Katolišk cerkven list.
Danica izhaja 1., 10. in 20. dnž vsaciga mesca na celi poli, in velja po pošti za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gl. 60 kr., ▼ tiskarnici sprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danica dan poprej.
Tetsfi XX.	V Ljubljani 20. sušca 1867.	List 9.
---- --—- =—
Mehu/ saniran popolnoma odpustkov
na praznik presv. Imena Jezusovega in Marij nega.
Znano je, da se zadobivajo v praznik Imena Jezusovega pa imena Marijnega popolnoma odpustki. L. 1722 namreč so sv. Oče papež Inocencij XIII podelili za vse dežele avstrijanske popolnoma odpustek vsem vernim, ki bi o omenjenih praznikih skesano prejeli zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa in pri slovesni maši pobožno opravili navadne molitve za odpustke. V pismu
sv. Očeta so podeljene____indulgentiae plenariae per-
petuae cum facultate applicandi defunetis, omnibus utrius-que sexus Christi fidelibus, qui in Festivitatibus Sanctis-simi Nominis Jesu et Sanctissimi Nominis Mariae con-fessi et sacra Communione refecti Missae solemni de-vote interftierint in aliqua ex ecclesiis existentibus in Statibus haereditariis Augustissimae Domus Austriacae.
L. 1810 so potem papež Pij VII v posebnem pismu raztegnili te popolnoma odpustke na vso osmino praznika presv. Imena Jezusa, to je, da se popolnoma odpustki v praznik presv. Imena zadobiti zamorejo, pa tudi kteri si bodi naslednjih sedem dni. Izvirno papeževo pismo pravi: Sanctissimus Dominus Noster Pius P. P. VII .... indulgentias plenarias pro festo S. S. Nominis Jesu ad totam Octavam ita extendendas censuit, ut per unumquemque Christi fidelium spatio mox dicta-rum octo dierum semel lucrificari possint.
Po nekterih škofijah našega cesarstva se je to pisanje tako razlagalo, da so popolnoma odpustki privo-ljeni tudi v celi osmini praznika imena Marijnega; vender za gotovo se to ni vedelo, kakor tudi to ne, če tudi tisti verni zamorejo popolnoma odpustke zadobiti, ki nimajo priložnosti pričujoči biti pri kaki slovesni sv. maši, ampak samo pri tihi, — kajti ne od tega ne od unega ni bilo najti kakega papeževega pisanja. Da se ta reč za gotovo vravna, obernili so se lani mil. kardinal in nadškof dunajski do sv. Očeta Pija IX, ter so prosili, da bi v dušr.i prid vernikov blagovolili omenjene odpustke raztegniti tudi na osmino imena Marijnega in na pričujočnost pri tihi maši.
Sv. Oče so uslišali prošnjo ter s pisanjem meseca sušca 1. 1. vsem vernim popolnoma odpustke zase (ktere tudi vernim dušam v vicah nakloniti zamorejo) podelili, če skesano prejm6 zakramenta sv. pokore in presv. Rešnjega Telesa in v praznik imena Jezusovega ali Marijnega ali pa kteri koli dan naslednje osmine pri slovesni ali tuču samo tihi sv. maši pobožno molijo za edinost med keršanskimi vladarji, za zatertje krivovere in razširjanje in povišanje sv. Cerkve.
To določilo v pismu svetega Očeta se glasi: Quare de Omnipotentis Dei misericordia ac BB. Petri et Pauli Apostolorum ejus auctoritate confisi, omnibus
et singulis utriusque sexus Christi fidelibus vere poeni-tentibus et confessis ac S. Communione refectis , qai in Festivitatibus Sanctissimi Nominis Jesu et Sanctissimi Nominis Mariae vel in uno ex septem diebus continuis immediate respective subsequentibus cujusque fidelium arbitrio respective sibi eligendo singulis annis in aliqua ex Ecclesiis existentibus in Statibus haereditariis Augustissimae Domus Austriacae Missae solemni aut etiam Missae privatae devote adfuerint et ibi pro christianorum Principum concordia, haeresum exstirpatione ac S. Matris Ecclesiae exaltatione pias ad Deum preces effuderint, quo die praefatorum id egerint, plenariam omnium peccato-rum suorum Indulgentiam et remissionem, quam etiam animabus Christifidelium, quae Deo in charitate con-junctae ab hac luce migraverint, per modum suffragii applicare possint, misericorditer in Domino concedi-mus... Datum Romae apud S. Petrum sub annulo Pis-catoris die II. Martii MDCCCLXVI, Pontificatus Nostri Anno vigesimo.
Cerkev sv. MUemena v Htmu
(Konec.)
Da je to resnično grob sv. Cirila, ni d romiti, kajti da je bil sv. Ciril iz Vatikana, kjer je bil svojo sveto dušo Bogu izročil, na prošnjo svojega žalostnega brata, ki se mu ni dovolilo, da bi bil sv. telo svojega brata na Moravsko seboj vzel, pokopan pri sv. Klemenu, kterega sv. ostanke sfa bila ta sv. brata seboj v Rim prinesla, to nam spričuje totih dveh bratov soč&snik Gav-dencij, ali kakor ga drugi imenujejo Gavdarik, ki je bil leta 867 škof v mestu „Velletri" blizo Rima, in celo kardinal, kakor nekteri terdijo. Ta mož je bil visoko učen, se ie posebno pečal z zgodovino, in je tudi več zgodovinskih reči popisal, posebno potem ko se je bil škofijstvu odpovedal, in se podal v samostan „5lonte Kasino." On pravi v zdaj tako imenovanem „Codex Du-chesne" („Vita Constantini m. Mart. T. II. p. 19."): da je bil papež Hadrijan II (867 — 872) truplo svetega Cirila z veliko slovesnostjo iz Vatikana k sv. Klemenu dal prenesti „cum locello marmoreo," to je, v marmornati mertvaški rakvi ali trugi, ter „in monumento ad id prae parato" pokopat ondi, kjer tudi drugi pisatelji terdijo. Če je bil pa sv. Ciril resnično pri sv. Klemenu pokopan, tedaj pa tudi gotovo nijeden drugi grob ni bil njegov, kakor ravno ta, kajti nad tem grobom se še dandanašnji vidi dobro ohranjena dvojna malarija, ki gotovo na sv. Cirila opominja: na eni je še čisto dobro ime „St. Cirili" (naravnost navzdol pisano) med več drugimi osebami, kterih ena ima svetel blišč okoli glave in kleči pred nekim knezom, ki na prestolu sedi; kar
morebiti pomeni prihod sv. Cirila na Moravsko, in po-češenje Ratislava. Na drugi sliki pa se vidi, kako neki škof greškega obraza, in z brado, pa v oblačilu z grcškimi križici, odrastlega človeka v vodi stoječega kcršuje. —
Pa še druga malarija, ki se nehaja v spodnji cerkvi v predvežju in sicer na levem stebru velikih vrat, nas spominja na pogreb sv. Cirila pri sv. Klemenu; kajti ona nam priobčuje sprevod sv. Cirila k sv. Klemenu. Na desni rakni slike, ali spredej, se vidi, kako sv. papež Nikolaj I (859—867) opravlja daritvo sv. maše; pred seboj ima bukve odperte, v kterih stojijo napisane besede: „Per omnia saecula saeculorum. Pax Vobis." Okoli njega stojijo njegovi dijakoni. Nekoliko bolj nazaj na sredi slike pa se vidi, kako kleriki nesejo mertvega, kterega glava in palij se vidi, in ki je z dragocenim mertvaški.n pertom pogernjen; glava mertvega obsija nebeška bliščoba, v znamnje, da je mertvi svetnik. — Dva dijakona gresta ob strani, ki imata kadivnice v levih rokah, in kadita; na to se vidi zopet ravno tisti, kakor predi pri altarju, namreč papež Nikolaj I s svetim bliščem okoli glave in z mitro na glavi; na levi in desni pa sta dva greška mašnika, menda škofa, ki se od rimskih mašnikov po greških kinčih na oblačilu gre-ške šege in po bradi odlikujeta; eden ima tudi sveto bliščoba okoli glave in se silno žalostno derži, ta je sv. Metod. Nad tistimi se vidite dve škofovi palici in pa križ papežev, ki ga menda kaki dijakon za njim derži.
