Stran 14       _______;________VRTEC         ________________Leto 48
]. e. Bogomil         Nekaj spominov.
Obiskal  sem   nekoč bolehnega   gospoda   Mihaela   Bulovca,   velikega prijatclja slovenske mladinc. Iz njegove sobe sem tcdaj zaslišal tuj, neznan mi glas. In vmes prijazno smejanje gospoda Bulovca. V veži sem poprašal sestro gospoda Bulovca, kako je kaj z gospodovim zdravjem.
»0, danes je pa prav vesel. Obisk ima.«
»Bom znabiti jaz kaj ta obisk motil? Bom pa rajši pozneje prišel.«
»0 le kar vstopite; prav nič ne boste motili.«
»Če res ne bom.«
»Prav nič! Gospod kanonik Kržič so pri njem; saj vcm, da jih poznate.«
Poznal sem gospoda in vendar ga nisem poznal. Čudno — kaj? Pa vam takoj razvozljam to uganko.
Ko sem hodil doma v ljudsko šolo, tedaj sem dobil prvo knjigo iz šolske knjižnice »Zgledi bogoljubnih otrok«, spisal Anton Kržič. Še danes se spominjam, kako sem bil ponosen, ko sem bral v tisti knjižici življenje-pis neke Jerice Jugovic, ki je bila doma nekje blizu moiega ro]stnega kraja. Kržičevega »Angelčka« sem dobil pa parkrat od materc v dar, ko sem prinesel doroov dobro izpričevalo. V poznejših letih sem pa s po-sebnim veseljem prebiral Kržičcvo knjigo »Osmero blagrov«, ki >o je izdala družba sv. Mohorja.
Nekaj let kesneje sem vstopil pri gospodu profesorju Kržiču v službo. Pomagal sem gojiti njcgov »Vrtec« in njegovemu »Angelčku« sem povedal to in ono iz življenja naših malih. »Angelček« je pa potem to povedal naprej pridnim otrokom širom naše domovine. Služil sem gospodu tako že precej let, a poznal sem ga vendarle samo iz knjig, os«bno se pa šc nisva videla.
Danes naj torej prvič stopim predcnj. Ali bi, ali ne bi? Malo boječe scm potrkal in še bolj boječe vstopil, kakor sluga pred svojcga gospodarja, kakor učenec pred učitelja.
Podala sva si roki in povedala drug drugemu, kdo sva.
»Ravnoprav, da pridete,« mi reče gospod kanonik, »saj sem vas že tako mislil obiskati. Sedaj ste mi pa sami padli v roke. Ravnoprav, ravnoprav,«
Oba sva sc potem lotila gospoda Bulovca. Z ncprisiljcno šaljivostjo in z mladeniško živahnostjo ga je obdelaval gospod kanonik. Gospod Bulovec ga je pa poslušal z vidno zadovoljnostjo. Malo je manjkalo, da ni bil popolnoma zdrav, tako ga je pokrepčal ta obisk.
»Vas rooram pa malo pokregata,« de potcm gospod kanonik meni. Vedel sem takoj, zakaj. Skoro bi se bil ustrašil teh besedi, ali okrog kanonikovih usten je zaplaval takoj dobrohoten nasmeh. Prepodil mi je ves strah. Saj veste, da ni dobro kregan biti. Gospodje uredniki si pa laste že od nekdaj pravico, da smejo svojc pomočnike ali sotrudnike pohvaliti, čc to zaslužijo, pa tudi pokregati, če jim prav nc delajo.
Leto 48_____________________VRTEC____________________Stran 15
»Včasih ste mi že kaj napisali za naše male. Ali se še spominjate? Sedaj ste se pa malo polenili. Nič več ne dobim od vas. To mi ni všeč,«
Ta grda lenoba! Začel sem jo opravičevati.
»Saj imate, gospod urednik, gotovo dovolj gradiva in moje slabe krame ne pogrešate tako zelo.«
»O, tudi uredniki nimamo vedno dobre letine. Le potrudite se, pa pcro v roko, pa napišite zopet kaj za naša lista. Jaz in mladina vam bomo hvalcžni.«
In začel mi \e gospod prigovarjati in toliko ča&a mi je prigovar>al, da sem obljubil poboljšanje.
Veliko sva potem še govorila. Razvnel se je, dobri mož, pa govoril je, in vsaka njegova beseda je bila žar ljubezni do mladine. Zares pravi oče, ki skrbi za mladine časno in vcčno srcčo, ki \i rcže obilico duhovnega kruha, ki ji pa ne pozabi, deliti ji v »Ljudski kuhinjd« vsakdanjega kruha in kar še spada poleg. Sam dober in skrben vzgojitel} slovenske mladine, skrbi pa tudi za nadaljnje dobre vzgojitelje v »Pripravniškem domu«!
Kaj pa ti, slovenska mladina? Ali boš povračevala njegovo ljubezen do tebe s hvaležnostjo? Ohrani njegovo ime vedno v blagem spominu!