BANDIT MORAN (v sivem klobuku, s cigareto v ustih) skriva obraz pred fotografi, ko ga vedejo na policijo k zaslišanju. (K naši seriji člankov o čikaških banditih) Tednik za vse / Izhaja ob sobotah Ljubljana, 20. XII. 1930 Številka 2 Din Naročnina t 1 mesec 8 Din, «/< leta 20 Din, ‘/a 40 Din, vse leto 80 Din. — Račan poitne hranilnice v Ljubljani Stev. 15.393. — Dopisi: „Ro-man“, Ljubljana, Breč 10-12 Leto II. - Stev. 51 Copyrlght b.v Ascnce Llttčralre Internationale, Pariš Bandit, ki je že dvajsetkrat ušel smrti , 4-8., 4')., in 30. .številki ..Romuna") TIDM* Nj. Vel. kralj je podpisal zakon, s katerim se pošta, poštna hranilnica, brzojav in telefon, avtomobilski promet in ggadnje železnic pre-neso iz gradbenega ministrstva v prometno. Jugoslovanski zunanji minister dr. Marinkovič je odpotoval v Atene, kjer se je sestal s predsednikom grške vlade Venizelom in grškim zunanjim ministrom Miliala-kopulom. 11. t. m. je umrl v Gradcu dr. Friderik Pregl, univ. prof. in naš ljubljanski rojak. Pokojnik je bil znamenit kemik: zato je leta 192? tudi dobil Nobelovo nagrado za kemijo. Finančni minister je izdal navodila za izvedbo skle|>ov vlade o ugodnostih pri poravnavanju davčnih zaostankov. Prošli teden je Ljubljano in Maribor obiskal svetovni šahovski mojster Rus dr. Aljehin. V obeli mestih se je udeležil simultanke, ki je štela v Ljubljani IS igračev. v Mariboru pa 29. V Ljubljani je mojster izgubil dve partiji (Julij Gabrovšek, Ivan Židan), remiziral sedem, ostale je dobil. V Mariboru je izgubil štiri partije (prof. Stu-pan, Bogdan Pušenjak, Janez Ferenčak in trgovski pomočnik Kukovec), dve remiziral, ostale dobil. Oba rezultata, ljubljanski in mariborski, sta častna za naš šah. 14. t. m. se je med Drenovim gričem in Logom zaletel vrhniški avtobus v vrhniški vlak. Avtobus je zgorel, sedem |>otnikov je hudo ranjenih, šofer Mihevc pa je v bolnici še isti . dan podlegel ranam in opeklinam. To je največja avtobusna nesreča, kar se jih je doslej pripetilo v naših krajih. V sušaškein pristanišču se je zrušil most. ua katerem je bilo 60 ljudi, ki so padli v morje. Nesreča je zahtevala 4 smrtne žrtve. V Pirenejih v Španiji je pred dnevi izbruhnil med vojaštvom upor. Vlnda je v vsej državi proglasila obsedno stanje. Iz Londona poročajo, da se pripravlja veliko mednarodno agrarno posojilo pod protektoratom Društva Narodov. Posojilo bi se po določenem ključu razdelilo med Jugoslavijo. Avstrijo, Rumunijo, Madžarsko, Poljsko in Bolgarijo in bi se smelo rabiti le za povzdigo kmetijstva in omiljenje agrarne krize. Novo francosko vlado je sestavil senetor Steeg. Listi ji dajejo kratko življenje. Smrtni megli v Belgiji so odkrili vzrok: hlapi strupenih plinov iz bližnjih tovarn cinka. Do zdaj je že čez 100 mrtvih. (Glej članke v 44., 45., 4(>., 47. ..Nadejani se, da mu ho moj |>o godu.“ ..Poskusil l)oni stvar |>ripraviti.“ O’ Donnel, ki sc s svojim pravim imenom zove Edward — priimek Špike si je pridobil zaradi svoje nenavadne velikosti: špike (izg. spa.jk) pomeni dolg žebelj — mi ni neznan. Predvsem zavzema jako častno mesto na seznamu osemindvajsetih sovražnikov javnosti. Tudi to mi je znano, da je Špike, čeprav ima za seboj komaj štirideset let, najstarejši čikaški gangster in da ima na vesti že celo vrsto zločinov. Tudi .nesmrtni' mu pravijo, ker je že dvajsetkrat na uprav čudežen način ušel smrti. Njegovo sedanje razmerje do Ala Capona je precej nejasno. Toda bili so časi, ko sta se besno pobijala in je to sovraštvo moral plačati z glavami nekaterih svojih ljudi. Njegovi sovražniki še vedno niso izgubili vsega upanja, da ne bi tega žilavega Irca spravili na kolena. Zato me niti ni presenetilo, da se je Špike O’ Donnel, ki sem ga po več posredovalcih prosil za sestanek, dolgo dal prositi, preden mi ga je dovolil. Nekega dne, ko sem že skoro obupal nad tem, da bom kedaj videl v vsej njegovi dolgosti slovečega banditskega starosto, mi reče moj posredovalec: ..Danes popoldne točno ob dveh pojdeva na izprehod v neko ulico. Špike O’ Donnel mi je obljubil, da pride tudi on v tisto ulico.“ In tako se je zgodilo. Komaj sva bila storila nekaj korakov na razgretem asfaltnem pločniku, ko nama pride naproti jako visok gospod v nenavadno elegantni obleki. Stopal je z velikanskimi koraki, v ustili je imel debelo smotko, roke je tiščal v žepe in nezaupljivo je gledal okoli sebe. Moj spremljevalec naju predstavi. O’ Donnel skloni svoj velikanski gornji trup. Ali naj str pomeniva kar tu na cesti, ki je ob tej uri prepolna ljudi? ŠPIKE O’DONNEL NE PIJE ALKOHOLNIH PIJAČ Nihče pač ne bo trdil, da obrekujem Irce, če rečem, da niso nepri jatelji kapljici dobrega M' liisk y.ja. lega sem se spomnil in meneč, da si boni s tem pridobil v dolgem Ircu prijatelja, sem ga povabil: „Kako bi bilo, če bi stopila v kak lokal, kjer še .pravega’ toči io?“ „Kaj?“ je zategnil Špike O’ Donnel, ..mislite. da me boste zapeljali k pijači? Jaz pa alkohol. ha, ha!“ S temi besedami me je po-treoljal po ramenu, prijazno, a s silo, pod katero hi se vol podrl: „Kaj res ne veste, da v vsem svojem življenju še nisem pokusil alkohola? Jaz vobče ne pi :em.“ Pri teh besedah se mu obraz raztegne v spaček, kakor da mu hoče slabo postati od gnusa. „ln vendar se imate baš alkoholu zahvaliti za svoje bogastvo." mu oporečem. Instinktivno mu seže roka p>> ovratnici, kjer se je lesketal briljant, velik ko lešnik. „0, (Iti, nekaj denarja sem že zaslužil, od kar se ukvarjam s tem poslom." A zdajci ga obide neki divji odpor. Rad bi mi dokazal, da je na dnu svoiega srca čisto spodoben človek. „Jaz, tako imenovani sovražnik javnosti, sem otrok Čikaga. V klavnicah me vsi poznajo, sai sem se v tistem delu mesta rodil. Nešieto zločinov me obdolžil :ejo. Saltis (neki bandit) me je hotel spraviti s poti, a jaz se nisem niti poskusil maščevati. Desetkrat so me že hoteli ubiti. Ranili so me. ubili pa ne. Bog tega ni dopustil." Tako torej, zdaj jo prišel celo Bog v te krvave čikaške isto-ri je! ..Na vse mogoče načine so me že hoteli soraviti s sveta," je nadaljeval Špike O’ Donnel. „Še ni dolgo tega, kar je prišlo do nekega škandala z igralskim avtomatom. Dva taka aparata je policija zaplenila, pozneie pa ju je našla v nekem „speakea-syiu“. Na podlagi številk, kj so bile na njih. so ugotovili, da gre za ista aparata. Brez dvoma so policisti zaplenjena avtomata snet dabo prodali. Šest policijskih kapetanov se je kompromitiralo pri tei aferi, in vendar so mene obdolžili, da sem imel prste vmes ... mene!" In Špike O’Donnel je vzdihnil: ..Kako slabo me ljudje poznajo. Sicer imam res nekoliko popisano mladost. ..“ S temi besedami je Snike 0’Donnel diskretno namignil na seznam svojih policijskih in sodni'skih kazni, nato pa je ponosno nadaljeval: ..Danes sem dober rodbinski oče ... Povedal sem vam že, da ne pi:em, in to je res, brezpogojno res. Docela in popolnoma „suh“ sem. Bolj suh kakor vsi čcdnostni pridigarji, ki bi me radi spravili pod vislice. Vrhu tega sem tudi jako pobožen mož. Le vprašajte šentpetrskega žuonika in tamošnie očete frančiškane! Vsako nedeljo sem tam pri enajsti maši in vsak mesec grem k izpovedi, lak je Špike O’ Donnel!