SPOMIN NA DEMONSTRACIJE LETA 1943
Nezlomljiva moč okupirane Ljubljane
Kako ao potekale demonstraclje tensk od 7. fe-bruarja do 1. avgusta 1943. leta v LJublJani, je po-drobno oplsano v mnoglh dellh, kl oplsujejo dnl, koje dala LJublJana prav vae odsebe Inje bila nouklon/jlva do konca.
Leta 1943 so bile 21. junija po dogovorih »Dobimo se v sredo« največje demonstraci-je, v katerih so sodelovale sa-mo ženske. Naslednje, 1. av-gusta, so bile vsesplošne, ko je nad deset tisoč prebivalcev našega mesta zahtevalo izpu-stitev zapornikov.
Fani Tomičevič in Mimi Mavrič sta bili med udeležen-kami teh demonstracij, po-, sebno dobro pa se spominjata 21. junija, ko so se ženske zbrale tudi pred ljubljansko škofijo.                               •
»Morda je danes res težko razumeti našo zavzetost, drznost in odločenost, da prav na vse možne načine kljubu-jemo okupatorju in po svojih močeh storimo vse, da bi zboljšali življenjske pogoje zapornikom in internirancem. Nikdar se nismo spraševali, kaj se nam lahko zgodi ob tro-senju letakov, ilegalnem delu in tudi med demonstracijami. To prav gotovo zato, ker ni-smo delali forumsko, ampak
smo imeli stalen in neposre-den -stik pred vsako akcijo in smo tudi vedeli, da naši svojci in mi ne bomo ostali nepre-skrbljeni, če bi se nam kaj zgodilo,« sta razkrili vir izje-mnih moči Fani in Mimi.
Če je to organizacijska plat, pa je bila nadvse pomembna tudi človeška. Razumljivo je, da je bila skrb za svojce tista, ki ni poznala ovir tudi v obliki puškinih kopit ali bajonetov.
Vendar, s posameznikom je okupator lahko hitro opravil, zato sta OF in SPF2 vodili akcije tako, da je bila množica demonstrantk vedno večja. A kljub temu tako organizirana, da je lahko nudila takoj po-moč vsem, ki bi padli v roke vojakom ali stražnikom.
»21. junija smo prihajale prav iz vseh ulic. Ustno obve-ščanje je deiovalo z vso moč-jo. Spominjam se, da so zju-traj ženske sporočale druga drugi, da se dobimo ob deve-tih. Celo v trgovini. Povabilo so sprejeli celo tako imenova-
ni oprezneži. Vsi smo resnič-no želeli, da bi izboljšali živ-ljenjske razmere naših ljudi v zaporih in taboriščih. Pred-vsem pa smo hoteli, da zapu-stijo te prenatrpane; umazane in zlovešče prostore pred raz-sulom Italije, katerega smo vsi slutili,« sta napravili drugi spominski korak v tisti prvi poletni, topli dan leta 1943 Mi-mi in Fani.
Potem pa se njuna pripoved cepi. Fani je jutro pričela pred Belgijsko kasarno, tako kot mnogo žsna, ki so želele vsak dan videti svojce in jim prine-sti hrano.
Mimi je bila v množici, ki je demonstrirala že pred palačo visokega komisarja na današ-nji Prešernovi cesti. A ker je bilo tamkajšnje posredovanje žensk neuspešno, so vse pov-zele pobudo: »Gremo pred Skofijo!«
»Bila sem na čelu skupine, ki je vdrla v škofov dvorec. Obnemela sem ob pogledu na široke stopnice, mogočen iz-gled notranjosti dvorca. A da-leč nismo prišle, saj so nas pregnali iz zgradbe in potem tudi s tlakovane ceste pred škofovskim dvorcem. Kljub vsemu smo upale, da bi lahko
najvišji slovenski dušni pastir precej storil za boljši položaj naših svojcev v zaporih in ta-boriščih. Zaradi takega ravna-nja so se mnogim zlomila pre-pričanja o resnični skrbi cerk-venih dostojanstvenikov za svoje ovčice,« je obrnila še en list iz spominov na tiste dni Mimi, Fani pa je dodala: »Iz-nenada se je vsul na nas pljusk vode in zaradi tega smo se morale raziti z osred-njega prizorišča demonstra-cij. Pa nismo odnehale. V sku-pinah smo komentirale razvoi dogodka in seveda snovale prihodnje naloge pri skrbi za naše internirance in zapor-nike.«
Mnogokrat nekdanje akti-vistke in udeleženke demon-stracij pripovedujejo mladim o notranji sili, ki jih je zapol-njevala, da so preživele aktiv-no in borbeno tiste težke dni. Težko je razložiti to občutenje mladi generaciji, ki raste v mirnih in svobodnih dneh, generaciji, ki bi jo moral nav-dajati krepkejši zanos za gra-ditev naše skupnosti. Vez člo-veka s človekom, organizator-ja s člani in odgovorno izpol-njevanje dogovorjenega je bi-la značilnost tistih dni, en-kratnostj ki jo danes prav bor-ci in aktivisti močno pogreša-jo v našem družbenem vsak-danu.                                S. J.