist boom, in which Danilo Daneu, the Head of the Department for the Economy at the Sežana Communal Assembly, sees one of the perspectives for the future of the Karst, is to be achieved. The first and most important thing is to preserve the characteristic features by which the Karst is distinguis-ed. These include not only the picturesque villages but also a number of natural Karst phenomena. According to the proposal of the Institute for the Protection of Monuments of S.R. Slovenia several of the latter are going to be protected by the setting up of a natural park, covering the area between Sežana, Materijsko podolje, Vremščica, the Črni kal Fault and Slavnik. In spite of this, however, special care will have to be taken concerning the preserve-tion of the environment, so as to prevent any pollution like that which affected the river Reka.
THE INTEGRITY OF NATURE AND MAN
Special attention will have to be paid to the preservation of the environment in connection with the plans for the future development of the Karst. These have become extremely comprehensive since the Osimo Agreements were concluded. By setting up a free industrial zone the Karst is to become one of the important industrial centres in Slovenia, and, at the same time, a window for Slovenes which will look widely out into the outside world. These plans promise a lot, but they pose several questions as well. For instance, what kind of industry should be chosen so as not to ruin the present Karst environment, formed out of stone with so much effort and the beauties of the underground world created by water over a million years?
Nature has never been too generous to the Karst people; rather, the opposite has been the case. Their struggle with Nature has always been an extremely hard one and therefore it can be expected that the great developmental swing in this part of Slovenia will take into consideration the integrity of Nature and Man. We believe that the Karst people will make good use of the opportunity offered for the elimination of border duties between Italy and Yugoslavia and that modern trends will bring progress and a better life to the Karst than the one of ten or fifteen years ago.
IPAGINA I EN ESPAÑOL
r	*
50 ANIVERSARIO DE LA RADIO Y 20. ANIVERSARIO DE LA TV ESLOVENA
El cincuenta aniversario de la radio y el 20. aniversario de la televisión eslovena significan sin duda una gran celebración para nuestro pais. Es decir que siempre tratamos de ir con el paso del tiempo y de la mano con el progreso. Este año celebraremos cincuenta años de vida radial y veinte de emisiones televisivas. El 28 de octubre del 1928 comenzó a emitir sus primeros programas radiales «Radio Ljubljana»! El 11 de octubre del 1958 en cambio lo hace desde los entonces estudios radiales la RTV Ljubljana. Es así que entra al aire la primera emisión televisiva en Eslovenia. La celebración de estas dos importantes fechas se están llevando a cabo durante todo el año en curso. Lógico que la celebración cumbre tendrá lugar en Ljubljana en el mes de octubre. Veamos cómo y de qué manera comenzó a funcionar, mejor dicho nació la radio y la televisión en Eslovenia. Comencemos con la radio. Antes que nada tenemos que decir de la importancia que tiene un pais con material humano como el nuestro. Estamos profundamente orgullosos de tener en Eslovenia un gran número de técnicos e ingenieros de primera calidad. Estos a través del tiempo no sólo fueron pioneros de ciertos adelantos sino que además supieron constantemente y casi sin atrasos ir a la par del resto de Europa. Además comenzaron a investigar al mismo tiempo la telegrafía sin hilos. Es así que en Eslovenia ya entonces se enviaban señales y palabras por intermedio de este sistema. Referente a ésto nos lo constata el «padre de la radio eslovena» el ing. Marjan Osana, quien nos ha dejado apuntes y escritos de una calidad excelente. Los mismos son no solo buenos sino también de fiar. En los mismos podemos leer que los eslovenos ya teníamos técnicos que entre los años 1899 y 1900 ya habían aplicado la técnica del pronóstico meteorológico para tormentas con el uso de relés y kohers. Estos fueron bautizados como los primeros radioamateres de Eslovenia. Sin embargo el trabajo principal lo mostraron recién a fines del 1925 cuando Ljubljana recibía su primer estación radioemisora de transmisión pública hecha totalmente en el pais. La misma comienzo a funcionar ya el 8 de marzo del año 1925.
Pero recién el 1 de septiembre del mismo año va al aire la canción eslovena y es escuchada fuera del pais. La estación funcionaba en la localidad de Domžale y tenía una capacidad de 2,5 kW. La misma fue construida en base a los diseños y consejos técnicos del ing. Marjan Osana. En la primera emis-sión radial, el 1 de septiembre del año 1925 el primero en hablar fue el escritor Fran Šaleški Finžgar, después lo hizo el conocido poeta Oton Župančič quien recitó algunos pasajes de su expresiva »Duma«. Sin embargo la estación fue inaugurada oficialmente recién el 28 de octubre del 1928 a las 15 y 30 horas. La emisión inaugural comenzó con los discursos del caso después de lo cual continuó un concierto sin precedentes en el cual actuaron 800 cantantes de la Unión coral eslovena.