“ SENZAC1JONALNA FOTOGRAFIJA Trenutek se mi je zdel primeren za vprašanje, ali bi Špike O’Donnel pristal na to, da se fotografira z menoj. Namestil odgovora me je obrnil pravcati vesoljni potop irskih kletvic. Toda polagoma sije pomiril, ko sem mu namignil, da bi ta fotografija, sneta v srcu Čikaga, dokazala preganjajoči ga policiji, da se ne skriva, njegovim sovražnikom pa, da se jih ne boji. Na mah je O’ Donnel navdušen nad mojim predlogom. „Pri Jupitru," vzklikne, „mi-sel ni tako slaba! To bo fotografija, ki bo Ameriko presenetila." Obljubil mi je nato, da mi bo že sporočil dan, ko se bova dala fotografirati, in je dodal, da si bo kraj snet j a sam izbral po svoji volji. Že se je hotel posloviti, ko sem 11111 zadal še vprašanje, ki mi je ves čas viselo na jeziku: ,,'Ali ie res, da dobavljate, čeprav ste na seznamu osemindvajsetih '^sovražnikov javnosti, da dobavljate premog mestni upravi?" „1, seveda," zategne sme'e se. „ln mislim, da se nihče ne more.pritoževati nad moiimi do bavami. Moje blago je najboljše." # 0 Vendar je dolgo trajalo, pre- Nič manjše pozornosti kakoi tragična smrt senatorja |oyce\. o kateri sem že pisal, ni zbudil v Čikagu tragični konec prosiu-lega bandita Dannvja Valla, re-volvcrskega junaka iz Capono-ve tolpe. Njega so osumili, da se je udeležil strašnega pokol-a na dan sv. Valentina, ki je stal Moranovo tolpo šest ali sedem ljudi. Toda bandit je že prej in tudi pozneje storil še celo kopi- den sc je 0’Donnel odločil izpolniti dano besedo. Za sestanek je določil primeren prostor na bregu jezera, ravno nasproti či-kaški trgovski zbornici, ki jo posebno ogorčena protivnica banditov. MOLK — ČASTNA ZADEVA Rod vodstvom moža, ki jo posredoval moje seznanjenje z O’ Donnelom, si naposled izberem izmed šestih predlaganih fotografov najmlajšega, o katerem so mi povedali, da je ne samo jako spreten, nego tudi vse prej ko radoveden. Špike O’ Donnel je prispel ob napovedani uri, a ne peš in tudi ne sam, nego v prekrasnem avtomobilu v spremstvu dveh pri jateljev. Med tem ko ga je fotograf snemal.*) sta njegova prijatelja pozorno gledala na vse strani, da se ne bi od kod prikradli nepoklicani ,pri iatel'i‘. „Pozor, mir! Še eno sliko!" V pavzi med obema snemalnima se Špike O’Donnel zado-vobno pogladi po prsih. ..Ali nisem zdaile prekrasna tarča za vse one, ki jim je žal, da sem še pri življenju? Toda mene ti prekleti idijoti ne dobe!" V tem nam mladi fotograf, ne da bi se zmenil za kletvice pobožnega banditskega' staroste, sporoči, da ie stvar v redu in končana. Stiskanje rok na vse strani. Lepi avto odpelje Špika in njegovo spremstvo. Staroste čikaških banditov nisem videl nikoli več. eo deuinj, zaradi katerih ga je policija vodila v evidenci, /e sam vlom v poštno blagajno v Rolk-Strectu mu je baje vi-gel 400.000 dolarjev (svojih 2^ milijonov dinarjev). Danny Vallo je živel veselo in razbrzdano življenje v družbi lepih žensk. *) To sliko je priobčil „Roinan“ na naslovni strani v 44. številki dne 1. novembra t. I. Diskretna prijateljica > MUAGGAPD: _v c%ma % vMito' mladcrfp: Ta roman je začel iz ha jati v 42. številki Homana". Današnje nadaljevanje je d e s e t o. Novi naročniki naj pri naročilu izrečno zahtevajo še prejšnjih devet številk. „Ah, ti volkovi!" reče ona. „še vidim pred seboj njihove zoprne obraze! Torej oni so razpeli Mesijo na križ! O, verjamem. Njim ni bilo do tega. da je 011 sin živega Boga, ako je to bil — toda o tem bova drugič govorila. Njim ni bilo sploh do nobenega boga, naj bi bil prišel med nje v še tako veliki slavi in sijaju. Torej oni so ubili Mesijo ... Nu, zato so danes raztreseni po zemlji!" Presenečen jo pogledam. „Oprosti, kraljica, toda meni je vse to tako čudno. Minilo je najmanj že dva tisoč let, kar je židovski Mesija umrl na Golgoti. Kako da potem govoriš o vsem tem, kakor bi bila tudi ti takrat živela? Kako naj človek živi dva tisoč let? Zakaj se mi rogaš, kraljica?" Ona se nasloni na posteljo in začutim, kako mi njene oči prodirajo v dušo. „(), človek," reče po kratkem premolku počasi in s poudarkom. „Zdi se mi, da je mnogo stvari na zemlji, o katerih ti nimaš niti pojma. Ali mar tudi ti misliš kakor Židje, da vse na svetu umre? Ne, nič ne umre. Smrti ni, samo Izprememba je... Vidiš, tujec," tu se njen glas nenadoma izpre-meni, „vidiš, jaz, Aješa — tako mi je iine — čakam nekoga, ki sem ga ljubila, da pride spet na svet... tu zdaj koprnim po njem in ga čakam, ker vem, da mora priti. Ali misliš, da bi drugače ostala tukaj, iaz, ki sem mogočnejša in lepša od grške Helene, o kateri so Grki peli in katere modrost je bila večja od Salomonove? Jaz, ki poznam skrivnost zemlje in njena bogastva, jaz, ki sem nekaj časa vladala tudi nad Izpremeinbo, ki jo vi imenujete Smrt — ali bi mar živela tu med divjaki, ki so nižji od divjih zveri?" Božična številka „RO M ANA“ izide že prihodnji torek. Opozarjamo nanjo vse kupovalce v trafikah in knjigarnah, da si jo pravočasno rezervirajo, ker izide v povečanem obsegu in z izbranim gradivom in bo povpraševanje po njej gotovo veliko! „Ne vem," odgovorim ponižno. „Tu čakam na svojo ljubezen. Moje življenje je bilo mogoče slabo, ne vem — kdo pač ve, kaj je dobro in kaj zlo? Toda prišel bo dan, morda šele čez pet tisoč let, ko se bo 011 spet rodil na svet, in takrat bo poslušal zakon, ki je močnejši od človeške pameti, in me bo poiskal tukaj, kjer me je nekoč spoznal, in njegovo srce bo zletelo k meni, čeprav sem grešila zoper njega; pa tudi če me ne bi spoznal, me bo ljubil — zaradi moje lepote." Ves osupel nad temi besedami nisem vedel, kaj naj rečem. To, kar je govorila, je daleko presegalo mojo pamet. „Nu, dobro, kraljica," rečem, „četudi je res, da se ljudje na novo rodijo na svet, s teboj vendar ni bilo tako, če sem te prav razumel. Ali nisi nikdar umirala?" Ona me ostro pogleda, nato pa odgovori: „Res je, nikdar. In sicer zato ne, ker sem nekoč, malo po naključju, malo pa po študiran ju odkrila eno izmed velikih skrivnosti sveta. Povej mi, tujec: če je življenje, zakaj se ne bi moglo to življenje za neko dobo tudi podaljšati? Kaj je deset, dvajset ali petdeset tisoč let v zgodovini življenja? Nič. V dveh tisočih let se te votline niso niti najmanj izpremenile; nič se ni izpremenilo razen živali in ljudi. V tem ni nič čudnega, samo če razumeš. Življenje samo po sebi je čudovito, nič čudovitega pa ni. da se da podaljšati. Toda večno nihče ne more živeti, ker priroda ni večna, nego mora tudi človek umreti. Ne poznam vseh skrivnosti prirode, toda toliko jih le poznam kakor do zdaj še nihče. Tebi je vse to tajinstveno in nerazumljivo in te ne maram več mučiti s tem. Drugič ti bom obširneje o tem govorila, če se mi bo dalo. Čudno se ti vidi, kajne, kako sem zvedela, da prihajate v to deželo, in kako sem rešila vaše glave pred razžarjenim loncem?" „Da, čudim se, kraljica." „Poglej v tole vodo!" reče in pokaže na oni basen. Vstanem in pogledam, a voda se tisti mali skali; nato se spet zbistri in jasno zagledam na belem dnu čoln v onem strašnem kanalu. Vidim Leona, kako spi na dnu čolna, ogrnjen s plaščem, da se obrani komarjev, in vidim sebe, Joba in Muhameda', kako vlečemo čoln proti obali. Ves bled in trepečoč od groze odskočim. „To je čarovnija!” vzkliknem. Spoznal sem namreč oni prizor. „Ne, ne, Holly, to ni čarovnija,” odgovori ona, „nego tvoje neznanje. Čarovnije ni, obstoji samo poznavanje prirodnih skrivnosti. Ta voda je moje zrcalo, v katerem gledam, kaj se dogaja, če me prime volja, da pogledam, toda verjemi mi, da se to jako redko zgodi. V tej vodi ti pokažem vse, kar bi hotel videti v preteklosti, če je kako v zvezi s tem krajem ali z menoj ali pa s teboj. Pomisli samo na kakega človeka in tisti mali se bo pokazala njegova slika v tej vodi. Vidiš, tako sem jaz ravno mislila o onem kanalu, kakšen je bil pred dvema tisočema let, ko sem plula v to deželo — in glej! takrat zagledam ladjico in tri ljudi, ki jo vlečejo, enega pa vidim, kako leži v ladji. Nisem inu videla obraza, toda zdel se mi je krasen dečko. Nu, in poslala sem ljudi, da vas rešijo. Zdaj pa idi! Ne, povej mi še kaj o tem mladeniču, Levu, kakor mu pravi ta starec. Hotela bi ga videti, toda praviš, da je bolan od vročine ...