—	Kdor obraz svetega trupla na mertvaškem ali sprevodnem -»dru z obrazom tistega škofa prilikuje, ki je namalan nad grobom sv. Cirila, in ki keršuje nekega odrašenega človeka, bo videl, da sta si čisto podobna. Zato pa tudi besede, ki se pod sliko, ki nam sprevod priobčuje, berejo, namreč: „HUC A VATICANO FER TUR PP. NICOLAO IMNIS DIVINIS QD AROMA-TIBUS SEPELIVIT," sv. Cirila nič ne opomnijo. Čerke QD, ki brez pike stojite ena poleg druge, pomenite menda koli „rjuod" scil. corpus. — Pod tistimi besedami se še na sliki tudi bore. kdo da jo je malati dal, namreč: f EGO MARIA MACELLAR1A PTJMOREDEI ETRE MEDIO ANIME MEE. HEC. P. G. R. T. C. To se pravi: Jaz Marija Macellaria sem to iz straha Božjega in v zveličanje svoje duše malati dala.
Ko sem sliko, ki nam predstavlja slovesni sprevod sv. Cirila pervokrat videl in pa bral, da se je to za papeža Nikolaja, gotovo pervega, godilo, sem si naenkrat mislil: „To ne more sv. Ciril biti, naj si Rimci rečejo, kar hočejo, kajti do sedaj sem po vseh cerkvenih zgodovinskih knjigah bral, da jc bil papež Nikolaj I, ki je bil sv. brata v Rim poklical, ravno umeri, ko sta bila ona dva v Rim prišla, in da je pri njihnem prihodu že papež Hadrijan od 24. decemb. 867 na rimskem stolu sedel; in ravno to je vzrok, zakaj o cerkvi, ki mora vsakemu Slovanu tako častita biti, še dosedaj nisem nič v Danici pisal, akoravno sem bil pismeno že od več strani zastran groba in trupla sv. Cirila vprašan, moral sem si namreč naj popred dvombe pregnati, da te slike morebiti le vender iie spominjajo na sv. Cirila.
—	Pa akoravno jc navadna cerkvena zgodovina ovra-čala nrsel, da bi bil sv. Ciril še pod papežem Nikolajem umeri, se mi je vendar silno težko zdelo, se odpovedati mnenju, da imam resnično sliko pred seboj, ki me kakor draga svetinja na sprevod našega sv. apostola opominja. — Popraševal sem o svetem Cirilu tu pa tam,
rebiral zdaj tote zdaj une knjige, v kterih sem mislil aj o sv. <,'irilu ;n njegovem pogrebu najti, in prepričal sem se, da še ni tako gotovo, kakor zgodovinarji pravijo,*) da bi bil sv. papež Nikolaj pred prihodom sv.
*) Pa jaz >vaj«-}ja mnenja nobenemu ne vsilujem, že zato ne. ker nisem imel časa vseh izvirkov, ki to reč »e zadevajo, pregledati,
bratov v Rim umeri. Kajti martyrologium Romanum pa Leo ostiensis v začetku 11. stoletja pravi, da truplo sv. Klemena, kterega sta bila sv. brata pri svojem per-vem prihodu v Rim prinesla, je bilo še za papeža Nikolaja v cerkev sv. Klemena prenešeno in tam shranjeno. Pri tem takem pa bi bil moral ob času prihoda sv. Cirila in Metoda v Rim sv. papež Nikolaj živeti; Martinus Polonus pa naravnost pravi, da je bilo tudi truplo sv. Cirila že za papeža Nikolaja pri sv. Klemenu pokopano, kar nam tudi naša slika kaže. — Pa tudi to me je vedno bolj prepričevalo, da mora slika v predvežju spodnje cerkve resnično sprevod sv. Cirila priob-čevati, akoravno stoji zapisano, da se je to za časa papeža Nikolaja godilo, ker je obraz svetnikov na spre-vodnjem odru, ravno tako izražen, kakor obraz unega škofa, ki nad grobom sv. Cirila človeka kerščuje. Kajti da slika nad omenjenim grobom resnično sv. Cirila po-menja, nam ne kaže samo, kakor sem že rekel, ime sv. Cirila, ki je na sliki zapisano, ampak tudi neki slovanski životopisec sv. Cirila in Metoda, ki pravi, da so bili Rimci nad grob sv. Cirila dali svetnikovo podobo namalati. Kje ravno je to zapisano, tega zdaj ne morem povedati, pa spominjam se še prav dobro, da sem to enkrat v neki knjigi bral, kar sem si tudi na neki papirček zapisal, vender pa tega listeka nimam pri rokah, ker pri svojem odhodu od doma nisem na njega mislil. Morebiti je Dobrovsky tako pisal.
Če od groba sv. Cirila še kake tri stopinje naprej gremo, pridemo do neke votline v tlaku ravno pri zidu, nekoliko na strani, pa zadej za nekdanjem velikim al-tarjem. Skoz to votlino ali ljukno se pride po za eno osebo prav prilično napravljenih ozkih visokih stopnicah še enkrat bolj globoko pod zemljo, na res kaj čudo-vi«. mostovž, ki je tako dolg, kakor stara cerkva, ki z zadnjim zidom in enim delom svetišča ravno na njem stoji, pa tudi tako ozek, da dve osebe vštric ene druge nikakor ne morete po njem hoditi. — Zidovje, ki ga obdaja, je od spodaj pa do srede na visoko iz lehkega kamena ali tufa napravljeno, in kakor izvedeni možje pravijo, je bilo še gotovo ob času rimske republike, če ne celo še ob času rimskih kraljev, sostavljeno. Kajti pozneje niso Rimci takega kamenja za zid rabili, pa tudi niso več tako zidali. Na tufov zid pa je postavljen drugi iz dolge opeke napravljen, kakoršne so ob času rimskih cesarjev rabili. Misli se, da se je Neronova „zlata hiša" ali palača v svoji prečudni bliščobi sem do tega kraja razprostirala. — Iz tega mostovža peljejo lepe še celo nič ne odrene vrata v tri sobe, ki so v obok zidane. Na oboku se še vidi, kako so bile nekdaj kin-čane; pravi se, da je menda tukaj sv. Ciril prebival, češ, da je bila ta hiša ali njegova, ali pa je bil pri kaki pobožni kristjanski družini; kajti sv. Jeronim piše, da ta cerkev spominek sv. Klemena varuje, to pa bi se dalo le od totih sob terditi, ker za časa sv. Jeronima trupla sv. Klemena še ni bilo tukaj.
Pa bode marsikdo mislil, kako je prišlo, da zdaj stareja cerkev sv. Klemena tako globoko pod sedanjo stoji? Kakor nektere slike na zidu spodnje cerkve kažejo, je še ta cerkev v 11. stoletji stala. V tem stoletji pa je bila poderta; v poznejših stoletjih se noben spominek več o njej ne najde. To se je pa po tem takem menda koli zgodilo za papeža Gregorja VII. Ob tistem času je bil namreč napolitanski vojvoda Gviskard s svojo vojsko prišel v Rim, in je dal po mestu razde-vati, paliti in moriti. In pri tej priložnosti je bila go-
in hočem le toliko terditi, da so tudi nekdaj nekteri pisatelji mislili, da je bil sveti Ciril za papeža Nikolaja pri sv. Klemena pokopan, kakor nam slika kaže, akoravno zna biti, da ti pisatelji nimajo podobe kakor tudi slike ne, ki bi pa vender le sprevod sv. Cirila nam priobčevala.
tovo tudi ta cerkev zgorela in se poderla, ker je v tem kraju mesta sovražnik naj huje razsajal in ga v tako oropanem mestu ni bilo, ki bi jo bil popravil. Cerkva, ki je nekdaj v dolini stala, je bila zasuta od vseh krajev z razvalinami razdjanih hiš, in ktere je voda v dolino zanašala.
Ko so si ljudje zopet nekoliko opomogli in so si hotli na grobu sv. Klemena, sv. Cirila in sv. Ignacija zopet cerkev postaviti, so staro cerkev še bolj s kamenjem zasipali in potem na tako zasuto cerkvo drugo, novo cerkvo postavili, ker jih je to lagljeje stalo, kakor pa da bi bili poprejšnjo dolino zopet spraznili in k« r cerkev zopet popravili. Zdaj je tako zvišana, da bi dan današnji nobeden ne mislil, da je tu kdaj dolina bila.
