27------
Pisma iz Ogerske. II.
V prvem pismu iz Ogerske sem omenil, da je avrha stremljenj« Madjarov na vsak mogoči način ohraniti, pomnožiti in okrepiti madjarstvo ter povzdigniti ga v vsakem obaira na pariteto , na enako stopinjo a prvimi evropskimi narodi. V današnjem pismu hočem to stremljenje nekoliko razmotrivati.
Jaz mislim, da, ako &j se Madjari resno odločili, doseči tako veliki cilj , jim tega nlkdo za ze!6 jemati ne sme, ako njihovo dviganje ni zatiranje narodnih pravic   druzih   narodov,   temveč   zaslužujejo   zato   ce!6
28
hvalo in občudovanje. Kdor seje odločil za vojake, naj misli ca to, ako je kaj prida, da postane general; kdor hoče med ljudmi kaj veljati, se mora truditi, da med veljake pride in svojo veljavo djansko pokaže: tako pa je treba tudi vsakateremu narodu ravnati, če neče v svoji skromnosti, ponižnosti, medlenoati, nepogutnnosti in nev8trajnosti blapčevati   ter podlaga biti tujčevi peti.
Prva skrb vsakateremu narodu, kateri živeti hoče, ima biti ohraniti si na vsak pošteni način svojo individualnost, svojo posebno narodnost, kateri daje narodni jezik odločilni značajni pečat. Kar je pojedincu ,,anima corporis et vitae", to je, duša telesnemu živijenju, to je celemu narodu njegov jezik; ako tega zgubi, kot narod individualno umrje in zgine. Ako pa je pojedioemu človeku nebriga za pošteno ohranjenje svojega življenja na sramoto in nepotreben samomor mu velika pregreha, tedaj je nebriga za pošteno ohranjenje narodnosti, to je, narodovega individualnega življa se na večo sramoto celemu narodu, a narodov samomor, to je, obupanje na moč ohraniti svojo narodnost in toraj nemarno zapu-ščenje narodovega življenja največa pregreha.
Kosmopoliti pravijo, da je prizadevanje, ohraniti svoj jezik, svojo posebno narodnost silni egoizem, silna samopašnost; pa, ako je to resnica, potem je tudi poje-dincu trudenje ohraniti si svoje življenje silni egoizem, silna samopašnoat. Stari pregovor, kateri pravi, da je vsakdo samemu sebi najbližji , nam izražuje resnico, o kateri se ne more dvomiti; nase življenje je trdi boj od zibeli do groba; slabejši ko je človek, bolj je za Bamega sebe boječ, bolj mora biti samopašen , in veča ko mu nevarnost preti, bolj se vsakaterib pomočkov za njegov obstanek poprima: tako skrbi vsakateri pojedinec za svojo osobnost in takošna skrb je naravna vsakateremu narodu, kateri živeti hoče.
Madjarski narod je slab in malehen, smrt mu preti od vseh strani, vendar on hoče živeti in sicer slavno živeti, ne samo životariti. Madjari so dobro sprevideli, da ohranjenje, pomnoženje in okrepljenje madjarstva je najprej odvisno od ohranjenja, razširjevanja in okrep-Ijenja madjarskega jezika: prva skrb jim je tedaj bila, in še vedno je, vse mogoče storiti za krepko živ-jenje temu ohranitelju in nositelju njihove narodnosti. — Da je ta misel in ta skrb razumna, nikdo ne moro dvomiti, drugo je vprašanje, je li to vse mogoče, kar za to svrho storijo, povsem pametno, da ne rečem, je li je pravično in pošteno? —  O tem bodera pozneje govoril.