“ „Jako bolan je,” odgovorim žalostno. ,,Ali bi mogla kaj zanj storiti, kraljica? Saj vem, da toliko znaš in umeš!” „Seveda znam in lahko ga ozdravim; toda zakaj govoriš s tako žalostnim glasom? Ali ti je O« sinr „ Posinovi jenec, kraljica. Ali želiš, da ga privedem predte?” „Ne. kako dolgo ga že mori vročina?” „To bo danes že tretji dan.” „Dobro. Naj leži še en dan. Morda bo sam premagal bolezen in to bi bilo mnogo bolje, kakor da bi mu jaz morala dati zdravilo, zakaj vsako zdravilo je ne- varno srcu. Če pa mu jutri še ne bo bolje, ga privedi k meni. Povej mi, kdo 11111 streže?” „Naš beli sluga, ki mu Bilali pravi Svinja, in še neka ženska, Ustana po imenu, lepa ženska iz te vaše dežele, ki se je zaljubila vanj, takoj ko ga je zagledala; od takrat je neprestano pri njem, kakor je običaj tvojega naroda, kraljica.” „Mojega naroda! Ne govori mi o mojem narodu! Ti sužnji niso moj narod, psi so, ki izpol-nujejo moje zapovedi. Kar se pa tiče njihovih običajev, zame ne veljajo. Tudi to ti rečem, da me ne imenuj kraljico, ker sem sita laskanja, nego mi reci Aje-ša, ker mi to ime zveni sladko v ušesih in mi je lep odmev iz preteklosti. O tej Ustani nič ne vem. Morda je to ona ženska, o kateri mi nekaj pravi, naj se je pazim. Počakaj, takoj bova videla.” S temi besedami se skloni, potegne čez vodo in se ostro zagleda vanjo. ..Poglej,” mi zapove, „ali je to tista ženska?” Pogledam v vodo in zapazim na mirni gladini obris Ustanine-ga obraza. Bila je sklonjena in je gledala z očmi, v katerih se je izražala neizrekljiva nežnost, predse, in lasje so ji padali na pleča. „Da, ona je,” rečem s tihim glasom. „Leona gleda, kako spi.” „Leona!“ vzklikne Aješa z nekim čudnim glasom. „To je latinski izraz za ,Leva‘. Torej je to pot Bilali le prav pogodil ime. Čudno, zelo čudno,” ponavlja nato kakor bi govorila sama s seboj. „Taka podobnost... ne, ne, to ni mogoče!” Nemirno potegne še enkrat po vodi. Voda se skali in slika izgine. ,.A1 i bi rad še kaj vedel, preden odišeš, Holly?“ me vpraša čez čas. ,,A1 i imaš še katero željo?” „Žel im, Aješa,” odgovorim pogumno, čeprav se mi nu obrazu ni videl ta pogum, ..želel bi videti tvoj obraz.” Ona se takrat zasmeje z glasom srebrnega zvonca: ..Premisli dobro, kaj govoriš, Holly, premisli! Saj poznaš stare Najlepše darilo 220"- 330"- 390"- Samo pri A. PRELOG Ljubljana Marijin trg Specijalist za pisarniške stroje in nalivna peresa. grške pripovedke o bogovih. Ali se ne spominjaš Akteona, ki je umrl, ker je preveč gledal v Lepoto? Če ii pokažem svoj obraz, si boš morda izgrizel srce v brez-nadnem koprnenju. Kajti jaz nisem ustvarjena zate, nisem ustvarjena za nobenega moža, razen za enega, ki je nekoč živel, a se še ni vrnil v življenje." „Kakor želiš, Aješa,“ odgovorim, „toda jaz se ne bojim tvoje lepote. Odvadil sem svoje srce ženske lepote, ki mine kakor cvet." „Motiš se,“ odgovori ona. „Le-pota ne mine. Moja lepota živi kakor živim jaz. I oda če že hočeš, da ti ustreženi, ti storim po želji; samo ne srdi se name, če te strast premaga. Nikoli človek ne pozabi lepote, kadar mu jo jaz pokažem. Zato tudi hodim ogrnjena pred temi divjaki, da me ne začno nadlegovati in da ini jih ni treba ubijati, lorej hočeš, da se ti pokažem? Hočem!" odgovorim. Radovednost me je čisto premogla. Takrat vzdigne ona svoje okrogle bele lehti — takih lehti še nikoli nisem videl — in počasi, jako počasi odpne zaponko pod lasmi... In zdajci pade cela koprena na tla. moje oči pa zajamejo njene oblike, ki so bile ogrnjene z belo kopreno: in v tej tančici se je še bolj odražala živost tega božanskega telesa. v katerem je bilo več živ-1 jen:a kakor v življenju samem, in neke kačje dražesti, ki je bila nadčloveška. Na svojih drobnih nožicah je imela sandale, spete z zlatimi zaponkami. Členki na nogah so ji bili bolj dovršeni kakor bi jili mogel napraviti še tako velik umetnik, /a pasom je bila tančica piipeta z dvoglavo kačo iz čistega zlata; nad njo sc je telo belo napenjalo v tenčici, le na grudih se je koprena spuščala. Lehti in vrat so bili goli. Pogledam ji v obraz in — prav nič ne pretiravam — odskočim oslepljen in očaran. C ul sem že o lepoti božanskih bitij, a zdaj sem jo gledal z lastnimi očmi; samo da je bila ta lepola v/ Ze zdaj Vam povemo, da bo naš novi roman, ki ga začnemo priobčevati sredi januarja prihodnjega letnika, prijetno presenečenje za naše čitatelje. Nič drugega Vam za zdaj ne izdamo, le na uho še tole: novi roman se odigrava v naših krajih! navzlic vsej svoji čistosti in očarljivosti nekako demonska — vsaj name je tako delovala. Kako naj jo opišem! Ne morem — ne moreni! Ni ga človeka, čigar pero bi moglo le od daleč zapisati to, kar sem videl. Mogel bi govoriti o velikih, globokih očeh neke mirne črnine, o širokem, plemenitem čelu in o nežnih. ravnih črtah. Toda naj so bile te črte še tako lepe, prelepe, vendar njena lepota ni sestajala iz njih. Sestajala je iz celotne njene veličastne pojave, iz nekega izraža mirnega mogočja, ki je obdajalo njo vso. Nikoli prej nisem slutil, do kakšne popolnosti se utegne po-peti Lepota, do kakšnega veličanstva; a vendar je bilo to veličastje ne angelsko nego demonsko. Njeno lice 'e razodevalo mlado žensko komaj tridesetih let. v popolnem zdravju, v prvi zreli lepoti velikega izkustva in globokega poznanja tu- VSAK »AN VriLVŠA\.li: Odgovori a 10. strani I. Koliko zob imu otrok in koliko odrasel človek? J. Kakšne narodnosti je bil skladatelj Frederic Chopin? \ Knko dolg je kitajski zid? 4-. Kako dele Kitajci dan? 5. Kaj je insulin? (). Koliko tehta zidna opeka? 7. Kako dolgo bi moral voziti najhitrejši brzovlak. da bi prevozil razdaljo med zemljo in mescem? ge in strasti. Niti usmev, ki je ležal v kotih njenih ust, ni mogel skfrti one sence greha in brige. Odsevala ji je iz oči, odsevala iz vsega njenega veličastja, kakor da hoče reči: „Glej me! Lepša sem od vsake ženske, nesmrtna sem in pol-božja; spomin me goni iz veka v vek, strast pa mi je kažipot; zlo sem storila in z nesrečo seznanjala rod za rodom, in tako bom delala zlo do konca fini. dokler ne pride dan mojega kesanja." Neka magnetna sila mi ni dala, ovedano Po policijskih predpisih izpred leta 1880 je v Newyorku prepovedano nositi v Centralnem'parku sekiro. Morda zato, da ne bi kdo posekal prastarih hrastov, ki tam rastejo. Morda tudi zato, ker je prišlo v starih časih često do tepežev in bojev, kjer so sekire igrale ne baš majhne vloge. Dejstvo je le, da danes v času revolverjev ne pride nikomur več na misel, da bi se spustil v boj s sekirami. Dalje je prepovedano v bližini norišnice igrati na harmoniko. Drugi instrumenti v tej prepovedi niso navedeni. Zakaj je ravno harmonika tako nevarna za norce, zakon ne navaja. Prepovedano je tudi na glavnih ulicah vrtati za petrolejem. Nu, človek naj poskusi! Preden kaj izkoplje. ga avtomobili desetkrat pregazijo. Tudi bananov ih olupkov ni dovoljeno metati v vod«. Zakaj? Kdo ve! Čudno je le. da za druge olupke ta prepoved ne velja. Še marsikaj drugega v New-vorku ne smeš storiti, toda teli par stvari naj zadošča. Pošten ost ..Saj veste*, gospod Kljun, da sem bil zmeraj pošten in vesten. Vidite, pravkar je neka stranka plačala sto dinarjev preveč... ..No. in? .. ..Saj sva vendar družabnika. Vsak pol -bova imela." jinisiitfr Drugi del OČETOV GREH Ta roman je začel izhajati v 40. številki „Romana'\ Današnje nadaljevanje je dvanajsto. Novi naročniki naj pri naročilu zahtevajo še prejšnjih enajst številk. „Ne smem. Ne izprašujte!