Pri tej priložnosti so bili gotovo tudi sv. trupla in tedaj tudi sv. Cirila iz spodnje cerkve vzeli in jih v zgornjo spravili, kajti ostanki sv. Klemena in sv. Ignacija so še zdaj v novi cerkvi pod velikim oltarjem. — Sv. Cirilu so poseben altar v stranski kapeli na čast postavili in gotovo tudi tam truplo našega apostola shranili. Kam da je od tod prišlo, se ne ve. Berž ko ne je na slovanski zemlji, kajti v srednjem veku je bilo spoštovanje do sv. ostankov, posebno pa do ostankov domačih svetnikov, nepopisljivo. — Ostanki so se celo kradli in v domovino nazaj nosili, kjer je take vse ljudstvo s kralji in škofi vred pričakovalo, in jih s svetim ostanki v cerkvo spremilo, kjer so jih ohraniti n?menili. Tako je bil, da le eno povem, neki španjski mnih truplo sv. Janeza od Mata v Rimu ukradel, in ga na Španjsko nesel, kjer ga je ljudstvo slovesno sprejelo.
—	Pa tudi po sili so se sv. ostanki jemali, in še celo za cele dežele zamenjevale. Ni se toraj čuditi, če se truplo sv. Cirila v tej cerkvi ne bode našlo, zdi se mi pa tudi, da ga v spodnji cerkvi celo zastonj več iščejo.
—	Če pa tudi ne vemo, kje da je truplo našega velikega sv. apostola in pervega slovanskega pisatelja, mene, pa menda tudi vse druge Slovane že vender to veseli in tolaži, da vemo^za grob, kjer je naš tako velik dobrotnik počival. —Se bolj bi me pa veselilo, ako bi prišel enkrat in sicer berž tisti čas, da bi tudi vsi Slovani v veri, v jeziku in keršanski ljubezni edini bili,
—	da bi tukaj v Rimu pri grobu sv. Cirila tudi mi svojo n&rodno cerkev imeli in si svoj n&rodni zavod napravili, kakorsnega že drugi, veliko manjši narodi dolge leta tukaj imajo. —
Spominek živemu•
(Obraz iz življenja minulega veka.)
(Ceski spisal Vaclav Štulec, poslovenil Leop. Gorenec.)
(Dalje.)
Kakoršno vprašanje, takov odgovor. Ljubeznjivo in prijazno je odgovoril duhoven: „Ranjki gospod Juri Maloveski je bil čast moje fare, uzor (izgled) prave bogaboječnosti, dobrotnik vsi okolici. Pred štirimi leti je odšel v Jeruzalem, ali zal6tili so ga morski razbojniki in umeri je — v zajetji. Tu se ga spominjamo vsi. Kar pa se tiče sv. maše, to je naprosil pošten mizar, — sej ravno tu-le je zdaj." In rčs je k duhovnu stopil teršat mož, če je po lici soditi, človek s kacimi štir-deset leti. Na očeh se mu je poznalo, da mu žalost stiska serce. Poljubi duhovnu roko in serčno se zahvali za sveto opravilo. Stari župnik mu molče stisne desnico in z ljubeznjivim nasmehom razodene, kako rad sv. maso služi ljudem in moli za mertve. To je razumel tudi dobroserčni stolar. Svitla solza mu je kanila z očesa in serčno je spregovoril: „Plati Vam to Bog,
Častiti oče!" — Zdaj se prikloni, oberne se k neznanemu strežniku in se zahvali; hotel mu je nekak denar podati v roko, to je bila navada za postrežbo. Ali stari, sivolasi služabnik se brani. „Le vzemite le," posili ga mizar. „Jaz ne potrebujem vašega daru, zadosti mi je to, ker se tako hvaležno spominjate svojega dobrotnika. To ga mora potešiti še v grobu. Vam pa po verni Bog!"
„Kaj mi govorite o povračilu!" odverne mizar. „ Ranj ki gospod je bil moj dobrotnik. Jaz sem obožal, on pa se me je usmilil, kakor oča. Kar sem, kar imam, to mi je vse po njem dal Bog. Oh, jaz pa mu nisem mogel pomoči — olajšati smerti! Ta dobri gospod je umeri daleč tna tujem — v turški sužnosti! Njegovo truplo trohni med neznabogi! Tem serčnejše torej, dokler bodem živ, bodemo molili za njegovo dušo — jaz in moji otroci."
Dalje ni mogel govoriti, goste solze so ga premagale. Tujec je hotel nekoliko potešiti žalostnega sto-larja; prijel ga je za roko in vprašal: „Kdo pa je prinesel glas o smerti vašega dobrotnika?"
„0, ljubi moj Bog! o tem imamo že neomahljivo gotovost. Sinovec ranjcega gospoda je bil iz Benetek prinesel pisma, te pričajo, da moj dobrotnik gnjije daleč tam za morjem. Jaz mu dobrot nikakor ne morem poplačati drugač, če ne z molitvijo."
„Hvala vam zato, ker se tako serčno spominjate svojega dobrotnika," reče neznanec. „Nadjam se, da se še snideva in se ne mara bolj spoznava."
„Ako vam je ljubo, idite precej zdaj-le z menoj. Moja hišica je tam-le unstran ceste. Nisem sicer bogat, ali kar imamo, s tem postrežemo, in gost — taki, ka-koršen ste vi, tak je Božji dar hiši."
„Hvala vam za dobro voljo," djal je tujec. „Zdaj ne morem iti z vami. Blizc tukaj nekje imam opravek. Ali vendar, ako Bog d&, pridem k vam. Kako vam pravijo?"
„Kako mi pravijo? — I no, Prokop Saroh."
„Dobro tedaj, dragi Saroh! Ako Bog hoče, na večer se vidiva. No, z Bogom!"
Se ločita. Častitljivi duhovni pastir je vesel gledal, kako se je tujec prijaznil s poštenim mizarjem, ali vendar je nekako odmajeval z glavo. Cerkvenec ni videl tega. Priklonil se je gospodu župniku, kakor vselej, potlej je šel po stolen pogledat, ali ni kdo kaj Lozabil, naposled je ogernil oltar, vredil svetilnico, zaperl stranska vrata v zakristiji in šel domu. Častiti duhoven je šel po peš-poti v Hrušce, Saroh pa z njim.
II.
V tem, ko je častitljivi oča duhoven s svojim sprem-nikom šel proti cesti m stari Albert opravek imel v cerkvi; ta Čas je tujec hodil med grobi po mertvisči. Ustavil se je pri marsikterem grobu, čital napise in po-mudil se zdaj pri tej gomili zdaj pri tej, kakor bi bil molil pri nekteri. — Stari Albert je prišel iz cerkve, svest si, da ima zopet že vse pospravljeno. Zadovoljen se ozre po mertvišči: zagledal je tujca. Ko vidi, da se je neznanec ustavil pred lepim spominkom v zidu, pohiti za njim. To je bil spominek ranjcega želeiiškega gospoda, dal ga je bil narediti in vzidati hvaležni mizar. Starega Alberta — kolikrat so ga že polile solze, zat6 ker je dobri gospod, pervi med dobrotniki sv. Jurja cerkve, tako žalostno umeri med neznabogi. Za tega del mu je bilo všeč, da je tujec pomudil se vzlasti pri tem kamenu, pri spomineku verlega moža. To je bil križ iz peščenega kamena, pod križem je bila iz čer-nega mramorja ploša, na ploši pa je bil ta le napis:
\i» pamntkn
slechetnemu, bohabojnemu, kresfanskemu panu
Jifimu Malovsskemu,
dediči na Zčleticich, otci sirotkuv, dobrodinci nuznych, zvelebiteli obce.
Zemfel v zajeti tureckčm. — Tčlo pr&chnivi v cizine — duše spra vedli veho raduje se v nebesich.
Ve vlasti ziistaly po nem: semeno pfikladneho života, pamutka hojnvch skutkfiv dobrych, srdce vdččna modlici ne za sveho dobrodince.