Madjari so se borili proti avstrijskemu nemštvu za-jedno tako za svoj jezik kakor za svoje politiške pravice. Kakošen je ta boj bil in s kakošnimi sredstvi, se tukaj ne more na drobno razlagati, vsaj kdor le količkaj novejšo zgodovino našega cesarstva pozna, to dobro vč, omenim toraj le sam resuitat: Madjari so po svoji možki energiji in neobupni vstrajno8ti konečno zmagali in vse pravice svojemu jeziku in svojim politiskim zahtevam priborili in zdaj oboje enako krepijo in širijo, ker jezik brez političnih pravic narodovih ne more imeti pravega življenja in obstanka, pa ravno tako ne poli tične pravice brez narodnega jezika.
Madjari se v svoji ogeraki zemlji, katero so njihovi praotci si podvrgli ter ji svoje politično ime dali, za edino pravne imajo; kdor hoče ž njimi enake pravice imeti, mora biti jim enak, mora biti Madjar, in sicer, ako ni uže po rodu, mora se pomadjariti, to je, ogerski državljan mora za ,,ogerskou narodnost poganjati se: „Ogerska za Ogre", je pravilo njihovo. — Madjari s svojega stališča prav mislijo in logično ravnajo , saj ravno tako bi mislil in ravno tako bi ravnal vsakateri drugi narod na njihovem mestu, kateremu je živa narodna zavest in naroden ponos in kateri se briga za lastni obstanek  in svojo lastno bodočnost.    V političnih
razmerah se vselej tistim pravica priznava, kateri imajo moč in silo, to priznanje si prisiliti; pa saj tudi v celi naravi vidimo, da vse, kar je krepkejše , za življenje pripravnejše, nad slabejšimi io puhlejšimi elementi zmaguje ter si na njihove stroške življenje ohraojuje in zboljšuje: tako je vedno bilo, tako je sedaj in vedno bode. Ako brez vseh obzirov ca nježne čuti in samo giede na dejanske razmere govoriti smeoa, morsm reči, da, če se v Evropi celo osamljenemu, pet milijonskemu azijatskemu narodiču 10 milijonov Slovanov, Nemcev in Kumunov, kateri vsi okoli pri svojih mnogobrojnih sorodnikih mogočno zaslombo imajo, pomadjariti pusti, se to Madjarem nikakor za zlo šteu ne more.
Varujmo se sentimentalnega idealizma, kjer nam je z neusmiljenim realizmom računiti treba; mi moremo sto- in stokrat dokazati do zadnje pičice, da mi imamo isto tako pravico ohranjevati, krepčati in gojiti svojo narodnost, kakor vsakater drug narod svojo, da se nam krivica godi, ako se nam narodni jezik zatira m druge nase narodne svetinje uničujejo, a nam vendar vse to nič ne pomaga, ako sami nismo dejansko zmožni, si te pravice varovati in krivice odvračati. Svet nam teoretično priznava, da so naši dokazi resnični in naše tirjatve pravične, pa svet se dalje za praktično dosego naših pravic ne briga; to skrb on ed:no le nam samim prepusti in zadovoljni še moremo biti, ako nam te skrbi samim ne zabraojuje. Svet je trdosrČen in neusmiljen; njemu ni mar za naše osoboo čutenje, za našo mora-lično veljavo in notranjo blagost, on gleda le na našo bojevno moč in silo ter nam pravice in znamenitosti po našem vspebu v bojevanji ž njim, z našimi nasprotniki prisojuje. Tedaj, ako v svetu kaj veljati hočemo, moramo našo veljavo vselej dejansko kazati, moramo svetu pričati, da smo, da ee z nami računati mora, drugače svet na nas pozabi , ali porabi nas za prazne ničle, katere drugih narodov množino in veljavo povišujejo. Te stare, trde, neusmiljene, po mnogih skušnjah dokazane razmere so Madjari dobro spoznali, potem pa so zbrali vse svoje moči, vso svojo silo, in počeli boj, brezobzirni, drzni boj za priznanje svoje veljave, o katerem prihodnjič obširneje govoriti nameravam.
V Budapešti 12. januarija.
Dr. Ahasveras.