** „Vaša čast vas sili k temu. da to poveste,“ je zdajci vzkipel Gobriand. „Vaša, Julijina in moja čast zahtevajo, da govorite! Če vztrajate v molku, je to žalitev, ki velja moji hčeri!" „Vem.“ ..Strahopetnost, razumete? Zakaj s tem, da molčite, dajete svobodo vsem domnevam! Ne, ne smete molčati! Še enkrat, gospod Gaston — v imenu dobrotnega Boga: povejte!** Gaston je žalostno odkimal z glavo. „Ne, ne!“ je vzkliknil z ubitim glasom. ..Zaničujte me, opsujte me — molčal bom! Toda vedite, Julijina čast ostane obvarovana, ker jo ljubim, ker sem jo vedno ljubil, in če bi bilo mogoče, bi jo poslej še stokrat bolj ljubil. Zakaj prej sem imel upanje, da postanem navzlic vašemu odporu in odporu mojega očeta nekoč še njen mož — danes tega upanja nimam več!“ „Vse to so samo prazne besede in izgovori!“ je zaničljivo rekel Gobriand. „Kolnem se vam, da ravnam zoper svojo voljo,** je zavpil Gaston. „Prisežem vam, da mi je Julija še prav tako draga kakor mi je zmerom bila — o, ona to ve, ona ne more o tein dvomiti!“ „Potem pa vsaj njej priznajte svojo skrivnost!** ie skomignil z rameni Gobriand. „Ne — nič. na svetu mi je ne more iztrgati; zakaj ta skrivnost ni moja."* ..ker Julijo ljubite in bi brez nje bili nesrečni,“ je spet začel Gobriand, ki je komaj premagoval jezo, „ker se po drugi strani ne pomišljate žrtvovau srečo moje hčere, ki vas ljubi, to ni mogoče drugače — če ste resnico govorili in če ta skrivnost res obstoji — kakor da to zade-va vaše koristi. Zakaj nam ne zaupate toliko, da bi nam to vsaj priznali? Ali nima Julija pravice vedeti resnico?** „lma.“ „Nu, zakaj pa potem ne govorite? Ne bojte se, da vas izdamo!*' „Ne sinem!** je zaječal Gaston. „Nemogoče, gospod Gobriand! Rotim vas, ne silite vame! Ali mar ne vidite, koliko trphn zaradi tega? Če bi bil kriv, ali mislite, da se ne bi bil ognil tem mučnim razgovorom in pojasnilom? Le zato, ker si nimam nič očitati, le zato sem prišel sem in vam povedal, kar sem smatral za svojo dolžnost, da vam povem. Bodite usmiljeni — ali ne vidite, da ne morem odgovoriti na vaša vprašanja? Ne srdite se name, ne mislite, da lažem!** Gobriand je samo zaničljivo skomignil z rameni. ..Strahopetec!** „Ne, nisem strahopetec!** je vdano odgovoril Gaston. „ln bog-me — nihče razen vas mi ne bi smel tega reči, vsakdo bi le besede poplačal. Vam tega ne zamerim in tudi ne zahtevam zadoščenja od vas. Ne, ker ne morem. Če vi napadate mojo čast, moram to mirno prenašati — vi edini storite to brez kazni!** Stari je bil ves zaripel v obraz, z rokami je bredel po sivi bradi in oči so se mu srdito lesketale, kakor takrat kadar je mislil na Forgesa, na ono rodbino, od katere zanj nikdar ni prišlo nič dobrega, rodbine, ki je postala velika, mogočna in bogata, med tem ko je 011 čedalje bolj lezel v siromaštvo in nesrečo. „Kdo mi jamči," jo povzel po kratkem premolku, „kdo mi jamči, gospod Forges, da niste vsega tega namenoma vprizorili? Kdo mi jamči, tla si niste, preden ste prišli sem, sami pri sebi rekli: ,Bil sem tako neumen, da sem se spustil v ljubimkanje s hčerjo tega norca in ji dal besedo — a zdaj je tega dovol j in jaz hočem besedo nazaj!* — Bogme, gospod Forges, vidim, da je stvar res jako enostavna. Ko ste dali obljubo, ste bili gotovi tega. da ne bo nikogar, ki bi vas prisilil, da jo izpolnite, ne brata ne očeta ... zakaj mene pač ni-kdo več ne šteje. Julija je tako rekoč sama ... ženska brez opore ... kaj bi z njo! . .. Sa j niti ni vredno izgubljati zastran nje besede niti si delati skrbi! Tako, vidite, gospod Forges, tako vidim jaz to stvar, in tako tudi je!“ „Že mogoče,“ je trudno rekel Gaston, ki je izgubil upanje, da bi mogel starca pregovoriti. „A če bi hotel dognati prave vzroke vašega odstopa, gospod Forges —?“ „Kako pravite?** je vprašal Gaston,.ne vedoč, kam oni meri. „Nu, tega pač ne bo težko uganiti!“ se je zagrohotal Gobriand. „Pošten sem in zato priznam, da ste se izprva res zaljubili v Julijo in da vas je njena lepota premogla .. ..Ljubil sem Julijo z vso zvestobo svojega srca,“ ga je s trdnim glasom prekinil mladi mož. „ln tudi še zdaj jo ljubim iz vse duše!“ „Nu, da, že mogoče. Julija vas je vzljubila in... nič ne rečem,... takrat mislim, da ste se resno hoteli poročiti z njo.“ ..Kolnem se vam!“ „Toda takrat, kakor prav dobro veste, jaz nisem hotel pristati na to poroko in vas vzeti za zeta,“ je nadaljeval starec. „ln zato sem vam odbil Julijino roko. To vam pa ni vzelo poguma, narobe, zakaj kakor hitro ste okrevali od one rane, ste se spet jeli moji hčeri bližati. Upali sle, da boste zmagali nad mojim odporom: bili ste prepričani, da nisem kriv napada na vas, in tako ste začeli vojno proti meni — s tem, da ste pomagali odkriti pravega krivca. Ta vaša usluga naj bi odstranila vse ovire — s tem ste računali, in niste se všteli. Vaša ljubezen do moje hčere je takrat še bila in niste imeli namena odreči se ji.“ „Vse to je res!“ „Nu, in od takrat se ni nič zgodilo, prav nič, kar naj bi iz-premenilo vaše nazore o teli stvareh/' „Motite se, gospod Gobriand, zakaj to, kar se je zgodilo, to je baš ona skrivnost, ki vam je ne smem izdati, in ki ni z Julijo v nikaki zvezi — ona niti slutiti ne more, da se nje prav nič ne tiče.“ Gobriand je zaničljivo odmahnil z roko. „To je laž, gospod Forges — laž!“ je mrzlo odgovoril. Gastou se je ugriznil v ustnice, da je vsa kri izginila iz njih. Oči so mu zagorele. Takrat pa se je prvič v toku tega mučnega pogovora zganila Julija. Skočila je k svojemu dragemu in se z obupnim krikom oklenila njegovih rok. „Gaston, Gaston!" je zavpila. „Povej mi resnico!" Ta trenutek je bil morda najstrašnejši v Gastonovem življenju. Vse v njem je kričalo: „Po-vej! Govori!" Vse v njem ga je sililo k njej, toda moral se je kazati drugače. Z vsem naporom je skušal odriniti Julijo od sebe. Toda ona se mu ui dala. „Gaston, ljubim te!“ je vzkliknila. „Ljubim te, sani' veš. In ti ljubiš mene — to j a z vem! A zakaj potem ne maraš več zame — kaj sem ti storila?" „To je strašno — strašno!" je zaječal mladi mož. »Resnico, Gaston — povej mi resnico!" je zavpila Julija. „Za tvojo čast gre!" Gaston ni več imel moči, da bi odgovoril. Samo zmajal je z glavo. Julija ga je še zmerom držala v rokah. Njena sapa mu je skoro gorela v obraz. julije skoro ni bilo spoznati. To ni bila več ona krotka in plaha deklica, ki jo je Gaston srečal v Boisu, deklica, ki se je z njo sestajal v gozdiču v bližini gradu svojega očeta — ne, to ni bila več tista, ki jo je nekdaj tako ljubil in ki mu je še zdaj naj-dražje na svetu — ne, nekaj čisto drugega je bilo to, kar je zdaj stalo pred njim, bitje, o katerem nikdar ne bi bil mislil, da Najlepše božično in novoletno darilo so slike filmskih igralcev, ki so izšle na naslovnih straneh „Romana“ in smo jih zdaj ponatisnili na finem belem kartonu v velikosti 32 X 24 eni Cena posamezni sliki Din 5-—, s poštnino Din 5-50, vseh dozdaj iz-išlili devet slik pa dobite po izredno nizki ceni Din "ib-—, s poštnino Din 40*—. Izišle so slike: Grete Garbo, llarolda Lloyda, Any Ondre, Norine Shearor, Janet Gaynor, Lawrencea Tibbetta, Dorothy Jordan, Ji-umiette MacDonald in Lillian llarvey z Wil-lyjem Fritscliein. utegne biti Julija. V njenih očeh je žarel ogenj čudne odločnosti, ki ga do zdaj še ni videl pri njej. To je bila ženska, ki se hoče žrtvovati, ki pa obenem kaže, kako do dna duše jo boli že sama misel na Gastonovo nezvestobo. »O, Gaston!" je vzkliknila s prosečim glasom, „usmili se me! Ne prikrivaj mi več, kaj se je zgodilo!" „Ne morem povedati — ne-ftiogoče!" je zaječal mladi mož. Gobriand je prijel hčer za roko in jo hotel s silo odtrgati od Gastona. „Proč od njega!" je zarenčal. „ln da mi nikoli več ne zineš o tem človeku!" „Oče!