Ta napis je tako zel6 presunil tujca, da so mu solze zalile oči; ker je bil pregloboko ginjen, ni zapazil se tega ne, da cerkvenec stoji za njim. Stari Albert se ni mogel več zderžati, — ogovori neznanca, ker čem delj ga je gledal, tem ljubši mu je bil. „Meni se zdi, ta napis vam je všeč. Ali kaj še le, ko bi bili ranj-kega gospoda poznali, gospoda, ki sem ga jaz poznal! To vam je bil gospod, da je, menim, malo takih na svetu. Mlada leta je bil vojščak. O sv. Venceslavu bode trideset let tega, kar je prišel med nas. Da sem jaz cerkvenec, to je sam tako hotel. Ta gospod je meni — ubogemu vojščaku preskerbel to službo; verh tega mi je pa še precej korcev žita dal na želetiškem dvoru. Moram se vam pohvaliti: jaz sem bil nekoliko let delj vojščak memo njega, ta gospod je bil tačas moj častnik, jaz pa sem ga v bitvi pri Kolinu otel iz sovražnikove pesti. Zato me je imel tako rad. Ali kaj to blebečem! Težko bi bilo dopovedati, kako dobro serce je imel ta dobrotnik. Le škoda to, da je bil pa samo-glav. Kako sem ga vendar prosil, naj nas ne zapusti na svoje stare dni, naj nikar ne hodi v nevarnosti! Toda ni slušal, in zato je vgasnil na tujem!
Sam bi rad legel v grob, da bi le on na 3vetu bil še. Ali kaj more človek!"
„Ali pa za gotovo veste, da je vaš stari gospod umeri jia tujem — med Turki v zajetji?" popraša tujec.
„Cudno vprašanje! — Kdo bi mogel dvomiti? Saj so v uradniji prebrali pisma, in to so terdne priče, da naš dobri gospod iz Želetic že kdaj počiva in trohni v zemlji. Iz Benetek smo pred tremi leti dobili sporočilo o nesreči, ki je razbojnikom v last pehnila tisto barko, ki se je gospod peljal na nji v Jeruzalem. Sedanji dedič na želetiškem dvoru, ranjkega sinovee, — šel je bil v Benetke, ali dobrega gospoda ni pripeljal seboj, temu« prinesel je le žalostna pisma o smerti našega dobrotnika, In zato smo vsi terpeli. Na Želeticah je posled oporoke ranjkega gospoda zdaj gospodar — Sovka."
„Ta," skočil je tujec govorečemu cerkvencu v besedo, „gotovo je ta dal svojemu dobrotniku postaviti zali spominek, ki me je tako genil?"
„0, kaj pak, dragi gospod!" — začudi se starček in odmajuje z glavo. „Kaj neki menite? Ta, da bi spominek bil stavil ranjcemu? To ste zadeli na pravega! Dokler je bil naš ranjki gospod še živ — oj, ta se je znal sukati in mačiti, vesti in lizati, da je bilo groza. Zdaj pa je vjel ribo na suhem — in zdaj ga imate! Ali miruj, jezik, miruj! Serce mi kipi, čutim, in zarezal sem preveč v živo. Dosti je, da skopuh vrata zapa-huje ubogim in da družina ne more prestajati pri njem, zaradi prehudega terpljenja in lakote ne. Poprej je bil ovca, zdaj pa je volk. Pa tud:, kdo ve, ko bi ranjki stric vstal od smerti, ali ga ne bi pahnil iz hiše! Ljudje se ga že sploh ogibljejo. Ali kaj mi je do tega, meni ta jari gospodek, naj bodo drugi tam, kjer note, da
imam ie jaz več in več zlata v zaboji. Oh, kaj bi rekel naš dragi ranjki, ko bi vedel, kako gospodarstvo je zdaj v Želeticah!"
,,Zakaj pa je vaš gospod svoj imetek dal takemu nesitcu?" popraša tujec.
„Ljubi moj Bog!" oglasi se starček. „Saj sem vam že povedal — Sovka, dokler je gospod bil živ, da je imel kožo ovčjo, serce pa volčje. To bi ga bili morali le videti, drugega nič ne, kako se je pobožno vedil, ka-kov je bil družini, kak delavcem, revnim. Gospod je gotovo menil, to je angelj sam, on pak — Bog mu grehe odpusti — vražje seme. Ravno kar ste govorili z mizarjem. To je bil sirotek, pa je tudi ranjki usmilil se ga. Ko je bil že nekoliko odrastel, zaslužil si je s skoblom tam pa tam kaj; ali z vsem tem si ni mogel pomoči, da bi bil kaj imel. Dobro vem, da bi mu ranjki gospod bil to ali to dal, ko bi ne bilo mladega Sovka. Ali ta angeljček 8 svojo satansko brado je vse tako zavil, da se je gospod naposled malo pred svojim odhodom razhudil na mizarja. Revež je tačas po svetu šel s svojim rokodelstvom za poskušnjo. Ko je bil pa prišel domu, razgenila mu jev gosposka list, ki je v njem naš gospod ostro pokregal Saroha zato in zato in omil ga z vrelim lugom. Ničesar mu ni pustil, le hišico in mizarsko orodje. Ali tu-le se je pokazalo, kako se je ogoljufal gospod; tu se je pokazalo, da je ubogi Prokop pošten. Ta pošteni mladeneč, sej še Čudno, da se ni zmešal, ker se je bil razjezil na nj gospod. Vse bi bil rad dal, da bi bil svojega dobrotnika sprosil le teh-le besed: „ „Odpuščam ti, — po zdaj te bodem rad imel tako, kakor sem te poprej."" Od ta čas pa je tak v vsem in povsodi, tak, kakor bi ga bil ulil sam angelj. Oh, stavim svojo glavo, ko bil ranjki gospod prišel od Božjega groba, gotovo bi Prokop Saroh bil dedič na Želeticah. Ali vse na svetu je po Božjih sklepih. Teci voda tje, kamor kaže Božji perst."
„Preveč ste mi že povedali, dragi prijatelj!" povzame tujec. „Žali me to. Ali še nekaj. Kdo pa je postavil tedaj ta spominek?"
„Morebiti bi uganili, kaj menite, ali Sovka ali Saroh? To se že tako ve, da dobri Prokop. Do zdaj nima sicer ničesar, da-si mu skobel dobro bega. Ne mara Bog da še, da bode kdaj bogat stolar. Ali zdaj mu vender manjka grošev. Le za spominek svojemu dobrotniku mu ni manjkalo nekoliko denarjev. Včm, da ranjkega gospoda veseli to še v nebesih."
,,Jaz tudi tako menim," pristavi tujec. „Sicer pa, prijatelj, Bog verni to, s čemur ste me potešili. Oboje mi je Božji dar. Obetam pa vam, da na cerkev sv. Jurja do smerti ne pozabim. Zdaj moram v Zlatice. Ako vredim danes svoje reči tamkaj, ako Bog da, vidiva se pojutrajŠnjem zopet, in ako bodo častiti hruški gospod mogli sv. mašo služiti ta dan, potlej boste zopet pozvanjali, zdaj pa z Bogom."
Starčka si sežeta v roke, tako, kakor že stara znanca, in tujec se oberne s pokopališča po peš-poti v Zlatice. Cerkvenec je spel roke, pogledal v nebo, še enkrat se ozerl po mertvišči in odide v svojo nizko hišico pri zvonici; čakala ga je doma stara soproga z jedjo in na mizi ura — razložena, da jo sostavi zopet. (Dalje nasl.)
10gleti po Slovenskem in dopisi*
Iz Ljubljane. Kvaterni petek (15. t. m.) so mil. škof v domači kapeli mašnika posvetili br. Evgenija Heglarj-a, Ljubljančana, iz reda sv. Frančiška; ob enem pa so tudi subdijakonat podelili br. Stanku Skra-bec-u. Novo mašo bode pel novoposvečenec na praznik oznanjenja Marije D. (25. t. m.)
—	Kar koli je res domoljubnega in slovenskega, vse kliče: Volite zopet svoje poslednje poslance! Tudi mi smo z njimi ene misli. Ne zdi se nam verjetno, da bi pri vsem zbiranji dobili bolj zmožne, ali pa tudi bolj zveste za: vero, dom, cesarja. Izbrani volivci pa, ki so prevzeli od druzih nalogo voliti poslance, imajo torej dolžnost, da gotovo gre jo volit, sicer bi se utegnile zmešnjave napraviti. — Nikar naj
Ea tudi volivci ne verjamejo prederzne laži, da se du-ovni ali pa poprejšnji poslanci ne smejo voliti. Resnica in pravica naj veljd!
—	Ker smo listom, ki se za slovanske pravice poganjajo, pomoč dolžni, naj zopet priporočimo tudi,,Zu-kunft" na Dunaju po njeni želji, akoravno ne moremo do čistega vsega podpisati, kar piše; to pa je resnično, da se za slovanstvo z veliko gorečnostjo in doslednostjo poteguje in da se ogiba katoličane žaliti. (Veljd 4 gld. za četert leta.)
