122 Otrok in knjiga 99, 2017 | Ocene – poročila stičišče, središče, srce med ena in devet. Tvori pihalni kvartet, na roki in nogi imamo prstov pet. Čarovnikov svečnik podpira pet sveč, da začara ravno prav, ne premalo, ne preveč. In »pet krav za en groš prodaja goljuf/ pet minut pred dvanajsto plača skopuh,/ petina dolgov za vsakdanji kruh«. Od središčne 5 je 6. Na kocki sreče si jo vsakdo želi in šesterokraka zvezda na pečatu kralja Salamona blešči. cesarji so se nekdaj vozili s šesterovprego, komarji pa imajo šest nog, kar mora še dandanes vedeti vsak šolski otrok. A najbolj važno je to: »S šestim čutom zaznamo/ svet v skrivnostni razdalji …« In smo že pri sedem, številu, brez katerega ne bi bilo ne pravljic, ne tedna, ne plešočih zmajev in prelestnih princes, ne princa za vrati s šestimi brati. Ah, kakšna čudesa so za sedmimi gorami in sedmimi vodami! Ali pa za devetimi, a smo zdaj pri osem. To ti je število, če stoji pokonci, je dvakrat štiri ali štirikrat dve, če se uleže, pa je neskončno in vse. In je čoln osmerec na ledu pa osmica, »na eni nogi kot čaplja,/ ta obla drsalna kraljica/ se hitro kot ka- plja raztaplja.« In smo pri devet, katere »svet se končuje na pragu deset«. Devet mesecev smo mame noseče in »od sreče so vsi v devetih nebesih«. Dober glas gre v deveto vas, že vsi vedo za otročička, »čeprav je brez las, med vsemi zakladi/ ta čudež ima najbolj srčkan obraz,/ deve- to lepoto, jamico v bradi!« Strašna številka je 0. Do nas iz daljne Indije dolgo ni pripotovala, ker so se je ljudje bali, o groza, nič od niča je čisti nič! Stotisočkrat nič, še zmeraj ga ni, zdihuje število 0 skozi pesničine oči, kjer peharček ničel kot nič izpuhti. brez prič ni nič in mičnost se spremeni v ničnost. »Če pa zaplešem skupaj z enico,/takoj sem okronana za desetico,/ v desetem kraljestvu veljam za kraljico, ki zvonko uglaša števil govorico.« Čarimatika mojstric bine Štampe Žmavc in Andreje Peklar očara, da je še računanje mala malica prava. Osvežitev v vrtcih in šolah, kjer naj po številih zadiši in ne računanje grozi. Kdor bo vzljubil števila in zgodbe o njih, bo rad računal in vstopil v svet matematike brez za slovenske šole tako značilne groze in strahu. Manca Košir dRZEN KoRAK K INoVAtIVNI dIdAKtIKI sLoVENŠČINE Predstava Rapoezija Profesor dr. Igor Saksida in raper Rok Terkaj - Trkaj na začetku Rapoezije gle- dalcu potrjujeta vtis o njuni različnosti, ki se kaže v zunanji podobi, poklicu ter nekaterih stališčih o umetnosti. A to je le ukana, v katero sta se, kot priznavata, sprva ujela tudi sama. Poezija in rap si v resnici nista tako zelo različna, saj pesniki in raperji govorijo o istih temah: oboji pišejo o ljubezni do domovine ali kraja, o depresiji ali obupu, upodabljajo vse odtenke ljubezni, revščine, nasilja in družbene stvarnosti … Avtorja v dobri uri predstavita izbra- ne pesmi znanih slovenskih pesnikov oziroma po njihovem navdihu na novo napisane pesmi v rapu, ki jih lahko bere- mo v zbirki pesmi z zgoščenko Kla kla klasika (Ljubljana, Mladinska knjiga, 2017). Obiskovalci njunega nekaj več kot enournega nastopa spoznajo Fran- ceta Prešerna, Antona Aškerca, Srečka Kosovela, Toneta Pavčka, bino Štam- pe Žmavc in druge. Gledano skozi oči učitelja slovenščine je predstava prava šola didaktike poezije, ki z veliko mero humorja in celo novimi sporočili opremi klasike. Pavčkov Slovničar v deklamaciji Igorja Sakside je škrat s postrani obrnje- no kapico, sončnimi očali in debelo zlato ogrlico, v