“ je proseče vzkliknila J ulij a. „Pusti ga!" je nekoliko mileje odgovoril stari, ki ni mogel gledati vlažnosti v hčerinih očeh. „Ni vreden solz, ki jih prelivaš zaradi njega!" Gobriandov obraz je pri teh besedah postal tako strašen, da je Julijo prevzel strah. Stopila je k očetu in ga prijela za roko. „Oče!“ je zavpila, „ne žali ga! Nihče ne ve, zakaj tako ravna: le poglej ga — ali se ti ne vidi še bolj nesrečen od mene ali tebe?" Zdajci pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Julijina mati, ki — kakor naši bralci še pomnijo — ni bila posebno zdrava in ki zato oči vidno ni prav razumela pogovora, Julijina mati, ki je dotlej ves čas molčala, je mahoma izpregovorila: „Zakaj pa tako siliš v to poroko? Saj si jo še pred nekaj dnevi odločno odklanjal!" ,;Zakaj?“ je vzrojil starec, ki so mu te besede le še podnetile bes. „Zakaj, vprašaš? Zato, ker ne maram, da bi bila moja hči nesrečna! Zato ker vem, da ji bo ta udarec zastrupil življenje! Vsa mržnja do starega Forgesa mi ne odtehta solz mojega otroka — in če zdajle vztrajam, da se ta poroka izvrši, delam to zato, ker vidim v ravnanju tega človeka strahopetnost, še več, lopovstvo!" ..Gospod Gobriand!" je vzkliknil Gaston, bled ko zid. „Oče!“ je prestrašena zavpila hči. ..Lopovstvo, rečem," je nadaljeval pohabljenec, „in pojasnil bom tudi, zakaj. Spodobi se, da tudi ved ve izvesta, zakaj gospod Forges ne mara izpolniti obljube, zakaj ie konec njegove dozdevne ljubezni do Julije. Stvar je na moč preprosta! Gaston je moral priznati svojemu očetu, da se hoče oženiti. Pri starem Forgesu je naletel na odpor, vendar se ni dosti zmenil za to in je še dalje hodil k Juliji in ji obetal zakon. Poskusil je pri svojem očetu še enkrat, toda prav tako brez uspeha kakor prvič, in tretji poskus se mu je izjalovil kakor prvi in drugi. Naposled pa je bilo staremu vsega tega le preveč, pa je rekel simi: ,Izberi med Gobriandom in menoj — med njegovo hčerjo in mojim imetjem! Če se odločiš zame, ti ostane vse razkošje, vse bogastvo kakor do zdaj — če ne, pa se odreci denarjem, zakaj nikoli ti ne dam več beliča, pa če naj sam zabijem vse premoženje!1 — Ali zdaj razu meta? “ je sklenil Gobriand. „To je strašno!" je zaječal Gaston. ,jAli zdaj razumeta?** je nadaljeval stari z zloveščim grohotom. „Zato ta umik! Na eni strani velikansko imetje, na drugi pa siromašna Julija! kdo neki bi se še obotavljal!** se je rogal Gobriand. „Odločil se je pač za bogastvo, nu, in storil je pametno in praktično! Umen človek ste, gospod Gaston! In vidite, pregovor laže, ko pravi: ,Ukradeno blago ne prinese blagoslova!* Ravno narobe — kakor se vidi pri vas!** Mlademu možu so te besede začudo vrnile zavest. „Torej mislite, da zaradi denarja žrtvujem Julijo?" je rekel mirno. „Da.“ „To bi vam z eno besedo lahko ovrgel." „0, reci to besedo!** je vzkliknila Julija. »Ali mi mar drugače ne ver-jumeš, dragi otrok?" je presunjen vprašal Gaston. „0, da ... da, o Rog ... kolnem se !i! Toda moj oče..." »Tvojemu očetu, Julija, povem samo to, da bi mi moje slike, če jih prodam, vrgle toliko, da bi lahko brez skrbi živela ti in jaz, tudi brez očetove podpore." ,.0, verjamem," je ironično menil Gobriand, „toda tako življenje je jako blizu beračiji, a gospod so vajeni leska in bleska!" Gaston mu ni odgovoril; obrnil se je k Juliji: „Tvojemu očetu bi vrhu tega povedal še to, da sem zapustil grad svojega očeta v Boisu in da tudi v Parizu ne stanujem v očetovi palači. Živim popolnoma sam. Nihče mi ne daje nikake podpore in navezan sem popolnoma sam nase in na delo svojih rok. Z očetom nimam nič drugega skupno kakor —“ Beseda mu je zastala in kakor da mu ni hotela z jezika. „Nič razen imena!" je tiše dodal in pobesil glavo. Toda Gobrianda to ni prepričalo — nič na svetu ga tisti trenutek ne bi bilo pripravilo do tega, da bi verjel Gastonovim zagotovilom. ..Zdaj, gospod Gaston," je rekel in povzdignil glas, „zdaj, ker si zastran vas nismo več na nejasnem in si nimamo ničesar več povedati, vzamem na znanje vaš umik in vam dovolim, da se poslovite!" Pohabljenec je obrnil mlademu možu hrbet in stopi 1 k oknu, kjer je začel bobnati koračnico. Gaston je iztegnil roko po J aliji. „Vsaj ti, ljubezen moja —■ vsaj ti mi boš verjela!" je rekel VSAK »A38 H OIMrOVOIt Na vprašanja na 6. strani 1. Otrok ima 20 zob, a o. Tri in pol kilograma. 7. 00 dni. mehko in proseče in glas mu ,pe drgetal. „In tvoje žensko srce ti bo ne glede na bolečine, ki ti jih prizadenem, povedalo, da ne lažem! Ljubil te bom kakor doslej in moja ljubezen bo večna!" „Verjamem ti!" je odgovorila deklica. „Čakala te bom vse življenje, kakor sem te čakala danes!" Te njene besede so ga kakor nož ranile v srce. Zakaj dobro je vedel, da njemu ni več rešitve in da ga Julija čaka brez vsake na-de. Vstal je. Nič več ni smel ostati tu, kjer mu oče nje, ki jo ljubi, ne verjame, niti trenutek ne sme več ostati. Še enkrat je z očmi objel Julijo, nato pa se je sunkoma, obrnil in izginil skozi vrata. Nesrečna deklica je komaj imela toliko moči, da se je privlekla do svoje sobe, kjer je omahnila na posteljo in se onesvestila. Stari Gobriand je še vedno mehanično bobital koračnico po steklu ... # Gaston je šel po stopnicah in v ušesih so mu neprestano odmevale poslednje Julijine besede. Sam vase zatopljen je šel mimo hišničinega okna na hodnik, ki je držal na ulico. Bil je že malone na cesti, ko mu je prišel naproti neki moški, ki je pridušeno vzkliknil, ko ga je zagledal. Ta moški je bil oni samotar, ki je vsako noč pisal pri luči, oni, ki je o njem vedela stara Gobriandovka ondan toliko po-vedeti, oni ki ni imel razen nekega podporočnika nobenega znanca. Ta moški je bil Levigier. Gaston, ki je mislil samo na svojo nesrečo, je šel mimo njega, ne da bi ga bil opazil. Toda Levigier se je ustavil in pogledal za mladim možem. Nato se je obrnil, skomignil z rameni in nadaljeval svojo pot. „Nezmisel!“ je zamrmral. A vendar ga je stvar vznemirila; stopil je k hišnici. .,A1 i ste videli gospoda, ki je pravkar odšel iz hiše?" „L)a, gospod Levigier. Zakaj vprašate?" Dokaz nedolžnosti Napisni Jo 1 lanns Rosler ,,Ali ga poznate?'1 „Ne — še nikoli ga nisem videla." „Torej je danes prvič prišel? „Na to l)i se skoro zaklela — vsaj jaz ga še nikoli nisem videla pod to streho, a vendar moram videti vsakega človeka, ki pride in gre." ,,A1 i hi mi lahko povedali, koga je obiskal?" „To, gospod Levigier, bo pa težko. Vem samo toliko, da je gospod prišel pred kako uro in se obrnil na desne stopnice, ne da bi bil kaj povprašal pri meni. Gotovo so 11111 že prej povedali, kaj in kako." Levigier je bil vidno razočaran. Po kratkem pomisleku je zamrmral, komaj slišno, da ga hišnica ni mogla čuti: „Čudna podobnost! Ne, to ne more biti samo domišljija! Saj vendar nisem takrat mislil lui njen obraz, ko mi ga je ta mladi mož priklical v spomin! Iste oči, iste črte, isto čelo, nos, ustnice — vse kakor pri Heleni! Niti brki ne morejo zabrisati podobnosti z mojo ženo — le izraza malomarnosti in lahkomiselnosti ni v njegovem obrazu, drugače pa ji je podoben kakor jajce jajcu..." Hišnica se je zasmejala. .,() čem pa sanjate, gospod Levigier?" je vprašala. „Če bi radi govorili z onim mladim gospodom, mu to lahko povem, če se vrne — zastran tega si ne