Poslavljenja. Naši rojaki in rodoljubi gg. Jožef Jane, Jerni Brence in Fr. Zupan, duhovni na Istrijan-skem, so poslavljeni od Nj. veličanstva z zlatim križem s krono, to pa za zasluge ob lanski vojski. Slava! —
Z Gorenskega. x(i. Stara basen pripoveduje, da so se nekdaj volkovi z ovcami vojskovali, da so pa ovce zmagale, ker so jim psi pomagali. Zdaj prosijo volkovi miru s tem pogojem, da naj jim ovce pse iz-roče v poroštvo sklenjenega miru, sami pa so v ta namen svoje mlade ponudili. Ovce jim verjamejo in vse dovolijo. Pa ko so mladi volkovi nekoliko odrastli in jeli tuliti, zdaj se stari pritožijo, da st* njih mladim sila godi, ovcam vojsko napovedč, in ker so bile popred ovce pse, svoje varhe, volkom oddale, so zdaj popolnoma zmagane in razkropljene, veliko je podavljenih in razterganih. — Pač pogosto me ta basen nadlega, ko slišim, kako togotno judovski listi katoliško duhovščino psujejo, čemijo in obrekujejo, ko vidim kako ljudje, ki vso svojo vednost iz takih listov zajemajo, govore, da zdaj se ne smejo več duhovni med izbiralce poslancev za deželni zbor voliti, da kjer so duhovni zraven, tam je zmešnjava, in celo, da duhovni žele imeti slovenskega kralja, da bi radi spet desetino, tlako vpeljali, itd. Mnogi sicer tako prenapetih laži ne verjamejo, vender se ne upajo zaverniti jih iz strahu, češ, se bom gosposki zameril, mi bo nagajala, me bo z davki obložila, mi ne bo pravice storila: posebno, ker se taki vpivci tako radi na cesarja sklicujejo. Tako ponašanje z vladarjevim imenom je pač na svojem mestu v samoderžnih ali absolutističnih, ne pa v vstavnih der-žavah; v vstavnih deržavah, kakoršna je zdaj naša, pa stoji vladar visoko nad vsimi strankami. On hoče resnično misel ljudstva po poslancih zvediti, ne pa le, kar ena stranka hoče, čeravno se bahd, da takratni minister z njo derži. Tako se tudi „liberalci" sami niso dali s cesarskim imenom prestrašiti, da so zoper cesarske razglase 20. oktobra 1860, 20. sept. 1865, in 2. jan. 1867 vpili, jih prelomljenja vstave dolžili in ljudstvo k uporu dražili, (gl. Vaterland 12. marca 1867.) Nekteri pa se dajo s takim hujskanjem zoper duhovstvo zdražiti, ter še sami pomagajo: Naj bodo volitve kakoršine koli, vero nam bodo že pustili, duhovnom je le za njih službe, sej bi malo revniše tudi lahko živeli itd. Tretji spoznajo, da je resnica, kar je govoril nedavno katoliški dunajski list „Volksfreund," da pri zdanjih volitvah ne gre le za zmago te ali une stranke, ampak za vero, zoper ktero bo liberalizem tudi pri nas vse svoje moči napel, če bo zmagal, ravno tako, kakor smo drugod, posebno na Laškem vidili;*) spoznajo, da je res kar je
•) Več o namenih „liberalizma" govori jezuit Florjan Ricss „die
moderne Irrlehre" in den „Stimmen aus Maria Laach."
drug sloveč katolišk list „historisch-politische Blatter" že vlani prerokoval, da bo liberalizem v Avstrii s tem svojo obljublieno „novo dobo, ki se ima z letom 1867 začeti," na dan spravil, da bo cerkev od deržave, šolo od cerkve ločil, cerkveno premoženje, kar ga ni še cesar Jožef II razmetal, poropal, poroke in skerb za sklepanje zakonov dal deželski gosposki v roke(„Civil-ehe"), mnihe in posebno jezuite izgnal, nar popred pa prijazno pogodbo s papežem ali konkordat razderl. Pa tem se (kakor tudi ravno imenovanemu časniku) zmaga liberalcev gotova in vse nasprotno upiranje zastonj zdi. — Dovolite mi nektere teh ogovorov malo pojasniti. — Pravijo: „Duhovnom je le za dobre službe." — Znano je, da je duhoven mogel 16 let z velikimi stroški v šolo hoditi, in da bi bili mnogi izmed njih s svojo zmožnostjo in dobrim ukom v posvetnih službah gotovo boljše cenjeni in plačani, kakor so v duhovskem stanu. Koliko deželskih gospodov, ki so le pol toliko ali tretjino teh šol dokončali, ktere je duhoven mogel izdelati, imajo vender veči letno plačo, kakor duhovni, kterih plača je večidel že od ces. Jožefa II, tedaj kakih 80 16t, vedno enaka, če ravno je od tistihmal cena skorej vseh reči, posebno obleke in bukev, več ko na pol poskočila, in je bila med tem vradnikom po pravici njih plača že večkrat zvikšana, duhovnom so se pa do novejših časov vedno novi davki nakladali. To menda tudi glavarji liberalcev priznavajo in za to za zdaj prav za prav ne namerjajo še nižjemu duhovstvu plače znižati, kažejo le na „posestva in bogate dohodke" kloštrov in nekterih škofij, kjer premoženje „mertvo leži." Radi bi namreč nižje duhovstvo na svojo stran spravili, *) češ, da jim bodo njih dohodke zboljsali od tega, kar imaio višji odveč, pa da so oni zato zoper konkordat, da ne bodo več škofje kakor ,,turški bašeti" čez svoje podložne vse oblasti imeli. — Znan nasprotnik konkordata je bernski dr. Giskra, ki se je v prejšnjem deržavnem zboru tako rad zoper cerkvene in verske reči sirokoustil. Ker je eden pervih liberalcev, naj nektere njegovih slovcčih izrek povem, da se vidi, kam liberalizem namerja. L. 1848 je v Frankobrodu vpil, da Nemčija 83 mora zedi-niti, če bi mogli tudi vsi nemški prestoli zdrobiti se in vse krone ubledeti. Vlani se je Prusom, ko so z vojsko
C roti Bernu prišli, tako globoko uklanjal in njih hra rost hvalil, da se jim je merzilo. Letos pa je, kakor neki dunajski dopisnik časnika „Politik" piše, ministra Beust-a pregovoril, da je marski deželni zbor razpustil, kar je blezo tudi enako osoda kranjskega deželnega zbora pospešilo. Ni še dolgo, kar so ga liberalni časniki celo v ministerstvo priporočali. 21. marca 1861 je v Bernu pred zbranimi volivci prav liberalno govoril, postavim, da 8 silo duhovske vlade in moči, z molitevnimi družbami, z litanijami in katoliškimi pesmami se ne more moč deržave razvijati,2) da mora deržavi malo mar biti, kako naj vsaki deržavljan svojega Boga časti, da naj se šola cerkve oprosti in naj se podučevanje in izrejevanje mladosti, razun keršanskega nauka, vplivu duhovstva odtegne, da so kloštri sad vrele domišlije in naj se torej odpravijo. (Glej Vaterland 1867 št. 69 L
In ravno ta mož, ki je o omenjeni priliki tudi rekel, da se ne ustraši privoliti, da naj se tje seže, kjer
') Ni dolgo, kar je Wien. Kirch. Z. iz nekega lista posnela novico (ali laž?), da misli se napraviti v Gradcu „eine Anstalt zur Heranbildung liberaler Geistlichen."
J) Drugače je mislil neverni D'Alembert, ki je leta 177*i tožil, da takratno sveto leto je prekncijo in punt na Francoskem za 20 let naprej odmaknilo.
*) V ravno tem listu se bere, da kakor liberalni list „Telegraf" s pohvalo pripoveduje, minister Beust misli cerkveno premoženje zastaviti (verptanden.) — Zakaj pa judovskega ne? Ali bi bilo to veči krivica? Dobilo bi se pa gotovo več!
Sremoženje „mertvo leži," da naj se premoženje kloštrov eržavi aje pozneje v marskem deželnem zboru za to govoril, naj se kaplanom plača zvikša, kakor so o svojem času časniki naznanili. Zakaj to žele liberalci, da bi duhcvstvo med seboj razdvojili. (Dalje nasl.)