Las trasmisiones de Radio Lj. llegaron a oirse muy lejos, inclusive hasta en los EEUU de Norte América. Cuando los alemanes atacaron Yugoslavia, dirigieron sus bombardeos aéreos sobre los puntos estratégicos. Es así que el 6 de abril de 1941 fue totalmente destruida la estación radioemisora de Domžale. Así pues Radio Ljubljana quedó enmudecida hasta que en forma ilegal la reemplazara el conocido transmisor »Kričač« (Gritón). Esta radio estaba escondida en el mismo centro de Lj. y era el único en su tipo en la Europa ocupada de entonces. Los italianos la buscaron sin éxito. Aparte de no poderla localizar era imposible lograr saber sobre su paradero pues se transladaba de un lugar a otro de la ciudad. La radio funcionó así sin interumpciones pues la trasladaban inclusive de una a otra casa. Son conocidas 23 de las casas o departamen-
tos desde las cuales »Kričač« trasmitía. El trasmisor fue construido por el ing. Rado Luznar y la primera trasmisión fue hecha el 17 de noviembre del 1941. Hasta abril del 1942 radio Kričač, en realidad estación oficial trasmisora del Frente de Liberación (OF), trasmitía tres veces por semana de a 15 minutos. El contenido de las audiciones radiales las preparaba la redacción de la cual eran miembros los conocidos escritores Prežihov Voranc, Fran Albreht, Rudolf Kobilica, Mirko Jeršič y Jože Dolenc. Las audiciones comenzaban con la característica del tictac del reloj, lo cual era la señal del slogan »Nuestra hora se avecina«, a continuación se emitía el himno esloveno y luego le seguían las novedades del día o semana en curso. En general se daban los datos correspondientes al movimiento de las tropas en el frente de combate o los movimientos del ejército guerrillero. Luego seguían las indicaciones y consejos sobre cómo combatir contra el ejército de ocupación y los traidores a la patria! La radio también emitía noticias y arengas a los italianos en su idioma materno.
Ningún otro movimiento de liberación europeo tuvo un caso parecido al »Kričač« de Ljubljana. También el sucesor del »Kričač« Radio OF (ROF) fue una especie de fenómeno en esos tiempos. Actuaba en la localidad de Cernomelj, donde ya era territorio liberado, y trasmitía no sólo programas informativos sino espacios completos dedicados a la actuación de obras de teatro, novelas, etc. Además se interpretaban novelas radiales, conciertos de conocidos coros, discursos de combatientes y conocidos hombres de cultura. También cosa igual no ocurría en ningún lugar de la Europa ocupada de entonces!
Después de la liberación la radio eslovena se desarrolló con gran rapidez. Es así que hoy día en Eslovenia hay un gran número de estaciones radiales locales y centrales que emiten un espectro amplio de programas. Radio Ljubljana tiene una emisora de gran capacidad, es así que puede escucharse la canción y palabra eslovena a gran distancia y en sasi todo el mundo. Según las estadísticas Radio Lj. no la escuchan sólo los eslovenos sino además los obreros que están provisoriamente trabajando en el extranjero y un gran número de emigrantes de este pais.
Y ahora un poco más sobre el desarrollo de la TV eslovena. Enseguida de terminar la segunda guerra mundial Eslovenia ya comenzó a pensar en su televisión.
Los primeros experimentos técnicos hechos en casa dieron gran resultado. Pero en el resto del mundo, al mismo tiempo se dejaba de lado los laboratorios y comenzaba la TV a tener así una importancia trascendental en el campo de las comunicaciones. La TV resulta entonces la fuerza motor en el desarrollo y divulgación masiva de las informaciones, educación y esparcimiento. Ya la misma radio tuvo problemas al comienzo por no tener una base suscriptora fuerte que diera los fondos necesarios para el desarrollo correspondiente. Y ahora pasaba lo mismo con la TV! Pero a pesar de todo la TV tenía que venir y lograr su cometido. Nacía de una base receptora humilde, casi nula, quién tenía en ese entonces un aparato de TV? Y además comenzaba su labor en la época en que toda Yugoslavia sentía los efectos y consecuencias del bloqueo económico del Cominform.