belite las!" „Ne — kdo vam je rekel, da bi rad z njim govoril?" je zagodrnjal Levigier. „Nu. saj nisem nič hudega mislila," je nekoliko užaljena odvrnila hišnica. ..Kakor želite!" Toda radovednost ji ni dala miru. „Nemara pa je mladi gospod hotel z vami govoriti?" je povprašala. ,./ mano?" je zategnil Levigier in glas mu je rahlo trepetal. mano? Kako pridete na tako misel?" „(), nič, nič," je odmahnila hišnica. ..Mislila sem le... Nekoliko začudilo me je namreč, da je ta gospod nekako podoben mlademu oficirju, ki pride večkrat k vam. Toda mogoče se motim -—“ L. W. Brovvn dobi kazenski nalog. „Vi ste 10. septembra s svojim avtom štev. L) 34.345 vozili po Monakovem s hitrostjo, ki je bila večja od dopustne hitrosti 60 kilometrov." Kazen znaša 20 mark. E. W. Brovvn vloži priziv. Določijo dan glavne razprave. # Predsednik prične: „Vi torej trdite, da tisti dan niste bili v Monakovem?" „ l ega ne trdim." ..Torej mislite, da hitrost, ki so jo ugotovili, ni bila prav merjena?" „Tudi tega ne mislim." ..Zakaj ste pa potem vložili priziv?" Tedaj reče E. W. Brovvn: „Ker bi rad videl ljudi, ki so pričali proti meni." Predsednik na to pristane. Levigier je cul samo to, da bi utegnil biti mladi oficir podoben onemu neznancu. In spet je zamrmral kakor v sanjah: ..Bes je! Ne more biti drugače — mladi mož, ki sem ga pravkar srečal, je njen sin!" Vse to, kar smo tu na dolgo pripovedovali, si' je zgodilo v nekaj sekundah. Levigier je pomislil. da bi onega mladega moža, ki ga je srečanje z njim tako vznemirilo, morda še vjel na ulici. Naglo se je obrnil in stekel na cesto. Poda Gaston se je bil odpeljal z avtom in kdo ve, kje je že bil! Levigier si' je vrnil v hišo in se popel po stopnicah. Vse njegove misli so bile polne samo tujca, ki st"jc tako iznenada pojavil na njegovem obzorju. Na vsakih vratih je potrkal in vsako stranko povprašal, ali so videli takega in takega človeka. Toda nihče mu ni vedel nič povedati. Zato sploh ni stopil v višja nadstropja in je sklenil poizvedeti o te j stvari ob drugi priliki. Šel je v svojo sobo. Dve priči nastopita. Dva uradnika monakovske policije. „Stala sva v razdalji 200 metrov in z uro ugotovila hitrost drvečega voza. Znašala je točno 63.4 kilometra. Avto je imel številko D 34.345." ..Obtoženec, ali ima vaš avto to številko?" „Da.“ „A1 i priči spoznata toženca?" „Dobro se spominjam njegovega obraza," pravi eden obeh svedokov. ..Kdaj se je to zgodilo?" „Desetega septembra, ob štirinajsti uri dvanajst minut." E. W. Brovvn prosi predsednika, ali sme pričo nekaj vprašati. Predsednik privoli. ,,A1 i ste pripravljeni pod prisego izpovedati, da so vaše izpovedbe resnične?" vpraša priči. Priči sta pripravljeni. „Potem prosim predsednika, da priči zapriseže." Predsednik moža zapriseže. E. W. Brovvn je obsojen na 40 mark kazni. # E. W. Brovvn ni prav nič slabe volje. ..Najlepša hvala, gospod sodnik," pravi. „In tudi vama, gospoda, za blagohotno pričanje." Predsednik se začudi. „Kako to? Saj ste vendar obsojeni!" „Prav zato." se prikloni E. W. Brovvn. ,,Vi ste mi s to prisego zagotovili imeniten dokaz odsotnosti. Jutri itnam namreč sodno razpravo, ker so me obdolžili, da sem desetega septembra med vožnjo v Draždane pri Chemnitza povozil z avtom nekega človeka. Ravno ob štirinajsti uri. Ker je s pričami in pod prisego dokazano, da sem bil desetega septembra ob štirinajsti uri v Monakovem. imam za jutrišn jo razpravo najlepši alibi." Ureja Boris Rihteršič Buster Keaton v Berlinu Da je Buster Keaton nedavno prišel v Evropo, smo že pisali. Danes prinašamo nekaj podrobnosti o njegovem obisku v Berlinu. Zjutraj so izšli pariški dnevniki z velikimi napisi, da je Buster Keaton odpotoval iz Pariza preko Cherbourga v Ameriko, zvečer je bil Buster Keaton v — Berlinu. Vest o njegovem prihodu se je razširila z bliskovito naglico. Sto in sto fotografov in filmskih reporterjev ga je čakalo na kolodvoru. Zmeraj resni Buster je plašno prijel svojo ljubko ženico Natalijo lalmadge pod roko in se postavil pred aparate. Vsi so se čudili, da je staremu filmskemu levu, ki že deset let stoji pred kamero naenkrat ušlo srce v hlače. Morali so ga začeti hrabriti, „Gospotl Keaton, prosimo vas, napravite malce prijaznejši obraz.“ Vse zaman. Buster se ni mogel iznebiti treme, med tem ko je njegova žena postajala čedalje hrabrejša. Brezštevilni gledalci, ki so doslej slavnega komika burno pozdravljali, so se začeli smejati. Saj je bil to isti Keaton, ki so ga gledali v filmu! Neroden, neokreten, zmeraj resen. Pri prehodu ob Postdamski cesti ga je spet ustavila kopica reporterjev. „Prosimo vas, gospod Keaton, poglejte v aparat.“ „Prosim!“ Keaton je pogledal v aparate s takim stoičnim mirom in resnostjo, da se je malokateremu fotografu posrečilo napraviti dobro sliko. Začeli so se grohotati, da je ubogi Keaton spet prišel v zadrego in začel angleški povpraševati: „Kaj se je zgodilo?" Nihče mu ni inogel odgovoriti, vsi so se smejali. Smejali so se operaterji, fotografi, časnikarji, žene, otroci, možje. En sam Bustrov pogled je bil dovolj, da se je vsakdo smejal in nihče ni vedel zakaj. En sam pogled na živega Keatona je za ljudi pomenil več kakor vsi njegovi dosedanji filmi in ta pogled jih je prepričal, da je v življenju prav tak kakor na platnu. In prav v tem je njegova veličina. Kritiki o Greti Garbo O Greti so povedali svoje mišljenje kritiki vsega sveta. Mogoče je du je katera igralka imela doslej že več kritik, toda toliko dobrih še nobena. Najresnejši kritiki so ji napisali cele slavospeve. Tako je med drugimi napisal znani nemški pisatelj in mislec Max Brod: „Za Greto ljubezen ni igra, ampak strast. Četudi je morda v enem ali drugem filmu zahteval avtor od nje koketnosti, je ona to razumela drugače, ker smatra ljubezen za nekaj resnega, preresnega. Resnost prihaja i/. neobičajnega izraza njenega obraza in njenih udov, ki o filmu razumejo mnogo več, kakor Znana kitajska igralka Amin Muy Wong Njen film llni-tung pride v Ljubljano. zahteva filmski avtor. Morda celo več kakor zahteva moderna filmska publika. In navzlic temu je Greta Garbo moderna. Ali ni prinesla nekaj novega v naš vsakdanji okus!'" Bernhard Diebold piši': „Greta Garbo je čista moderna Venera. Vsa je obkrožena od .elegantnih, lepili kontur, da predstavlja moderno boginjo lepote. 'Joda njene notranje konture so prepolne nervoze, ki jo razlikujejo od drugih lutk filma. Njena forma je lepa, zanimiva, in polna sijaja. Ona ni Astarta, ki zahteva krvi, toda zato je Venera za vsakogar." Franz Blei, ki je o njej napisal krasno knjigo „Die gottliche Garbo" je igralka, ki ostane zmeraj človeško bitje. In vendar je videti, da hoče zmeraj biti slična onemu bitju, ki igra, čeprav ostane pri tem vselej — Greta Garbo. Ona je žena-dete, ki pri vsej zrelosti ni nikdar izgubila — sramežljivosti. Dala je filmski publiki ono, kar je la publika že dolgo iskala. Filmski drobiž Kakor javljajo iz I lolly vvooda, pripravljajo tamkaj nov film Ja-ckieja Coogana, ki je zdaj že mladenič v najlepših letih. Film se bo imenoval „01d Olodhers". Njegova partnerica bo Joan Crawford, žena mladega Fairbanksa. I.illy Dam ita . ki se je še morda spominjate iz filma ..Plesalka Antonija", je prešla k govorečemu lil-iiiii. Zda j je v I lollvvvoodu, kjer jo je angažiral MGM. IVI a r 1 e n e I) i e t r i e h , znana iz filma „Sinji angel", ena največjih nemških filmskih umetnic, je angažirana pri i,Paramountu“. Ker je že lani sklenila v Berlinu angužnian za nastopanje v gledališču, je morala družba plačati berlinski drami 50.000 mark (670.000 dinarjev) odškodnine. • Daniel L. Haines, ki igra glavno vlogo v filmu »Aleluja' Elitni Kino Matica Telefon 2124 „3 + 1 = 2“ Vesela, temperamenta in humorja polna opereta; v glavnih vlogah Li 1 i a n H a r -v e y in W i 1 1 y F r i t s c h. Hni Tang Prvi sovoreči filtu znane kitajske filmske linietnice Ane May WonK. Kot njen partner nastopi mladi tioročnik iz ,,Divnih laži Nine Petrovne‘% Franz Lederer. Ufa je: posnela film „A I ra u 11 0“ kot zvočni film. Tudi tokrat je 'imela glavno vlogo Brigita Ilci m. Namestu Paula Wegenerja pa igra Albert Bassermann. S v e t i s 1 a v Petrovič se zdaj mudi v Ameriki. Prej je bil in-ženjer, potem pa se je posvetil opereti v Budimpešti. Za film ga je odkril režiser M. Kertesz. Najprej je filmal v Budimpešti, potem pa je šel v Berlin, Pari/, in Ameriko. FILMSKA VPRAŠANJA 1. Kdo je režiral film „Aleluja“? 