Umik avstro-ogrske vojske iz Srbije. Piše B o ž o R a č i č. (Konec.) V bizantinskem slogu zidani seminar je zapuščina Oiorgija Brankoviča, ki je sezidal to palačo na svoje stroške. Iz ustanove Tekelyja se vzdržuje 100 bogoslovcev (hratia, obleka). Isti dobrotnik je zapustil srbskim vseučiliščnikom v Pešti hišo »Tekelijanum«. Posebna Stratimirovičeva ustanova daje potrebno hrano 40 odličnim dijakom. Za obrtnike imajo tudi ustanove. Pošten srbski obrtnik (pomočnik), ki je tudi dober vernik in zaveden narodnjak, dobi iz ustanove vse orodje in njegova žena vso opravo in 2000 forintov. Na tak način je bila omogočena res zavednim ljudem eksistenca, in k takim mojstrom posiani vajenci so dobili dobro Solo. Kje more potem propasti narod s takimi organizacijami? Karlovci leže na Dunavu, lepo naslonjeni na gorice, ki dajejo izvrstno in znano vino. Nad mestom je zgodovinska kapela miru, }d je zidana po načinu mohamedan- skih džamij. V tej kapeli so sklenili mir s Turki 1699. # Umikajoči se Nemci so vlekli s seboj razne stvari, ki so bile pokradene v Srbiji, deloma pa tudi od razpadle avstroogrske vojske. Vse mogoče stvari so ponujali pruski gospodje: postelje, mize, pisalne mize, omare itd. Poleg tega je pa zlasti v večernih urah močni Sremac kakega Prusjaka tako »navdušil«, da je prodal tudi svojo puško ali pištolo. Sploh sem opazil, da so nemški vojaki veliki pijanci in v izbiri pijače ne preveč enolični. Vse jim teče po grlu: pivo, vino, rum — delirium je večkrat posledica vsega. Srbski ujetniki so se vračali skozi Karlovce — pa niso šli domov, ampak do|bili so puške in torbe s kruhom, pa nazaj v Madžarsko. In ni čuda, da so zasedli takoj prve dni ves Banat in Bačko in tam so še danes. Pri nas pa -smo rajali in bili pijani od prevelike svobode, zato pa so Nemci vdrli čez naše meje. Ko se je polegel prvi vihar, sem hotel v domovino, pa sem bil zaradi nemškega jkavalirstva prisiljen ostati še nekaj časa itam. Umikajoči se Nemci so iz hvaležno- sti, da so odnesli srečno na železnici pete, razbili tunel pri Čortanovcih, in zato ni- sem mogel naprej. Potovati peš ali na vozu po cestl je bilo pa malo nevarno. Železnice po Sremu so jako trpele. Bande zelenega kadra so razbile vse, kar jim je prišlo pod roko. Kolodvori razbiti, železniški vozovi tudi in celo klopi iz 1. in 2. razreda. iztrgane. Nihče ne ve, kdaj gredo vlaki, vse je odvisno od slučajnosti, in tako smo čakali in prezebali. Vožnja od Indije do Zagreba je bila naravnost grozna. Kruha nismo dobili nikjer, pač pa so nam ponujali vlna za drage denarje. Človeku, ki pride iz južnih krajev, kjer govore »štokavski«, zveni zagrebški dialekt popolnoma domače. Truden sem bil, ko sem izstopil na državnem kolodvoru v Zagrebu. Takoj so nas obsuli razni »podjetniki«. Eden vpraša, če prodamo cipele, drugi išče municije, tretji »veš« — četrti bi rad duhana, nekateri pa ponujajo kruha, kave, juhe, rakije itd. Opazim četvorico mornarjev, katerih glasni ljubljanski dialekt me je zopet opomnil na domovino. »Prmejš, Pepe, al' veš, ket se gre zdej na zit pon?« čujem dolgina v pelerini-dopetači. »Pučak, sej znam hrvašk', bom preci prašu,« odgovori mali kodrasti mornarček. Na lahno je potepljal blizu stoječega postreščka in vprašal v »čisti hrvaščini«: »Ala brate, kam pa pele tale tramvaj?« Povedal sem jim potem jaz, in šli smo na južni kolodvor, kjer so pričakovali Francozov. Čakalnica ]e bila polna Lahov, in šele na energičen naš protest so jih napodili v barake, strah avstrijske vojske. Posedli smo po tleh in zadremali. Prebudili so nas zvoki marseljeze, ki je donela v pozdrav ravno dospelim francoskim vojakom. Zjutraj srao pa videli v naše veliko zadoščenje slovenske južnoželezničarje in pa — vozove s celimi šipami. Prva zarja je pozlatila strehe in zvonike slovenskim Brežicam, ko smo dospeli tja. Na postaji je stal slo^enski vojak s slovensko rožo na čepici. Oživeli so spomini na krasne sokolske prireditve in druge narodne slavnosti, ki so pomagale uničevati nemško zastrupljenje. Danes plapola na nemški hiši slovenski prapor, pred stoletji pa so praznovali pri Brežicah nemški graščaki zmago nad premaganim slovenskim kmetom. Zdelo se mi je, da vidim tam po Krškern polju tisočglavo kmetiško vojsko z Matijo Oubcem in Ilijo Oregoričem drveti, a danes zmagonosno in slavno. Kolodvori, vsi očiščeni nemških napisov, me niso presenetili — vsaj dvakrat na leto bi jih morala v mirnih Časih slovenska zavednost »očistiti«. V gostoljubni Kolenčevi hiši v Zagorju pa sem dobil prvega počitka svojim trudnim kostem in prvih potrebnih novic o slovenski maaifestaciji osvobojenja.