Eslovenia abrió su nueva ventana al mundo. Ya desde el primer día nuestra televisión colaboró con nuestras naciones vecinas en cuanto a la igualdad de derechos de información y en el intercambio cultural recíproco. Más tarde todo ésto lo confirmó y apoyó la Conferencia de Helsinški. Después de lo anterior siguió la búsqueda de una expresión televisiva propia, auténtica. Todo lo ya antes enumerado tuvo que finalmente encontrar también una televisión que brindase un contenido y forma propias. Y esa búsqueda fue el deber que se empeñaron en cumplir las personas que supieron ir de la mano con la época actual.
Gorenje je osvojilo jugoslovanski trg predvsem s sodobnimi avtomatskimi pralnimi stroji
V TGO Gorenje izdelajo 3200 štedilnikov na dan
V dvorani, kjer izdelujejo barvne televizijske aparate
Tudi hladilniki in zmrzovalne skrinje potujejo v tujino
v Lendavi. V teku so še dogovori o vključitvi tovarne TIKI iz Ljubljane, ki s programom električnih grelnikov vode in predvidenimi plinskimi grelniki izpolnjuje program toplotne tehnike.
Za leto 1978 predvidevajo v Gorenju rast proizvodnje za 64 odstotkov s 16,2-odstotno rastjo zaposlovanja, kar pomeni, da upoštevajo tudi visoko rast storilnosti, boljšo izkoriščenost zmogljivosti, posodobljeno tehnično opremljenost in uvajanje novih izdelkov na tržišče. Takšna rast zahteva velika vlaganja tako v osnovna kakor tudi v obratna sredstva ter v družbeni standard. Tako med drugim Gorenje letos namenja 126 milijonov dinarjev za izgradnjo stanovanj, 20 milijonov pa za sofinanciranje športnih in rekreacijskih objektov.
V Tovarni gospodinjske opreme v Velenju zdaj izdelajo 3200 štedilnikov na dan. Tujim kupcem so doslej dobavili 6 milijonov gospodinjskih aparatov. Vsak tretji izdelek Gorenja je namenjen v tujino. To so trditve, ki presenečajo marsikoga, tako doma kakor tudi v tujini. Izdelki Gorenja so si na zahodnoevropskem trgu že priborili svoje mesto med slovimiti zahodnimi znamkami Bosch, Siemens, Elektrolux in drugimi. Seveda pa je odveč poudarjati, da je Gorenje vodilni jugoslovanski proizvajalec gospodinjskih aparatov. Njihovi izdelki so enako priljubljeni v vseh jugoslovanskih republikah.
In še eno stvar moramo poudariti v tem kratkem zapisu o tovarni Gorenje oziroma o sestavljeni organizaciji združenega dela Gorenje:
Izdelki Gorenja so osvojili jugoslovanski trg in našli svoje mesto tudi na tujem kljub veliki konkurenci. Gorenje se je spustilo v boj brez predaha, kjer se ne sme zaostajati za en sam korak. Zato je v Gorenju zmagalo načelo: brez vlaganj v raziskovalno in razvojno dejavnost ni prihodnosti. Že dosedanja vlaganja niso bila majhna, v prihodnje pa bodo morala biti še znatno večja. Raziskovalni programi Gorenja zajemajo vrsto znanstvenih disciplin: strojništvo, elektrotehniko, agrotehniko, biotehniko, kemijo, fiziko, ekologijo, socialno psihologijo, ekonomijo, ergonomijo itd.
Poleg domačih raziskovalnih služb v SOZD Gorenje dela pri projektih vrsta zunanjih znanstvenih inštitucij v državi in tujini. Rezultati teh raziskav se kažejo iz leta v leto. Delno se to zaznava v novih izdelkih Gorenja, večina pa v izboljšavi dosedanjih izdelkov. Razvojno raziskovalna služba se dobro zaveda, da noben izdelek ni definitivno rešen enkrat za vselej.
Najpomembnejša smer razvojne politike na področju obsežnih raziskovanj je kompletiranje obstoječih proizvodnih programov. Takšen je razvojni program DOM, ki je že skoraj v celoti zaokrožen.
Raziskovalna dejavnost Gorenja ne pomeni samo načrtovanje proizvodnje za »naslednjo sezono«. To je predvsem naloga, ki skuša že zdaj pogledati v 20. stoletje. Vlaganja v raziskovanje — tega se v Gorenju močno zavedajo — so predvsem vlaganja v prihodnost.
J. P.
VI .-IMl' .
gorenjeto
n. sol. o., 63320 Velenje, Celjska 5 a Telefon: Velenje (063) 850-030
kuhinja za vaš dom