2. Katera igralka je igrala glavno vlogo v filmu „Ob zori“? 3. Kdo je igral glavno vlogo v filmu ..Bagdadski lopov“? •t. Katera igralka je igrala glavno vlogo v filmu ..Jazz girl“? 5. Katera igralka igra glavno vlogo v filmu ,,Ljubezenska parada"? Rešitve, ki jim mora biti priložen kupon št. 8, sprejemamo prvih šesf dni po izidu lista. Za nagrade razpisujemo 12 velikih filmskih fotografij. Odgovori na vprašanja v +(). številki so tile: I. Liaiie llaid; 2. f.avvreuce Tib-bet; 'V Durango v Mehiki; -t. „Ltiči velemesta"; 5. Mary Duncan in Charles Farell. Nagrade je žreb prisodil takole: 1. nagrada (5 fotografij): gospodična Mici Ogulili. Semič. 2. nagrada C’ fotografije): gospodična Anica Velkavrh, Ljubljana. 3.-—(1. nagrada (po 1 fotografija): Ivan Mihuljevič. Kutina: Anica Remec, Ljutomer: Joško Kresnik, G11-štani: Radko Kurja, Janina. Slike predstavljajo MGMove igralce. Nagrajenim smo slike že poslali in jih prosimo, tla njih prejem potrdijo, ko nam spet pošljejo rešitve. Ne pozabite na kupon! Za čitatelje naše filmske rubrike smo pripravili prijetno presenečenje, ki jim ga odkrijemo v božični številki. Zato si jo vsi, ki list kupujete v trafikah, pravočasno zagotovite, da ne boste prepozni! Potegnjeni krojač Henri Monnier, znani francoski karikaturist, pisatelj in igralec, je imel vedno pripravljeno kako hudomušnost. Toda on ni bil tiste vrste človek, ki hočejo zbujati pozornost in uživajo samo tedaj, če sc jim ljudje smejejo; o, ne! Nekega dne se je ustavil pred neko hišo v ulici de Clichy in povprašal vratarja: „ Al i je pri vas gospod Henri Monnier?" „Henri Monnier?" je zategnil hišnik. „Ne — tega gospoda ne poznani.“ „Oprostite,“ je odgovoril šaljivec, „poznate ga, zakaj to sem jaz.“ I11 je odšel smeje se, da so mu solze lile po licu. Drugi dan je spet prišel, preoblečen, da ga lastna mati ne bi spoznala: „ Al i bi lahko govoril z gospodom Monnierem?“ „Ne, tega gospoda ni tu.“ „Motite se, vrli vratar, zakaj Henri Monnier sem jaz, in jaz stojim pred vami.“ Vratar je pobesnel. Grozeče je zavihtil pest. „Če pridete še enkrat in povprašate po sebi, se vam ne bo dobro godilo!*1 Toda Henri Monnier se zaradi tega ni razburjal, narobe: pomel si je roke od veselja. Še tisti dan je poslal svojemu krojaču, ki ga je bil pred nekaj dnevi osramotil vpričo njegovih prijateljev s tem, da je javno zahteval poravnavo nekega računa, tole pismo: »Spoštovani gospod! Ra vno sem podedoval nekaj denarja in tako lahko uredim najine račune. Obiščite me jutri v mojem novem stanovanju v ulici de Clichy, da vam izplačam dolg.“ Drugi dan vrli krojač veselo pristopica v ulico de Clichy in se obrne na vratarja: ,, Ali ne stanuje pri vas gospod Henri Monnier?" „Aha, to si ti, prekleti zelenec," zavpije vratar, meneč, da ima pred seboj šaljivca zadnjih dni v novi preobleki. „Zdaj mi ne uideš več, lopov nesramni!“ To rekši si je zavihal rokave in začel udrihati po nesrečnem krojaču, ki si ni znal drugače pomagati, kakor da je jadrno pobegnil, ne misleč več na iztirjanje svojega računa. („Wiener lllustrierte") Bolniška blagajna Jo llanns Riisler Maks je v b o 111 i š k i blagajni. Maks plača štiri marke na mesec. „ln če zdajle umrem? vpraša Maks. „Ne dobite nič.“ Maks zagodrnja: „Kako to?“ „Bolniška blagajna plača samo tedaj, kadar ste bolni.“ „Kdo pa plača, če umrem?" „To plača mrliška blagajna." Maks gre v 111 r 1 i š k o b I a -g a j n o. Maks plača štiri marke na mesec. „In če od danes do jutri umrem?" vpraša Maks. „Ne dobite nič." Maks zagodrnja: „Kako to?“ ,,Mrliška blagajna plača samo tedaj, če umrete šele čez pet let." „A kdo plača, če iznenada umrem?" „To pa plača živi jenska zava-valnica." Maks gre na ž i v 1 j c 11 s k o zavarovalnico. Maks plača štiri marke na mesec. „In če me zdajle avto povozi?" vpraša Maks. „Ne dobite nič." Maks zagodrnja: „Kako to?" „ Živi jenska zavarovalnica plača samo tedaj, če umrete prirod-ne smrti." „Kdo pa plača, če me avto povozi?" „Nezgodna zavaroval nica." Maks gre na nezgodno zavaroval 11 i c o. Maks gre še k sto drugim zavarovalnicam. Maks plačuje in plačuje. Nekega dne je Maks mrtev. Toda nobena blagajna ne plača. Zakaj Maks je pozabil na eno zavarovanje: Maks se ni zavaroval proti zavarovalnicam. Maks je umrl od gladu! O kopanju Človeška koža izločuje mnogo loja in potu. Brezštevilne znojnice opravljajo to delo. Če izločeni loj ostane na koži, se spri me z umazanijo in zamaši znojnice, kar ni brez nevarnosti za naše zdravje. Zato je treba telo često umivati z vodo in milom. Pozimi je to nekolikanj nerodno, poleti se pa itak vsak človek koplje že zaradi tega, da se shladi. Vendar pa moraš paziti, da se ne koplješ razgret in s polnim želodcem. Tudi po napornem duševnem delu in hudem razburjenju se nikar ne pojdi kopat. Kopeli v tekoči vodi lahko nadomestiš na različne načine. Naj-navadnejši je ta, da se okoplješ doma v kadi v vodi, ki ima 20 do 25 stopinj Celzija. Po kopeli, ki ne sme trajati več kakor 5 minut, se dobro obriši in zdrgni s frotirko. da se telo spet ogreje in poživi delovanje krvi. Če vzameš toplejšo vodo (52 do 54° C), ki pa ni tako koristna kakor mlačna, lahko ostaneš v njej do 15 minut. Dobra je tudi prha z vodo, ki je razgreta na 15—20 stopinj. Ta človeka še najbolj osveži, posebno i>o topli kopeli. Vendar pa je treba zelo paziti, ker je vsak ne prenese. Če se po kopeli ne počutiš prav dobro, je to znak, da si se kopal v prevroči ali pa v premrzli vodi. Kjer ni kadi, si lahko pomagaš drugače. Vsako jutro se umij do pasu z mrzlo vodo, vsaj enkrat na teden pa po vsem telesu. Otroke na to navadi zgodaj, da se ne bodo potem bali vode. Kopel dostikrat pomaga tudi pri boleznih. Če te boli glava, si umij noge v mrzli vodi. Če si prehlajen, si ovij vrat oz. prsa, kjer pač čutiš bolečine, z dobro ožeto krpo in daj čez njo suh volnen ovoj. Mrzle noge si najprej ogreješ, če jih za trenutek pomočiš v toplo vodo, potem pa dobro obrišeš. Najbolj koristna pa je parna kopel, ki zelo blagodejno vpliva na kožo, ker jo segreje in napravi mehko in voljno. S tem, da razbremeni notranje organe krvi in jo razdeli pod kožo, opravi taka kopel največje delo. Tudi prekomerno potenje omeji. Zaradi velike izgube vode postane človek po tej kopeli lačen in žejen: prav zaradi tega je priporočljiva za one, ki nimajo teka. Po njej ga bodo dobili. Često pomaga parna kopel proti zastarelemu revmatizmu. Posluževati pa se je ne smejo oni, ki bolehajo na živčnih in srčnih boleznih. Nekaj uporabnih sredstev Če so ti usnjate r o k a v i e e premajhne, jih zavij v vlažno krpo. Čez nekaj časa jih natakni na roko in počakaj, da se ti na njej po-suše. Med v o I n e n o oblek o , ki jo nekaj časa ne misliš nositi, daj kos svežega lesnega oglja, ki vsrka ves duh po vlažnosti in plesnivosti. h’ I a li e I e nikdar ne pori v vroči vodi, ker postane trda. V nogavic e pride največ potu, zato jih je treba često menjati. Poleg tega pa tudi nogavice, ki jih nosiš dalj časa, ne drže toplote. Predmeti iz u I u m i n i j a postanejo spet svetli, če jih umi ješ z vodo, ki si v njej raztopila boraks. (50 gramov na I liter vode). Dobro čistilno sredstvo za s r o.