Iz Maribora cislajtanskega, 14. sušca. J. (Du-hovščinanaj se terdno derži svojih politiških pravic). Zakaj da judovski listi na Dunaj i in njih ključarji in ključarice v Gradci, v Terstu in po drugod ravno zdaj v enomer napadajo duhovščino slovensko za-volj njenega vpljiva pri volitvah, je jasno kot beli dan. Hočejo, ako bi mogoče bilo, duhovščino preplaščiti, da verže politiko pod klop; hočejo pa tudi zdražiti nad njo ljudstva, ter podreti, kolikor le mogoče, zaupanje do duhovščine. In zakaj to vse? Da bi potem nasprotniki naši laglje sukali proste ljudi pri volitvah, kakor jim drago. Dobro namreč ved6, da je treba naj prej duhovščino odriniti, njo pri prostem ljudstvu ob zaupanje spraviti, le tako zamorejo potem sami po kalni vodi loviti svoje ribice. Kedar ti liberalci za svoje namene posebne podpore potrebujejo ?"n mislijo, da utegne duhovščina k temn zdatno pripomoči, prideje prav prijazno prosit pomoči in spoznajo tako očitno, da ima duhovščina, kakor drugi deržavljani, svoje politiške pravice. Taka je bila tukaj pri nas, ko je bila v mestu volitev v deželni zbor. Slovenskega kandidata ni bilo nobenega; ali stal je mestnemu županu drug kandidat nasproti, kterega sicer kot vrednika „mariboržanke" plačujejo, ki ga pa vender iz posebnih razlogov za poslanca imeti niso hoteli. Naj bi toraj župan bolj gotovo zmagal, se podi njegov prijatel od hiše do hiše k vsakemu duhovniku, in priporoča g. župana voliti, ako le komu osebno prepričanje tega ne zabranjuje. To je duhovni-stvo tudi večidel storilo. —
Ti ljudje niso toraj zato proti temu, da se duhovščina v volitve vtika, češ da želijo, naj bi le ona svojih duhovskih opravil se deržala; ampak le zato, ker se boje velicega vpljiva, ki ga duhovščina pri ndrodu ima. Iz tega germa pes taco moli. Zvest dušni pastir pa, ravno ker
ie učenik resnice, mora povsod zmote in laži spod-»ijati. Ravno zato pa ne sme duhovnik rok križem deržati in molčati, ako šuntarji ljudem pravo stran sedanjih homatij prikrivajo in po zvitih lažeh ubogo ljudstvo motijo, poštenjake, ki jih ves narod za take čisla in kteri m je ljudstvo v pervi volitvi zaupanje skazalo, pa psujejo, obrekujejo in gerdijo. Lahko se dogodi, da )e duhovnik z ljudstvom sem ter tje v političnih rečeh tudi druzih misli, kakor vladini služabniki, kakor vidimo to pri naj izverstniših škofih, ki ravno v tem svojo resnično ljubezen do Avstrije kažejo, ker brez strahu odkrivajo svoje misli o pravi sreči splošnje deržave. Ker je toliko na tem ležeže, kakovi da so poslanci v zboru: ali možje, kterim so večne resnice in pravice še svete, ali pa „liberalski" priverženci, ki bi tako radi s cerkvenim premoženjem mavhe si napolnili: zato je posebno duhovščina poklicana, da kaže ljudem prave možč ali jim pove, jeli so tisti, ki se za volitev priporočajo, zaupanja vredni ali ne. Naj se toraj nad načelom volilnega odbora narodnega na Kranjskem graška „tages-pošta" posmehuje kakor če, ostane vender resnično, da se v zborih marsikaj določuje, kar se tudi „vere" dotika, se ve da ne one, ki jo „tagespošta" izpovedava, ampak one. ki jo Slovenci imajo in spoštujejo, in ktera še kaj druzega obsega, kakor le šari „katekizem*) je pa tudi res, da pri teh rečeh duhovniki nikakor gluhi in mutasti biti ne morejo. Toraj, častiti gospodje! ne dajte si pravic kratiti, ne odstopite svojega prevažnega mesta
MTagespo5u" namreč meni, kdo v« kako jajce je iznesla, ko
pravi, da v zborih ne bodo »katekizma44 delali.	Vr.
nasprotnikom narodnim, da bi se potlej kesali, ko bi vtegnilo prepozno biti!
Iz Karlobaga, 16. veljače. Mnogospoštovani go-spodine! Molio bi, ako bi meni ljubav učinili, i ovaj moj mali trud hoteli s prilikom metnuti u slovensku Danicu, neka moji domorodci znadu, da Slovenae i u tužnome miestu, dapače u pustinji, nezaboravi na svoju domovinu dragu.
Nedolžnost, Bog, Domovina.
Ah, slovenske krasne gore! Kdo prehvaliti vas more? Ve očem ste mojim mile Nekdaj perve se odkrile.
Komaj 'z zibke 'zidem dete, Že na verhe vaše svete Nest me je dobra mati, Da učim se vas poznati.
Nesla me je na viaino, Da jo vidim — domovino, Ktero, o nedolžne leta! Sem imel za cel' krog sveta.
Blažen breg, na kterem stala Mati, v rokah me deržala, Kazajoča mi nižine, In dalekih gor planine.
Ah, kak sladko v dolino, Sveta gledal sem kroglino, Rožice rudeče, bele — Kak so ljubo zame cvele!
Oko moje zdaj na solnce, Zdaj na daljnih gor verhonce, Zdaj je palo na ravnice, Zdaj na drage majke lice.
Pitanja na moja mnoga, O kak sladko mi je Boga V nedolžno serce mila Ondi mati zasadila!
Ak je ptica mem letela, Drobni kukec, glasna bčela, Ali mravljica po rosi, Bog, mi reče, vse te nosi.
Kje so ptičic, prasam, stani? In kdo nje nad zemljo hrani? Krovek njim je nebo, reče, Z roke Božje hrana teče.
Kamor je stopila noga. Najdel sem povsod le Boga; Vsak vesel le v Bogu tresel Listek se je na c1 2vesu.
Vejca, ki je pošumljala, Božji glas je oznan'vala; In ko cirČek se oglasi, Bili so mi blagi časi!
O kak srečen v dolinice Bistro gledal sem vodice, Kak čez kamen se drobijo, Z Božjim glasom romolijo.
Je-li, mati mila! tvoja Domovina tudi moja, Kjer se cvetje, drevje ziblje, Kjer se vse le v Bogu giblje?
Je! — mi de, če serce tvoje, Boga ljubi, kakor moje. — „Ljubi, ljubi, mati mila, To si ti me naučila!"
O. B,
..Zbor duhovne mladeži sjemeništa zagreba-
ckoga," kteri se je prej zval „kolo mladih rodoljubah," je izdal doslej vseh skupaj kacih 20 knjižic, ki so mnogo razširiene med hrovaško mladino in veliko koristijo. — Kako pa je pri nas? Ali bi se ne širilalehko tudi tako prava keršanska olika med slovenski mladi svet, ter se varoval tako strupenih knjižic, ki bi utegnile se mu kdaj ponujati?	—a—
je Hej novega po domačem in tujem svetu?
Naš narodni pregovor: „Vse za vero, za dom, za cesarja!" je nemškim časnikom in njih dopisnikom nekako vse preveč pobožen. „Tagespošta" nam drug rek narekva: „Vse za prostostine pravice družbinske in za bratovsko strinjanje vsih avstrijanskih narodov, na podlagi prostosti!" Ali ni ta rek malo šepav in pata-glav? Človeku bi bilo treba skorej „inštruktorja", aa bi si ga v glavo vtepel. Ali ne dahne tudi nekoliko po mavti? V čem je ta „podlaga prostosti?" Pozor: „die Deutschen als das erste Culturvolk Europa*s achten und Alles daran setzen, um die Krainer der "VVohlthaten der deutshen Cultur . . . +heilhaftig zu machen;" pa da naj bi „narodni duhovni svobodo ravno tako visoko čislali kakor vero (!!!) — ti nevedeži — knowno-things —, — ti fanatikarji le samega jezika, ohne po-litische und volkswirthschaftliche Bildung, die keinen curulischen Sitz in der Laibacher Landstube verdienen."
Tedaj: „die deutscne Cultur" nad zvezde, duhovstvo pa unter den curulischen Sitz; to je podlaga prostosti?
