V jutro novega leta
fHfb posteljci bedi tam mati,                 Kaj pač pomeni to? — Pove)te!"
Kjer sinek ji počiva zlati;                      In razloži mu mati zdaj,
In nanj, ki tu boldn leži,                       Kaj glas zvonov pomeni naj:
Upira žalostna oči,                                 O novem letu sinku pravi,
Ki ni jih še zatisnil san,                         Ki danes se pričelo je,
Da-si že nov rodf se dan.                      In svoje sanje Se pristavi,
Tako ob posteljci piebdeva                   Ki zrla jih veselo je —.
Noč drugo že uboga reva . . .               Otrok jo radosten posluša,
'                                                                  In skoro vstati sam že skuša,
nDa čil bi skoro bil in zdrav                 Da bi z igračami igral,
Otrdk moj zlati, Miroslav!"                   Ki mu jih v dar Miklavž je dal.
Z globokim srčnim vzdihom deje,           In ko tako poskuša vstati,
Ko glas zvonov do nje prispeje.            Vzradoščena ga gleda mati;
In ko posluša to zvonenje,                    Kot da vresničene so njene
Dnij novih glasno oznanjenje,               Prekrasne sanje, roke sklene.
Zaziblje san jo v pomlad zlato              ln z njo otrok stoii tako.
Na dičnih cvetk vonjavo trato,              Ko moli mati, on za njo
Kjer zbran otrok je zbor iskren,           Ponavlja njene sladke glase . . . In Miroslav med njimi njen:
Igraje poje mlada četa,                          In glej! Z niolitvijo ji vzrase
In mati sluša jih zavzeta;                      Zaupanje v pomoč Boga,
Srce ji radosti vzdrhtf,                           In glasno kliče iz srcd:
In burno v glasih teh vskipi:                 ,,Gospod, moj Bog! Zdaj leto novo
,,Zahvaljen Bog, da spet si zdrav           Pričelo tek je zopet svoj,
Otrok moj zlati, Miroslav!"                   In z njim, če hočeš Ti, gotovo
Povrne zdravje se takoj
A glej! Bolnik, ki sili k mami,              Otroku mojemu! Oh, daj,
Iz sanj jo Iepih teh predrami.                Naj spolnijo se sanje, naj!
Vanj žalno svoj pogled upre,                Naj zopet vidim Miroslava,
Saj bil manaljiv to san je lč.                   Kako vesel se poigrava
Nad posteljco se skione k njemu           Veselje tnateri presrečni! In ljubi v vročetn ga objemu.              ' In hvalo hočem Tebi peti,
,,Kaj žalosten vam je obraz,                  Ker čul si me ob novem leti,
Sem-li kaj storil, mama, jaz?                Ti vsemogočni Oče večni!" Li čujete zvonenje? — Dejte!                                                                    Al. Peterlin