Moji pesmi Srečka Kosovela 123 Otrok in knjiga 99, 2017 | Ocene – poročila deklamacija sama postane eksplozija. Posebej srhljivo je vzdušje v Aškerčevi pesmi Ponočna potnica. Potnica je kuga, ovita v belo rjuho in masko fantoma iz opere, ki se ponoči z brodnikom v črnem čolnu pelje preko reke. A čeprav je tema pesmi bralcu silno oddaljena in sporoči- lo grozljivo, je Saksidi in Trkaju uspela aktualizacija pesmi s humornimi vložki, v kateri osvežilec za stanovanje postane zadah, ko brodnik reče: »mrtvaški iz ust diše ti puh!« bolj kot se bliža konec, bolj se stopnjuje groza; a k sreči je za bralce v stresu pripravljen čokoladni bonbon. Po- tovanje profesorja slovenščine in raperja je pravzaprav tudi njun interni dvoboj, saj če se raper spopade z zahtevno poe- zijo in slovenist z beatom. Igor Saksida tudi najbolj zahtevno publiko, v tem primeru učence, prepriča s predelavo ljudske pesmi Marko skače. Rapoezija tako ponuja nešteto mož- nosti za odkrivanje in razmišljanje o razsežnostih jezika. Učenci brez kakšne- ga koli vsiljevanja spoznajo strokovno besedo, kot je na primer onomatopoija ali besedna igra. Ko termin profesor izgovori, je slišati koga iz publike, ki zvedavo vpraša soseda: »Kaj je rekel?« A Trkaj že repa svojo Lepo Vido: »Po- gled te fenta, Trenta, konc / k Planica je kraljica, k uletiš direkt do Ponc!« Seveda znajo tovrstni primeri koga celo užaliti, saj naj neknjižni jezik oziroma zlasti sleng ne bi sodila k pouku slo- venščine, če nista v sklopu učne enote. A to v resnici ni nič novega, kot ugota- vlja znameniti kognitivni znanstvenik Steven Pinker v The sense of style: The Thinking Person’s Guide to Writing in the 21st Century (2014): »Pritoževanja o degradaciji jezika so značilna za vsa- ko generacijo, že odkar obstaja tiskana knjiga. Do iluzornih zaznavanj prihaja, kot navajata Eibach in Libby v zborniku Social and Psychological Bases of Ideo- logy and System Justification (2009), ker ljudje v procesu staranja zamešajo lastne spremembe s spremembami v zunanjem svetu.« Kak učitelj slovenščine ali celo lingvistični purist bi lahko mislil, da se včasih tako (»nepravilno«) ni govorilo, a v resnici je spremenil perspektivo, saj je na ustreznost jezika bolj pozoren v vlogi učitelja, kot pa je bil v najstniških letih. Pozornost mladega gledalca je visoka, ko sliši raperski žargon, na primer: a cap- pella rap, brez beata ob pesmi Ptiček na veji, dati respect, kar pomeni poklon (tu- di z aplavzom) za vsakega pomembnega raperja (oziroma osebo). Spoznajo tudi, da s pesmijo lahko reprezentaš svoj kraj, in ne nazadnje, da je nujno imeti svoj flow – kar je eno od bistvenih sporočil Rapoezije. Ta ideja ožarja projekt v ce- loti, a najbolj izrazita je ravno v Trkajevi predelavi Prešernove Glose. Čeprav ne ustreza vsem metričnim normam glose, je popolna, razlaga Igor Saksida. In to mlada publika ve, saj v pesmi prepozna dušo, kot je povsem samostojno ugotovil devetošolec na prireditvi v Kopru. Eden od vrhuncev ustvarjalnosti in igrivosti, ki popolnoma navduši prisot- ne, je Trkajev freestyle z besedami, ki jih naključno izbere publika. Iz danih besed raper sestavi vsebinsko smiselno in rimano besedilo. Užitek v freestylu se stopnjuje z izbiro nenavadnih, celo provokativnih besed – osmošolci in de- vetošolci so navajali besede, kot na pri- mer: kifla, jufka, sudja, marihuana – ki Trkaja nikoli ne zavedejo v poskus, da bi pri tem moraliziral, saj jim, če je treba, celo hudomušno spremeni pomen: kifla postane kravji iztrebek. Čeprav med izbrano poezijo skorajda ni pesnic, nikakor ni mogoče dvomiti, da bi bile dekleta oziroma ženske zaposta- vljene, pravzaprav nasprotno. Trkaj po freestylu, v katerem so izrazito sodelo- vali fantje, dekleta spodbudi k izražanju. Zdi se, da jih še enkrat opozori, kot v pesmi Dekletom: »Pepelka spi, čeprav budna je«. Skoraj slišati je bilo Prešerna govoriti varji, varji. 