Borba za naše stanovske pravice Velika večina jugoslovanskega u'čdteljstva je prežeta prave stanovske zavesti; izrazit čut za stanovsko čast, čut za vrednost in pomen lastnega dela in jasna zavest, da so uspehi celokupnega stanu mogoči edinole v povezanosti vsega članstva v enotni stanovski organizaciji, to so temelji, ki nudijo največjo gotovost za uspeh naše borbe. Naša učiteljska organizacija ima v svojih pravilih poleg mnogih drugih tock smotra tudi to, da vzgaja pri svojem članstvu stanovsko zavest in da ščiti pravice in interese svojega članstva. Ti dve točki spadata k najmočnejšim argumentom, ki družijo učiteljstvo v njegovi stanovski organizaciji. Ni bil zgolj slučaj, da se je jugoslovansko učiteljstvo v osvobojeni domovini prvo združilo v enotno stanovsko organizacijo. Takratni naši voditelji so se dobro zavedali, da je mogoča uspcšna borba za interese in pravice šole, prosvete ini učiteljskega stanu le teda.j, če je ves stan složen in združen v enotni stanovski organizaciji, ki ima jasno in točno začrtane smernice. In dokler tega ne dosežemo, moramo neprestano poudarjati načelo: Kdor učitelj, ta čian stanovske organizacije. Od prvega dne svojega obstoja se je moralo boriti tičiteljsko udruženje za moralne in materijaln« pravice šole in učiteljskega stainu. Mnogo lepih uspehov beleži naše udruženjej in prav ti uspehi tvorijo pobudo za nove borbe, kadar se pokaže potreba zanje. Ugotoviti je treba, da prav noben uspeh ni trajnega značaja in prav učiteljski stan je mogel na svoji lastni koži že neštetokrat ugotoviti, da so vsi uspehi le prehodni. Ogorčena in težka je bila borba za prvi uradniški zakom. Leta 1923. smo ga dobili in bili smo vsaj v materijalnem pogledu precej zadovoljni. Toda leto za letom so nam ščipali finančni zakoni pridobljene pravice. Enako je s šolskim zakonom iz leta 1929. in z uradniškim zakonom iz leta 1931. Zadnja leta smo bili še prav posebno težko prizadeti. V spomenici, ki jo je oddal izvršni odbor g. prosvetnemu ministru, so očrtane vse težke izgube, ki jih je utrpel naš stan, in prav te izgube so okrepile našo borbo, ki bo trajala vse dotlej, dokler ne bo ugodeno vsem našim zahtevam. Borba jugoslovanskega učiteljstva za lastne stanovske pravice se je koncentrirala v kolektivni borbi učitcljskega udruženja kot legalnega predstavnika vsega stanu. Ta borba je bila včasih očitnejša. včasih prikritejša, toda do popolnih uspehov je dovedla le terjaj, ko je bila javna in smo mogli povsem odkrito in brez vsakih pridržkov povedati, kaj je Udruženje zahtevalo in kakšen odgovor je dobilo rea svoje zahteve. Toda uspehi borbe niso odvisni le od dobre volje merodajnih oblasti, marveč tudi, in to v prvi vrsti, od sodelovanja in prizadevanja vsega članstva. Vzgoja prave stanovske zavesti, ki je za moralni niveau stanu neprecenljive vrednosti je v naših vrstah predpogoj za uspešno borbo celokupnega stanu za lastne moralne, pravne in materijalne koristi. Le privzgojena prava stanovska zavest. izrazit čut za stanovsko čast in tudi čut za u&odo vseh stanovskih tovarišev, le to nam more biti garancija za uspehe. Bližamo se dnevom, ko bodo zastopniki učiteljstva iz vse države zbrani na svoji državni skupščini. Ti dnevi bi morali pokazati ne samo enotniost stanovske organizacije, marveč tudi višek stanovske zavesti in discipline. Le na ta način bi mogli z odločnim nastopom pokazati jasno na vse svoje glavne zahteve. Borba za vse pravice učiteljskega stanu prihaja še prav posebno do izraza na letnih ekupščinah, bodisi banovinskih ali državnih. Tu najlaže pokažemo na svoje težnje in zahteve, tu pridejo do izraza interesi in želje celokupnega učiteljskega stanu. Le žal, da mo ram ugotoviti, da so se prav državne skupščine, ki bi morale biti največje in najlepše zrcalo vseh naših borb v korist šole. prosvete in učiteljskega stann, spremenilo v areno medsebojnih osebnih razračunavanj. Vse časopisje v državi je ob priliki teh skupščin pisalo Ie o burnih prizorih, o raznih očitkih, namigavanjih, o opoziciji itd., a naše zahtevc, predvsem zahteve po moralnh in pravnih pravicah so ostale širši javnosti neznane, ker so ostale zastrte s preveliko osebno borbo in drugimi nebistvenimi zadevami, ki so vse našle mesta v skupščinskih razpravah, le bistvu naše borbe se ni dalo poudarka, le najvitalnejši skupni interesi celokupmtega učiteljskega stanu Jugoslavije so ostali javnosti prikriti. Samo osebna razračunavanja, na državnih skupščinah so ustvarila v javnosti utis, da nima učiteljstvo nikakih posebnih moralnih in materijalnih zahtev, katerim naj bi ob tej priliki dajalo poudarka, marveč trati dragoceni čas in energije edinole okoli medsebojnih osebnih sporov. In vendar ni tako! Naravnost življenjskega pomena za ves učiteljski stan so glavne naše zahteve po stalnosti, pravičnem disciplinskem postopku, ločitvi šolstva od politične uprave, po vrnitvi z raznimi zakoni pridobljenih, a pozneje ukimjenih materijalnih pravic. Borba organizacije gre za tem, da doseže uspehe — toda bolje nego kdajkoli in kjerkoli, bi morali te svoje zahteve podčrtati in poudariti prav na državni skupščini. Ne zadostuje, da pridejo samo v resolucijo, marveč bi morala predvsem mirna in stvarna debata biti pravi posredovalec, da bi vsa javnost zvedela, kako zelo smo upravičeno boriti sc za svoje pravice. Poudarka bi morali dati dejstvu, da je sedaj vsa naša borba usmcrjena predvsem v to, da se nam povrncjo pravice, ki smo jih že imeli, a smo jih izgubili. Pokazati bo treba na resen položaj šoistva in učiteljskega stanu, katerih razvoj je onemogočen, ako se ne ugodi vsaj najvažnejšim našim zahtevam. Od letošnje državne skupščine pričakujemo, da bo v prvi vrsti pokazala na naše zahteve, na potrebe šole in učiteljskega stan,u, ker le na ta način smemo upati, da bo naša borba uspešna.  2