Človek bi menil, da je naše duhovstvo za Grintov-cem bob lušilo vse tiste leta, ko so onigavi k Teut-u na večerjo hodili in preblaženo „kulturo" srebali, ako bi ne vedil, da nekteri tistih m6ž, ki so se zdaj za „zmerne domorodce" razodeli, znajo tudi prav „ne-zmerno" orehe gristi. — Ali je to res, da slovenski duhovni ne znajo druzega kakor slovnico? Zdi se nam, da ti dopisniki sami so „knowthings," ki ne vedo, ali pa nočejo vediti, kaj se po deželi godi. Naj jim le kaj malega za slabi spomin pogrejemo.
Komu niso znani n. pr.: Vertovec in njegova „Vi-noreja", „Kemija", „Zgodovina"; — Zalokar in njegovo „Umno kmetovanje" itd. Pire sadjorejec! dekana Vovk, Kramar in veliko druzih s stavbarsko izurjenostjo? Kdo ne pozna saj v djanskem oziru zdaj pervega pomologa v deželi, g. L. Pintarja, ki je ob enem deželni poslanec in je tudi tukaj svoje govorništvo in drugotno zmožnost že v tem kratkem času s pohvalo razodel. Ravno undan je bil poslavljen od Nj. veličanstva g. fajmošter J. Škonc, ker je prave pustinje na Dolenskem v prelepe vinograde, njive itd. premenil. Sicer naj blagovolijo pa nevedni gg. dopisovavci pogledati v letopise kmetijske družbe, kjer utegnejo najti do svojega stermenja veliko, ne le duhovskih deležnikov, ampak tudi njih djanja in zasluge za narodno gospodarstvo. K temu pa bi lahko našteli izmed duhovstva lepo število dobro izurjenih v botaniki in sploh naravoslovstvu, v zgodovini, zemljepisji, matematiki, tudi v mehaniki, slikarstvu itd. Pa tudi brez pravnikov in politikarjev ni, ki ved6 kaj čverstejšega povedati, kakor pa domače duhovstvo in druge domoljube po tujih časnikih obirati, kar je sicer lahko, pa ne pošteno. Sploh smemo brez skerbi terditi, kolikor nam je znano, da noben stan, verh vednost svojega poklica, ni v drugostranskih učenostih in vedah tako obilno in mnogostransko izurjen, kakor duhovstvo. Kdor drugač ve, naj dokaže. —
Kakor na Kranjskem tako tudi po Moravskem hu' dovoljneži ljudem lažejo, da bodo zopet imeli desetino, tlako itd., ako bodo duhovne volili in poslušali. Tudi brez števila druzih laži trosijo. Mi samo to rečemo: Ne verjemite takim, ki vam vaše duhovstvo čemijo.
Nekteri trosijo okrog, da se ne bodo več nemščine učili po šolah, ako zmaga domača večina. Kdo je to djal? DomaČi hočejo, da naj se otroci svojega mater-nega jezika poprej dobro izuče, potlej pa naj bode po primeri polovica tvarin v nemškem, polovica v slovenskem jeziku. Komur je to krivica, naj gre na Dunaj, kjer j3 tisuče in tisuče Cehov, pa tudi veliko druzih Slovanov; pa nimajo nobene očitne slov. šole, kolikor nam je znano.
V „Sendschreiben an H. L. Svetec" iz Kočevskega pravi nekaj Kočevarjev (?), da jim je „na tem ležeče, da bi njih poslanec v zboru nemško govoril, da bi ga saj oni razumeli." Kaj bi mogla še le cela dežela v oziru slovenščine reči, ako to tirja peščica Kočevarjev za nemščino? Naj bolj ubrisana misel in svet v tem pismu pa je ta: naj duhovni lepo križem roke derže in se nikar v politiko ne vtikajo zavoljo vere: sej „naša cerkev je zidana na skalo in obravnave deželnega zbora tega poslopja ne bodo spodkopale." Škoda, da niso ti možje že svoje dni aposteljnom in pervim kristjanom rok, nog in jezika tako pohlevno zavezali; koliko kervi bi se bilo prihranilo!
I< Benedk ima naznanila „Kat. list." — 2G. svečana je tje prišel Garibaldi, — z njim hči Reza, in več moštva in ženstva. Pristregli so ga s pozdravom mestni glavarji, Častniški zbor narodne straže, mnoge poslanstva, med njimi dalmatinsko, istersko, trienško,
madjarsko, poljsko in rusko. Ljudstva je bilo strašne sile. V imenu Benečank ena, v imenu Teržačank druga gospa — ste mu z barke poljube naznanovale. (Neumne koklje, ta se vam bo še utepala!) V enem izmed treh govorov je Garibaldi Napoleona I s tepcem (birbante) pital, ker je bil Avstrii Benečijo odstopil. Čivkal je staro gaganje, da naj se Rim vzame berž ko je moč. Kariinal-patrijarh ni hotel oken razsvetliti, — potepinstvo se zgrinja, rjuje iu mu okna pobija. Patri-jarh se umakne skoz skrivne vrata, in služabniki okna zoper njegovo povelje razsvetlijo. Dunaiskim listom je to voda na mlin ; psujejo patrijarha kakor bi bil sam iz maloserčnosti to storil; derhal pa hvalijo. V pesmi k tej slovesnosti pravijo: Pogrešajo ee še tri rožice k mojemu šopku: Trient, Terst in Rim. Gredč po Beneškem Garibaldi gerdi duhovstvo, pa tudi Avstrii ne prizanaša. (Se bo že ozoril cepec, kakor sr je Udmanič.) „Wan-derer' hvali Garibalda in njegove načela socialne in mu želi zmago. Taka je nova lahunska ,,kultura!" —
Koukordat. reštanski listi res začenjajo pentljati o konkordatu in „Idok Tanuja," kteri bi bil rad vstav en in katoličan, vleče konkordat pred zbor ter si dela upanje, da bode varen skoz-nj prišel. „Zagreb. list" k temu pristavlja: „Ali kadar je varovati pravice Cerkve na Ogerskem, je oblastna Cerkev sama govoriti po svojih škofih, ne pa svetna skupšina, kakoršna je zbor.. Mi pa se k temu tudi bojimo, da bi se utegnilo konkordatu na zboru tako goditi, kakor se godi ogerskim Slovakom, Serbom itd. —* Deak je neki v peštanski zbornici undan djal, daje „čas prišel, ali pa je že blizo, da se cena človeka ne bode sodila po njegovem katekizmu," — pa tudi „da čas pride, kc se čast, vrednost in zmožnost človeka ne bo čislala po slovnici in besednjaku." — To kaže, da bi tudi Madjarom ne bil odveč pregovor: Vse za vero, za dom, za cesarja."