124 Otrok in knjiga 99, 2017 | Ocene – poročila Če je v Župančičevi Žebljarski že- belj enak žeblju in dan dnevu, sta ritem in vsebina vsake predstave Rapoezije povsem drugačna, saj se izvajalca prila- gajata publiki. Nagovarjata tako učence zadnjega vzgojno-izobraževalnega ob- dobja osnovne šole kot odrsle, spomnita publiko na lokalne raperje iz krajev, ki jih obiščeta, ali uporabita njihove jezi- kovne igre in metafore, s čimer samo še poglobita stik z občinstvom ter ohranja- ta spontanost in izvirnost. Včasih celo nastane pravi mali battle (dvoboj), kar učence silno zabava. Nastop Igorja Sakside in Roka Terkaja - Trkaja v predstavi Rapoezija ni le po- klon poeziji in rapu, je tudi drzen korak k (novi) inovativni didaktiki slovenščine. Didaktiki, ki temelji na večni, a prepro- sti ideji, da pravi učitelj, ne glede na to, kateri predmet poučuje, reprezentira slovenščino: jo poučuje živo, odgovorno, z visokimi pričakovanji do sebe in do učencev. V takem okolju se bodo učenci razvijali in rastli kot konoplja, iskali svoj flow. V praksi je to večkrat zapleteno, ni pa nemogoče. Zato naj nas Kla kla klasika spomni, da si tudi sami sebi kdaj rečemo: »Črka si prihodnosti, romana nova stran.« Sabina Višček PRAZNIK ZLAtIH HRuŠK V sredo, 22. novembra 2017, je bil v okviru 33. slovenskega knjižnega sejma v Kosovelovi dvorani cankarjevega dom že tradicionalni Praznik zlatih hrušk, ki ga pripravita Mestna knjižnica Ljubljana – Pionirska, center za mladinsko knji- ževnost in knjižničarstvo, in Slovenska sekcija IbbY. Na prireditvi, ki jo je povezoval boštjan Gorenc Pižama, s protestnimi pesmi mi ameriških sužnjev, Johna Lennona ter grških in katalonskih protestnikov ume- tniško povzdignil duet glasbenikov Ane Vipotnik in Igorja Leo nardija, s kleno besedo pa dr. Veronika Rot Gabrovec, je bilo slovesno predstavljenih 72 novih knjig 19 založb, ki so prejele znak za kakovost zlata hruška, ter še posebej tiste, ki so prejele priznanje zlata hruška. Prireditev je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Letos se je trem kategorijam knjig, za katere Pionirska podeljuje priznanje zla- ta hruška, pridružila še ena, in sicer pri- znanje za prevedeno mladinsko poučno knjigo. Knjige, ki so prejele priznanje zlata hruška, in utemeljitve teh priznanj: – MKL Pionirska – center za mladin- sko književnost in knjižničarstvo po- deljuje priznanje zlata hruška 2017 izvirni slovenski mladinski leposlov- ni knjigi: Evangelij za pitbule / jiři Bezlaj. Mladinska knjiga. Naše okolje je »umetni raj« in mnoge mla- dinske pripovedi kričijo, da bi preglasile všečno pogubnost tega raja. Tudi prvenec Evangelij za pitbule je tak krik. Skrit za razpršenim najstniškim cinizmom glavne junakinje avtor z zrelim kiparskim uvidom, kaj se skriva v kamnu, lomi odkru- šek za odkruškom in razkrinkava to našo »veliko skrb« za otroke. Zato nesramežljivi zapisi brutalnega zapija- nja, spolnih odnosov in čustvovanja mladih niso prostaški, ampak resnicoljubni opisi sveta, v katerem živimo – in mladina z nami! V kontekstu zgodbe so osvobajajoči