-h r o je pepel cigaret in smotk. Dunajski zavitki P o t r e b š č i n e : 20 dkg moke. 10 dkg surovega masla ali margu- „Kako postanem dober godbenik?" To brezplačno knjižico pošlje tvrdka M e i n e 1 & II c r o 1 d v Mariboru, štev. 114 vsakemu prijatelju glasbe, ne glede na to, ali se je šele začel učiti ali pa že nekaj zna. Zahtevajte jo takoj po dopisnici. rine, 4 dkg sladkorja, 1 jajce, pol zavojčka dr. Oetkerjevegu pecilne ga praška. I osoljek, marmelada, I žbca ruma, beljak za pomazanje, sladkor za potresenje. Priprava: Iz. masti, rumenjaka. sladkorja, soli, ruma, moke in pecilnega praška se napravi na deski testo, ki se tanko razvalja: s koleščkom se izrežejo pravokotne krpice in na nje se da marmelada. Nato se zložijo krpice, da nastane torbica in potem se stisnejo testni robovi. Zavitki se pomažejo z. beljakom, pot rese in z manj drobnim presejanim sladkorjem in spečejo v zmerni vročini. ALI HOČEŠ BITI LEPA? Ni pravljica, da so že stari Egipčani poznali kozmetična sredstva. Ko so^ odkopavali Tufankhamonovo grobnico, so našli v njej posodice pomad in neverjetno lepo dišečih vonjav, lo je najboljši dokaz, da ljudje skrbe za lepoto, kar obstoji svet. Kaj se danes uporablja za ohranitev lepote in svežosti, ki si je želi vsaka ženska? ZOR Ali )A KREMA ohranja svežost in mladost lica ter odstranjuje gube ki so naj večji sovražnik lepote. Dnevna in nočna krema, lonček Din 12-50. ZOR Al DA MILO je izredno dehteče, priporočljivo za vsako polt in se izvrstno peni. Elegantno opremljena škatlica Din 12-—. ZORAIDA PIJDER v vseh barvah, bel. rožnat, ereme, ocre, naturelle, je najlažji in brezhiben. Okusno pakiran v škatlicah Din (>•—, 12-—, 20-—. M ILCU - KREMA DR. BROEMA je edino sredstvo proti pegam in madežem. Dnevna in nočna krema, lonček Din 12-50. MEMT1S KREMA (rastlinski vosek) je čisti naravni p repa rab ki v nekaj dneh odpravi lišaj. Škatlica Din KV—. BORAKS je na vsak način potreben dodatek vode pri umivanju, škatlica Din tO-—. Poslednja novost na polju kozmetike so vsekakor preparati: „OPERA“: ..OPERA" Eau de Cologne, elegantno opremljena s 100 grami vsebine Din 40-—. ..OPERA" parfem, izredno dehteč, elegantno adjustirana steklenica Din 50-—. „OPERA“ krema za lice, lonček Din 40-—. ..OPERA" puder, v vseh barvah, velika škatla Din 50-—. Vse gori opisane preparate prodaja in razpošilja s pošto PARFUMERIJA URAN, Mestni trg št. 11, Ljubljana. Naročnikom v tujini Ker dobivamo neprestano pisma, v katerih nas rojaki i/. tujine prosijo, naj jim sporočimo, koliko je naročnina /a „Roman“ izven Jugoslavije, prinašamo danes tarife za \suko državo posebej. Avstrija vse leto l-t šilingov, pol leta 7 šilingov; Nemčija vse leto 9 mark, pol leta 5 mark; Francija vse leto 50 frankov, pol leta 25 frankov; Češkoslovaška vse leto 70 kron, pol leta 55 kron; Združ. države in Kanada vse leto 2 dolarja, pol leta I dolar; Belgija vse leto l-t bclg, pol leta 7 belg; Holandija vse leto 5 goldinarjev, pol leta 2'A goldinarja; Fgipt vse leto 'A funta, pol leta V\ funta; Anglija vse leto 9 šilingov, pol leta 5 šilingov. Za ostalo inozemstvo vseletno 120 dinarjev v valuti dotične države, oz. 60 dinarjev za pol leta. Odpravništvo „Roinana“. NAJSTRAŠNEJŠI TRENUTEK Zaradi pomanjkanja prostora prinesemo rezultate v božični številki 200 dinarjev na mesec plačujete za novi veliki Brockhausov leksikon. 20 velikih knjig s 16.000 strani razkošno vezanih v polusnje ali platno. Novi Broekhaus bo Vam in Vašim otrokom desetletja najboljša šola v življenju, najzvestejši tovariš in naj zanesljivejši svetovalec. Do zdaj izišlih 6 knjig dobite takoj po vplačanju prvega obroka pri zastopniku največje jugosloven-ske knjigarne »Minerve, d d.“ Vse informacije daje »Roman". O K »aisS KUIARNAITDiU tj UBIJ« HA OAlMAJINOVAll Kupon št. 8 (filmska vprašanja) mm KEMIČNA UGANKA OH, + C + BrjO -|- Au -j- Ba O.j -F Ag„ CaaH, + Au5B(03H4) + An -f- Ba F 1’b, Ag„ -F S.,O = ? Knj Ii | ove ta formula? REBUS vr, žii, sestavi pet evropskih rek. Če jih potem prav urediš, (i dajo vse prve še eno evropsko reko. MAGIČEN KVADRAT A A A A C L) H I I I I I 1 J .1 L L L E R R S T U V besede pomenijo: I. geološka doba, 2. v rsta pesmi, 5. kemična prvina, 4. del mesta, 5. indijski vladar. Besede se čitajo enako v navpičnih iu vodoravnih vrstah. ur sreče SKRIT PREGOVOR Kopriva, sodnik, najemnik, praded, mostišče, Polikrat, bruhanje, laket, otava, zamorec, Milena, kuharica. Iz vsake besede vzemi tri zaporedne črke (iz predzadnje štiri in sestavi iz njih pregovor. ŠARADA Reka velika se v morje vali, zraven pa krava na nečem leži. Morje in krava, oboje izgine, ti se zaviješ med mehke blazine. ZLOGOVNICA Iz zlogov: ČRKOVN1CA D L V S K E J S E 0 U N R Ž A 1 E M L 0 0 M R Ž A A M Ž 0 0 L G T R M K A 0 S 0 A 0 A T D N G C T R S I N E N Č V E T A R R I I POSETNICA Polde Kanja Vitanje Kaj je ta mož po poklicu? I. Vrt-> Vodoravno: narski izraz; zver; Reka v Sibiriji; menica; 5. Angleško ime: duhovnik: 4. Mesto znano po petroleju; reka v Ameriki; 5. Shramba za vozove; prislov; 6. Opis; rimski zarotnik; 7. Paradiž, umivalnik; vladar; S. Ot; rimska boginja; 9. Kleč; ital. izraz. za obrežje; 10. It: zaimek, sadež; II. Majhna odprtina v zidu; trud; 12. Čutilo; oseba iz 1001 noči; egiptovski bog: 15. Star izraz za paguna; mesto na Finskem; zračni pritisk. Navpično. A. Geometrijski izraz; vest; B. Sočivje; zanos; ('. Rimski diktator; ptica; I). Igralna kvarta; kesanje; zaimek; F. Boter; roka; F. Predplačilo: prvi letalec; mesto na Južnem Tirolskem; G. Predpotopna žival; nemški predlog; H. Odlog plačila; predlog; I. Walleristeinov zve- na, sa, va, Rešitve iz •* •: i zadnje številke na 16. strani. KRIŽANKA A B C D E F G H 1 K L M N 1 ■ ■ ■ 2 3 - ■ * ■ ■ ■ 4 S ■ 5 ■ ■ ■ 6 11 7 ■ ■ 8 H ■ ■ 9 ■ m ■ ■ 10 ■ ■ ■ U O ■ • ■ 12 13 P — ■ V ■ — ■ zdoslovec; Reka v Aziji: K. Sorod; n i k; trgovski zastopnik; L. Morska žival: ol: M. Ime umorjenega albanskega poslanika; žensko ime; N. Znan Florentinec; veznik, Rešitev ugank v zadnji številki Križanka. Vodoravno. 1. Lini, Jablo-nec; 2. Ab, sin, Eos; 3. Haron, Vltava; 4. Krek; Hel, ena; 5. Posojilo; 6. Salamina, ilo; 7. Tit, recitator; 8. Cigara, as; 9. Licej, anal; 10. Lan, petina; 11. Ti, kis, cijan; 12. Javor, Kana; 13. Karat, Havana. — Navpično. A. Lahko: B. Ibar, Sicilija; C. Repatica, ar; D. Sokol, Gnova; H. In, Saraj, kot; F. Ju, Homer, sir; G. Vejica; H. Bellini, ap. na, I. Lot, Latinec; K. Osa, Atka; L. Ve, Italijan; M. Elan, los, Nana; N. Amor, mana. — Š a r a d a. Koledar. — Crkovnica. Beri v dijagonali od desnega zgornjega kota: Kadar se dere behač modri možaki molče. — Enačba. Razdeli abesedo na pet skupin po pet črk. Števec ti pove, katero skupino moraš vzeti, imenovalec pa, katero črko iz te skupine. Tako dobiš: Kakršen človek, taka beseda. — Vstavljalnica. Ob svojih žuljih je malokdo obogatel. — Posetnica. Kovaški vajenec. — P r e m i k a 1 n i c a. Apa-tin, Bitolj, Osijek. Najboljše tamburice Farkaševega in sremskega sistema izdeluje in razpošilja z jamstvom stara tovarna tamburic STJEPAN M.GILG SISAK, 251, Hrvatska. Cenik tamburic pošljem na zahtevo zas