Kratke naznanila. „Kath. BI. aus T." pišejo, da mil. knezoškofu trienŠkemu od vseh strani, od duhovstva in tudi od posvetnih raznih stanov, dohajajo prošnje, naj bi se navadne stopinje storile ter življenje pred 6 leti umerlega škofa trienškega pl. Jan. Ne p. Tschi-derer-a preiskavalo, da bi se potem rajni, kakor se sploh upa, za zveličanega oklical. Tudi naznanila iz Rima poterjajo, da se bodo tam tega dela lotili ter se priče skupaj sklicale, da z gotovimi dokazi poterdijo sveto življenje umerlega škofa in pa čudežne ozdravljenj a, ki 30 se godile na priprošnio ranjkega. — „Volks-freund" pravi prav bistroumno: „Liberalni listi se kahlajo temu, da Kranjci v svojem klicu povdarjajo na pote-ganje za vero, ravno s tem pa (liberalci) pričajo, da je b:lo potrebno to natezanje vere, nad čemur se oni tako silno spotikajo; zakaj ako v prihodnjem deržavnem zboru „liberalna" večina na noge pride, bode pač potreba za vero se potegovati." — Neki dopisnik v „Volksfreund-u" iz ogerskega Slovenskega hvali novega pervostolnika, da je pravi cerkveni mož, da govori tudi slovenšino, in upa, da z njegovo pomočjč se bode na dan spravila silo potrebna družba za izdajanje dobrih katoliških bukev med ogerskimi Slovenci. — Škof Strosmajer so se domu s svojega popotvanja po-vernili. — Svitli cesar so zdaj na Ogerskem. — V severno-nemškem zboru nobeden poslancev ni poslušal Poljakov, ki so oporekali zoper piitaknjenje Poznan-skega in zahodnje rrusije k Nemčii, — vsi so zoper nje glasovali. — V Dalmacii je vneki 20.000 Lahov in 400.O00 Slovenov, vender so po Šmerlingovem volilnem redu Sloveni v manjšini. — Gr. Taaffe je postal minister znotranjstva, bar. Beke pa za vodnika denarstva. — „Presse" 15. sušca že čudno gode zastran Madjar-stva in dvalizma, da se proti Cislajtanom ne obnaša prav priljudno: „man bietet uns nichts Besseres al eine
Art Gnadenquartier in dem Neugebaude magyarischer Grtisse," — toži ubožica. — Veliko čeških in marskih plemenitašev in škofov je bilo te dni na Dunaju, ki menijo, da njih pričujočnost ne bode brez vpliva na sedanje okolišine.—Turčii zmiraj bolj do života gred6; Italija in Francija pošiljate brodovje na Jutrovo , Rus in Prus se orožita na drugi firani, Kandii, Tesalii in JEpiru se obeta zveza z Grecijo, Egipt davek odpoveduje, pruski čas*:.iki pristopajo v serbsko in romansko vojaščino, serbske terdnjave se imajo turkov sprazniti, sliši se o zvezi med Serbijo in Cerno goro. Vsestransko se govori, da jutrovo vprašanje ne odide več re-šetu. — „Presse" meni, da ima Serbija Napoleonu zahvaliti , ako se ji terdnjave turških vojakov spraznijo, in da pc parišk; razstavi se prične vojska za veliko-serb-sko kraljestvo, da bodo Serbi s Černogorci vred rešili Bosno, podali roko Tesalcem, Epirotom itd., zavrača pa na to, da bi bilo tako serbsko kraljestvo nevarno Av-strii. — Češki, moravski in kranjski deželni zbori se imajo do 6. aprila sklicati; za deržavnega se se prav ne ve. — Nemčija se zmiraj bolj dela, južna s severno je neki že sklenjena z vojaško zvezo. — Veliki vojvod badenski se neki hoče Prusii v prid vladi odpovedati. — Anglijo strašijo feniani in ima priložnost vest spraševati čez svoje gvehe zoper katoličane.^— Potres je razdjal polovico otoka Metelin-a. — Na Švicarskem je mlekarica na poldrugo leto v ječo obsojena, ker je z vodenim mlekom ljudi goljufovala. —
Meti in Petin* Učečih mož vpraianja in odgovori.
(Posl. M. Turk.)
23.	Ktera umetnost je izmed vsih prostih umetnosti najbolja in najtežja? Odg. Pravopis. Res jih je malo in izmed tisuč komaj eden, ki vse prav piše. Aristotelu, Platonu, Homeru, Virgiliju, Ciceronu in skoraj vsakemu v pravopisu kaj manjka. Le sv. Tomaža Akvin-skega je sam božji OdLrešenik pohvalil, da je dober pravopisec, rekoč: Tomaž! dobro si pisal o meni.
24.	Ktero ime moramo najbolj počasi pisati? Odg. Svoje lastno, kadar se podpisujemo. Ko je cesar Teo-dozij večkrat hitro in brez pomislika podpisoval prošnje, ktere so mu dohajale, mu njegova sestra Pulkerija, da bi ga odvadila s kacim prenagljenjem, tako hitro se podpisovati, da podpisati list, v kterem se je pogodila kupiti njegovo ženo. Cesar se urno podpiše, in ne da bi pogledal, kaj je pisano; na to pokliče Pulkerija njegovo ženo v svojo nišo. Čez nekoliko časa reče cesar, naj se žena na svoj dvor poverne; toda sestra mu odgovori, da žena ni več njegova, ampak njena, in pokaže mu njegov lastni podpis na listu, vsled kterega je svojo ženo sestri prodal. Tako je naredila ona sveta žena, da je Teodozij odsihmal ne le pazljiv bil v podpisovanju, temveč v vladanju jako dober iu previden vladavec. ___
Iz LJubljane. Ako bi celi list z zavračevanjem napadov na duhovstvo in domorodce napolnili, vendar bi še prostora manjkalo. Pa to ni vredno. Samo na knjižurino „Kranjci pazite!" naj Še čast. bravce opomnimo, ki nam je ravno še pred natisom prišla v roke. Da je iz znane kovačnice domorodnih nasprotnikov, se precej v začetku s tem izdaja, da duhovske poslance suie: pa tudi njena nemška slovenšina to priča. Ta-o-Ie jim zabavlja: „Zadnji deželni zbor je po štirinajstdnevnem hiranji umeri, vsi šest dušni zdravniki ga niso zamogli (sic?) pri življenji ohraniti. Duhovščina toraj ni bila srečna botra novorojenemu zboru" itd. Nadaljne
modrovanja rešetajo naš narodni pregovor. „Za vero, domovino, cesarja," in imajo dosti neslanega, n. pr., da tudi „Ljubljana zadnjič ni duhovnov volila," čemu bi jih po deželi volili? (Se ve da ne, ker jih tukaj volilni odbor ni priporočil.) ,,Da s starimi pravicami bi tudi tlaka in desetina vstajale," itd. Tudi veliko meša svitlega cesarja v svoje modrovanje, ktera reč je drugej pojasnjena. Da bi malička brošurica več tehnosti imela, k sklepu tudi še na žep poterka, v kterega, češ, bode „izid volitev" segal.
— Ravno so natisnjene nove Smarnice g. J. Ško-lica, od s v. J o ž e f a, ki naj bodo Slovencem serčno priporočene. V kratkem se bodo dobivale pri Gerberji in drugod. Prihodnjič kaj več.
Odpevi pri litanijah Matere Božje.
1.	Glej nas, pred teboj klečimo, Mat', Devica in gosp4l Sprejmi nas, ko te častimo, Bodi nam besednica.
2.	Prosi, Marija, o prosi za nas, Prosi za nas zdaj in sleherni čas.
3.	Mati, grešnim tolažnica, Svojim zvesta pomočnica; Skaži milostvo serce,
Da britkosti vse beže.
4.	Daj nam milost zadobiti, Daj spoznati Tvoje ime, Daj njegovo moč čutiti:
Sej miiejše ni Gospč.	H.*)
Dobrotni darovi.
V	ljubljanski škofii. P. n. gospod Simon Vilfan, fajmošter v Kranjski gori, je postal kanonik v Novem mestu. Duhovnija Kranjska gora je razpisana 9. sušca. — Umeri je 10. t. m. gosp. An t. Kašman, duhoven v pokoj. R. J. P.!
V	lavantinski škofii. Čast. g. Mart. Satler je postavljen za provizorja v Vuharjem. Prestavljeni so gg.: Jož. Zadravec k sv. Lorencu v Pušavi; Jož. Kukovec k sv. Križu pri Ljutomeru; Mat. Kertna vVitanje; Vinc. Kolar v Pilštanj; Melh. Goličnik v Ruše. — Umeri je g. Fr. Žličar, kaplan Brašlov-ski. R. I. P.! J__F
Gospodom volivcem v Ljubljani.
Upravno svetuištvo dunajske tergovske akademije mi je naznanilo 13. sušca tekočega leta, da bi mu to veljalo za odpoved moje službe, ako sprejmem poslanstvo v Kranjskem deželnem zboru.
Vsled tega primčrljeja se mi potrebno zdi, gospodom volivcem v deželnem glavnem mestu Ljubljani naznaniti, ako me v Kranjski deželni zbor zopet izvolijo, da mi bode to le porok njihovega stanovitnega zaupanja do mene, in da torej volitev gotovo in po vsaki ceni sprejmem. Dostojnost, k kteri me zaupnost mojih somest-njanov kliče, mi veljd za naj veči čast. V prid in blagor domovini naj je volj&n vsak rojak, ako je treba, tudi več položiti na darilnik ljubljene očetnjave, kakor pa je kaka „služba!" Le z darežljivostjo poterjujemo svoje glasilo:
ltVse za Boga, cesarja in domovino!"
Na Dunaju, 17. sušca 1867.
Profesor dr. Kluu, mestnjan Ljubljanski.
*) Gospod pisavec pravijo, da v samostanu čč. gg. UrSulinaric v
Ljubljani imajo prav lepe napeve k tem odpevom, ki so poslovenjeni.	Vr.
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.